Z RIBIČEM MARTINOM ŠTRUMBUEM
Ribarjenje je najboljša sprostitev
Obrežje malega jezerca pri Podpeči le redkokdaj sameva. Prihajajo ribiči in ure in ure potrpežljivo namakajo vanj svoje trnke, pa čeprav je rib, ki bi prijele za vabo vse manj. Najtolstejše ribe se sploh drže bolj pri dnu in le redko priplavajo na površje, vedo povedati ribiči. Kdaj pa kdaj pa nenaden trzljaj ribiške vrvice in zadovoljni obraz njenega lastnika le naznani lepo trofejo.
Martin Strubelj z Lavrice prihaja na jezero pri Podpeči bolj zaradi razvedrila. Da se vsaj za hipec reši nevšečnega mestnega vrveža in se preda utripu narave. Čeprav tega dne ribe niso posebno prijemale, je bil kar dobre volje.
»Ko takole loviš, pozabiš na vse, tik tak je noč. Ne misliš na nič drugega. To je najboljše za spočitje živcev.
Sicer pa tu na Jezeru v glavnem prijemlje krap. Najtežjega do zdaj sem ujel v Strahomerju. Tehtal je štiri kilograme. Na Malem grabnu pa sem lovil klena in mreno. Rdečeperke, postrvi in zelenke bi bilo dobro zaščititi, sicer bodo še bolj ogrožene. Kolikor vem, so zelenke že zaščitene.«
Za ribiško karto na Jezeru je treba odšteti sedem-sto tolarjev. Veliko, vendar pa ob vseh dražeh, ki jih ponuja ribarjenje, marsikdo ne gleda na računico. Martin Štrumbelj ne skriva želje, da bi lovil tudi v Ljubljanici. Vleče pa ga, kot pravi, tudi na zeleno Krko, na sulca, a mu vselej zmanjka časa.
BRANKO VRHOVEC