Kaj nam je pripovedoval naš dedek.
Piše A. Pesek.
2. Red in snaga.
ed in snago je Ijubil naš dedek; vse v hiši in okolo nje je moralo biti vselej lepo v redu in snažno. Joj, kako hud je bil, če je videl v hlevu ali kuhinji nered ali če ni bilo vse snažno! Ne le od odraslih ljudi je zahteval red in snago, tudi mi malčki in paglavci smo morali skrbeti za red in snago. Bog varuj, da bi ne imel kateri svojih reči v redu, če bi bil kateri svoje knjige ali obleko umazal in tako pustil! In radi smo imeli svojega dedka, in tudi sosedje so ga spoštovali.
Poslušali so radi dedkove nasvete, in v vsi vasi je bil lep red in povsod vse snažno. Ob večerih so se zbirali vaščani pri nas, ko smo koruzo ali bučnice luščili, ali pa je moral dedek k sosedu, kjer so baš imeli kako večerno delo. Nabrala se je navadno polna soba ljudi, ki so hiteli luščit in ki so z velikim zanimanjem poslušali našega dedka, ki je navadno sedel pri peči ali pa na nji ter pripovedoval nstorje" ali povesti. Preden so se ljudje razšli, so morali sobo lepo pomesti, zakaj dedek ni pustil, da bi črez noč bilo nasmeteno.
nEj, dedek, vi ste pa le prestrogi, kar se tiče reda in snage," je rekla sosedova dekla neki večer,  ko smo tam  luščili bučnice ter je po tleh bilo polno luščinja in je dedek velel dekli, naj pomete sobo.   »Saj bom jutri zjutraj itak pometla vso hišo, čemu bi sedaj snažila, saj gremo spat." To je dedek vzrojil ter jo oštel!
nTi dekle, ti nemarna dekla, kaj pa veš, kaj se vse utegne zgoditi še to noč! In ti hočeš to kopico smetja črez noč tako pustiti?"
»Dedek," se je oglasil hišni gospodar, Bpovejte nam tisto povest o božji deklici, jaz sem jo sicer že slišal, pa tej-le naši dekli ne bo škodilo, če jo tudi sliši."
—~   267   «—
,,No, sem pa radovedna," reče dekla.
,,Da, da, povejte še to povest o božji deklici," so se oglasili vsi, in dedek se je odkašljal, puhnil   gost oblak dima iz pipice te pričel:
BNo, pa bom povedal; pa poslušaj me, ti dekla, da boš vedela, kaj je red in snaga."
In zopet je zakašljal ter potegnil iz pipe, vsi pa smo ga zvesto po-slušali, posebno pa mi otročaji, ki smo se gnetli okrog njega, da bi nam ne ušla kaka besedica.
,,V starodavnih časih," tako je pripovedoval dedek, nso hodile po svetu božje deklice ali vile, kakor so jim pravili ljudje. Bila so to bitja, ki so se lahko napravila nevidna in so tudi lahko plavala po zraku. Dobrim ljudem so se kazale take božje deklice ter jim pomagale pri delu. In kar je bilo posebno: znale so prav lepo peti. Dostikrat, posebno kje ob kakem viru ali studenčku, so se zbrale in tako milo, krasno pevale, da se je omehčalo srce tudi najbolj trdosrčnemu človeku. — Hudobnih ljudi niso marale vile; na-gajale so jim in jih često strogo kaznovale za njihove hudobije. ¦— Kaznovale so tudi take, ki niso ljubili reda in snage, in moja babica je doživela tak dogodek. Zdaj se, žal, vile ne kažejo več, ker so jih ljudje pregnali. Pokanja z bičem in kletve namreč božje deklice niso mogle poslušati ter so odšle v gorovja, kjer ne pokajo z biči in ne kolnejo. Sicer še pridejo — pa ne-vidno — ter pomagajo pridnim; nerednim in hudobnim pa nagajajo, posebno pa kaznujejo voznike, ki pretepajo živino in kolnejo. Takemu sirovežu na-terejo oje ali kolo ali kaj drugega, da se mu stare, ali mu pripravijo kako drugo nezgodo. Fantje, nikar torej ne pretepavajte živine in ne kolnite.
Pa kaj sem že hotel povedati?! Da, tisto zgodbo, ki jo je doživela moja babica.
Imela je deklo, ki je bila za delo sicer pridna, a za snago in red jako nemarna. Kolikokrat jo je opominjala, da naj vse sproti posnaži in uredi, pa nič ni pomagalo. Lonci so stali nepomiti po klopeh v kuhinji in tla nepometena. Zjutraj pa je dekla vedno tožila, da ima tako težko glavo, da jo komaj drži pokonci.
Nekega večera je pa šla babica v zadnjo sobo spat, kjer je spala dekla, in opolnoči, ko je dekla trdno spala, je prišla božja deklica. Babica je bila popolnoma pri miru, še dihati si ni upala ter je gledala, kaj bo. Vila je vzela metlo in je vse lepo pometla po kuhinji, v veži in v sobi. Potem je z roko potegnila po deklini glavi, in glava se je kar razdvojila. In smetje, kar ga je vila pometla skupaj, je vsipala dekli v glavo. Dihnila je nanjo, in glava je bila zopet cela. Nato je vila izginila.
Prihodnje jutro je dekla vstala kot navadno, a tožila je, kako jo glava boli, kako ji je glava težka. Zvečer pa je babica ostro zapovedala dekli, da je morala vse lepo posnažiti in v red spraviti, preden je šla spat. Zopet je šla babica spat v zadnjo izbo k dekli.
Opolnoči je zopet prišla vila in ko je videla vse lepo osnaženo in v redu, je bila jako vesela. Dotaknila se je dekline glave, ki se je kar raz-dvojila in je glavo lepo osnažila ter jo zopet skupaj spravila ter odšla.
12*
_^,    268    ,^—
Drugo jutro je dekla vstala čila in zdrava; imela je lahko, vedro glavo in je bila jako vesela. Babica ji je potem povedala, kaj je videla obe noči, in odtedaj je dekla skrbela za red in snago in je imela vedro, lahko glavo ter je bila čila in vesela."
Dedek se je odkašljal, vsi pa smo še verno poslušali.
,,Da, da," je še pristavil, Mle skrbite za red in snago vselej in povsod, ker red in snaga nista le podlaga gospodarskemu uspehu, temveč sta tudi polovica zdravja."
nRes je, res," so pritrjevali raožaki in ženice, dekla pa je kar začela snažiti sobo, česar se je prej branila, češ, saj bom drugo jutro. Odtistihdob je takoj vse osnažila, in tudi mi otročaji smo se navadili na red in snago.