SVETKO KOBAL-FLOPJAN KAKO SMO »TISKALI« IN UPORABILI PRVE LETAKE IZDELANE LETA 1941 V ŠKOFJI LOKI Na razstavi »Partizanski tisk na Škofjeloškem« na Loškem gradu dne 24. 4. 1981 sta bila v vitrini razstavljena tudi dva letaka v velikosti polovice pisarniške pole. Skromen napis je obiskovalce opozarjal, da sta bila letaka izdelana avgusta 1941 v Skofji Loki in uporabljena ob znani akciji škofjeloške mladine na telovadišču dne 23. avgusta 1941. Originalna letaka hrani arhiv v Skofji Loki, izvirata pa iz zapuščine Tineta Kalana-Dolinskega, ki je verjetno letaka pobral na telovadišču, ko bi morala biti parada Wehrmannschafta. Na slednji sestavek opisuje, kako sta letaka nastala in kako jih je uporabila mla dinska organizacija v Skofji Loki.1 V začetku avgusta 1941 je okupator začel s pripravami, da slovenske fante in može usposobi za vojaško službo. V ta namen so začeli sodelavci okupatorja, ki so bili vsi kasneje vključeni v NSDAP,2 sklicevati obvezne sestanke letnikov, ki naj bi bili vpoklicani v obvezno predvojaško vzgojo. Ta naj bi bila priprava za redno vojaško službo, ki naj bi redno vežbanje skrajšala in omogočila, da obveznike pošlje čim prej na fronto. Nemci so imeli ozemlje Gorenjske za bodoči del rajha in moški naj bi tako prišli pod udar obvezne vojne mobiliza cije. Organizacija, ki naj bi uresničila in organizirala predvojaško vzgojo, se je imenovala Wehrmannschaft, ali po domače brambovstvo. Mlajši mladinci pa naj bi se vključili v organizacijo Hitlerjeve mladine — Hitlerjugend, ki naj bi za gotavljala vojaško vzgojo najmlajših in jim vcepljala fašistično miselnost. Nemci v tem času še niso mislili brambovstva izkoristiti za boj proti partizanom, kajti upor se je razvil kasneje, vendar pa so kasnejši dogodki pokazali, da je bilo brambovstvo vendarle predhodnik domobranstva, ki se je kasneje razvilo na Gorenjskem. Wehrmannschaft je Nemcem uspelo organizirati v Skofji Loki šele spomladi 1942, ko so začeli z vežbami, razdelili uniforme, vendar jim niso za upali orožja. Najbolj vneti organizatorji in pobudniki organiziranja brambovstva v Skof ji Loki so bili Rudolf Humer, Rudi Martelak in Franc Malajner. Ko je bila 1. januarja 1942 v Skofji Loki ustanovljena krajevna grupa NSDAP (Ortsgrupe Laak a. d. Zaier), so vsi navedeni postali člani te organizacije. Najbolj vnet in najbolj zagrizen je bil Humer, ki je kasneje v okviru Gorenjskega domobran stva postal oficir s činom SS Oberscharfiihrerje. Rudi Martelak pa je prevzel funkcijo vodje propagande krajevne gnape NSDAP (Propagandaleiter der Orts grupe Laak/Zaier der NSDAP). Rudolf Humer je bil znan gestapovski sodelavec ter eden glavnih poborni- kov ustanavljanja Gorenjskega domobranstva. Na njegovo pobudo je bila v Skofji Loki v aprilu 1944 organizirana, kot prva na Gorenjskem, domobranska postojanka, ki jo je domobranski časopis »Zlatorog« na veliko razglašal. Vendar je bila usoda Humerja končno taka, kakor so jo zaslužili tudi drugi izdajalci svojega naroda. Tov. Ivan Jan piše o tem takole:3 240 »Vendar je Humer, začetnik Gorenjskega domobranstva, kmalu nastopil zadnjič. Dne 29. oktobra 1944 popoldne se je z avtom pripeljal v Kranj, in ko je pred gimnazijo stopil z vozila, se mu je sprožila brzostrelka. Zadet je bil do smrti. Pokopali so ga 1. novembra 1944 v Kranju. Na pogrebu je sodelovalo tudi 400 gorenjskih domobrancev. V imenu vsega slovenskega domobranstva je govoril duhovnik Ivan Lavrih iz Ljubljane, ki je naglašal, kako zaslužen je bil Rudolf Humer za začetke Gorenjskega domobranstva. V ,Zlatorogu' pa so zapisali, da je bil Rudolf Humer povzročitelj gorenjske samoobrambe pred boljševiškimi tolpami OF, da je on tisti, ki je dvignil baklo odpora in jo ponesel po širni Gorenjski ter s samo nekaj hrabrimi možmi tistanouil Gorenjsko do- mobranstvo. Zdaj pa leži na pokopališču junakov v Krainburgu.« Rudi Martelak, ki je bil drugi zavzetež za narodno izdajstvo, pa je prejel svojo zasluženo kazen že 4. maja 1942, na kar ga je obsodilo partizansko ljudsko sodišče; Martelak je bil pokopan v Škof ji Loki z vsemi nemškimi častmi in ob prisotnosti najvišjih nemških predstavnikov Gorenjske in vsega gestapovskega zbora iz Škofje Loke. Okrog 10. avgusta 1941 so navedeni začeli sklicevati sestanke vojnih ob veznikov v gostilni »Krona« v Škof j i Loki, ki so jih uporabljali za propagandne govore, poveličevali uspehe nemške soldateske na ruski fronti ter od prisotnih zahtevali, da se aktivno vključijo v graditev novega reda in velike nemške države. Na te sestanke smo morali hoditi tudi mladinci, ki smo bili organizirani v mladinski organizaciji in kasneje v Skoju,4 želeli smo sproti zvedeti za na mere okupatorja, o čemer smo obveščali tudi KP in OF. Sredi avgusta smo tako zvedeli, da nameravajo Nemci prirediti v nedeljo 24. avgusta veliko manifestacijo na telovadišču v Puštalu kot uvod v organi ziranje brambovstva in da prikažejo nemške vojaške moči. Nismo vedeli za natančen spored prireditve, vendar je bilo jasno, da bo glavni govornik v imenu Slovencev Rudolf Humer, da bodo morali biti prisotni vsi vojaško obvezni letniki in da bo parada nemške vojske in policije psihološko vplivala na Slo vence. Namen manifestacije je bil očitno propaganden, prireditev pa bi morala utreti tudi pot razvoja brambovstva in nemškutarstva v škofji Loki. Uspeh prireditve bi moral predstavljati nemški protiudar proti začetkom partizanskega gibanja, ki je kljub oddaljenosti jelovških gozdov že odmevalo med prebival stvom Loke. Po sestanku pri »Kroni«, kjer smo zvedeli za namere okupatorja in doma čih hlapcev, smo se mladinci sestali in pretresli položaj. Soglasno smo menili, da moramo ukrepati. Vedeli smo, da ne moremo manifestacije preprečiti z orožjem, čeprav smo ga nekaj imeli, temveč s propagandno protiakcijo, ki naj bi prire ditelje osmešila, pri ljudeh razkrinkala prave namere okupatorja in istočasno vse opozorila, da je v Škof j i Loki organizacija odpora, ki ne misli mirovati. To naj bi opogumilo vse napredne sile v Loki in jim vrnilo samozaupanje proti oholim Nemcem in podrepnim domačim hlapcem, okupatorja pa vznemirilo in mu pokazalo, da se osvobodilni boj ne bo razvijal samo v odmaknjenih gozdo vih, temveč da se je prenesel v samo mesto in da bo tudi tu kmalu konec mirne ga uživanja zmagovalčevih sladkosti. Seveda mladinci v Skofji Loki nismo bili pristojni, da sami odločamo o takšni akciji, kajti bili smo le del gibanja, ki ga je vodila Komunistična partija, in tako vezani na notranjo disciplino in koordiniranje akcij, ki so morale biti vodene enotno in v pravem trenutku. 16 Loški r:iZBledi 241 Svetko Kobal-FIorjan, fotografiran decembra 1944 v Stari Fužini v Bohinju kot oiicir OZNE Jeseniško-bohinjskega odreda O razvoju dogodkov in naši nameri sem obvestil tovariša Lojzeta Kebeta- Stefana, kasnejšega sekretarja PK KPS za Gorenjsko, ki je bil večkrat ilegalno v Skofji Loki in prespal pri nas doma. Tovariš Stane Žagar — mlajši, ki je bil naša veza s Skojem za Gorenjsko, je bil takrat nekje na Gorenjskem in nismo trenutno imeli zveze z njim, sicer bi tudi on sodeloval pri odločitvi o akciji. Tovariš Štefan mi je dal ideje za vsebino letakov in gesel, hotel pa je, da letake pred razmnoževanjem pregleda še sam. Zahteval je tudi, da o nameravani akciji obvestim Jakoba Pintarja, ki je bil poleg Justina Dolinarja predstavnik KP v odboru OF v Skofji Loki in s katerim smo mladinci imeli zveze. Jakob Pintar je bil član partijske celice, ki jo je vodil Franc Fajfar. Jakob Pintar je bil star sindikalni borec v Seširju, že kmalu po prihodu Nemcev je bil aretiran in kas neje izpuščen, bil pa je utrujen od dolgoletnih sindikalnih bojev v Skofji Loki. Bil je zelo rahlega zdravja, v njem pa je živel podzavesten strah pred večjimi akcijami v Loki, ki bi povzročile aretacije poznanih sindikalnih delavcev. Zaradi slabega zdravja in družine se je bal tudi prehoda v ilegalo in partizane, ker ni čutil dovolj moči za take napore. Kljub temu pa se je 18. decembra odzval pozivu za odhod v partizane in prišel na zborno mesto pri Tičku v Hosti, nato šel s skupino preko Andreja in Ožbolta v Cankarjev bataljon, ki je takrat taboril na Povhovcu nad kmetom Presečnikom.3 Ko pa sem dva dni kasneje po novno prišel v štab Cankarjevega bataljona, sem zvedel, da je Jakob Pintar brez odobritve zapustil bataljon in kakor smo kasneje zvedeli, odšel v Ljubljano. Ko sem Pintarju povedal za nameravano akcijo na telovadišče, ni bil po sebno navdušen, ni pa seveda mogel odkloniti, ker je bila že dogovorjena s tovarišem Kebetom. 242 Nekaj dni kasneje, ko se je Kebe zopet oglasil, sem mu pokazal osnutek vsebine letaka v dveh različicah. Prvi letak bi imel vsebino le na eni strani in bil tako prikladen za lepljenje, drugi pa na obeh straneh, torej za trošenje in razširjanje. Tovariš Kebe je imel nekaj vsebinskih pripomb na osnutek. Menil je, da so pozivi preozko usmerjeni na iniciativo KP in njeno vlogo v organiziranju odpora in da bi morala vsebina večjo težo polagati na široke napredne sloje prebivalstva in OF predstaviti kot vseljudsko gibanje za osvoboditev. Druga Kebetova pripomba pa se je nanašala na preozko usmeritev vsebine na samo nemško manifestacijo na telovadišču. Zahteval je, da pride bolj do izraza širši okvir gibanja v vsej Gorenjski. V tem smislu naj bi bila tudi gesla na trosilnih lističih. S Kebetom sva nato napravila popravke in tako je bila vsebina pri pravljena za razmnoževanje. Kebetu sem omenil, da bi izpisali iz nalepljenih trosilnih lističev na ograjo telovadišča veliko geslo »V boj za svobodo«, ki je bilo takrat partizanski po zdrav, vendar je Kebe menil, da bi bilo bolje izpisati geslo »Smrt fašizmu — svoboda narodu«, ki širše opredeljuje namen gibanja in se je prav takrat za čelo uporabljati tudi v centralnih glasilih KP in OF. Tov. Kebetu sem tudi omenil pomisleke Jakoba Pintarja; odgovoril pa mi je, naj Pintarja pred akcijo obvestim, da bi se lahko umaknil v ilegalo, če misli, da je zanj nevarno. Tako je bilo torej vse pripravljeno za tehnično izdelavo letakov in lističev. Vsebina letakov je naslednja: PRVI LETAK: Naš narod je zadela najhujša nesreča. Slovensko zemljo je zagrnil oblak naj- črnejše sužnosti. Rajhovski pritepenec, krvolok in podivjani fašist Kučera ter njegovi pobesneli fašistični psi streljajo in obešajo zavedne Slovence, slovenskega kmeta izganjajo z domače zemlje, v Srbiji umira na stotine naših izgnancev vsled pomanjkanja hrane, bolezni in t. d. Nemški fašizem tira slovensko ljudstvo v Nemčijo, kjer propadajo vsled zverinskega priganjaštva in nezadostne hrane. V tej najtežji uri, ki jo preživlja 7iaš narod na ozemlju, ki so ga zasedli fašistični barbarji, Slovenska osvobodilna fronta, v kateri se združujejo vsi pošteni in zavedni Slovenci, poziva na najenergičnejši in složen in takojšen odpor proti smrtnemu so vražniku naše suobode vsega našega naroda. Malodušneži in omahljivci govorijo, da še ni prišel čas za osvoboditev in boj. Ne poslušajte jih. Po njihovem naj bi ljudstvo mirno trpelo izdajalce v svoji sredi, od katerih samo eden lahko povzroči pogubo sto dobrih Slovencev. Namesto, da bi v težkih časih dvigali moralo ljudsva, cmerikavo govoričijo o žrtvah in s tem na ravnost žalijo sveti spomin tistih, ki so junaško padli za svobodo svojega naroda. Boj je edina rešitev iz stiske in suženjstva, v katerega smo zašli. Junaški narodi Sovjetske zveze uničujejo fašizem in krvavijo za našo in svojo svobodo. Vsi ostali narodi, podjarmljeni od nemškega in ital. fašizma, so se dvignili v boj. Mi naj držimo roke križem. Ne, kri za kri, zob za zob. Da uničimo fašizem, priborimo svobodo, sto pimo v vrste narodov, ki se borijo za iste cilje Cim enotnejši in borbeni naš nastop bo, tem prej bo uničen fašizem, tem kratkotrajnejše bo naše trpljenje. Sovražnik se dela močnega, pa je trhel od znotraj in od zunaj. Jelovca, kjer je 80 naših partizanov gladko odbilo napad 600 mož močne z najmodernejšim orož jem opremljene fašistične tolpe ter ji prizadelo težke izgube, dalje številni boji, ki so jih dobojevali naši partizani v zadnjih dneh, prepričevalno dokazujejo, da se na hajajo na naši zemlji pravi fašistični izvržki, bojazljivci in podleži, ki streljajo le neoboroiene, boje se pa slehernega boja s kako večjo skupino naših partizanov. is- 243 V strahu pred naraščajočo močjo naših partizanov širi sovražnik s pomočjo izdajalcev o njih slabe, neresnične vesti. Ne verujte mu! Partizani so najboljši in najzvestejši sinovi našega naroda. Živeli partizani! Gorenjci! Delavci, kmetje meščani! Vsi, ki živite na ozemlju zasedenem po nem škem fašizmu, pojačajte število naših partizanov, da bo krajše naše trpljenje, da čimprej dosežemo zmago! Kdor ne more pomagati na en način, naj pomaga na drugi! Kdor sedaj drži roke križem, ta se sam za vselej izključuje iz skupnosti in občestva slovenskega naroda! Svoboda nam ne bo darovana, njo si moramo priboriti! Delavci gorenjskih tovarn! Ne dovolite, da bi fašizem s produkti vašega dela podaljševal vojno in nas še naprej zasužnjeval! Uničite vse, kar služi fašizmu za nadaljevanje vojne. Ne dopustite, da vas odpeljejo v Nemčijo, da bi tam izdelovali granate, ki naj ubijajo sovjetske vojake. Kmetje! iVe dajte fašizmu nobenih živil, kajti s tem podaljšujete vojno in naše skupno trpljenje! Slovenci! Pobijajte narodne izdajalce, kjerkoli naletite nanje. Nobene milosti za tiste, ki svoj narod izdajajo. Stopite na prste raznim nergačem in klepetuljam! Kaznujte vse, ki bodisi namerno ali iz lahkomišljenosti škodujejo Osvobodilni fronti. Vsaka nepremišljena beseda spravi lahko v pogubo vaše sostanovalce ali sosede! Kaznujte sleherno Slovenko, ki bi se vlačila z osovraženim tujcem! Živela slovenska osvobodilna fronta! DRUGI LETAK: SLOVENCI.' Postali smo sužnji nemškega imperializma. Nemške obljube so bile prevara, ves narod ve za protidokaze: preseljevanje najnižjih slojev slovenskega naroda, iz gon duhovnikov ter s tem uničevanje tisočletne slovenske cerkvene tradicije, zati ranje slovenščine po uradih in šolah, poboj in trpinčenje nedolžnih žrtev, to vse priča o barbarstvu nemških osvajalcev. Slovenci! Prišel je čas vstajenja slovanstva. V tej borbi morajo sodelovati vsi Slovenci, ki se zavedajo važnosti te dobe. Slovenci! Ne odhajajte z rodne grude v pomoč Nemcem, m pustite se uvr stiti v trupe nemških osvajalcev v borbi proti Slovanom. Slovenska zemlja ima dosti prostora za svoje sinove. Bliža se čas nacionalno-soctalne svobode. Pazite se izdajalci slovenskega na roda, pazite se, mi bomo ostali, nemški osvajalci bodo izginili s slovenske zemlje — kdo vas bo tedaj ščitil! Nobene krivice slovenski narod ne bo prenesel nemaščevane. Borci za nacionalno-socialistično svobodo." Tipkanje in razmnoževanje letakov nikakor ni bila enostavna zadeva. Mla dinci nismo razpolagali niti s pisalnim strojem, še manj pa z razmnoževalno tehniko. Bila je le ena možnost, da uporabimo tehniko in material v enem izmed nemških uradov, ki so bili pod kontrolo naših simpatizerjev in sodelav cev. V vrstah mladinske organizacije pa so bili na srečo tudi taki tovariši. Pred napadom Nemčije na Jugoslavijo je bila objavljena splošna mobili zacija vojnih obveznikov. Za izdelavo in raznašanje pozivov so takratne ob čine mobilizirale tudi študente in tako je prišel na občino Stara Loka tudi tov. Ferdo Gartner-Mitja, ki je tam ostal tudi po kapitulaciji Jugoslavije. Tam je bil zaposlen tudi Janko Sink-Runo Loški. Občina Stara Loka je imela svoje pisarne v hiši pod gostilno Plevno, sedanji naslov Ljubljanska cesta — Hart- man. Občina Stara Loka je pokrivala številne vasi poleg Stare Loke še Vešter, Trnje, Pevno, Križno goro, Trato, Sv. Duh, Suho, Virmaše, Grenc, Stari Dvor in še nekatere zaselke. 244 Ferdo G a r t n e r - Mitja je bil rojen 24. 7. 1922. pred vojno je stanoval na Grenc, nato pa na Suhi št. 66. Obiskoval je gimnazijo v Kranju in se kot napredno misleč vključil že zgodaj v mladinsko organizacijo v Škofji Loki. Po okupaciji Jugo slavije je ostal še naprej zaposlen na občini Stara Loka (Altlaak), kasneje pa na občini Skofja Loka. Ves čas je bil povezan z OF. ko pa mu je junija 1943 postalo prevroče, je odšel v partizane in vstopil v Loško četo, nato odšel v Prešernovo bri gado ter se udeležil bojev te brigade na Zirovskem vrhu avgusta 1943, nato zmago vite borbe te brigade na Turjaku in nato bojev brigade v Železnikih. Ves čas biva nja v brigadi je bil na odgovornih mestih v četah in II. bataljonu. Maja 1944 je bil poslan na teren za sekretarja Skoja Okrajnega komiteja Skofja Loka, nato bil se kretar Okrožja in končno delal kot inštruktor Oblastnega komiteja Skoja za Gorenj sko. Danes Ferdo Gartner živi v Ljubljani, Breznikova 13.7 Janko Sink-Runo Loški je bil rojen 3. 4. 1923 v Stari Loki. kjer je tudi sta noval. Zaposlen je bil na občini Stara Loka in se kmalu skupaj s Ferdom Gartner- jem povezal z mladinsko organizacijo. Januarja 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko, pa že aprila pobegnil in se vključil v Gorenjski odred. Avgusta 1943 je pre vzel mesto občinskega sekretarja KPS občine VI — Stara Loka, potem ko je Tine Kalan-Dolinski odšel za sekretarja rajona. Spomladi 1944 je Runo postal sekretar Okrajnega komiteja KPS okraja Skofja Loka. konec rnaja pa je odšel v Vojkovo brigado, kjer je kot namestnik politkomisarja IT. bataljona padel v borbah te bri gade dne 20. julija 1944 v Cepovanu na Primorskem. Tam je bil tudi pokopan." Tipkanje in razmnoževanje letakov sta torej prevzela Ferdo Gartner in Janko Sink. Dne 21. avgusta 1941 sem Gartnerju izročil tekst letakov z nalogo, da ga razmnožita do 23. avgusta. Naloge sta se lotila z vso vnemo. Ker se je v zgradbi občine nahajala tudi privatna stranka, sta morala tipkati samo podnevi in ves čas budno paziti, da ne bi kdo nepoklicanih prišel v pisarno. Tipkati sta morala v več izvodih, kajti razmnoževanje na kožo je možno le v omejenih izvodih. Zvečer sta za grnila okna in se zaklenila v pisarno ter vso noč razmnoževala natipkane tekste s posebno kožo, ki jo je občina uporabljala za razmnoževanje okrožnic in raz glasov. Po končanem delu sta del kože, na katerem sta razmnoževala, odrezala, da ne bi kdo kasneje odkril odtise tekstov. Izdelala sta okrog 200 izvodov leta kov, in kdor je kdaj razmnoževal na kožo, bo vedel, koliko truda je potrebno za takšno število izvodov in kolikokrat je treba vsebino pretipkati. Odrezano kožo sem nato prevzel jaz, kasneje pa je »odšla v partizane«. Pri tem delu sta seveda uporabljala nemški material, papir, špirit itd. Nemcem lastna nadutost in Ferdo1 Gartner-Mitja, fotogra- Janko Sink-Runo Loški, foto- Urh Kalan-Kostja, fotografiran firan takoj po vojni kot oficir graliran 14. 5. l»4l po vojni OZNE 245 vcepljena pokorščina nista dopuščali, da bi sploh prišli na misel, da se kaj takega lahko dela v njihovem uradu. Dne 23. avgusta popoldne sem od Gartnerja pre vzel celoten material in ga odnesel domov.9 Poleg letakov smo tiste dni izdelali tudi veliko število trosilnih lističev ve likosti ca. 5 X 7 cm z gesli: Vsi v boj! Smrt fašizmu — svobodo narodu! Živeli partizani! Živela Osvobodilna fronta! Živela Komunistična partija! V boj za svobodo! Živela Sovjetska zveza! Ne bodimo hlapci okupatorja! in podobno. Gesla so bila odtisnjena na lističe z ročno izdelanimi štampiljkami iz linoleja. gume ali tudi krompirja in ročno odtisnjena z blazinico za štampiljke. Tako delo je šlo zelo hitro od rok in ni bil problem izdelati večje količine. Pri izdelavi trosilnih lističev sta bili zlasti aktivni Meri Govekar in Marija Jamnik. Moram omeniti, da so priprave za akcijo potekale nadvse konspirativno. Vsak udeleženec je vedel le to, kar je bilo nujno za izvršitev njegove naloge. Tako Kavčič in Kalan nista vedela, kje in kako so se razmnoževali letaki, Gartner in Šink sploh nista vedela, za kaj bodo letaki uporabljeni in kakšna akcija se pripravlja; prav tako pa tudi mladinke niso vedele, kako se bodo uporabili lističi, ki so jih izdelale. Ekipo za neposredno akcijo na telovadišču smo sestavljali Franc Kavčič- Veljko, Urh Kalan in jaz. Franc Kavčič je bil rojen 28. 12. 1922 v Škof ji Loki, sin kleparskega mojstra, dijak državne tekstilne šole v Kranju, nato zaposlen v tekstilni tovarni Thaler v Skofji Loki, kjer je bil 18. decembra 1941 aretiran in nato 21. decembra ob akciji par tizanov na zapore v Skofji Loki osvobojen. Priključil se je takoj Cankarjevemu ba taljonu in sodeloval v vseh njegovih borbah pozimi 1941. vključno z bitko v Draž- gošah. Februarja 1942 je bil postavljen za politdelegata voda Cankarjevega bataljona in nato Škofjeloške čete ter za propagandista čete. Dne 1. decembra 1942 je bil po slan na teren škofjeloškega okrožja za delo z mladino in januarja 1943 postavljen za sekretarja komiteja Skoja tega okrožja. Marca 1943 je postal član poverieništva PK Skoja za Gorenjsko, bil nekaj časa tudi član Okrožnega komiteja KPS Kamnik, nato pa decembra 1943 imenovan za sekretarja Poverieništva PK Skoja za Gorenjsko in nato Oblastnega komiteja Skoja za Gorenjsko. Franc Kavčič je bil pred vojno aktiven pri Sokolu, po okupaciji pa se je hitro vključil v delo mladine in postal eden izmed najbolj aktivnih članov. Urn Kalan, med prijatelji smo ga klicali Muki. je bil roien 8. 7. 1922 v Ljubljani, živel v Skofji Loki, kasneje dobil ilegalno ime Kostia. Danes stanuje v Skofii Loki, Mestni trg 36. Gimnazijo je obiskoval v Liubljani in zato sva imela dovolj priložnosti, da sva se dodobra spoznala in skupaj z drugimi gojila številne hobiie. Prijateljske vezi so ga potegnile tudi v ilegalno delo z mladinsko organiza cijo in OF. K sodelovanju so ga pritegnile razmere v rodbini, ki so rodile kljubova nje in odpor. V rodbini, iz katere je izhajal, so bila tako nacionalna kot socialna trenia. Očetova linija, ki je bila trdno slovenska (oče je pribežal s Koroške po ple biscitu) in istočasno izhajala iz revnih slojev, je prihajala v spopad z delno nemško linijo po prednikih matere, ki so se hkrati imeli za žlahtnejši del družbe in težko prenašali mešanje z revno slovensko krvjo (mama Urhove matere ie bila Lina Lenček. rojena Koceli in nemškega porekla; sin Line Lenček Niko je bil pred voino advokat v Skofji Loki. med vojno pa nekaj časa nemški župan, rojen 1908. umrl 1959 na Koroškem, kamor je po vojni pobegnil). To še danes lahko vidimo na pokopališču v Skofji Loki. da rodbino Lenček označuje velika plošča. Urhovemu očetu pa so očitno namenili le stranski prostor in majhen napis. Oče Urha Kalana je umrl star komai 33 let, to pa je pomenilo za Urha nov udarec, ker je ostal sam v neprijazni sredini.1^ Vsi ti odnosi so povzročili, da je Urh iskal zveze v drugih sredinah in v odporu proti Nemcem videl tudi svojo perspektivo. Za ilegalne naloge mladinske organizacije v letu 1941 pa je bilo Urhovo popolno obvladovanje nemščine in možnost stika z nem ško mislečimi sredinami posebnega pomena in koristi, ki pa kasneje ni bila v do volj ni meri izkoriščena. 246 Pred temi dogodki sem imel nalogo, da povežem napredno mladino Škofje Loke v aktivno delo za OF. Te povezave so se rodile v glavnem iz znanstev in izhajajoč iz naših stikov že v stari Jugoslaviji. Lahko rečemo, da je to bila mladinska skupina, v katero so bili povezani mladinci raznih svetovnih na zorov, kolikor lahko menimo, da ima mladina od 18. do 22. leta že formiran svetovni nazor. Med njimi so bili zlasti številni mladinci iz vrst Sokola, dalje Orla in tudi neopredeljeni, ki pa smo se našli na skupnem imenovalcu borbe proti okupatorju. Mladina namreč še zdaleč ni bila toliko okužena s strankar skimi razprtijami kot starejši. Nalogo, da povežem mladino, sta mi dala Stane Žagar in Lojze Kebe. Zlasti Stane je tudi velikokrat prisostvoval našim sestan kom in nam pomagal z nasveti. Med akcijo na telovadišču sem bil član Skoja, kasneje pa, ko sem bil oktobra 1941 sprejet v KP in ko so bili tudi drugi spre jeti v Skoj, sem bil sekretar Skoja, kakor bi temu rekli z današnjo termi nologijo. Te razmejitve in članstvo ne smemo gledati z današnjimi očmi, kajti leta 1941 sploh niso bile važne organizacijske in druge formalnosti, temveč le delo in izvrševanje nalog. Marsikateri tovariš ali tovarišica ima težave, če mora povedati točen datum, kdaj je bil sprejet v mladinsko organizacijo ali Skoj, kajti ne smemo pozabiti, da tudi budnost ni dopuščala, da bi sprejemali for malne sklepe, ki pa k stvari ne bi mogli ničesar prispevati. To, kar je bilo v kasnejših letih borbe normalno in koristno, je bilo v pogojih leta 1941 lahko nekoristno in nevarno. Dva dni pred napovedano manifestacijo je Urh Kalan prinesel novico, da Rudi Martelak montira na drog nad vhodom v telovadišče jekleno žico, s katero bodo potegnili na drog hitlerjansko zastavo. Na to prej nismo računali in tudi to namero je bilo treba preprečiti. Ze podnevi 23. avgusta sva si s Kavčičem na tančno ogledala položaj na telovadišču. Stanje je še danes skoraj nespreme njeno. Ob vhodu v telovadišče stoji manjši objekt — vratarnica z blagajno, ki ima ravno streho. Nad njo je kamnit steber, ki nosi lesen dolg drog. Na vrhu lesenega droga je bil škripec, skozi katerega je tekla tanjša jeklena krožna žica, ki so jo uporabljali za dviganje zastave. Streha nad objektom je bila iz ploče vine. Da bi preprečili dvig zastave, je bilo potrebno odstraniti krožno žico, kar bi Nemci opazili šele zadnji trenutek in ne bi imeli več časa nameščati druge. S Francetom sva ugotovila, da bi se žica najlaže odstranila tako, da bi jo pre rezali in potegnili skozi škripec na vrhu. Bilo pa je nevarno, da bi sproščeni del žice padel z vrha droga na pločevinasto streho in povzročil ropot, ki bi ga go tovo slišal stražar pred Puštalskim gradom. Zaradi tega sva sklenila, da na od rezani konec žice zaveževa tanko vrvico, nakar bi žico polagoma vlekli preko škripca, z vrvico pa zadrževali padec žice. Na koncu bi skozi škripec v obratni smeri potegnili vrvico, katere padec na streho pa ne bi povzročil hrupa. Pred Puštalskim gradom, v katerem je bila orožniška postaja, je stalno stala straža, ponoči pa okolico razsvetljevala močna luč, ki je svetila po cesti proti mostu, proti Puštalu in preko plotu razsvetljevala tudi del notranjosti telovadišča. Čeprav čisto blizu stražarja pa je bila notranja stran plotu proti gradu v temi, medtem ko je bila severno-vzhodna stran telovadišča že tako daleč, da ponoči ne bi mogel nihče videti, če bi se tam kdo gibal. Popolnoma skrita in varna pa je bila celotna zunanja stran plotu ob Sori, kjer je bilo že tako dovolj skritih kotičkov za vsak primer. Na južni strani steze je bilo pripravljeno ogrodje za tribuno, ki naj bi služila izbranim povabljenim gostom za ogled prireditve. 247 Tako smo imeli vse podatke potrebne za zadnje priprave in dogovore. Poleg izpisane parole »Smrt fašizmu — svobodo narodu« iz trosilnih lističev smo imeli namen »nastlati« s trosilnimi lističi tudi vso notranjost telovadišča. Za ta namen smo nameravali uporabiti nov način trošenja, ki smo si ga izmis lili malo pred tem in ga že tudi uporabili. Gre za tako imenovano izstrelievanje celih paketov lističev s pomočjo močne frače, kar je omogočilo trošenje listi čev tudi na tistih mestih, kjer nismo imeli dostopa ali pa bi bilo prenevarno. Naprava predstavlja močne železne vilice za fračo z močnimi ulitimi trakovi iz gume in usnjenim sedežem za izstrelek. Paketič trosilnih lističev s ca. 50 komadi se po sredi prepogne, okrog njega pa nato navije tanka elastika. S fra čo se ta paketič izstreli, v zraku se navita elastika odvija, in ko je odvita, se paketič lističev razpusti in lističi padajo v širokem snopu proti tlom. S pravil nim navitjem elastike oktrog paketiča se doseže, da pride do razpršitve listi čev prav takrat, ko izstrelek doseže najvišjo točko in nato lističi padajo v obliki lijaka in kakor sneg proti cilju. Ce pa piha veter, pa lističe raznese še na toliko širše področje. To metodo smo imeli namen uporabiti tudi pri trosilni akciji na telovadišču, kajti z njo bi lahko potrosili iz varnega zavetja plotu proti Sori vse telovadišče. Tudi stražar pred gradom tega ne bi mogel opaziti, ker ga je ovirala ograja; nevarnost je bila samo v tem. če bi bil kdo na oknu gradu in z vrha videl na telovadišče. Računali smo pa, da bi v tem primeru gorela luč v sobah gradu, kar pa bi mi videli. Navedeni način trošenja lističev smo upo rabili večkrat, zlasti pa je bil učinkovit za »obstreljevanje« glavnega trga in prostora pred gestapom. Najboljša točka za izstreljevanje je bil prostor nad stopnicami na koncu Pekla (danes hiša Mestni trg 12). od koder smo preko hiš dosegli glavni trg. Ta točka je bila prikladna predvsem zato, ker je nudila hiter umik po stopnicah na Spodnji trg in dalje proti gasilskemu domu. Priprave za akcijo so bile tako končane. Oprema je obsegala klešče za re zanje žice (zadolžen je bil Kalan). daljšo vrvico, posodo z lepilom, večji čopič, fračo za izstreljevanje lističev, letake in lističe, drobno elastiko in za vsak slu čaj svetilko. V soboto 23. avgusta proti večeru smo imeli vsi trije udeleženci pri Kobalo- vih še zadnji operativni dogovor.12 Ugotovili smo, da je vse pripravljeno in še enkrat pretehtali vse možnosti in morebitne napake. Dogovorili smo se za natančen potek akcije in določili vsakemu svojo nalogo. Akcijo bi začeli ob enajstih ponoči, ker smo menili, da je ta čas najbolj primeren. Od desetih zvečer do štirih zjutraj je namreč veljala policijska ura in prepovedano je bilo hoditi na ulice; v tem času so krožile po mestu policijske patrulje, ki so imele po- 'oblastilo, da lahko streljajo brez opozorila na vsakogar, ki bi ga zasledili zunaj. Odločili smo se vendarle za enajsto uro, torej eno uro po začetku policijske ure. Pred policijsko uro bi bilo namreč nevarno, da nas vidi kdorkoli nepoklicani ali slučajno mimoidoči; pa tudi avgusta je dolgo svetlo, vreme pa je bilo jasno. Iz izkušenj pa smo vedeli, da patrulje običajno začno krožiti še kasneje, torej po polnoči. Sicer pa je bila kritična točka le prehod preko lesenega mostu proti Puštalu. Zame in za Franceta je pot od doma do mostu imela dovolj skritih kotičkov, tako da naju ne bi mogli presenetiti. Za Urha pa se nismo bali, ker je imel dovolj kritja pri Nemcih, tudi če bi ga zalotili po policijski uri. Seveda pa bi v takem primeru akcija propadla. Na mesto naj bi vsak prišel ločeno, čas pa bi naravnali po bitju ure v zvoniku Šentjakobske cerkve, ki se je slišala po vsej Loki. Dogovorili smo se, da glavni del »tehničnega posla« opraviva midva s Francetom. Kalan pa naj 248 bi prevzel predvsem varnostno službo. Moral bi ves čas akcije paziti (skrit pred telovadiščem) na cesto med mestom in Puštalskim gradom in naju opo zoriti na morebitno nevarnost. Dne 23. avgusta proti enajsti zvečor smo se vsak zase plazili proti telova- dišču. Urh je bil že skrit pred vhodom, s Francetom pa sva se dobila ob plotu na poti proti Sori. Najprej smo se lotili jeklene žice na stolpu. Splezali smo na streho, pri tem smo imeli lep razgled proti mlekarni in gradu. Kalan je preščip- nil žico, nanjo smo navezali vrvico, nato pa žico potegnili skozi škripec in konč no še vrvico. Vse je šlo brez hrupa. Dobro smo videli stražarja pred gradom, ki je bil pod svetilko, nas pa ni mogel videti, ker smo bili v temi. Žico smo nato previdno zložili ter se spustili na tla. Žico smo odložili ob ograjo in jo kasneje odnesli. Urh je ostal na straži, midva s Francetom pa sva vzela ostalo »opremo« in odšla ob plotu proti Sori in dalje do najbolj oddaljenega kota telovadišča proti vzhodni strani. Tam sva preplezala plot in se nato plazila ob notranji strani plotu mimo slačilnice vse do plotu, ki teče ob glavni cesti. To je bil prav gotovo najbolj razburljiv del najine naloge, kajti stražar je bil oddaljen od naju le nekaj metrov, vendar na drugi strani plotu. Delala sva počasi in v največji tišini. Lističe sva začela lepiti na plot prav nasproti vhoda v grad in se pomikala proti vhodu v telovadišče. Prvi je s čopičem nanašal lepilo v obliki meter velikih črk, drugi pa je takoj za njim lepil lističe z gesli. Tako sva počasi izpisala geslo »Smrt fašizmu«. Med črkami sva tu in tam nalepila tudi kakšen letak. Nato sva natrosila še lističe po terenu in se po isti poti, kot sva prišla, plazila nazaj v oddaljeni vzhodni kot telovadišča. Od tod sva se ob no tranji strani plotu pomikala v smeri mesta in nato v obratni smeri lepila listi če in izpisala drugi del parole »Svobodo narodu!«. Ves čas akcije je bilo v Puštalskem gradu mirno. Po končanem delu sva v kotu zopet preplezala plot in nato z zunanje strani plotu proti Sori obstreljevala s fračo telovadišče, tako da je bil ves prostor posut z lističi. Lističe in letake sva nato trosila še zunaj telovadišča, zlasti na poti proti vhodu na telovadišče. Na ta del plota sva nale pila še letake in s tem je bila akcija končana. Vzeli smo žico, se splazili preko mostu in nato vsak po svoje šli domov. Urh Kalan je med potjo domov zatak nil še lepak za okrasno okovje na vratih gestapa, da ti ne bi zjutraj imeli pre več dela z iskanjem. Dne 24. avgusta pred deveto uro, ob kateri naj bi se pripreditev začela, so se začeli zbirati ljudje na telovadišču. Udeleženci akcije smo se jim priklju čili malo kasneje, da ne bi vzbujali suma. Ljudje so bili presenečeni, pobirali so listke in letake, dokler organizatorji, ki so želeli slavnostno prikorakati na lice mesta, niso spoznali, kaj se dogaja. Preplah je naredil najprej Martelak, ki je ugotovil, da na drogu ni žice in tako je odpadlo dviganje zastave. Nato so pridrveli na telovadišče gestapovci in z domačimi podrepniki začeli izganjati ljudi s telovadišča. Tako se je množica, ki jo je gnala že tudi radovednost, drenjala na cesti proti Puštalskemu gradu ter opazovala, kaj se dogaja na telo vadišču. Od tam se je najlepše videla notranja stran plotu proti sevorvzhodu, kjer se je blestel drugi del gesla »svobodo narodu«. Nekaj simboličnega je bilo v pogledu na dogajanja na telovadišču, kjer so organizatorji in domači izda jalci z noži poskušali spraskati lističe z geslom »Svobodo narodu!« in s tem pokazali, da so proti svobodi slovenskega naroda in za hlapčevstvo do okupa torja. Udeleženci akcije smo bili pomešani med gledalce in najraje bi zavriskali od navdušenja, da je akcija uspela nad vsemi pričakovanji. Poslušali smo pri- tpombe ljudi. Nekateri so bili presenečeni in tudi prestrašeni, drugi niso mogli 249 skriti navdušenja in posmeha nad tolikšnim ponižanjem okupatorja in njegovih lizunov. Gestapovci so hitro spoznali, da bi vsako zadrževanje ljudi okrog telovadišča samo poslabšalo njihov smešni položaj, zato so začeli zganjati ljudi tudi s ceste. Prireditev je propadla. Neštevilni letaki in lističi pa so odhajali z ljudmi v loške hiše in oznanjali, da Slovenci niso prepuščeni sami sebi, da je tu orga nizirana sila OF, ki kliče k samozavesti in uporu. Gestapo ni nikdar odkrila udeležencev navedene akcije. Pripis! V prispevku so objavljene fotografije oseb, ki so sodelovale v akciji, pa še niso bile objavljene v Loških razgledih. Objavljene so bile že fotografije: Franc Kavčič, LR 1855, 1959 in 1974; Meri Govekar, LR 1959; Marija Jamnik, LR 1959. V Zgodovinskem arhivu Ljubljana, enota Skofja Loka, sta edina ohranjena iz voda obeh letakov. Oba letaka sta že zelo zbledela, kajti razmnoževanje na kožo pušča sledove alkohola, ki počasi, vendar zanesljivo, uničuje izvode. Zaradi tega bi bilo potrebno zagotoviti dodatno zaščito teh dragocenih dokumentov. Opombe 1. Originalna izvoda obeh letakov hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana — enota Skofja Loka v mapi z oznako 0-1/87 in 88. 2. NSDAP — Nacionalsocialistična nemška delavska stranka. 3. Ivan Jan: Kokrški odred, knjiga II, str. 367. 4. Glej članek: Začetki ljudske vstaje v Škof ji Loki (Florjan), Loški razgledi 1954. in Prispevek k zgodovini SKOJ-a v Skofji Loki in na Gorenjskem med NOB (Veljko), Loški razgledi 1959. 5. Isto kot zgoraj. 6. Komentar k vsebini letakov je odveč. Bralec si bo sam ustvaril sodbo. Aktu alnost vsebine letakov se ni zmanjšala vso vojno, vsebina pa je odraz velike vere v letu 1941, da bo vojna kratka in zmaga hitra. Letaka sta bila propagandna, zato jima tudi določenega pretiravanja ne moremo zameriti. 7. Ustna izjava Ferda Gartnerja dne 4. X. 1982. Zapis hrani avtor. 8. Podatki so iz evidence padlih borcev na ZB Skofja Loka. 9. Isto kot pod 7. 10. Podatki so v prošnji Franca Kavčiča-Veljka z dne 1. XI. 1944 za dodelitev Partizanske spomenice 1941 — IZDG, fasc. 662/1. 11. Ustna izjava Urha Kalana dne 15. X. 1982. — Zapis hrani avtor. 12. Pri Kobalovih — pred vojno Novo predmestje 5, danes pa Demšarjeva cesta 3. 250