931 2020 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 796.52(497.452Tržič)"19" Prejeto: 10. 8. 2020 Peter Mikša doc. dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: peter.miksa@ff.uni-lj.si Maja Vehar mag., prof. zgodovine in slovenistike, asistentka in mlada raziskovalka, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: maja.vehar@ff.uni-lj.si Kratek pregled (organiziranega) planinstva na Tržiškem v 20. stoletju IZVLEČEK Članek prinaša pregled tako organiziranega kot neorganiziranega planinstva na Tržiškem v 20. stoletju, ki je bilo pomembno v slovenskem planinskem zgodovinskem procesu. Tu so izvedli prvi dokumentirani gorski pristop na Slovenskem – leta 1758 se je namreč Janez Anton Scopoli povzpel na Storžič. Leta 1908 je nastala tržiška podružnica Slovenskega planinskega društva. Na podlagi tiskanih, arhivskih in časopisnih virov so orisani začetki in razvoj tržiškega planinstva skozi čas ter markiranje prostora z nadelavo planinskih poti in gradnjo planinskih koč v okviru nemško­slovenskega nacionalnega boja. Predstavljeni so tudi drugi dogodki in dejavnosti, ki so pomembno vplivali na planinstvo na tem območju. KLJUČNE BESEDE Tržič, planinstvo, storžiška nesreča, Slovensko planinsko društvo, markiranje prostora, planinske koče ABSTRACT BRIEF OVERVIEW OF (ORGANISED) MOUNTAINEERING IN THE TRŽIČ AREA DURING THE TWENTIETH CENTURY The article provides an overview of both organised and non­organised mountaineering in the Tržič area during the twentieth century, which played an important part in the historical process of Slovenian mountaineering. This is where the first documented mountain ascent took place in the territory of present­day Slovenia, more specifically in 1758, when Janez Anton Scopoli climbed the Storžič mountain. In 1908, Tržič founded its branch of the Slovenian Mountaineering Society. Based on printed, archival, and newspaper sources, the article outlines the beginnings and development of the Tržič mountaineering through time as well as territory marking through the construction of hik­ ing trails and mountain huts during the German–Slovenian national struggle. The article also presents other events and activities that had a significant impact on mountaineering in the Tržič area. KEY WORDS Tržič, mountaineering, Storžič disaster, Slovenian Mountaineering Society, territory marking, mountain huts 932 2020PETER MIKŠA, MAJA VEHAR: KRATEK PREGLED (ORGANIZIRANEGA) PLANINSTVA NA TRŽIŠKEM V 20. STOLETJU, 931–944 Uvod1 Da so ljudje že od (pra)davnine obiskovali gore, je bilo omenjeno že v marsikaterem pregledu sloven- skega planinstva.2 Vzgibi za pohode ljudi na in pod vrhove ter stene so bili takrat drugačni kot konec 19. stoletja, ko se je začel množični gorski turizem, kot ga poznamo danes. Gorski vrhovi so takrat namreč po- stali vedno bolj obiskani, saj je s krepitvijo meščanstva in industrijske družbe vse več ljudi imelo »prosti čas« za obiskovanje gora. Tako je bilo tudi na Tržiškem. »Tržiška gorska pokrajina je prav gotovo edinstve­ na pokrajinska enota. Njeno ozemlje je površinsko zelo razgibano, da je svet okrog Tržiča izredno slikovit, poln naravnih lepot in mikavnosti za vse vrste turistov. Tu najdejo alpinisti lepe smeri za plezanje, planinci ljubijo skalne vrhove s širokimi razgledi na Košuti, Begunjšči­ ci, Storžiču, Dobrči in na Tolstem vrhu; smučarji imajo dovolj možnosti za krajše in daljše izlete na smučeh, za dolge spuste in pozno pomladansko smuko; vsi tisti, ki 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta Alpini­ stična literatura: Slovenija in onkraj. Intertekstualnost, inter­ subjektivnost, internacionalnost ( J6-1808) ter raziskovalnega programa Slovenska zgodovina (P6-0235), ki ju financira Jav- na agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 2 Na primer Mikša in Ajlec, Slovensko planinstvo. ljubijo gozdove, se lahko nahodijo po mili volji na da­ leč in na široko po prostranih gozdovih; vsi tisti, ki lju­ bijo umirjene sprehode, pa se naužijejo naravnih lepot v tržiških dolinah in grapah, ki se ponekod zožujejo v slikovite tesni, kjer padajo vode v šumečih slapovih in poskakujejo v številnih slapičih.«3 Velik del tržiškega območja sta sredogorje in vi- sokogorje. Tamkajšnje gore današnji obiskovalci obi- skujejo skozi vse leto, najmnožičnejšega obiska pa so deležne v poletnem in jesenskem času. V okolici Tr- žiča, na stiku Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank, jim je danes na voljo zelo veliko planinskih poti in planinskih postojank, za katere skrbita dve planinski društvi. To sta PD Tržič in PD Križe.4 V nadaljeva- nju si poglejmo njun nastanek in tamkajšnjo planin- sko dejavnost. Tržiško planinstvo (in alpinizem) se v zapisih o organiziranem planinstvu pojavi v začetku 20. stole- tja, ko tam kot 21. podružnico5 ljubljanskega Sloven- skega planinskega društva (SPD)6 ustanovijo »po- 3 Rakovec, Svet okrog Tržiča, str. 448. 4 Žiberna, Po Tržiču in okolici, str. 82–92. 5 Do leta 1939 je bilo ob osrednjem društvu v Ljubljani (SPD) ustanovljenih še 43 podružnic (Strojin, Zgodovina slovenskega planinstva, str. 217–220). 6 Slovensko planinsko društvo (SPD) je bilo ustanovljeno 27. februarja 1893 v Ljubljani (Mikša in Ajlec, Slovensko pla­ ninstvo, str. 32–34). Pogled s Stola na Zelenico, ki jo obdajajo Vrtača (2179 m), Begunjščica (2063 m) in Košuta (2088 m). Fotografija je nastala v dvajsetih letih 20. stoletja (hrani GMJ, SPM). 933 2020 PETER MIKŠA, MAJA VEHAR: KRATEK PREGLED (ORGANIZIRANEGA) PLANINSTVA NA TRŽIŠKEM V 20. STOLETJU, 931–944 družnico za tržiški sodni okraj s sedežem v Tržiču«.7 Čeravno lahko dvomestno številko pri zabeležbi usta- novitve podružnice razumemo kot manjšo zamudo pri razvoju planinstva na tem koncu slovenske grude – pogledi prebivalcev na »sončni strani Alp« so bili že konec 19. stoletja, ko se je začela prebujati slovenska narodna zavest, usmerjeni predvsem na Triglav, ki je že tedaj postajal slovenski simbol –, so gore v okoli- ci Tržiča kljub temu zelo pomembne v slovenskem planinskem zgodovinskem procesu. Na Storžič, ki je z 2132 metri najvišja gora v zahodnem delu Kam- niško-Savinjskih Alp, se je leta 1758 povzpel Janez Anton Scopoli.8 Mestni in rudniški zdravnik v Idriji, naravoslovec, botanik in raziskovalec gora je bil leto kasneje tudi na Grintovcu. Štejemo ga med prvopri- stopnike v Kamniško-Savinjskih Alpah, gre sploh za prve dokumentirane pristope.9 Bližnji Stol (tudi Ve- 7 ARS, AS 68, t. e. 33, št. 3371. 8 Janez Anton (Giovanni Antonio) Scopoli se je rodil 3. ali 13. junija 1723 v kraju Cavalese (Italija) in umrl 8. maja 1788 v kraju Pavia (Italija) (Bufon, Scopoli, Giovanni Antonio (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi554298/ (7. 8. 2020)). 9 Mikša, Prvi raziskovalci slovenskih gora, str. 393. liki Stol, nemško Hochstuhl), ki je z 2236 metri naj- višji vrh Karavank, pa ima pomembno vlogo pri usta- novitvi SPD. Leta 1892 je bil v Ljubljani ustanovljen klub Pipa, katerega člani so sebe imenovali Piparji. Slovenska domoljubna druščina, ki jo je zelo motila očitna nemška navzočnost v gorah, je med izletom na Stol 23. julija 1892, kjer so jo na vsakem koraku spremljale nemške oznake in kažipoti, sklenila, da si bo prizadevala za ustanovitev slovenskega planinske- ga društva.10 Piparska druščina je tako 15. oktobra 1892 zbrala somišljenike na pripravljalnem sestanku za ustanovitev SPD v današnji gostilni Mrak (nekoč imenovani Pri Zajcu) na Rimski cesti v Ljubljani. Slab mesec za tem, 13. novembra 1892, se je sestal še začasni odbor, sledila je priprava društvenih pravil, ki so bila potrjena 10. januarja 1893. Tako je bilo vse pripravljeno za zaključno dejanje – že prej omenjeno ustanovitev tako želenega Slovenskega planinskega društva.11 10 Raztresen, Piparji so bili, str. 373–375. 11 Mikša in Ajlec, Slovensko planinstvo, str. 32–33. Levo zapisnik ustanovnega občnega zbora (GMJ, SPM) in desno prva stran pravil tržiške podružnice Slovenskega planinskega društva iz leta 1908 (ARS, AS 68, t. e. 33, a. e. 3371). 934 2020PETER MIKŠA, MAJA VEHAR: KRATEK PREGLED (ORGANIZIRANEGA) PLANINSTVA NA TRŽIŠKEM V 20. STOLETJU, 931–944 Začetek organiziranega planinstva na Tržiškem Leta 1907 je tudi v Tržiču prišlo do vzpostavitve pripravljalnega odbora, ki naj bi pripravil vse potreb- no za ustanovitev podružnice Slovenskega planin- skega društva. V tem odboru so bili: Matija Marin- ček, France Dev, Karel Mahkota, Franc Ahačič, Karel Polak, Jakob Kalan, Ivan Engelsberger, Hugo Roblek in Ivan Lončar.12 Planinstvo se je nato v Tržiču or- ganizacijsko vzpostavilo 17. junija 1908, ko je bila ustanovljena Podružnica Slovenskega planinskega društva Tržič. Tega dne je namreč v gostilni »pri Ba- steljnu« potekal ustanovni občni zbor, ki se ga je ude- ležilo 27 oseb.13 Na njem so bila potrjena društvena pravila, za načelnika pa je bil s 24 glasovi izvoljen Franc Deu.14 Glavni namen delovanja podružnice je bil »spoznavati slovenske gore in planine ter pospeševa­ ti in olajševati potovanje po okraju sodnem tržiškem ter podpirati v tem smislu delovanje slovenskega planin­ skega društva v Ljubljani, čegar pravila imajo veljavo tudi za to podružnico«.15 Matija Marinček, sklicatelj ustanovnega občnega zbora, je na uvodnem srečanju še predlagal, »naj s pričetkom prirejajo le lažje in krajše izlete, da se društveniki kolikor toliko navadijo in utrde v hoji po gorah. Prvi izlet bo na Košuto.«16 Izbrani so bili tudi odborniki, in sicer izdelova- lec kos in srpov Franc Ahačič, kaplan Jakob Kalan, c. kr. notar Matija Marinček, izdelovalec čevljev Ivan Papov, inženir in posestnik Karol Polak ter učitelj Friderik Repovš. Izvoljeno vodstvo podružnice, ki je sestankovalo v načelnikovem stanovanju,17 je z orga- niziranjem različnih dejavnosti v prvih letih skrbelo za razvoj planinstva na Tržiškem. Njihovo delo je močno prizadela prva svetovna vojna, ki jo je preživel le en odbornik – Ivan Engels- berger, ki je bil leta 1921 izvoljen za predsednika. Tri leta kasneje so imeli prvo planinsko družabno sre- čanje, imenovano Planinski direndaj, na katerem so zbirali denar za gradnjo koč. V tem času se je občut- no povečalo tudi članstvo: od prvih 27 članov po- družnice leta 1908 na 230 leta 1924.18 Na začetku tridesetih let je prišlo do osipa članstva, saj so bili za člane SPD ukinjeni popusti za prevoze z vlaki. Kljub temu so se dejavnosti tržiške podružnice povečevale, kar je bilo vidno tudi v naraščanju števila odsekov. Ob koncu tridesetih let so tako delovali gospodarski, vodniški, markacijski, gradbeni, propagandni, tujsko- -prometni, prireditveni, reševalni, plezalni, smučarski 12 Kavar, Drobci iz zgodovine, str. 472. 13 GMJ, SPM, šk. 10, Zapisnik ustanovnega občnega zbora tr- žiške podružnice SPD. 14 Kandidata za načelnika sta bila še Matija Marinček in France Ahačič (GJM, SPM, šk. 10, Zapisnik ustanovnega občnega zbora tržiške podružnice SPD). Leto kasneje ga je zamenjal Matija Marinček (Teran, Iz društvene kronike, str. 19). 15 2. točka pravil (ARS, AS 68, t. e. 33, a. e. 3371). 16 Kavar, Drobci iz zgodovine, str. 467. 17 Pretner (ur.), Je sonce luč prižgalo, str. 18. 18 Teran, Iz društvene kronike, str. 19. in mladinski odsek.19 Podružnica je tik pred vojno skrbela za štiri planinske koče oziroma zavetišča, ki so sodile v razvid Slovenskega planinskega društva: Koča pod Storžičem (1150 m), Zavetišče v Gozdu (864 m), Dom na Kofcah (1400 m) in Koča na Bi- striški planini (1052 m).20 Tržič je bil že konec 19. stoletja (predvsem pa ka- sneje) s planinstvom tesno povezan še na enem po- membnem področju. Kraj je od druge polovice 19. stoletja dalje močno zaznamovalo izdelovanje obu- tve, ki je iz rokodelstva prešlo v industrijo. Čevljarski mojstri so izdelovali tudi planinsko obutev in smu- čarske čevlje ter drsalke. Planinskim čevljem so rekli tudi gojzarji – ime so dobili po avstrijski vasi Bad Goisern, kjer so izdelovali okovane gorske čevlje. V omenjeni vasi so – tako kot v Mojstrani, Tržiču, Ži- reh in še kje pri nas – izdelovali gorske čevlje. Poime- novanje gojzarji za gorske čevlje se je prijelo samo na Slovenskem, Avstrijci jih namreč imenujejo le Berg- schuhe.21 V naslednjih desetletjih je v sklopu tržiške tovarne obutve Peko prišlo do specializacije gorni- ške obutve, ki je prerasla v posebno vejo pomembne obutvene industrije pri nas. Tako kot prva svetovna vojna je tudi druga sve- tovna vojna planinstvo na Tržiškem močno prizade- la. Tržiška podružnica je bila že leta 1941 razpuščena, njeno premično in nepremično premoženje pa zaple- njeno oziroma uničeno.22 Poleg tega je bilo leta 1945 uničeno tudi arhivsko gradivo, na srečo so se dvojniki in koncepti zapiskov ohranili. Vojna je povzročila še osip članstva – število članov se je znižalo na 49.23 Temu je botrovalo tudi dejstvo, da je bila za nekatere odbornike in člane, aktivno vključene v vojno doga- janje, vojna usodna.24 19 Prav tam, str. 20. 20 Seznam je bil izdelan po podatkih v: Strojin, Zgodovina slo­ venskega planinstva, str. 222–224. 21 Konovšek et al., Od cokel do gojzarjev, str. 57. 22 Teran, Iz društvene kronike, str. 20. 23 Prav tam, str. 21. 24 Prav tam, str. 20. Planina Kofce in tamkajšnja planinska koča leta 1935 (hrani GMJ, SPM). 935 2020 PETER MIKŠA, MAJA VEHAR: KRATEK PREGLED (ORGANIZIRANEGA) PLANINSTVA NA TRŽIŠKEM V 20. STOLETJU, 931–944 S koncem vojne in uvedbo socializma se je Jugo- slavija soočila s popolno prenovo družbene ureditve. Za to obdobje je značilna centralizacija vseh dejav- nosti v državi. Temu sta bila podvržena tudi planin- stvo in alpinizem. Planinstvo je dobilo nove oblike, s katerimi naj bi se razvilo v množično športno pa- nogo. Prevzelo je vzgojne, narodnoobrambne, poli- tično-ideološke in športne naloge.25 SPD (in z njim 25 Polič, Planinstvo v novi dobi, str. 1. podružnice) je bilo ukinjeno, vse prej naštete naloge pa je planinska organizacija izvajala najprej v sklopu Fizkulturnega odbora Slovenije ter nato Odbora za planinstvo in alpinistiko Fizkulturne zveze Sloveni- je.26 Že leta 1946 pa je bilo v Ljubljani ustanovljeno Planinsko društvo Slovenije (PDS), iz katerega se je leta 1948 razvila Planinska zveza Slovenije, v kate- 26 Odbor se je sprva imenoval Odbor za planinstvo, kasneje je bila dodana še alpinistika. Smučarji na Šiji (levo) in planinci na Kofcah (desno) med svetovnima vojnama (hrani GMJ, SPM). 936 2020PETER MIKŠA, MAJA VEHAR: KRATEK PREGLED (ORGANIZIRANEGA) PLANINSTVA NA TRŽIŠKEM V 20. STOLETJU, 931–944 ro so se združevala nova društva (prej podružnice).27 Na prvi skupščini PDS 24. februarja 1946 je bilo za- beleženih 25 delujočih podružnic PDS, med njimi tudi podružnica v Tržiču.28 Na skupščini so pregle- dali delovanje SPD v vseh letih vojne in evidentirali stanje premoženja. Od predvojnih 69 planinskih koč SPD jih je konec vojne dočakalo le 20, pa še te so bile močno poškodovane in izropane. Planinske koče so nato razdelili glede na upravna območja posameznih podružnic.29 Priljubljenost planinstva in alpinizma se je po voj- ni povečevala predvsem med delavskim slojem. Ker je bilo število članov posameznih društev tako viso- ko, je prišlo do ustanavljanja novih društev v manjših krajih, pa tudi v večjih industrijskih obratih. Po tem ključu so nastala številna nova krajevna planinska društva ter posebna t. i. delavska društva, kot so PD Litostroj, PD Železničar, PD Poštar, PD Iskra, PD PTT, PD TAM, PD Usnjarna Šoštanj, PD Tiskar- na ljudske pravice itd.30 Zaradi velikega zanimanja je bilo na Tržiškem leta 1949 ustanovljeno še eno pla- ninsko društvo – PD Križe.31 V naslednjih letih so obnovili planinske postojanke, tradicionalne so po- stale smukaške in sankaške tekme pod Storžičem,32 planinstvo so promovirali z radijsko oddajo Planinski šopek na Radiu Tržič,33 v sedemdesetih letih pa je 27 Mikša in Ajlec, Slovensko planinstvo, str. 78–83. 28 Prav tam, str. 81. Po ustanovitvi PZS in preoblikovanju pla- ninske organizacije je podružnica postala Planinsko društvo Tržič. 29 Gore in ljudje, 1946, št. 1, str. 60–61, »I. redna skupščina Pla- ninskega društva Slovenije«. 30 Mikša in Ajlec, Slovensko planinstvo, str. 83. 31 Ustanovni zbor društva je bil 12. decembra 1949 v prostorih tedanje osnovne šole v Križah. Udeležilo se ga je sto morebit- nih članov (PD Križe: Zgodovina PD Križe: https://www. pd-krize.si/o-drustvu/zgodovina-pd-krize (7. 8. 2020)). 32 Teran, Iz društvene kronike, str. 23. 33 Prav tam, str. 24. bila planinska dejavnost vključena v vzgojno-izobra- ževalni program – od predšolske do mladinske stop- nje.34 Že desetletje pred tem so se zaradi množičnosti planinstva v Sloveniji pojavile potrebe po vzpostavi- tvi t. i. koordinacijskih odborov pri Planinski zvezi Slovenije, ki bi skrbeli za povezovanje planinskih društev po regijah; to so bili predhodniki današnjih meddruštvenih odborov. Planinska društva določe- nih področij imajo namreč večkrat veliko skupnih interesov, zaradi česar so v PZS pričeli v teh letih za skupine PD po posameznih regijskih področjih usta- navljati tovrstne odbore. Bilo jih je sedem: Celjski, Mariborski, Koroški, Ljubljanski, Primorski, Zasav- ski in Gorenjski, kamor sta sodila PD Tržič in PD Križe.35 Plaz pod Storžičem – najhujša planinska nesreča na Slovenskem Ko pod vrh prvi so prispeli so zavriskali in zapeli. Tedaj pa strašno zabuči sneženi plaz se privali. Mladine dvajset je pobral Devet do smrti pokončal.36 Razvijajočo se planinsko dejavnost na Tržiškem so občasno pretresale smrtne nesreče v okoliških gorah. Najodmevnejša je bila nesreča, ko je v plazu življenje izgubilo devet mladih smučarjev iz Trži- ča.37 Do nesreče je prišlo na velikonočni ponedeljek, 29. marca 1937, v sklopu smučarske tekme, ki jo je organizirala tržiška podružnica Slovenskega planin- skega društva. Udeležilo se je je 27 tekmovalcev in organizatorjev tekmovanja.38 Plaz se je utrgal ob pol enih na severni strani Storžiča. Tržič in vsa njegova okolica tako strahovite nesreče nista doživela vse od leta 1811. Za to leto namreč v zapiskih župnijske cer- kve stoji, da se je takrat dogodila še večja katastrofa. 30. marca 1811 je požar zajel ves kraj, v njem pa je zgorelo 73 ljudi.39 Poglejmo si kronologijo najhujše planinske ne- sreče v naših gorah do danes. Tisti ponedeljek se je zjasnilo, potem ko je v dolini prej dva dni deževa- lo in je v nižjih legah dež prešel v moker sneg, višje pa je na stari sneg zapadlo skoraj tri metre pršiča. Sneg v času tekme še ni bil uležan, vrhnji pršič se je namreč le rahlo držal podlage in v dokaj toplem vremenu ni primrznil. Tisto zimo je bilo malo sne- ga in tržiška podružnica SPD je že na začetku zime 34 Pretner (ur.), Je sonce luč prižgalo. 35 Strojin, Zgodovina slovenskega planinstva, str. 304–305. 36 Rožič, … pred 70. leti (http://www.grs-trzic.si/novice. php?pid=47 (7. 8. 2020)). 37 Perko, Gorsko reševalna služba, str. 75. 38 Slovenski dom, 30. 3. 1937, str. 2. 39 Prav tam. Koča na Kriški gori, ki stoji na vrhu prisojne Mežnarjeve senožeti na zahodnem delu podolgovatega slemena Kriške gore. PD Križe jo je začelo graditi leta 1950. Popolnoma dograjeno kočo so slovesno odprli 28. junija 1953 (arhiv Petra Mikše). 937 2020 PETER MIKŠA, MAJA VEHAR: KRATEK PREGLED (ORGANIZIRANEGA) PLANINSTVA NA TRŽIŠKEM V 20. STOLETJU, 931–944 želela izvesti smučarsko tekmovanje na severni strani Storžiča.40 Že dalj časa je čakala na ugodno vreme in razmere, da bi zimsko lepoto tega gorskega kota prikazala javnosti. Dan pred tekmo so udeleženci v dežju in snegu prišli do koče Hvačmanovega Joža na planini Jesenje, sto metrov nad sedanjim Do- mom pod Storžičem.41 Ponoči je zapadlo še 20 do 25 cm snega. Zaradi novega snega in slabih razmer so organizatorji zjutraj želeli tekmo preložiti, a so se smučarji odločno uprli. Vodstvo tekme je razglasilo, da tekmujejo na lastno odgovornost. Mladi fantje, ki skoraj vso zimo niso imeli dneva za prijetno smuko, so se odločili, da bodo tekmovalno progo prestavi- li na drug teren, ki naj bi bil manj nevaren in brez plazov. Ob dvanajstih so smučarji odšli proti startu. Prva skupina devetih najvztrajnejših je pod Škarjica- mi zavila s predvidene smeri naravnost navzgor ob žlebu proti Nageljnovim čerem. Ko so bili približno 180 metrov nad Jesenjem, kjer je vpadnica dveh pla- zov s Škarjevega roba in enega iz Petega žrela, se je ob pol enih vsul prvi manjši plaz in dosegel Janeza Malija iz druge skupine, vendar ni bilo hujšega. Nato je po prvem žlebu prihrumel večji plaz, ki se je utr- gal sto metrov nad njimi. Prvi ga je opazil Ladislav Kostanjevec, ki naj bi po besedah Janeza Ledererja, preden jih je plaz odnesel čez 60 m visoko Nagelj- novo peč, izjavil: »O, Marija! Plaz! Izgubljeni smo!«42 Zračni puh jih je vrgel navzdol, v ponovnih sunkih jih je zasipal sneg in jih z naraščajočimi grmadami odnesel več sto metrov navzdol. Osem jih je globoko zasulo. Nato je z neznansko silo prihrumel še večji plaz s Škarjeve peči. Vse je potihnilo. Iz prve skupine so umrli: 14-letni Adalbert Ahačič, 32-letni Zdravko Kostanjevec, 16-letni Vinko Lombar, 22-letni Jožef Mladič, 23-letni Rudolf Plajbes in njegov 20-letni brat Viljem, 22-letni Kristijan Stegnar in 34-letni Vinko Šarabon. Spodnjo skupino je plaz dosegel šele, ko se je razširil, zato se je neposrednemu navalu snega še lahko ognila. Tako so se smučarji z medse- bojno pomočjo kasneje sami izkopali iz snega, vsi pa so bili bolj ali manj nepoškodovani. Le 16-letnega Vladimirja Ovseneka je vrglo tako nesrečno, da si je ob skali razbil glavo in zlomil nogo, nato pa ga je zasulo.43 V spomin na preminule so jeseni istega leta na pobočju pod Škarjevim robom pod Storžičem posta- vili spominsko obeležje – ploščo z imeni preminulih na kamnitem podstavku in železen križ. Čas in sne- žni plazovi tudi spomeniku niso prizanašali. Križ so odnesli plazovi, podstavek je počasi najedal zob časa, steze so se zarasle in le nekaj najbližjih sorodnikov 40 Proga je bila predvidena s Škarjevega roba (1600 m) čez velik plaz in pod stenami navzdol do koče. 41 Takrat koča pod Storžičem še ni delovala, prvo planinsko po- stojanko pod Storžičem so leta 1938 tržiški planinci uredili v najeti planšarski koči, nov dom so otvorili leta 1951. 42 Koder, Storžiška nesreča, str. 84. 43 Tominšek, Usodni snežni plazovi, str. 174. Osmrtnica za ponesrečene (arhiv Petra Mikše). Spominsko obeležje – ploščo z imeni preminulih na kamnitem podstavku in železen križ – so na pobočju pod Škarjevim robom pod Storžičem v spomin ponesrečenim postavili že leta 1937 (hrani GMJ, SPM). 938 2020PETER MIKŠA, MAJA VEHAR: KRATEK PREGLED (ORGANIZIRANEGA) PLANINSTVA NA TRŽIŠKEM V 20. STOLETJU, 931–944 ter predvsem starejših domačih alpinistov in reševal- cev je še vedelo zanj in ga obiskovalo. Leta 2006 so tržiški gorski reševalci obeležje temeljito obnovili in očistili pot do njega.44 Na tržiškem pokopališču pa so 18. aprila 1938 na skupnem grobu odkrili spomenik vsem devetim žrtvam.45 Zasnoval ga je akademski kipar Boris Kalin, grobišče je po njegovem načrtu izdelal kamnoseški mojster Terčelj, Kalin pa je iz belega trogirskega marmorja izklesal 184 cm visok kip nadangela Mihaela, postavljenega nad grobiščem. Spomenik je bil nato izročen v oskrbo in varstvo po- družnici SPD v Tržiču.46 Markiranje slovenskega planinskega prostora – planinske poti in koče Ker je bilo planinstvo na Tržiškem eno od najprej organiziranih na Slovenskem, je bilo njegovo delova- nje pomembno tudi v kontekstu slovensko-nemške- ga boja pri markiranju prostora. Orožje v slednjem sta bila nadelava in markiranje poti ter gradnja koč.47 44 Rožič, … pred 70. leti (http://www.grs-trzic.si/novice. php?pid=47 (7. 8. 2020)). 45 Slovenski dom, 19. 4. 1938, str. 2. 46 Planinski vestnik, junij 1938, str. 172, »Nagrobni spomenik lanskim žrtvam plazu pod Storžičem«. 47 Nacionalni boj med Nemci in Slovenci, izvirajoč iz pomla- di narodov (1848), se je v naslednjih desetletjih prenesel iz mest tudi v visokogorje ter se kazal zlasti v obliki tekme za osvajanje vrhov, nadelavo stez in gradnjo koč. Planinstvo je postalo orodje za simbolno prilaščanje gora. Lahko bi rekli, da je šlo za tekmo pri »markiranju« gora. Osrednje območje Predvsem prvo je bilo v kontekstu kulturnega boja pomembno na Tržiškem. Slovensko planinstvo je tu prvi večji uspeh doživelo v prvih letih delovanja, ko je društvo pridobilo dovoljenje za markiranje poti na območju občin Sv. Katarine (1910), Sv. Ane (1910) in Preddvora. S tem je Kranjska sekcija Nemško-av- strijskega planinskega društva to pravico izgubila.48 Tudi po koncu kulturnega boja je markiranje poti ostalo pomembna dejavnost društva, zato je v 20. le- tih nastal samostojen markacijski odsek, ki ga je vodil Ivan Kališnik49 in se je v prvih letih delovanja soočal tega markiranja so bile Julijske Alpe, zlasti njihov najvišji del, Triglavsko pogorje. Niso pa mu ubežale tudi Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Od zadnje četrtine 19. stoletja sta bili poglavitni organizaciji, ki sta markirali gore (na Slo- venskem sta bili s svojimi sekcijami prisotni od leta 1874), Nemško-avstrijsko planinsko društvo (DÖAV) in Avstrijski turistični klub (ÖTC). Skupaj sta razvijali mrežo zavetišč in gorskih poti, ki sta jih markirali izključno z nemškimi zapisi (kažipoti, imena koč itd.). Kmalu zatem (1893) so Sloven- ci ustanovili Slovensko planinsko društvo (SPD) in se tako odločno uprli tovrstnemu markiranju. Z uporabo slovenskih imen, nadelavo poti, načinom markiranja in izgradnjo sloven- skih koč so posebej v Triglavskem pogorju želeli onemogo- čiti Nemce pri prisvajanju gora, ki so jih imeli za slovenske. Izbruhnilo je tekmovanje v gradnji koč in poti, ki je vodilo v medsebojno obračunavanje. To je obsegalo uničevanje ime- tja, fizične spopade ipd., ki so bili kmalu poimenovani »boj za gore«. Največji triumf slovenske strani je bil nakup vrha Triglava (1895), kjer je župnik Jakob Aljaž nato postavil stolp – najvišjo slovensko markacijo. Povzeto po Mikša in Zorn, Nacionalno markiranje slovenskih gora, str. 22–29. 48 PD Tržič: Zgodovina PD Tržič: https://www.planinsko-dru- stvo-trzic.si/o-drustvu/zgodovina-pd-trzic/ (7. 8. 2020). 49 Piskar, Markacijski odsek, str. 70. Na Zelenici leta 1924 (hrani GMJ, SPM). 939 2020 PETER MIKŠA, MAJA VEHAR: KRATEK PREGLED (ORGANIZIRANEGA) PLANINSTVA NA TRŽIŠKEM V 20. STOLETJU, 931–944 z nasprotovanjem barona Fritza (Friderika) Borna, ki planincem ni dovolil uporabe nekaterih poti.50 Grad- njo poti je sprva dovolil, nato pa je izdanemu dovo- ljenju nasprotoval, dal razstreliti del poti in namestil lovske čuvaje, ki so omejevali prehod.51 Po začetnih težavah se je pričelo število poti povečevati. Danes jih obe tržiški planinski društvi urejata več kot 55.52 Nekatere so del t. i. Tržiške planinske poti, ki je na- stala leta 1991 ter povezuje Dobrčo, Begunjščico, Vr- tačo, Košutico, Veliki vrh, Kladvo, Košutnikov Turn, Stegovnik, Storžič in Tolsti vrh.53 50 Baron Born je že leta 1912 na občnem zboru tržiške podru- žnice negodoval, da »od kar je ustanovljena podružnica v Trži­ ču, je zapaziti med ljudmi veliko večje zanimanje za hribovstvo. Ob nedeljah so pravi roji ljudi po planinah« (Kavar in Kunšič, 50 let postaje GRS Tržič, str. 5). 51 Da bi se planinstvo v Tržiču še bolj razmahnilo, je podružni- ca pridno markirala in gradila poti. Tako je bila v tem času zgrajena pot po severni strani Košute na Veliki vrh. Lastnik tega zemljišča Fritz Born je gradnjo poti najprej dovolil. Ko pa je bila dograjena, je pričel oporekati izdanemu dovoljenju in dal celo razstreliti del poti, tako da je postala neprehodna. Postavil je lovske čuvaje, ki so pohodnikom branili vstop v ta predel. Pričela se je pravda med njim in Slovenskim pla- ninskim društvom. Born je podružnico tožil zaradi motenja posesti, društvo pa njega zaradi napravljene škode. Na vseh treh stopnjah je Born pravdo izgubil in moral na svoje stro- ške popraviti pot. Obnoviti je moral tudi markacije in tablice (Kavar, Drobci iz zgodovine, str. 470). 52 Piskar, Markacijski odsek, str. 70–71. 53 Hostnik, Tržiška planinska pot, str. 95. Poleg markiranih poti so v prvih letih delovanja kot način nacionalnega markiranja prostora uporab- ljali tudi gradnjo koč. Prva koča tržiškega društva, ki je prostor določala za slovenskega, je bila planinska koča na Kofcah, ki so jo odprli leta 1910. Planinski vestnik je zapisal: »Na planini Kopice (Kofce) je bila letos otvorjena planinska koča, ki je prirejena tudi za prenočišče in preskrbljena z jedjo in pijačo. Od tod je eno uro na vrh Košute, od koder je krasen razgled na Koroško in Gorenjsko. Tudi bogata flora vabi turiste.«54 Deset let kasneje so stekli pogovori o postavitvi nove koče na Kofcah, leta 1924 so v ta namen izvolili odbor za njeno gradnjo. 20. novembra 1927 so novo kočo na Kofcah slavnostno otvorili,55 deset let kasne- je pa je dobila vremensko hišico. Njene podatke so objavljali na radiu in vsako soboto na oglasni deski podružnice.56 Po nemški okupaciji je kočo prevzela nemška planinska organizacija in jo leta 1942 preda- la v last podružnici Deutscher Alpenvereina Silesia Troppau. Ta se za oskrbovanje ni brigala in koča je bila kmalu opuščena. Dom je marca 1945 zažgal par- tizanski Kokrški odred.57 54 Planinski vestnik, avgust 1910, str. 183, »Planina Kofce – pla- ninska koča«. 55 Planinski vestnik, januar 1938, str. 24, »Otvoritev Planinskega doma na Kofcah«. 56 Teran, Iz društvene kronike, str. 20. 57 Salberger, Odpor pod Storžičem, str. 42. Zelenica je v zimskem času že v tridesetih letih 20. stoletja postala tržiško smučarsko središče (hrani GMJ, SPM). 940 2020PETER MIKŠA, MAJA VEHAR: KRATEK PREGLED (ORGANIZIRANEGA) PLANINSTVA NA TRŽIŠKEM V 20. STOLETJU, 931–944 Nekoliko kasneje kot koča na Kofcah so nastale tudi druge koče na Tržiškem.58 Leta 1929 je na Zele- nici pet zasebnikov zgradilo kočo kot zasebni vikend, pobuda planincev za najem pa ni bila uspešna. Koča je kljub temu postala središče tržiškega alpskega smučanja.59 Tudi ta koča je med drugo svetovno voj- no pogorela. V petdesetih letih 20. stoletja so kadeti miličniške šole v Begunjah prevzeli pobudo za grad- njo novega planinskega doma na Zelenici. Po treh letih gradnje jim je zmanjkalo denarja. Po dogovoru z notranjim ministrstvom leta 1961 je s pomočjo tr- žiške občine nedograjeno stavbo prevzelo društvo.60 Stekla je akcija za izgradnjo zimskošportnega centra – doma, žičnice in smučišč. Dom je bil svečano odprt leta 1964. Jeseni 1999 ga je povsem uničil požar,61 po katerem je bil obnovljen in deluje še danes. Planinske postojanke na Tržiškem v upravi PD Tržič in PD Križe konec petdesetih let62 Ime postojanke Nadmorska višina PD Koča pod Kladvom 1560 m PD Tržič Dom na Kofcah 1505 m PD Tržič Dom Titovi graničarji na Zelenici 1535 m PD Tržič Zavetišče na Bistriški planini 1052 m PD Tržič Zavetišče Tegošče 1203 m PD Tržič Zavetišče na Konjščici 1563 m PD Tržič Prehodno planinsko zavetišče v Tržiču 516 m PD Tržič Koča na Kriški gori63 1582 m PD Križe Zavetišče na Mali Poljani 1100 m PD Križe Zavetišče Trstenik 450 m PD Križe Zavetišče v Gozdu64 864 m PD Križe Kot smučarsko izhodišče je bil pomemben tudi Dom pod Storžičem, katerega zametki so prav tako nastali v času med svetovnima vojnama. Na plani- ni Jesenje so zavetje smučarjem in planincem sprva 58 Tržiški smučarski klub je bil takrat eden boljših na Sloven- skem. 59 Teran, Iz društvene kronike, str. 20. 60 ARS, AS 1176, t. e. 77, a. e. 4723. 61 Lončar, Planinski domovi, koče in pogorišča, str. 100–102. 62 Tabela je bila narejena na podlagi podatkov v Planinski ve­ stnik, december 1959, str. 618–619, »Pregled kapacitete, obi- ska in nočitev planinskih postojank v letu 1958«. 63 Kočo na Kriški gori danes oskrbuje PD Križe. Stavbo so začeli graditi leta 1950; leta 1951 je bila že zasilno odprta ob sobotah in nedeljah. Popolnoma dograjeno kočo so slo- vesno odprli 28. junija 1953 (PD Križe: Koča na Kriški gori: https://www.pd-krize.si/nasi-koci/koca-na-kriski-gori (7. 8. 2020)). 64 Zavetišče v Gozdu je danes v domeni PD Križe. Prvo zave- tišče, ki stoji na zahodnem robu vasice Gozd, je bilo odprto 1. maja 1937 pri Zaplotniku, po domače Princu, po vojni pa leta 1949 pri Podvogarju. Leta 1974 je PD Križe začelo gra- diti sedanjo stavbo zavetišča, ki so ga odprli leta 1979. Leta 1988 so zgradili še pomožni objekt (PD Križe: Zavetišče v Gozdu. https://www.pd-krize.si/nasi-koci/zavetisce-v-goz- du (7. 8. 2020)). nudile lovska in dve planšarski koči, ki pa nista za- doščali potrebam. Leta 1934 je planinsko društvo najelo eno od koč pod Storžičem in uspelo zanjo pridobiti točilno pravico.65 V začetku julija 1939 so neznanci kočo zažgali. Slovenski dom je poročal: »V noči od petka na soboto je popolnoma pogorela planinska koča pod Storžičem, last g. J. Megliča z Loma. Kočo je že nekaj let imela v najemu tukajšnja podružnica SPD in isto oskrbovala. Kakor vse kaže, so neznani zlikovci naj­ prej kočo oplenili, nato pa zažgali. Ognja v vsej okolici ni nihče zapazil, ker je koča stala v zavetju in je moralo goreti sredi noči, ko po vaseh ljudje že spijo.«66 Ker je koča pogorela, so člani tržiške podružnice sklenili zgraditi novo. Leta 1941 so zanjo pripravili načrt s precej moderno zasnovo. Gradnja zaradi po- manjkanja denarja ni stekla, ustavila pa jo je tudi dru- ga svetovna vojna.67 Med njo so bile prizadete tudi lovska koča, ki so jo požgali Nemci, Hrušova plan- šarska koča, ki je pogorela, in Olipova koča, ki je bila spremenjena v počitniško hišico. Slednjo je imelo društvo v najemu v prvih povojnih letih. Ker koča ni ustrezala potrebam,68 je hkrati s pomočjo prebivalcev in prispevkov podjetij potekala intenzivna gradnja Doma pod Storžičem, ki je bil odprt leta 1955.69 Štiri leta kasneje je bil elektrificiran.70 Zaradi povečanja društvene alpinistične dejavno- sti predvsem na Storžiču so se leta 1946 tržiški al- pinisti odločili, da bodo v severnem ostenju te gore postavili bivak. Zgrajen je bil leta 1948.71 Nazadnje je bil obnovljen leta 2008. Društvo je kar nekaj let oskrbovalo tudi kočo na Šiji. Kot t. i. oficirski dom je nastala tik pred drugo svetovno vojno.72 Leta 1946 jo je v dvajsetletni najem v zelo slabem stanju vzelo PD Tržič.73 V dveh letih mu jo je uspelo obnoviti, vendar jo je nato moralo predati JLA, ki jo je uporabljala kot obmejno stra- žarnico. Ko je na planini Ilovca vojska zgradila novo karavlo, je planinsko društvo lahko ponovno pričelo upravljati s kočo na Šiji. Leta 1962 so se odločili, da koče nima smisla obnavljati, zato so jo jeseni podr- li, les pa so želeli naslednje leto spraviti na Kofce za drvarnico. Ko so transportno akcijo organizirali, pa lesa ni bilo več, na planšarijah so ga namreč porabili za drva. Tako kot kočo na Šiji je po drugi svetovni vojni društvo prevzelo tudi kočo na Dobrči, ki so jo med svetovnima vojnama zgradili štirje lovci (Kri- stan, Savnik, Novak in Langus) ter jo poimenovali Krisanola.74 Planinsko društvo je kočo odkupilo in 65 Teran, Iz društvene kronike, str. 20. 66 Slovenski dom, 7. 6. 1939, str. 2. 67 Teran, Iz društvene kronike, str. 20. 68 Prav tam, str. 21. 69 Lončar, Planinski domovi, koče in pogorišča, str. 98–99. 70 Teran, Iz društvene kronike, str. 22. 71 Mežek, Ob 20-letnici bivaka, str. 599–600. 72 Lončar, Planinski domovi, koče in pogorišča, str. 103–104. 73 Teran, Iz društvene kronike, str. 21. 74 Lončar, Planinski domovi, koče in pogorišča, str. 102–103. 941 2020 PETER MIKŠA, MAJA VEHAR: KRATEK PREGLED (ORGANIZIRANEGA) PLANINSTVA NA TRŽIŠKEM V 20. STOLETJU, 931–944 Dom na Zelenici kot t. i. nedokončani »Dom Titovi graničarji na Zelenici« okoli leta 1953 (zgoraj) in »Smučarski dom na Zelenici« iz sredine sedemdesetih let 20. stoletja (spodaj) (hrani GMJ, SPM). 942 2020PETER MIKŠA, MAJA VEHAR: KRATEK PREGLED (ORGANIZIRANEGA) PLANINSTVA NA TRŽIŠKEM V 20. STOLETJU, 931–944 leta 1953 obnovilo.75 Leta 1974 je pogorela, štiri leta kasneje so jo s pomočjo občine, podjetij in PZS postavili na novo.76 Danes Planinsko društvo Tržič oskrbuje kočo na Dobrči in domove pod Storžičem, na Kofcah in Zelenici.77 Znamenje na vrhu – križ na Storžiču Storžič je tako zasidran v planinstvo na Tržiškem, da je v kontekstu našega opisa treba omeniti tudi križ na Storžiču, čeravno so zanj zaslužni kranjski pla- ninci. Na njegovem vrhu je namreč od leta 1935 do vojnega obdobja78 stal skoraj šest metrov visok križ, izdelan iz macesnovega lesa. Po dogovoru z domači- ni in s cerkvenimi oblastmi so ga postavili planinci Franc Jalen, Mirko Brezar in Lojze Strah. Po pripo- vedovanju naj bi bilo na Storžiču že pred tem nekaj križev, skrinjic in skalnih kipcev, ki so jih postavili pastirji, prvi obiskovalci gore.79 »Kar z začudenjem so v nedeljo, dne 23. t m. prebi­ valci z vasi okrog Storžiča opazovali, kako sedem turi­ stov Kranjčanov vleče po dolgi vrvi evharistični križ na Storžič. Marsikdo se je vprašal, ali je to mogoče? In glej! 75 Teran, Iz društvene kronike, str. 21. 76 Prav tam, str. 23. 77 PD Tržič: O društvu: https://www.planinsko-drustvo-trzic. si/o-drustvu (7. 8. 2020). 78 Križ je bil porušen med vojno, datacija je neznana (Planinski vestnik, september 1999, str. 386–387, »Na Storžiču spet stoji križ«). 79 Prav tam, str. 386. Zbor planincev pod Storžičem maja 1952 (hrani GMJ, SPM). Gorski reševalci postaj Kranj in Tržič na vaji pri Domu pod Storžičem (hrani GMJ, SPM). 943 2020 PETER MIKŠA, MAJA VEHAR: KRATEK PREGLED (ORGANIZIRANEGA) PLANINSTVA NA TRŽIŠKEM V 20. STOLETJU, 931–944 točno ob eni popoldne se je na vrhu Storžiča vzdignil 6 m visok, okrog 200 kg težak, iz nad 160 let starega mecesna izdelan evharistični križ, obrnjen proti Kranju in Ljub­ ljani. Blagoslovitev evharističnega križa bo v nedeljo, dne 7. julija, ko bo tudi sv. Maša na Kališu nad Pred­ dvorom. Vabljeni vsi planinci. V slučaju slabega vreme­ na se preloži blagoslovitev na drugo nedeljo.«80 Med drugo svetovno vojno je križ na vrhu Storžiča izginil, ponovno pa so ga postavili 10. avgusta 1999.81 Začetek gorskega reševanja na Tržiškem Zaradi povečanega obiska gora v začetku 20. sto- letja – posledično je pogosteje prihajalo do nesreč – je SPD 16. junija 1912 v okviru kranjskogorske podružnice SPD ustanovilo prvo slovensko »Rešilno postajo«.82 Ta datum danes velja za dan ustanovitve Gorske reševalne službe (GRS, danes Gorska reše- valna zveza Slovenije – GRZS).83 Po prvi svetovni vojni je SPD obnovilo reševalno postajo v Kranjski Gori, leta 1922 pa so ji sledile reševalne postaje v Kamniku, Bohinju in Mojstrani, leta 1924 na Jeseni- cah, leta 1931 v Celju in leta 1937 v Tržiču. Glavni razlog za nastanek »rešilne postaje« ozi- roma reševalnega odseka v Tržiču je zgoraj opisa- na smučarska nesreča marca 1937 in druge usodne gorske nesreče na tem področju. Novoustanovljeni odsek oziroma rešilno postajo je vodil Avgust Pri- možič.84 Med drugo svetovno vojno je delo odseka zamrlo, po njej pa je ponovno pričel delovati. V 70. in 80. letih so gorski reševalci razširili področje de- lovanja, saj so reševali s smučarskih žičnic, visokih zgradb, zmajarje, jadralne padalce itd. Do leta 2006 je bila postaja organizirana v okviru Planinskega dru- štva Tržič, nato pa je prešla v okvir Gorske reševalne zveze Slovenije.85 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 68, Kraljevska banska uprava Dravske bano- vine, Upravni oddelek AS 1176, Planinska zveza Slovenije AS 1387, Tičar-Šušteršič, rodbina GMJ, SPM – Gornjesavski muzej Jesenice, Sloven- ski planinski muzej GMJ, SPM, šk. 10. 80 Slovenec, 28. 6. 1935, str. 2. 81 Planinski vestnik, september 1999, str. 386–387, »Na Storžiču spet stoji križ«. 82 Mikša in Ajlec, Slovensko planinstvo, str. 55–57. 83 ARS, AS 1387, šk. 1, Dnevnik zapisov, str. XX. 84 Kavar in Kunšič, 50 let postaje GRS Tržič, str. 9–10. 85 Perko, Gorska reševalna služba, str. 75–76. ČASOPISI Gore in ljudje, 1946. Planinski vestnik, 1910, 1928, 1938, 1959, 1999. Slovenec, 1935. Slovenski dom, 1937, 1938, 1939. LITERATURA Hostnik, Alojz: Tržiška planinska pot. Je sonce luč prižgalo na vrhove … Sto let Planinskega društva Tržič (1908–2008) (ur. Zvonka Pretner). Tržič: Planinsko društvo, 2008, str. 95–96. Kavar, Janez in Kunšič, Mirko: 50 let postaje GRS Tr­ žič. Tržič: Postaja GRS, 1987. Kavar, Janez: Drobci iz zgodovine podružnice Slo- venskega planinskega društva v Tržiču. Planinski vestnik 68, 1968, št. 10, str. 467–472. Koder, Jožica: Storžiška nesreča. Je sonce luč prižga­ lo na vrhove … Sto let Planinskega društva Tržič (1908–2008) (ur. Zvonka Pretner). Tržič: Planin- sko društvo, 2008, str. 84–86. Konovšek, Tjaša in Mikša, Peter in Zorn, Matija: Od cokel do gojzarjev. Gorniška obutev na Slo- venskem v 19. in 20. stoletju. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 58, 2018, št. 1/2, str. 53–64. Lončar, Janko: Planinski domovi, koče in pogorišča. Je sonce luč prižgalo na vrhove … Sto let Planinske­ ga društva Tržič (1908–2008) (ur. Zvonka Pret- ner). Tržič: Planinsko društvo, 2008, str. 97–104. Mežek, Mato: Ob 20-letnici bivaka v Storžiču. Pla­ ninski vestnik 68, 1968, št. 12, str. 599–600. Mikša, Peter in Ajlec, Kornelija: Slovensko planinstvo. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2015. Mikša, Peter in Zorn, Matija: Nacionalno markiranje slovenskih gora pred prvo svetovno vojno. Igra ustvarjalnosti 6, 2018, št. 6, str. 22–29. Mikša, Peter: Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi raziskovalni pristopi nanje. Zgodovinski časo­ pis 67, 2013, št. 3–4, str. 390–405. Perko, Matija: Gorsko reševalna služba v Tržiču. Je sonce luč prižgalo na vrhove … Sto let Planinskega društva Tržič (1908–2008) (ur. Zvonka Pretner). Tržič: Planinsko društvo, 2008, str. 74–83. Piskar, Janez: Markacijski odsek. Je sonce luč prižga­ lo na vrhove … Sto let Planinskega društva Tržič (1908–2008) (ur. Zvonka Pretner). Tržič: Planin- sko društvo, 2008, str. 69–73. Polič, Zoran: Planinstvo v novi dobi. Gore in ljudje, 1946, št. 1, str. 1. Pretner, Zvonka (ur.): Je sonce luč prižgalo na vrhove … Sto let Planinskega društva Tržič (1908–2008). Tržič: Planinsko društvo, 2008. Rakovec, Slava: Svet okrog Tržiča. Planinski vestnik 68, 1968, št. 10, str. 448. Raztresen, Marjan: Piparji so bili glavni krivci: Na Stolu je bilo pred 100 leti spočeto SPD. Planinski vestnik 92, 1992, št. 9, str. 373–375. 944 2020PETER MIKŠA, MAJA VEHAR: KRATEK PREGLED (ORGANIZIRANEGA) PLANINSTVA NA TRŽIŠKEM V 20. STOLETJU, 931–944 Salberger, I.: Odpor pod Storžičem. Planinski zbor­ nik 1945, str. 42–43. Strojin, Tone: Zgodovina slovenskega planinstva. Slo­ venska planinska organizacija. Radovljica: Didak- ta, 2009. Teran, Maja: Iz društvene kronike. Je sonce luč priž­ galo na vrhove … Sto let Planinskega društva Tržič (1908–2008) (ur. Zvonka Pretner). Tržič: Planin- sko društvo, 2008, str. 19–25. Tominšek, Josip: Usodni sneženi plazovi – deset smučarjev mrtvih, eden pogrešan. Planinski vest­ nik 37, 1937, št. 5, str. 172–175. Žiberna, Marjan: Po Tržiču in okolici. Turistični vo­ dnik. Tržič: Občina, 2014. SPLETNI VIRI PD Križe Koča na Kriški gori: https://www.pd-krize.si/nasi- -koci/koca-na-kriski-gori Zavetišče v Gozdu. https://www.pd-krize.si/nasi- -koci/zavetisce-v-gozdu Zgodovina PD Križe: https://www.pd-krize.si/o- -drustvu/zgodovina-pd-krize PD Tržič O društvu: https://www.planinsko-drustvo-trzic.si/ o-drustvu Zgodovina PD Tržič: https://www.planinsko-dru- stvo-trzic.si/o-drustvu/zgodovina-pd-trzic/ Rožič, Slavko: … pred 70. leti … Storžiški plaz: http://www.grs-trzic.si/novice.php?pid=47 Slovenski biografski leksikon Bufon, Zmagoslav: Scopoli, Giovanni Antonio: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi554298/ S U M M A R Y Brief overview of (organised) mountaine- ering in the Tržič area during the twentieth century Mountaineering in the Tržič area played an im- portant part in the historical process of Slovenian mountaineering. This is where the first documented mountain ascent took place in the territory of pres- ent-day Slovenia, more specifically in 1758, when Janez Anton Scopoli climbed the Storžič mountain. Other activities considered as the beginnings of or- ganised mountaineering in the Tržič area are the establishment of the Tržič branch of the Slovenian Mountaineering Society in 1908, whose primary purpose was to accelerate and facilitate mountaineer- ing in the area. Although the operations of the Tržič branch were severely hit by the First World War and the loss of membership, it kept on increasing its ac- tivities. At the end of the 1930s, it thus comprised the economic, mountain guides, construction, propa- ganda, tourism, event organisation, rescue, climbing, skiing, and youth sections. After also being adversely affected by the Second World War, mountaineering in the Tržič area underwent a period of restoration and reorganisation. Following the establishment of the Mountaineering Association of Slovenia and the reformulation of the mountaineering organisa- tion, the former Tržič branch was converted into the Mountaineering Society of Tržič. Due to increased interest in mountaineering, the Mountaineering Society of Križe was established as well soon after the war. Both societies fostered the restoration and expansion of mountaineering – also in education. What is more, the Tržič mountaineering organisa- tion played an important part within the framework of marking the Slovenian Alpine territory (through the construction of hiking trails and mountain huts) as well as in terms of setting up mountain rescue ser- vices. Namely, in 1937, the Tržič area witnessed the worst mountaineering accident ever recorded in Slo- venia, when an avalanche claimed nine lives during a ski competition under the Storžič Mountain. This and similar disasters led to the establishment of a res- cue section or rescue station, which was incorporated into the Mountain Rescue Association of Slovenia in 2006. Finally, Tržič is also connected with moun- taineering through its crafts and industries. It was al- ready at the end of the nineteenth century that Tržič, like some other towns across Slovenia, established itself as a centre of producing mountain footwear. Later, the Peko footwear factory introduced speciali- sation in producing mountain footwear, which con- sequently grew into a distinct branch of the promi- nent Slovenian shoemaking industry.