Tcuie/IAN*	izviRM
ZiXANSrVEM ČUMiK
RAZVOJ POLITIČNE KULTURE V ZDA
Povzetek. Ameriška fxjliliCiia kultura je politična kuUum milologiziranega incliridnalizma. O tem pričajo ne le obnašanje in sporočila ameriških množičnih medijer, institucij ter politikov, marveč tudi relevantni politični oziroma politološki teksti od začetka na.itajanja ameriške nacije do danes. Pričujoči članek se ukvarja predvsem z analizo Federalističnih spisov Hamiltona, Madisona in Jaya, Demokracije v Ameriki Toccjuevlla in The Civic Culture Almonda in Verbe.
Ključni pojmi-/>o//7/t'«rt kultura, ZDA. federalizem, individ-ualizem.
Uvod
Zdriižene tlržave Amerike .so najvplivnej.ša in na marsikaterem p<xlročjii najmočnejša država sveta. .Xineriäka kultura in način življenja si s |X)močjo nuiožičnih medijev, predvsem zaradi komercialnih razlogov, utirata pot v skorajda v.sak še tako zakoten kotiček .sveta. Seveda imajo ZDA ogromno oličudovalcev na individualnih, lokalnih, državnih in celo mednarodnih ravneh sveta - pa naj si gre za pre-pro.ste anonimneže, ki pač ljubijo ameriške filme, ali najvplivnejše politične voditelje, ki krojijo usodo lastne države ali celotne regije držav.
Spričo takšne situacije je ameriška kultura vzvod moči ZDA in njenih zaveznikov ter si kot takšna vsekakor zasluži raziskovalno |x>zornost. Ne nazadnje .so ZDA tudi politična in ekonomska velesila, s katero bo morala (mora) naša držiiva ohranjati in vzpostavljati vsakovrstne stike. Ključ dobrih med.sebojnih otlnosov je .seveda čim popolnej.še razumevatije .sogovornika in njegovv menta-litete.
V pričujočem članku bom osvetlil politično kulturo ZD.\ v treh dimenzijah. Gre za presek nastanka oziroma razvoja ameriške politične kulture v treh stoletjih. V prvem delu bom analiziral okoliščine nastanka ameriške ustave oziroma ameriške nacije, kjer imajo ključno mesto Federalistični spisi. V drugem delu bom predstavil |X)lilično kulturo ZDA, kot jo je v .svojem času obeležil Alexis de Tocqueville v delu Demokracija v Ameriki. Gre za objektivno interpretacijo znanstvenega opazovalca z evropske perspektive. V tretjem delu pa bom orisal sodobno interpretacijo ameri.ške politične kulture, kot sta jo v behaviorističnem slogu popisala Almond in Verba v .s%'ojem delu The Civic Cultutv.
' liictej hm. abauhviu/Kislitilitoniskegti Sliitlija piililoliijilje - timeri.<liih .(liiitij lui t'akiilU'll zu ttruittene rvtle v tjiibijaiii.
1787: oblikovanje ameriške nacije in politične kulture
Fedcralisiični spisi, ki so nasiali v času sprejemanja ameriške' ustave, so serija liokumentov, ki so pripomogli k rojstvu ameriške clrža\'e. Gre za 85 esejev, ki so jih leta 1788 napisali in objavili Alexander Hamilton, John Jay in James Madison. Vsi trije so bili tedaj ugledni politiki. Leta 1787 so na kongresu v Philadelphiji sprejeli novo ustavo ZDA, ki naj bi tedanjo konfederacijo trinajstih ameriških držav preoblikovala v trdno federacijo. Da bi predlog ustave ratificirali, ga je moralo potrditi devet (.Iržav. Razv ila sta se dva močna tabora zagovornikov (fecleralisti) in nasprotnikov (antifederalisti). Prevladali so argumenti federalistov in ustava je stopila v veljavo: s tem so bile rojene ZDA (Schambra, 1982:37-38). The Federalist Papers so bili napisani kot zagovor predloga ustave. Tu ne gre le za pomembno kakovostno delo v okviru .svetovne politične mi.sli, marveč tudi za dokument, ki izpričuje duh, razmišljanje in namen snovalcev ameriške države in s tetii tudi ameriške nacije (Hampsher-.Monk, 1992:197-210). Prav The Federalist Papers so najboljše sredstvo za preučevanje razvoja ameriške politične kulture, ki so jo v prihodnjih dobrih dveh stoletjih le dopolnjevali, nikakor pa ne spreminjali.
Glede pojmovanja človeškega bistva so bili federalisti dokaj pesimistični. Tako so bližje Hobbsu kot Rousseauju, .saj Rousseau trdi, da je človek po naravi dober (Hampsher-.Vlonk, 1992:161-168). Madi.son v Federali.stu št. 51 opozarja, da ljudje niso angeli, zalo potrebujejo zunanji in notranji nadzor Hamilton pa je v e.seju št. 6 podobno kol Hobbes (Hobbes, 1961:105-111) zapisal, da so ljudje po naravi željni oblasti, maščevalni in grabežljivi. Federalisti torej menijo, da brez prisile, torej oblasti, ni mogoče obvladovati človekovih strasti in jih podrejati razumu in pravičnosti. Ameriški sistem "checks and balance.s", kjer gre za medsebojni nadzor treh vej oblasii, vsekakor izvira iz pesimističnih pogledov snovalcev ameriške ustave. Vsekakor pa .so federalisti strogost sojenja človeške narave omejevali z idejo suverenosti ljudstva (Bibič, 1992:586-587), ki pa jo omogoča prav izpostavljenost individualizma v mišljenju tedanjih Američanov. Američani so bili namreč posamezniki, ki so iz "starega kontinenta" pri|X)tovali v "novi .svet" zaradi najrazličnejših razlogov, vsekakor pa so si želeli svobode in uspeh:i. Uspešen in .svoboden pa je lahko predvsem posameznik. Pesimizem federalistov in ustava oziroma država, ki sta kljub vsemu izjenmo prijazni posamezniku in ga postavljata na prvo mesto, najbolje dokazujeta to stanje. Pesimizem federalistov tako izvira predvsem iz .strahu posameznika jjred drugim posameznikom ali skupino posameznikov, da bi mu ta posameznik ali skupina kakorkoli omejevala ali oteževala obstoj. Tovrstno zaskrbljeni |X)sameznik lx) tako storil vse, da se bo ustrezno zaščitil oziroma zavaroval.
Federalisti so poudarjali, da so v notranjepolitičnih in mednarodnih konfliktih ključnega pomena materialni interesi. Hamilton tako v Federalistu št. 6 poudarja, da je v življenju posameznikov in skupin ljubezen do bogastva prav tako pre-
' hijvm MiiiuTi.<L-i' se iiii tem mesiii In kasneje v tekstu ii/mniblja za tisto, kar se tiCe '/.ilriiienili ilriav Amerike in ne Amerike kol celine ali Seivrne Amerike kol konllnenta ah Angloamerike kot (lruil)eiuhkiil-turnega /Hijma.
vlackijoča strast, kot sta to olilast in slava. Zato so v Tlie rcderalist Papers najbolj poiiilarjena vpra.šanja razmerja med interesi in politiko ter koncentracije in disperzije oblasti in njene kontrole. Federalisti .so zatorej liberalci (Bibič, 1992:587). Znano pa je, da liberalizem gradi |)rav na razmerju med državo in posameznikom - .slednjega želijo liberalci pred državo zaščititi, kar je .še ena jxi.stavka, ki dokazuje koncept izrazitega individualizma že v vrstah »Očetov ustanoviteljev«.
V tej luči je kri.stalno jasno, da so .se federalisti najbolj bali tiranske oblasti. Tiranija jim je pomenila koncentracijo oblasti. V.seeno jim je bilo ali oblast obvladuje posameznik, nekaj ljudi ali pa nuiožica. Prav tako jim ni pomembno, če je oblast dedna, samozvana ali voljena. Ce je oblast koncentrirana, je to tiranija (o tem je največ pisal Madison v Federalistu 117) (I lamilton. Madison in jay, 1982:21.5250).
Snovalci ameri.ške ustave in države, katerih teoretični «predstavniki« .so federalisti (Doll>eare, 198 i:95-96), so bili strpno naravnani celo do frakcij, ki so gojile še tako nesprejemljive egoistične interese, ker jim je bila svoboda in neomejeno.st posameznika v njegovem delovanju in izražanju neprecenljiva (Epsteii», 198 l:6l-6'S). Tako denimo Madi.son v slovitem Federalistu št. 10 piše, tla so frakcijski interesi |X}sameznikov sicer .škodljivi, a nujno zlo: zatreti tovrstne intere.se bi pomenilo uničiti svobodo političnega življenja, kar pa je po Madi.sonu |X)poInoma nerazumno ali pa neuresničljivo. To bi pomenilo pot v tiranijo (Hamilton, .Madison in Jay. 1982:13-'i5). Federalist! so bili torej nasprotniki kakršnegakoli strankarstva, a so ga bili kljub temu pripravljeni za v.sako ceno braniti (Hder, 1981:651-652), .saj .so bili prepričani, da je treba brez izjeme braniti interese vsakega posameznika, pa če so .še tako nesprejemljivi. To je etlina možnost, da se neka ilružba oziroma država lahkt) imenuje pravična. Ta postavka je glolxiko zakoreninjena v ameriško politično kulturo. Obstoj te značilno.sti ameri.ške politične kulture je omogočal in še tlanes ontogoča eksistenci) množice takšnih in drugačnih ekstremističnih organizacij v ZDA, ki jih kljub včasih še tako nehumanim in z osnovnimi človeškimi moralno-etičnimi nornumii nezdružljivim ciljem nihče ne preganja. Še več. Tovrstne organizacije so mnogokrat (denimo ob javnih shtxlih) celo dodatno zaščitene z vladnimi službami, saj hoče ameriška država |x>selx;j zaščititi prav tiste organizacije, ki so s strani večine ,še po.sebej nepriljubljene. Smi.sel tovrstne za.ščite (ki je je denimo pogtjsto deležen Ku-Klux-Klan) je obvarovanje posameznikov, ki so zaradi svojega tielo\anja .še poseljej izpostavljeni. Ta z;i.ščita pa se - to je treba poudariti - ne dogaja le zaradi zaščite posameznika, ampak tutli zaradi zaščite si.s-tema. V filozofiji federalistov namreč prevladuje prepričanje, da je za.ščiia posameznika hkrati tudi za.ščita si.stema (flirsch, 1986:42.3-126), .saj je dopuščanje še tako nenavatlnih indivitlualnih interesov in priznavanje enakopravnosti teh interesov vsaj na nivoju ideje, najboljše sredst\-o za ohranjanje indi\'idualne pestrosti oziroma bogastva individualnih pogledov in itiej. kar koristi celotni ameriški naciji in jo rešuje pred uniformnostjo. Zaščita idejno .še lako tlevianinega posameznika je hkrati tudi zaščita individualizma, torej za.ščita celotne nacije, ki na njem temelji.
Pri tej koncepciji gre pretlvsem za pojmovanje .svobode, ki je bila pri ameriških imigrantih zelo pomembna okoli.ščina. Priseljenci so namreč mnogokrat v
Ameriko prispeli |>rav zaradi pomanjkanja svobode na Stari celini. I'oleg lega je bil v času federalistov .še živ spomin na britan.sko kolonialno oblast, ki je v drugi polovici osenuiajstega stoletja svolx>do kolonistov vse bolj zatirala in tako sama z neodgovornim ravnanjem .spodbujala nasprotovanje in zanetila ii{X)r. Tako je Thomas Paine, najbolj brani pisatelj in hkrati tudi politični mi.slec 18. Stoletja, že pred oblikovanjem deklaracije o neodvisnosti 1776 jxizival k odkritenui odporu pa)ti britanski kolonialni oblasti. V svojih delih je brez zadržkov obsodil in očrnil monarhijo kot družbeno-politično tvorbo. Poudarjal je pomen človekovega razuma, na osnovi katerega bi morala biti utemeljena v.saka oblika vladavine (Paine, 1987:14-18). Opozarjal je, ila so ljudje svolwdni in enakopravni po rojst%'u. Tako bi moral izvor vsake oblasti biti v svobodno izraženi volji svobodnih in razumnih bitij (Paine, 1987:22-26).
Paine je bil v.sekakor teoretik ameriiSke revolucije. S tem in s svojim brezkompromisnim zagovarjanjem svobode, je prispeval delček v mozaik ameri.ške politične kulture.
Madison v .svojem eseju št. 10 opoz;irja, da v primeru skupine po.sameznikov -frakcije, ki predstavlja nevarnost splošnim interesom, ni potrebno .skrlx-ti, če ta skupina predstavlja manjšino. Če pa je frakcija po.sameznikov kar večina .sama, pa je zadeva kočljiva, saj ljudska vladavina večini omogoča, da žrtvuje splošno blaginjo in pravice drugih državljanov svojemu dominantnemu interesu (Hamilton, Madison in.lay, 1982:46-18). Iz tovrstnega Ma<lisonovega stališča torej sledi, da federalistom demokracija niti približno ni bila na prvem me.stu. Federalist! zavračajo koncept Rousseaujeve nejxjsredne demokracije in se namesto tega zavzemajo z:t posredno-predstavni.ško demokracijo, ki jo imenujejo kar republika (Bibič, 1992:590-591). Snovalci ameri.ške ustave in federalisti kot njihov ».spokesman« republike seveda niso izbrali, ker bi bili »republikanci po duši« ali zaradi kakršnihkoli idealističnih razlogov. Republiko so pač izbrali, ker .so bili trdi politični realisti in so v tej obliki vladavitie videli najpopolnejšo zaščito posameznika. Ameriška republika (ZDA) torej primordialno služi po.samezniku, ki je temeljni pojem koncepta ameriške nacije - ta brez absolutno svobodnega in neomejenega posameznika ideološko sploh ne more obstajati.
Treba je poudariti, da so bili federalisti tudi elitisti, saj so bili prepričani, da botlo izvoljeni predstavniki ameriškega ljudstva treznejši in pametnejši kot ljudstvo samo (Epstein, 1984:93-95). Tudi to je element individualizma, saj inherentno v.sebujc prepričanje, da bodo v neki družbi tako ali drugače prišli v ospredje najboljši, najs|K3.sobnejši in najpogumnejši po.samezniki. Ti bodo »poskrbeli« za blaginjo in blagor vseh drugih, pod pogojem, da je sistem zadostno učinkovit (republika) in za.ščiten (checks and balances).
Kot že omenjeno, so bili federalisti (in sploh vsi snovalci ameriške ustave) izjemno trdi realisti, ki pa so kljub vsemu težili k idealom humanosti in so imeli za tedanje obdobje izjemno vi.soko politično inoralo. Ta značilno-st je v ameri.ški politični kulturi osupljivo močno prisotna tudi dane.s. Tako Američani sami opozarjajo, da ameriško eksistenco običajno delijo na dve sferi. Prva sfera je »real world«, svet krutega vsakdanjega boja za preživetje močnejšega (beri: učinkovitejšega), ki predstavlja ekonomsko komponento ameriškega življenja, kjer nujna gospodarska
enakost sili praktične ljudi, da se tako ali drugače borijo za vsakdanji kruh. Druga slera pa je »ideal \vodd«, kjer prevladuje prijazno vzdu.šje spro.ščene enakosti, kjer cvetita prijatelj.stvo in domačnost. Gre za slero, v kateri si Američani oddahnejo, sprostijo in se spomnijo vi.sokoletečih idealov ameri.ške družbe, ki .so jih ča.stili že prvi priseljenci, ki so morali |x>go.sto [Xizabili razlike in .se složno spoprijeti s težavami, če .so hoteli preživeli. Takrat so izginile vse razJike; vsi so bili le ljudje Tja torej .segajo korenine »idealnega sveta«, ki v Anieriki dana.šnjih dni ni le kiili.sa: Američani z »idealnim .svetom« mislijo resno. V trenutku .se iz trdih poslovnežev prelevijo v prijazne sorodnike, .sosede, znance in prijatelje ter v takšnem romantičnem vzdti.šju ostanejo do prvih minut novega delovnega ilne, ko ,se spet začne »realni .svet«. Gre torej za nekak.šno kulturno bifurkacijo (.Merelman. 1989:492).
Pomembna jKilitična komponenta ustvarjalcev ameriške države in s tem seveda tudi lederalistov, je nedvomno liberalizem, ki izhaja iz filozolije Johna Locka. Locke vlado obravnava kot sredstvo, s katerim posamezniki zavarujejo svoje življenje, .svobodo in lastnino. Vlatlo postavi ljudstvo, ki ni nič drugega kot množica posameznikov. Zato je vlada omejena z delitvijo oblasti in predstavništvom (Locke, 1952:70-73); ljudstvo je celo upravičeno do spremembe strukture si.stema oziroma revolucije, če mu to ustreza. Posamezniki se v tovrstnem sistemu lahko varno, svobodno in mirno posvetijo uresničevanju svojih ekonomskih koristi. Skupnost, v katero so se povezali, je le instrument, s k:iterim udejanjajo svoje egoistične poslovne interese (Brezovšek, 1992:599-600). Liberalizem, ki izvira iz Johna Locka, je torej zgodovinsko-ieoretičn;i zasnova oziroma kalup, v katerem je nastal »realni svet« ;mieriškc kulture oziroma vsakdanjika.
•Ide;ilni svet« ameriške .sodobnosti pa je zasnovan na »republikanski misli«, ki je bila uvožena iz radikalne angleške opozicijske ideologije. Ta poudarja človekovo politično naravo in njegovo S|X}Sobnost za pridobitev »tiržavljanske vdine«, ki izpolnjuje njegovo osebnost z domoljubnim prispevkom splošnemu dobru Oillson. 1988:2-3). Madi.son je, kot je utemeljil v eseju .št. 10, želel vzpostaviti kongres kot nezainteresiranega razsodnika med zahtevami različnih interesov. Ostro je nasprotov;il kongresu kot forumu za |X)gajanje med .strankarskimi zastopniki. To bi se v.sekakor zgodilo, če bi rojstvo ZDA obeležil zgolj liberalni in ne tudi repul> likanski pristop. Republikanska tradicija je torej kalup, na podlagi katerega je bil rojen idealni svet ameriške kulture oziroma vsakdanjik;i. Trdota liberalnega egoizma realnega sveta je tako omejena z mehkobo pojmov;inj;i splošnega dobreg;i. Prav pojem splošnega dobrega n;ij bi bil tudi neodvisen in objektiven standard, po katerem bi morali pre.sojati zahteve .strank. M;idison je bil torej bolj republikanec kot liberalec, saj je v skladu z republikansko tradicijo poudarjal, da morajo biti državljani spoštljivi do družbeno etabliranih elit, ki izvajajo »nezainteresirano« politično vodstvo. Ta elita (v kongres izvoljeni predstavniki ljudstva) naj bi oblikovala zakonodajo, ki bi .se kalila s preudarjanjent in posvetovanjem med predstavniki v kongresu. Proizvod kongre.sa je zatorej politik;i, ki je v splošnem interesu in ni produkt vzpostavljanja koalicij.
Gre torej za nekakšno »ustavno moralnost« (Brezovšek, 1992:601) ali za odraz »idealnega sveta« v pcxiobi izvrševanja oblasti. Fascinantno je, da celo danes, stoletja kasneje, Madi.sonova ideja v ZDA izvrstno deluje. Res je, da v ZDA obstaja
dvosirankarski sislem, kar navitkv. ni v skladu z Madisonovo (federalistično) koncepcijo splošnega dobrega oziroma v skladu nasprotov anja strankam (ne v smislu »party«, marveč v smislu »faction«). Toda to je le navidezno, saj so ameri.ške stranke tako ali tako le zmes raznih interesnih .skupin oziroma močno ohlapnih intere.sov, ki .so na moč fleksibilni. In ne zgolj to. V ameriškem kongresu republikanska in demokrat.ska .stranka le zelo redko branita strankarske intere.se za vsako ceno. V veliki večini primerov so na eni strani zagovorniki in na drugi strani nasprotniki nekega predloga sestavljeni iz vrst olx'h strank. Dejansko .se glasuje zui predlog sam po .sebi in .se ne opredeljuje glede na to. iz katere stranke je le-ta izšel oziroma kateri stranki je v.sebinsko bližji.
Koristno si je zastaviti vprašanje, zakaj in kako je prišlo do ameriškega družbenega konsenza, ki se je odnizil v idejah tvorcev ameri.ške ustave in so ga tako izvrstno pred.stavili in zagovarjali Jay, Madison in Hamilton.
Odgovor je treba poi.skati v .socialno-politični analizi trinajstih ameriških o.samo.svojenih kolonij, ki .so .se v poznih osemdesetih letih o.semnajstega stciletja po tlobrem de.setletju zunanjih priti.skov (vojna z Veliko Britanijo) in nestaliilnega notranje političnega prizorišča zna.šle pred dejstvom, da je njihova konfederacija neučinkovita politična tvorba, ki nujno potrebuje reforme. Oblikovali so ustavo, ki .so jo male ameriške ilržavice ratificirale v dveh letih in rodile so se federativne Združene države Amerike.
Ob analizi politične misli federalistov bi si lahko ustvarili iluzijo, ila je bila ameriška ustava in tudi ameriška politična kultura, ki .se je vsaj v grobem izoblikovala hkrati z ustavo, zgolj po.sledica peščice preutlarnih, izoliraženih in moilrih mož, ki .so .se 1787 zbrali v Philailelphiji, da bi razrešili nevzdržno situacijo. Seveda ni bilo tako.
predustavnem času bi lahko tedanjih trinajst držav razdelili na tri kulturno različna območja, ki .so imela v.sako .svojo značilno izrazito politično kulturo. Zmes oziroma kompromis teh treh |X)litičnih kultur je osnova za .sedanjo |K)liiično kulturo Združenih držav Amerike. Gre za moralistično politično kulturo držav Nove Anglije (New Hampshire, .Ma.ssachu.setts, Rhode Ksland, Connecticut), individuali.s-tično kulturo sreilnje-atlantskih ilržav (.New York, New Jersey, Pennsylvania, Delaware, .Maryland) in tradicionalistično kulturo Juga (Virginia, North Carolina, South Carolina, Georgia).
•Puritan.ska etika« je bila tista, ki je vtisnila pečat moralistični politični kulturi Nove Anglije. Tu je šlo za odrešitev »degeneriranega sveta«. To so imeli v svoji viziji puritanci, ki ,so se iz Anglije odpravili v Novi svet. V .\meriki je ta verska ločina želela vzpostaviti najboljšo možno tostransko vizijo svetega commonwealtha. Njegovi pripadniki naj bi dali vse od .sebe, da bi s trilim in prizadevnim delom clo.segali in izpolnjevali intere.se, ki bi bili ugodni tako za družbo kot tudi za posameznike. V takem okolju je politika zgolj pozitivno sred.stvo za napredek javne družbene in go.spoilarske blaginje. Politična aktivnost je državljanska dolžnost, opravljanje voljene politične funkcije pa odgovornost, ki jo je treba izpolniti pošteno, z vestjo in celo .sebično v smislu zadovoljevanja javnih nasproti privatnim interesom OiHson, 1988; !).
Pravo nasprotje novoangleške politične kulture je bila južnja.ška. Ta je bila tradicionalistična. Pri.seljenci, ki so krenili na ameri.^ki Jug, .so si postavili velike plantaže
in si s poljecielsivoin z uporabo suženjske delovne sile ustvarili bogastvo ter položaj v družbi. Gospodarstvo južnih držav ni bilo razgibano in prodorno. V tovr.stni politični kulturi vloga vlade ni bila služiti javnemu dobru. Njen namen naj bi bil ohranjati obstoječo družbeno ureditev. Plantažniki, kvazifevdalna južnja.ška aristokracija, so .se vedli kot gospoda in uprav ljali lokalne zadeve. .Milica, okrajna .sodi.šča in duhov.ščina so bili le njihova podaljšana roka. Gre torej za šolski primer elitizma (JiHson, 1988:4-5).
Tudi srednje-atlant.ske državice .so imele samo.svojo politično kulturo, četudi ni.so imele unilbrnuiega družlx;nega ali gospodarskega stila, kot je bilo to značilno za Jug in Novo Anglijo. Toda prav zaradi njihove pestrosti in razslojenosti se je v teh državah razvil značilen politični stil, ki je zaznamoval prihodnji tok ameriškega političnega življenja. .Ni torej šlo za kulturno dediščino kot v Novi Angliji ali na Jugu, marveč za politične navade. Prebivalci teh državic so bili nacionalno usmerjeni, družbeno sproščeni in tolerantni, individualistični in usmerjeni h go.spodar.ski konkurenčnosti. Šlo je torej za čisto liberalno politično kulturo, saj .so bili posamezniki brez novoangleških morali.stičnih vzorcev usmerjeni k .svobodnemu bogatenju posameznika. Politična kultura tukaj torej .še zdaleč ni bila uniformna, saj je v teh državah obstajala pestra go.spodar.ska, .socialna in ideološka razslojenost prebivalstva. Državljani srednje-atlantskih dežel so torej politiko videli kot sredstvo moči in vpliva, ki ju je bilo treba najprej egoistično pridobiti in potem spretno uporabiti za dosego javnega in vsekakor tudi zasebnega interesa, ki je v tej politični kulturi maksimalno izpostavljen (.liHson, 1988:5-6).
Če bi torej povzeli politično kulturo ZDA, koi .se je oblikovala ob načrtu ustave 1787 in ki je do današnjih dni v .svojem bisrvu in osnovi ostala bolj ali manj nespremenjena, bi lahko zapi.sali, da gre za kompromis med v.semi tremi omenjenimi političnimi kulturami trinajstih ameriških državic. Gre za »liberalizem« (real world) srednje-atlantskih državic (prispevale so tudi prodorni in nacionalistični politični stil), ki ga umirja moralistični vložek (ideal world) novoangleških državic, na osnovi katerega je utemeljeno Madisonovo »republikansrvo«, v.se skupaj pa počiv-a na jekleno trdnem podstavku pomirjujoče tradicije in nepremakljive stabilnosti ter kontinuitete južnih držav, zabeljene s ščepcem elitizma, ki .se je odlično povezal s srednje-atlantskim pogledom na prodornega in podjetnega politika ter skoval mit o »vsemogočnosti in odličnosti« ameri.ških političnih pretistavniških institucij.
1835: politična kultura ZDA v očeh Alexisa de Tocqucvilla
Do zanimivih zaključkov o ZDA je v tridesetih letih devetnajstega stoletja pri.šel Alexis de Tocqueville. Ameriško politično kulturo je opi.sal kot demokratično. V ameriški družbi naj bi vladala enakost (enakopravnost), kar |X)meni, da klasične aristokracije, ki je bila tedaj močno razraščena v Evropi, v ZDA ni bilo (Tocqueville, 1996a:51-53). Čeprav Tocqueville nikakor ni bil navdušen nad ameri.škim individu-alizmom (Tocqueville, 1996b:107-ll4), se ga je seveda zavedal. Menil je, da zaradi kombinacije demokracije in individualizma v ZDA obstaja nevarnost tiranije
večine, ki bi v neiigotinih okoliičituii» hihko ogrozila svobodo v Anieriki in celo sam obsioj ZDA (T<xi]iieville, 1996a:258-259).
Toda kljub zaskrbljenosti, se je Tocqueville zavedal ameriških mehanizmov, ki blažijo pomanjkljivosti demokracije in zmanjšujejo »tiranijo večine«. Gre predvsem za delitev oblasti na zvezno, državne in lokalne, kar onemogoča ab.sf>lutno centralizacijo oblasti in posebni položaj ameriškega sodstva, ki vpliva na oblikovanje in izvajanje zakonov (rocqueville, 1996a:260-268). Gre torej za zaščito posameznika preti morebitnimi zlorabami s strani v ečine.
Američani ne prene.sejo nikakršnih fiksiranih socialnih pregrad. Ameriška družba, in s tem tudi politična kultura, ni močno jjolarizirana. V |x>lariziranih družbah velja ostro razločevanje meti voditelji in vodenimi, med skupinami, ki ostro na.stopajo druga proti drugi, in meti različnimi sferami življenja (npr. družina in politične organizacije) (Merelman, 1989: i86). V ZDA je tako mnogo bolj pomemben fenomen socialne mobilnosti, ki posamezniku omogoča osebni u.speh, kot pa potirejanje klasičnim socialnim pritiskom (rocqucville, 1996b:43-»4), kar je denimo bolj značilno 2;i Kvropo. Individualizem posameznikov tako v ZDA najniočneje izpričuje ostro nasprotovanje poveličevanju voditeljev in zavračanje morebitnih omejitev zaradi kakrSnegakt)li apriornega pri.stajanja na kakršnokoli enakost v.seh po.sameznikov.
Zanimivo je, da je Tfxqueville celo pol .stoletja po nastanku ZDA poudaril |xjmen prvih priseljeticev in njihove mentalitete za njemu .s{xlobno |X)litično kulturo ZDA. Izhodi.ščna točka pr\ ih imigrantov namreč j^redstavlja osiuno, na ()od-lagi katere Američani definirajo v.se nove izzive in okoliščine sodobnosti in jih vključijo v vsakdanjo realnost (Tocqueville, 1996a;3 O- Čeprav so si bili zg<xlnji pri.seljenci različni, .so imeli skupne |X5teze, ki so bile predvsem po.sletlica enakosti položaja, v katerem so se znašli po prihodu v Ameriko. Slo je pretK sem za ljudi, ki so bili v -svoji evropski domovini (domovinah) v konlliktu s prevladujočimi družbenimi vzorci: bili so s takšnega ali drugačnega družbenega obrobja, zato ob odhcxlu iz domovine niso imeli nikakršne predstave o lastni večvrednosti - bili so preprosti, večinoma revni ljutlje. l't)leg tega pa so liili zaratli trde ameriške narave ljudje prisiljeni z lastnim najMrom in trutlom olxlelovati svoj kos zentlje. Delati so morali prav vsi, zato se ni nikoli mogla izoblikovati klasična (evropska) zemljiška aristokracija.'' Slo je torej za bolj ali manj izsiljeni individualistični pri.stop do zgod-nje-ameriškega gos|Xxlarstva. Prav te značilnosti pa so po Tocquevillu osnova za oblikovanje ameriške demokracije (Tocqueville, 1996a:35-36).
Zelo močan element individualizma ameri.ške politične kulture je .sekularna protestant.ska religija, ki dramatizira »herojski pobeg posameznika iz nelegitimnih spon večine« (.Merelman, 1989:'187). Tovrstna filozofija ima svoje nastavke v puri-tan.skem kalvinizmu, pre\'ladujoči religiji prvih priseljencev v Ameriko, ki je močno |X)udarjala svobodno voljo posameznika. Poleg tega Anteričani želijo zmagovati nad zlom, podobno kot so se za to zavzemali kalvinistični puritanski
' Izjemii je Mu le juiiijiiikti iirtsKibnicfjii. bi je lemeljllti na .cnienjsirii Suinji /*i mso ivljali za tjiiiti. manvi: le za rrsio tMornega ornilja zaln bi se lalibn r iliiliii leilanjega Casti n-bln ila so JiiinjaSbi /ilan-lainlbi zemljo ohtlelovall sami ■ z ii(>onil)o Izretino so/iKildraiiega naravnega onulja - sužnjev
pionirji. To pa .sc laiiko zgodi k- ob svolx)dncni otlločanju (posameznikov, ki .se odkxijo ravnali pozitivno. Zlo pomeni ptnlrediti se ali izvajali koriimpirano oblast. Heroj je torej tisti, ki .se izvije iz ali zdrobi nezdravo koriimpirano družbo in [Josiane osebno odgovoren in predan svobo<li ler naravnim pravicam. Prav ta prehod je najbolj opevan v ameriški družbi in je .skupno izhodi.šče mnogim ameriškim junakom kot .so denimo »Ilie Founding Fathers«, pred.sedniki Andrew jack.son, .Abraham Lincoln, Franklin Koo.sevelt in črni voditelj .Martin Luther King. .Skupne la.stnosti po.sameznikov. ki .so se borili proti takim in drugačnim omejitvam in krivicam »zlega« okolja .so bile volja, odvisno.st zgolj od .samega .sebe in pogum -z drugimi be.sedami gre za šolski primer individualistov (Mereliiian. 1989:'»88).
Prav Tocqueville je poudarjal pomen puritanske Nove Anglije za ameriško poli lično kulturo. Francoz, ki je zaničeval in ob.sojal suženjstvo, je opozoril, da .so .se v Virginijo, kamor .so prvi angleški pri.seljenci prišli že l607, priseljevali predv.sem pripadniki nižjih slojev in kriminalci, ki so od leta 1620 praktično uveljavili •suženj.stvo. V .Novo Anglijo pa .so l620 in kasneje prispeli puritanci, ki so uveljavili moralno-demokratični red. Ta naj bi bil po Tocquevillu o.snova ameriške politične kulture (Tocqueville, 1996a:.56- »8).
Tocqueville je opazil, da .se Američani [KKHitijo med.sebojno enaki.' Torej je logično, da imajo tudi enake pravice. Zato se je v ZDA razvila suvereno.st ljudstva. Združeni ljudje namreč laže branijo .svoje pravice skupaj kot pa po.samezno (Tocqueville. 1996a:57-6l). Kljub temu pa so se združili zgolj zaradi individualnih intere.sov in ne zaradi skupnosinih. .Skupnostni interesi v ZDA .so torej zgolj podaljšek individualnih.
Zelo zanimiva je Tcxquevillova analiza ameriške ustave in njenega nastajanja. Bistroumno ugotavlja, da .sta trinajst ameri.ških kolonij ob oblikovanju ZDA v |XPznem 18. stoletju zaznamovali dve težnji: centripetalne silnice .so bile utemeljene na ixxllagi večje moči ene kot pa trinajstih nacij v odno.su do zunanjih groženj; centrilugalne silnice pa .so bile posledica dej.srsa, da so bile ameri.ške državice ločene entitete z ločenim razvojem oziroma zgodovino in različnimi političnimi kulturami. Ameri.ška usi;iva je bila zgolj kompromis med temi silnicami.
Tocqueville vidi v ZDA izjemno uspešno konfederacijo. V primerjavi z drugimi, ki jih n:i%aja (Švica, Nemško cesarst\o, republika Nizozem.ska). imajo ZDA velikansko prednost: zvezna vlada ZDA dejansko vlada državljanom in ne po.sameznim enotam konfederacije. Poleg tega zvezna vhitLi svojo oblast lutli sanui neposredno izvršuje nad posameznimi državljani (Tocqueville, 1996a: 155-157). C.re seveda .še za en element individualizma v ZDA. Središče ameriškega političnega sistema je posameznik. Tako ima z\ezn;i vlada do posameznika prav enak odnos kot denimo državna, mestna oziroma okrožna (county) \lad;i. Zvezna vlada je zato pri izvrševanju svojih pristojnosti učinkovita nič bolj in nič manj kot vse druge nižje veje oblasti. Druge veje oblasti pa so hkrati od nje bolj ali manj neodvisne in samostojne.
Tocqueville ugotavlja, da je bil v času ameri.škega osamosvajanja individua-lizem ameriških državljanov moteč element, saj se je po začetnem zanosu in evfori-
' je xeredii zu enake miiinuxll nt ne za dejanski Immen Ih'sede enaknsi - denimu v /Hisetlnranjii materialnih dohrin.
ji pripravljenost državljanov, da se prostovoljno javljajo v vojsko in plačujejo za vojne izdatke dramatično zmanjšala. Slo je .seveda za egoistične interese |X)sameznikov, ki so v trenutku krize prevladali nad interesi, ki bi bili v skladu s splošnim dobrom (Tocqueville, 1996a:221). Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da ameriška vlada ni poskušala z odločnimi nasilnimi prijemi pridobiti nabornike in izterjati prispevke za vojne stroške. Vsi bolj ali manj neodločni poizkusi v tej stiieri so propadli. To je še en znak, ki kaže, da je ameriška vlada utemeljena na individ-ualizmu posameznikov: teh ni dopustno |X>škodovati oziroma prisiliti v nekaj, kar ni v skladu z njihovo voljo. Tovrstna frustracija ameriške vlade je vidna tudi po Tocquevillu. Vse do vstopa ZDA v prvo svetovno vojno, ZDA ne le da niso vojsko-\ ale nikakršne večje vojne, marveč so tudi zelo sramežljivo posegale v zunanjo politiko in celo vodile |Xi!itike takšnega ali drugačnega izolacionizma. To .se je jjonovilo tutli med obema vojnama in trajalo v^se do japonskega napada na PearI Harbour decembra 1941, ko so ZDA končno spoznale, tla .sveta ni več mogoče ignorirati. Rezer\'iran odnos ameriške velikanke, zaradi katerega ZDA celotno 19. in del 20. stoletja niso bile velesila (kar je nenavadno gletle na njihove naravne in človeške vire), pa je seveda mogoče razložiti prav z duhovnim stanjem ameriške nacije, ki je (bila) utemeljena na posamezniku - ta je (bil) njen osrednji element. Ameriški posameznik pa je (bil) - vsaj v povprečju - ozko provincialno usmerjen, nerazgledan in zainteresiran pretlvsem za lastne egoistične bolj ekonomske in manj politične intere.se.
Prav ti osebni interesi .so vzrok, ki omogoča, da Američani zelo vestno spoštujejo in izpolnjujejo zakone. Ker Američani močno verjamejo in zaupajo v .svoj politični sistem in ker so prepričani, da .so kot posamezniki nanj spo.sobni vplivati in ga po potrebi tudi preoblikovati, zitkone sprejemajo kot |X)godlx), ki so jo sami potlpisali. Seveda gre tu za vse zakone - tudi tiste bolj neprijetne (Tocqueville, 1996a:239-240). Te je namreč mogoče v prihodnosti spremeniti in odpraviti. Gre torej za .šoLski primer demokracije, ki temelji na individualizmu posameznikov.
1963: politična kultura ZDA v očeh Almonda in Vcrbe
.•študija ameriške politične kulture, kot sta jo razumela Gabriel Almond in Sidney Verisa V svojem tielu The Civic Culture (AlmontI in VerlDa,1963), je behavioristični način razi.skovanja, ki je v bist\'u popolnoma usklajen z ameri.škim individuali.s-tičnim duhom, saj raziskovalci s tem pristopom iz |X)sameznih delov (pt)samezni-ki) .sklepajo na celoto (nacija).
Politična kultura ZDA naj bi bila demokratična (.^mond in Verba, 1963:6-8). Šlo naj bi za participativno politično kulturo, v kateri so družbeni člani (posamezniki) usmerjeni k sistemu kot celoti - torej k njegovim političnitii in administrativnim strukturam ter proce.som. Pripadniki družbe, kjer prevladuje participativna politična kultura, so usmerjeni k inputom ter tudi outputom političnega sistema. Posamezniki v ttjvrstni politični kuluiri igrajo aktivno vlogo, pa naj si bodo s siste-mont (inputi in outputi) zadovoljni ali pa ne (.\lmond in Verba, 1963:17-20).
Vloge posameznikov oziroma udeležencev- ameriškega sistema so močno
razvite; veliko štev ilo posameznikov sodeluje v |K)litiCnem sistemu. Američani se čutijo dolžne aktivno nastop;iii na vseli nivojih političnega življenja v ZDA (lokalni, državni in zvezni). Prepričani .so, da lahko vplivajo na delovanje v.seh stopenj ohla.sii. Pogosto .sodelujejo v vrstah prostovoljnih a.sociacij. .\a |Xilitični sistem ZDA so močno ponosni (Almond in Verba, 196.3:1 jO-155). Očitno gre torej za sknijno intlividuali-stično politično kulturo.
Po mnenju .\lmonda in Verbe je amcrišk;i družba usi^eSna demokracija, saj so njeni državljani vanjo vključeni in aktivni v politiki. O tej so tudi ustrezno informirani in n;injo vplivajo. Ko oddajo svoj glas n;i volitvah, je njihova odločitev z-tradi omenjenih karakteristik dobro premišljena in temelji na skrbnem ovrednotenju znanih dejstev in tehtanju različnih alternativ (vVlmond in \'eiba, 196.3:47.5-'i7'i). Čeprav gre pri tovrstni razlagi ameri.ške politične kulture le za ideal, ki v realno.sii pnivzajjrav nikjer v celoti ne obstaja, p;i Almond in Verb;i tr<lit;i, da v ZDA obstoji z;ido.stna količina drž;ivljanov z omenjenimi karakteristikami, ki omogoča partici-pativno demokratično kulturo.
Osrednja zn;ičilnost preučevanja .rVlmonda in \'erbe pa je poudarek, da enotna politična kultura neke države .še ne pomeni izključevanja o.sebnih in lokalnih političnih usmeritev posameznika. Se več. Te ozke politične orient;K:iie so celo ztiružljive s politično kulturo in jo pozitivno dopolnjujejo. Tovrstni pogled na ix>li-tično kulturo je v celoti ;imeriški, .saj ameriška politična kultura temelji na posamezniku in lokalni identiteti. To je seveda poj;iv sui generis. V mnogih drugih državah je element po.s;imeznika in lokalnega (ne nujno) hihko pretežno moleč oziroma centnfugalen proces, ki razdvaja posameznike neke skupne, večje celote, kot je ilržava. V Ameriki seved;i ni tako. Posameznik je tu osnov;i, n;i kateri se gradi celotna n;ici(a, zato je pomembno, d;i je razpoznaven on in njegovi interesi. V procesu odločitev mora tudi sodelovati in .sploh biti politično ozaveščen.
Pomembne so tudi lokalne vrednote in ;ivtoritete, saj je prav lokalna oblast prvotna, izhodi.ščna oblast, iz katere izvirajo vse druge. .Mnoga pooblastila ameri.ških lokalnih oblasii zalo .seveda niso naključje. Treba je nenazadnje poudariti tudi pomen lokalnih oblasti ob n;istajanju ZDA, ko so .se le-te širile proli .še neci-vilizinmemu zahodu. Tedaj je bila zvezna obhist iz NVashingtona marsikje le oddaljeni pojem. Edina učinkovita oblast je bila lokalna oblast novih na.seljencev, ki .so le z iskrenim sodelov:injem lahko preživeli v divjini.
Problem raziskov;inj;i .\lmonda in Verbe je v konceptu r;iziskovanj;i, ki ga sicer upravičeno izvajata na primeru ZD.\, a bistveno manj upravičeno na primerih Velike Britanije, .Mehike, Italije in Nemčije. Posebej sporno je, ko v poglavjih, ki se tičejo profilov politične kulture, le izenačita z mišljenjem vprašanih |X)sameznikov v petih drž;ivah o njihovi nacionalni politični kulturi. Politična kultura je tu polem-taken> zgolj .seštevek političnih kultur posameznikov. V ameriškem primeru se to zdi tlejansko resnično...
Prav politična kultura je ti.st;i. ki omogoči obstoj in .seveda preživetje sistema. Vhidne .strukiure in institucije sistema .so drugotnega pomena. N;ijpomembnejša je politična kultura, ki je vezivno tkivo |X)litičnega sistema. Zato .se je pomembno vprašati, kako se prenaša iz genenicije v generacijo.
Politične kulture .se Jii mogoče naučiti v šoli. Sole pri učenju le-te igrajo le min-
inialiKj vlogo. To je v bisivii logično, saj gre pri |K>liiični kuliiiri za koniliinacijo siali.šč in vedenj, ki je zgrajena zelo kompleksno. Pogosto gre za vrsto nedoslednosti in uravnoteženih nasprotij.
Politična kultura se tako |>renaSa s pomočjo ktJinpleksnega procesa usposabljanja v mnogih družbenih institucijah kot so denimo družina, skupina vrstnikov, šola, ilelovno mesto in nenazadnje .sam politični si.stem. Sporočila teh institucij so v primeru različnih po.sameznikov različna. Poleg tega si jih posamezniki tudi razJično razlagajo. Seveda gre poleg manjšega, zavednega učenja oziroma dek> vanja in,stitucij v smeri političnega usposabljanja ludi za .serijo bolj ali manj naključnih dražljajev. Tako lahko oirok prisluhne pogovoru star.šev o politiki ali pa opazuje delovanje dela ali celotnega političnega si.stema.
Takšen tip političnega učenja je pluralističen po naravi, saj ob.staja mnogo virov, iz katerih prihajajo politični tlražljaji. S tem obstoji varovalka, ki preprečuje, da bi dražljaji, ki bi pri.šli le iz enega vira, izvajali prisilo ali pcnlobne motnje, katere bi poškodovale po.samezniku. .'^e več. V demokratični [Kilitični kulturi oziroma institucijah se posameznik že od malega lahko priuči sotlelovanja v delu in odločit\'ah posameznih političnih institucij. V učbenikih o domačem političnem sistemu sc I>osameznik .še dodatno pouči o političnem okolju, ki ga obkroža, in o možno.stih, ki mu jih nudi. To teoretično znanje seveda vseskozi preizkuša v lastnem življenju .skozi možnosti, ki mu jih (X)nuja okolje. S tem v političnem smislu v.se b<jlj oblikuje samega .sebe in lako postaja del politične kulture. To politično kulturo pa .seveda ludi sam dopolnjuje in spreminja s svojim obna.šanjem in |X)gledi na svet. .Seveda pa so ti pogledi in orientacije v veliki meri določeni .s pogledi in orientacijami prejšnje politične generacije.
Ameri.ška politična kultura je politična kultura zmernosti (Almond in \'erba:500). Obstoji sicer močno zavedanje o političnih problemih, a ti politični problemi niso življenjskega pomena za povprečnega človeka. I.judje .so vpeti v politiko, toda njihova v|x;tosi ni močno intenzivna. Takšno politično stanje se lahko pojavi le v družbah, kjer je politični razvoj jiotekal brez večjih zapletov in težav in kjer so politične zadeve dovolj pomembne, da privlačijo vse več in več ljudi, a hkrati ne tako pomembne, da bi .se taisti ljudje morali boriti s političnimi nasprotniki, da bi v.sako ceno ohranili svoje politične intere.se. Tovrstno ix)li-lično .sianje je vsekakor prisotno v ameriški družbi.
Ameriška politična kultura je nastala z zlitjem različnih političnih kultur in orientacij, ki so ob nastanku ZDA obstajale v ameri.škem pro.storu. Ne gre torej za izvirno inovacijo, ki bi bila ločena od starih norm in vzorcev. Te .so novi vzorci in siali-šča le dopolnili in ne nadomestili. Ob spreminjanju oziroma dodajanju novih okoliščin tako še danes nikomur ne pade na pamet, da bi rušil stare vzorce, navade in orientacije, da bi naredil prostor novemu. Ne gre za nikakršno revolucionarnost. Staro sc mora prilagoditi novemu in novo mora bili oblikovano tako, da ne ruši in ogroža starega. To pa nikakor ne pomeni, da je ameriška politična kultura konservativna. V njej gre za nenehno evolucijo - dopolnjevanje starega z novim. To ji omogoča napredek in preprečuje stagnacijo. V letih |X> nastanku ZDA .so tako denimo mnoge nove etnične skupine v »talilni kulturni lonec« ZDA prispevale svoje
ziuiCilnosii in tako obogatile ameriško politično kulturo, čeprav pa njenili osnov niso mogle usodno spremeniti. In prav to je temelj ameriške demokratične stabilnosti.
2000: ameriška politična kultura danes
Ameriška politična kultura je politična kultura mitologiziranega individualizma. Od nekdaj je bila utemeljena na individualizmu posameznikov. Zaratli stila nastajanja ameriške nacije, ki so jo nenehno dopolnjevali novi emigranti izza oceana (torej posamezniki in ne strnjena ljudstva), se je v stoletjih izoblikoval mit o posamezniku kot središču sveta. Posameznik je osnova nacije; posameznik je nosilec uspeha m napredka; posameznik je junak, ki se bori proti krivičnosti okolja; pos:imeznik je tisti, ki odloča o sebi in se povezuje z drugimi, d;i vsi skupaj (.skupina posameznikov) odločijo o svetu. Mit individualizma v ZDA že stoletja uporabljajo tako rekoč vsi, ki so imeli in imajo pomemben polož;ij v javnosti. V ZDA .sc je mit individualizma tako intenzivno vživel v ameri.ško politično kulturo, da )e sčasoma po.stal njen sinonim. Individualizem v ZDA torej v bistvu \.se pomembnejše institucije (predvsem pa množični mediji) mitologizirajo.
Tradicija ustanoviteljev Združenih držav Amerike je z;i Američane še dandanes močno pomembna. Gre za nekakšen romantičen odnos do preteklosti, ki je značilen ne le za ljudske množice, marveč tudi za ameriške politike. Ameri.ška politična kultura mitologiziranega individu;ilizma je v bistvu stil ameri.škega življenja, ki ni omejen zgolj na politično življenje, marveč sega v prav v.se sfere ameriškega vsakdaiui.
Američani so prepričani, da lahko s svojim osebnim .sodelovanjem vplivajo na ameriško politično realnost in jo spreminjajo, saj optimistično verjamejo v izredno moč posameznika. Na ameri.ški demokratični sistem, ki vsebuje številne zaščitne mehanizme prijazne posamezniku, so močno ponosni.
zadnjem času množični mediji pojem indiv idualizma stopnjujejo prek vseh meja. To je vidno predvsem v programu ameriške televizijske in filmske produkcije. Glavni junaki tovrstne produkcije so pogumni individualisti, ki tako ;ili drugače »rešujejo svet« s svojo osebno podjetnostjo in samoiniciativo. Znanih je mnogo primerov, ki vsak dan polnijo kinematografe in se pojavljajo na malih zaslonih tudi v Sloveniji. Najzanimivejši v zadnjem času je prav gotovo film Dan neodvisnosti, kjer ameriški pred.sediiik na čelu peščice ameri.ških bojnih letal poleti proti bistveno močnejšim zunajzemeljskim bitjem, jih porazi in reši človeštvo.
Ameriški množični mediji torej častijo kult prodornega in sposobnega posameznika - junaka, ki se bori proti krivicam in pomanjkljivostim nepopolnega okolja. Gre predvsem za boj za odrešitev posameznika oziroma posameznikov, ki tvorijo skupino. Te je potrebno ščititi ne glede na kakovost in moralno sprejemljivost njihovega mišljenja in idej. Ameriški sistem lahko obstaja le, če ne zatira po.sameznika, saj je posameznik njegova osnovna materialna in idejna enota.
Da pa bi posameznik uspešno deloval, mora živeti v dvojnosti. «Realni svet« mu omogoča svobodno uporabo sredstev gospodarske, politične, družbene in oseb-
nostne rasti ter razvoja. »Idealni svet« pa nui omogoča ohranitev in razvoj o.sebnostnih in kolektivnih vrednot ter prijazne interakcije z drugimi posamezniki, kjer se brez.skrbno zave nujno potrebnih kolektivnih pripadnosti in kvalitet.
I.ITliKATUKA
Almond. Gabriel A. in Sidney Verba (1963): The Civic Culture, Princeton University Press; Princett)n. New Jersey.
BihiC, Adolf (1992): Politična misel lederali.stov. Teorija in praksa, 5-6, 583-591.
IJrezov.^ek, Marj;in (1992): I'lditicna teorija v federalističnih spisih. Teorija in prak,sa, 5-6, 595605.
Dolbeare, Kenneth .M. (1984): American Political Tliought, Chatham Mouse PublLshers: Chatham, New Jersey.
i:pstein. David K (1994): Tlie Political Theory of the Federalist, Tlie Uniwrsiiy of Chicago Press, Chicago and I.ondon.
Krler. Fdward J. (1981): The Problem of the Public Good in The Federali.st, Polity, 4,649-667.
Hamilton, Ale.xander, James .Madison in John J;ty (1982): The Federalist Papers, Bantam liook.s. New York.
Hampsher-Monk, lain (1992): Modern Political Thought, »lackwell, O.xford.
Mirsch, H.N. (1986): The Threnody of l.iberalism, Political Theory, 3, 423-149.
Hobbes, Thom;is(196l): l.eviath;in. Kultura, Beograd
Jillson, Calvin C. (1988); Political Culture And The Pattern of Congre.ssional I\)litics Under The Articles of Confederation: Publius, The Journal Of Federalism, 1, 1-26.
I.ocke, John (1952): Hie .Second Treati.se of Government, Tlie Liberal Arts Press, New York.
Merelman, Richard M (1989); On Culture And [Politics in America, A l»crspeciive From .Structunil Anthropology, British Journal of l>oliiical .Science, 4, 465-493-
Paine Thomas (1987): Prava čovjeka i drugi spisi. Informator, Zagreb.
Schambra, William A. (1982): The RtK)Ls of the American Public Philt).«iophy, Public Interest, 67, 36-18.
Toc<iueville, Alexis de (1996a): Demokracija v Ameriki I, Krtina. Ljubljana.
Toct|ueville, Alexis de (1996b): Demokr,icij;i v Ameriki 2, Krtina, Ljubljana.