UČITELJSKI TOVARIŠ.
List za šolo in dom.
— ---~~
zhaja v 1. in 15. dan vsakega meseca ter stoji za vse leto 3 gold., a za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo, naročnino in oznanila pa Milic-eva tiskarna v Ljubljani.
Štev. 18.	V Ljubljani, 15. septembra 1888. 1. XXVIII. leto.
0 plemenitem srci.
Ivo Trošt.
Svrha, prava svrha ljudske šole ni samo, da deco formalno vzgojujemo, temveč je svrha tudi materijalna, to je, da ji izobražujemo voljo — blažimo srce. Kako naj pa učitelj to doseže, učitelj, ki je bil sam bržkone suhoparno izobražen? — Pitali so ga sè samimi kostmi in skeleti raznovrstnih znanosti, ali kaj boljega od njih, o tem ni v šolah slišal niti-bob. Kaj se meni suhoparni matematik za lepo, blago, plemenito, kar ni v njegovi stroki! Njemu je le za to, da razumeš, kar traduje, pa Bog! imej o tem kakov rabat za šolo, ali ne. I pri drugih realnih naukih je malone večinoma isti résultat. Ker pa v šoli o čistem realnem pouku niti besedice ne moremo črhniti, tedaj mislim tu „eno" reči le o tem, kako bi mogel učitelj sè svojim vedenjem in z vedênjem učencev svojih napraviti si dobiček, da je pripravi za javno življenje v tem, da vedo, kaj je plemenitost, in čutijo, kaj je prava človečanska plemenitost.
Ne mislim govoriti uprav o „srci", ker to so že drugi pred menoj na dolgo in široko opisovali. Namen mi je, da izrazim svoje nemerodajno mnenje, kako dovédi učitelj sè svojo vzunanjostjo in z obnašanjem učencev svojih mladino do spoznanja, kako mora človek delati, ako posluša glas plemenitega srca. Ali tega ne dosežemo baš tako lehko. Prvi pogoj mora nam biti navodilo : Učitelj bodi sam plemenitega srca!
Pri vsaki, le ugodno uporabljeni priliki ne smemo pozabiti vplivati na srce otročje. Za to pa je prilik dovolj. Vsi šolski predmeti ponujajo nam tega na koše. S tem pa ne mislim reči, da bi bil učitelj morda kakor „nravski učitelj", da bi povsod, celô pri vsaki črti raztresal svoje občutke ob usmiljenji, mehkosrčnosti, ljubezni do bližnjega, pravici itd. Tega ne! Dosegel bi s tem valjda baš nasprotno, kar misli. Nekateri poslušalci bi se pomehkužili, postali bi tesnosrčni, drugim pa bi vedno enolična morala presedala.
Omne nimium nocet! Dejanski dokazi, najboljši dokazi.
Učitelj dan za dnem kaznjuje in hvali. In uprav pri kaznovanji je najugodnejša prilika, da dejansko pokaže, kaj da je glas srca.
Simpatični občutki so v vsakega otroka srci. Treba samo, da je umejemo vzgajati in ne trdim presmelo, ako pravim: To je pripomoček šolski disciplini, kakeršnega ne izume nikdo. Ali ne samo disciplini pripomoček, to je tudi regulator socijalnega živenja. Ako bi vsak človek poslušal glas svojega srca in svoje vesti, ne bi trebali več nikakih kaznilnic, nikakih ukorov, nikakih postav. A kaj moramo za to, če ni tako, kakor bi
moralo! Po možnosti vplivajmo na to, da dosežemo barem nekaj onega, kar nam obeta plemenita vzgoja srca.
Nikjer ni po malem ubožcev, ubozib učencev in učenk. Revež prihaja v hudi zimi na pol bos in slabo oblečen v šolo. Součenci in součenke, v kojih srci še počiva občutek sočutja, posmehujejo se revežu, in kaj se zgodi — nesrečnik se kmalu sam sramuje revščine svoje. Tukaj povzdigni učitelj svoj glas; pa ne kar suho, rebernato. Napelji deco, da dojde naposled sama do tega, kar je treba storiti. Le male besedice je potem še treba, in premožnejši otroci bodo sami prosili roditelje svoje, naj pomagajo, kolikor mogoče. Toda to samo v vzgled. Tudi pri malih in prav majhnih prilikah o šoli damo lehko o tem dobro lekcijo. Dogodi se, da temu ali onemu učencu manjka kaka šolska priprava. Sosed mu je neče posoditi. Prosim, mili sodrug, pojasni vsi šoli in trdosrčnemu sosedu kratko, a jedrnato, kako bi bilo trdosrčniku pri srci, ko bi on ne imel iste stvari. Kako željno bi pač gledal druge, osobito sosede svoje, kako delajo to in ono, a on mora biti tako. Do druge ure uže preidejo na drugačen predmet. On bo moral zaostati. Kako srčno bi bil pač zahvalen prijatelju, ki bi mu to stvar posodil, če jo le ima odviše.
Ako se je to dogodilo enkrat, dvakrat, v tretje sigurno ne bode treba več. Otrok spozna, da to učitelj tako želi, in pri tem se bode še spomnil, zakaj tako želi. Spomnil se bode samega sebe. Tudi so morda v šoli učenci s pohabljenimi udi ali čuti. Nikak, še tako oster ukaz ne odvrne učencev od tega, da bi se vsaj skrivaje, ali kadar so sami, ne norčevali z nesrečnikom ter ga raznovrstno ne žalili. Pomoglo pa bo vsaj po malem to, da je opozarjamo na misel, ako bi bili oni sami taki. Ali ne bi objeli edinega sou-čenca, ki bi je miloval in zagovarjal? Ravno tako dobro se zdi revežu, če njegove napake spregledujemo ter mu pomagamo. Otroci naj spoznajo, da je i on, premda pohabljen, vender po božji podobi ustvarjen — človek —, tedaj nič manje nego mi, kateri Boga zahvaljujmo, da smo popolni na telesu svojem.
Kolikrat se dogaja, da se otroci posmehujejo kruljevemu, hromemu, slepemu beraču ali beračici. Hodijo za njim po cesti, predrznejši ga dražijo, prijemljejo, vlačijo za obleko, da se ubožec poslednjič res mora raztogotiti na ta neusmiljeni, trdosrčni, tako malo vzgojeni otroški svet. To je šele voda na njih mlin.
Ali če je otrok uže doma po roditeljih dobil dobro seme, ki se pozneje v šoli skrbno goji in neguje, nikdar ne učini kaj tacega. Nikaka zapoved, nikaka pretnja, nikaka kazen ne koristi več, ko lastno izpoznanje.
Otroci so pa radi raztreseni, pozabljivi in nagajivi. Da se tedaj o takih prilikah spomnijo, kaj je prav, treba je, ne samo tu in tam jim stvar predočiti, temveč i od njih samih slučajno izcrpljati, kaj je storiti. Z vajo dospemo do tje, da kakor hitro opazimo kakega pojma znak, uže nam je pojem sam v spominu. — Ne strašimo se! Tukaj imamo opraviti se srcem. Srce, plemenito 'srce je občutljivo:
„Duh plemeniti sam bo nosil boli, A sreče vžival sam ne bo nikoli".
Lepih uspehov nam tedaj obeta plemenitost srca. To je pa tudi socijalnemu ži-venju prvi pogoj. Samo suha znanost, kakeršne v šoli ne more biti, neoplemeni srca, tudi ne vzbuja nikakoršnih občutkov sočutja. V realnih znanostih srce otrdi. Podobno je skopuhu, ki je tako zakopan v svoje zaklade, da uže ne pozna več ni najbližjih sorodnikov in prijateljev. Največkrat pa vzraste vrhu takih znanosti rastlina, ki po konci nosi glavo svojo, ošabna cvetka oholosti in prevelike častihlepnosti. Tudi so le redki nasprotni slučaji, da bi plemenitost srca prešla v kak afekt, ker so drugi občutki toli močni, da prevladajo občutek sočutja. Ali če je ta skrbno in vestno vzgojen, dobiva vedno hrane dovolj,
da ostane svež liki cvetici na oknu, kateri nežna roka vsako jutro priliva in vsak večer daje hladilne tekočine. Nekako mirno dobra je taka šola, kjer vlada plemenitost srca. Nikdo se ne veseli nesreči svojega součenca. Ni med njimi razlike med revežem in bogatinom, mej kruljevim in čilih nog učencem. Vsaka kazen je premišljena, sitnih tožeb celo ni; pouk teče gladko, nekako tako, kakor, da mu je struja uže naprej namenjena. Zapovedi učiteljeve zvršujejo se točno, ker otroci vedö, da so potrebne, koristne. Učenci so osvedočeni, da je vedêuje učiteljevo plemenito, da se njihove misli nikakor ne smejo in tudi ne morejo ločiti od učiteljevih. De Amicis pravi: — „ma una voce che viene da un cor gentile si sente".
ZESZnJIgrsu SloTTezisUsist.
§. 39.
V	znanstvu je oživela staroslovenščina najprej na zapadu. Buditi so jo jeli češki Slovani. Tako je poleg že imenovanih mnogo storil v ta namen čestiti dr. Josef Jungman r. 1773, ravnatelj staromeške gimnazije v Pragi, u. 16. nov. 1847. Po slo-večih knjigah svojih na pr. „Slovesnost (I. 1820) i Historie literatury ëeské (I. 1825)", in zlasti po velikem „Slovniku (1835—1839)" je vzbujal k primerjanju s staro češčino in tudi s staro slovenščino. — Še bolj pa se je n.i tem polju trudil
V	â ce s la v Hanka, r. 10. jun. 1791 v Gorenji Vasi okraja Kraljevogradskega, učil se v Pragi, na Dunaju, pravoslovec postal v Pragi 1. 1818 reditelj češkega muzeja, prelagatelj iz slovanskih jezikov, 1. 1848 na vseučilišču učitelj jezika staroslovanskega, ruskega, poljskega in češkega, u. 12. jan. 1861. — Učenec i naslednik Dobrov-skega dajal je v novejših oblikah na svetlobe spise njegove na pr. Pravopis česky 1. 1817 i 1849; Mluvnice češka 1. 1822, 1831, 1849; Mluwnice polského jazyka podle Dobrowského 1839, II. 1850; Slavin II., Etymologikon 1833, Glagolitica 1834, II. 1845 itd. Priobčeval je stare spomenike češke, pesni narodne in skladal umetne; 1. 1817 je našel in 1. 1818 prvikrat priobčil glasoviti „Rukopis Kralodvorsky" (IX. 1. 1843 itd.), kteri je bil tako čudne osode zanj v življenju in po smrti, kajti pravda o njem vrši se še sedaj — brez konca in kraja! — Za staroslovenščino pomenljive pa so knjige:
P o č â t k y posvâtného jazyka slovanského Vâceslava Hanky. V Praze. 1846. 8. 47. — Načala svjaščennago jazyka Slovjanü Vjačeslava Ganki. Vü češskoj Pragê. 1846. 8. 47. Prvo je v besedi češki, drugo v ruski, z berilom iz Ostro-mirovega evangelija, ter z azbuko cirilsko in glagoliško.
Sazavo-Emmauzskoje svjatoje Blagovëstvovanije, nynčže Remeš-skoje, na neže prčže prisjagaše pri včnčalnom myropomazanii čari francustii, s pribav-lenijem s boku togože čtenija latinskymi bukvami, sličenijem Ostromirova evangelija i Ostrožskych čtenii (Codex Sazavo — Em a un ti nus sive Rem en sis). V Prazé, 1846. 8. XXXII. 200. — Na koncu je pripisano z roko spisovateljevo: „Lët gospodnich 1395. Tato evangelie a epistolie ješto su pisani slovënskim jazikem, ti jmaji spievani biti na hodi, kdiž opat pod korunu mši služi. A druga strana tiëchto knižek, jenž jest podle russkeho zakona, psal jest svati Prokop opat svii rukii, a to pismo russke dal nebožtik Karel čtvrti car rzimski k oslavëni tomuto klašteru a ke cti svatemu Jeronimu i svatemu Prokopu". — Prvikrat je pa ta spomenik na carja Nikolaja stroške prišel na svetlo v Parizu pod naslovom :
Evangelia slavice, quibus olim in Regum Francorum oleo sacro inungendorum solemnibus uti solebat ecclesia Remensis, vulgo Texte du sacre, ad exemplaris
18*
similitudinem descripsit et edidit Silvestre ordinis s. Gregorii Magni unus e praefectis aliorumque ordinum eques. Lutetiae Parisiorum. 1843. S Kopitarjevimi „Prolegomena historica" (Vid. Slav. Bibliothek 1851. I.).
Spomenik ta ima dva dela: prvi je pisan cirilski, drugi glagoliški. — Imenuje se Sazavski, ker se je prvi del cirilski dobil v Sazavi samostanu, kteremu prvi opat je bil sv. Prokop (u. 1053). Obhajala se je ondi služba božja slovenski od 1. 1030 do 1097 morda koj po menihih došlih iz nekdanje Panonije. — Emavzski: Karel IV.je v predmestju Pražskem sozidal cerkev in samostan ter vanj poklical menihov iz hrvatskega Primorja, kteri so s papeževim privoljenjem ondi — na Slovanech — služili liturgijo slovenski. Posvečena je bila cerkev 1. 1372 na velikonočni ponedeljek, kedar se čita evangelij o dveh učencih gredočih v Emavz, in potem so samostanu rekati jeli Emavz. Tem redovnikom je poklonil Karel IV. spomenik Sazavski, in oni so pridejali drugi glagoliški del — epistolie a evangelie — ter s biseri in dragimi svetinjami opravili knjigo, ktera je rabila opatu pri slovesni maši (sub infula). — Rem s ki: Emavzski samostan prevzemö 1. 1419 Husovci, kteri — ločeni od cerkve katoliške — pošljejo 1. 1451 po mistru Konstantinu Angeliku z drugimi darili knjigo v Carigrad patrijarhu, da bi jih rajši sprejel v cerkveno občestvo. Tu pa knjige niso kaj čislali, in 1. 1546 jo prinese grški slikar Paleokapa na prodaj v Trient, kjer so zbrani bili katoliški škofje; kupi jo nadškof Remski, knez iz hiše Lotrinške, ter 1. 1554 pridene bukvam, na ktere so prisegali o venčanju francoski kralji. Francozi so jih imeli jako v čislih („un des plus precieux monuments de notre historié nationale" — Silvestre), češ, da so spisane v jeziku staro-indiškem ali sanskrtskem in nadeli so bukvam ime „texte du sacre" (Na bukve slovenske prisegal Burbon — cf. Koseski). — L. 1717 pregleduje ruski car Peter v Remih on-dašnje draginje, čita cirilski pisani del, glagolice ni poznal, ter pové, da je to slovansko evangelije. L. 1721 tajnik ruskega opravništva cerkvenemu predstojništvu na prošnjo prestavi prvo stran. L. 1789 Anglež Ford Hill na Dunaju vidi glagoliške spomenike ter pové, da je onemu v Remih drugi del pisan tudi glagoliški. L. 1793, kedar so konča-vali vse, kar je spominjalo na kraljestvo, izginile so tudi te bukve. Dobrowsky v Instit. XIV. piše: „Evangelia slavonica lingua exarata, religiose Remis servata, quae reges Gal-liae coronandi praestando jusjurandum tangere solebant, furor tumultuantium, proh dolor ! igni tradidit". Enako obžaljuje to Kopitar v „Glag. Cloz.", kjer vendar prosi francoskih zgodovinarjev, naj tolikanj zuamenitega spomenika poiščejo. L. 1838 pošlje car Nikolaj v Reme Turgenjeva, kteri ga res najde v mestni knjižnici mej drugimi rokopisi, toda — brez lepotičja, brez biserov in drazih svetinj! L. 1842 se stvar razglasi in 1. 1843 pride spomenik na svetlo po carjevem naročilu v Parizu, 1. 1846 pa ga v Pragi priobči Vd-ceslav Hank a.
Tako osodo imel je torej „Codex Sazavo-Emauntinus sive Remensis!" Nekteri jo opisujejo nekoliko drugače, in jezikoslovci so različnih misli tudi o tem, kdo je spisal ta ali oni del in v kteri dobi (Cf. Slav. Bibl. 1851 pg. 83).
Svçtoje Evangelije po Ostromirovu süpisku 1056 i 1057 lêtû. Izdanije Vgščeslava Ganky. Prazê. 1853. 8. XII. 206. — Našel je ta spomenik J. A. Dru-žinin po smrti carice Katarine II. v njenih sobah, in car Aleksander I. ga je poklonil javni knjižnici Petrogradski. V sebi ima evangelije, in to po nedeljah, počenši z velikonočno. Prepisal ga je iz starejšega rokopisa v Cirilici dijakon Grigorij za posadnika Josefa Ostromira v Novgorodu, kjer je namestoval sorodnika svojega kneza Izeslava, kteri je pa vladal v Kijevu. Prepisaval ga je od 21. oktobra 1056 do maja 1057 ter marsikaj, kakor sam pové, tu in tam spremenil, češ, naj se mu nikar ne zameri, da ni še več prenaredil v njem. Spomenik je znamenit, ker je prvi z gotovo letnico. Naznanjen je
bil najprej 1. 1806; 1. 1843 ga je na svetlo spravil v Sanktpeterburgu Vostokov, 1. 1853 v Pragi pa V. Hanka. Spisal mu je predgovor, v kterem pripoveduje njegovo zgodbo, v češkem, ruskem, maloruskem, poljskem in srbskem jeziku, vravnal ga po evangelistih ter razložil z nekterimi primerami na koncu (Vid. Miklosich. Zeitschrift f. oest. Gym. 1853). —
Božistvennaja služiba. Divinum officium. Izdanije Vgščeslava Ganky. Praze. 1854. 16. str. 32. — Ostatki slav. bogosluženija u čehov. Praze. 1859. —
Hanka je (Vid. Slav. Bibl. 1851. S. 267 -321: Entgegnung auf Herrn W. Hanka's albernheiten u. lügen v. Miklosich) stare spomenike uekterikrat razlagal res le po svojih dozdevkih, marsikaj zagrešil, a vendar je — nekako srednik mej Cehi in drugimi Slovani — staroslovensko vedo in slovansko vzajemnost dokaj pospeševal in je zarad tega Cehom samim bolj v čislih nego posebnim učenjakom.
V tem smislu je mej prvimi buditelji pač tudi Jan Koli ar, r. 1793 v Mošovcih stolice Turčanske, evangelik, u. 1852 profesor bajeslovja in starožitnosti slovanskih na Dunaju. Kolär slovi ne le po svojih narodnih in umetnih spevih, po „Slavy Dcera" ali po pesniških spisih p. „Slava bohynč a püvod jmena Slävüv", ampak tudi po raznih uče-nostnih razpravah o starodavnosti Slovanov, o književni vzajemnosti (Ueber die literarische Wechselseitigkeit zwischen den verschiedenen Stämmen u. Mundarten der Slaven. Pest 1837. Leipzig 1844) itd. Šafafik je kazal, kaj so Slovani bili nekdaj in kaj so še sedaj; Kolär pa, kaj naj bi bili v prihodnje, ter se je rojakom tolikanj omilil, da so mu na spomenik nagrobni vpisali: Živ jsa nosil v srdci närod cely, zemrev žije v srdci narodu celeho" (Vid. Naučny Slovnik). — Prav tako ima tudi mnogo zaslug František Ladislav Celakovsky, r. 1799 v Strakonicih, u. 1852 profesor slovanske filologije v Pragi, ne le po krasnih zbirkah starih pesni slovanskih narodnih, čeških, ruskih, slovenskih (cf. Čbelica, Prešern), ampak tudi po učenih spisih svojih p. Všeslovanska začatečni čteni 1. 1850; čteni o srovnavaci mluvnici slovanske; Mudroslovi narodu slovanskeho v pfislovich 1. 1852 itd. — Mej take buditelje se šteti sme:
Ignac Jan Hanuš, r. 28. nov. 1812 v Pragi, doktor filosofije, profesor v Levovu, od 1. 1860 vseučiliški knjižničar v Pragi, kjer je u. 19. maj. 1869. Spisal je na pr.:
Die Wissenschaft des slavischen Mythus. Lemberg 1842. To knjigo je poznej mnogotero in bistveno sam popravljal. — Svaty Kyril nepsal kyrilsky než hlaholsky. L. 1857. Temu nasproti je trdil F. J. Jez bera (r. 1829, u. 1867): Kyril a Method nepsali nikdy hlaholsky, než kyrilsky. V Praze, 1858. 8. 72. Gorel je za Cirilico, vredoval Slovenina 1. 1863 itd. — Der bulgarische Mönch Chrabr itd. sp. Hanuš. Cf. Slavische Bibliothek II. 1858: Zur Glagolica-Frage. — Sostavil je več monagrofij, pisal o staročeski literaturi, v Čas. Čes.Museum., in priobčil knjigo: „Das Schriftwesen u. Schrifttum der böhm. slovenischen Völkerstämme in der Zeit des Ueberganges aus dem Heidentume in das Christentum". Eine lit. hist. Abh. zur Jubilaeumsfeier der Auff. d. Grüuberger u. Königinhof. Hss. Prag. 1867. 8. 114.
Lavoslav Geitler r. v Pragi 1. 1847, učil se ondi pa na Dunaju, 1. 1870 postal doktor filosofije, pisal v Čas. Česk. Mus. p. O stavu a pokrocich srovnavaciho jazyko-zpytu itd., 1. 1874 redoviti profesor slavistike na vseučilišču Zagrebškem, potoval v Ma-cedonijo, na Athos, na Sinaj, u. 2. jun. 1885 na Dunaju. Preiskaval je marljivo jezik bolgarski in litavski, dal na svetlo nekaj dotičnih narodnih pesni itd. Posebej je priobčil na pr.:
Starobulharskä Fonologie se stälym zretelem k jazyku litovskemu. Sepsal Dr. Leopold Geitler. V Praze, 1873. 8. VI. 132. — S pomočjo jugoslav. akademije je dal v Ci-
rilici na svetlo glagoliška sloveča spomenika: Euchologium (Molitvenikü ili Trebnikü) 1. 1882. 8. VI. 197, in 1. 1883 Psalterium Sinaiticum, Glagolski spomenik mana-stira Sinai — brda, vü Zagrebu. — In naposled: Die albanesischen und slavi-scben Schriften von Dr. Leopold Geitler, mit 25 phototypischen Tafeln. Wien, 1883. fol. X. 1883. (Vid. Kres 1885; Zvon 1884; Jagič „Četyre kritiko-paleografičeskija staty" 1884; Archiv VII. itd.).
Martin Hattala r. 1821 v Trstenu stolice Oravske, knez ili svečenik biskupije Ostrigomske, od 1. 1853 profesor slovanske filologije v Pragi. Spisal je mnogo slovniških knjig o jeziku češkem i slovenskem (slovaškem), posebnih jezikoslovnih razprav v latinščini, češčini in nemščini, v čas. čes. Mus., zlasti p. O Fr. čelakovskeho srovnavaci mluvnici 1. 1855., Opomčru cyrillčinyknynejšim n are čim slovanskym 1. 1855; Mnich Chrabr 1858; Slovo o polku Igorovč 1858; Libušin Soud, Zelenohorsky a Kralodvorsky Rukopis 1. 1858—60 etc. — O knjigah p. Ba-bukič, Šembera, Buslajev itd. Brus jazyka českeho. V Praze 1877. 8. 304 itd.
§• 40.
Srbom v Lužicah je glede nove in stare vede slovanske znamenit buditelj bil na pr. Jan Peter Jordan r. 1. 1818 v gorenji Lužici, doktor filosofije, profesor jezika i slovstva slovanskega v Lipsku, naposled književnik v Avstriji (Zukunft). Po Do-brovskega sostavu je spisal „Grammatik der wendisch - serbischen Sprache in d. Oberlausitz" 1841. 8. 204. — L. 1842 jel je v Lipsku izdajati v smislu nekdanjega Slavina i Slovanke „Jahrbücher f. slaw. Literatur, Kunst u. Wissenschaft", v kterih je marsikaj o Slovencih (p. 1844 Novice, Blaže in Nežica; 1845 Klančnik, Kopitar, Vodnik, Jarnik; 1847 Slomšek itd.). — Sodelavec in še izvrstnejši buditelj svojim rojakom je bil Jan Arnošt Smoler (rus. Smoljar, nem. Schmaler), kteri mu je pomagal, da se je 1. 1847 vstanovila Matica serbska, ter je 1. 1848—9 prevzel vredovanje Jordanovih „Jahrbücher". R. 1. 1816 r Luči (Merzdorf) je u. 1. 1884 v Budišinu. Priobčeval je knjižice slovniške, narodne pesni, preložil na srbski „Kralodvorsky Rukopis", Hilferdinga „Istorija Baltij-skih Slavjan" itd., vredoval časopis Macicy Serbskeje, „Slavische Jahrbücher" (neue Folge) 1. 1852—8, Zeitschrift f. slav. Lit. 1. 1862—5, Centralblatt f. slav. Lit. u. Bibliographie" 1. 1865 — 8 v prostih zvezkih ali listih etc. Naslednik mu je p. M. Hörnik, E. Muka; zlasti dr. Pfuhl, profesor v Budišinu, kteri je spisal svojo „Laut- u. Formenlehre der oberlausitzisch-wendischen Sprache. Bautzen. 1867. 8. 124." vže popolnoma na podlagi staroslovenščine Miklošičeve itd.
August Schleicher r. 19. febr. 1821 v Sonnebergu (Meiningen), doktor in profesor sanskrta in primerjajočega jezikoslovja v Pragi od 1. 1850, od 1. 1857 v Jeni, u. 6. dec. 1868. O staroslovenščini je spisal na pr.:
Die Formenlehre der kirchenslawischen Sprache. Bonn, 1852. 8. XXHI. 376. — Jako slovi veliko njegovo delo: „Compendium der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen. Weimar. I. 1862. II. 1866. Indogermanische Chrestomathie, kjer se nahaja str. 259—294 das „Altbulgarische". Sodeloval je v „Zeitschrift für vergleichende Sprachforschung (Kuhn — Schleicher)", kjer je mnogo njegovih kritičnih sostavkov o jezikih in knjigah slovanskih itd. Na pr.: Kurzer Abriss der Geschichte d. Slav. Spr. — Ist das Altkirchenslawische Slowenisch? B. I. etc. (Cf. Rad. VI. Jagič. — Hlas 1886).
Da se je staroslovenska veda vzbudila in tolikanj povzdignila, pripomogli so pač mnogo nemški učenjaki velikani; na pr. brata V. in Fr. Humboldt, J. in V. Grimm, Fr. Diez, A. Pott, vzlasti F. Bopp, A. Shleiche r, sedaj Curtius itd.
Fran Bopp r. 1791 v Mogunciji (Mainz), od 1. 1825 v Berolinu profesor sanskrta in primerjajočega jezikoslovja, u. 1867. Novo pot v jezikoznanstvu pokazal po velikih delih p.: Lehrgebäude der Sanskritsprache. Berlin 1827. Glossarium sanscritum. 1840 —44. Vergleichende Grammatik des Sanskrit, Zend, Armen., Griech. Lat. Lith. A Its lav. Goth u. Deutsch. I. 1833. II. 1857.
Dr. Ivan Anton Scopoli.
V spomin stoletnice njegove smrti. Spisal Fran Kocbek.
„Ti mož si bil, zvest svojemu namenu, Učen, občepriljubljen, spoštovan, Priboril čast si svojemu imenu Z duha modrostjo, vstrajnostjo obdan."
Lanski.
Dne 22. junija t. 1. praznovalo je slavno rudniško mesto Idrija redko slavnost — stoletnico smrti I. A. Scopoli-ja, slavnega učenjaka in prirodoslovca. Da-si se Scopoli ni porodil in ne umrl v Idriji, kjer je le kratek čas bival, pridobil si je vender mnogo zaslug za slovensko Almadeno, še več pa za vso Kranjsko in sosedne dežele. Da-si je bil mej Slovenci tujec, ipak smo mu mnogo hvale dolžni, ker je našo domovino znanstveno preiskoval ter njeno lepoto in zanimivosti razkril učenemu svetu. Zato izpolnimo pač le svojo dolžnost, ako se pri tej priliki hvaležno spominjamo slavnega moža ter se natančneje seznanimo z njegovim življenjem in delovanjem.
1. Scopolijevo življenje.
Ivan Anton Scopoli porodil se je 3. junija 1. 1723. v tirolskem mestu Cavalese, ki leži v dolini Fleims.*) Njegov oče, Fran Anton, je bil doktor prava, častnik in vojni komisar tridentinskega knezoškofn. Njegovi materi je bilo ime Klavdija Katarina. Bila je hči Antona pl. Gramola, tridentinskega patricija.
Scopoli je obiskoval gimnazijo v Cavalesi, pozneje v Tridentu in zadnjič v Hallu pri Inomostu. Potem se je učil medicine na inomoškem vseučilišči. Tam so mu bili učitelji: Hironim Bacchettoni za anatomijo, Friderik Peyer za institutiones medicas, Karol Gessner za klinično medicino. Vender je bil medicinski pouk na inomoškem vseučilišči zelo nedostaten. Tako n. pr. ni bilo nikogar, ki bi predaval pri-rodopis, kemijo, materio medica, patologijo in terapevtiko. Zato je bil Scopoli primoran prebirati knjige odličnih zdravnikov, kakor Boerhavejeve, Hoffmannove, Sydenhamove itd.
Na inomoškem vseučilišči je ostal Scopoli tri leta. Doktorat dobil je 1. 1743. Zdravniško prakso izvrševal je potem več let v bolnici svojega rojstnega mesta, nekaj v Tridentu pod vodstvom Zucchelina, nekaj pa v Benetkah pod slavnim zdravnikom Lothar Lotti-jem.
Scopoli se je oženil 12. febr. 1. 1749. z Albino pl. Miorini, hčerjo Karola Antona pl. Miorini, ki je bil zelo bogat mož in tajnik pri Magnifica Commita di fieme v Cavalesi. Tako je postal sorodnik mnogim odličnim obiteljim.
Rastlinstvo zauimalo je Scopolija užč v nežni mladosti. Takrat obiskoval je često lekara, ki je nabiral rastline, da tako pozve imena in porabo rastlin. Večkrat spremljal je tudi može, ki so v inomoških planinih kopali razne korenine. Na teh izletih nabral je mnogo rastlin, katere je posušil ter jim pridejal farmacajska in Banhin-ševa imena.
*) Njegov rojstni dan ni določno znan; pisatelji navajajo 13. in 3. junij. Največ jih rabi zadnji podatek.
V	Benetkah videl je več botaničnih vrtov, mej temi zlasti vrt slavnega Sesler-a 1.1745. Značaje rastlin učil seje po Tournefort-u, Ray-u in po prvi izdaji Linne-jeve knjižice: „Systema naturae", ki je tačas zelo iznenadila znanstvene kroge ter storila v botanični vedi veliko premembo (1735.) Povrnivši se v Cavalese narejal je botanične izlete v Adižanske planine. Redkejše planinske rastline je tudi risal.
V Tridentu ponujala se mu je ugodna priložnost, da je smel spremljati sekovskega knezoškofa v Gradec. To mu je pripomogel Peter Burser, ki je bil takrat zdravstveni predstojnik v Tridentu. Scopoli je nehal nabirati rastline in je potoval z Leopoldom grofom pl. Firmian-om v Gradec in Sekovo. Na Štajerskem je ostal kaki dve leti.
V	tem času pripravljal se je za izpit iz vsega zdravilstva, katerega je imel položiti na dunajskem vseučilišči. Takrat smel je namreč v vseh avstrijskih deželah izvrševati svojo prakso le isti zdravnik, ki je napravil izpit na Dunaji. Ko je grof Firmian ostavil svoj sedež v Sekovi, odišel je Scopoli 1. 1753. na Dunaj, da položi poprej omenjeni izpit. Izpraševalni komisiji, kateri je predsedoval van Swieten,*) odgovarjal je šest ur na mnogobrojna vprašanja iz vsega zdravilstva. Ko je še konečno javno zagovarjal nov rastlinski sestav (Methodus plantarum enumerandis stirpibus ab eo hucusque repertis destinata, Vindobonae 1754), dobil je potrebno dovoljenje.
Nato je šel Scopoli k van Swietenu, da bi mu preskrbel fizikat, s katerim bi lehko preživil sebe in svojo obitelj. Swieten mu je obljubil, rekoč: „Prvi fizikat dobite Vi, ker ga zaslužite", a vender mu ni mogel dobiti ravno prostega protofizikata v Lincu na Zgornjem Avstrijskem. Scopoli je dobil mnogo slabejši in šele pred kratkim ustanovljen fizikat v Idriji, kamor je prišel 1. 1754. Kakor bodemo pozneje videli, imel je Scopoli tu mnogo nezgod. Uže potovanje samo je bilo nesrečno. O tem nam piše Scopoli tako-le: „Vrnil sem se v svoje rojstno mestice, da bi ženo in hčerko pripeljal naj-pred na Dunaj in potem na določeni mi kraj. V Hallu sem moral zaupati obitelj ladji na takrat zelo naraščenem Inu. Začetek potovanja bil je srečen. Ali drugi dan prebila se je ladija pri kraji Ungeroth na zgornjem Bavarskem, pripeljäje se na neko pod vodo skrito deblo, ter se je napolnila večjidel z vodo. Baš sem dremal, ko me prestraši tarnanje nesrečnikov in ko zagledam okoli in okoli bobneče in razbiti ladji grozeče se valove. Svoje opomnim, naj se z neoslabljeno srčnostjo prepuste previdnosti. V tej stiski približa se ladja, ki reši mene, soprogo, hčerko in deklo iz orkusovega žrela. V neki kmetski hiši so bili sprejeti na pol mrtvi v vodo plavajoči nesrečniki. Tu so ostali tako dolgo, da jih je voz spravil v Wasserburg, od koder sem odišel na Solnograško. Tam me je prijazno vsprejel dr. Rense, pri katerem sem ostal tako dolgo, dokler se mi ni ponudila ugodna priložnost priti, najpred v Line, potem na Dunaj. Pri razbitji ladje so se moje knjige in orodja premočila in večjidel je bilo vse uničeno. Ko je cesarica Marija Terezija o tem slišala, podarila mi je 500 gld. in me tako saj nekoliko odškodovala. S to pomočjo odišel sem v Ljubljano in potem v Idrijo. Ta kraj, ki je dobil ime od bližnjega lijaka, sestoji iz jako revnih, tja v hribe postavljenih koč rudarskih. Ko sem ga od daleč zagledal, polastila se je mojega srca slutnja vseh nezgod, ki sem jih potem skoro šestnajst let prebivati moral v tej ječi. Mesto plače je imel zdravnik samotrštvo z vinom; jezik kranjskega ljudstva mi je bil popolnoma neznan; želje rudarskega vodstva**) o zdravniku niso bile izpolnjene z dvorno odločbo; pri tem pa dolžnost zdraviti 2000 ljudi brez vsacega plačila — koliko sitnosti sem imel, lehko vsak ume. Vrhu tega
*) Gerharda barona van S wi et ena; najslavnejšega uienca Boerkave-ja, poklicala je Marija Terezija 1. 1745. kot profesora na dunajsko vseučilišče. Kmalu potem postal je hišni zdravnik velike cesarice in ravnatelj vsega zdravilstva v Avstriji.
**) Takrat (1754—1764) je bil Anton pl. Sartorius rudarski svetnik in vodja rudokopa.
sem še dvakrat pogorel, ženo in otroke pokopal, lekarno moral vnovič napraviti ter še imel mnogo drugih neprijetnosti, katerih nisem mogel več prenašati.*)"
Vse nezgode so ga zadele, kakor bi mu hotele potlačiti telo in duha. Swietena prosil je Scopoli pismeno, naj mu preskrbi drug fizikat, katerega mu pa ni mogel pridobiti. Potem še-le, ko je sam potoval na Dunaj, poboljšal si je nekoliko svoj položaj. Dobil je 400 gld. letne doklade, za kar se je zavezal prevzeti rudniuoslovska predavanja na rudarski šoli.
V takih neugodnih razmerah je živel Scopoli. Z ljudmi je malo občeval. Uteho in pokoj je našel le v ogledovanji prirode, kakor sam tako lepo piše: „Memores estote semper, me Naturae theatrum non studii, sed animi causa colere ad lenienda nimirum tristissimae vitae fastidia". („Pomnite, da se v naravino življenje nisem uglobil radi poklica, nego sem le nagnenju srca sledil, da bi si olajšal pezo prežalostnega življenja". — Glej „Entomologia carniolica", predgovor"). —	(Dalje prih.)
Poročilo o pošiljatvah za „Prvo slovensko stalno učilsko razstavo" „Pedagogiškega društva" v
Krškem.
(Dalje.)
„Glasbena Matica" v Ljubljani:
1.	Glasbena Matica. Zvezek I. Nedvčd: „Mili kraj", moški zbor. Ipavec: „Danici", za samospev i brenčeči zbor. Foerster: „V tihi noči", čveterospev. Gerbič: „Mojemu rodu", moški zbor.
2.	Zvezek II. Foerster: „Slava Slovencem", moški zbor. Nedvčd: „Moja rožica", čveterospev. Stockl: „Opomin k petju", moški zbor.
3.	Zvezek III. V spomin Antonu Janežiču o slovesnem razkritji spominka v Lešah dne 13. avgusta 1876. Vglasbil Anton Foerster. Besede Jos. Cimpermanove.
4.	Zvezek IV. Zbirka slovenskih napevov za čvetero ali petero moških glasov. 1877.
5.	Zvezek V. Zbirka slovenskih napevov za čvetero ali petero moških glasov. 1878. Cena 1 gld. 40 kr.
•• 6. Zvezek VI. Zvončki ubrani. Pesni za sopran, alt, tenor in bas. Uglasbil dr. B. Ipavec. 1878.
7.	Zvezek VIL Zbirka slovenskih napevov. 1880.
8.	Zvezek VIII. Zbirka slovenskih napevov. 1880.
9.	Zvezek IX. Zbirka slovenskih napevov. 1881.
10.	Zvezek X. Zbirka slovenskih narodnih pesnij. Za mešani in za moški zbor sestavil, vredil in harmonizoval A. Foerster. 1882.
11.	Zvezek XI. Vojaci na poti. Po besedah Simon Gregorčičevih vglasbil A. Nedvčd, 1882. Cena 45.
12.	Zvezek XII. Štirje slovenski napevi za moški zbor vglasbil A. Nedved. 1882. Cena 40 kr.
13.	Zvezek XIII. Osem napevov za moške glasove, zložil A. Foerster. 1884.
14.	Zvezek XV. Njega ni! Besede Simon Gregorčičeve. Čveterospev, zložil A. Foerster. Op. 35. Cena 40 kr.
*) Delicae, Pars III, p. 80.
15.	Zvezek XVI. Zbirka slovenskih napevov, ubranih za čvetero ali petero moških glasov. 1885.
16.	Zvezek XVII. Slovenski napevi za čvetero in petero glasov, zložil A. Nedved. 1. Oblakom. 2. Na goro. 3. Nazaj v planinski raj. 1887.
17.	Zvezek XVIII. Slovenski napevi za čvetero in petero glasov, zložil A. Ned-včd. 1. Ah, ni li žemljica krasna? 2. Domovina. 3. Naše gore. 1887.
18.	Lavorika. I. del. 4 zvezki za 1. in 2. tenor, 1. in 2. bas.
19.	Lavorika. II. del. 4 zvezki za 1. in 2. tenor, 1. in 2. bas.
20.	Zdihljeji k Mariji Devici, naši ljubi gospej presvetega srca. Zapisal Janez Volčič, vglasbil o. Aug. Hribar. 1875.
21.	Oče, pojdite domu! Vglasbil za moški zbor in bariton-solo o. Ang. Hribar. 1876.
22.	Moje sanje. Romanca za gosli s spremljevanjem glasovira, vglasbil Franjo Krežma. Op. I. 1877.
23.	V spomin Anici. Koncertna mazurka za glasovir. Vglasbil A. Stockl. 1877.
24.	Sv. Devici Mariji v čast. Samospev za sopran, triglasni ženski zbor in orgije ali harmonij, uglasbil A. Nedved. 1883.
25.	Slava Stvarniku. Maša prva za moški zbor, vglasbil A. Nedvčd. 1883.
26.	Nazaj v planinski raj! Samospev s spremljevanjem na klavirji. Vglasbil Robert Burgarell. 1883.
27.	K tebi srca povzdignimo. Maša druga za moški zbor, vglasbil A. Nedved. 1881.
28.	Darilo. Besede M. Vilharjeve. Samospev za srednji ženski ali moški glas s spremljevanjem s sklavirjem, vglasbil A. Nedved. 1884.
29.	Narodne pesni z napevi. Nabral in vredil Janko Žirovnik. 1885. I. in II. zvezek.
30.	Milotinke. Besede dr. Gr. Krekove. Samospevi za visoki glas, zložil Fran Gerbič. Op. 28. 1. Skupaj sva pri oknu stala. 2. Sklepala roke si bele. 3. Želel bi, da bil bi ptica. 1887.
31.	Kranjska dežela. Besede Franjo Cimpermanove. Vglasbil za en glas s spremljevanjem glasovirja A. Nedvčd.
32.	Sveta maša za sopran, alt, tenor in bas s spremljevanjem orgelj. Zložil Dan. Fajgelj.
33.	Teoretično-praktična klavirska šola. Spisal A. Foerster. Op. 40.
34.	Predigre za orgije ali harmonij (tudi na klavirji izpeljive), zložil Dan. Fajgelj. Op. 15 (a, b).
35.	Slovo. Pesen Boris Miranova. Vglasbil za moški zbor in tenor-solo A. Nedved.
37. Venec Vodnikovih in za njega zloženih pesnij. Za moški zbor i samospeve
s klavirjem zložil A. Foerster. Op. 24.	G.
Dopisi,
Iz Metlike. (Konec.) Slednjič poprime besedo g. predsednik in nadzornik, ki s krepkim glasom ogovori stoječe učiteljstvo tako-le: »Vsi narodi širne in mogočne Avstrije se trudijo, da bi dostojno praznovali 401etnico vladanja našega presvetlega cesarja Franca Jožefa I.
Vasi, trgi in mesta, društva in korporacije so uže ali še le bodo pokazala svojo neomah-ljivo udanost do prevzvišene cesarske hiše in dobro vem, da tudi slavno učiteljstvo Črnomaljskega okraja v tem tekmovanji ne bode zaostalo. Tukajšnjo učiteljstvo je bilo in bode vedno navdušeno za svojega ljubega in predobrega cesarja. Nekateri so uže svojo udanost pokazali pri šolskih slovesnostih, drugi gotovo tudi v tem ne bodo zaostali; vsi pa hočemo svetu pokazati, da smo
pravi Avstrijci in verni državljani, zvesti in udani cesarju in domovini, v Ljubljani pri slavnostnem koncertu, katerega priredi v Ljubljani »Slovensko učiteljsko društvo« v sredi meseca oktobra t. 1. v proslavo 401etnice slavnega vladanja Nj. Veličastva Franca Jožefa I. Nadejam se, da se bodemo učitelji Belokranje te slavnosti v obilnem številu udeležili.
Vi pa, g. glavar, bodite prepričani, da bodemo vsi učitelji kakor doslej tudi zanaprej v nežnih srcih šolske mladine vcepljevali in utrjevali tisto gorečo ljubezen, tisto čisto zvestobo in neomahljivo udanost do prevzvišene cesarske hiše, katero mi sami čutimo v svojih srcih. Zatorej zakličem: Bog ohrani, Bog obvaruj našega presvetlega cesarja Franca Jožefa I. in ves Habsburški rod!« Vso učiteljstvo govoru g. nadzornika burno pritrdi s trikratnim »živijo« in cesarsko pesnijo. — Ko g. Šetina še enkrat g. okrajnega glavarja in g. župnika iz Radovice pozdravi in se njima zahvali, da sta nas počastila se svojo navzočnostjo, zahvali se g. Šest s toplimi besedami g. predsedniku, da je tako uzorno in nepristransko vodil vse zborovanje in s tem se sklene uradna konferencija.
Poludne je že odzvonilo, ko smo se, prijemši potnino, razkropili po mestu. Ob jednej uri zbrali smo se zopet vsi v gostilni g. M. Pezdirca k vkupnemu obedu. Sešli so se možje, katerim je šola in učitelj na srcu, kateri so pokazali, da dostojno čislajo učiteljstvo in njegove zasluge. —
V svojej sredi smo imeli g. c. kr. okrajnega glavarja marquis-a Ferd. Gozanija; g. župnika Schweigerja, mestnega župana g. Ferd. Sallokerja; g. Leopolda Ganglna, uda c. kr. okrajnega šolskega sveta in krajnega šolskega nadzornika, gg. mestna svetovalca Ant. Prosenika in Fleišmana, g. poštarja, g. Fuxa in starosto belokranjskih učiteljev, g. nadučitelja Venceljna Sturma.
Komaj se obed dobro prične, že nam zadone veseli akordi izborno zvežbane Metliške godbe, katero je na čast v Metliki zborujočemu učiteljstvu slavni Metliški zastop radovoljno in brezplačno v ta dan prepustil. Slava mu!
G. glavar povzdigne najprvi časo ter izrekovaje svojo popolno zadovoljnost z belokranjskim učiteljstvom napija Onemu, ki tako ljubeznjivo in očetovsko skrbi ne le za telesne, temveč tudi za duševne potrebščine svojih podložnih in svoj govor končaje, zakliče: »Bog živi nam presvetlega cesarja Franca Jožefa I. še mnogo, mnogo let! Tem presrčnim besedam zaori navdušeni »živio«, in vsi gostje in učiteljstvo zapoje cesarsko pesen, katero tudi godba spremlja. — Potem se vrste dalje napitnica za napitnico. Ne moram zamolčati presrčnih besedi Metliškega župana g. Ferd. Sallokerja, katere more izustiti le mož, ki isto čuti v svojem srcu. Rekel je: »Slišali smo že danes različne napitnice. Napijalo se je že tudi slavnemu učiteljstvu. Vesel sem, da imam danes priliko poznavati nekatere nove gospode učitelje, večino že davno poznam. Ne poznam jili le po telesu in obrazu, poznam jih tudi po vrlem in moškem obnašanji. Pač le redkokrat imel sem priložnost se nahajati v tako obilno zbranem krogu, kakor ravno danes. Prisrčno me torej veseli, da Vam, gospodje učitelji, moram napijati, Vas pozdravljati v imenu mesta Metlike in izreči željo in nado, da bi se shajali v Metliki nele prihodnjo leto, temveč vselej. — K sklepu prosim Vas vse, da bi se podpisati blagovolili na ta polo, katera se bode shranila v mestni arhiv v spomin današnjega dne«. — Splošno veselost in odobravanje vzbujevali so dovtipni govori g. župana Sallokerja. Veselje povečevala je še neutrudljiva godba in navdušeno petje. Tekmovali so mej seboj govorniki, pevci in godba. — Po uradnih urah počastili so nas gospodje tukajšnje c. kr. davkarije.
Solnce se je uže bližalo zatonu, ko se g. glavar in g. nadzornik od nas poslovita, vsakemu roko podaje. Tudi za nas je prišla ura ločitve. Bratovski smo si segli v roke, bratovski ločili s kratkimi in srčnimi besedami: »Na zdravje in na zopetni veseli povrat!«
Iz Kočevskega šolskega okraja. (Dalje in konec.) 6. Volitev stalnega odbora za prihodnjo okr. učit. zborovanje. Izvolita se gg. Jožef Pavčič in Štefan Tomšič, zadnji v ožji volitvi. — 7. Volitev dveh zastopnikov učiteljstva v c. kr. okr. š. svet. (Živahno gibanje.) Odda se 36 listkov (4 beli, prazni). Z absolutno večino glasov bil je izvoljen nadučitelj v Vel. Lašičah, g. J. Pavčič; dosedanji zastopnik g. Št. Tomšič ostal je z 1 ali 2 glasa v manjšini, ker se je izvolilo šteti absolutno število glasov po številu navzočih, ne pa po številu oddanih listkov. Prišla sta zopet v ožjo volitev gg. Št. Tomšič in Jos. Windisch. Zaradi preživahnega gibanja in govorjenja nisem mogel konštatovati natančnega izida izvolitve. Prepustil se je konečno izid te volitve v razsojo c. kr. okr. š. svetu. Kakor ravno zvem, je ta g. Windisch-a, učitelja v Oneku na Kočevskem, kot izvoljenega zastopnika spoznal. — 8. Predavanja. Po vzporedu je bilo določeno, da predava eden učitelj v slovenskem, drugi v nemškem jeziku o vsakem predmetu. Ker je pa uže močno na poludne šlo, se je reklo, naj se poroča o vsakem predmetu samo v jednem jeziku. — a) Pomočki za vzbujo
in vzdržanje pazljivosti v šoli. Poročevalec g. H., bere nemško splošno znana navodila. — b) Kako bi bilo možno vpeljati po smislu §. 10., post. z dne 2. maja 1. 18 8 3. po učnem načrtu z 1. 1 8 76. v zvezi z ljudskimi šolami nadaljevalna kmetijska izobraževališča za šolskej dolžnosti uže odraslo mladino? — Poročevalec g. M. Hudo vernik, nadučitelj v Vidmu (Dobrepolji), takorekoč strokovnjak glede vrtnarstva in kmetijstva, čita slovensko prav dobro in premišljeno sestavljeno poročilo, kaj in kako naj bi se v takih izobraževališčili učilo. O glavnem vprašanji: kako pa taka izobraževališča vpeljati? je njegovo mnenje: —postavnim potom (šiloma)? — c) Vzgoja patrijotizma v šoli in zunaj šole. Poročevalec je g. J. Wittreich. Prva polovica njegova nemško čitanega poročila imela je na me nekak poseben vtis. Drugi del ni samo meni odobravanje izvabil, nego je splošno navdušenje provzročil, katero se je vbralo konečno v mogočni vsklik: »Živela Avstrija! Živel presvetli vladar!« — Bog, da bi take besede ne bile nekod samo na jeziku, nego da bi bile najprisrčnejši izraz notranjih čutil ter da bi se pojavljale i na zunaj v primernih činih! Upajmo! — 11. Samostalni predlogi. Posebne važnosti ni bil noben. Č. g. nadzornik pove o njih svoje mnenje. (Odobrovanjanje, in nikdo ne želi razgovora.) Na to zaključi g. predsednik ob '/22. uri zborovanje s kratkim, a dobro stavljenim govorom, končavši s povabilom, naj se zakliče Nj. Veličastvu trikratno: »Slava i hoch«! To se navdušeno zgodi, in na to se zapoje »cesarska pesem«.
Po zborovanji sešli smo se slov. učitelji in učiteljice pri vkupnem obedu (to je uže navada). Jako veselilo nas je, da smo imeli v svojej sredi tudi velečast. nadzornika gosp. prof. Komljanec-a, vrlega školnika in odkritega prijatelja učiteljstva. — Med skromnim obedom počastil nas je tudi se svojim pohodom c. kr. sodnik iz Vel. Lašč, blag. g. D. Šuflaj, vseskozi dobrohotni naklonjenec ljudskemu šolstvu in učiteljstvu.
Skromne opazke poročevalca. Nu, človek je človek (navadni izgovor za naše slabosti). Vender pa se — vsaj posamezniku — čudno zdi, ako učitelj ne nauči se, najpoprej samega sebe premagovati. To bi biti imelo! Ako tedaj kdo kot učitelj nastopi, bodi-si v šoli, pri skupščinah itd., naj pozabi vse strankarstvo in bodi stvaren! »Obleka dela moža«, slove nemški pregovor. Hočemo se po tem ravnati? Ne! Srca in djanja naj bodo prava! Kaj je nemško, francozko, laško, rusko, slovensko a itd. šolstvo? Kratek odgovor za vse: »Pouk in vzgoja deca«. Kaj potem? — Nu, kakor na Kočevskem: vsaki naj si pomaga, kakor ve in zna — pošteno, drugače bi tudi na Kitajskem učiti ne mogel. — Kar je več, bilo bi le za kak politični časnik.	Bedlivi.
Iz Novomeškega okraja. Naša redna učiteljska skupščina bila je v 29. dan avgusta t. 1. v dekliškej šoli v Rudolfovem. Točno ob 9. uri otvori skupščino predsednik g. J. Lapajne, okrajni šolski nadzornik in vodja meščanskej šoli ter pozdravi vse došle gg. učitelje in gspdč. učiteljice z željo, da bi pozorno sledili zborovanju. Za namestnika si izvoli starosto g. J. Novaka. — Za zapisnikarja nasvetuje g. Judnič g. Krištofa in g. S t. Nov 2L k čl j cl slednja nasvetujeta, ker sta uže večkrat zapisnikarja bila, naj bi bil kateri mlajših. Izvolita se potem gpdč. Clarici iz Mirne Peči in g. Judnič iz Vavte Vasi.
Skupščino počastil je se svojim pohodom blag. g. J. Ekel, c. kr. vladni svetnik in okrajni glavar in g. V. B urnik, nadučitelj deške šole v Kameniku. — Razun gpdč. Klan čar in gg. Kutnar in Pehani, kateri so se postavno opravičili, bili so prisotni vsi učitelji in učiteljice tega šolskega okraja (katere veže dolžnost).
G. predsednik omenja za tem premembe o učiteljstvu tega okraja in se spominja vrle učiteljske moči g. Fr. Kuglerja, kateri je tako nesrečno svoje zemeljsko bitje končal. V znak sožaljenja se učiteljstvo vzdigne se sedežev.
O šolstvu nam g. nadzornik natančno poroča ter pravi med drugim, da je šol v tem okraji 32 in sicer 29 javnih in 3 zasebne. Celodnevni pouk je na 8 šolah in poludnevni na 20; na jednej dvorazrednici je pa obojni pouk. Jednorazrednic je 21, dvorazrednic 8, trirazrednica (se sedaj otvori) 1, in čveterorazrodnici 2. V napredku se sme imenovati 10 šol prav dobrih, 2 pa slabi, druge so dobre ali srednje. Pohištvo zadostuje na večini šol. — Učni jezik je bil na 28 šolah slovenski, na 4 (kočevskih) pa nemški. Sposobnih otrok za šolo od 6. — 12. 1. je bilo 3224 dečkov in 3168 deklic, vkup 6392 otrok. Da se izved6 vsi za šolo sposobni otroci, treba jih je v počitnicah poiskati, sosebno one, kateri niso iz domače šolske občine. Šolo obiskajočih otrok je bilo 2327 dečkov in 2157 deklic, vkup 4484 otrok. — V privatnih šolah je bilo vkup 261 otrok. Doma poučevanih ali srednje šole obiskajočih šolarjev je bilo 107, namreč 77 dečkov in 30 deklic. — Zaradi dušnih ali telesnih napak ni obiskovalo šole 33 dečkov in 37 deklic.
Zdravih, ki šole ne obiskujejo, je 682 dečkov in 688 deklic. — Deželna postava od 29. dne aprila 1873. 1. pravi, da se smejo oprostiti otroci od 6. — 8. leta, ako so preslabostni; pa te je treba v začetku šolskega leta c. kr. okrajnemu svetu poslati, da jih on oprosti. — Šolsko obiskovanje je bilo različno; nekje prav dobro, drugej zopet slabo. Prav je bilo to na nekaterih šolah, da je vodstvo otroke čez eno uro od šole oddaljene, katere uže v šolo siliti ne moremo, v torkih in petkih v šolo pozvalo, da so se vsaj nekaj naučili. — Ponavljevalno šolo je obiskovalo 986 otrok, sposobnih je bilo pa 1265, t. j. 672 dečkov in 593 deklic. Med učitelji, ki so tu poučevali, jih je 28 z obemi spričevali, drugi imajo samo prvo spričevalo, ali so pa pomožni učitelji. Učiteljice so 4 z obemi in 1 s prvim spričevalom.
G. nadzornik je z uspehi v obče zadovoljen. — Za ženska ročna dela se ni moglo veliko storiti; bilo je samo 15 šol, na katerih se je to poučevalo. Treba je dobiti kako sposobno osobo i tam, kjer se sedaj še ne poučuje. — Telovadba se ravno tako ni povsodi poučevala, ker manjka telovadnic, telovadišč in orodja. Učitelj naj učence pelje na kak pripraven kraj ter tam ž njimi telovadi. — Dva g. učitelja sta na svoji šoli tudi otroke v veronauku poučevala. — Kaj lepo je, da ima uže 26 šol svoje šolske vrte. Šolarska knjižnica je na 28 šolah, katera broji 2816 knjig v 3027 zvezkih. — Učila so večinoma na vseh šolah. — Najboljši uspehi so bili v jezikih, t. j. v čitanji. Slovnice se ni moglo veliko učiti in se tudi ne more mnogo terjati. Prvo berilo Razinger-Zumerjevo ni za jedno-, dvo- ali trirazrednice. — Pravopisje je v obče dobro, posebno pa tam, kjer učitelj naloge popravlja; zatorej naj se to nikjer ne opusti. O spisji je težavno govoriti na nižje organiziranih šolah (n. pr. na jednorazrednicah). — Iz nemščine je bil na nemških šolah prav dober uspeh. — Računstvo tudi jako dobre uspehe kaže, posebno kjer imajo šole Močnikove računice (in to je na večini šol). Tudi pismeno naj se otroci posebej vadijo računiti. — Lepopisje je vsako leto boljše. Šole, katere še tintnikov nimajo, naj si one preskrbe, da otroci ne bodo črnila seboj v šolo nosili. — Isto tako se napreduje v realijah, posebno še v zemljepisji in prirodopisji. Risanje na stigme v obče zadostuje. Petje je povsem dobro. Ako se učenec navadi v letu 6 — 8 pesmic, je dovelj, po sekiricah učiti, sosebno na jednorazrednicah, ni časa. Za telovadbo, kakor je bilo uže prej rečeno, naj se nekoliko več stori; to i leliko vzpomladi na sprehodih itd.
G. nadzornik je v obče z učiteljstvom zadovoljen, se ve, da se prigode kake malenkosti ali vender ne take, da bi jih bilo treba naznaniti si. c. kr. deželnemu šolskemu svetu. — Uradne knjige bile so vse v lepem redu. Tednike je treba vestno izdelovati. — S krajnimi šolsk. sveti se je učiteljstvo dobro razumelo; ni bilo slišati nikakih pritožeb.
G. predsednik priporoča učiteljstvu dolžnosti stanu vestno izpolnjevati in zložnim biti; poiem nam govori še o novih postavah in konča s tem svoje poročilo. Pri 4. točki, o učilih v obče, o njih nakupu in nabiranju ter ohranitvi, pravi g. predsednik, da je najboljše, ako se jih več oglasi ter vsak svoje mnenje pove. Prvi se je oglasil č. g. o. Flo renti n, kateri je splošno o učilih pripovedoval. Na to omenja g. J. Šmorancer, da bi bilo kaj prav, da si učitelj sam nabira razna učila, katera nam narava ponuja, bodi si iz živalstva, rastlinstva, kakor i iz rud-ninstva. G. A. Jerše meni — (kar bi bilo res jako dobro) — naj bi se učiteljski pripravniki vadili v nabasanji raznih živali ter shranjevanji onih, kakor se uže vadijo o stiskanji in sušenji raznih rastlin. Naposled omenja g. V. Za veri, da mora učitelj pri vsem tem pa vender naj-prvo delati na to, da dobi potrebne omare (shrambe), v katere bo ta učila spravil ter dlje časa dobre ohranil. — Ker se ni nikdo več oglasil, je,, rekel g. nadzornik, da imamo najprej gledati, da si pridobimo ona učila, katera nam postava veleva imeti, potem šele druga. Vsa učila naj bodo i primerno shranjena in zato so najboljše dovelj velike omare.
Za tem smo prestopili k 5. točki dnevnega reda. Č. g. o. Florentin nam poroča, da je dohodkov v okrajni učiteljski knjižnici bilo 106 gl. 35 kr., stroškov 91 gl. 57 kr., torej ostane še v blagajnici 14 gl. 78 kr. — Letos je narastlo 36 številk. Vseh delov je 461; 207 slovenskih in 254 nemških. Zvezkov je 599. Predsednik knjižničnega odbora se zahvali g. Fr. Kalanu, kateri je knjižnici podaril en letnik »Učit. Tovariša«. — Pregledovalcem računov se izvolita po nasvetu g. Franke ta, gg. A. Jerše in V. Kmet z vsklikom. — Predno se je vršila volitev v stalni odbor, se starosta g. J. Novak zahvali za naklonjenost, ker je bil do sedaj izvoljen v oba odbora, kakor i v zastop c. kr. okrajnega šolsk. sveta ter prosi na dalje ne voliti ga, ker zna danes ali jutri v pokoj stopiti. — (Službuje namreč uže 41. leto. — Časti) — V stalni odbor se je volilo po listkih. Skrutinij je pomagal zapisnikarjema voditi g. Koncil i j a. Izvoljeni so bili sledeči gg.: o. Florentin, J. Franke, A. Jerše in Fr. Koncilija. —
Kavno isti gg. so bili izvoljeni v knjižnični odbor. Slednji si je takoj izvolil za predsednika č. g. o. Flo renti na in za podpredsednika g. Frank eta.
Ker v deželno učiteljsko skupščino sedaj ni potrebno volitve, zato je skupščina 8. točko opustila. — Tudi volitev 2 zastopnikov v c. kr. okrajni šolski svet vršila se je z listki. Pred volitvijo izjavlja g. J u d n i č, da naj se volita v c. kr. okr. šolski svet 2 zastopnika, katera bo-deta istinito delovala za učiteljstvo, kjer in kadar bode treba. Držimo se besed, katere so v nekem listu »Učit. Tov.« — (jih prebere) — in nam povedo, kakšne zastopnike naj volimo. — Pri tej volitvi dobil je samo g. Fr. Koncilija večino glasov; v obližji večine bila sta i gg. J. Franke in F. Kalinger, zatorej je bila med slednjima ožja volitev z listki, pri katerej je dobil g. J. Franke večino glasov. Debatiralo se je i pri glasovanji: ali volijo tudi oni, ki nimajo pravice voliti, ali ne. G. okrajni glavar, kakor i večina je bila zato, da volijo vsi prisotni učitelji in učiteljice.
Posamičnih nasvetov bilo je več; tako je g. Judnič nasvetoval, da bi učiteljstvo tega okraja ustanovilo učiteljsko društvo v proslavo 401etnega vladanja Njih Veličastva. — G. predsednik meni, da se ta nasvet lehko reši o drugi priliki, ker bi se znal preveč stegniti, ako pa učiteljstvo želi, se vsejedno to lehko sedaj zvrši. — G. Koncilija nasvetuje, da bi učiteljstvo tega okraja zopet letos prosilo za povišanje plač in prošnjo, katero je imel g. govornik že spisano, podpisalo. — G. nadzornik pravi, da je prav, da prosimo za povišanje, a to storimo boljše, ako se pridružimo s prošnjo »Pedagogiškemu društvu« v Krškem. — G. Za veri nasvetuje, naj bi bila učiteljska skupščina, ker je navadno vsako leto v Novem Mestu, drugo leto kje drugej (n. pr. v Žužemperku), iz zemljepisnih in drugih vzrokov. — G. predsednik pa odgovori, da je treba to naznaniti stalnemu odboru in ako ne bo mnogo razlike med potnimi troški, se to lehko privoli. — Dalje nasvetuje g. Za vršni k, naj bi učitelji tega okraja, vsak po svoji moči, dodali za znamenje, katero se ima postaviti na gomilo ranjkemu g. Zajcu, prvemu učitelju v Selih. Znamenje je uže vlito (na Dvoru), a ne še plačano. — G. predsednik pravi, naj bi se to po privatnej poti napravilo.
Po končanih nasvetih se g. nadzornik zahvali učiteljstvu za pozornost ter ga vzpodbuja, naj bo idealno vnet za vse dobro, in da naj se 401etnica povsodi kolikor mogoče slovesno praznuje ter konča s 3kratnim »Slava-klicem« na našega presvetlega cesarja Fran Josipa I. Skupščina zapoje cesarsko pesem. — G. predsednik se zahvali i blag. g. J. Ekelu, c. kr. vladnemu svetniku, ker nas je počastil se svojo navzočnostjo, in za naklonjenost učiteljstvu. G. vladni svetnik obljubi i nadalje ono naklonjenost skazovati, ko doslej. G. J. Novak se zahvali g. predsedniku za izborno vodstvo skupščine in g. Koncilija izrazi zahvalo gg. vladnemu svetniku in nadzorniku v imenu učiteljstva.
Po končanej skupščini bil je skupen obed pri »Solncu«, kjer se je vrstilo mnogo napitnic in kjer nas je jako izvežbana Novomeška godba kratkočasila.	—l.
Z Dolenjskega. Na vinarski, sadjarski in poljedelski šoli na Grmu pri Eudolfovem se je kmetijski tečaj za ljudske učitelje zaključil 25. avgusta t. 1. z izpitom, kateremu je predsedoval deželni poslanec in c. kr. deželne sodnije svetovalec g. Ed. De v, kot zastopnik deželnega odbora in se je jako pohvalno izrazil o kaj ugodni izvršitvi izpita. — Kurza so se udeležili razun g. Krištofa — (kateri je bil uže slušatelj na Slapu), — vsi zadnjič imenovani gg. učitelji; na številu torej 14. Pouk bil je teoretičen in praktičen v sadjarstvu, trtoreji, kletarstvu, gnojarstvu, živinoreji in pridelovanji krme. O prvih treh strokah predaval je vodja g. Dolenc, o slednjih treh pa adjunkt g. Rohrman.
Učiteljstvo na deželi (posebno na Dolenjskem) bi si pridobilo jako velike zasluge, ako bi delovalo na to, da bi bolj premožni stariši svoje sinove po dovršenji ljudskih šol poslali v šolo na Grm, da bi se izučili v kmetijskih strokah, pa ne za to, da bi v sosednih deželah potem službe iskali, ampak da bi na domu svoje vede razširjevali ter tako naši ožji domovini koristili; — to pa sosebno oni, kateri dobe ustanovo na tej šoli.	— l.
S Krškega. V nedeljo, v 2. dan septembra t. 1. se je na Krškem vršila prelepa, redka slavnost. Odbora »Slovenskega pevskega društva« in »Pedagogiškega društva« sta namreč proslavljala štiridesetletnico vladanja našega cesarja, oba prav dostojno in ganljivo. Ob 9. uri do-poludne je bila velika sv. maša, potem pa smo šli v krasno šolsko poslopje, kjer je »Pedagogiško društvo« otvorilo »prvo slovensko stalno učilsko razstavo«. Prvomestnik g. Fr. Ga-bršek otvori izložbo s primernim ogovorom, poudarjajo, da ljudsko šolstvo sploh in v obče je ravno pod žeslom zdanjega modrega vladarja zelo napredovalo ter z trikratnim »živijo« konča svoj jedrnati govor. Vsi, ki so ogledovali to »prvo stalno učilsko razstavo«, so videli in se preprU
čali, da je to vrlo društvo v kratkem času častno zvršilo svojo nalogo. Izložba ima najvažnejše knjige in razne izdelke na zdanjem učilskem polji in sicer iz najboljših založništev na Kranjskem, Hrvatskem, Češkem, Poljskem, Nemškem i. dr. Pripoznati moramo, da je ta izvrstna razstava velik napredek našega prekoristnega »Pedagogiškega društva« na Krškem, in da se je odbor pri tem pridobil neprecenljive zasluge. Slovenski učitelji in vsi šolski prijatelji, nikar ne mudite, oglejte si prilično to važno učilsko razstavo!
Iz Postojinskega okraja (9. septembra). Na potovanji človeka marsikaj zadene. Tako se je dogajalo meni, ko sem hodil po krajih, ki zaslužijo ali se jim pa le dodeva imé »Kras«. Hoteč pri pičlih dohodkih vender vestno uporabiti čas velikih počitnic, priredil sem si nekak »pogled po sveti«. Videl sem na poti mnogovrstnosti, ki spadajo in ne spadajo v stroko učiteljsko in stroko odgojiteljsko. Opazoval sem mnogo šol, od kojih marsikatera je vredna vzvišenega imena, druge zopet bilo bi treba okrstiti z imenom, kakemu gospodarskemu poslopju potrebne suhote. Tako silno slabo šolo videl sem na vznožji Nanosa, v vasi Razdrto. Šola je, po kroniki, še bolj po njeni notranji in vnanji obliki sodeč, jako stara. Ohranila je do danes isto lice, kakeršno je imela pred Bog vé, koliko leti. In da bi bila še taka, kakor nekedaj, ali časa zobu ne odide nijedna stvar. Kakor sem se prepričal, privoščil si je časa zob Razdrško šolo prav do cela.
Evo Vam, dragi kranjski tovariši, vernega popisa »veri in omiki« posvečenega hrama; vernega popisa pravim, ker v »svojem časi« se je nekomu od neke strani protilo, da so pripravljeni se zagovarjati, če bi se kedo lotil opisavati njihove šole razvaline (drugače jih ne morem nazivati), ki so uže skoraj zastran historične vrednosti svoje kaj tacega zaslužile.
Po kamenitih stopnjicah dospeš, dragi čitatelj, v prvi in edini sprât (v parteru stanujo drugi). Opozoriti Te moram, da stopaj previdno in glej pod noge, ker pod je tako ljuknjast, da se lehko vdereš, in čuvaj Bog, nogo zlomiš, česar pa ne želim ni najhujšemu sovražniku. Pazi torej in le pogumno naprej! Ne smeš se strašiti tesnobe in dima, ki prihaja iz spodnjih prostorov. Okajen človek je bolj trden.
Na levi in vhodnim vratam nasproti je bilo nekedaj stanovanje učiteljsko. Nočem te voditi po teh beznicah, ker ni — varno. Vem, da ko bi to videl, vzdihnil bi sigurno: Quem dii oderunt .... Stopiva raje v učilnico. Glej, kako prestopiš prag, da se zopet ne vdereš. Soba je visoka malo ali nič nad dva metra, ventilacije ni treba, ker za to je skrbel uže imenovani časa zob pri oknih in dverih; tudi bi se po zimi uporabilo preveč drv, po leti se pa tudi lehko odprô okna in vrata, pa je ventilacije še odveč . . . Črvivo mizo še tako zapiraj, zapraše se ti akti in tiskovine skozi ploščo, ker ta pa ima res preveč ventilacije. Desko ali tablo vzmore šola jedno samo in še to tako, da bi bilo treba z ogljem pisati na-njo. Ima ta priprava rudninsko svojstvo, da je prozorna . . . Številni stroj z 92 krogljicami (ne vem kak sistem) prosi usmiljenja, da bi ga kedo popravil. V omaro bi bilo spravljati samo tak papir, kojega bi mislili čez par tednov deti na njivo. Na steni visé »Razinger-Žumerjeve table« za pomočili pouk v čitanji. Take so uže, da ne bodo več za rabo. Seveda najceneje in pa še na vlažnih stenah ni čuda, da morajo segnjiti ali vsaj prepenéti. Zdaj sva pa, dragi prijatelj, z učnimi pripomočki pri kraji. Pač, omeniti moram še termometer, ki ima pa živo srebro v cevki v treh skupinah.
Svetloba prihaja skozi tri zidne odprtine v sobo. Te odprtine bi imenovali morda šolski otroci okna, ki so pa le tako velika, kakor pri slamnatih kmetskih hišah.
Zdaj, vstrpljivi tovariš, stopaj za menoj po sredi sobe, ob zidu ne moreva, ker do tija segajo revne in trhljive klopi, ki so vsaj po mojem mnenji tako stare ko Nanos in po takih pro-pisih narejene, kakor beraške koče streha. Ondotni gosp. tovariš pravil mi je, da si nad polovico otrok pokvari vid pri pisanji, ker ne morejo ravno sedeti. Sedeži so za vse starostne in velikostne razlike enako visoki. To spomina nekako na Prokrnstovo postelj. V podu pod klopmi so take votline, da se otroci lehko skrivajo va-nje. Ko se hoče deček po konci ustopiti, zdrsne mu noga v pod in revež omahne. To je pa bržkone nevarno, vsaj mi učitelji mislimo tako. No, kaj pa to? Kaj me zreš tako začujeno, dragi kolega? Nič, nič. Veter je prihrul ter odprl vsa tri okna, katera ne morejo biti zaprta radi trliljivosti, da morajo staviti učenci mesto zapahov kline, trske, peresna držala i. t. d.
Prijatelj, zapirala menda midva vender ne bova; vrata so tudi odprta. Pojdiva raje strani !
Vprašaš me, kje so šolske oblasti, zakaj neki krajni šol. svèt ne popravi in pripravi, kar manjka. Odgovarjati Ti moram: Ne vem; krajni šol. svet pa vé: »Zato, ker je škoda novcev«. Sklenili so uže Bog vé, kolikokrat, da bi zidali novo šolo; tudi pravijo, da je uže načrt narejen
za-njo, a vender se mora učitelj in šolska deca »pacati« in trapiti v. opisani podrtini in se bodo morali morda ... in aeternum.
Zopet se obračaš v me, rekoč: zakaj okrajni šol. svet ne gleda strožje na red? Ne vem. Da pa krajni in okrajni šol. svet ve za nedostatnosti, to sem osvedočen.	Veritas.
Iz Zgornjih Gorij v Bledu. V 5. dan t. m. je bila tukaj uradna učiteljska konferencija za Radovljiški šolski okraj. Ob 9. uri dopoludne je bila sv. maša, potem pa je bilo v šoli zborovanje, katero je vodil okrajni šolski nadzornik g. prof. Leveč. Po prav primernih in dejanskih g. nadzornikovih opazkah razpravljale sta se važni točki: »Kako je po naših šolah poučevati petje, da se doseže predpisani učni smoter?« in »Kako je po naših šolah poučevati ženska ročna dela, da se doseže predpisani učni smoter in kaj je vzrok, da se do zdaj ni povsod dosegel?« Vsi gg. poročevalci in gospodičine poročevalke so svojo nalogo častno rešili. Po vkupnem obedu v prelepem gorenjskem kraji »pri Kaconu« smo ogledali tudi krasni šolski vrt, kateri zares slovi mej najprvimi šolskimi vrti na Kranjskem.
Iz Ljubljane. Novo šolsko leto 188 8/8 9. začenjajo vse ljudske šole v ponedeljek, v 17. dan t. m., srednje šole pa drugi dan 18. t. m. Učencev je povsod mnogo, tedaj bode tudi mnogo dela. Bog daj učencem in učiteljem prav srečno novo šolsko leto!
Premene pri učiteljstvu.
Za trdno so postavljeni g. g.: Mihael Vrbič, nčitelj v Sodražici; Avgust Pire v Borovnici; Fran Črnagoj, učitelj v Šmartinem pod Šmarijno Goro; Martin Ju d nič, učitelj v Balta Vasi; Luka Blejec, učitelj v Trzini; Marija Clarici, učiteljica v Moravčah; Marija Bernot, učiteljica in Fettich Frankheim Ljudevit, učitelj, obavKnežaku; Mihael Mežan, učitelj na Slapu. — G. Fran Trošt, nadučitelj v Vinici, je dobil nadučiteljsko službo na Igu pri Ljubljani. G. Ivan Kaktelj, učitelj v Ribnici, gre za trdno k Sv. Gregorji, g. Fran Kozjak, učitelj v Šent-Kocijanu pri Turjaku pa tako v Borovnico na 3. učit. mesto. Gspdč. Marija Mihel, učiteljica na Krškem, je za trdno postavljena na 3. učit. mesto ravno tu, in na 4. učit. mesto tu pride ravno tako gospdč. Ana Šmidinger, učiteljica v Šent-Jarneji. G. Lovro Arko, nadučitelj v Sodražici, je upokojen.
Razpis učiteljskih služeb.
Št. 531
okr. š. sv.	Umestila se bode za trdno služba učitelja in šolskega voditelja na enorazredni ljud-
ski šoli v Lozicah s 400 gld. letne plače, s 30 gld. opravilne doklade in s prostim stanovanjem. Prošnje naj se postavnim potom do 20. septembra 1888. 1. vlagajo pri podpisanem uradu.
C. kr. okrajni šolski svet v Postojini v 1. dan septembra 18^. 1. _Št. 329_
okr. š. sv.	Na enorazredni ljudski šoli v Topli Rebri s 400 gld. letne plače, s 30 gld. opra-
vilne doklade in s prostim stanovanj em.
Na dvorazredni ljudski šoli v Šem-Petru druga učiteljska služba s 400 gld. letne plače. Prošnje naj se postavnim potom do 25. septembra t. 1. vlagajo pri podpisanem uradu.
C. kr. okrajni šolski svet v Novem Mestu v 6. dan septembra 1888. 1.
Št. 579_
okr. š. sv.	Na novo ustanovljeni dvorazrednici v Podzemlji nastavila se bode zatrdno, ali
začasno služba drugega učitelja s 400 gld. letne plače in s prostim stanovanjem. Pri oddaji oziralo se bode v prvi vrsti na učiteljice. Prošnje naj se vlagajo do 30. septembra t. 1. pri podpisanem c. kr. okrajnem šolskem svetu.
C. kr. okrajni šolski svet v Črnomlji v 5. dan septembra 1888. 1.
Na jednorazrednici v Motniku se bode z začetkom šolskega leta 1888/9. začasno oddala služba učitelja — voditelja z dohodki III. plačilnega razreda in s prostim stanovanjem (ena soba s kuhinjo).
Prošnje naj se postavnim potom do dne 2. oktobra 1888. 1. vlagajo pri podpisanem uradu.
C. kr. okrajni šolski svet v Kameniku dne 12. septembra 1888. 1.
Odgovorni urednik Andrej Praprotnlk.
Tiska in zalaga J. R. Mlllceva tiskarna.