POMLAD.
Zložil   Silvin   Sardenko.
1.
Sel sem  ob  gredi. Rože prebele so zadrhtele: „Svojih pa rož videl ne boš."
Tam v  drevoredi
ptice so smele
zagostolele:
„Tvojih pa ptic
zmolknil je klic."
Kaj vas pa vprašam, stvarce  na gredi in v  drevoredi? Tudi brez vas je jasen obraz!
Saj  se ponašam z rožo  krasnejšo s ptico  milejšo: V mojih  gredeh večen je smeh.
2.
Pogledal v  čisto  sem oko in videl  čisto  sem zlato, ki z vsemogočno si močjo ustvaril ti  ga,  Stvarnik  moj.
Pogled nebeško  je  sijal, od  sebe  sam se ni prižgal, kot sam od sebe presvetal ni vnel se  zvezdnati nebroj.
Vsi milijoni  z visočin enakih  nimajo  milin, kot en pogled jih iz globin oči premilih  izžari.
Ob  njem  mi sladka se   bolest, budi trenotna se  zavest: da gledam s  čudovitih  mest svetost nadzemeljskih  oči.
V  moji  gori
še teko studenci,
iz katerih
nisem  še  zajemal.
V  mojem  kresu tiho  tle  plameni, ki  doslej  jih
nihče  ni  še  vnemal,
3.
V  mojem vrtu klijejo  cvetovi, ki jih ni  še solnčni  dan objemal.
V  duši ni  se
še pomlad razcvela,
brst  zakriva
jo pred mrazom  krutim.
V  srcu ni je one še ljubezni, ki  v  trenotkih vzvišenih  jo  slutim.
V  pesmi moji
ni  še  onih  glasov,
kot jih včasih
sam natihem  čutim.
ROMANCA.
Zložil Leopold  Turšič.
Potrkal na vrata nekoč je berač: žarela mu  zarja je rožna z  obraza  — in zidana volja v  njegovih  očeh, kot sredi pustinje samotne oaza , . .
—   No,  striček popotni,  odkod ste  pa Vi? „Tam  doli,  dobrotni gospod,  od Zaklanca — Kaj me ne poznate?  —  Saj  stara sva si, če več ne,   od lanskega leta že znanca ..."
—  Se res ne spominjam------„1, tale klobuk,
gospod,  veledušno  ste  dali  mi lani . . .
Pod streho  njegovo  kaj  srečen sem bil, zato sem ga nosil —  takole — postrani."
—  Tako?  Že  mogoče . . .   „Res,  srečno  lovil kot ribič  sem vanj   deselice bleščeče.  — Le škoda,  gospod,  kar je luknjo dobil, zaboga,   zavraga —  ni prave več sreče ..."
Zasmejal se  on je,  zasmejal se  jaz . . . „Da stara se  sreča nadalje  ohrani  — gospod,  če  imate primeren  klobuk, bodite  spet  dobri,  kot bili  ste  lani! ..."
Dobil je po  želji berač  —  humorist . . , „Poskusiti treba,  če  groše  drži  še — vrzite  Vi prvi vanj  grošek  svetal, potem pa takoj  grem  od hiše  do  hiše! ..."
Še  grošek  dobil je . . ,  In rožni  obraz objemalo  mu  koprnenje  je  silno: Postrani nadel si je novi klobuk — zavil jo po srečo je v bližnjo gostilno . . .
175   —