,ga-i vsi licfl' dej' nili' ne čali< ino- Glasilo Zveze sindikatov Slovenije ^javni urednik Dušan Gačnik Zgovorni urednik Franček Kavčič Ljubljana, 21. februar 1985 številka 7, letnik 44, cena 25 din Inovacijski dohodek v Savi 250 milijonov dinarjev V kranjski Savi, industriji gumijevih, usnjenih in kemič-uih izdelkov, so se lani dvignili 0sebni dohodki za 47 odstotkov, od tega za 8 odstotkov na račun inovacijske dejavnosti. Sicer pa bo letos prejel vsak delavec Save po zaključnem ra-eunu poleg rednega osebnega dohodka še čistih 2000 dinarjev, za kar gre zasluga inovatorjem oziroma vsej inovacijski dejavnosti v kolektivu. To, da v zaključnem računu Prikazujejo posebej tudi inova-eijski dohodek, ni novost v tej delovni organizaciji. Že iz zaključnega računa za leto 1982 je razvidno, da je znašal inovacijski dohodek 48,9 milijona dinarjev. Od tega so namenili za nagrade avtorjem 3,7, za osebne dohodke in skupno porabo 40,4 in za akumulacijo 4,8 milijona dinarjev. Seveda je bil zaključni račun v tem pogledu za leto 1983 še bolj spodbuden, saj so v Savi v obliki osebnih dohodkov in skupne porabe razdelili povprečno na zaposlenega kar 13.700 dinarjev na račun inovacijskega dohodka. V minulem letu pa je inovacijska dejavnost dala že 56.200 dinarjev na zaposlenega! Iz zaključnega računa za leto 1984 je namreč razvidno, da je inovacijski dohodek že 250,5 milijonov (seveda novih) dinarjev, kar je štirikrat toliko kot pred dvema letoma. Od teh 250 milijonov je oziroma bo šlo za osebne dohodke 171 milijonov, za posebne nagrade avtorjem pa 7,4 milijona dinarjev. Pa tudi za sklade bo precej ostalo. Bistveno več kot leto prej. Delitev inovacijskega do- hodka v Savi še zdaleč ni tako zapletena kot v večini drugih organizacij združenega dela. Vse je dogovorjeno po samoupravni poti. V skladu s pravilnikom o delitvi osebnih dohodkov obračunavajo in izplačujejo tudi mesečne dohodke, ki so med drugim odvisni tudi od inovacijskega dohodka. Čim večji je le-ta, tem zajetnejše so ovojnice konec meseca. Inovacijska dejavnost se v Savi lepo obrestuje. In to — vsem delavcem. Andrej Ulaga izgubarjev in manj izgub, toda več težav z reševanjem po podatkih, Suzbe.nega k^ala ob kon‘;' 0 med združ lansko leto za samo« i36 or "^dela.vkate °ko1' 32.0()() d, . 8“ba naj bi zn; . milijarde c zal?6 bod° mc .! jjučnim raču 'ni 4-8 milijard ‘ J..Vsa izguba j, .‘HJ1 m rudarst .7 milijarde),] kmetijstvu ( t;ga 66 tnilijoi delovnimi organizacijami letos prednjači Iskra, ki ima v dveh organizacijah združenega dela, Te-lematiki in v Industriji širokopo-trošnih izdelkov, okoli 3 milijarde izgube, od tega milijardo nekrite. Največ nekrite izgube pa ima 1MV — od dveh milijard ugotovljene izgube je vsa nekrita... Prav tako ne morejo pokriti niti dinarja od 300 milijonov izgube Celjske mlekarne, v podobnem položaju je Tehnostroj iz Murske Sobote (230 milijonov dinarjev), izgube pa imajo tudi Krka, Emo, Žito itd., ki pa so jih uspele pokriti. Veliko vprašanje bo letos način pokrivanja izgub, ki je postal mnogo bolj selektiven, saj bo tudi denarja za te namene precej manj. Ali bo treba kakšno proizvodnjo opustiti? Morda, morda pa tudi ne, saj na primer v Sloveniji v zadnjih dveh letih ni bilo tako brezupnega izgubarja, da bi bilo pametneje »zapreti štacu-no« kakor jo poskušati rešiti. Izjemno zapleteno pa bo razreševanje težav v IMV, kjer sanacijskega načrta sploh ne izpolnjujejo. Lansko izgubo bo sicer nekako treba pokriti in jo tudi bodo, toda tudi letos ta dolenjski »velikan« ne bo brez nje. Tako je zdaj vprašanje pokrivanja izgube in sanacije IMV, saj predloženi (in ne povsod potrjeni) program ni bil pravi. To je zdaj jasno in vse kaže, da bo moral biti eden izmed ukrepov tudi ukrep družbenega varstva. Drugače bo treba zastaviti ne samo proizvodnjo in organizacijo v avtomobilskem delu IMV, ampak tudi v proizvodnji prikolic, ki so tudi v izgubi. V IMV naj bi tak ukrep —pomenil zad- nji poskus, da se delovna organizacija ustrezno organizira, uredi poslovanje (brez izgub seveda) in poišče dolgoročno rešitev za oba proizvodna dela IMV. B. R. IZ VSEBINE Naša tema: Krajši delavnik Ali nekateri res ne bi več delali Iskra Pržanj (TV sprejemniki) brez izgub Kako se je dalo razumeti Jožeta Sintiča!? Odgovor Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja o dotoku in porabi denarja v letu 19&4 Pitne vode dovolj le na papirju Josip Županov o nagrajevanju delavcev: Gorjača, sladica ali kaj tretjega Kritična analiza dela sindikata v političnem sistemu: Prijem, ki ne loči zrnja od plev Kragujevac: Znanost in ustvarjalnost delavcev za bogatejšo družbo Z znanjem bomo videli dlje in bolje V našem združenem delu delajo delavci, ki so se šolali povprečno nekaj več kot deset let. Ob tem naj bi slovensko združeno delo v letu 2000 povpraševalo po vsaj za 50 odstotkov večjem deležu delavcev z višjo in visoko izobrazbo glede na sedanje stanje. To sta dve skrajnosti. Skrajnosti, ki ju povzroča razkol med dvema navidezno različnima svetovoma. Svetom dela in svetom izobraževanja. Poskušamo razvijati industrijsko družbo, pa v isti sapi zremo ali pa vsaj govorimo o oni drugi — informacijski. Pa spet jadikujemo o nenehno težjem gmotnem položaju vzgoje in izobraževanja. Navidez neprimerljive stvari. Zlasti še, ko radi dosedanjo preobrazbo šolstva in uveljavljanje usmerjenega izobraževanja — sedaj je na vrsti visoko izobraževanje — preradi slikamo s temnimi barvami. In pri tem iščemo opravičilo za premajhno dejavnost. Temu po robu se je poskušala postaviti problemska konferenca zveze komunistov Slovenije o nekaterih idejnopolitičnih vprašanjih dolgoročnega razvoja visokega šolstva. Tema konference niso bili vsakdanji problemi preobrazbe visokega šolstva, čeprav se tudi temu, vsaj v pripravah, ni bilo mogoče izogniti. V -veliko večji meri je šlo za dejansko dolgoročno vizijo preobrazbe. In prav tu je veliko nerazumevanj. Večplastnost in dolgoročna narava preobrazbe visokega šolstva so mnogim izgovor za pasiven in nekritičen odnos do dogajanj. V programu dolgoročne gospodarske stabilizacije smo zapisali, da so njegova temeljna izhodišča kakovost dela, poslovanja in odnosov med ljudmi ter samoupravno spodbujena ustvarjalnost. Temeljni pogoj vsega tega je aktivna vloga visokega šolstva, njegovih sedanjih raziskovalnih zmogljivosti in tistih v prihodnje. V svetovno gospodarstvo in boj za novo mednarodno gospodarsko ureditev se bomo lahko vključevali samo z znanjem, če bomo vedeli več in videli bolje in dlje. Pri tem ostajajo vsakodnevne razprtije, bolje različni pogledi na konkretne probleme preobrazbe, manj pomembni. Tudi bi bilo preveč, če bi vse vzroke slabega položaja pripisovali le gmotnim težavam: Je pa res, da smo izobraževanje in znanost doslej poskušali podcenjevati, ali pa temu področju nismo dali ustrezne teže. Gre za povsem preprosto ugotovitev, da bo delavec ob razgledanem izobražencu ustvaril in imel več. Igor Žitnik Marjan Orožen, predsednik RS ZSS, v našem uredništvu Kako se je dalo razumeti Jožeta Sintiča!? Slovenske prve občinske može (župane) je na petkovem posvetu v slovenski skupščini očitno precej zbodlo mnenje člana predsedstva KS ZSS Jožeta Sintiča, ki je v razpravi o izpolnjevanju letošnje resolucije o družbenoekonomskem razvoju med drugim dejal: » Tistih, ki slabo delalo, ne bomo pustili na miru. O tem si moramo biti na jasnem. Nekateri delajo zelo slabo, prikrivajo izgube na račun nizkih osebnih dohodkov, se ne morejo prebiti v izvoz zaradi zastarelih programov, nekonkurenčnih programov. In take naj pustimo pri miru, ki slabo gospodarijo? Nasprotno! I ake je treba čimprej »pospraviti«, da ne bodo naredili večje škode, kot so je že.« Takšno stališče Jožeta Sintiča in mnenje predsednika mestnega sveta ZSS Ljubljana Franca Hribarja po televiziji dan pred posvetom v skupščini, naj tisti poslovodni delavci, ki v tozdu ne morejo zagotoviti najnižjega osebnega dohodka v višini 20 tisoč dinarjev, odidejo, je bito kamen spotike nekaterih slovenskih županov. Malce zlobno bi lahko komentirali reakcijo nekaterih predsednikov občinskih skupščin, da dvigujejo roke zoper stališče predsedstva RS ZSS do najnižjega osebnega dohodka (22.000), ki pa mora biti »pokrit« ž večjim dohodkom, boljšo organizacijo dela, večjo storilnostjo in z zagotovitvijo v vsakem samoupravnem okolju, da takšni najnižji osebni dohodki ne vodijo k uravnilovki. To so stalnice v boju slovenskih sindikatov za najnižji osebni dohodek in sami sebi bi metati pesek v oči, če bi trdili, da za uveljavitev takšnega in večjega najnižjega osebnega dohodka nimamo dovolj »prostora«, in po drugi strani govorili o rezervah, o slabi organizaciji in zlasti prevelikih stroških. Toda trditev, da če gre delovni organizaciji slabo, je za to kriv direktor, če pa dobro, jeio zasluga samoupravnega sistema in delavca, kot je to dejal Dame Ja-snic, predstavlja po našem mnenju umetno dilemo, kajti vsi vemo, da morajo direktor in strokovne službe najprej urediti stvari in odnose v tozdu tako, da bo gospodarjenje z družbenimi sredstvi smotrno. Da bo dajalo boljše učinke kot doslej. Da bo zagotovljena večja ekonomska in socialna varnost delavcev. Da bo najnižji osebni 'dohodek takšen, da bo delavec lahko (pre)živel in ne beračil zc{ subvencije in različne socialne podpore! Jožetu Sintiču se ni bilo treba opravičevali za stališče, ki ga je posredoval predsednikom občinskih skupščin, čeprav mu je naša televizija naredila medvedjo uslugo, ko je iz. njegove druge razprave objavila !e stavek: »če se je tako razumelo (kol napad na direktorje, op.p.), se z.daj rade volje popravim.« Tothi Jože Sintič je še povedal: »Nestrpni moramo biti tedaj, ko prizadevanja ne rodijo ustreznih rezultatov. Dobro 'jih je treba nagraditi, jim dati vso pod-, poro (direktorjem), tam pa, kjer prizadevanj ni, tudi ocenili, zakaj je tako. Kjer poslujejo z izgubo, morajo že po zakonu o združenem delu začeti postopek za ugotavljanje odgovornosti.« Že iz teh izvlečkov je razvidno, da ne gre v sindikalni politični akciji za lov na čarovnice, za vsesplošno gonjo zoper direktorje, kot bi nekateri radi pripisali posameznim izjavam, temveč za krepitev odgovornosti vseh, ki sodelujejo v proizvodnem procesu in tudi pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi. Zagotovo pa tudi za to, da je treba v organizacijah združenega dela dati priložnost sposobnejšim, z več znanja in tudi tveganja, pa četudi ti nimajo tako prepletenih veznih niti z občinskimi strukturami Marjan Horvat Ustvariti možnosti za normalno delo V ponedeljek je obiskal naše uredništvo predsednik slovenskih sindikatov Marjan Orožen. V sproščenem klepetu z uredniki in novinarji so bila v ospredju aktualna vprašanja našega družbenoekonomskega vsakdanjika, še posebej pa naloge za letos in prihodnja leta iz dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije. Marjan Orožen je še posebej opozoril na to, da si v naši družbi nekateri po svoje razlagajo stališče Zveze sindikatov in njihova prizadevanja za povečanje najnižjega osebnega dohodka. Poudaril je, daje treba razumeti zahteve sindikatov po »določitvi« najnižjega osebnega dohodka v organizacijah združenega dela kot prizadevanje za zaščito realnih osebnih dohodkov in kot spodbudo za mobilizacijo vseh sil za boljše gospodarjenje in doseganje takšnih rezultatov poslovanja, ki bodo omogočali uveljavitev politike zveze sindikatov na tem področju. »Namesto da bi se tisti, ki kritizirajo takšno stališče in zahteve zveze sindi- katov, lotili temeljite analize poslovanja v svojih organizacijah združenega dela, predlagali ustrezne rešitve za ofenzivnejše gospodarjenje in tudi ravnali skladno s stabilizacijskimi načrti, hočejo zdaj zganjati vik m krik in ohraniti sedanje razmere, kjer pogosto prevladuje neustvarjalnost, slaba organizacija dela in zato tudi nizka produktivnost. Stopicanja na mestu je preveč in temu se je treba upreti, nadoknaditi pa s smelimi akcijami in ustvarjalnostjo,« je menil predsednik slovenskih sindikatov. Ob tem je opozoril, da bi morali tudi v našem uredništvu temeljiteje razčleniti, zakaj v mnogih organizacijah združenega dela »propadajo« referendumi o delitvi, kaj se skriva za tem, kakšna hotenja, ter se spopasti z nekaterimi pogledi, tudi v naši republiki, ki se kažejo v napadih na temeljna določila zakona o združenem delu in pravice in dolžnosti delavcev, da gospodarijo s sadovi svojega dela. Ko je Marjan Orožen razčlenjeval vlogo Dč' 'lai lavske enotnosti kot glasila Zveze sindikatov Slo- j venije, je menil, da si je časnik ustvaril ugled med 'n' bralci, je kritičen opazovalec družbenih proceso'V 'c vendar mora uredništvo storiti še več, predvsem' * sedanjem predkongresnem času, da bo postal Č3' ° snik mesto za soočanje mnenj, uveljavitev napred- e, nih rešitev in razlagalec politike Zveze sindikatov p, Slovenije in Jugoslavije. Prizadevati si je treba, da bo uredniška zasnova časnika v celoti izpolnjena- 1 0 To pa zahteva seveda več in boljše delo vsakega posameznika in uredništva kot celote. sre Predsednik slovenskih sindikatov se je seznanil 0 saj smo v dolgoročnem | °Sfamu gospodarske stabili-. c,/e zapisali, da se mora prav sihZem hitreje razvijati od dru-' 1 v gospodarskih dejavnosti. ,as načrt namreč predvideva, hi leto 1990 zaključili s šti-1 milijardami dolarjev de-v*nega priliva. Načrt je ned-I ^no smel in izvedljiv, vendar ‘Ce se bo vsa družba bolje or- I jemala, kar bi se nedvomno Slo- °hro obrestovalo. Naše mei D 0z-ne možnosti so namreč esoVij ftv v turizmu izredne. Seveda em v , °° turizem, od katerega je il ča- f‘visen boljši jutri nas vseh, in ired' 7ev‘,e turističnih delavcev, zares atoV ‘lfvel šele tedaj, ko bo z njim a, da fl^vel takorekočsleherni Jugo-lena j lovan. ® , Da bi ob koncu prihodnjega /fdnjeročnega obdobja iztržili ianil , te gospodarske dejavnosti VS^e oh ‘ nhhjurde dolarjev, bo treba alno vfavnavati turizem drugače a. rot doslej, so poudarili na kon-Nrenci. Večji prihodek in do-/ H-; seveda zahtevata, kot so '■^Pisali komunisti v sklepno li- ■ ‘n° konference, vrsto spre- ■ einb: boljšo organiziranost in k°nudbo, od katere je odvisna ePejizionska poraba, ki zdaj Vsa le nekaj dolarjev na dan, vdalje boljšo materialno n°vo dela v turizmu, ustrez- II r gospodarsko-sislemske vc£t rJS‘-*e’ dosledno uveljavitev tu-rskE ritega čeka Narodne banke pttttj. -.^slavije kot splošnega pla- ^ ,,ega sredstva, gospodarjenje , v?čjini deležem ustvarjenih v,?> ustreznejše prikazovanje s ,s,ičnega deviznega priliva in i c* edti hitrejše razvijanje doma- idkO- >noč^rizma’ f ie za?"i“ le,a ^ za- n 0 upadel, spodbudnejse anja- p kmjevanje v tej gospodarski ranj® ‘n ne nazadnje tudi hi- pro- Ke uveljavljanje zasebnega rvs« sek,0r-a ienLs P ■ d n lzPolnjevanju teh in še lia.L nri?kih nalog, od katerih bo efl ‘lv,s"o, koliko bomo od turi-iobrol DnVZ,r.m v Prih°dnje, imajo :ave- h0l,,embno vlogo vsi, ki se ne-vsredno in tudi posredno uk-l st?“i° s lo P“"°g0 gospodar-Jdaje v°> še posebno pa komunisti, jako1 ln ” }ZUk h ra- zbo- " Zagrebu poudarili udele-0'CI problemske konference. b0, r ,eni je značilno, tla večina ,rjZa- zPravljalcev sploh ni iskala mbO: ^‘Jev w novih vlaganjih, tem-meia Predvsem v številnih neizko- ;ta^o (jfCe".'h možnostih, čeprav je po delal' ^''kt plati razumljivo, da tudi > 9 j novih naložb ne bo šlo. r ju, h!!!,Ve^e rezerve pa so seveda v’ tara- r,Jeno večj‘ nepenzionski po-lrbh.ki je pri nas trikrat, štiri-■pte lin,,!" Ce^°Petkrat manjša kot v teti}' 'hurenčnih deželah. or0°!e8 Proizvodnje nafte in ,n ie turizem v svetu najpo-"e/ša in s tem najdono- tni«' :an“: traf* ariil1 e0e uIia Sospodarska panoga. 'Si dva možno ™'° svo^ ,ur,sncne •str iei aU nu i uspešno vnovcu-ipri' nUi, mi1 drugimi tudi v sosed-i, če tjlri,aUlt, kjer se z dohodkom od leni. dei'>!>a "e more kosati doho-irn^ ske ifrekoli druge gospodar-^ bil dejavnosti. In podobno bi r 1,0 h‘hko tudi pri nas. gor- n ).P Andrej Ulaga V Kragujevcu je bilo šestnajsto srečanje samoupravi j alcev Rdeči prapor Znanost in ustvarjalnost delavcev za bogatejšo družbo Tehnološke zmogljivosti, s katerimi razpolagamo, tako tiste, ki so vgrajene v stroje in opremo, kot tiste, ki jih imajo delavci, tehniki, inženirji in znanstveniki, so pomembne in velike, vendar le delno izkoriščene. Zaradi tega je ena najneposrednejših družbenih nalog, da to družbeno bogastvo izkoristimo. Preprečiti je treba njegovo trajno odlivanje iz države, obenem pa izkoristiti sposobnosti tistih, ki so začasno v tujini in pridobivajo nove izkušnje ter zagotoviti možnosti za njihovo vrnitev in produktivno delo doma. To je le ena od misli iz sporočila šestnajstega srečanja sa-moupravljalcev Rdeči prapor o znanosti, tehnologiji, inovacijah in delovni ustvarjalnosti kot dejavnikih gospodarske stabilizacije in samoupravnega družbenega razvoja. Srečanje je bilo konec minulega tedna v Kragujevcu. V pripravah na srečanje, ki poteka v spomin na prve delavske demonstracije, ki so bile tod pred sto devetimi leti, so v mnogih delovnih organizacijah, klubih sa-moupravljalcev in v znanstvenih ustanovah pripravili več kot 150 sporočil na temo srečanja. Več kot 1.200 delegatov in gostov iz vse države je najprej poslušalo referat predsednika predsedstva SR Srbije in predsednika letošnjega srečanja samoupravljal-cev Dušana Čkrebiča, nato pa so razpravljali v treh komisijah. V prvi komisiji so govorili o znanosti kot dejavniku razvoja samoupravne družbe, v drugi o tehnologiji kot pogoju stabilizacije in razvoja gospodarstva, veliko zanimanja pa je bilo tudi za tretjo komisijo, kjer so govorili o inovacijah in množični delovni ustvarjalnosti pri razvoju tehnologije. O vtisih s srečanja v Kragujevcu smo se pogovarjali s predsednikom izvršnega odbora skupnosti samou-pravijalcev Slovenije Vukašinom Lu-tovcem. Najprej nam je povedal, da se mu zdi izbor letošnje teme zelo posrečen, saj pomeni konkretizacijo znanega reka, da se moramo opreti na lastne moči. In znanost, tehnologija, inovacije pomenijo prav to. Srečanje pomeni veliko spodbudo na tem področju in to za vse dele družbe, zlasti še družbenopolitične organizacije. Pomembno pa je, da se ne zadovoljimo le z ugotavljanjem pomembnosti problemov, marveč se moramo v večji meri organizirati za njihovo reševanje, odpravljanje, za konkretne premike. Pri oceni prispevka naših delegatov k uspehu srečanja je poudaril, da smo v naši republiki imeli nekolikšno prednost, saj je že lanska problemska konferenca zveze komunistov razgibala razmišljanja. Prodrlo je spoznanje, da je naša prihodnost zasnovana na sestavinah, ki so jih vgradili v naslov letošnjega srečanja. Naši delegati so se za Rdeči prapor zelo ustvarjalno pripravljali, zato so bila njihova sporočila in prispevki sprejeti z velikim zanimanjem. Precejšen delež pa smo prispevali tudi v obdobju oblikovanja in nastajanja sporočila. Do zadnjega smo si odgovorno prizadevali za vsebinske izboljšave in dopolnitve besedila. Sicer pa je tudi sestava naše delegacije ustrezala temi srečanja — ob predstavnikih organizacij združenega dela so bili v njej tudi ugledni znanstveniki in priznani inovatorji. Seveda pa listina srečanja ni najpomembnejša, vsaj v smislu, kako je kaj zapisano. Bolj kot ugotavljanje problemov je pomembno, da bomo odločno uveljavljali dogovorjeno. Tu pa je najbrž bilo še premalo odločnosti, zahtev, konkretnih predlogov. V izvršnem odboru skupnosti klubov samoupravljalcev Slovenije bodo pripravili operativni načrt za izpolnjevanje sporočila Rdečega prapora. Pomembno je, da za to ni odgovoren izključno sindikat in ne le klubi samoupravljalcev. Vključiti je treba vse ustvarjalne sile družbe, znanstvene ustanove, strokovna društva. Seveda pa bodo klubi samoupravljalcev v občinah imeli še posebej pomembno vlogo. Doslej delujejo v okoli 40 občinah, dobro pa jih dela približno polovica. Njihovo delo bo treba okrepiti in jih ustanoviti tam, kjer jih ni. Gre za pomembno obliko in metodo dela občinskih svetov zveze sindikatov, ki se ne podvaja z nobeno od obstoječih oblik. V naši družbi imamo številne teoretične opredelitve, nihče pa se ne ukvarja s tem, kako bi jih uresničili v praksi. In prav prelivanje izkušenj iz prakse za prakso omogočajo klubi samoupravljalcev, je dodal Vukašin Lutovac. Delegati na srečanju so vsi po vrsti poudarjali, da sta hitrejši razvoj in učinkovita uporaba rezultatov znanosti, tehnologije in delovne ustvarjalnosti eden prvih pogojev za uresničevanje gospodarske stabilizacije in samoupravnega razvoja družbe. Za večjo storilnost in skupne osnove družbenega gospodarstva ter za hitrejši razvoj samoupravnega socializma je nujen tudi razvoj lastnih kadrovskih in Kot sestavni del srečanja Rdeči prapor so pripravili tudi razstavo o proizvodni ustvarjalnosti. Na njej so z izdelki, fotografijami, panoji in grafikoni prikazali najpomembnejši del proizvodne ustvarjalnosti v organizacijah združenega dela. Prikazani so bili dosežki tako v delovnih organizacijah kot v znanstve-no-izobraževalnih ustanovah, inštitutih in organizacijah drobnega gospodarstva. Med 58 sodelujočimi na razstavi je bilo tudi osem organizacij iz Slovenije. materialnih sil —.znanosti, tehnologije in množične delovne ustvarjalnosti. To pa računa na to, da z gospodarsko politiko v državi ustvarjamo možnosti, da bodo delovni ljudje pridobivali dohodek in ustvarjali ustrezne življenjske in delovne razmere z množično uporabo znanja in inovacijske dejavnosti. Težko je na kratko povzeti vse bogastvo idej, ki so vsebovane v sporočilih in razpravah na srečanju samoupravljalcev Rdeči prapor. Vsekakor pa je treba poudariti, da so udeleženci soglasno poudarili, da moramo občutno izboljšati gmotni položaj znano- sti in inovacijske dejavnosti. Gre tako za povečana denarna vlaganja združenega dela kot za ekonomsko politiko, ki bo z vsemi svojimi ukrepi spodbujala razvoj in uporabo rezultatov domače znanosti. Znanost se mora v večji meri samoupravno vključiti v proizvodnjo in tako na najbolj učinkovit način preseči pojmovanje, da je le odtujena sfera dela. Na srečanju so tudi opozorili, da je napačen izbor tehnologije in pomanjkanje sodelovanja strokovnjakov velikokrat temeljni vzrok velikega števila zgrešenih naložb v gospodarstvu. Zato bi morali vsak investicijski predlog in njegovo strokovnost posebej skrbno samoupravno oceniti. Za vse to pa bo nujno ustvariti drugačne povezave in samoupravno organiziranje ter dohodkovno povezovanje znanstveno raziskovalnega dela, znanstveno izobraževalnega in prpizvodnega dela. Ob tem pa je potrebno trajnejše sodelovanje gospodarskih in drugih organizacij zznan- Skupščina občine Kragujevac je na srečanju podelila svoje največje družbeno priznanje — »Listino s plaketo Rdeči prapor samoupravljanja«. Dobil jo je kolektiv organsko kemične industrije »Naum Naumov-ski Borče« iz Skopja. Ta sestavljena organizacija združenega dela, kjer je zaposlenih več kot 6i000 delavcev, je dosegla velike rezultate pri svojem družbeno ekonomskem in samoupravnem razvoju. S kakovostno proizvodnjo in storilnostjo je postala nosilec razvoja mnogih gospodarskih vej v državi in enakopraven partner na svetovnem trgu. stveno raziskovalnimi inštituti, visokošolskimi organizacijami, znanstvenimi združenji in drugimi organizacijami, ki predstavljajo vire znanstvenega m tehnološkega napredka. Posebno pozornost bomo morali posvetiti razvijanju inovacijskih procesov in s spodbujanjem doseči, da bo postalo 'množična ustvarjalnost delavcev. Vsakega delavca je treba spodbujati, da bo nenehno izpopolnjeval metode in tehnologijo svojega dela. Na ta način bomo najhitreje krepili materialno osnovo združenega dela in bogatili osebni in družbeni standard. K temu bomo največ pripomogli z doslednim uveljavljanjem načel delitve po delu in rezultatih dela. Zato bi morali povsod uveljaviti merila za nagrajevanje in vrednotenje ustvarjalnosti in upoštevati prispevek k rasti skupnega dohodka. Dokumentov šestnajstega s&e-čanja samoupravljalcev Rdeči prapor je kar za knjigo debeline telefonskega imenika. Delegati so pozvali vse delavce, delovne ljudi, organizacije • združenega Po srečanju so pripravili tudi teoretično tribuno, na kateri so strokovnjaki in znanstveniki govorili o isti temi kot na srečanju. dela, znanstveno raziskovalne organizacije in skupnosti ter družbenopolitične organizacije, da se lotijo njihovega uresničevanja. Dogovorili so se, da ne bo ostalo le pri sporočilu. Na prihodnjem srečanju čez dve leti — odboru za njegovo pripravo bo načeloval Andrej Marinc, predsednik CK ZK Slovenije, — bodo ocenili njegovo uresničevanje. Igor Žitnik Delavska enotnost Nizki OD —povod za razčlembo gospodarjenja V sredo je bila v Domu sindikatov v Ljubljani tiskovna konferenca, na kateri so predsednik RS ZSS Marjan Orožen, podpredsednica Francka Herga in člana predsedstva Marija Puk) in Drago Selinger seznanili novinarje z nekaterimi najbolj aktualnimi vprašanji v delitvi sredstev za osebne dohodke in tudi z vprašanji o valorizaciji nekaterih nadomestil, ki pripadajo delavcem iz dela (bolniške, pokojnine), o čemer bo med drugim govor tudi na prihodnji seji pred-sedstVa RS ZSS. V javnosti je precej deljenih mnenj glede predloga o najnižjih osebnih dohodkih v višini 22 tisoč dinarjev za delo, opravljeno v normalnem delovnem času in ob normalnih rezultatih dela. Kaj je o tem dejal na tiskovni konferenci predsednik slovenskih sindikatov Marjan Orožen? Nima smisla, da se ubadamo z vprašanjem, kaj je kdo rekel na to temo, temveč je stališče do najnižjega osebnega dohodka treba upoštevati v celoti in tudi tako razumeti. Reakcija delavcev na naše stališče je ugodna in zahtevajo, da pri njem tudi vztrajamo, Tudi med poslovodnimi delavci so večinoma odmevi ugodni, razburjajo pa se v glavnem tam, kjer nimajo kaj pokazati, kjer še zmeraj nočejo razumeti, da so dohodek, osebni dohodki in akumulacija izhodišče za planiranje v organizaciji združenega dela in da so osebni dohodki in njihova delitev zelo pomembni pri izvajanju gospodarskih načrtov, ne pa tisto, kar ostane, potem ko že vse razdelimo. Zato se v zvezi sindikatov zavzemamo za krepitev ekonomske in socialne funkcije osebnih dohodkov za delavce v gospodarstvu in v družbenih dejavno-* stih. Ko smo se zavzeli za to, naj bodo najnižji osebni dohodki 22 tisoč dinarjev, nam je bilo jasno, da tega ni moč zagotoviti z demagogijo, s političnimi parolami, temveč le z mobilizacijo vseh sil za boljše gospodarjenje, z boljšo organizacijo dela, višjo produk-»tivnostjo, skratka z uveljavljanjem kakovostnih dejavnikov v organizacijah združenega dela. Pri tem pa je dolžnost poslovodnih in strokovnih delavcev, da najdejo ustrezne rešitve. O tem, da je to njihova naloga, bržkone ni treba dvomiti in prav tako tudi ne o tem, da so rezerve velike in jih je treba izkoristiti. Marsikje zaradi nizkih osebnih dohodkov v preteklosti niso prikazali izgub, prevalili so jih nekako na nizke osebne dohodke, vendar mislim, da to ni dobro ravnanje. V takih primerih je treba ukrepati skladno z določili zakona o združenem delu; prav tako morajo odgovorni delavci v tistih organizacijah združenega dela, ki poslujejo na robu rentabilnosti, pripraviti ukrepe za odpravo motenj v poslovanju. Trdimo še, da so nizki osebni dohodki dovolj močan signal, da je treba razčleniti gospodarjenje in sprejeti ustrezne ukrepe v neki organizaciji združenega dela. Pravimo torej, da za polno delo in doseganje stoodstotnih rezi',-ntov najnižji osebni dohodki ne bi smeli biti manjši kot 22.000 dinarjev. To mora biti tudi ekonomski motiv in hkrati pritisk za boljše delo. Drugi del našega stališča pa je, da s tem ne smemo povečevati uravnilovke in tudi ne zmanjšati akumulacije. To je povsem jasno, kajti zdi se nam, da na ta drugi del ljudje, ko govorijo o našem stališču,pogo-sto pozabljajo. Toda poglejte organizacije združenega dela v dejavnostih, ki imajo iste pogoje gospodarjenja, kakšne razlike so v rezultatih in tudi v osebnih dohodkih! Povsem normalno je, da se vprašamo, zakaj tako in ali je vse v redu z ljudmi, ki vodijo takšne organizacije, ki imajo v primerjavi z dobrimi zelo slabe rezultate. Nekaj ni v redu! Toda ne gre le za direktorje; sprašujemo se tudi, kaj je s strokovnimi službami, kaj z razvojnimi oddelki, kajti predvsem te bi morale ponuditi najbolj ustrezne rešitve, ki bodo omogočile boljše rezultate. V naših prizadevanjih moramo doseči akcijsko enotnost delavcev z organi upravljanja (to pa so tudi poslovodni organi) pri razreševanju vseh zagat v proizvodnji in poslovanju in po mojem mnenju lahko dobijo vso podporo le tisti direktorji in delavci v strokovnih službah, ki jim uspeva, da se stvari prcmikajo.nc pa, da capljajo na mestu. Capljanje na mestu je danes v nasprotju z interesi.delavskega razreda. V zvezi sindikatov ne moremo tolerirati takšnih razmer v organizacijah združenega dela, kjer imajo konflikt, notranje vodstvene sestave pa se še zmeraj niso zresnile (Panonija v M. Soboti), in prav tako ne tkašnih, kjer prihaja do sporov zaradi birokratskega ravnanja. Pred kratkim smo dobili obvestilo o razmerah v mariborskem Primatu, kjer je prekinilo delo 450 delavcev v dveh temeljnih organizacijah združenega dela. Vzroki za težak gospodarski položaj so: slaba organizacija dela, neustrezen proizvodni program in neučinkovita nabavna in razvojna služba. V Kranju so delavke v manjši tekstilni tovarni zelo jasno naslovile vodstvu tovarne zahtevo, naj stvari v proizvodnem in poslovnem smislu pripravijo tako. da bodo rezultati boljši, če pa tega niso sposobni, naj odidejo. Delavci so danes zaskrbljeni, če stroji stojijo, če delo ni dobro organizirano in instinktivno čutijo, kaj ni v redu in zakaj je usoda njihove tovarne in s tem njih samih nejasna ali celo ogrožena. Skratka, pri vsem tem gre za to, da naredimo v organizacijah združenega dela večji premik k boljšemu gospodarjenju, k doseganju ciljev družbenoekonomskega razvoja, kot smo načrtovali za letos in da dosežemo tudi prek sistema delitve osebnih dohodkov večje spodbude za boljše gospodarjenje.« Francka Herga je spregovorila o nekaterih specifičnih primerih, kjer imajo slabe rezultate in tudi prizadevanja za hitrejši premik na bolje niso ustrezna. Po ocenah znanstvenih in strokovnih organizacij imamo zdaj v naših ozdih take razmere, da smo še daleč od tega, da bi bili vsi proizvodni dejavniki optimalno izkoriščeni. Organizacija dela je neustrezna, odnos do stroškov malomaren in če bi pri tem naredili vsaj malo večji premik, zlasti tam, kjer sedaj stokajo in se sprenevedajo ob sindikalnem stališču o najnižjem osebnem dohodku, bi tega ne bilo treba. Marjan Horvat Letni sestanki Cerknica Na letnem sestanku občinskega sindikalnega sveta Cerknica (imajo 50 osnovnih organizacij s 5700 člani) so v poročilu in razpravi kritično ocenili svoje delovanje in delo nekaterih drugih organov družbene dejavnosti. Čeprav po letošnjem zaključnem računu ne bo izgubarjev, so mnoge delovne in temeljne organizacije v dokaj težavnem položaju. lo velja predvsem za trgovino, ki si je z veliko naložbo pripravila prehud zalogaj. Zato imajo ' trgovci tudi najnižje osebne dohodke in je njihovo povprečje le nekaj čez 20 tisoč dinarjev. Nič na boljšem niso delavci Bresta s 26 tisoč dinarji. Ti imajo težave z zastarelo opremo in povečevanjem izvoza., ki je prav zato nedonosen. Na sestanku so govorili o novem oziroma podaljšanem samoprispevku v občini in se odločili, da bodo izpeljali referendum, ker so menili, da je to edini način da popravijo šolo v Grahovem in Begunjah ter VVO Stari trg- Tudi na razprave o zaključnih računih v temeljnih organizacijah so se dobro pripravili. O skrajševanju delovnega časa in njegovem boljšem izkoriščanju so menili, da akcije ne smejo začeti na pamet, ampak šele po natančni razčlenitvi večizmen-skega dela. V nekaterih delovnih organizacijah so možnosti zanjo. Metlika Na letnem sestanku občinskega sindikalnega sveta Metlika so namenili precej pozornosti oceni letnih sestankov osnovnih organizacij. Na njih so razpravljali. predvsem o nagrajevanju oziroma prizadevanjih za večje dohodke ter o socialni problematiki. Na teh sestankih so razpravljali o delovnih razmerah in odnosih med delavci ter operativnimi vodji v proizvodnji. Razprave so bile ponekod zelo ostre in so izražale neurejene odnose znotraj tozdov (tako v Pionirjevem tozdu Gradbena operativa in Novotekstovem tozdu Predilnica). Povsod so govorili tudi o uveljavljanju nagrajevanja ter ugotovili, da tu sindikat ni naredil dovolj, še posebej pri pripravah na uveljavljanje branžnih sporazumov. Ugotovili so tudi, da letošnji članski sestanki kažejo vse večjo nezainteresiranost in nezaupanje delavcev do uspešnega premagovanja težav. Nekateri so sejo oziroma delo občinskega sindikata kritizirali, češ da se preveč ukvarjajo z* vprašanjem dohodka, premalo pa z delavcem. Na občinskem svetu so prepričani, da je treba dohodek najprej ustvariti, šele potem ga bodo lahko delili! Kljub težavam pa so v Metliki nekako zadovoljni, ker po gospodarskih dosežkih niso več na repu slovenskih občin. Žalec Letna seja občinske sindikalne organizacije je bila namenjena predvsem oceni dela občinske organizacije lani in letošnjim načrtom in nalogam sindikata pri obravnavanju gospodarskih rezultatov v občini ter zbiranju sredstev za povezavo višinskih kmetij z dolino. Predsednik sindikalnega sveta Branko Povše je posebej govoril o. sprejemanju panožnih sporazumov in dejal, da z doseženim v občini ne morejo biti zadovoljni. Marsikdaj so prevladovala mnenja posameznikov in skupin, zato sporazumi niso bili sprejeti. »Pred leti so vsi govorili: Vrnite nam panožne sporazume, zdaj. ko so tu, pa jih ne sprejemate,« je bil kritičen predsednik. V nadaljevanju je govoril o delitvi po delu in rezultatih dela. Zlasti zaskrbljujoča je težnja po uravnilovki, ki jo opažajo v nekaterih organizacijah. »Predsedstvo republiškega sindikata,« je dejal Branko Povše, »je zahtevalo, da osebni dohodek za poln delovni čas ne more biti manjši od 22000 dinarjev. V nekaterih naših organizacijah pa vztrajajo, da je to zajamčeni osebni dohodek. To ni res,« je pribil predsednik in zahteval, naj bodo sindikalne organizacije pri tem bolj odločne in razložil, da dvig najnižjih osebnih dohodkov ne vodi v uravnilovko. Ob koncu smo slišali, da so bili letni članski sestanki osnovnih organizacij v glavnem dobro pripravljeni, da pa jih v štirih osnovnih organizacijah do srede februarja še niso pripravili. Tem uvodnim besedam je sledila daljša razprava, v kateri so udeleženci povedali nemalo kritičnih pripomb na račun sedanjih dogajanj v družbi ter dela sindikalnih organizacij. Med drugim so zahtevali večjo odgovornost republiških in zveznih sindikalnih funkcionarjev, govorili o konkretnih težavah in socialni varnosti delavcev, zaposlenih pri obrtnikih, kar je v zadnjem času postal problem ravno v žalski občini. Razpravljalci so zahtevali večjo zavzetost sindikalnih delavcev tudi pri dogovarjanjih o usklajevanju pokojnin ter vključevanju v razprave o prispevkih za otroško varstvo. Ob koncu so preučili delo občinske organizacije pri obravnavi rezultatov gospodarjenja ter zbiranju sredstev za povezavo višinskih kmetij z dolino. Ta akcija je bila lani končana, nekateri ozdi pa še vedno niso poravnali obveznosti, čeprav so delavci odstopili svoj enodnevni zaslužek. Irena Jelen Črnomelj . Tudi na letni seji občinskega sindikalnega sveta Črnomelj so pogumno in samokritično pregledali svoje enoletno delo. Naj povzamemo delček uvodnega nagovora predsednika Julija Škrinjarja. »Poskušali smo delovati tako, da bi se krepila odgovornost samoupravnega in delegatskega sistema, da bi se sindikat uveljavil kot možna opora in pomemben del socialistične zveze. Kljub takšnim prizadevanjem občinskega sveta in njegovih organov pa so nam letne seje OO ZS pokazale, da z rezultati sindikata v sistemu socialističnega samoupravljanja še zdaleč ne moremo biti zadovoljni. , Nekatere osnovne organizacije še ne najdejo stika s svojim . članstvom, premalo kritično razčlenjujejo položaj v lastnem okolju in si premalo prizadevajo, da bi pridobile za delo vso celotno članstvo v svoji organizaciji. Da ne moremo biti povsem zadovoljni z našim delom, kaže tudi dejstvo, da ne odkrivamo pravočasno vzrokov nezadovoljstva delavcev, ki so tudi pri nas pripeljali do izsiljenih sestankov in prekinitev dela.« V poročilu in razpravi so med drugim govorili tudi o izpolnjevanju nalog gospodarske stabilizacije ter ugotavljali težave, še posebej dislociranih temeljnih organizacij združenega dela. Posebno pozornost so lani posvetili tudi planskim listinam, kjer s*o poudarili povečanje realnih os. dohodkov, izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev, krepitev reprodukcijske sposobnosti ozdov in zadovoljevanje splošnih in skupnih potreb. Precej časa in besed so posvetili cenam in ugotovili, da čeprav je občinski svet ZSS nenehno usmerjal svoje organizacije v aktivni odnos pri oblikovanju novih cen in geslu, da nobeno povišanje cen ne more biti odobreno, če osnovna sindikalna organizacija ne da soglasja, niso bili uspešni. Posebno nemočni so pri nastajanju in uveljavljanju »sivih cen«, saj se čutijo preveč osamljene, brez pomoči in podpore ostalih družbenopolitičnih organizacij. Novo mesto Na letnem sestanku občinskega sindikalnega sveta Novo mesto so ugotavljali uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov ter pri tem največ razprav namenili združevanju v trgovini, ki je v tej občini zaradi razdrobljenosti že dalj časa predmet številnih razprav in neuspešnih akcij. Tudi lani združitev trgovine KZ Krke in Mercatorja ni uspela. Uspešno pa so izpeljali združitev Iskre ELA ter tovarne napajalnih naprav. Dogovarjajo pa se tudi o združitvi Novotehne in ljubljanske Metalke. Govorili so tudi o samoupravnih sporazumih dejavnosti, ki so_ v večini že bili sprejeti. Prav zato bo v letošnjem letu ena pomembnejših nalog sindikata usklajevanje internih samoupravnih aktov v organizacijah združenega dela, kjer bodo imele posebne dolžnosti osnovne organizacije, konference osnovnih organizacij ter odbori dejavnosti. Pri tem pa bodo vso pozornost namenili izmenjavi izkušenj ter nudenju pomoči tistim ozdom, ki nimajo strokovnih služb. Med prednostnimi nalogami so tudi usposabljanje članov delegacij za različne skupnosti in občinske zbore. Skupaj z zavodom za izobraževanje in produktivnost delti bodo pripravili vrsto predavanj sredi marca za posamezne konference delegacij. Govorili so tudi o izboljšanju inovacijskega dela, ki doslej še ni najbolje zaživelo, z redkimi izjemami, kot je tovarna zdravil Krka. Tudi pri Pionirjuso lani na akcijo »imaš idejo, posreduj jo« dobili dober odziv. V drugih delovnih organizacijah se množična inovacijska dejavnost odločno prepočasi razvija. : Seveda pa niso obšli že znanih težav industrije motornih vozil | ki jih občinski odbor sindikata redno spremlja in skuša po svojih močeh tudi pomagati. Več po-| zornosti pa bodo industriji mo-| tornih vozil posvetili na pro-j blemski konferenci, ki jo pri' ! pravljajo za marec. Do takrat ! bodo, tako predvidevajo, že : znane nekatere nejasnosti o pri' | hodnosti tega največjega sloveti' | skega izgubarja. ~ Andrej Agnič Slovenske Konjice: Javna razprava o kulturi Komisija za kulturno dejav-! nost pri OS ZSS Slovenske Konjice je že lani predlagala javho i razpravo o kulturi. Kasneje se je j ta zamisel izoblikovala v širšefl1 ; okviru *in stekle so priprave n*1 I javno razpravo o kulturi v naŠ> [ občini. I j Na slovenski kulturni praznil j se je prvič sestal koordinacijski odbor, ki bo skrbel za pripravo it1 I izvedbo.teh razprav. Potekale bodo tako OO ZKi KK SZDL, OO ZSMS — tako v KS kot v DO ter v OO ZSS, kjer je ta dejavnost bolj razgibana, v KS ter v prosvetnih društvih. Kot osnova za razpravo o kulturi pe bo gradivo CK ZKS. Posebno gradivo bo pripravila tudi ZKO Slovenske Konjice, ki bo razčleni) kulturno dejavnost v občini. Sinteza vsega tega gradiva pa bo izhodišče za javno razpravo. Glede na to, da v naši občini V tako širokem pomenu kulturne dejavnosti še nismo govorili, pričakujemo, da bo javna obravnava uspešna in da bodo njen' sklepi in predlogi pripomogli h kulturnemu bogatenju vseh nas. Nuša Dvoršek Seja odbora RS ZSS za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito Na seji odbora republiškegt sveta Zveze sindikatov Slovenije za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito, ki so se je udeležil1 tudi predsedniki medobčinskih in mestnih svetov ZSS in jo je vodil predsednik odbora Marjan Orožen, so med drugim obravnavali tudi naloge Zveze sindikatov Slovenije pri razvijanju obrambnih in samozaščitnih priprav v SR Sloveniji. V razpravi so poudarili nujnost še večjega podružbljanja ljudske obrambe in družbene samozaščite v ozdih in usposabljanja kadrov za obrambne pri; prave. Na seji so imenovali tud' delovno skupino, ki bo pripravila usmeritve za noveliranje navodt' za delovanje organov Zveze sindikatov Slovenije ob izrednih dogodkih in v izrednih razrne; rah. Člani odbora so sprejeli tud' okvirni program dela odbora v letošnjem letu ter se dogovorih; da bo treba zaradi pomembnost1 predložiti nekatere teme iz pr°' grama v obravnavo tudi predsedstvu in republiškemu svetu Zveze sindikatov Slovenije. Seznanili so se tudi z nekaterimi značilnostmi sedanje politično-vaf' nostne ocene v naši republiki- tf S Delavska enotnost anih ožil' kata, 'ojih po-nio-pro-pri-krat že pri-vetl- : gnič \ ;jav-Ko-avho se je ršen' e na naš' iznik ijski vo in ZK, ko v kjer ra, v Kot ri pa ;bno :ko ilenil Sin-i bo iniv urne pri-rav-ijeni1 ?li h nas. ršek ;ega nije ienO ežili škili o je rjan vna-. atov mb-/ S8 nuj- anja iene sab- pri: tudi tvila odil sin- inih me; tudi ra v »rili; lOSti aro-sed' /ete >ez-tna-var-ci. S** i 0 Neizkoriščene izvozne možnosti Na dvodnevnem posvetu o povečevanju izvoza kot dejavniku razvoja slovenskega gospodarstva je kakih dvesto ekonomistov in delavcev v slovenski zunanji trgovini razpravljalo o letošnjih in sred-njeročnih možnostih za uspešnejše vključevanje slovenskega gospodarstvo v mednarodno delitev dela. Ugotovili so, da se je svetovni Uvoz {in s tenvizvoz) lani povečal za osem do devet odstotkov, jugoslovanski izvoz pa je v istem letu narasel za šest odstotkov. Zalo je veliko vprašanje, ali nam bo letos uspelo naš izvoz povečati za 14 °dstotkov, ko pa ekonomske analize mednarodnih institutov za spremljanje mednarodnih gospodarskih tokov napovedujejo le štiri- do petodstotno povečanje svetovne menjave. Kot je v uvodni razpravi poudaril član predsedstva SR Slovenije ■lunez Stanovnik, so možnosti slovenskega gospodarstva za uspeš-nejši nastop na tujem vendarle kar velike. Delež jugoslovanske zunanjetrgovinske menjave v svetu je namreč le 0,4-odstoten, tako da morebitno trikratno hitrejšo rast jugoslovanskega izvoza svetovno gospodarstvo sploh ne bi zaznalo. Drugi podatek, ki govori v prid možnosti takega povečanja pa je, da Jugoslavija zdaj izvozi le 15 odstotkov vse proizvodnje, kar kaže, da bi glede na stopnjo našega tehnološkega razvoja delež izvoza v celotni proizvodnji lahko še bistveno povečali. Toda medtem ko so druge podobno razvite države, kot je Jugoslavija, v minulih letih povečale lasten delež v svetovni menjavi, je jugoslovanski delež na konvertibilnem trgu upadel. Naša težava je tudi, da zaradi slabe kakovosti našega blaga in pritiska prodati za vsako ceno iztržimo za enako blago manj kot tuji Partnerji, da ne omenjamo inflacije stroškov, ki jih organizacije vgrajujejo v domače cene, tuji trg pa jih ne priznava. Očitno je, da zgolj z izvoznimi spodbudami in hudim drsenjem dinarja ne bomo uspeli povečevati našega izvoza, še zlasti ne na konvertibilno tržišče. Morali bomo izboljšati ekonomičnost in smotrnost poslovanja, pa tudi storilnost. O tem sicer že dalj časa govo-fbno, skorajda nič pa ne naredimo, da bi besede spremenili v deja-nja. Posledica tega pa je, da so izvozne cene v drugem lanskem polletju padle za več kot pet odstotkov. Jugoslovansko gospodarstvo bo bržčas tudi letos na tujem manj zaslužilo kot načrtujemo, saj nuj bi se izvozne cene po podatkih OECD zmanjšale za 3 odstotke. To pa je razlog več za bolj organiziran nastop našega gospodarstva na svetovne/« trgu, ki naj bi nam omogočil večji devizni zaslužek od lan-skega, navkljub neugodnim mednarodnim gospodarskim tokovom. Emil Lah Odgovor Skupnosti Pokojninskega in invalidskega zavarovanja o dotoku in porabi denarja v letu 1984 v Pokojnine se nominalno pove-Cu)ejo (usklajujejo, valorizirajo) vsako leto glede na rast popreč-11'n osebnih dohodkov na zapo-sleriega, njihova realna vrednost Pa je odvisna od rasti življenjskih Proškov. Tako kot pada stvarna Vrednost osebnih dohodkov že °d leta 1979, pada tudi stvarna Vrednost pokojnin. Od pogostosti povečevanja Pokojnin je odvisen gmotni po-, ložaj oziroma življenjska raven uPokojencev. Pokojnine se na-toreč med letom usklajujejo ■ahko večkrat akontativno, dokončno pa le enkrat, praviloma Jia začetku leta, ko so znani podatki o rasti povprečnih osebnih oohodkov na zaposlenega v pre-teklem letu. v k-ota 1984 je bilo kar pet pove-. anJ pokojnin, vse z veljavnostjo !n Vplačili od 1. 1. 1984 in sicer: Januarja za 10% in marca do-ončno še za 8,5 %, s katerima je na dvignjena raven pokojnin za j^ast povprečnih osebnih dohod-.0v pa zaposlenega v letu 1983, r julija za 7 %, oktobra za % in decembra za 4 %_alisku-12J,23'5 % (107 x 1,11 x 1,04 = nra- oziroma za polovico n edvidene rasti OD na zaposle-47*0/ eta 1984, ki naj bi znašala Pri povečevanju pokojnin v Posameznem letu gre torej za okončno usklajevanje z rastjo povprečnih osebnih dohodkov v preteklem letu ter za akontativno usklajevanje z rastjo povprečnih osebnih dohodkov v tekočem letu, ki pa se lahko dokončno poračuna šele na začetku naslednjega leta. Na raznih sejah in sestankih, kjer so obravnavali lanski gmotni položaj upokojencev ter v sredstvih javnega obveščanja, ki so pisala o slabšanju gmotnega položaja upokojencev, pa se je pojavljalo zmotno prepričanje, da so se pokojnine v tem letu povečale le za 23,5 % in ne tudi za obe prvi povečanji na začetku leta. Nekako logično je, da se je ob takih nepopolnih obrazložitvah lanskega povečanja pokojnin pojavljalo tudi vprašanje, kje so ostala sredstva, ki so se zaradi hitrejše rasti osebnih dohodkov združila s prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje? Odgovor na to vprašanje je dokaj enostaven, če upoštevamo ob izdatkih za medletne uskladitve za 23,5 % tudi še obe povečanji v začetku leta za preteklo leto, to je za 10 % in še za 8,5 %. Za boljše razumevanje pa je potrebno pojasniti še nekatere druge kazalce. Podobno kot pri osebnih dohodkih imamo tudi pri pokojninah kazalce, ki se nanašajo na nominalno višino povprečne pokojnine in njeno relativno rast Pri inovacijah potrebujemo revolucijo duha Izdajateljski svet Delavske enotnosti je na svoji redni seji konec prejšnjega tedna obravnaval izpolnjevanje vsebinske usmeritve in uredniške politike Delavske enotnosti. Člani sveta so ugodno ocenili vsebina časopisa v zadnjem obdobju in napredek v posameznih rubrikah, omenili pa so tudi »bele lise« pri »pokrivanju« delovanja sindikata v ozdih in nekaterih občinah. Glede na to, da Delavska enotnost postaja s svojimi problemskimi članki in komentarji, na primer o cenah, odgovornosti, deviznih dolgovih, znana in odmevna tudi po Jugoslaviji, pa so menili, da je treba še krepiti kritično ustvarjalni način pisanja o širših družbenih vprašanjih. Izdajateljski svet je sprejel tudi programsko usmeritev časopisa za leto 1985 in do 11. kongresa, o njej bo tekla beseda še na seji predsedstva RS ZSS v prihodnjih mesecih. Velja omeniti, da bo ob tem, ko bo sindikalno glasilo, pomagalo preverjati politične ZSS in o svojem odnosu do njegove vloge pri uveljavljanju sindikalne politike in ne nazadnje tudi o financiranju časopisa. Izdajateljski svet je potrdil tudi predlog uredništva, da se Marjan Horvat, dosedanji urednik za področje političnega sistema in delitve po delu, imenuje za pomočnika odgovornega urednika Delavske enotnosti. F. K. cilje in naloge, ki jih bodo dokončno sprejeli delegati na kongresu, priložnost, da se sindikalne organizacije izrečejo tudi o glasilu ter izplačana sredstva za pokojnine (masa sredstev), katerih rast je višja ravno za povprečno rast uživalcev pokojnin. Bilančni podatki kažejo, da so leta 1983 znašale denarne dajatve (predvsem starostne, invalidske in družinske pokojnine z varstvenim dodatkom) 37.085,9 milijonov dinarjev ali 90,3 % skupnih odhodkov, leta 1984 pa 57.209,1 milijonov dinarjev ali 90,9 % skupnih odhodkov. Razlika 20.123,3 milijonov dinarjev predstavlja povečanje denarnih dajatev za 54,3%. Isto rast izplačanih sredstev za pokojnine kaže tudi tale izračun: ob upoštevanju vseh petih uskladitev pokojnin so se pokojnine od 1.1. do 31.12.1984 povečale za 47,4%. Če pa te pokojnine povečamo še za povprečno rast uživalcev pokojnin, ki je znašala 4,7 %, pa so bila izplačana sredstva za pokojnine za 54,3 % večja kot leto prej (110x1,085 x 1,07x 1,11x1,04 = 147,4,147,4 x 1,047 = 154,3). 1983 povprečno 12,78%, leta 1984 pa 12,54%). Več denarja v skupnosti zaradi hitrejše rasti osebnih dohodkov so skoraj v celoti porabili za povečanje pokojnin v letu 1984. Pri tem pa ne gre prezreti, da so bile pokojnine od 1.1. 1985 ponovno povečane za dodatnih 15%, aprila pa, bo dokončna valorizacija za 7 % z veljavnostjo od 1.1. 1985. ■ Menimo, da so ta pojasnila dala odgovore na postavljena vprašanja. Za vsem znane pogosto ponavljane stvari običajno pravimo: »Tega ne kaže znova razpredati...« Če le očem, smo o inovacijah res že velikokrat slišali in brali, kako pomembne so za razvoj. Pa bo treba to lajno še in še vrteti. Melodija kot da bi ne hotela globlje od ušes. Tega se dodobra zavedajo tudi na sindikatu slovenskih lesarjev in gozdarjev. Skrb za množično inovacijsko dejavnost je stalna in vztrajna. Ena njenih oblik je vsakoletni vprašalnik, ki ga tudi letos pošiljajo vsem organizacijam združenega dela te dejavnosti. Ni jim le do neke vrste statističnega poročila, na njem snujejo takšno inovacijsko dejavnost, ki vendarle postaja nujen del proizvodnje in prvina družbene reprodukcije. Pravijo, da je na tem področju potrebna prava' pravcata »revolucija duha«. Poleg vprašalnika omenimo posebne delovne posvete o ino- Češki zgledi — nevoščljivosti ni Med gradivi, s katerimi si v ROS gozdarjev in lesarjev pomagajo pri pospeševanju inovacijske dejavnosti, smo našli tudi nekaj primerjav s ČSSR. Nasploh v- gospodarstvu imajo tam vsako leto 8.500 prijavljenih izumov, Jugoslovani pa le 2.000. Uresničijo jih 1.800, mi pa 120. Tehničnih izboljšav prijavijo 360.000 in imajo od njih za 11 milijard kron gospodarske koristi (krona je po 7 dinarjev). Najvišja možna nagrada je 500.000 kron, za ta denar pa v tej deželi lahko kupiš že prav lepo vilo. Še zanimivost — objavijo kajpak dosežek, avtorjevo ime in gospodarsko korist, ki ko je omogočil, višina nagrade pa ostane skrivnost. Pravijo, da tako ne prihaja do nevoščljivosti, za katero pri nas radi poudarjamo, kako močno zavira hitrejši razmah inovacij. Obiščite knjigarno Delavska enotnost Tavčarjeva ulica 5 vacijah, stalno predstavljanje (in po možnosti uvajanje) novih dosežkov, razstave, izobraževanje, priznanja, pomoč društvom inovatorjev in avtorjev tehničnih izboljšav... Še en cilj omenimo — tudi skozi akcijske programe vseh osnovnih organizacij sindikata naj bi inovacijska dejavnost postala množično gibanje vseh delavcev. Ta proces bo omogočilo in pospešilo le neprekinjeno, or- ganizirano delo. Ce gre namreč res za »revolucijo duha«, s kampanjskimi akcijami seveda ne bo šlo. Tudi čez noč ne. Treba je delati in graditi od uspeha do uspeha. Vse dotlej, da bodo inovacije trdno zasidrane v zavesti slehernega delavca in da bodo postale ena najpomembnejših prvin poslovne politike vsake organizacije. C. B. Med prihodki pokojninskega in invalidskega zavarovanja so najpomembnejši prispevki iz osebnih dohodkov, ki so znašali leta 1983 31.477,8 milijona dinarjev ali 88,4 % vseh s prispevki združenih sredstev, to je 40.160.4 milijonov dinarjev, leta 1984 pa46.695,1 milijona dinarjev ali 77,1 % vseh s prispevki združenih sredstev, to je 60.570.5 milijona dinarjev. Prihodki od tega prispevka so se leta 1984 glede na leto prej povečali za 15.217,3 milijona dinarjev ali za 48,3 %, prihodki vseh združenih sredstev pa za 20.410,1 milijona dinarjev ali za 50,8 %, to je približno toliko, za kolikor so se povečala sredstva za osebne dohodke. Rast prihodka od prispevkov le za 48,3 % je posledica nižje stopnje tega prispevka (leta Republiški odbor Sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije RAZPISUJE 9. delovno srečanje kovinarjev Slovenije, ki bo od 27. do 29. junija 1985 v Titovem Velenju. Tekmovanje kovinarjev Slovenije je razpisano za tele poklice: — strugar, — strojni kovač, — brusilec, — plamenski varilec, — rezkalec, — varilec REO, — orodjar, — varilec MAG, — konstrukcijski ključavničar, — varilec TIG, — avtomehanik OTTO, — avtomehanik DIESEL, — livar kalupar, — TV mehanik in — industrijski klepar. Letos uvajamo tudi preskusna tekmovanja v poklicih, ki so predlagani za uvrstitev med standardne na tekmovanjih v Sloveniji. Za tekmovalce v preskusnih poklicih veljajo enaki pogoji, ob koncu tekmovanja pa ne dobijo takšnih priznanj kot tekmovalci v standardnih poklicih. Glede na odziv se bomo leta 1986 odločili, ali je te poklice smiselno uvrstiti med stalne poklice na tekmovanju. Na podlagi obrazložitve RAZPISUJEMO preskusna tekmovanja v poklicih: — obratni elektrikar in — modelni mizar. Tekmovanja v ozdih, občinah in regijah naj v letu 1985 potekajo po dogovorjenih normativih. Prosimo vse organizacijske odbore v regijah, da nam v najkrajšem času posredujejo svoje razpise in naslove organizacijskih odborov. Predsednik organizacijskega odbora: Ivan Kramer Delavska enotnost ...ni m i — ^—=J Razvojni stebri Pomurja Razglašeni orkester v prehrambenem »rezervatu« Ce se bo socialno razslojevanje prebivalstva v skrajnem delu severovzhodne Slovenije še poglabljalo in bo pokrajina ob Muri v siceršnjih kriznih razmerah še naprej med kladivom tistega, kar zagovarja osrednja, razvita Slovenija, in nakovalom onega, za kar se ljudje potegujejo tukaj' se utegne zavest še kritične je ostriti, odnosi skaliti in gmotni položaj pod »pritiskom« ekonomskih zakonitosti usodno siromašiti. Pričujoča domneva noče biti brez-prizivna- in končno veljavna resnica, pač pa bolj svarilo z več vzročno-posledičnimi odtenki. Pri razslojevanju gre predvsem za nevarnost vase-zagiedanosti, ki se najskraj-neje kaže v tem, da en sloj živi na račun drugega.V Pomurju je ta spor možen in delno tudi očiten med kmetstvom in delavstvom z določenimi ideološkimi posledicami, ki koreni-nijo v zgodovini, izraža pa jih vnaprejšen »sum« o malone vsem, kar diši po zasebnem in zasebništvu. Veliko je gorečih zagovorni k op mešanih kmetij oziroma — kot jih imenuje sodobni svet — dislociranih proizvodnih celic, ki naj bi polproletarcu omogo.čite, da bi bil hkrati gospodar na posestvu in industrijski delavec v bolj ali manj oddaljeni tovarni. Na levem bregu Mure (v Prekmurju, posebno na Goričkem), v Slovenskih goricah in Halozah je takih primerov že na tisoče, čeprav je že slišati glasove, da bi se veljalo do »dvoživkarstva« enkrat za vselej opredeliti in zlasti na kmetijskih območjih ugotoviti, kaj pravzaprav hočemo. Javno mnenje kaže, da je naklonjenost ljudi zasebni pobudi vse večja, posebno kar zadeva pridelovanje hrane. Ogrevajo se za enakovred-nejši (ne enakovreden!) položaj kmetov z delavci in načeloma ne odklanjajo mešanih gospodinjstev. Prej nasproL no: v kriznih razmerah je zaz-navnejša potreba po vsakovrstnih servisnih dejavnostih in drobnem gospodarstvu. Za pomursko regijo je ta zavestni vzgib bistvenega pomena, saj na široko odpira vrata dopolnilnemu delu, zlasti ljudem, ki so voljni vlagati, in družbenim skupnostim, če so pripravljene razvijati industrijsko kooperacijo za različne panoge in namene. To bi zadrževalo odliv prebivalstva s podeželja in kadrov iz regije, sočasno pa smotrneje izkoriščalo vse tisto, kar je zdaj mnogokrat podcenjevano, denimo v energetiki, tehnologiji, urbanizmu, turizmu. Vendar, tu se zalotijo tako rekoč nepripravljene, saj študija o preustroju pomurskega gospodarstva v tej zvezi ne daje ustreznih, iztočnic, ampak bolj diagnozo in prognozo, oprti na domnevno štiri razvojne srebre: reprodukcijska veriga, kmetijsko-prede-lovalna industrija v agroživil- skem kompleksu, intenzivna predelava nekovinskih mineralov, program razvoja petrokemične industrije z mednarodnimi razsežnostmi in ra-zvojno-raziskovalni - center regije. Slednjega politične listine — idejnopolitična izhodišča in dogovor za skupne temelje Pomurja — napovedujejo že nekaj let, a se iz vsega še ni nič izcimilo. Drugje, na primer v Celju, te oblike s pridom uporabljajo, ne' kot nekakšno »tretjo univerzo«, ampak kot ustanovo, kjer se akumulira in promovira najžlahtnejše, kar premore na področju domače pameti določena pokrajina. ■ Že slabše opremljen kmet ima zase in za svojce boljša in znatnejša osnovna sredstva kot katerikoli delavec v tovarni. Resda zveni replika dvorezno in provokativno, a jo podatek, da so v letu 1983 vložili v pomursko gospodarstvo kar 1245 (!) milijard dinarjev, dovolj zgovorno podkrepi. Vprašanje je, ali gre za naključje ali zakonitost, da v regionalnem gospodarstvu zanemarjajo tržnomarketin-ški člen gospodarjenja, kajti učinki naložb so v primerjavi z »astronomsko« številko — dobili so jo na Zavodu za ekonomiko in urbanizem v Murski Soboti — tako rekoč nični. Kar zadeva ujetost Pomurja med kladivo tistega, kar zagovarja osrednja, razvita Slovenija, in nakovalo tistega, za kar se potegujejo v regiji, ni tako zanemarljivo vprašanje, kako se postaviti. Dejstvo je namreč, da je zaznati čedalje večjo občutljivost do prevladujoče (metropol-ne) razvojne ideologije, ki da je v stalnem spopadu s periferno, regionalno in lokalno, kar najbolj potrjuje refren zadnjih let, da je namreč regija v odnosu do ostale.Slo-venije neenakopravna, prikrajšana za določen delež solidarnosti in pri naložbeni politiki, infrastrukturi in družbenem standardu v podrajeni vlogi. Koncept Pomurja kot republiške žitnice je že v osnovi oporečen, saj ima prizvok nekakšnega »rezervata« za pridelovanje hrane, kar ta skrajni severovzhodni del republike v resnici nikdar ni bil in ne more biti. Dodajmo samo še to, da na račun do-slejšnjega razvojno-razisko-valnega in (množičnega oziroma poklicnega) inovacijskega dela, ki spominja na hudo razglašeni orkester, v Pomurju v primerjavi s preu-strojem gospodarstva vsi po malem plačujejo davek, ki z vsakim novim cenovnim udarom zahteva vse večje obresti, ograjuje in razslojuje. Tu pa se skriva še ena, morda največja nevarnost: namreč, da ti neugodni tokovi načnejo vsaj eno, če’ ne vseh treh načel pokrajine: ekološko uporabnost naravnih možnosti, homogenost — gospodarska struktura in funkcionalnost— ekonomske funkcije. Branko Žunec Kritična razčlenitev političnega sistema Prijem, ki ne loči zrnja od plev Za kritično razčlenitev druž- j benih procesov in ravnanje | družbenopolitičnih dejavnikov v njih (subjektivnega dejavnika) velja, če gre za analizo delovanja i političnega sistema pa še pose- j bej, da mora temeljiti na po- ! membnih dejstvih, upoštevati ; mora prostor in čas in se izogibati | tako poenostavljenemu »analiziranju«, da od programskih ciljev | seštevaš korake nazaj in na koncu koncev ugotoviš, da smo | še zelo daleč od ciljev. Pomanjkljivost takšnega prijema (to pa velja še posebej za kritično razčlenitev delovanja subjektiv- j nih dejavnikov v političnem si- ■ stemu socialističnega samou- j pravi jan ja in zlasti za tisti del, | kjer je govor o zvezi sindikatov) j onemogoča razpravo o vzrokih | za prepočasno uveljavljanje sin- | dikata kot množične politične j organizacije delavcev in ne od^ i kriva ovir, da bi zveza sindikatov j uveljavljala svojo vlogo in na- ! loge v razvoju socialističnega J samoupravljanja tako, da bi delavce v združenem delu spodbujala in usposabljala za to, da bodo kos vsem odnosom v družbeni reprodukciji. Parolarsko-programsko besedilo tega separata kritične analize, ki očitno nima pravega stika z življenjem, zategadelj ne more najti prostora za takšne premike v delovanju sindikata, ki objektivno pomenijo korak naprej pri uveljavljanju delavčeve vloge v procesu proizvodnje, ustvarjanja in razporejanja dohodka in delitve čistega dohodka in osebnih dohodkov; ne za pomemben vpliv sindikalnih organizacij pri združevanju dela in sredstev in nenazadnje tudi ne za odločitve delavcev o najpomembnejših vprašanjih reprodukcije na podlagi dohodkovnih povezav in podobno. In končno se takšna analiza ne bi smela izogniti tistim odgovorom delavcev na referendumih, ko pravijo ne, ker navadno nimajo dovolj zagotovil, ua so predlagane rešitve boljše kot stare ali pa vsa j ne najustreznejše. Ali to teče mimo sindikalnih vodstev ali ne, je kajpak drugo vprašanje, vendar zagotovo pogosto z njihovo vednostjo.. Po svoje je to odgovor vsiljenim rešitvam, pogosto pa tudi nezaupnica »pogodbam« med tehnokratskimi in politokratič-nimi skupinami, ki se zmeraj predstavljajo na zunaj kot zagovorniki delavskih interesov, vendar pa s svojimi skritimi računi ne prihajajo na dan. Naivno bi bilo seveda trditi, da nimamo velikega razkoraka med programi in stvarnostjo, stališči in njihovim uveljavljanjem v družbeni praksi, med zapisano vlogo sindikata in dejansko veljavo v združenem delu in v družbi. Ta prepad je značilen za številna področja našega gospodarskega in političnega vsakdanjika in vendarle morda najbolj »razumljiv« (ne pa opravičljiv!) za sindikat, ki si je šele z novo ustavo in z zakonom o združenem delu »pridobil« nekatere dolžnosti in pravice, ki so oprijemljivejše in dovolj konkretne za delovanje organizacije na vseh ravneh organiziranosti. S tem dejstvom je treba računati v kritični analizi sindikata,kot subjektivnega dejavnika v našem političnem sistemu in pri tem predvsem uvideti, zakaj se njegova vloga ni toliko okrepila, kot pričakujemo, kajti če bi to zapisali tako, kot je v programskih dokumentih, bi vendarle zanemarili resnico, da gre za proces, za udejanjanje vloge in veljave med delavci, in za spoznanje, da to, kar je zapisano, nikdar ni uresničeno na mah. Iz separata pa veje še ena zna-čiinost takšnih listin. Ni razlikovanja med tistimi okolji, ki pa so vendarle korak ali dva pred drugimi. Tako dobi človek občutek^ da sta »enakovredni« tista sindi- kalna organizacija, ki skrbi le za ozimnico in proslave, in tista, v kateri je že zavel novi veter pri uveljavljanju pomoči delavcem pri njihovem samoupravnem in delegatskem odločanju. Postaviti vse v en koš, češ da »ne uresničuje v zadostni meri...«je ena pot; vendar je med temi, ki smo jih zmetali v isti koš, velika razlika, takšna obravnava pa v resnici zakriva (ne)sposobnost avtorjev za večji miselni in analitični prispevek h kritični razčlenitvi. Trditev, da zveza sindikatov nima odločilnega vpliva na ravnanje delavcev v samoupravnih okoljih, pa je za slovenske razmere milo rečeno nepriznavanje stvarnosti in razmerij, ki so se oblikovala v zadnjih štirih, petih letih, ko so se delavci zavestno odločali za stiskanje pasu, vendar pa hkrati — vsaj v zadnjem času vse bolj množično — za ofenzivno gospodarjenje. O tem, da je to sad spoznanja o edino možni prihodnosti — opori na lastne moči, in tudi sistematične politične akcije v samoupravnih okoljih, predvsem zveze sindikatov, se je moč prepričati v mnogih organizacijah združenega deja. To gibanje se navkljub odporom krepi, kajti zveza sindikatov je razglasila v temeljnih družbenih celicah —to pa je moč zaznati tudi v občinskih organizacijah in v republiškem svetu ZSS — namesto politike čakanja politiko boja za večji in boljši dohodek; spodbuda za njeno uveljavitev pa morajo biti predvsem večji osebni dohodki in delitev po delu in .rezultatih dela. In če se pri tem spet kritično ozremo na ocene v separatu o delovanju subjektivnih dejavnikov, potlej je zgrešena trditev! da sindikalne skupine in druge oblike »množičnega delovanja z delavci« niso uveljavljene in še bolj, da v občinskih svetih nimajo te- Porazdeljeno energetsko breme Čeprav se bo zgodilo na 1. aprila dan, gre za resno zadevo. Začel bo veljati novi tarifni sistem, usklajen z drugimi republikami in pokrajinami. Nastajal je kar pet let. Že ta-kfat se je namreč pokazalo, da v doslej veljavnem zevajo precejšnje vrzeli. Tarifni sistem je pač tisti spodbujevalni mehanizem, ki bi moral porabnike voditi k smotrni porabi elektroenergetskih zmogljivosti. Potemtakem naj bi uravnovešal porabo in proizvodnjo. Prav ta »naj bi« so že omenjene vrzeli, ki jih bo zapolnil novi sistem. Menda bo največja sprememba ukinitev porabnikov električne energije, ki smo jim doslej rekli »posebni odjemalci«. Pomembna novost so tudi sezonske cene. Vsi porabniki bomo imeli zimsko sezono od I. oktobra do 31. marca. Vmes bodo za vse jugoslovanske porabnike električne energije veljale poletne cene, za polovico nižje od zimskih. Osnovno načelo, ki je krojilo novi sistem, je enostavno — vsak porabnik naj krije toliko stroškov, kot jih povzroča elektrogospodarskemu sistemu. Gre torej za bistveno prerazporeditev bremen kritja teh stroškov. Še konkreten primer — za TGA Kidričevo bo elektrika dražja za približno II odstotkov, podobno velja za obrt, gostinstvo, nekatere in- dustrijske veje, gospodinjstva pa bodo plačevala za dobrih 13 odstotkov več. Preračunavanja pokažejo, da novi sistem kljub vsemu ni tako strogo ekonomski. Kljub tistim 13 odstotkom bodo gospodinjstva še vedno pokrivala le 85 odstotkov stroškov, ki jih resnično povzročajo sistemu. Snovalci novega tarifnega sistema pravijo temu, da »zasledujejo narodnogospodarski in socialni vidik tarifi-ranja«. Gotovo pa drži, da vse te spremembe elektrogospodarstvu ne prinašajo večjega dohodka in da gre le za pravičnejšo porazdelitev bremena med posameznimi odjemnimi skupinami. Ciril Brajer \ \ snega stika z osnovnimi organi;1 zacijami zveze sindikatov. Če bli bilo tako, bi bilo nezadovoljst^ delavcev, izraženo v različni)1 oblikah, pogostnejši pojav v naf družbeni praksi; ne bi se spremi' njal odnos do inovacijske deja'1'! nosti ne do smotrnega razpete janja dohodka in spodbudne dq litve sredstev za osebne dohodke in še bi lahko naštevali. Bržkone pa velja ocena, d8 sindikalne organizacije in njihova vodstva tudi v Sloveniji nis« dovolj naredila pri uveljavljanj11 delegacij za družbenopolitičnfj skupnosti in za sise. Žal analiz3! tudi pri tem premalo upošte''3 vzroke, zakaj delavci niso dovolj! motivirani za razprave o temah ki spadajo v tako imenovani »delegatski krog« in bržkone tudi resnice, da v temeljnih samou-: pravnih okoljih vodstva sindi; kalnih organizacij in tudi drug1 dejavniki še niso dovolj usposobljeni za to, da bi se hrabreje postavili po robu odločitvam v neformalnih skupinah in spre jema-1 nju že vnaprej pripravljenih odločitev. Čeprav so ponekod tudi ugodni odmevi na separat »Kri'I tična analiza delovanja subjek-; tivnih dejavnikov v političnem, sistemu socialističnega samoupravljanja«, menimo,, da kljub naštevanju neuresničenih odnO" Sov in nalog za delovanje sindikalnih organizacij nima prave vrednosti. Vsaj takšne ne, da b1 lahko koristil tistim organizaci; jam in organom, ki zaostajajo prl uveljavljanju sindikata kot razredne organizacije delavcev i® njihovo orodje za uresničevanje' ustavno zagotovljenega položaja, in tudi tistim ne, ki so korak naprej, saj jim daje premah prvin za to, da bi se na podlag1 spoznanj iz analize potrdile h poiskale ustreznejše metode del3 za mobilizacijo delavcev pri reševanju vseh težav v samoupravnem okolju in v družbi. Marjan HorvO1 ;■» Delavska enotnost jsj 7 gani;1 Ceb' ijstvo ičnil>, : naš' rertii' ejav ede- odke j da; nji'| i niso: janj11 tičnej ializJ[ štev* ovolj mal1!! »de-dire-[noii'| indi; drugi )sob' :P0' v ne-enra- i od- tudi .Kri- ,jek' :neflt nou- djuH dno* indi' irave la bi zaci; opr* ra-■v $ anjr OŽ3' □rak nato dlagi e ir dela i re-ra'" rvai Vrhovi gora so videti bliže, kot so v resnici . Pravijo, da ni dobro obljubi- če se obljube ne da držati. Prav to se je te dni zgodilo Zvezni vladi, ko ni uspela držati ^Ijube (Milke Planinc), da bo ®los konec tako imenovanih s'vih cen surovin in reproduk-c|iskih materialov iz domačih Vlrov. Sive cene so razni do-jjatki k osnovni, uradni ceni, kakršnih ne poznajo nikjer po svetu in s katerimi si naša primarna industrija pomaga iz ce-n°vnih in dohodkovnih zagat 113 račun predelovalcev in kup-c®v končnih izdelkov. Tako de-n'nio železarne zaračunavajo k Uradni« ceni pločevine še dodatek za njeno zvijanje v kolobarje, dodatek za vezanje ko-. arjev, za rezanje na določno širino, pa za debelino plo-Cevine... Tudi po svetu poz-najc podobne podatke: toda Vračunavajo jih samo, kadar z 3j*rni ustrežejo posebnim željam posameznega kupca. Pri nas jih zaračunavajo za povsem a°nnalna opravila (vezanje v kolobarje) in za povsem normalne širine in debeline itd. ^kratka, gre za nategovanje Cene do te mere, da je moč Vnjo spraviti vse svoje stroške, .odisi upravičene ali neupravi-Cene. Tudi zaradi tega je naše Kklo na domačem trgu od 20 80 odstotkov dražje od uvo-Vnega enake kakovosti — po yseh plačanih uvoznih dajatvah ln glede na tečaj dinarja. Takšni svobodi pri oblikovanju cen je sklenila napraviti konec zvezna vlada, ki je lani jeseni napovedala, da bodo sive cene vključene v uradne in jih bo poslej tudi statistika prika-Zovala. Zato da bo statistični skok cen na začetku leta izjemno visok — toda le statistični, ker bo le-ta zajela novi podatek. Teleksi, ki so jih te dni dobi-yali kupci in porabniki izdelkov črne metalurgije,pa dokazujejo drugačen položaj. Ne samo da ao sive cene ostale sive, ampak so se povečale hkrati z osnov-nitni, uradno priznanimi cenami. Le-te so se povečale (z ve-‘javnostjo od 17. marca dalje) °d 30 do 40 odstotkov, prav za •oliko pa tudi dodatki k cenam. kakšna bo reakcija kovinskopredelovalne industrije, pa Z(laj še ne vemo. Brez dvoma bo tolikšne podražitve težko Prenesla, zlasti tiste organiza-mje združenega dela, ki veliko |zvažajo in tiste, ki izdelujejo •zdelke za široko porabo. V enakem položaju pa je seveda tudi elektroindustrija. Tema Panogama, pa še kakšni povrhu, se bo konkurenčna sposob-nost precej zmanjšala, tako doma, posebno pa na tujem trgu, kjer se že zdaj komaj otePa močnejše, spretnejše in tudi strokovno cenejše konkurence. Kaj zdaj? Bomo ^vezno vlado »za jezik«? Jamemo, da tega probler cnomena jugoslovanskeg fPodarstva, sivih cen namr odo mogoče odpraviti p. trem in preprostem poste 'm kaže torej drugega, k. sprijaznimo z ugotovi da je napake mnogo lažje < kakor jih odpravljati in c P°t do stabilizacije bisl daljša in težja, kakor sim mara še zdaj pripravljeni Iskrina Tovarna televizijskih sprejemnikov Pržanj tokrat brez izgube Uspešno poslovanje je uspešna prodaja V Tovarni televizijskih sprejemnikov v Pržanju, tozdu Iskrine Industrije širokopotroš-nih izdelkov, so si te dni globoko oddahnili. Izračun lanskoletnega prihodka in obračun stroškov je pokazal, da so lani poslovali na tako imenovani pozitivni ničli. Boren uspeh, bi dejali. Toda kdor je vedel, da je ta temeljna organizacija imela še po devetmesečnem obračunu 270 milijonov dinarjev izgube, mora priznati, da so napori delavcev in nove cene izdelkov vendarle obrodili dober sad. Trije dejavniki so bistveno vplivali na odpravo izgube v zadnjih treh mesecih lanskega leta: precej večja proizvodnja in prodaja na domačem trgu ter ugodnejši tečaj dolarja pri povečanju izvoza— To pa pomeni, da so v prvi polovici leta in še dlje ti dejavniki kvarno delovali. Direktor tozda Ivo Štemberger njihov vpliv opiše takole: »Lanski načrt smo zelo solidno postavili in bi ga v normalnih gospodarskih razmerah tudi dosegli. Toda podirati se je začel že na začetku leta: domače cene so bile praktično zamrznjene do avgusta, mnogo prepočasi — da bi bila. prodaja donosna — pa je padal tudi tečaj dinarja. Ker so hkrati nemoteno rasle cene reprodukcijskega materiala, nam ni prav nič pomagalo, da smo zaradi težav pri uvozu precej več materiala kupovali doma ali na klirinškem trgu. Dodajmo še neredno dobavo polizdelkov in dobimo omenjenih 270 milijonov dinarjev izgube tri mesece pred koncem leta!« Tovarna televizijskih sprejemnikov tako lani ni dosegla načrta. Zaostala je za 8 indeksnih točk pri celotnem prihodku, pri izvozu pa celo za 28 indeksnih točk. Izvoz pa je glede na prejšnje leto povečala kar za 90 odstotkov (na konvertibilni trg za 72 %). Letošnji gospodarski načrt je sestavljen na podlagi lanskih izkušenj. Izdelali naj bi za dobrih trideset odstotkov več izdelkov kot lani (vrednostno 88 % več), izvoz pa naj bi se povečal za 29 odstotkov. Čeprav so imeli lani nekaj težav zavoljo velikega povečanja izvoza (roki dobav, nabava surovin, najbolj pa tečaj dolarja) gredo letos zavestno v še večji izvoz — izvozili naj bi za 14,8 milijona dolarjev. »Za nas je večji izvoz ena najpomembnejših poslovnih usmeritev zdaj in v prihodnje,« trdi direktor Štemberger in dodaja: »Velikanska ovira pa bodo cene vhodnih materialov in pa način obračunavanja tečaja dolarja, ki je za naše potrebe prepočasen. Predlagamo, da bi mesečno ocenjevali gibanje tečaja in s tem v skladu spreminjali cene reprodukcijskega materiala. Toda dobavitelji nad tem niso navdušeni, bolj jim ustreza, da svoje cene navijejo že na začetku leta. Nam pa, ki od dobaviteljev kupimo, preden šmo svoje izdelke prodali, zdaj ko prodaja usiha, naval dobaviteljev na cene nikakor ne gre v račun in obračun.« Vprašanje pa je tudi, kako se bo letos družba držala obljub, da bo podpirala izvoz s tečajem dinarja, s posojili za pripravo in pospeševanje izvoza itd. V Iskrini Tovarni televizijskih sprejemnikov mislijo, da te obljube doslej niso bile izpolnjene, predvsem ne pri kreditiranju priprave izvoza. Lani na primer je ta tozd imel na voljo prav toliko posojila za pripravo izvoza, čeprav se je le-ta povečal kar za 90 odstotkov. Vse to ovira gospodarsko načrtovanje, še slabše pa bo, ko izdelki ne bodo več dostopni večini kupcev in ko se bo trg napolnil z njimi. Za zdaj še dobra prodaja je verjetno neke vrste labodji spev za potrošne izdelke trajnejše vrednosti. Boris Rugelj Energetske igre brez meja Ko je Janez Zemljarič, podpredsednik zveznega izvršnega sveta, nedolgo tega obiskal skupnost jugoslovanskega elektrogospodarstva, se je rudarjem in delavcem elektrogospodarstva zahvalil za res velik napor v težkih energetskih razmerah. Žal pa ni ostalo le pri zahvali. Janez Zemljarič je ostro obsodil »vse tiste, ki so nedovoljeno jemali električno energijo iz zahodnoevropskega elektroenergetskega omrežja in s tem pripeljali do nevarnosti, da bi sistem naše države ostal brez njihove pomoči«. Podrobnejše pojasnilo smo našli med informacijami slovenskega elektrogospodarstva. Njegova dispečerska služba meni takole: »Jugoslovanski elektroenergetski sistem je ves letošnji januar obratoval sporedno z omrežjem UCPTE. To obratovanje je pomagalo omiliti težave pri preskrbi z električno energijo v državi. Ven-dar pa je zaradi nespoštovanja dogovorjenih dobav električne energije iz tega omrežja prišlo do velikih dnevnih in urnih prekoračitev odjema.« Zadeva je še kako resna. Res smo lažje prebrodili januar, toda z mednarodnimi dogovori te vrste se ne kaže igran. Vse članice UCPTE so ostro (upravičeno kajpak) protestirale. Vsaj na našo republiko ti očitki ne letijo, saj Slovenija »ni bila udeležena v odstopanjih več kot to dopuščajo dnevne tolerance. In kakšne so lahko posledice tega poigravanja? UCPIE bi našo državo kaj lahko izločil. To bi seveda krepko zamajalo stabilnost obratovanja celotnega jugoslovanskega elektroenergetskega siste-ma. V sporočilu za javnost smo lahko sredi januarja prebrali, daje jugoslovanski uvoz elektrike dosegel 18,4 milijona kilovatnih ur. Kar dobrih 7 milijonov kilovatnih ur smo odvzeli svojevoljno. Po pogodbi bi iz zahodnoevropskega omrežja lahko uvozili le 11,3 milijona kilovatnih ur. Tako svojevoljno so ravnala elektrogospodarstva BiH, Makedonije in Kosova. Odločili so se torej, da si prilastijo toliko energije, kot je pač porabijo, namestp da bi porabo prilagodili razpoložljivim količinam. Saj stiska je res bila v tistih mrzlih januarskih dneh — toda spomnimo se, da smo imeli v Sloveniji v najbolj kritičnih treh dneh redukcije. Z njimi je naše elektrogospodarstvo nasilno zmanjšalo porabo za več kot tri milijone kilovatnih ur. Neljub ukrep, toda smotrn in končno pošten. Pogodba je pogodba in ne verjamemo, da bi imeli evropski elektrikarji kaj dosti posluha za naše neodgovorne igrice. Končno imamo za to lepo domače ime. Ciril Brajer Sejem gradbeništva in gradbenih materialov v Gornji Radgoni Velika priložnost ******************** časopis za rekreacijo, oddih in šport v Uspešnost gradbeništva je v teh gospodarskih razmerah odvisna od mnogih dejavnikov, med drugim tudi od tega, kako se bodo investitorji, projektanti, graditelji, proizvajalci in prodajalci gradbenih materialov in opreme povezali in skušali najti ustrezne modele za varčno in kakovostno zidavo. Priložnost za to je tudi na sejmu gradbeništva. Na njem bodo predstavili prostorsko načrtovanje in projektiranje, gradbene materiale, visoke in nizke gradnje, vodogradnje, prezračevanje in ogrevanje ter stroje in opremo. Razstavljalci so pokazali izredno zanimanje za udeležbo na sejmu, do 10. februarja, ko je potekel rok za prijave, so bili že oddani vsi pokriti prostori, zaseden pa je tudi večji del zunanjih površin, kjer bo razstavljena v glavnem mehanizacija. Na sejmu bodo sodelovali izdelovalci gradbenih in izolacijskih materialov, keramiki, predstavniki lesne industrije, proizvajalci opreme in mehanizacije ter projektantske organizacije, skratka, ves gradbeni inženiring. Pričakujejo pa tudi mednarodno udeležbo, predvsem tistih, ki poslovno sodelujejo z našimi gradbeniki. Precej bo tudi računalniške opreme, ki se vse bolj uveljavlja v gradbeništvu, predvsem v procesnem projektiranju, razstavljeni pa bodo tudi računalniki tommodore, ki jih sejem uvaža za potrebe osnovnih šol v Pomurju- Tako kot kmetijske bo tudi gradbeni sejem spremljal bogat strokovni program, ki postaja značilnost radgonskih sejemskih prireditev. Osrednjo pozornost bodo namenili izobraževanju kadrov v gradbeništvu, usmerjanju mladih v gradbene poklice, en dan pa bodo namenili predstavitvi jugoslovanskega gradbenega šolstva. Razpravljali bodo o računalniškem projektiranju gradbenih konstrukcij in predstavili programsko opremo za analizo toplotnega delovanja konstrukcijskih sklopov. Pripravili bodo tudi posvetovanje o gradbeni mehanizaciji in opremi, od razvoja doma in v svetu, do komercialne predstavitve razvojnih programov domače industrije, posebno novosti. Največjo pozornost bo verjetno pritegnilo posvetovanje o graditvi hidroelektrarn na Šavi in Muri, ki bo zajelo projektiranja in ekološke vidike. Zvrstila pa se bodo tudi druga posvetovanja in predavanja o izrabi sončne energije in toplotnih črpalk, porabi premogovega prahu za industrijo gradbenih materialov ter problematiki stanovanjske zidave. Obeta se nam torej »pretres« jugoslovanskega gradbeništva od L do 6. aprila v Gornji Rad-8oni- Janez Votek Obiščite knjigarno Delavska enotnost Tavčarjeva . ulica 5 Boriš Rugelj Šestilo za elipse Postopni prehod na krajši delavnik v Sloveniji, kot kaže, razen sindikatov nikogar preveč ne vznemirja niti ne obremenjuje. Resda je predviden za konec stoletja, vendar vse kaže, da bodo vsaj tako dolge Že samo priprave nanj. Videti je, da smo v danih okoliščinah tako obremenjeni s kratkoročnimi cilji, nalogami in rešitvami, da nam je že prst pred nosom videti zelo daleč. Prav tako kaže, da s takšnimi delovnimi navadami, organizacijo dela in delovnimi učinki ni moč vzdržati galopa z onimi v enako ali bolj razvitem svetu, kjer delajo več in bolje. Ob zastareli opremi, kot je to primer pri nas, ostajajo kratkoročni ukrepi s sila kratkoročnimi rezultati in nepredvidenimi posledicami. In ker vrsta teh naših kratkoročnih ukrepov in rešitev meji na razprodajo narodnega gospodarstva (bogastva), je na dlani, da tovrstne rešitve povzročajo vse večjo zastarelost opreme, rojevajo vse več invalidov, vse hujše onesnaževanje okolja in vse globlje siromaštvo. Zato je prav in čas, da sindikati vztrajno poudarjajo vprašanje krajšega delavnika, ker njihove analize kažejo, da bi i podaljšanjem obratovalnega časa, z uvajanjem več -izmenskega dela uspeli povečati produktivnost, izboljšati izrabo strojev in omiliti težavnost najbolj ogroženih delovnih mest, s tem pa seveda priti tudi do boljše zaposlitve že zaposlenih in do možnosti dodatnega zaposlovanja. Zakaj se torej n ič ne premakne ali zakaj torej tudi to, še kako pomembno vprašanje, premikamo tako počasi naprej? Vzrokov je, kot ponavadi, več. Eni so zadovoljni, da je tako, kot je, drugi iščejo izvirne rešitve in recepte, večina pa še ne doživlja stresov ob tem, kaj čaka te in prihodnje generacije. Janez Sever VELIKA KNJIGA KRIŽANK za razvedrilo, oddih, za preverjanje znanja Delavska enotnost ★★★★★★★★★★ umnp časopis za rekreacijo, oddih in šport ★★★★★★★★★★ Tipanja okoli krajšega delavnika Ali nekateri res ne bi več naredili Na 10. kongresu Zveze sindikatov je bil med nalogami sindikata sprejet tudi sklep, da morajo poskrbeti za priprave na prehod na krajši delavnik. Razprave o delovnem času, njegovem izkoristku,storilnosti, gospodarnosti in vsem, kar je z njim v zvezi, so zdaj bolj zdaj manj v ospredju. V zadnjem času nekateri gospodarstveniki in politiki vidijo v skrajšanem delovnem času poleg drugih pridobitev tudi nova delovna mesta. V poldrugem stoletju nazaj se je delovni čas v svetu in pri nas skrajšal skoraj za'polovico. Najprej so morali delodajalci skrajševati delovni dan, po prvi svetovni vojni pa tudi delovni teden. V novoustanovljeni kraljevini Jugoslaviji so uvedli 48-urni delovni teden. Leta 1965 pa smo pri nas prešli na 42-urni delovni teden, ki je zdaj v Evropi med najdaljšimi. Toda ta naš 42-urni tednik v resnici ni tako dolg, kot je svet o njem zmotno prepričan. Mi namreč v »delo« štejemo tudi odmor. Dolgost našega delavnika pa dobi stvarnejše razsežnosti, če upoštevamo vsaj del rezultatov različnih analiz, izračunov in mnenj, po katerih naj bi od dejanskih 39,5 ur (odšteli smo polurni odmor) delali v resnici le polovico ali še tega ne. V slovenskih sindikatih je že pred stabilizacijo veljal ključ za blaginjo delavca: za odstotek večja produktivnosti in za toliko manj bolniških. Vodstvo slovenskih sindikatov te rešitve ni ponujalo tja v en dan, niti na pamet, dasiravno je res, da sta tako izkoristek delovnega časa na Slovenskem kot tudi stabilnost le nekoliko višja od jugoslovanske. Vprašanji dejanskega delovnega časa in produktivnosti spadata med naše fenomene. Le težko bi po svetu našli delavca, ki bi v 7,5 ure delal dejansko le dve, mnogi med njimi komaj tri, velika večina pa štiri ure. Odraz takšnega dela je tudi storilnost. Ta je v zadnjih petnajstih letih nenehno padala in šele lani smo dosegli skromno rast v višini 1,2 odstotka. Zato ni nič čudnega, če je tudi do štirikrat manjša kot v industrijsko razvitih državah. V kolikšni meri je torej upravičena bojazen nekaterih, ki menijo, da ob skrajšanem delavniku nekateri ne bi nič več delali? Vzrokov za nizko storilnost pri nas je več. Nekateri menijo, da je osnovni vzrok slaba izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti, drugi slaba organizacija dela in preveč zaposlenih. Tretji pravijo, da je krivo slabo nagrajevanje delavcev____ V slovenskih sindikatih trdijo in vztrajno, da se mora skrajšanje delavnika opirati na produktivnejše zaposlovanje že zaposlenih, predvsem pa na podaljšanje obratovalnega časa. S tem bi drago proizvodno opremo gospodarneje izkoriščali. Znano je, da smo z leti načrtno opuščali triizmensko delo. Prav tako vemo, da so stroji in naprave v triizmenski časovni organiziranosti izkoriščeni komaj polovico, pri dveizmenskem delu 25 in v enoizmenskem komaj 22-od-stotno. Iz različnih vzrokov pa v vsaki izmeni stoji vsaj vsak deseti stroj. Vsem tem številkam, analizam ali predvidevanjem v brk so drugod po domovini smeleje ugriznili v ta problem in tako denimo v Srbiji že v skoraj 150 delovnih organizacijah skrajšali delavnik. Dosežki v prid skrajšanju delavnika so vidni tudi v Sloveniji, dasiravno jih potrjujejo neza- zeiem m sKrajno odvratni F ja-, . vec leti prinesli iz jemi družbene prisile — prisili1] ,.1‘1šol in delovodskih te-uprave. Kjerkoli je moral’ 11 upravnih šol? družba poseči vmes, so »čez« nu| uspeli spremeniti svoje gosp1’”rlcoli že, naš vsakdanjik darstvo, iznenada so uvedli L, 'jajtrdovratnejši način dosegli smotrno gospodarjenja-uje, da je nekaj narobe. > da si z dobrim in pošte-1,1 ne moreš zagotoviti ‘Ji: “je, a; dvignili storilnost; vsaj na za'el0^a si z dobrim jn pošte- četku je bilo povsod tudi zada . voljstvo delavcev večje. ^ Vamosti in pa, da zdaj še t ■ ci ••• , nlaFSan °^e ®re tistim delov- v ToreJ v Sloveniji zavestno plJ^Uizacijam, ki s cenami in cujemo najdražje znanje, znapi dosegajo visoke do-nje, ki ga ni? So torej v naši projf’niso niti senca velike zvodnji na najvplivnejših in o^ti ali zavid,jive kakovo_ govornih mestih ljudje, ki s‘ svoje znanje pred desetimi, dva)" Janez Sever Janez Lenasi: Težave so s preusmeritvijo miselnosti, ne proizvodnje V zdajšnjih okoliščinah ni mbž-nosti za krajši delavnik, meni Janez Lenasi, diplomirani ekonomist, predsednik gospodarske zbornice za celjsko regijo. Edina možnost za izboljšanje delovnih razmer in delavčevega standarda je 5-odstotno povečanje produktivnosti. »Američani so imeli v času recesije od 80 do 86-odstotno izkoriščenost proizvodnih sredstev. S povečanjem na 90 odstotkov so dosegli gospodarsko rast, ki vedno znova pretresa gospodarstvo sveta. Pri nas o teh stvareh premalo razmišljamo. Trdim, da bi lahko največ dosegli.že s poslovno disciplino na jugoslovanskem trgu. Ob tem poudarjam, da imam v mislih enotni jugoslovanki trg. Žal nimamo natančnih podatkov, iz dialogov pa je moč povzeti in verjeti, da v Jugoslaviji izkoriščenost opreme in naprav v resnici ni večja od 60 odstotkov. Ko to primerjamo z načrtovanji, v nekaterih občinah načrtujejo dvig storilnosti za 2 ali 3 odstotke in ob,tem zatrjujejo, da so uspešni, je na dlani, kako tonemo v nerazvitost. Za dva ali tri odstotke večja proizvodnja je premalo, da bi si lahko privoščili takšno skupno in splošno porabo ter življenjsko raven kot zdaj,« meni Janez Lenasi. »Zaradi humanizacije dela tretja izmena ni priporočljiva, dvoizmensko delo pa je nuja. Seveda imam v mislih tisti del gospodarstva in produktivnosti, ki ima možnosti dobre uveljavitve. Posledica bi bila pocenitev proizvodnje in povečanje ijo-hodkov. Že zdaj imamo nekatere branže, vzemimo tekstilno industrijo, ki je zaradi konjunkture in ugodnih cen uvedla triizmensko delo, čeprav naši tekstilci dosegajo in presegajo evropsko produktivnost. Zanje je značilno in zanimivo, da so se za takšno gospodarjenje sami odločili, brez kakršnekoli prisile ali spodbude »odzgoraj«; izrabili so svoje možnosti, čeprav dosegajo te rezultate z zastarelo opremo. Pri nas ni težav s preusmeritvijo proizvodnje. Težave nastopijo in so s spreminjanjem miselnosti. Krčevito se namreč oklepamo ustaljenih načinov, iz naših glav ne moremo izriniti navad, ki z gospodarjenjem in prostim trgom nimajo nobene zveze. Zaradi svetovnih cen in naše tehnološke zaostalosti pa moramo to nadomestiti z nizkimi osebnimi dohodki. Ta razmerja so že 1 proti 4! Če bi hoteli naša prizadevanja za večjo izkoriščenost tudi v resnici uresničiti, tega ne bi zmogli na račun delavca, temveč z uvajanjem avtomatizacije in z robotizacijo. Jasno je namreč, da ima takšna storilnost na tako zastareli opremi, kot je zvečine naša, tudi svojo ceno, svoje kvarne posledice. In to so vse več invalidov, boleznin in onesnaženj okolja. V Sloveniji se moramo zavedati, da nimamo dosti prostora za uvajanje nove industrije. Prav tako ne moremo v nedogled uvažati tuje delovne sile, ki je predraga. Zato je rešitev v dvoizmenskem delu in v boljšem izkoristku delovnega časa. Po moje bi nezaposlenost pri nas hitreje odpravili z resničnim spodbujanjem drobnega gospodarstva in obrti. Žal smo to drobno gospodarstvo in obrt zadušili s predpisano režijo, ki onemogoča razvoj in učinkovitejše gospodarjenje ter s tem večje asociacije. Edini izhod iz krize in možnost za vključitev v svetovno gospodarstvo je pri nas samo izvoz. Torej storilnost, ki bo s kakovostjo dosegala in presegala ponudbe na svetovnem trgu, čeprav bomo morali to še nekaj časa dosegati z zastarelo in dotrajano opremo. Nikjer po svetu, razen pri nas, ni primera, da bi z izvozom surovin dosegali večje gospodarske učinke kot z izvozom končnih izdelkov. Zdaj pa poglejmo našo lesno industrijo. Ta ima dobiček le, če v obdelavo lesa čimmanj vloži. Torej je nekaj zelo narobe!« Jože Piki: Najprej doseči 42-urni delovni teden Na račun izkoristka delovnega čaša je pri nas precej kritik in še več očitkov. Pravzaprav ni razumljivo, kako je moč s tako dotrajano opremo dosegati takšno kakovost izdelkov, s katerimi smo konkurenčni na svobodnem trgu. Nerazumljivo pa je tudi, kako ob tako slabo izkoriščenem delovnem času dosegamo osupljivo storilnost. Poglejmo na primer Gorenje v Titovem Velenju, kjer naj bi imeli najhitrejši tekoči trak v Evropi. Naš sogovornik je bil Jože Piki, diplomirani inženir, direktor tozda Štedilniki. »Razprav o izkoriščenosti delovnega časa in o storilnosti delavci Gorenja ne poznamo. Vsa zadeva je zelo enostavna in jasna. Mi vemo, da imamo na voljo osem ur ali 480 minut. Od tega smo ločili 20 odstotkov časa za osebne potrebe delavcev in za organizacijo dela. Torej pol ure odmora in dvakrat po deset minut časa za osebne potrebe delavcev. Ostalih 30 minut je načrtovanih za morebitne izgube zaradi slabe organizacije dela, nepredvidenega loma strojev, ali celo nediscipline.« — Strokovnjaki menijo, da so vaši tekoči trakovi najhitrejši v Evropi. Imamo pa tudi podatek, da ste pred časom uspeli povečati produktivnost za 40 odstotkov.... »Vprašanje o hitrem ali počasnem tekočem traku je zelo široko. Ne vem, ali mislite, da naši tekoči trakovi dosegajo največjo hitrost ali da je delo tako organizirano, da so najbolje izkoriščeni. — Trdim, da nam ob tej organi- 0ranio dodati še oskrbo lij'Jža- V takšnih razmerah Možnosti za skrajšanja Ea casa.« erenc: so v se ^iziranosti l^vodnje zaciji dela in ob tej tehnologiji ostaja še vedno neizkoriščenih 13, mogoče celo 14 odstotkov delovnega časa. To je objektivna možnost za še večjo storilnost. Hitrost tekočega traku je znana in merljiva. Tako je pri nas do podrobnosti odmerjen čas za vsako fazo dela. To so opravili strokovnjaki, ki se ubadajo s temi vprašanji. Hitrost naših tekočih trakov je prilagojena povprečni sposobnosti naših delavcev. Zdaj je vprašanje, ali mislite na tistega delavca, ki svojo "tela opravlja le nekaj sekund ali na onega, katerega delovna faza traja od pet do sedem minut? Vsa reč se poenostavi ob vprašanju organizacije dela. Tekoči trak je tako hiter, kot je dobra organizacija dela. Poglejmo na primer začetno fazo naše proizvodnje štedilnikov, torej stiskalnico pločevine. Ob stiskalnici je delal delavec, ki je lahko dosegal takšne in takšne delovne učinke. Ko smo spreminjali ek t-renc je dvanajst let de-j (.°Cln' trakom. V Gorenje de]0t kvalificirana delav-k-!!56 Je izobraževala, zdaj 1 a 23 splošne zadeve v ran, niki' j ^ Priznatj da ne vem, kaj s krajšim delovni- torišf0nek°d n' n’ri d° polo-, JCen delovni čas, zato mi m aJ ”i dosegli s še krajšim. ^ a je izkoristek delovni aajvečji meri odvisen )ri|aciie dela. S tem seveda n°st, kj je cj|j vsakega o^jnbi se dalo še mar-organizacijo dela, smo ob stiskal-E JSati v organizaciji dela. niči zaposlili dva delavca. Eden je v ^'Povem, da nas delavcev stiskalnico vlagal pločevino, drugi Ora|.ra2rivrjalo od tega, da je iz stiskalnice jemal odrezke. Sto-s. 2aradi tega ali onega rilnost se je povečala, tprej se je hi- ,a 1 brez dela. trost tekočega traku pospešila-j. ■ asem komaj čakala na Hočem reči, da je tekoči trak odvi- 0 bi obrnila hrbet teko-sen od priprave in organizacije Sid ' Prav tako pa priznam, dela. Gre za vrsto služb in ljudi, ki rs e a°b tekočem trakuže-skrbijo za oskrbo delavcev za tra- )ot^m d_0bro zaslužila. Zakaj kovi. Ce samo eden izmed teh 111 ^e*eia drugam? Ker bi proces ustavi. ZatTe^ traku poStala idiot. pove, se ves imamo organizirano večizmensko deset. dvajset in še delo, nekateri oddelki obratujejo H J° ob tekočem traku, celo v treh izmenah.« išacj2'0 tako organizirano, — Kaj mislite o krajšem delav''ld 0casa spreminjajo fazo niku? i.„. Jubtemule lajteš; ~ -imu je tekoči trak »Prepričan sem, da je uvedb^ 2Jega, kar v ind^trjji krajšega delavnika možna le 0^nej ureditvi vrste vprašanj od tehnol0':|,j]j avnim smo v Gorenju ške opremljenosti do strokovno v0(jnVrCdnotenje dela. Delo usposobljenosti zaposlenih. Pri na5 ;e je še bolje ovredno-je zdaj vprašanje, kako doseči m e.s*’ zdaj vprašat de umi delovni teden, saj delamo v a eri‘jo o krajšem dela” povprečju čez dvesto ur. Možnosbi .. odo rekli, da so nrn izvoza naših izdelkov so večje, ko1 n 1 raginji je smo jih sposobni zdaj narediti. "* LV- da so proti, to jasno kot Demografi bijejo plat zvona Materin ali radost mmmm Vsaka Slovenka bi morala v povprečju roditi vsaj 2,15 otroka, če bi hoteli, da bi nas bilo tudi poslej dva milijona. Ker pa vemo, da približno deset odstotkov žensk oziroma parov ne more imeti otrok, bi morala v resnici vsaka Slovenka roditi v povprečju 2,55 otroka ali preprosteje povedano, vsaka ženska bi morala roditi dva, vsaka druga pa tri otroke, da bi bili lahko brez skrbi, da se naše število ne bo zmanjševalo. Pravzaprav je za vse razvite predele sveta značilno, da rodnost pada, za nerazvite pa, da imajo pri hiši toliko otrok, kot jih da bog. V Jugoslaviji je tako na Kosovu. Najmanjšo rodnost v naši državi imajo Vojvodina, ožja Srbija, Hrvaška in v zadnjih letih tudi Slovenija. Želje in možnosti Če pogledamo malce v preteklost, vidimo, da je Slovenka leta 1970 v povprečju rodila 2,18 otroka; leta 1979, ko je bil pravi rodnostni razmah, pa 2,22. Po tem letu je začela rodnost padati, saj je manj kot 2,15 otroka, kar z drugimi besedami pomeni, da se naše prebivalstvo ne obnavlja in da nas bo v prihodnje manj kot danes. Zato ni čudno, da naši demografi bijejo plat zvona. Naj za ponazoritev navedemo zahodnonemški primer. Zahodne Nemke so v začetku 80. let rodile v povprečju 1,42 otroka — torej še precej manj kot Slovenke. Kaj to pomeni za Zahodno Nemčijo? Če bi ostali pri tako majhni rodnosti vse do leta 2030,. bi se' prebivalstvo zmanjšalo od sedanjih 58 na manj kot 40 milijonov. Ne pozabite pa, da nas je Slovencev malo — le 2 milijona. Torej je naš narod ogrožen! Ko smo spraševali Slovenke, koliko otrok si želijo in koliko jih v resnici imajo, smo ugotovili, da bi jih večina imela več, če bi bile v naši družbi boljše ekonomske, socialne in druge razmere... Seveda ni mogoče reči, da pri nas nismo nič naredili za otroke in za družino. Vrtci, šole, zdravstveni domovi so tudi s samoprispevkom rasli kot gobe po dežju. Dobro imamo organizirano službo za nosečnice in otroke. Vsak novorojenček dobi ob rojstvu tudi paket, najbolj socialno ogroženi otroški dodatek, vsi otroci do 15. leta imajo brezplačna zdravila, mati oziroma oče lahko ostaneta na porodniški in tisti čas prejemata' 100-od-stotno nadomestilo osebnega dohodka v preteklem letu, prav tako lahko ostane doma eden od staršev, če. otrok zboli in za to dobi 100-odstotno nadomestilo. Kot kaže, pa vse to ni dovolj močan magnet, da bi se Slovenci odločalj za številnejše družine. Zdajšnja porodniška, ki traja 246 dni, se zdi vsem — še posebno pa zdravnikom — mnogo prekratka. Toda kako naj ženska, ki je na vodilnem mestu, ostane doma več kot leto dni? Tudi na to so zakonodajalci mislili. Prvih 105 dni mora ostati doma mati, ostalih 141 dni pa lahko izkoristi oče. Toda le redki očetje izkoristijo to ugodnost. Bo kaj drugače, če bo porodniška podaljšana za tri mesece? Najbrž ne! Nagrada za več otrok Izhod iz te hude populacijske stiske? Ljudi bolj spodbujati k temu, da bi imeli več otrok. Predvsem pa dati mladim delo, jim zagotoviti vsaj najskro-mnejšo streho nad glavo, mesto v jaslih, pa tudi denarno nagrado, če imajo več otrok. Vse to pa bo zdaj, ko smo v hudi gospodarski krizi, težko izvedljivo. Denarja je malo, zato se čedalje bolj prenaša skrb na otroke z ramen družbe na starše. Slovenci pa vse načrtujejo in izračunajo. Zato imajo raje manj otrok kot več. Zavedajo se namreč, da lahko zaideš v revščino, da postaneš hud socialni problem, če imaš tri, štiri ali več otrok. Tu bomo morali zarezati, če nočemo postati narod starcev in stark. Neva Železnik Dvojna zimska tarifa elektrike Kogar zebe, bo že plačal »Tole nas bo pa pokopalo,« je rekel frizerski mojster Jaka. Mislil je na novi predlog sezonskega tarifnega sistema, po katerem naj bi bile kilovatne ure v zimski polovici leta vsaj še enkrat dražje od poletnih. »Hja,« je rekel cvetličar Janez in v ogledalu pred seboj opazoval, kako njegov obraz pod mojstrovo zanesljivo roko počasi dobiva gladko sobotno podobo. »Prilagoditi se je treba. Zdaj bi elektriko dražili poleti, ko je skoraj nič ne porabimo? Kdo se pa z njo poleti greje?« » Vsi se ne moremo prilagoditi. « »Jaz se bom že,« je zadovoljno reke! cvetličar Janez. »Pred dnevom mrtvih in pred dnevom žensk bom tako navil cene rož, da mi potem vse leto ne bo treba delati.« »Zamujate,« se je oglasil ptt mehanik Francelj, kije v naslanjaču bral Delavsko enotnost in čakal, da pride na vrsto za britje. » Mi že od nekdaj tako delamo.« »Pri čem neki?« je zagodel Jaka. »Pri telefonih. Ljudje jih rabijo. Saj veste, vse bi dali zanje. Plačajo po pet, deset milijonov in potem čakajo se nekaj let, preden jim telefone res napeljemo. V tem času je njihov denar tako rekoč naš. Potem ko telefone dobijo, pa jim zaračunavamo impulze po običajni ceni. Tako kakor tistim, ki jim moramo telefon zaradi njihovih uradnih funkcij napeljati zastonj.« »Krasno,« se je oglasi! nekdo, ki je v brivnico zašel prvič in ga nihče ni poznal. »Tako boitto tudi pri nas začeli porode trikratno zaračunavati vsem nosečim ženskam. Pa bomo rešili krizo zdravstva.« »To pa res ni tako neumno,« je na to rekel Božo, ki je delal pri mlekarskem podjetju. »Predlagal bom na delavskem svetu, da bi družinam z dojenčki mleko zaračunavali po dvojni ceni. Saj to bo prav tako kakor z elektriko: kdor jo bo potreboval, jo bo moral plačati po dvojni tarifi.« V kotu brivskega salona je zakašljal tudi Frenk. Sicer je hodil v službo, a bolj zato, da se je na delovnem mestu spočil, kajti v prostem času je bil hudo zaposlen kot vodovodni inštalater. » Tistim, ki bodo zaradi počene vodovodne napeljave v kuhinji že do kolen brodili po vodi, bom odslej zaračunal dvojno,« je rekel'»Nasvet res ni slab.« In že si je potihem računal, kaj vse si bo lahko privošči! s tako zlahka zasluženim dodatnim denarjem. »Krompir imam, prav zares,« se je namuznil tudi Brane. Zdaj je čakal na sobotno pričesko, drugače pa je v podjetju delal kot orodjar in popoldne obdeloval manjšo kmetijo. »Ali veste, kaj danes pomeni krompir? Jeseni ga je bilo malo, vsi so ga za višjo ceno prodajali na Hrvaško. Tisto, kar ga je ostalo v skladiščih, ga je v zadnjem mrazu pobralo. Meni ga ni. Zdaj, ko ga povsod manjka, bom kilo. krompirja prodal za toliko, da si bom s tem denarjem lahko kupil kilo mesa. Pa bo.« »Tako, tako,« je prikima! cvetličar Janez. Pozorno se je ogledoval v ogledalu in bil ves zadovoljen s svojim videzom, kajti mojster Jaka je dobro opravil svoj olepševalni posel. »Znajti se je treba, kajne, mojster Jaka,« je rekel zadovoljno, prikimal in vstal. Potem je segel v žep in mojstru pomolil že vnaprej pripravljenih petdeset jur-jev. »Jok,« je rekel mojster Jaka. »Slo jur jev.« Cvetličar se je trapasto zagledal vanj. »Zadnjič je bilo še petdeset. Saj ne morete kar tako podražiti.« »Moremo, moremo. Saj se je treba znajti, kajne. Znajde se elektrogospodarstvo, znajdete se cvetličarji, znajdejo se mlekarji, znajdejo se vodoinštalaterji — zakaj se ne bi frizerji? No, pa se dajmo. V soboto se hočete vsi briti in striči in v soboto vam bom odslej računal dvojno. Prav?« . »Ni prav,« je čemerno rekel cvetličar Janez. Pa je vseeno plačal, kakor bomo plačali vsi. Borut Čontala _________________________________Z Ljubljana, 21. februar 1985 stran Js Pobuda še ni sporazum Delavka je poslala Komisiji za delovna razmerja vlogo, v kateri je predlagala pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja. S tem je dala pobudo za sklenitev pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ki ga predvideva 2. točka L odst. 169. člena zakona o delovnih razmerjih. Preden je komisija za delovna razmerja sklepala o sprejeti pobudi, se je delavka premislila in z drugo vlogo obvestila komisijo, da umika svojo pobudo in da ne želi prenehati z delom v delovni organizaciji. Komisija za delovna razmerja je obravnavala obe vlogi hkrati in odločila, da delavki preneha delovno razmerje, ker vloge o umiku pobude ne more upoštevati. Delavski svet je zavrnil zahtevo za varstvo pravice, ki jo je delavka vložila zoper sklep komisije. Sodišče združenega dela se s stališčem komisije oziroma delavskega sveta ni strinjalo in je ugotovilo, da delavki delovno razmerje ni prenehalo. Delavka namreč ni podala izjave o prenehanju delovnega razmerja (ni odpovedala delovnega razmerja), ampak je podala le pobudo za sklenitev pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Tak sporazum je odvisen od volje delavca in pristojnega samoupravnega organa, zato lahko poda pobudo bodisi delavec bodisi samoupravni organ ali celo poslovodni organ delovne organizacije. Sama pobuda ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja, ker je pravni temelj za prenehanje šele sklenjen pisni sporazum med delavcem in pristojnim samoupravnim organom. Vse do sklenitve takega sporazuma lahko tisti, ki je dal pobudo, le-to umakne pred sklenitvijo sporazuma, kar pa seveda ne velja za izjavo, s katero odpoveduje delovno razmerje. Komisija za delovna razmerja bi morala ugotoviti, da je delavčeva pobuda umaknjena, torej da je delavka spremenila svoje stališče in da na sporazum o prenehanju delovnega razmerja-ne bo pristala. Prav zato bi moral tudi delavski svet ugoditi njeni zahtevi, ker pa tega ni storil, je sodišče ugodilo zahtevku delavke in sprejete sklepe razveljavilo. I. Ž. 1 A MubJjana, 21. februar 1985 X U stran Delavska enotnoi 1 Težave s pitno vodo Vode dovolj le na papirju Z avtobusom iz hrvaškega Zagorja na delo v Maribor in nazaj Pridobitev za Zagorce, ki delamo v Mariboru I i Z ( e c Ko doma odpiramo • vodovodno pipo, navadno ne razmišljamo o količini, kakovosti In onesnaženosti pitne vode. Toda težave s pitno vodo prihajajo vse bolj v ospredje. Dvoje vprašanj se nam zastavlja: bo v prihodnje pitne vode dovolj in kakšne kakovosti bo. A kaže, da se resnosti teh vprašanj še marsikje ne zavedajo, saj bi lahko na prste rok prešteli 'slovenske občine, ki so lani izdale odlok o zavarovanju vodnih virov — še celo za meddržavni vodovod Mrzlek ni na voljo odloka o zaščiti Soče s pritoki. Vendar pa danes niso onesnažene samo reke in potoki, ogrožena je tudi podtalnica. V Sloveniji veliko pitne vode dobivamo še vedno iz podtalnice. Čeprav je prekrita z večrge-trskimi sloji gramoza, ponekod pa še s plastmi gline, je vendarle izpostavljena vplivom okolja. To se dogaja neposredno, to je z dotokom onesnaženih odpadnih voda, ali pa posredno, ko površinske reke in potoki napajajo podtalnico. »Glavni problemi na področju oskrbe s pitno vodo se kažejo predvsem v pomanjkanju vode, Izsledki raziskav po vsem svetu kažejo, da so našli v vodah že nad 2000 različnih kemičnih snovi — onesnaževalcev, od tega v pitnih vodah kakih 750. Več kot 600 je organskih substanc. Mnoge so farmakološko aktivne, kancerogene {povzročajo raka) ali mutagene (povzročajo . okvare na genih). Določiti, kolikšna je največja neškodljivost posamezne snovi, je zahtevno delo, povezano z dolgotrajnimi poskusi na živalih. Zato je malo snovi, za katere obstajajo normativi. Naš pravilnik o higienski neoporečnosti pitne vode iz leta 1980 navaja med drugim največjo dopustno vsebnost za 34 onesnaževalcev, večinoma kovin. slabši kakovosti in nedodei zakonodaji,« poudarja repu ški sanitarni inšpektor Ant Knaus. »Zaradi pomanjka sredstev smo upočasnili reše nje tako pomembnega vpraša za normalno življenje, kot je krba s pitno vodo.« Pitna voda za industrijo Marsikje dobro pitno vodo potratno uporabljajo v industrijske namene. V mnogih deželah po svetu sme uporabljati industrija Za otroke in mladino STRIPI MIKIJA MUSTRA Delavska enotnost le tisto vodo, ki jo zajema iz rek ali potokov. Pri nas le redki razmišljajo o ponovni uporabi odpadnih voda, kar se je drugod po svetu že na široko uveljavilo. Tako se stanje slovenskih voda nasploh ne izboljšuje, čeprav je nesporna resnica, da se ni mogoče razvijati in hkrati uničevati okolja oziroma da je uspešen le tisti razvoj, ki upošteva varstvo okolja. Značilnost oskrbe s pitno vodo pri nas je ta, da so domala zajeti že vsi klasični vodni viri — to so predvsem izviri in podtalnice — tako da jih je ponekod treba že bogatiti z dodatnimi viri (Ljubljansko polje), ponekod pa tovrstne raziskave še potekajo (denimo na območju Celja, Maribora, na Koprskem, Ptujskem polju itd.). Danes že tri četrtine Slovencev uporablja pitno vodo iz vodovoda. »Organizirana vodna oskrba pomeni, da imamo na voljo dovolj pitne vode, tako po kakovosti kot količini in neodvisno od mokrih ali sušnih obdobij v letu, povsod tam, kjer je vodovodno omrežje,« meni inž. Milan Arčon iz Zveze vodnih skupnosti. To pa je mogoče doseči le tako, da so zaščiteni vodni viri, ki napajajo vodovod, da je zagotovljeno redno nadzorstvo nad kakovostjo vode, da je po potrebi omogočena dezinfekcija vode, da je vodovodno omrežje zadosti razvejano in da ga upravlja strokovno osebje. Zal pa ti pogoji niso izpolnjeni v celoti. Velika večina vodovodov je zastarelih in z razširitvijo zmogljivosti ne sledijo naraščajočim potrebam. Izgube v vodovodnih omrežjih so tako prevelike. »Naš cilj je, da bi bilo leta 2000 že 90 odstotkov Slovencev oskrbovanih s pitno vodo. Vsa naselja z nad tisoč prebivalci naj bi imela zavarovane vodne vire z odloki,« je dejal inž. Arčon. ' Največja hiba vodovodnega omrežja so nezaščiteni vodni viri. ,Po zakonu so občine dolžne izdati odlok o zavarovanju vodnih virov, ki zahteva tudi varstvene pasove, predvsem pa sanacijski program, s katerim bi preprečili nenadzorovano ponikanje odpadnih voda, neurejeno odlaganje odpadkov, prevoz in skladiš-«nje nevarnih snovi na območju vodnih virov, neustrezno izrabo gramoza, pretirano uporabo bio-cidov v kmetijstvu in podobno. Zapiranje posameznih vodovodov Če bi bila dovolj le zavest o nujnosti določenih ukrepov, potem zakonov sploh ne bi potrebovali. Več kot očitno pa je, da so nam zakoni še zelo potrebni. Sprejemanje odloka je sicer dolgotrajno, saj ga morajo podpreti malone vsi dejavniki v občini; prinaša obveznosti, hkrati pa omejitve določenih dejavnosti, za kar pa nimajo povsod dovolj posluha, čeprav so onesnaženja pitne vode čedalje pogost-nejša. Da je to res, kaže zapiranje posameznih vodovodov, denimo v središču Maribora in v Rušah, ponekod pa je bila voda začasno oporečna, kot je bilo z rižanskim vodovodom in v Škofji Loki. Lani se je tudi razvedelo, da je s polikloriranimi bifenili onesna- žen eden izmed največjih vodnih virov pri nas, Krupa v Beli krajini, ki je že tako znana po pomanjkanju vode. Tudi analize vode iz podtalnice v Celjski kotlini, na Sorškem in Ljubljanskem polju, pri Mengešu in na Dravskem polju so vse manj razveseljive. Z novo čistilno napravo, ki bo začela obratovati že prihodnji mesec, si bodo naposled tudi Celjani natočili čistejšo vodo. Povsod tam, kjer razvijajo intenzivno kmetijstvo, je nevarnost, da bi lahko v pitno vodo zašle prevelike količine nitritov in nitratov. Tako se slabša podtalnica na Murskem polju. Zaradi poroznosti tal je dokaj slaba kakovost vode v Suhi krajni. Za kraško območje je namreč značilno, da je površje s številnimi podzemnimi razpokami in špranjami neposredno povezano s podtalnico, v katero tako rade pridejo odplake in rastlinska zaščitna sredstva, da industrijskega onesnaževanja niti ne omenjamo. Zato bi na takšnem območju morala veljati strožja zaščita. Pohvaliti pa velja sežansko občino, ki je veliko storila za oskrbo prebivalcev Krasa s kakovostno pitno vodo, ki je je doslej vedno primanjkovalo. V Celju so izdali odlok o zaščitnih pasovih tudi za sosednjo občino Žalec, kar je eden redkih primerov sporazumevanja sosednjih občin na tem področju. Zaostajanje kanalizacije Posebnega pomena so v Sloveniji kanalizacijske komunalne naprave. »Ker zaostajamo s kanalizacijo in čistilnimi napravami za odpadne vode, nam slednje večkrat nenadzorovano uhajajo v podzemlje,« pravi inž. Arčon. Izmed večjih mest so se odločili zgraditi čistilno napravo le Kranj, Koper in Tolmin, s čimer se ne morejo pohvaliti niti Ljubljana, Maribor, Celje in Nova Gorica. Ob tem kaže omeniti, da je v Sloveniji kakih 100 bioloških čistilnih naprav, ki tudi odvajajo odpadne vode in imajo zmogljivost milijon populacijskih enot, potrebovali pa bi jih najmanj štirikrat več. Od zgrajenih naprav pa delata le dve tretjini in še ti nezadovoljivo. »Težava je ta, da čistilne naprave niso pravilno dimenzionirane, narejene so za druge odpadke, vzdrževanje je zelo drago, primanjkuje pa tudi nadomestnih delov,« je med drugim dejal Tone Poljšak, predstavnik republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora. In še inž. Milan Arčon: »Čistilne naprave nimajo pravega učinka. Sanirati bi morali najprej velike onesnaževalce, kajti dokler bomo sanirali le majhne, velike pa pustili, bo končni učinek majhen.« Naj sklenemo z mislimi republiškega inšpektorja tov. Knau-sa: »Pitne vode je dovolj le na papirju. Tudi tam, kjer je zdaj voda neoporečna, bi morali misliti za naprej. Izvid o neoporečnosti neke vode danes še ne pomeni, da bo ta voda tudi jutri enaka. Voda je namreč vsak dan bolj izpostavljena onesnaževanju, zato ni logično pričakovati, da bomo imeli jutri več čiste vode ■ kot danes.« Marija Frančeškin cije združenega dela so poskrbele za avtobusni prevoz svojih delavcev, ki živijo v bližnji okolici Maribora. Bistveno manj pa je tistih, ki so prevoz organizirale tudi iz oddaljenejših krajev, de-njpo Iz hrvatskega Zagorja. Med njimi so mariborski Konstruktor, Stavbar in Gradisova temeljna organizacija iz Maribora. Dogovorili so se za avtobusni prevoz delavcev, ki so doma na Hrvaškem. Namenjen pa je tistim, ki bivajo ob cesti Ptuj in Ormož do Varaždina. V Konstruktorju že sedmo leto vozi avtobus na delo 53 delavcev iz hrvatskega Zagorja v Maribor in ndžaj. —• **a****WW^* - im,.n, Branko Hrženjak že sedem let vozi 53 delavcev Konstruktorja iz hrvaškega Zagorja v Maribor in nazaj. JKot je dejal Rafko Žagar, vodja splošne službe v kadrovskem sektorju tega kolektiva, je uvedbo avtobusa narekovalo več stvari. »Leta 1978 je začelo v delavskem naselju primanjkovati prostora za bivanje, zato smo iskali izhod iz zagate. Delavcem iz varaždinskega območja smo povedali, da razmišljamo o prevozu na delo in domov. Z našo namero so takoj soglašali. Tako so se stroški temeljnih organizacij znižali, saj ni bilo več terenskega dodatka. Tudi za delavce je bila dosti cenejša vsakodnevna vožnja kot pa življenje v Mariboru. Najpomembnejše pa je ugodno počutje delavcev, saj so tako lahko vsak dan z družino.« In kako je s stroški oziroma cenami za prevoz? »Delavec plača (po januarskih podatkih) 2640 dinarjev, medtem ko prispeva temeljna organizacija 3000 dinarjev. Dogovorili so se, da na mesec plačajo vsi enako, ne glede na to, kje kdo izstopi ali vstopi, na Ptuju, v Jurke-tincu pri Varaždinu,« je povedal Žagar. Podobno je tudi pri Stavbarju, kjer se 85 delavcev že več kot dve leti vozi z avtobusom iz Ladanja in drugih krajev v hrvatskem Zagorju v Maribor in nazaj. Stavbar povrne svojim delavcem približno polovico potnih stroškov. Tudi pri njih so ti stroški približno enaki izdatkom za terenski dodatek, ki ga prejemajo stanovalci delavskega naselja. Skoraj vse, kar smo povedali za Konstruktor in Stavbar, velja tudi za mariborski del Gradisa. Razlika je le v tem, da pri njih vozijo štirje avtobusi, trije iz hrvatskega Zagorja in eden iz smeri Ormoža in Ptuja, 247 delavcev. Delavci Gradisa, ki se vozijo iz več kot 30 kilometrov ■oddaljenih krajev od Maribora, morajo plačati dnevno 230 dinarjev za prevoz, tisti iz okolice Ptuja pa 90 dinarjev. Ostale stroške krije temeljna organizacija. Ivan Časek, visokokvalificirani tesar iz Konstruktorjeve temeljne organizacije Gradbeništvo Maribor, je o prednostih takšnega prihajanja na delo dejal: »Ko sem prišel v Maribor, sem približno tri leta stanoval v Konstruktorjevem samskem naselju. Že zaradi stroškov je bolje, če se hranim doma, še več pa mi pomeni, da sem lahko vsak dan z domačimi. Zdaj se vozim z Gradisovim avtobusom, ki je tako kot Konstruktor uvedel avtobusno progo hrvatsko Zagorje — Maribor, ker imam postajo pred hišo. Sploh je delavski avtobus pridobitev za vse nas Zagorce, Id delamo v Mariboru, saj imamo skoraj vsi hiše in nekaj zemlje, na kateri je treba vsak dan opraviti kakšno delo. Pri vsaki hiši je pač moška roka nepogrešljiva^ Resje težko vsak dan vstati ob pol petih in priti domov proti večeru. Toda ko vidiš neučakane otroke, v hipu pozabiš naporno vožnjo in delo na gradbišču.« Ivan Časek: Delavski avtobusi1 Za pridobitev za vse nas Zagorce, ^ > delamo v Mariboru. lita del osi Doslejse je dogajalo, da so vse lavci, ki ne stanujejo v Maribor11 Sk: in so se vozili z javnimi prevoj de] nimi sredstvi, predčasno zapus' ali čali gradbišča, da ne bi zamudi'1 avtobusa ali vlaka. Zdaj je prev 1 časnega odhajanja manj. *
  • tem, ko so tisti redki, ki so se doslej ukvarjali z robotizacijo (Inštitut Jožef Stefan, elektro in strojna fakulteta, Gorenje, Iskra) uvideli, da z razdrobljenimi silami in denarjem ne bodo veliko naredili. O tem, kako je zdaj v Sloveniji organizirana zasnpva in proizvodnja računalniško vodenih strojev in robotov. več prihodnjič. Za zdaj pa poglejmo še eno ključno vprašanje robotizacije slovenske industrije: zakaj pravzaprav izdelovati robote doma, ko so se v svetu uveljavili že številni proizvajalci in tudi firme, ki pripravijo robote za delo v določeni proizvodnji? Marjan Urbančič iz Gorenja, ki je sodeloval pri izdelavi robota Goro l()2, nam je na to vprašanje takole odgovoril: »Uvoz robotov zaradi splošnega gospodarskega položaja ne pride v poštev. Poleg tega je treba pri uvoženem robotu kupiti tudi še vse znanje, zato postaneš zelo odvisen od tujega proizvajalca, oziroma partnerja. Ker so roboti pravzaprav narejeni jxt meri posamezne proizvodnje (čeprav jo tudi zelo spreminjajo, na primer tudi obliko posameznih izdelkov) in ker imamo v Gorenju dovolj kadrov (skupaj z inštituti) in znanja, je sklep o lastni proizvodnji povsem logičen. Ne nazadnje velja povedati, da na svetovnem trgu konkurence ne moreš potolči s slabšim orožjem, kot ga ima sama.« Prihodnjič: Projekt Robotizacija časopis za rekreacijo, oddih in šport šSMISmiSMSM m Irii i 01". "a IfJ fa-CŠk* zldkštt IKzišši v.t tf SH ‘ if msmmat $u> Delavska enotni i V četrti prestavi Letošnje zunanjepolitično leto je zelo dinamično in napelo tako na »terenu« kol za pogajalskimi mizami. Pogajanja med tistimi j dejavniki, ki so najodgovornejši \ za sedanje nezadovoljivo stanje v ! svetu in za oboroževalno tekmo, dobivajo dotočen zagon. Na mednarodnem gospodarskem področju, ki je področje globokih prepadov med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo, prihaja do vrste novih pobud — in te so glasne predvsem s strani tistih, ki nimajo. Krizna žarišča, ki jih predstavljajo predvsem iraško-iranska • fronta, Libanon, Srednja Amerika in druga, dobivajo nove razsežnosti, deležna pa so tudi novih pobud. In kje pri vsem tem je Jugoslavija? Če bi sklepali po tem, kje vse so bili v prvem in delno v drugem mesecu letošnjega leta naši najvišji državni voditelji in koga vse smo sprejeli v goste, bi lahko rekli, da je naša zunanjepolitična bera oziroma dejavnost odlična: predsednica ZIS Milka Planinc je bila januarja na obisku v Franciji, šef naše diplomacije Raif Dizda-revič je obiskal Avstrijo, pred dnevi pa se je vrnil iz Alžirije. Predsednik predsedstva SFRJ Veselin Djuranovič je bil na obisku v Bukarešti na pogovorih pri romunskem voditelju Ceausescu-ju, v Beogradu pa je gostil mehi-f škega predsednika Miguela de la Madrida in ciprskega predsednika Kiprianuja. V zadnjem času so nas obiskali tudi zahodnonem-ški zunanji minister Hani-Dietnih Genscher, italijanski premier Bettino Craxi in vodja diplomacije DLR Koreje Kirn Jong Nam... Skratka, če bi sodili po kriteriju obiskov — ta pa seveda še zdaleč ne more biti edino merilo za presojo kakovosti zunanjepolitičnega delovanja države — bi lahko rekli, malce po vozniško, da smo že takoj na začetku leta »dali v četno«. Seznam naših gostov in gostiteljev namreč kaže, da v duhu naše politike neuvrščenosti ohranjamo žive, aktivne slike, dialoge in posvete z državami na vseh celinah in tudi z našimi najbližjimi sosedami. Vsekakor smo še vedno v središču pobud in naša zunanja politika nikakor ni potisnjena na stranski lir, kot marsikdaj posku- šajo prikazati »pozorni spremljevalci in opazovalci« naših razmer, ki trdijo, da se je morala Jugoslavija pač zaradi težkih gospodarskih razmer in zadolženosti v tujini obrniti vase, k svojim notranjim težavam in se odreči nekdanji pomembni vlogi v svetu neuvrščenosti in mednarodnem dogajanju sploh. Nobenega dvoma ni, da se Jugoslavija letos nadvse zavestno pripravlja na sestanek koordinacijskega biroja neuvrščenih o Namibiji in ministrskega sestanka neuvrščenih, ki bo (verjetno septembra letos) v Angoli. Nobenega dvoma tudi ni, da je kontruktivni prispevek Jugoslavije čutiti tudi drugod po svetu, kjer so ali pa obstajajo potencialna žarišča napetosti. Toda kljub temu bi bilo treba storiti še več, verjetno še bolj v nekdanjem duhu »neuvrščene zagnanosti«. Z veliko pozornostjo "na primer smo spremljali nedavni sestanek voditeljev šestih držav v New Delhiju in podprli njihov poziv za jedrsko razorožitev. Marše v zadnjem času dogaja tudi pri nekaterih naših reakcijah to, kar se dogaja voznikom.čespet uporabimo isto prispodobo? Namreč, da kdaj pa kdaj prepočasi menjajo (menjamo) prestave? Čedalje pogosteje namreč pišemo in govorimo o tem, da »pozdravljamo in podpiramo« te ali one pobude, bolj poredko pa o tem, katere naše pobude so bile podprte. Hkrati pa bi se morali tudi vprašati, koliko smo storili na našem notranjepolitičnem in gospodarskem področju, da bi se lahko svetilo tudi naše zunanjepolitično ogledalo. Mitja Meršol Afriško sindikalno gibanje južno od Sahare (1) Kolonialne usedline preteklosti Piše: Emil Lah Proces dekolonizacije na afriški celini se je v bistvu končal z osvoboditvijo Zimbabveja, čeprav živita Namibija in Južna Afrika še vedno pod kolonialno vladavino. Večina afriških držav si je torej priborila politično neodvisnost, hkrati pa je v gospodarskem, kulturnem, znanstvenem, vojaškem in informacijskem pogledu še vedno precej odvisna od nekdanjih kolonialnih sil. Te vplivajo na reševanje družbenoekonomskih vprašanj in iskanje avtentičnih poti v socializem afriških barv, za katerega se afriške države praviloma odločajo. Afrika je celina s precejšnjimi naravnimi bogastvi, ima 75 odstotkov vseh zalog diitmantov na svetu, tretjino svetovnih zalog nafte, fos- Tanzanija je v dolžniški krizi Komaj avto za ves tobak »Še leta 1977 smo lahko z devizami, ki smo jih iztržili s prodajo tobaka, kupili sedemtonski tovornjak, danes pa ne moremo niti preprostega dostavnega avtomobila,« s temi besedami je tanzanijski poslanik v ZR Nemčiji označi! položaj svoje države in drugih držav v razvoju pri trgovanju z razvitim svetom. Bogate države, je nadaljeval tanzanijski diplomat, določajo ne le cene dobrin, ampak odločilno vplivajo tudi na cene surovin, na katere dežele-pridelo-valke skoraj nimajo vpliva. Cene mnogih surovin ne pokrivajo več proizvodnih stroškov, hkrati pa se krepijo protekcionistične težnje, kljub dogovorom v GATT in UNCTAd IV. To sili izvoznike surovin, da povečujejo proizvodnjo, četudi za protivrednost lahko uvozijo vse manj blaga. Temu procesu ni videti konca, je naglasil Tanzanijec. Leta 1977 so tanzanijske devizne rezerve zadoščale za plačilo petmesečnega uvoza in v državi so pridelali več hrane, kot so je porabili. Državni proračun je izkazoval rekorden presežek. Zdaj bruto družbeni proizvod raste le s skromno enoodstotno stopnjo, medtem ko je vsako leto za 2 odstotka več prebivalcev. Pred štirimi leti so devizne rezerve zadoščale komaj še za uvoz, ki je zadovoljeval petdnevne potrebe, z izvozom pa je Tanzanija lahko plačala borih 7,2 % zapadlih obresti in anuitet za posojila. Evropska razvojna pomoč zadošča komaj za petino tanzanijskega zunanjetrgovinskega primanjkljaja, možnosti, da bi si ta dežela pomagala s krediti, ki so na voljo na svetovnem trga kapitala, pa so nične. Vsa Afrika bi potrebovala najmanj dvakrat večjo finančno pomoč, da bi ustrezno povečala obseg naložb in stopnjo gospodarske rasti. Ker pa afriške dežele nimajo gospodarskih virov, s katerimi bi lahko poravnavale zahtevne kreditne obveznosti, se zavzemajo predvsem ža povečanje tehnične pomoči prek UNDP, razvojnega programa Združenih narodov. Čedalje težavnejši gospodarski položaj Tanzanije in drugih afriških držav je bil tudi vzrok, da se je predsednik Nyerere obrnil na države-upnice s pozivom, naj afriškim dolžnicam črtajo 150 milijard dolarjev dolgov, ki so jih te najele pri članicah Mednarodnega denarnega sklada. Hkrati je grajal Zahteve pogajalcev tega sklada, naj Tanzanija namesto razvrednotenja svoje valute preprosto dvigne cene in poveča davke, kar bi jo pahnilo v še večjo revščino. N. Ž. Odtalitev odnosov med Indonezijo in Kitajsko Nepriljubljena kitajska manjšina Vse kaže, da se bodo leta 1967 zamrznjeni odnosi Indonezije s Kitajsko vendarle odtajali. Prvi znaki so v živahnejših gospodarskih stikih oziroma v razširjeni blagovni menjavi med obema azijskima državama. Potem ko je Indonezija okrepila izvoz kavčuka, kave in delno lesa v Sovjetsko zvezo in nekatere druge vzhodnoevropske države, zdaj preučuje tudi možnosti razširitve trgovanja s Kitaj- sko. Vendar te težnje ne bo lahko uresničiti ne le zato, ker si gospodarstvi Indonezije in Kitajske po sestavi prej konkurirata kot pa se dopolnjujeta, temveč tudi zato, ker se je v Indonezijcih ukoreninil odpor proti vsemu, kar je kitajskega. Protikitajsko razpoloženje, ki ga Suhartova vlada skuša ublažiti, obstaja pravzaprav že več desetletij, okrepilo pa se je septembra leta 1965, ko so po vsej verjetnosti ob podpori Kitajske indonezijski komunisti z izjalovljenim državnim udarom poskušali prevzeti oblast v deželi, kjer skupaj s 160-milijonskim prebivalstvom živi 5,6 milijona Kitajcev. Čeprav se jc kitajska manjšina z leti Že bolj ali manj asimilirala, ni pa se še povsem odpovedala svoji nacionalni identiteti, ji Indonezijci zavidajo, da so sc številni njeni pripadniki dokopali do bogastva in s tem do znatnega političnega vpliva v državi. Nepriljubljenost kitajske manjšine je tudi vzrok za številne izpade in odkrita obračunavanja s kitajskimi poslovneži, ki so nedavno dosegli vrhunec z bombnim napadom na neko kitajsko banko in z grobimi napadi na druge bogate pripadnike kitajske manjšine. Medtem ko pokojni predsednik Sukamo kitajski manjšini očitno ni bil naklonjen in se je nagibal k temu, da je tedaj, ko so gospodarske težave stop!1!’ vale, kitajske poslovneže prjH XI zoval kot grešne kozle, vlada? I\| sedanjim predsednikom Ie"» navadno jemlje v zaščito. S I|I Ji pa seveda prevzema politi£.VJ| tveganje, ki postaja večje risti, ki si jih lahko obeta od n ličnih, vplivnih in sposobnih ? sameznikov kitajske manj9|,!.rua od katerih so se mnogi povzfj !®r i na vidne položaje v vladi in č ras pomembnejših ministrstvih. Ko indonezijska vlada obn*J Ija gospodarske in tudi polil'£t ®ln*: stike s Kitajsko in si hkrati pd2! p. deva ublažiti odpor proti kitaf manjšini v državi, podžiga pr^ mreč predvsem nasprotova1' islamsko fundamentalističnej tabora, katerega vpliv na že i8’j j0 ^ nasršene množice nikakor neznaten. Spričo tega ni ne?' neznaten, spričo tega ni nt“i o^,.. meljena ocena, da bo približaj p . nje Indonezije Kitajski ned'1 1 geta mno previdno in postopno, i pret ,IV 1 ih-a; PRED IZIDOM v zbirki Človek — družina — družba Pon< Prič; od se svet; Pa h žens j A !PJ s*:!??«!«;?; tHK&iest Znani hrvaški psihiater dr. Pavao Brajša — slovenski bralci ga med drugim že pol' K naio po knjigi Človek, spolnost, zakon — nam v svojem najnovejšem delu pred" ^nio stavija različne faze partnerskega življenja od začetka, ko se partnerja zbližujeta k0tr prek problemov, do katerih prihaja v zakonu, pa vse do enega od možnih koncev.; r do ločitve. Kot izkušen zakonski svetovalec opozarja na mnoge nevarnosti, ki gt°'; ul* zijo parom; skuša nas naučiti, kako naj zrelo in odgovorno stopimo v zakon, razčle-: r3zl( njuje zakonske prepire, opisuje razloge, ki pripeljejo do ločitve, svetuje, kako rav- Sku, nativtakemprimeru. Njegovoglavno vodilo skozi vso knjigo je; zakonska partnefi3; n * se morata pogovarjati ne le o obrobnih problemih, temveč tudi o svojem odnosu f usi razčistiti vse, kar je nejasnega. Cena 1.150 din nov M ut ^ živij bogi sti o fatov, urana in ogromne gozdove. Zato se velike sile stalno borijo zanjo in se vmešavajo v notranje zadeve afriških držav. Njihovi vojaški posegi pa so poleg notranjih nacionalnih in socialnih nasprotij glavni razlog nestabilnosti afriških držav, ki se spopadajo z velikimi gospodarskimi težavami in birokratskimi ter drugimi razvojnimi deformacijami. Politični problemi med posameznimi državami se pogosto spreminjajo v oborožene spopade (Maroko—Poiisario, Etiopija—Somalija, Jug Afrike, Čad), vse to pa slabi medafriško sodelovanje in neuvrščeno gibanje. Organizacija afriške enotnosti (OAE) je stalno v krizi, njeni fiotranji spori pa ogrožajo celo redna zasedanja. Afriški razvoj poteka v znamenju nakopičenih družbenih protislovij, usedlin kolonialne preteklosti in korupcije vladajočih slojev, kar povečuje nezadovoljstvo med drugimi sloji. Pojavi ideoloških konfrontacij so vse pogostejši, zato se je v marsikateri afriški državi pojavila na političnem prizorišču vojska, ki je poskušala reševati družbene zaplete. Prišlo je do vojaških udarov v Gani, Gornji Volti, Ugandi, Ekvatorialni Gvineji, Nigeriji, Centralnoafriški Republiki, Gvineji Bisao. Po nekaterih podatkih je bilo v Afriki v zadnjih 30 letih 60 državnih udarov. Marsikje je vlada zaradi velikih gospodarskih težav in nezadovoljstva najširših ljudskih množic reagirala na dogajanja z omejevanjem političnih in sindikalnih svoboščin. Politični uboji in ugrabitve so bili pogost pojav in način obračunavanja oblasti z naprednimi in drugimi opozicijskimi silami. Svetovna gospodarska kriza je notranje razvojne zagate le še povečevala. Afriško gospodarstvo je zaradi dragih posojil postalo nelikvidno, skromna gospodarska rast afriškega gospodarstva se je v sedemdesetih letih začela ustavljati, povečalo pa se je število ljudi, ki ži- vijo na robu eksistenčnega minimuma. V zadnjih nekaj letih se je F »-spodarski položaj še slabšal. Leta 1981 se je afriška gospodarska f3'. nice zmanjšala od 6,8 odstotka na 4 odstotke, kmetijska proizvodnja p3. nost padla za 1,7 odstotka. Zato se je povečal uvoz hrane, industrijskih3] ^a> i delkov in proizvodnih sredstev, ki so postajali za afriško gospodars? 'G vse dražji. Na drugi strani pa se je pocenila nafta, ki jo NigerijT druge afriške države prodajajo na svetovnem trgu in s katero naj h1 izboljšale plačilno bilanco. p0y V Afriki živi trenutno okoli 480 milijonov ljudi, brez dela p:,f za^e okoli 60 milijonov Afričanov. Triinpolodstotni letni prirastek pr^1 kaie valstva povzroča vladam nerešljive probleme, še zlasti, ker ved13 ljudi sili v večja urbana središča. Položaj je zapleten tudi zaradi zaJll( Pg ženosti afriških držav (gre za okoli 75 milijard dolarjev), od katen T; Mednarodni denarni sklad zahteva reprogramiranje dolgov, orttfr Poje vanje porabe vseh vrst, zmanjševanje plač in devalviranje nacional11^ valut. Največji problem za Etiopijo in druge države pa je lakota,’ ^ obdelujejo le 26 odstotkov rodovitne zemlje. Več kot 150 milijo111' ^ Afričanov trpi zaradi podhranjenosti, lakote in splošne revščine, z3’1 pa . postaja pereč tudi problem beguncev, ki jih je okoli 5 milijonov, Proces nadaljnjega političnega in ekonomskega osamosvaja1’1 han Afrike v teh razmerah poteka zelo počasi. Mladi kadri, ki naj bi olA1’ nes< dali sodobno tehnologijo, se šele usposabljajo, zavest o nujnem * ranju na lastne moči pa se še premalo razvija', čeprav se krepi že le13'' Pe^: leta. Afričani vidijo svojo prihodnost v krepitvi medafriškega sod^1 5 ^ vanja in v okviru nove mednarodne gospodarske ureditve, o kuterl Z()0 desetletje govorijo v sklopu neuvrščenega gibanja. skji (Nadaljevanje prihod11! ; 'Ha ___________________________________________________________________ sihn.e'avske enotnosti je bila 11. fe-r'H |Razstavlja kiparka Urša Hel-)VZn ,n s*cer *z*K,r lz štirih ciklusov: in11" r®s) Erozije, Vegetacija ter najno-h- 3*e8a Negibni let in sicer do 1. obnfj 1985. Kipi so v naravni žgani jlitič s Uii, patinirani žgani glini in v bronu. Pn1 r. ;inij*'o Uosec'unji umetniški razvoj Urše ja tj ^e^er je šel od uporabne umetnosti ovaif obravnave človeške figure — v ičnšf ,asu izpopolnjevanja v ateljeju aka-‘ le t4 j r?s*cega kiparja Stojana Batiča, ki ;0r t j? Se deloma predstavlja tudi ciklus neitlj ^as- Sledi abstrakcija eroziranih liže'1* “k naslednjega ciklusa, ki že nosi led'1’ „v'ne za spontani prehod v ciklus ve-o ( Ietativnih oblik in ciklus Negibni let. M jredvsem kipi zadnjih dveh ciklusov , ražajo eleganco rahlih upogibanj in Ponovnih vzravnanj za vztrajanje — v Pričakovanju. Njihova občutljivost odseva tisto mehkobo odnosa do tega Veta, ki je značilna za rastline. Hkrati Pa izžareva ta način izrazito žlahtni tip onskosti, ki ob sodobnem prevzemajo številnih novih vlog že skoraj izu-Kot da lirično hrepenečih razpoloženj ni več, kot da sta mehkoba in .‘ina slabosti, ki ju je treba odstrani-i- V ozračju takšnih in podobnih po-SKdov in prepričanj pa pomeni to-rslna izpoved posebno vrsto moči. Poguma za priznanje teh razpoloženj. uPodobitev liričnih stanj je v opusu Plastik Urše Heller spekter neunjč-1'Ve želje po svobodnem vzpenjanju ali etu, če gre za figure iz živalskega sveta (Galeba, Ruševec), ki pa jih označuje tudi prevladujoči izraz vegetativnih form. Razmeroma stalna značilnost plastik Urše Heller so tudi skupine, druženja, sestavljivost oblik. V figuralni fazi so to skupine ljudi, žalujočih žena ipd., v poznejši kraško erozijske ekspresije ter v sedanji fazi skupine vegetativnih form, ki so kompozicijsko zaključeni sistemi, ki pa kljub temu izrazno ali lirično pritegujejo prostor in problemsko dognano uporabljajo igro svetlobe kot svoj lastni izraz. Opus Urše Heller sicer lahko po velikosti uvrstimo med male plastike, vendar pa njihove kiparsko izrazito čiste rešitve in organsko poseganje v prostor spontano nakazujejo tudi možnost za monumentalne urbane ali druge krajinske postavitve. . Alenka Dvoržak Kulturna dejavnost v Duplici pri Kamniku Tudi oblika izdelka je lahko umetnost ^ tovarni Stol na Duplici pri Ka-l liku se lahko pohvalijo s kulturnim *ročilom pa tU(|j z bogatim kulturnim *,vljenjem v zadnjem času. No, vmes ” je bilo tudi nekaj suhih let. poj' Lo smo pred časom obiskali Stol, poklepetali s Francem Pestotni-,0rn, ki dobri dve 'eti dela tudi kot ulturni animator. Na začetku nam je azložij, da se je kraj Duplica razvijal *uPaj s Stolom, da sta krajevna skup-^st in tovarna eno, saj je večina kraja-a°v zaposlena v tovarni; da ljudje, i upravljajo tovarno, odločajo tudi o 'vljenju V krajevni skupnosti; da je augatejše življenje v krajevni skupno-1 odvisno od uspešnosti tovarne. »Tudi v kulturnem življenju ni loč- je #1 a N H'Ce rrie^ tovarno ln krajevno skup-P0i °stjo. Imamo DPD Svoboda Dupli-ilR ^a, za katerega bi lahko dejali, da je rsH 'olovo društvo. Stol daje denar in se-ija j ,eda tudi člane. Za pameten program j bi1 ^uJturne dejavnosti pri nas ni bilo ni-oli težko v. tovarni dobiti denar,« je pa/ j,°,u^ari1 Franc Pestotnik, potem pa !•# naštevati kulturne dejavnosti, s. ^ aierimi se ukvarjajo. d|' Pevci so še mladi 'n ^akoj po vojni je bila Duplica "ek r)iern kulturnega življenja. Imeli so ali* Pevski zbor, tamburaški orkester, a,sJ ran)sko dejavnost, folkloro in celo or*1 , anjši simfonični orkester. Vsi so zalj p0'3'^0 delali. Pred kakimi desetimi leti >v. ^ !e vse zamrlo. »Takrat so se začele ^ , ru8e strasti,« pravi Pestotnik. »Pe-l.i . anje za jenarjerrl pa tucii notranja ^ ^soglasja.« op1 »Pred dobrima dvema letoma je 'l;|1 zbor spet začel vaditi. Vodi ga ld‘T ^ ladi ekonomski tehnik France ri? 2Pruk z zelo dobro glasbeno izobra-sk° ^rV' nastoP* so bili bolj agitator-'■ za pridobivanje novih pevcev.« ...................ki ^ ’ za pridobivanje novih pevcev j t1aJ Pa so že mešani pevski zbor, j a za sabo številne nastope. Pa tuui 'arriostojni koncert so že imeli. Na proslavah ob različnih praznikih pa so sploh nepogrešljivi. »Želimo povečati zbor vsaj na 50 članov in izboljšati kakovost. Možnosti so,saj so pevci mladi in prizadevni.« Starejši in mlajši Dramska skupina je v Stolu delovala že pred vojno. Tudi po vojni so dobro delali. Kar po dve deli so pripravili na leto. Delajo tudi še danes, le nekako ločili so se na stare in mlade. Vsi imajo dobre možnosti za delo. Lepo dvorano imajo in skoraj najsodobnejšo tehniko, s katero se najbrž ne more pohvaliti nobeno drugo amatersko gledališče pri nas. Zatika se največkrat pri vajah, zaradi težav s prevozi, predvsem pa zaradi dela v različnih turnusih. Sicer se starejši, kakih dvajset jih je, bolj navdušujejo za dramska dela, mladi pa, deset je najbolj zagretih, imajo rajši recitale. Kljub mladostni zagnanosti ali pa ravno zaradi nje recitatorji niso brez težav in spodrsljajev. Boljši fotografi kot bralci Že od prvih let po vojni ostaja v Stolu knjižnica, ki pa so jo pred leti prenesli v krajevno skupnost. Njen knjižni sklad šteje 5500 leposlovnih in poljudnoznanstvenih knjig. Breda Vukmir, študentka slavistike, ki knjižnico vodi. pa nad bralci ni najbolj navdušena. Največ si, kot jrravi, sposojajo knjige šolarji, in to tiste, ki jih imajo za obvezno čtivo. Pri tem pa se sprašuje, zakaj pri tistih, ki končajo šolo, v hipu mine zanimanje za dobro knjigo. Veliko bolje dela fotografska sekcija, ki s približno desetimi člani že skoraj šest let uspešno upodablja motive, predvsem planinske, in jih tudi razstavlja. Fotografsko sekcijo uspešno vodi inž. Franc Stele, ki je tudi že sam izdal monografijo o Julijcih. Nekaj najboljših članov sekcije pa pošilja fotografije tudi na različne razstave. V Stolu namenjajo posebno pozornost obliki. Od nje so odvisni njihovi izdelki in nenazadnje tudi prodaja doma in na tujem. Na bienalu grafičnega oblikovanja so za pohištvo L dobili mednarodno zlato medaljo. Zato stalna razstava njihovih izdelkov v pritličju poslovne stavbe ni le prikaz zgodovine njihovega dela, ampak razvoj oblikovne kulture. Tudi sicer prirejajo številne likovne razstave v svojih prodajnih središčih, tako na Duplici, v Beogradu in drugod po Jugoslaviji. »Veliko pozornosti namenjamo likovnim razstavam, le občutek imam, da so naši delavci zelo sramežljivi. Veliko je tudi ljudi, ki mislijo, da v galerijo hodijo le ,visoki' ljudje.« Abonmaji vedno razprodani V Stolu imajo deset abonmajev za vse predstave v Mestnem gledališču v Ljubljani. V Kamniku pa, kjer letno gostuje sedem predstav, imajo kar po petdeset vstopnic. Od vrednosti vstopnice prispeva Stol polovico in nikoli se ne zgodi, da bi kakšna ostala. Prav tako glede na zanimanje delavcev odkupijo vstopnice za kulturni festival v Križankah in različne predstave v Domu Ivana Cankarja. Držijo se pa načela, da za resnejše prireditve prispevajo večji odstotek, za zabavne pa manj. Imajo pa še druge kulturne prireditve. Tako enkrat na leto pripravijo kviz, obisk radia Ljubljane, razstave ročnih del, otroških risb in otroških izdelkov iz njihovega materiala. Precejšnjo vlogo pri širjenju kulture ima tudi njihovo glasilo Informator, ki o vseh kulturnih dogodkih vnaprej obvešča in kasneje o njih poroča. Andrej Agnič Iz najnovejše knjige Delavske enotnosti Edvard Kardelj: o sindikatih Sindikat mora varovati skupne interese delavskega razreda Sindikati zdaj po našem novem ustavnem sistemu niso samo zaščitniki, dejal bi, osebnega položaja, pravic in interesov delavcev posamič ali vseh skupaj ali po posameznih panogah, marveč morajo biti neposredno vključeni tudi v vse ekonomske odnose v celotnem samoupravno združenem delu, kjer bi zaradi raznih deformacij ali premoči enih nad drugimi utegnilo priti do določenih ne le navzkrižij med delovnimi kolektivi, marveč tudi do takih družbenih motenj. V mislih imam predvsem problem združevanja dohodka in skupnih vlaganj. Zastran tega je ustava jasna. Pri nas sploh ni možnosti za kako prisvajanje tujega dela v okviru skupnega vlaganja, ne neposredno, ne posredno. Toda v našem sistemu imamo obresti, imamo možnost drugih oblik nadomestila oziroma udeležbe v dohodku druge organizacije združenega dela za doiočen čas ali v določenem znesku, zato pa lahko glede na to, ali so te obresti ali nadomestilo visoke ali nizke, ali je udeležba v dohodku druge organizacije pri skupnih vlaganjih večja ali manjša, nastanejo določene motnje v ekonomskih odnosih med delovnimi kolektivi. Delavski razred mora tu vladati sam sebi s sistemom samoupravnega sporazumevanja, dogovarjanja, arbitraže itd. Da pa bi to.dosegel, mora imeti svoje organizacije, ki bodo varovale skupne interese delavskega razreda in bodo nekakšen posrednik ali opora delavskemu razredu pri njegovi aktivnosti. Ta organizacija pa je predvsem ravno sindikat. Omenil sem samo ta primer, so pa še drugi, kakor je, postavimo, problem skupno določenih meril za delitev osebnih dohodkov po delu. Kakor je znano, so vse naše republike v prejšnjih letih sprejele določene zakone o kontroli osebnih dohodkov na ta ali na drug način. Mislim, da je slaba stran vseh teh zakonov, pri nekaterih bolj pri drugih manj, da se bolj ukvarjajo s kvantitativnim odmerjanjem dohodka kakor pa z določanjem skupnih meril za delo v sistemu delitve po delu. V ustavi smo zapisali, da temeljna organizacija združenega dela sama določa osebne dohodke svojih delavcev, vendar po skupno določenih merilih. Takih meril danes ni-• mamo, oziroma nimamo dovolj izdelanih meril. Se celo to je danes sporno, ali bomo določenemu kolektivu priznali kot eno izmed meril delitve po delu tudi rezultate, ki jih je ta kolektiv dosegel ob dobrem gospodarjenju z minulim delom, to je z akumulacijo. O tem še tečejo razprave. Nekateri spodbijajo delavcem pravico, da bi tudi ta faktor moral biti eno izmed meril delitve po delu. Osebno pa mislim, da ga je treba vzeti kot merilo dela prav zaradi tega, da bi bili delavci ekonomsko zainteresirani za združevanje dohodka in za dobro gospodarjenje s sredstvi razširjene reprodukcije, oziroma da o investicijskih projektih ne bi razpravljali in da ne bi sprejemali sklepov samo na podlagi tega,kako prepričljivo govori direktor, ko predlaga investicije, marveč da mora delavcem povedati in da morajo delavci vedeti, kakšni bodo re-zultatitfeh investicij tudi glede njihovih osebnih dohodkov, seveda v določeni meri. Tudi tu lahko nastanejo pri uporabi ustavnih načel določeni negativni pojavi in sindikati bomo morali biti zelo aktivni. Takih problemov je še precej. < Dalje mislim, da bodo sindikati morali biti mnogo bolj aktivni tudi v krajevnih skupnostih. Tudi tam se bodo uresničevali interesi delavcev. Sindikati bodo morali biti zelo aktivni tudi v interesnih skupnostih, zlasti v takih dejavnostih, kakor sta zdravstveno varstvo in izobraževanje, dalje recimo tudi v interesnih stanovanjskih skupnostih, ki se bodo zdaj oblikovale v komunah. Očitno je, da ne bomo naprej ostali pri sedanjih stanovanjskih podjetjih, ki so se pokazala kot neustrezna, marveč moramo formirati interesne stanovanjske skupnosti. Nadalje prihajajo po vsej verjetnosti tu v poštev še interesne skupnosti tudi na drugih področjih komunalnega gospodarstva: vodovod in kanalizacija, čistoča itd. Povsod tu se uresničujejo interesi delavcev in delovnih ljudi ne samo v materialnem in socialnem oziru, temveč tudi glede pozicije delavcev v družbi. Posebno vprašanje sta mesto in vloga sindikata, kadar gre za kontrolo. Zdaj precej govorimo o delavski kontroli, kar je prav. Mislim, da nam je delavska kontrola potrebna. Toda tudi tu lahko zabredemo v neko fikcijo, iluzijo, da je dovolj že, če izvolimo neki organ delavske kontrole, da se zadovoljimo s tem, da bo samo tajno, neposredno izvoljen, in če mislimo, daje problem s tem rešen. Dvomim,' da organi delavske kontrole, ki stoji, da tako rečem, »v zraku«, če nima kakšne trdnejše opore, kaj več naredi, kakor more storiti delovni kolektiv na svojem sestanku, kjer vsak delavec pove svoje mnenje. Zatorej mislim, da moramo poleg teh oblik delavske kontrole razvijati tudi vse druge oblike kontrole in jih medsebojno povezovati. Mislim, da bi tudi sindikati morali imeti v tem oziru vlogo kontrole in da je to ena izmed njihovih zelo pomembnih funkcij. Zdi se mi, da smo v ustavi premalo poudarili to vlogo sindikata, kajti prednost vloge sindikata je tudi v tem, da se lahko povezuje zunaj delovne organizacije po sindikalnem svetu v strokovne organizacije ali konference, kjer bodo sindikati morali oblikovati tudi potrebno strokovno službo za pomoč delavcem. Delavska kontrola v samem podjetju more dobiti potrebne podatke. Prav tako moramo po mojem mnenju zdaj upoštevati, da ustava predvideva svet za samoupravne spore in javnega pravobranilca samoupravljanja. Tudi to sta organa, ki opravljata določene kontrolne funkcije. Treba bo povezati te organe in notranje organe kontrole v podjetju. Vse to biJ večjih obratov z okrog 1 '“SO delavci in delavkami, v kadrih delujejo odbori DE. Tedaj K bilo v kamniškem okrožju 53 °dborov DE in 24 MODE, naj-,ec v domžalskem rajonu, kjer | J® delovai°33 odborov DE in 21 “ODE, v organizacije DE pa so nekaterih tovarnah uspeli pri-.egniti skoraj vse zaposlene. V tamniškem rajonu, kjer je bilo udi precej večjih obratov, je or-Snniziranje DE z iviral zlasti hud kupatorjev nadzor in dejstvo, a so bili nekatv: i v tovarnah za-P°sieni nacistični privrženci in terierji iz NOV, zlasti v ^niodnišnici in pri Titanu. V Jngih rajonih so delovali po ečjih obratih odbori DE, v ne- katerih manjših delavnicah pa le sekretarji DE. Organizacijska posebnost so bili primeri snovanja DE na terenu, ko so povezali npr. v mengeškem rajonu delavce več sosednjih vasi, zaposlene v različnih obratih v skupni odbor DE. Sicer pa v dveh rajonih ni bilo industrijskih in obrtnih obratov, tako da DE v njih niso mogli ustanavljati. Omenimo naj še, da DE niso ustanavljali samo v tovarnah in obratnih delavnicah, temveč so uspeli organizirati tudi delavce na železnici in pošti. Marca 1944 so sklenili odpraviti MODE ter tudi mlade delavce in delavke vključiti v skupne odbore DE. V začetku aprila 1944 je delovalo v kamniškem okrožju 76 odborov DE, v začetku naslednjega meseca 58 odborov DE (v njih je delalo okrog 500 delavcev), v začetku avgusta 31 odborov DE. Tedaj je bilo organiziranega nekaj nad polovico delavstva. Na spremembe številčnega stanja odborov je vplivala zlasti mobilizacija delavcev v NOV, po kateri so vedno več nalog v odborih DE prevzemale delavke. Na naglo zmanjšanje števila odborov DE pa je nato vplivalo ustanavljanje domobranskih postojank konec poletja in jeseni 1944, ko je postalo na ravninskih območjih kamniškega okrožja množično narodnoosvobodilno delovanje zaradi ne- nehnega domobranskega nadzora nemogoče in OF se je morala pri svojem delu spet opreti ie na ožji krog aktivistov. Omenimo naj, da so domobranci na začetku svojega delovanja preiskovali po tovarnah in da so aretirali največ delavcev, članov DE. V takih razmerah so okrožni in okrajni forumi okrepili prizadevanja, da delavci, člani odborov DE, čimprej odidejo v narodnoosvobodilno vojsko. Ob teh organizacijskih uspehih je treba poudariti, da so poleg okrožnih in rajonskih poverjenikov DE za razvoj te organizacije posebej skrbeli tudi okrožni komite KPS ter rajonski oziroma okrajni partijski komiteji, v katerih so nekateri člani posebej skrbeli za DE in za snovanje celic KPS po tovarnah. Sredi leta 1944 je npr. delovalo v domžalskem in kamniškem okraju 8 tovarniških celic KPS. Z okrepitvijo domobranskega nadzora pa so bile prizadete tudi partijske organizacije po tovarnah. Zbiranje materiala in denarnih prispevkov za narodnoosvobodilno gibanje je bila stalna naloga odborov DE, poleg tega pa so občasno organizirali tudi tekmovanja • med tovarnami. Tako je v začetku 1944 zlasti v domžalskem rajonu zelo uspela nabiralna akcija za zimsko J pomoč NOV, ko so poleg večjih količin blaga, oblek in tehničnega materiala zbrali tudi 2300 nemških mark. Poleg posebnih prispevkov delavcev pa je bila stalna naloga odborov DE sodelovanje z gospodarskimi komisijami pri dobavi izdelkov posameznih tovarn. V več tovarnah na domžalskem in kamniškem območju so namreč izdelovali izdelke, ki so bili nujno potrebni za opremo NOV (npr. usnjeni izdelki iz tovarn Zorn, Okršlar in Polak v Domžalah in iz Kna-fličeve tovarne v Kamniku, platneni izdelki iz tovarne Induplati v Jaršah, sanitetni material iz Kocjančičeve tovarne na Viru, izdelki iz smodnišnice v Kamniku), za potrebe tehnik in tiskarn pa zlasti papir iz Bonačeve tovarne na Količevem. Manjše količine so pošiljali v partizanska skladišča neposredno odbori DE, poleg tega pa so zbirali tudi podatke o zalogah v skladiščih, s čimer so omogočili pripravo večjih rekvizicijskih akcij, ko so naenkrat odpeljali iz tovarn po več voz izdelkov. Pri največjih akcijah je sodelovala Šlandrova brigada, ki je 16. novembra 1943 odnesla iz jarške tovarne nekaj tisoč metrov platna za šotorska krila in plašče, 12. junija 1944 so šlandrovci odpeljali iz papirnice na Količevem 28.000 kg papirja in iz Kocjančičeve tovarne na Viru 15.000 prvih zavojev, velike količine vate, gaze in zdravniških inštrumentov ter nekaj materiala iz Marxove tovarne barv na Količevem. Isti dan so izvedli tudi veliko rekvizicijo v Remčevi tovarni na Duplici. Akcijo na Količevem so šlandrovci in politični delavci ponovili 17. avgusta 1944, ko so odpeljali 25 voz papirja in drugega materiala. Papir in sanitetni material so nato pošiljali tudi na Dolenjsko. Nekaj večjih rekvizicij za nabavo usnja in usnjenih izdelkov ter drugega materiala so ob sodelovanju odborov DE izvedli tudi sami okrožni in okrajni forumi. Odbori DE v papirnici na Količevem so pošiljali gospodarski komisiji tudi že porabljene živilske nakaznice, ki jih je dajal tja v predelavo okupatorjev prehra-njevalni urad. Pri zaupnih trgovcih so na te živilske nakaznice ponovno nabavljali živila. Iz tega se vidi, da so odbori DE opravljali pomembne naloge pri preskrbi NOV. Ena temeljnih nalog odborov DE je bilo sabotiranje proizvodnje in skrb za mobiliziranje delavcev v NOV. V tovarnah so odbori DE organizirali različne sabotaže, zlasti kvarjenje strojev in izdelkov, načrtno pa so zmanjševali tudi proizvodnjo. V nekaterih tovarnah sp mobilizacijske in sabotažne akcije izvajale delavske enote Narodne zaščite. Po poročilih okrožnih forumov iz začetka aprila 1944 je bila tedaj večja sabotaža v kamniški smodnišnici, kjer so člani DE povzročili eksplozijo v skladišču. Pri sabotažni dejavnosti so bile aktivne tudi organizacije DE na železnici, med akcijami pa naj omenimo organizirano trčenje vlakov na Črnučah januarja 1944. Priprava odhoda delavcev v NOV je bila stalna skrb odborov DE, občasno pa so izvedli tudi večje mobilizacijske akcije. Tako je bila prva velika mobilizacijska akcija konec leta 1943, po kateri je bilo treba v nekaterih tovarnah na novo organizirati DE. Na poziv glavnega odbora DE o mobilizaciji delavstva se je v začetku jeseni 1944 v kratkem času V NOV vključilo večje število delavcev. Okrožni forumi pa so v svojih poročilih poudarjali, da bi bilo treba mobilizacijo tovarniškega delavstva se pospešiti, prav tako pa še okrepiti sabotažno dejavnost. Odbori DE so opravljali tudi pomembno propagandno delo. Med delavstvo so širili partizansko literaturo, posebej gorenjsko izdajo lista Delavska enotnost. V kamniškem okrožju so v tehniki T 5 razmnoževali Delavsko enotnost' mesečno v 700 izvodih.. Pozimi 1943—44 so v nekaterih tovarnah na domžalskem območju med odmori organizirali tudi kratek kulturni program, kjer so v obliki »vstopnine« pobirali denarne prispevke za narodnoosvobo- dilno gibanje. To obliko dejavnosti DE pa so okrožni forumi kmalu prepovedali, ker je de-konspirirala' organizacijo. Delavska enotnost na domžalskem in kamniškem območju je bila v organizacijskem in akcijskem pogledu zelo uspešna v obdobju od konca poletja 1943 do začetka jeseni 1944. Na prvi konferenci DE na Gorenjskem sredi maja 1944 na Jelovici so organizacije DE v kamniškem okrožju pohvalili kot množične in ocenili njihovo dejavnost za zelo uspešno. Po približni oceni je bilo tedaj v kamniškem okrožju organiziranih do 75 odstotkov delavcev, v jeseniških tovarnah petina, v kranjskih pa dve petini delavstva, medtem ko je bila v tržiških tovarnah organizacija DE šele na začetku. Na tej konferenci so izvolili pokrajinski odbor DE s sekretarjem Andrejem Stegnarjem, iz kamniškega okrožja pa so za odbornika izvolili tudi znana predvojna sindikalna funkcionarja Mavricija Borca in Cirila Škofiča. Če primerjamo razvoj DE v kamniškem okrožju z organiziranostjo v drugih industrijskih središčih na Gorenjskem, potem lahko ugotovimo, da se je mreža teh organizacij delavskega razreda najbolj razširila v tovarnah na domžalskem in kamniškem območju, toda v nekaterih podjetjih na Gorenjskem so nato odbori DE uspešno delali tudi pozimi 1944/45 in ob osvoboditvi pri prevzemu podjetij. Iz omenjenih podatkov, ki temeljijo zlasti na poročilih okrožnih in okrajnih forumov kamniškega okrožja, ki so ohranjena v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja in zgodovinskem arhivu CK ZKS, ter na nekaterih ustnih pričevanjih, se vidi, da so organizacije DE na domžalskem in kamniškem območju veliko prispevale k razmahu narodnoosvobodilnega gibanja v kamniškem partijskem okrožju v obdobju 1943—44, aktivisti OF po tovarnah pa so ves čaš NOB opravljali pomembne preskrbovalne, sabotažne, mobilizacijske, obveščevalne in propagandne naloge. Konec Nagradna križanka št. 7 Rešitve pošljite do 5. marca 1985 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Celovška cesta 43, s pripisom 09 ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 7. Nagrade so 800, 700 in 600 dinarjev. Rešitev nagradne križanke št. s mali, satir, batik, JRava, ane, saratov, MING, KIRETA, DARE Ulaga, injrka, rade, aj, stegno, omre, srab, Torb, SPA, MA1TRE, OLGA OTON, INGODA, TOLOVAJ, ajda, om, petelin, omar, IVO SKICIRANJE, ERVIN, TIN, BERGEN, ILIČ Izžrebani reševalci na-9radne križanke št. 5 L nagrada 800 din: Lado Rartman, CKŽ 12, 68270 Krško; 2.nagrada 700 din: Marija Vončina, Rudarska 16, 65280 Idrija; 3- nagrada 600 din: Tamara Sekač, Orožnova 1, 51000 Ljubljana. ^Nagrade bomo poslali po S7AR0GH FILOZOF (6. tf. p. n. i) AVTOR ZNAMENITEGA IZREKA 0' PRAVOKOTNE! TRIKOT NIKU KARNEVAL SKA KRINKA SLIKARSKA SMER (RIHARD J«0P1Č) PREBIVALEC GL‘MESTA ALBANIJE KENIJSKI PREMIER UQI STROJNA ŽAGA OSKAR NEBDAL SOVRAŽNI-CA ŽELEZA CELJSKA TOVARNA ZIMSKA PADAVINA SESTAVIL: R. NOČ lOBOTNEA 'RADO BORDON UMETNOST (LATIN.) IZMERJENA VIS. TOČKA ZAVOZLA 10ST.IZNA- KAŽENOST STAR0GR. POTUJOČI PEVEC OPfcftVlJR-tOE pikua PWT0K *£-NftVSVIU ROMAN IGORJA TORKARJA DRUGO IME ZA RIBO SARDELICO AU PAPALIN0 1 OZEMLJE, .OBMOČJE MED HČERKIN U02 GE0MET-RUSKI UK UA0ŽARI NEZNANKA V MATEMATIKI ALPINIST. ODSEK PANJ ST. JUGOSL. KEGUAČICA (GORAN KA) REKA V SIBIRIJI REKA V J. ANGLIJI NEM. ŠVIC. FILOZOF (PAUL) PISATELJ DUUN EPSKI PESNIK TIKE ŠROT NAPRAVA ZA ZBIRANJE, ZBIRALNIK GASILSKI POZDRAV DEL STOPALA ZAČETNIK BOLGARSKE VLADARSKE CINASTUE PRESTOL POKRAJINA OB REKI SAAR PETELIN DOMAČE ŽEN. IME UDAREC Z JEZIKOM 08 NEBO NENADEN PADEC TEKOČE VODE POSLO- VITEV AtfON OCVIRK KONEC POLOTOKA VODJA V TABORIŠČU IN0ZEMEC SODOBNIK KaTOV RIMSKA LJUBLJANA. SKLADATELJ CIPO GANGRE N0ZN0ST HLADNO OROŽJE ZA SEKANJE IN BODENJE DEL MOLEKULE NEON AM-Hlh IGRALKA NOVAK EMIL ADAMIČ OSEBNI ZAIMEK VULKAN NA NA FILIPINIH POJAV NAVOOi JAKOST STRANSKO »ORJE ČRNEGA MORJA T**rroo TUOL ; JOSIP STRITAR lEKVMOKCU PRASTARA IGRAČA VITAH SRE S? VR 2P riti ► DELLHJ- BLUANE. EMILIJAN CEVC POKRAJINA MED SAVO IN DONAVO Delavska enotnost Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. List je bil ustanovljen 20. novembra leta 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikovat z redom zaslug za narod z zlato zvezdo. Izdaja CGP Delo — tozd Delavska enotnost 61000 Ljubljana Celovška cesta 43, poštni predal 313-VI; telex 31 787 Glavni urednik in direktor tozda Dušan Gačnik Odgovorni irednik Franček Kavčič Člani uredništva: Marjan Horvat (pomočnik odgovornega urednika politični sistem), Emil Lah (zunanja pokuka). Boris Rugelj (gospoda--jenje), Andrej Ulaga (šport, oddih in rekreacija;, Janez Voljč (posebne naloge), Igor Žitnik (izobraževanje, kultura; Novinarji — reporterji: Andrej Agmč, Ciril Brajer, Ivo Kuljaj, Damjan Križnik, Janez Sever. Meri Jurca (tajnica;, Franci Mulec (tehnični urednik) Pomočnik direktorja tozda Milan Živkovič Telefon: glavni urednik in direktor tozda 322-778. odgovorni urednik 313-942, pomočnik direktorja tozda 322-778, tajništvo uredništva 313-942 Naročniška centrala 318-855 Založba Delavske enotnosti. Celovška c. 43, Ljubljana, odgovorni urednik 318-855 Uredništvo: Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij, Ljubljana, Celovška c. 43, 311-956 Uredništvo: Naša žena, Ljubljana, Celovška 43, 318-855 m 321-651 Center za razvijanje obveščanja v združenem delu in servis za tisk glasil organizacij združenega dela, Ljubljana, Celovška c 43. 323-951 ■ Ekonomsko komercialni sektor, Ljubljana, Celovška c 43, 320-403 Računovodstvo, Ljubljana, Hrvatski trg 3. 312-125 in 310-923 Žiro račun: 50100-603-41502 Knjigarna galerija, Ljubljana, Tavčarjeva ulica 5. 317-870 m 312-691 Posamezna številka Delavske enotnosti 25din, letna naročnina 1.300 din. Rokopisov in naročenih fotografij ne vračamo. Poštnina plačana v gotovim. Tisk Ljudska pravica Ljubljana Izdajateljski svet Delavske enotnosti: DragoSeliger (predsednik), Ciril Brajer, Magda Erbežnik-Bučar, Dušan Gačnik. Alfred Golavšek, Jože Hozjan, Franček Kavčič, Vlajko Krivokapič, Ivo Miglič. Leopold Perc. ^ePeterkoč, Brane Praznik, Pavel Stupmkar, Andrej Ulaga in Igor Ljubljana, 21. februar 1985 stran Zaključni računi 1984 v Tovarni kovinske galanterije Osebni dohodki tate tudi v našem delu, bomo prihodnje leto skušali zmanjšati bolniške izostanke in zamujanje na delo. V kratkem bo izdelan nov pravilnik o delovnem času, ki ne bo več tako gibljiv kot doslej.« jih najbolj Letošnji obravnavi zaključnih računov so na bežigrajskem občinskem sindikalnem svetu namenili kar največ pozornosti. Sestavili so podroben in časovno opredeljen seznam nalog, nas pa je zanimalo, kako teče akcija Zaključni računi 1984 v združenem delu. Obiskali smo Tovarno kovinske galanterije. DARJA VIDIC, vodja splošnega sektorja v Delovni skupnosti skupnih služb: »Z odobravanjem bilance kasnimo, vendar še lovimo predvidene roke. Tako se bodo v kratkem sestale družbenopolitične organizacije, ki bodo temeljito razčlenile uspešnost direktorja tozda Proizvodnja ko-, vinske galanterije, izpolnjevanje sklepov delavskega sveta in urejenost samoupravnih splošnih aktov, kar je moje delo. Menim, da je ocena dela individualnega poslovodnega organa zelo pomembna, čeprav na rezultate poslovanja delujejo tudi dejavniki, na katere sami ne moremo vplivati. To se dogaja predvsem pri izvozu. Lani smo imeli manjši priliv denarja od izvoza samo zato, ker plačila iz tujine, predvsem iz Alžirije, kasnijo.« VINKO KENK, varnostni inženir in predsednik delavskega sveta v tozdu Proizvodnja kovinske galanterije Ljubljana: »25. februarja bomo na delavskem svetu obravnavali lansko poslovno poročilo in načrt za letošnje leto, naslednjega dne pa na zborih delavcev. Namenoma smo se odločili za več zborov z največ 50 delavci, da bo razprava bolje tekla. Med množico ljudi se namreč posamična mnenja porazgubijo. Lani smo, po prvih ocenah, dobro poslovali. Med zunanjimi dejavniki nas tarejo predvsem neredna dobava reprodukcijskih materialov. Aluminija in pločevine največkrat ne dobimo takrat, ko bi ju najbolj potrebovali, poleg tega pa moramo zanju odšteti precej deviz na domačem trgu. Tu smo delavci brez moči. Pač pa bi lahko precej izboljšali rezultate gospodarjenja, če bi izboljšali delovno disciplino in točnost prihajanja na delo.« VIDA SEVNIK, vodja plansko analitske službe: »Je že tako, da človeka najbolj žuli njegov osebni dohodek. Tudi pri nas je tako. Dokler dobro poslujemo in z osebnimi dohodki lovimo inflacijo, kolikor se le da, so tudi obravnave zaključnih računov in pogojev gospodarjenja bolj formalne. Pri nas zaslužijo orodjarji od 3 do 8 starih milijonov mesečno, saj je skoraj polovica osebnega dohodka »gibljiva« in zato zelo spodbudna. Letos bomo, kot vse kaže, 'povečali osnove, tako da bo gibljivi del dohodka predstavljal le še dvajset odstotkov mesečnega prejemka. Delavci si namreč želijo večjo zajamčeno osnovo osebnega dohodka. Pri obravnavi zaključnih računov opažamo tudi razlike med mestom in manjšimi kraji. V Savi pri Litiji ter v Šmarjah pri Kopru se delavci bolj zanimajo za prihodnost tovarne in ne le za svoje kuverte, saj je tam večina krajanov zaposlenih v naši tovarni, tako da je njena usoda tudi njihova. Tudi fluktuacije delovne sile, ki je v Ljubljani precejšnja, tam ni.« STANKO GORŠE, strojni ključavničar in sekretar izvršnega odbora osnovne organizacije sindikata v tozdu Proizvodnja kovinske galanterije Ljubljana: »Priprave na akcijo Zaključni računi 1984 so zelo temeljite. Dobro je, da so delavci samokritični, pa tudi družbenopolitične organizacije so vso stvar vzele zares. Žal je le mlade premalo slišati. Mladih je premalo, in še tisti, ki so, se ne zanimajo kaj prida za družbenopolitično delo. Zato smo si kot eno prednostnih nalog v prihodnjem letu zadali ustaviti ali vsaj zajeziti preveliko odhajanje delovne sile. Mladim omogočamo šolanje in prekvalifikacijo. Zelo pa spodbujamo tudi inovacijsko dejavnost. Ker pa so velike možnosti za boljše gospodarske rezul- ALENKA PERPAR, referentka samoupravljanja: »Že prejšnja leta smo skupaj z bilanco obravnavali tudi vsebinsko poslovno poročilo o minulem delu. Vendar je na zborih delavcev največje zanimanje za tiste podatke iz poslovnega poročila, ki neposredno zadevajo delavčev žep. Najvažnejši je dobiček, potem denar za osebne dohodke ter sklad skupne porabe. Letos so priprave na obravnavo zaključnih računov boljše kot prejšnja leta, saj smo z njimi začeli dovolj zgodaj in temeljito, za kar se moramo najbrž zahvaliti našemu novemu sindikalnem vodstvu v tozdu. JOŽE ŠEŠEK, orodjar in predsednik osnovne organizacije sindikata v tozdu Proizvodnja kovinske galanterije Ljubljana: »Predsednik osnovne organizacije sindikata sem že dva meseca, a moram priznati, da do zdaj še nismo bili kaj prida dejavni, čeprav težav ne manjka. Zaključni računi 1984 so zato naša prva temeljita akcija. Na srečo zdaj še dobro poslujemo. Vendar so ti rezultati prej posledica lanskega dvigovanja cen naših izdelkov kot večje storilnosti. Zakaj smo dvigovali cene? Tu smo praktično nemočni, saj smo vpeti med cene reprodukcijskih materialov, ki so največkrat devizne, in končnih izdelkov. Od zborov delavcev, na katerih bomo v prihodnjih dneh opozorili tudi na vse šibke točke našega poslovanja, si zato veliko obetamo.« Vida Petrovčič Delavska enoti Knjiga je še vedno najlepše darilo, ki ni le poceni in uporabno, temveč tudi trajno. Na to je mislila tudi založba Delavska enotnost, ki je ob 8. marcu pripravila pet knjižnih darilnih paketov. 798 dinarjev I. ROJSTVO BREZ NASILJA NAŠ DOJENČEK IN Ml MONOGRAFIJA LJUBLJANA II. ROJSTVO BREZ NASILJA NAŠ DOJENČEK IN Ml SVETOVANJE ZA SKUPNO ŽIVLJENJE 579 dinarjev III. INTELIGENČNI KVOCIENT ROJSTVO BREZ NASILJA DROGE V SVETU IN PRI NAS IV. SAM SVOJ GOSPODAR ROJSTVO BREZ NASILJA DROGE V SVETU IN PRI NAS V. INTELIGENČNI KVOCIENT SAM SVOJ GOSPODAR MONOGRAFIJA LJUBLJANA 1.448 dinarjev 1.238 dinarjev 1.414 dinarjev Pakete lahko naročite s spodnjo naročilnico ali pa po telefonu številka (061) 320-403! NAROČILNICA Pri Delavski enotnosti, Celovška 43, Ljubljana nepreklicno naročamo ..........paket(ov) številka I. ....... paket(ov) številka II. .......paket(ov) številka III. ....... paket(ov) številka IV. .......paket(ov) številka V. Naročeno pošljite na naslov:. Ime in priimekpodpisnika: Datum:................... Podpis:........ Nc 9c C v t sr d: st Vl C( P' ni 0 Z' o: Pri Delavski enotnosti lahko naročite št k tr STROKOVNE PODLAGE 1. del (160 din) STROKOVNE PODLAGE 2. del (200 din) in DELITEV PO DELU IN REZULTATIH DELA (690 din) Na II. konferenci ZSS je bil sprejet Družbeni dogovore skupnih osnovah za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo ia na njegovi osnovi so bile izdelane Strokovne podlage I. in II. del, k učinkovitejšemu in hitrejšemu delu pri tem usklajevanju pa prispeva knjiga Delitev po delu in rezultatih dela. V njej avtorji s svojimi prispevki,izhajajoč iz Družbenega dogovora in Strokovnih podlag, napotujejo na to, kako izdelati sistem delitve po delu. Knjige lahko naročite na naslov Delavska enotnost, Celovška c. 43, 61000 Ljubljana. Pri Delavski enotnosti naročamo .....izvod(ov) Strokovne podlage I. del n šl k b rt v k n n j' ti f; d d ž d n s ......izvod(ov) Strokovne podlage II. del ......izvod(ov) Delitev po delu in rezultatih dela Naročeno pošljite na naslov....................... Čitljiv podpis naročnika z i: F v c F s š Datum žig DO I ■■ V P* f tos ?t>^-GVASO /AS S-r/Š.O*Z.OtSASO ___^ (s TVJM&UAH", ^------------------