50
Iz mladostnih načrtov
L.
kone, kaj pa boš ti, ko boš enkrat velik?« sem vprašal nekega dne sosedovega Toneta. »Črevljar bom,« se je odrezal Tone in mi začel odkrivati svojo prihodnost.
»Črevljar bom in črevlje bom delal. Atu jih bom naredil zastonj, pa mami tudi, pa tebi tudi, ker te imam rad. Drugim bom pa delal za denar. Čudno-vemu hlapcu pa še za denar ne, zato, ker me zme-raj tepe.«
»Kdo te bo pa naučil črevlje delati? Saj jih vaš ata ne znajo.«
»K stricu pojdem, k tistemu v Kranj, saj veš, ki je bil lansko zimo pri nas,   Še ti pojdi,«
Jaz pa nočem.«
Zakaj pa ne?«
»Zato, kcr mi usnjc preveč smrdi,«
»Meni pa nič. — Kaj boš pa potem ti?«
»Jaz bom pa železnico vozil. Pomisli, kako bo to prijetno. Vozil se bom — nikamor mi ne bo treba iti. Pa koliko bom videl! Ljubljano pa Kranj, pa Savo, pa še toliko drugega. Pa bel kruh bom jedel, pa še tebi ga bom dal, če me boš prišel k železnici čakat.«
»Pa v Ljubljano me boš tudi moral peljati, pa na Brezje, pa vse zastonj. Če ne, bom pa hud nate.«
»Saj te bom, kadar boš hotel.«
»Vsak dan se bom peljal v Ljubljano po usnje.«
»Pa bova spet vsak dan skupaj. Ti se boš zme-raj pri meni vozil, da vcš. Drugi pa nobeden.«
»Kovačev Peter se bo pa tudi, ker mi je naredil voziček. Kvedrov Tonc pa nc, zato, ker mi je voziček polomil.«
»Drugi se pa ne sme nobeden.«
»Druge boš pa samo za denar vozil.«
Tako lepo sva si narisala s Tonetom prihodnost. Prijatelja sva bila, prijatelja da ostaneva in vsak dan da bova skupaj. Samo smrt bo naju razdružila.
Ali se je pa vse to tudi tako zgodilo?
            Prav nič! Tone je dorastel in je šel v Ameriko.
 Tam je našel samo prezgoden grob. Jaz sem pa želez-nico tudi drugim prepustil. Spominjam se pa še vcdno rad tistih mladostnih načrtov in svojih mladostnih prijateljev.                                               J. e. Bogomil