DRUŠTVEN IK
LETO 1931 — ŠTEVILKA 11
Nravstvena kultura iz verskih globin
Zadnjič smo pisali o vzgoji zna-	renine v narodni duši, ampak tudi ob
Čaja, to je človeka, ki ima svoje pre-	enem ve, da Bog od nas dobrega in
pričanje, po katerem'se vsak čas in	lepega življenja ne le želi, ampak ga
v vseh okoliščinah ravna, neglede na	kot naš naš neomejen Gospod narav-
to, ali mu prinese dobiček ali izgubo,	nost kot strogo dolžnost zahteva zato
korist ali škodo. Vzgoia takih ljudi,	božjo postavo s tem večjim spoštova-
ki se po ničemer ne dajo odvrniti od	njem kot pokoren otrok izpolnjuje,
tega, kar so spoznali za edino resnic-	Ker pa Boga posluša iz ljubezni, ne
no in dobro, je mogoča samo tam,	dela iz strahu in absolutne podrejeno-
kjer človek že po naravi sami živi še	sti, ki človeku ni v ponižanje, ampak
v skladu s svojim narodom, kjer je	v ponos. Zakaj biti Bogu, svojemu
posameznik po vsem svojem srcu še	stvarniku, podložen, je^ največja čast
navezan na zdrave moralne principe	za ustvarjeno bitje. Naša, iz nase na-
svojega naroda, kjer se vsak po do-	rave in naroda poganjajoča moralna
movinski ljubezni čuti vezanega na	kultura sega z zadnjimi konci svojih
krščansko tradicijo svojega rodu. Te	korenin v našo vero v Boga, iz
stvari: instinktivno globoka in močna	katere klije kot mogočno drevo, ki
domovinska kultura, smisel za narod-	ga ne izruje in ne omaje noben vihar,
no zgodovino, enotnost z ljudstvom,	Zato značajen mož, ki živi iz vere, ne
ki živi preprosto pošteno življenje,	omahne, četudi bi se vsi okoli njega
sestavljajo to, kar imenujemo moral-	pokvarili.
no kulturo. Na tej moralni kulturi kot	Verska kultura je moralni kulturi
naravni podlagi pa se gradi verska	neobhodno potrebna, ker jo preko
omika naroda, ki moralno omiko	naroda veže z Bogom z vezjo, ki se
poglobi ju je in dovršuje.	nikoli ne pretrga. Verska kultura pa
Vera naravno moralno vzgojo po-	je tudi kakor nova svetloba, ki se iz
globi ju je. Kdor veruje, ta ne dela po-	Boga, iz večne in najpopolnejše le-
šteno samo iz nekega naravnega na-	pote vedno razliva na nasa dobra de-
gona, samo zato, ker so ga starši ta-	janja, da so še popolnejša in lepša,
ko učili, ker vidi tako delati sosede,	ker niso storjena samo iz naravnega
ker ga prešinja vse pošteno življenje	in nezavestnega nagona k poštenju,
dedov in pradedov, ne da bi se tega	ampak v prvi vrsti iz zavestne lju-
sam prav zavedal — ampak veren	bežni do Boga, ki je najvišje Dobro,
človek živi dobro in lepo tudi in po-	Ideal nad vsemi ideali, neminljiva
sebno zavoljo tega, ker ve," da s tem	Resnica. Zato verska kultura ne utr-
iapolnjuje voljo Boga, ki je človeštvu	juje samo naše moralne omike, ^am-
moralni red postavil. Plemenito miš-	pak jo obenem povišuje m dovrsuje.
* ljenje in blage nravi v vernem Slove-	Dobro je, če je narod ohranil iz svo-
ku ne izvirajo samo iz prirojenega	je nepokvarjene narave toli nravstve-
dobrega nagnenja in iz privzgojene	nega zdravja, da sredi tolikih kvar-
naravno poštenosti, ki ima svoje ko-	nih pojavov in posledic moderne m a-

monistične civilizacije in lažiizobra-ženosti ostane kolikortoliko posten, toda veliko več je vredna kultura naroda, ki svojih moralnih dobrin in odlik ne ohranja samo po neki notranji nuji svoje zdrave narave, ampak še bolj iz notranje in zavestne ljubezni in zvestobe idealom in načelom življenja, kakor jih postavlja in jim slediti uči vera v Boga in v kraljestvo pravice in miru, kakor ga želi uresničiti na zemlji krščanstvo.
Zakaj še tako dobra narava, ki se naslanja samo nase, se končno izpridi, še tako zdravi naravni viri moralnega življenja se v neugodnih okoliščinah izsušijo, še tako naravno pošten narod začenja po tujih vplivih propadati, ako ga neprestano nanovo ne podpira, okreplja in obnavlja verska kultura, ki jo črpa iz evangelija, iz Cerkve, iz religioznih načel krščanstva. Kajti ta načela učijo človeka, da na svoje življenje, na svoje dejanje in nehanje gleda s stališča večnosti, ne pa z vidika minljive časnosti. Kdor dobro dela in pošteno živi iz naravnega nagona, ne da bi pripisoval svojim moralnim dajanjem večen pomen in veljavo, tega dobrota se lahko omaje in usahne, d očim tisti, ki iz vere ve, da življenja s smrtjo ni konec, obenem tudi ve, da ni vseeno, ali dela dobro ali ne. Veren človek tudi ni Izpostavljen nevarnosti, da bi nrav-stvenost svojih dejanj presojal s stališča častne koristi, kakor se to cesto zgodi, če se kdo ravna zgolj po naravnih vidikih, zakaj narava je nagnjena k sebičnosti in sebičnemu gledanju. Religioznemu človeku je mar samo volje božje in to je najvišji vidik človeške morale, s katerega je šele človeku mogoče trdno in trajno nravstveno čim popolnejše in bogatejše živeti.
Kakor naravna omika duha i d srca ali naravna moralna kultura no obstoja samo v znanju, poznavanju načel nravstvenega življenja, ampak predvsem v v z g o j i k nravstvenemu življenju, kakor smo to razložili v predidočih poglavjih, lako tudi
verska omika posameznika in naroda ne obstojni v samem verskem nauku in poduku, ampak v prvi vrsti v verski vzgoji, v prešinje-vanju srca z verskimi načeli, v dejanskem oblikovanju življenja po verskih vidikih in smernicah. Med človekom, ki je o religioznih resnicah samo poučen, in onim, ki po njih resnično živi, je ravno taka razlika, kakor med onim, ki se, vedoč za zdravje, čistost in blagodejnosi gorskega zraka, ne straši truda, da se vzpne na visoki vrh, kjer se navžije žarkov višinskega sonca, in med onim, ki za poživljajočo moč gorske atmosfere ve, pa ostane v nezdravem, tlačečem in kužnih klic napolnjenem vzdušju nižine. Zato ni zadosti, da človeka in narod o veri samo podučujemo, mu njene zahteve na nravstvenem polju, kakor pravimo, zabičujemo, mu njena načela življenja predočujemo. Posameznika in narod je treba na religiozno gledanje in življenje navajati kakor se navaja otrok,- treba ga je držati za roko, z njim vred po poti na visoki vrh religioznega življenja potrpežljivo in vztrajno korakati, mu sam neprestano nujati vzgled neutrudne hoje po strmi stezi navzgor, ga privaditi ostremu planinskemu zraku, ga ob ovirah bodriti, da jih veselega srca premaga, ker drugače ne bo deležen polnote sončne luči, višinskega zraka in zdravja!
Verska vzgoja zahteva bolj ko vsaka druga vzgoja pravega vzgojitelja umetnika, toda umetnika, ki ne zna oblikovati samo življenja svojega učenca, ampak obenem in predvsem svoje lastno. Ljudstvo ima izredno tenek sluh, kar se tega tiče: takoj in nezmotno loči versko prepričanje, navdušenje in podučevanje, ki ne izvira iz praktičnega verskega življenja in gledanja, ki tore j ni pristno, od onega, ki zveni iz globine dejanskega življenja po lx>žjt volji in dejanskega gledanja življenja in vseh življenjskih vprašanj —naj se tičejo tudi pridobitnega življenja — z" vidika večnosti. In d oči m nepristno ver-

sko navdušenje in govorjenje nima nobenega resničnega in trajnega učinka, rodi beseda iz pristne religiozne navdahnjenosti in čistega srca v narodu vedno svoj sad — če ne danes, pa jutri.
Prihodnjič nameravamo podati nekaj smernic in znakov prave versko vzgoje naroda.	F. T.
Cirilova tiskarna v Mariboru pa prav sedaj zaključuje največji in najznamenitejši roman K. Maya :>Vinetou-a«, ki je izhajal v snopičih in na katerega smo že ponovno opozorili, češ da bo gotovo vzbudil veselje do branja tudi pri takih, ki sicer niso bili ljubitelji knjig. One knjižnice, ki ga niso dobivale sproti, opozarjamo, da si ga gotovo nabavijo sedaj v celoti.
O nalogah katoliške prosvete
v siovensko-deiavski občini
(Konec.)	: <
Ali pa stanovanjsko vprašanje. Samo bivši oblastni odbor je začel vsaj misliti na delavska stanovanja tudi na deželi. Ne vem, če je sploh kaka častna izjema med našimi podeželskimi občinami. ki bi bila smatrala, da spada to tudi v njen delokrog. Ali se vam ne zdi, da prav kmalu vsled naše neuvidevnosti iahko dočakamo kake marksistične župane, ki bodo z našim denarjem gradili stanovanjske vojašnice, kjer bodo gnezda protiverske in protislovanske vzgoje, taborišča razrednega sovraštva, domovi revolucije. Dunajska občina in občinska stanovanjska politika v socialističnih občinah avstrijske republike nam je lep svarilen zgled. Ali poznamo organizacijski sistem marksistov, ki človeka v tovarni vklene v verigo njihovega zaupništva, v stanovanje pa postavi pod kontrolo vratarja, ki je zopet zaupnik in priganjač marksistov. Tako jc delavec ponižan kot kaznjenec od svobodnega človeka v številko. Številka jc v tovarni, številka je v organizaciji, številka doma, nikdar svoboden, noben trenutek neodvisen. Novorojenček ne sme biti krščen, če marksistični zaupnik — vratar v delavski stanovanjski kasarni to prepove. Ali hočemo počakati, da pridejo take razmere nad nas? Nočemo, a vendar jih čakamo.
Preprečiti bi mogli nastop takih prilik le, če bi isto vprašanje sami rešili po naših načelih. Z nasvetom, moralno podporo in nekaj materijalne pomoči
bi mogle občine pomagati delavstvu, ki je pridno in varčno, do lastne skromne hišice z vrtičkom, kjer bo delavec svoboden, dostopen za lepo in dobro, kjer bo ohranil zvestobo veri in domovini in bo svojemu kmetskemu sosedu ali obrtniku prijeten sovaščan. Županov in javnih delavcev, ki bi takim vprašanjem posvetili svojo javno udejstvo-vanje, nam jc treba, takih nam manjka.
' Samo še en primer poglejmo. Tovarna odpusti večje število delavstva ali ustavi obrat. To se prav sedaj vsak dan dogaja. Malo pojadikujemo in pravimo, da je to nesreča, pa smo opravili. Čeprav je toliko in toliko naših so-občinarjev in sovaščanov vrženih v največje pomanjkanje in stisko, ne storimo nič. Glejte, kadar se jc v zadrugi ali naselbini starih Slovanov enemu samemu članu primerila nesreča, so vsi stopili v zbor, se posvetovali, sklepali in storili vse potrebno, da je bil prizadeti rešen. Ali ne bi mogli sedaj vsaj občinski odbori, ali možje — odborni-katoliških društev ob priliki, ko je celi del soseske v nesreči, pregledati imena odpuščenih revežev, presoditi njih osebne in gmotne razmere, ugotoviti, kje in kako bi se dalo pomagati z domačimi sredstvi, kam bi se bilo treba še zateči, kako bi se vsaj začasno in za silo preskrbelo tiste, ki jim drugega kruha in trajne preskrbe ni mogoče dobiti. Če drugega uspeha ne bi bilo, bi ubogi ljudje v nesreči imeli zavest, da
Si
jih katoliška skupnost v bedi ni zapustila. Pa ne le to. Tudi dejansko bi se lahko velik del nesreče omilil, če ne preprečil. To bi bilo katoliško, to bi bilo slovansko delo.
Rekel sem, da moramo skrbeti zlasti tudi za tiste, ki gredo trajno od doma, iz vasi v tovarno ali celo v tujino. Katoliška skupnost mora povsod v vsakem kraju, odkoder odhaja leto za letom večje število delavstva v tovarne, osnovati delavsko — stanovsko — prosvetno organizacijo, ali vsaj v kaki drugi obliki v že obstoječih društvih te mlade ljudi najmanj zadnje leto na odhod pripraviti, jih vzgajati ter jim kolikor mogoče pomagati in olajšati prehod iz domačih razmer v tuje, tovarniške, industrijske. Z vso iznajdljivostjo in ljubeznijo morajo ti krajevni f initelji skrbeti, da mladina, ki je odšla od doma, čim dalje vzdrži zveze z družino, z domačo hišo. Od doma moramo čuvati nad dejanji svojih članov in prijateljev f tujini.
Kako lepo nekateri mladinski odseki naših prosvetnih društev pripravljajo fante na vojaško življenje. Ali ni še veliko bolj potrebno pripravljati tiste, ki odhajajo za vse življenje? S pomočjo izseljeniškega urada, katoliških delavskih organizacij, zlasti slovenskih v tujini ne bo pretežko mladega človeka poučiti o razmerah, kakršne so v novem kraju, kamor je namenjen, in ga oborožiti ni pripraviti na nevarnosti, ki čakajo tam njegov materijalni napredek, ter ga utrditi proti skušnjavam, ki jih bo morala premagovati njegova volja.
Ko smo tako poizkusili vzbuditi smisel za socijalne potrebe in za soci-jalno izobrazbo ter poskušali razrahljati našo vest, da bi bila bolj žlahtno rahločutna za socijalne krivice, ko smo malo pogledali po nekaterih nalogah naše slovenske katoliške prosvete v de-lavsko-kmetskih okoliših, se še vprašajmo, kako zgrabiti, kako prijeti, da bo kaj uspeha.
Ker je velika dolžnost in težka naloga, moramo sodelovati vsi. Ponovno naglašam, da ie slovensko delavsko
vprašanje naloga obče slovenske katoliške skupnosti. Zato proč z vsem nezaupanjem, vsako zavistjo, proč z vsako nečedno konkurenčno mislijo. Vsi moramo pozdraviti in podpirati vsako podvzetje, ki hoče dobro delavcu, ki ima namen naše delavske razmere izboljšati. Gotovo imajo čisto delavske organizacije v tej skupni nalogi svoj poseben delokrog, a vsaka organizacija, vsak stan, vsaka skupina in vsak posameznik smo dolžni delati za pro-cvit socijalne pravičnosti, za človeške pravice delavstva.
Delavstvu, ki bije neenak, žalosten in nehvaležen boj, moramo iskreno in širokogrudno zaupati.
Med katoliškimi socijalnimi delavci in voditelji se mora vsak čas izražati soglasje in enotnost. Zavedajmo se, da brezplodno in nepotrebno javno medsebojno kritiziranje ne ubija le posameznika, ampak stvar, ter jemlje pokre-tu vso udarno silo. Velika in težka naloga zahteva veliko odločnosti, a še več ponižnosti in potrpljenja. To slednje dvoje nas bo šele zlilo in s požrtvovalno ljubeznijo do stvari prepojilo in nas napravilo vredne vživati veselje uspeha.
Negujmo katoliško dobrodelnost. V
vsem drugem agitacijskem delu otroci tega sveta lahko nadkriljujejo katoliške socijalne delavce, v dobrodelnosti nas ne smejo. Kristus in njegovi učenci, vse življenje svetnikov, redovniki in redovnice nam z besedo in svojim zgledom to govore, nas k dobrodelnosti kličejo in nam dobrodelnost zapovedujejo. Biti povsod apostol in samaritan, to naj bo častna dolžnost naših pridnih fantov in srčnodobrih deklet. Pomagati sotrpin-kam in trpinom, naj bo sladko breme naših plemenitih mater in čast mož. V svetem ognju dobrodelnosti naj se raz-žare naša srca. V dobrodelnosti je naša najboljša šola za delo in žrtev v korist bližnjemu. Srca dobrih članov do-dobrodelnosti in njihove duše so za socijalno misel kot prekopana zemlja, ki rahla, vsa pripravljena sprejema so-cijalen nauk in radostna prenaša socijalno dolžnost. Izveličar, ki je kot člo-
vek molil, delal in trpel za uboge ljudi, kot Bog in človek nam dal nedosegljiv vzor žrtvovanja za bližnjega radi Boga, bo blagoslavljal slovensko katoliško caritas in po njej ves naš socijalni pokret.
Če se bo važnost socijalnega udej-stvovanja katoliške prosvete stalno in smotreno podčrtavala, če bo ta tok našega prosvetnega dela stopil prav v ospredje in dal celi prosveti svoje obeležje, se bo miselnost naša temeljito pre-
kvasila, bomo na uspešni poti k ureditvi naše družbe v luči katoliških so-cijalnih načel. Če se nam to posreči, bomo rešili Slovenijo in naš narod težkih socijalnih pretresov.
Ta cilj je dosegljiv in ga bomo dosegli, če za ta namen ne bo nikomur škoda ne časa, ne moči, ne žrtev.
Gre za veliko odločitev, ali bo slovenska katoliška demokracija dejavno socijalna ali pa bo požar poganskega marksizma upepelil našo hiso.
Skioptikon ali kino?
(Nadaljevanje.)
SkioptiJ'~>na si sicer nismo natančneje ogledali, ker je njegovo delovanje v glavnem itak znano. Drugače pa je to pri kino projekcijskem aparatu, ki je neprimerno bolj kompliciran in zahteva tudi za upravljanje izvežbanega operaterja. Pri kino aparatih se s pomočjo filma, to je 35 mm širokega celuloid-nega traka, mečejo na platno žive slike. Na filmu imajo posamezne slike velikost 25mm krat 19 mm in se mečejo ena za drugo na platno, tako da dobi človek vtis žive slike. Za tako projekcijo je seveda potreben kompliciran aparat, ki sestoji v glavnem iz treh delov: iz objektiva, mehanizma, ki žene film skozi aparat, in ohišja, v katerem je nameščena luč, močna žarnica ali obločnica. Naj povemo takoj, da pridejo kino aparati v poštev le za društva, ki imajo na razpolago električni tok, pač pa je vseeno, če imajo enakomerni ali izmenični tok in to v napetostih 110 ali 150 oziroma 220 voltov. Pri nabavi aparata je treba samo povedati, kakšen tok ima društvo na razpolago, nakar dobi društvo tak aparat, ki je za dotični tok primeren.
Sistem leč, oziroma objektiv je za različne dvorane glede na dolžino dvorane in velikost platna različen. Pri dobavah je treba torej navesti potrebne mere, čeprav ne povsem natančno. Sicer pa je optika podobna optiki skioptikona, vendar je bolj natančno izdelana in seveda zato tudi nekoliko draž-
ja. — Posebno poglavje zase pa tvori mehanizem, po katerem teče med predvajanjem film. Dočim sta optika kakor tudi razsvetljava oziroma ohišje za obločnico ali žarnico v marsičem podobni napravam pri skioptikonu, je mehanizem bistveni del, ki spreminja običajno skioptično napravo v kino projekcijski aparat. Kino filmi so običajno v zvitkih po par sto metrov, navadno 400 do 600 metrov. Mehanizem ima zato najprej velik boben, v katerega se vloži še nepreigrani film in drug boben, v katerega se zopet navija preigrani film. Iz odvijalnega bobna se vije film po več zobatih kolesih — vodilnih bobničih do projekcijskega okenca, ki je nameščeno med lučjo in objektivom, teče naprej čez gonilni bobnič in zopet po zobatih kolesih v navijalni boben. Gonilni bobnič vleče film skozi projekcijsko okence, tako da vsaka slika na filmu za trenotek mirno obstoji v okencu. Prav tedaj posveti skozi sliko za del sekunde svetlobni stožec in projicira mirujočo sliko na platno. Takoj nato pa zakrije sliko posebna zaslonka in med tem, ko stožec zakriva zaslonka, potegne gonilni bobnič film za eno sliko naprej. Vse to se seveda godi tako hitro, da človeško oko ne zapazi niti posamezne mirujoče slike niti tega, da je bil svetlobni stožec prestrežen z zaslonko in da je platno v temi. Da tega oko ne more opaziti, je razumljivo, saj se luč oziroma projekcija slike in tema
na platnu izmenjajo do 00 krat na sekundo. •
Ker pokaže projekcijski aparat v normalnem obratu povprečno 16 mirujočih slik na sekundo, ki so druga drugi sicer podobne, vendar prikazuje vsaka razmeroma malenkostno nadaljevanje vseh gibanj na sliki, dojame naše oko, ki ne more ločiti več kakor deset sprememb na sekundo, vse te hitro se vrsteče malenkostne spremembe kot enakomerno gibanje slike. Nastane torei živa slika.
Film ie, kakor je večini znano, ob robeh opremljen v prav natančnih razdaljah z luknjicami. V te posegajo zobata kolesa vodilnih bobničev, to je listih, ki vodijo film iz odvijalnega bobna mimo okenca čez gonilni bobnič 7.opet na vodilne bobniče pred navijal-ni boben. Ker so te luknjice vse izredno očno, do stotinke milimetra, oddaljene druga od druge, je jasno, da mora biti mehanizem izredno točen, oziroma i udi neizrabljen, sicer aparat prav rad nagaja, ali pa trga film in drugo.
Ohišje, v katerem je nameščena luč, jbičajno ob ločnica, večkrat pa tudi, slasti pri manjših aparatih, močna posebna žarnica, je izdelano podobno ka-sor pri skioptikonu. Vendar ima luč večje število vijačnih vzvodov, s pomočjo katerih lahko vedno naravnamo obločnico oziroma žarnico tako, da pada polna luč natančno skozi objektiv na platno. Zakaj tudi pri tem aparatu se lahko pojavijo isti nedostaki kakor pri skioptikonu, namreč da se na razsvetljenem platnu pokaže črna lisa v sredi ali ob oglih, kar prav tako popravimo kakor pri skioptikonu. V ohišju je nameščena pri cenejših in tudi starejših aparatih često zbiralna leča, ki zbira žarke, kateri naj osvetle projekcijsko okence in gredo nato skozi objektiv do platna. Drugod pa imamo mesto zbiralnih leč za obločnico oziroma žarnico vzbočeno zrcalo, ki prav tako zbira in odbija svetlobo proti pro-
ekcijskemu okencu. Vsak količkaj dober kino aparat ima v mehanizmu tudi še napravo za projeciranje skioptičnih slik, s čemer združuje tudi prednosti skiopti-kona v enem aparatu.
Vsa naprava je nameščena običajne na železni mizi ali stojalu. Ker moramo imeti gonilno silo, ki nam žene ves ine lianizem, ki vodi film skozi projekcijsko okence, je na stojalu pritrjen še tnajhen elektromotor, ki žene napravo. Elektriko rabimo torej tako za razsvetljavo kakor za pogon. Za razsvetljavo bi v skrajnem slučaju lahko služila tudi posebna plinska luč. Seveda bi morali pri takem aparatu ves mehanizem poganjati z roko z zato določenim vretenom, kar pa je zelo utrudljivo. .
Toliko o aparatu. Naj omenimo še, da moremo dobiti različne tipe projekcijskih aparatov, običajne velike in manjše neprenosne aparate za velike ir srednje velike dvorane, nadalje manjše in deloma lažje prenosljive aparate za šole in manjša društva, ter končno povsem prenosne aparate, pri katerih je vse, tako žarnica z zrcalom, mehanizem z navijalnimi in odvijalnimi bobni, vodilnimi in gonilnimi bobniči ter optiko nameščeno v manjšem kovčku. Tak aparat ima tudi Prosvetna zveza za kino predavanja v društvih, ki sama nimajo kino aparata.
Upravljanje kino aparatov zahteva že izkušenega operaterja in seveda ne zadošča samo malo veselja za dobro upravljanje. Sicer pa predpisuje oblast za kino predavanje izprašanega kino operaterja, ki mora imeti najmanj šest mesecev prakse pri kakem kinu. Tam se do dobra lahko izuči vseh spretnosti, potrebnih operaterju, ter tudi spozna sestavo in delovanje kino aparata. Po šestmesečni učni dobi pa uora vsak pred za to določeno oblastveno komisijo položiti izpit, ki ga šele usposobi /.a samostojnega kino operaterja in ic tak sme voditi predavanje filmov
(Konec prihodnjič.)
DROBIŽ
Iz prosveine organizacije
Petindvajsetletnim Gregorčičeve smrti -mo praznovali dne 24. t. m. Kdo odi nas ne pozna tega .»goriškega slavčka«? Šolski otroci po najzapuščenejših gorskih enoraz-rednieah se uče njegovih pesmi, stare mamice z očali jih prebirajo v dolgih zimskih večerih, dekleta jih sanjajo v samotnih urah in fantje jih v mesečnih nočeh prepevajo na vasi. Nikakor ni pretirano, če trdimo, da je to naš najbolj priljubljeni pesnik in morita edini, ki je prodrl res prav do zadnje kmetijske koče hi revne delavske sobice. Prav in celo neobhodno potrebno je da se lega pesnika, ki je tako tesno zrastel z našim narodom, spominjamo letošnjo zemo, ob priliki petindvajsetletuice njegove smrti, prav po vseh naših društvih, saj narod, ki ne časti in spoštuje svojih velikih sinov, teh vreden ni. Naša dolžnost je tedaj, da posvetimo po vseh prosvetnih društvih vsaj en večer temu pesniku in ki ga lahko le.po združimo tudi a spominom na naše nesrečne brate — Gregorčičeve najožje rojake — ki ječe danes pod strašnim tujim jarmom
Krščansko karitatirno udejstvovanjje jc geslo naših prosvetnih društev v tem letu. Da pa ne bo ostalo samo na papirju to geslo z.ato prosimo, da prirede društva proslave na čast sv. Elizabeti. Opozarjamo istočasno tudi na igro sv. Elizabeta, ki jo je izdala uprava Vigredi. Podrobni program proslave je natisnjen v tej številki Prosvetnega Vestnika. Tudi Miklavževi večeri nudijo dovolj tvari-iie pri katerih se društva lahko krščansko kantativno udejstvujejo. Gotovo imate med seboj revne otroke, sirote in za te naj agil-nejši člani zberejo nekaj Miklavževih daril v obliki obleke, obutve in prehrane. Hvaležna srca otrok, zlasti revnejših članov ne bodo pozabila na društvo.
Tečaji. Kakor druga leta tako je napravita Prosvetna zveza osnutke za raznovrstne tečaje m bodočo sezono. Opozarjamo zlasti nii socialni tečaj za kmetska kakor tudi za delavska društva, narodno obrambni tečaj, organizacijski, ki je namenjen zlasti voditeljem društva, prosvetni tečaj, ki upošteva /.lasti občestvo v domači župniji. Strokovni izobrazbi članstva pa služi gospodarski te-• čaj, kmetijsko strokovni in higijenski tečaj. Podrobne programe dobite v zadnji številk Vestnik i P. Z. Članstvo pa naj opozori oil bornike na te tečaje.
Maša knjižnico
Božični prazniki .s« bližajo in /. njimi dolgi aUnsU: vcč?r\ ko ima našo kir-pJISko ljudstvo, staro in mlado, najlepšo priliko in
največ časa, da vzame v roke knjigo. Mohorjeve bodo kmalu prebrane in kam naj gre potem liaš človek po druge, kot v društvo. Ponovno smo zato že opozarjali naša društva na to najvažnejšo panogo njih delovanja, danes Io zopet ponavljamo, kajti ponekod vlada v tem pogledu res neverjetno mrtvilo. Da, nedavno smo celo brali, da jc ilolgo let obstoječa knjižnica v veliki in sicer jako napredni župniji — likvidirala. To je tako žalostno dejstvo, da ga ne moremo dovolj obžalovati, kajti nikakor ni res, da bi med ljudstvom pojemalo zanimanje za knjige in za branje. Obratno, morda je danes močnejše, kot je bilo kdaj poprej, res je pa, da mnoga prosvetna društva ne vrše v zadostni meri svojih dolžnosti in da primanjkuje knjižničarjev. Torej zganite se!
Mohorjeve knjige prihajajo te dni zopet v naše domove. Vsi smo jih veseli, saj je tn res prebogat dar za malenkostno naročnino, ki jo plačamo. Na dvoje pa ob tej priliki opozarjamo. Prvič ue dopustite, da bi se knjige porazgubile in da bi jih otroci raztrgali, temveč jih pridno prebirajte, poten) jih pa skrbno shranite za vaše potomce, saj imajo mnoge trajno vrednost. V nekaj letih se Vam že iz samih Mohorjevili knjig nabere lepa domača knjižnica, ki bi ne smela manjkati v nobeni slovenski hiši. Drugič pa ar pozabite takoj obnoviti naročnine in vsak naj bo v teh tednih agitator za družbo, kajti nobenega dvoma ni, da lahko število družbenikov še podvojimo. Nekaj vzornih župnij je na Slovenskem, kjer je po 90 in še več odstotkov hiš naročenih na družbo in kar jo mogoč«' ponekod, je mogo».3 tudi drugod Samo kmetiških domov je v Sloveniji nad 140.000, kje so pa delavski in meščanski? Lo pomislimo, kaj bi nam družba lahko še vse nudila, če bi imela 100.000 ali pa celo 150.000 članov, če nam da že pri 60.000 toliko. To je ena izmed naših najvažnejših hi najzaslužnejših vsenarodnih ustanov, zaio bi moral biti res prav vsak slovenski dom med njenimi člani. Vse, ki le na kak način zmorejo, pa opozarjamo tudi na one knjige, ki jih lahko dobe družbeniki za doplačilo, kajti med njimi sb pogosto velike dragoce uosti, ki jih le preradi prezremo.
Nove knjige. Za zimo je izšlo zopet več lepih knjig, na katere vso naše bralce, zlasti pa ljudske knjižnice, nujno opozarjamo mnogo se nam jih pa še obeta v prihodnjih par tednih. Mohorjevih knjig ne bomo nava-iali, ker te ima že itak gotovo ogromna ve čina naših bravcev, pač pa moramo opozoriti na- nekatere druge.
Jugoslovanska knjigarna jo izdala v po natisu znameniti Sienkiewiczev roman >Sko zi puHtiujc in j usčavec, ki je izšel prvič že pved vojno.'a jo bi! v par letih razprodan,
kar je pač najboljše priporočilo zanj. Popisuje nam divjeromantično pot 14-lelnega Stanka in njegove 10-letne prijateljice po dolini Nila skozi afriške pragozde, pustinje, puščave in med divjimi plemeni. — Dalje je izdala zbirko Velikonjevih novel »Otroci«, ki jih bo z največjim užitkom bral tudi vsak najpreprostejši človek. Novela »Sirote«, ki je v tej zbirki, bi morala priti v vsako slovensko kmetiško hišo, da potrka na našo vest, kajti nazorno in po pravici nam popisuje, kako malo srčne dobrote je pogosto pri naših ljudeh za reveža, celo za nedolžnega otroka.
Mohorjeva družba je bila zadnje mesece seveda vsa zaposlena s tiskanjem svojih rednih publikacij, zato izrednega ni zdala nič, razen Kostialovega »Slovniškega in slovarskega brusa knjižne slovenščine«, ki bo neobhodno potreben za vsakega, ki se ukvarja s pisanjem, kajti naša dolžnost je, da pazimo na pravilnost in čistost našega lepega materinega jezika. Toda že danes pa lahko opozorimo na eno izmed izrednih knjig, ki jih izdela družba letos za svoje naročnike, to je Terseglavova »Med nebom in zemljo«. Knjiga je namenjena pravzaprav sv. Tereziji Avilski, nastala je pa iz nje zgodovina 16. stoletja, ki je gotovo najzanimivejše v vsej svetovni zgodovini. To je prvo elično delo v našem slovstvu, ki ga bo gotovo vesel vsak, saj nas na poljuden način, a vendar z vso temeljitostjo uvaja v miselno izredno bogato dobo 16. stoletja, to je dobo silnih verskih in socijalnih prekucij: Tudi naši najnaprednejši fantje se bodo naučili iz nje izredno veliko, zato jo vzemite sedaj čez zimo v roke.
Iz radijskega zvočnika_
Kmetijska predavanja. Pri kmetijskem oddelku kraljeve banske uprave se je osnoval poseben odsek, ki je sestavil program kmetijsko strokovnih predavanj za bodočo sezono. Predavanja obsegajo vse panoge in področja kmetijstva, živinoreje in gospodarstva. Društva in posamezniki, ki imajo radio aparate, naj povabijo zlasti kmetsko mladino k tem predavanjem. Vršila se bodo vsako nedeljo in praznik od 6. decembra dalje zjutraj od 8 do 8.30 ure, nato bodo kmetijski strokovnjaki dali nasvete za delo v bodočem tednu. Kmetijska ura, ki bo vsak četrtek od 18 do 18.80 zvečer je namenjena zlasti kmetijsko nadaljevalni šoli. V krajih, kjer ni teh šol, naj društva povabijo člane k tem predavanjem.
Dekliška ura, katero prenaša Radio Ljubljana vsako nedeljo popoldne od 15.15 uživa zlasti med dekleti in gospodinjami veliko zanimanje. To pričajo tudi dopisi, ki prihajajo na upravo radia. Na to uro opozarjamo zlasti članice prosvetnih društev.
Kinematografska strojnica
Film ni ničesar drugega kakor zelo dolg niz slik, ki se vrste ena za drugo in so si sosedne precej podobne. Vendar doslej filma niso uporabili za drugo kot za filmanje zabavnih, poučnih in znanstvenih filmov. Moderna tehnika, ki se tako rada poslužuje najmodernejših metod, je porabila film oz. kinematografsko kamero v panogi, kamor prav za prav niti najmanj ne spada. Uporabili so jo namreč za letalske vežbe. In kako" to? Znano je, da se vojna letala v zraku obstreljujejo druga drugo. Če gre zares, se lahko opazi, če je sovražnik zadet, saj strmoglavi. Težje pa je to v miru pri letalskih vajah, ko se uče letalci-lovci streljati s strojnico na bežeče sovražno letalo. Tu lahko uporabljajo strojnice, ki streljajo slepo. Nemogoče je torej ugotoviti če je letalec zadel nasprotno letalo. Zato so se v zadnjem času na Francoskem poslužili fotografske kamere, s pomočjo katere vedno lahko ugotovi če je letalo zadel nasprotnik.
Montirali so na prav tak podstavek, kakor ga ima v resnici letalska strojnica, kinoma-tografsko kamero z daljnogledom. Ta kamera, ki je povsem podobna iiimski kameri za snemanje drugih filmov, fotografira lahko z veliko brzino sliko za sliko. Vsakemu strelu odgovarja ena fotografija nasprotnega aero-plana. Letalec snema fotografije prav tako kakor da bi streljal in je zato ročaj kamere izdelan na tak način kakor ročaj strojnice. Nad fotografsko kamero je montiran daljnogleda, skozi katerega opazuje sovražno letalo in meri nanj. Filmska slika je predeljena z dvema črtama, eno pokončno, eno vodoravno na štiri enako velike dele. V sredi slike se ti črti križata in v križišču teh črt bi letela v resnici krogla, izstreljena iz strojnice, ki bi bila mesto fiimske kamere montirana na stojalu. Letalec torej ne dela drugega, kakor strelja. Seveda, pomeni vsak strel le fotografijo na filmskem traku; na tej fotografiji vedno vidimo križ, ki označuje smer krogle, in vrh tega še nasprotno letalo, če je letalec seveda dobro meril, če leži križišče teh črt nekje na fotografiji letala, je to znamenje, da bi krogla izstreljena iz strojnice, letalo zadela. Če pa leži križišče teh dveh črt, ki leži itak sredi slike, samo poleg fotografiranega aeroplana, je to znamenje, da letalec s tem strelom ni zadel.
Pomen tega je ta: letalec se dvigne z letalom v zrak in s kinematografsko stroj- . nico obstreljuje, to se pravi, fotografira nasprotno letalo. Ko je vaje konec, pristane zopet na zemlji, iz fotografske kamere pa vzamejo film, na katerega je fotografiral streljanje. Nato ga razvijejo in takoj vidijo, kako je meril letalec pri vaji. Na ta način se lahko čisto natančno ugotovi, kako dobro zna meriti vsak posamezni letalec in kolikokrat je zadel.