T R S T - 17. julija 1987 - Leto XXXIX. - Štev. 14 - Petnajstdnevnik - Quindicinale - Abbon. postale - Gruppo il/70 - 500 lir
Demokristjan Goria za «bogvekakšno» vlado	________________
Je ribič zares prevaral svetnika?
KPJ ponuja socialistom in ostali levici programsko soočanje - V kratkem predložitev posodobljenega zakonskega predloga za zaščito pravic slovenske manjšine
Saj poznate tisto o ribiču v neapeljskem zalivu, ki je sredi razburkanega morja klical na pomoč svetega zavetnika Gennara in se mu na vse načine zaobljubljal. Ko ga je vendar pripeljal v mirne vode pa je objestni ribič preklel svetnika in mu še z roko pokazal, kam naj se piše.
Tako so v Italiji volitve mimo, rezultati znani, petelina na gnojišču pa sta se spet spopadla za prvenstvo v kurniku. Sedaj sta oba nekoliko močnejša, pa sta se v prvi rundi že onemogočila. Predsednik republike Cossiga je moral izbrati mandatarja za novo vlado, kateri se že sedaj obeta (če bo sploh zaživela in če ne bo sredi poletne vročine novih presenečenj) kratko in težavno življenje. Craxi hoče dokazati javnosti, da samo on lahko vodi trdne vlade, druge pa lahko onemogoči z nenehnim metanjem polen pod noge.
Stojan Spetič
Tako bo Goria baje vodil «bogvekakšno» vlado, ki naj bi trajala do odobritve finančnega zakona konec leta. Po božičnih počitnicah bi demokristjani imeli svoj kongres. Tedaj bi Craxi najbrž zahteval glavo De Mite v upanju, da se bo KD kakor Saloma odpovedala svojemu miljencu in mu jo prinesla na pladnju. Medtem bi lahko izvedli referendume, sicer pa bodo prihodnjo pomlad upravne volitve, čez dve leti pa evropske. Skratka, pričakuje nas obdobje političnega nemira, v katerem bi se nadaljeval jalovi spopad za oblast v politični sredini.
Medtem pa trkajo na vrata italijanske politične «palače» pomembni kočljivi problemi. Med temi spet zadobiva
široke razsežnosti moralno vprašanje, posebno med socialisti, kjer se je notranja levica začela zavedati, kolikšno ceno (tudi moralno) je morala plačati za drobtine oblasti v stranki in vladi. Ob novih aretacijah je v socialistični levici nekaj završalo in sedaj se mnogi sprašujejo, ali bo poudarjanje moralnega vprašanja na kongresu v Riminiju vendarle naletelo na potreben odmev.
Komunisti vsekakor ne stojimo ob strani. Nasprotno, naše povolilno samokritično razmišljanje povezujemo prav s konkretnimi političnimi nalogami. Kajti svojo vlogo mora KPI uresničevati «hic et nune», v danih razmerah in pogojih. Jadikovanje ni nikoli pri-vedko nikamor.
Tako poudarjamo dejstvo, da je jalovo početje vsak poskus oživljanja pet-strankarske vladne koalicije, predvsem pa njene vsebinske protislovnosti in
V Zgoniku bo na festivalu Unità in Dela v soboto nastopala trenutno najkvalitetnejša jugoslovanska profesionalna folklorna skupina «Lado» iz Zagreba, ki bo predstavila slikovite in nepoznane plese narodov Jugoslavije.
puhlosti. Zavedamo se, da demokratična, reformistična alternativa ni za vrati, čeprav aritmetično obstaja na papirju absolutna večina levih in reformističnih sil.
Lahko pa delamo zanjo in skušamo pripraviti teren, da bo zaživela najprej v zavesti ljudi, nato pa v programu strank.
KPI je v teh dneh ponudila socialistom programsko soočanje, da bi preverili možnost sorodnega ali skupnega zadržanja vsaj do nekaterih ključnih vprašanj italijanske družbe in evropske celine.
Upati je, da bo PSI to soočanje sprejela in da bo v parlamentu z večjo dinamičnostjo, predvsem pa svobodneje obravnavala nekatera vprašanja, ki se tičejo prav človekovih svoboščin in pravic.
Kakšen smisel bi sicer imelo sklicevanje na referendume in na jamstva v sodnem postopku, če pa ni prave občutljivosti za tako pereče vprašanje, kot je problem zaščite pravic naše manjši-
ne v Italiji?
Komunisti bomo vsekakor v kratkem spet predložili svoj zakonski predlog za globalno zaščito. Vemo, da so razmere sedaj še bolj zapletene, vendar nam to ne daje pravice, da bi vrgli puško v koruzo. Zakonsko besedilo sedaj preverjamo in posodabljamo, da bi ustrezalo najnovejšim spoznanjem in delnim že doseženim rezultatom. Pričakujemo si, da bodo tudi druge stranke, ki so v preteklosti predložile svoj osnutek, to storile in tako poudarile politični in demokratični pomen te naše bitke, občutljivost za vprašanje uresničevanja republiške ustave, ki je bila sprejeta pred 40 leti.
Prav je, da na to opozorimo bralce, kajti ni rečeno, da bodo vse stranke ponovile svoje dosedanje predloge. KD že sedaj govori, naj to stori vlada. Izkušnje prejšnjih let so dokazale, da je to le način zavlačevanja v nedogled. PSI pa obljublja svoje preverjanje, za katerega pa obstaja bojazen, da bo zelo podobno popuščanju peščici nacionalistič-
nih glasov, prejetih na Tržaškem. (Peščica glasov, seveda, v primerjavi z vsedržavnimi rezultati te stranke).
V prejšnji mandatni dobi je bilo, v obeh zbornicah, pet ali šest različnih osnutkov.
Da se prične pritisk za obnovitev postopka pa je potrebno, da ne izgubljamo dragocenega časa, čeprav si niti ne smemo delati utvar.
Poletje bo kmalu minilo, čeprav je šele na začetu. Jesen pa bi morala biti, za Slovence, trenutek splošnega razmisleka o tem, kako nadaljevati boj za skupne pravice, da najdemo prave metode pritiska in povezovanja.
Kajti tudi tokrat, oziroma še bolj kot prej, bo potrebna borbena mobilizacija vseh naših sil. Čeprav se tudi za nas bližajo v prihodnjem letu nove volilne preizkužnje, si ne smemo privoščiti novih cepitev. Vsak naj se zaveda lastne odgovornosti.
Stojan Spetič
Koliko tankovskih
divizij premore zeleni vatikan?
Najizrazitejša poteza volilne kampanje na Tržaškem se je izpostavila v neobrzdanem potegovanju za protislovenskimi glasovi. Ta enosmerni tok je s PSI vred zajel večji del tržaškega političnega prizorišča in stlačil v njegovo desno krilo odločilne premike v prerazporeditvi moči ter žarišče napetosti, ki bo bržčas narekovalo korak volilni bitki za nov deželni, pokrajinski in mestni svet na tržaškem.
S svojim pospeškom pa je isti tok ob sebi in za sabo vzburkal neko vrtinčasto gibanje in znabiti osvežujoče razgibal stoječo vodo slovenskega vprašanja. Pregovoril je na primer Krščansko demokracijo, da se je ogradila od najbolj neotesanih napadov na pravice Slovencev in je v Colonijevih besedah priznala potrebo po zakonski zaščiti Slovencev pred asimilacijo. Stranka SSk je izkusila, kako je v času pospešene politične dialektike vse bolj težavno in tvegano usklajevanje volilne gibčnosti v državnem merilu z vpreženostjo v vladni voz KD v krajevnem merilu ob ideolo-šem oznanjanju in zagovarjanju tako imenovanega samostojnega političnega nastopa Slovencev v Italiji. Znana in sočutja vredna je razpetost slovenskih socialistov med zvestobo narodu in zvestobo stranki. Manj znani in sočutja k sreči še nepotrebni so skrb in napori slo-
Ravel Kodrič
venskih komunistov, da bi sebe in stranko odvrnili že od samega vznožja podobne «križeve poti». Slovensko vprašanje je nase osredotočilo tudi pozornost Parovelovega Tržaškega gibanja, da si je od srede do srede (in od četrtka do četrtka) oprtal križ, ki ga sicer nosi KPI, a brez posebnega veselja, saj si ga ni sama naložila.
Manj opazne so do volilnega izida ostale niti, ki so se spredle med slovenskim vprašanjem in privlačnostnim poljem gibanja zelenih.
Pa ne, da ni bilo znamenj za «vedeževanje»: od jagod, punka in rocka v razpuščeni umobolnici pri Sv. Ivanu in ekološkega nasprotovanja termoelektrarnam v Istri in pri Orehu ter bazov-ski lokaciji sinhrotrona pa do mirovniškega nastopa po streljanju pred Piranom ter obiskov prireditev ljubljanskih alternativnih gibanj. Toda kazala so se ta znamenja na onem, neuradnem pol-svodu neba. «Neuradno» pa je za uradnike zanemarljiva količina... vsaj do uradne proglasitve volilnih izidov. Toda čemu bi se neuradniki čudili, če se mladenka ali mladenič med golim oz-
nanjanjem sožitja in njegovim doživetje, odloči za slednjega? Zlasti še, če je oznanjanje sožitja z goriškega Travnika docela zašlo v slepo ulico dvojnih tirov, volilnih računic in prerivanja za nasledstvo?
Naravno je, da želi vodstvo Zelene liste zagon nespornega uspeha čimprej vnovčiti kot prednost v novi volilni dirki. Ob prepričanju, daje korist od (da-siravno v trojezičnosti z nemščino razredčene) slovenščine v volilnem, znaku — znabiti celo proti pričakovanju — ne le odtehtala, marveč kar z obrestmi poplačala škodo na desnem krilu, je Zelena lista sklenila lotiti se vprašanja brez ovinkov. Navsezadnje terja to od nje tudi zgodnejši in imenitnejši zgled južno-tirolske Nove levice, pač enega od stebrov zelenega gibanja v Italiji.
Alexander Langer, duhovni oče tan-kajšnje izkušnje, je bil zato upravičeno povabljen za botra pri slovenskem krstu tržaške Zelene liste. K omizju javne tri-
---->
Tovarišu Edvinu Švabu ja umrla mama. V težkem trenutku so mu vsi tovariši ob strani. Sožalju se pridružuje tudi uredništvo «Dela».
bune je Maurizio Békar povabil še radikalca Giulia Ercolessija, tržaškega občinskega odbornika Aleša Lokarja (SSk) in Koprčana Franca Jurija, predsednika tamkajšnje Unije Italijanov.
Slednji je poslal dopis o položaju rojakov v Jugoslaviji, ne da bi globlje segel v vprašanje razmerja med sožitjem s prirodo in sožitjem z mnogovrstnostjo človekove na-rojenosti. Aleš Lokar je izpostavil prednosti slovenščine kot ključa za trgovski prodor v slovanski svet in skušal dobrikajoče se zoblati najbolj štrleče oglatosti svoje industriali-stične zamaknjenosti. Najobsežnejši delež si je odmeril Giulio Ercolessi.
Skupno izhodišče in politično srž bodisi njegove uro trajajoče razprave kot Bekarjeve uvodne besede lahko takole strnemo: kako naj si Zelena lista izkrči širši prostor v loku političnih sil na Tržaškem, s tem da izigra zrahljanost in členovitost na levem, antinacionali-stičnem boku za osvajalni prodor v zmernejše a spričo nacionalističnega predsodka sklenjene in neprepustne vrste na desnem boku. Odtod slap očitkov in nasvetov, izzivov in priproročil tradicionalni levici in političnim organizacijam slovenske manjšine, ki jih je Giulio Ercolessi skušal spraviti v teoretični pravnopolitični okvir.
Naglasil je potrebo po cepitvi bitke za enakopravnost Slovencev na obče deblo boja za državljanske pravice in pravice do drugačnosti, češ, le tako zastavljena bitka utegne premagati odpor in nezaupljivost pri širokih plasteh tržaškega prebivalstva, ki jim je nacionalistični predsodek vsilil lik požrešnega, cehovsko nenasitnega Slovenca. Zato se ogreva za pojem in obrazec «enakega družbenega ugleda».
Do tod bi Ercolessiju v marsičem še kazalo pritrditi, pa čeprav se zdi, da postavlja določene načelne predpostavke v pretesno odvisnost od taktičnih in Pragmatičnih potreb. Razhajamo pa se, brž ko načelo «enakega družbenega ugleda» ponuja ne le v zameno za formalno enakost pred zakonom (tu ni spora!) ampak tudi v zameno za ustavno načelo «stvarne enakosti», potem ko mu je neupravičeno prisodil omejeno ekonomistično razsežnost.
V resnici gre tu za načelo, ki uvršča našo republiško ustavo med najpopolnejše temeljne listine sodobne državno-Pravne ureditve. To načelo narekuje zakonodaji sprotno poravnavo krivičnih neenakosti in šibkosti, ki jih družbeni Procesi nenehno porajajo. Mednje ned-yomno sodijo procesi narodnega odtujevanja. Zato ustava izrecno zapoveduje zakonodajnim oblastem zaščito jezikovnih manjšin s posebnimi normani onkraj samoumevne enakosti občanov pred Postavo. Do tod pa geslo o «enakem družbenem ugledu» ne seže!
Obravnava uvodnih poročil se je za-
FESTIVAL KOMUNISTIČNEGA TISKA 18. in 19. JULIJA
Program	ZGONIK
sobota,	18.7.1987	ob	17. uri	otvoritev
ob	19.30	nastop profesionalne folklorne	skupi-
ne «LADO» iz ZAGREBA od 21. do 01. ples z ansamblom SPOMIN iz Portoroža
nedelja,	19.7.1987	ob	10. uri	mladinski slikarski	ex	tempore,	turnir
v briškoli z bogatimi nagradami ob. 18.30 koncert godbe na pihala iz Turriaca ob	19.30	politično srečanje
ob 21. do 01. ples z ansamblom «L. FURLAN»
Razstava slovenskih knjig.
Kioski z raznovrstno hrano in domačim vinom.
vlekla pozno v noč. Pot, ki jo je ubrala, pa se ni držala steze, ki jo je prireditelj zakoličil s sestavo omizja. Vila se je namreč v glavnem med nekaterimi komunisti (Iskra, Pessato in drugi) ter nekaterimi zastopniki tistega dela nekdanje izvenparlamentarne levice, ki ga je vsrkalo polje «zelenih» občutljivosti in prevrednotenj. Izkazalo seje, da ostaja KPI v Trstu v osrčju nekih pozorno-
sti in nekih pričakovanj, ki jim komunisti s svojo politično kulturo nismo bili doslej kos. Že danes nas mora gnati skrb, da ne bi kdaj morali brati nevarnih znamenj v zapraljenem, dasiravno polemičnem zaupanju teh tovarišev. Ne gre namreč za to, koliko tankovskih divizij premore zeleni Vatikan. Gre za to, ali je naša politična misel zmožna presnavljanja in posodabljanja.
Ul ijf \ ìmIWìT' 1 'jii	43 tw	d	Wv‘
I 1 jjPfl 'i		
V nedeljo 28. junija je ob prisotnosti najvišjih oblasti general Lalli pripel na prapor miljske občine srebrno medaljo, ki jo je predsednik republike podelil občini za zasluge miljskega prebivalstva v boju proti nacifašizmu.
Darovi in prispevki
Ob poravnavi naročnine so v sklad Dela prispevali tovariši: Gabrovec Pal-mino iz Praprota L. 9.000, Leban Albin iz Nabrežine kamnolomi L. 4.000, Štoka Nadja s Proseka L. 14.000, Jarc Zala iz Doberdoba L. 24.000, Švab Irma iz Križa L. 4.000.
Ob priliki rojstnega dne pokojnega tovariša Blason Maria iz Nabrežine daruje hčerka Sonja z družino 50.000 lir v sklad Dela.
Ob prvi obletnici smrti drage mame Kodrič Viktorije daruje hči Leda 35.000 lir v sklad Dela.
Namesto cvetja na grob pokojnih tovarišev Zore Tretjak in Bogomira Sirka daruje odbor ljudskega doma iz Križa 50.000 lir v sklad Dela.
Ob 21. obletnici smrti drage žene Valerije se je z ljubeznijo spominja Angel Veljak od Domia in daruje 15.000 lir v sklad Dela.
Žerjal Branko iz Milj daruje 5.000 lir v sklad Dela.
Tabor narodnosti: srečanje brez pregrad?
Slovenska javnost je te dni brala na straneh Primorskega dnevnika, da je v odnosih med slovenskimi juniorskimi organizacijami milo rečeno zopet nekaj narobe. Jabolko spora je tokrat organizacija Tabora narodnosti. Večina verjetno sploh ne ve, kaj je pravzaprav Tabor narosnosti, zato dovlite mi, da na kratko predstavim to manifestacijo. Tabor je bil prvotno zamišljen pred nekaj leti kot priložnost, kjer se slovenski mladinci iz zamejstva (Italije, Avstrije, in Madšarske) in Slovenije ter mladi predstavniki manjšin, ki živijo v SR Slovenije srečajo in izmenjujejo izkušnje ter ideje brez nikakršnih ideoloških ali drugih pregrad. V preteklosti so Tabori res bili taki povezovalni moment.
Soočanje različnih mnenj ni nikdar preseglo meja omikane diskusije, razen takrat, ko smo Tabor narodnosti organizirali v Žabnicah slovenski mlandinci iz Italije.
A preidimo k naši stvari. Pred časom so se predstavniki slovenskih mladinskih (plitičnih) organizacij domenili na seji koordinacijskega odbora V Ljubljani, da bo letošnji Tabor narodnosti potekal julija na Tržaške, in da bodo skupno organizirali Mladinski odbor SKGZ, Mladinska sekcija SSk in Zveza komunistične mladine Italije. Predstavniki teh treh organizacij so se nato sestali dne 17. junija tega leta in sklenili, da bodo Tabor narodnosti priredili septembra, ker pač vabila za slovenske mladince, ki so madžarski državljani, morajo biti odposlana vsaj mesec prej, da le ti lahko dobijo vizo za potovanje v tujino. Od tega dne dalje, se je ta na videz resna zadeva spremenila v tako politično afero, ali boje burko, kot je v tej naši dolini Šentflorjanski nismo videli že dalj časa. Očitno je MS SSk, še preden je petelin zapel, zatajila vse, kar je bilo na seji dogovorjeno. Izvedeli smo (pred par dnevi), da je nekdo od MS SSk telefoniral v Ljubljano in nekemu funkcionarju ZSMS, ki se ukvarja z vprašanjem sodelovanja z zamejskimi organizacijami, zagotovil, da so MO SKGZ in ZKMI privolile v to, da MS SSk sama organizira Tabor narodnosti. Baje je ljubljanski funkcionar tej bajki gladko verjel. MS SSk je Tabor pripravila z hrbtom ostalih dveh organizacij. Mi od ZKMI smo uradno zvedeli, da MS SSk prireja Tabor narodnosti le v trenutku, ko smo po pošti dobili vabilo, da naj se udeležimo Tabora. Tega seveda nismo storili. Kasneje smo izvedeli, da se ga ni udeležil niti MO SKGZ. Seveda je Tabor — z kroniko naj povemo, da je potekal v Finžgarjevem domu na Opčinah — bolj ali manj klavrno propadel. Postal je tribuna, s katere
so prepametni ljudje pitali udeležence Tabora z raznimi prepametnimi nepreklicnimi resnicami. Pluralizem glasov, s katerim si SSk tako polni usta, na openskem Taboru ni bil doma. MS SSk sicer radi soli pamet vsem drugače mislečim mladincem z argumenti, kot so sloga, edinost in tako naprej, ob prvi priliki pa je sama vse to dvolično zatajila. Naj bo ta bedna zgodba tudi v pouk vsem zagovornikom nekritičnega sloga-štva, to je ideogije, ki v naši skupnosti že odigrava vlogo inkvizicijskega fantoma, ki zatira vsakršno našo ustvarjal-
Prejeli smo
«Spošt. Uredništvo,
Dragi tovariši,
Pošiljamo vam «Odprto pismo», ki vsebuje naša razmišljanja o pohodu «Mir brez meja - Pace senza confini». Zavedamo se, da je vsebina tega pisma boleča. Seveda ga lahko ne objavite: v tem slučaju pa ne iščite predaleč vzrokov za volilni neuspeh med mladimi. Tovariški pozdravi Mladinska Skupina «Pinko Tomažič»
V nedeljo, 5. t.m. se je v Bazovici odvijal mednarodni pohod pod geslom «MIR BREZ MEJA - PACE SENZA CONFINI», ki sta ga skupno organizirala Mladinska skupina «Pinko Tomažič» in O.O. Zveze Socijalistične Mladine Slovenije iz Sežane, v sklopu «PARTIZANSKEGA MITINGA».
Pot je udeležence vodila iz Bazovice čez mejo do Lipice in nazaj. Na čelu pohoda so udeleženci nosili dolg transparent s petimi barvami miru. V Lipici jih je čakal sprejem mladincev iz Sežane, ki so pripravili pester kulturni program. Ob povratku v Bazovico pa so udeleženci s ploskanjem pozdravili pisane balončke, ki so simbolično ponesli v nebo skupno željo po miru.
Po mnenju organizatorjev, naj bi se te pobude udeležilo večje število ljudi, saj smo prvič, tudi na tem koncu naše pokrajine hoteli dokazati nasmiselnost kakršnih koli meja: vendar smo ugotovili, da se moramo boriti proti drugim pregradam, ki so sad današnje miselnosti in navad.
Mladinska skupina «Pinko Tomažič» združuje v svoji sredi slovenske in italijanske mladince in hoče s tem dokazati, da je sodelovanje, spoznavanje in torej sožitje med tu živečima narodoma mogoče. To ni samo abstraktno bese-
nost in prepreči vsak poskus, da bi se dvignili iz brezna našega provin-cializma.
Še to nai dodam a konec. MS SSk v svojem pismu, Primorskemu dnevniku, ko opravičuje svoje početje, se sklicuje na nek zapisnik. Zal na sestankih z MO SKGZ in MS SSk nismo pisali nobenega skupnega zapisnika, ker se smo pač zanašali na gentelmensko besedo našega sogovornika. Če drugače ne gre, bomo poskrbeli za to, da bodo sklepi skupnih sestankov zapisani v zapisnik.
Walter Škerk
dičenje, ki smo ga deležni predvsem v trenutkih, kot je nedavno minula volilna kampanija.
Otipljivo smo uresničili besedo «SOŽITJE» in smo na podlagi naše izkušnje mislili, da je to prepričanje razširjeno med slovensko in naprednejšim delom italijanske javnosti. Danes, razočarani in jezni, ugotavljamo, da smo se pri tem pošteno ušteli: dokaz je izredno majhno število udeležencev na pohodu, katerim gredo naša zahvala, pohvala in globoko spoštovanje, ker so se v imenu nekega ideala odrekli kopanju ali pa drugačnim, zabavnejšim, ali pa samo manj angažiranim poslom. Prav je tudi, da se zahvalimo nabrežinškemu županu Bojanu Brezigarju, ki seje kot edini slovenski politični predstavnik predhodno pismeno opravičil za svojo odsotnost, obenem pa nas je podprl in podčrtal važnost te pobude ter tako bil z duhom prisoten na pohodu.
KJE PA SO BILI OSTALI?!
Mislimo na vidne in manj vidne predstavnike slovenskih kulturnih in športnih krožkov ter na politične voditelje o katerih ni bilo ne duha ne sluha. Ali bi se med volilno kampanijo tudi tako izmuznili?
Razočarani, skoraj ogorčeni nad tem «bojkotom» somo po pohodu iskali vzroke za tako skromen odziv. Krivde ne bi pripisovali organizacijskim hibam: tako slovenskim, kot italijankim kulturnim, športnim in političnim organizacijam smo izročili pismo, v katerem smo jih vabili, naj se pohoda udeležijo. Pismu smo proiložili plakate, kakršne smo tudi razobesili širom po Tržaški pokrajini. Poleg tega so o pripravah na pohod stalno obveščali slovensko in italijansko časopisje, radijske in televiziji-ske postje, katerim gre naša zahvala za sodelovanje in podporo. Menimo torej,
daje bil velik del javnosti seznanjen z našo pobudo.
Tudi program je potekel, kot smo ga začrtali: odpadel je le nastop Godbe Milice iz Ljubljane, ki iz znanih razlogov (glej P.D. 7.7.1987) sploh ni mogla čez (nejo, kar je po našem dokaz ohlajevanja odnosov do naše manjšine. Dogodek na mejnem prehodu pri Fernetičih pa ni pila edina nevšečnost pri prehodu meje, ki smo jo zabeležili prejšnjo nedeljo: mislimo na ravnanje osebja italijanskega mejnega prehoda pri Lipici, ki je pikolovsko spoštovalo zakon in natanč-P° Pregledalo dokumente vseh udeležencev pohoda, kar je bilo v nasprotju z dogovori. Obratno pa nas je osebje na Jugoslovanski strani meje pozdravilo z ganljivim aplavzom.
Verjetno je bil naš sovražnik toplo poletno vreme, na katerega smo sicer računali že pri pripravi te pobude, vendar nismo mislili, da vreme lahko tako glo-
boko pogojuje «angažiranost» ljudi. Zato se sprašujemo, ali ni naš največji nasprotnik sebičnost in brezbrižnost do pobud, ki niso le gola zabava (... dobro založeni kioski in ples...), ampak trenutek, ko se srečamo, da bi se soočili in razmislili o globokih problemih kakršen ja problem miru.
«Poraz» nas navdaja z grenkobo, zaradi tega pa ne bomo obupali. Nasprotno: kljub težavam in razočaranju bomo prihodnje leto spet priredili takšen pohod, ki mora, po našem mnenju, postati tradicionalno poletno srečanje.
S Spoštovanjem MLADINSKA SKUPINA GRUPPO GIOVANILE «PINKO TOMAŽIČ»
Pripis uredništva: Strinjamo se, da je vsebina pisma boleča, vendar pa to ne opravičuje določene ihtavosti v njem. Mladim tovarišem bi vsekakor priporočili, da z enako strogostjo preverijo tudi morebitne lastne organizacijske pomanjkljivosti, sicer je res nerazumljiva tako skromna udeležba ter odsotnost «vidnih predstavnikov» vseh barv. Seveda, s častno izjemo devinsko-nabrežinskega župana Brezigarja, ki se prav tako ni udeležil pohoda, pa je vsaj poslal svoje pismo. Poudarjanje te epizode, ki tudi ni povsem nova, lahko v bodočnosti privede po pohoda, kjer bo spet samo sto ljudi, v zameno pa bodo imeli organizatorji celo vrečo pisem in brzojavk... Brez zamere, tovariši, saj si tega nihče ne želi. Zato smo že takoj pripravljeni na pogovor, da se ostranijo morebitne pomanjkljivosti in dostojno pripravi prijhodnji pohod za mir brez meja.
Partizanski miting v Bazovici
Pozdrav tov. Stojana Spetiča
Nisem še tako star, da bi se predajal spominom, in vendar čutim potrebo, da se vsaj za trenutek prepustim njihovemu obujanju. Pred očmi vstaja ta ista Bazovica, pred 20 leti, ko je partizanski zbor (ne vem, če se je že imenoval lako, čeprav so bili več ali manj isti ljudje» Kjuder vsekakor)... organiziral prvo mednarodno partizansko srečanje, izven vasi, pod Kokošjo. Sedeli smo °a travi in prisluhnili besedam Boldri-nija in Ivana Ruskega.
Mnogi, ki so danes tu na našem praz-(!'ku, tedaj se še niso rodili. Najbrž se Jlm zdi vse nespremenjeno, kot če bi bili vedno enaki mi vsi in razmere, v kate-('n živimo. In vendar, koliko sprememb ln koliko bojev smo preživeli v tem ča-su- Saj se kolo zgodovine ni ustavilo ko-aec vojene, bitka za demokracijo, svobodo in enakopravnost se je nadaljeva-:a- Spomnim se besed Arriga Boldrini-Ja, ki je izrecno poudarjal: «Partizani b'Srno upokojenci, smo aktivni borci tubi v mirnih časih».
in kakšni časi: v Vietnamu je divjala kruta vojna majhnega naroda, ki ga je naPadala svetovna velesila. Grčija je ravnokar zaječala pod jarmom fašistič-be vojaške diktature (trajala je celih 7 vet), pol Sredozemlja je bilo v rokah fašistov, če Grčiji dodamo še Francovo Panijo in Salazarjevo Portugalsko s olonijami. Mračne sile so začele rovari tudi v Italiji in naših krajih, začen-Jalo se je obdobje atentatov, pokolov, Prevratniških načrtov, vdiranja nede-
mokratičnih sil v vojsko in policijske organe. Širile so se govorice o državnih udarih, poskusih državnih udarov... Kaj kmalu je v Italiji nastala široka antifašistična fronta, ki je celo desetletje morala kljubovati reakciji in raznim zarotam, da bi očuvala demokratično ustavno zakonitost in svobodo v Italiji in Evropi. Pozneje se je ista fronta morala spoprijeti z novim sovražnikom: te-
rorizmom, ki je udaril tudi z leve, da bi ohromil levico in ji odvzel ljudske simpatije.
Sredi prejšnjega desetletja je prišlo do ključnih premikov. Izginili so fašistični režimi v Sredozemlju, v Evropi je zapihal veter sodelovanja, sindikalna gibanja so dosegla višek socialne zaščite, niso pa mogla preprečiti energetske in nato gospodarske krize zaradi nerešenega
—>
V Bazovici je bil 1. in 5. julija parliznaski miting «Mir brez meja». V tem okviru je mladinska skupina «Finko Tomažič» v sodelovanju z OK ZSMS iz Sežane organizirala mednarodni netekmovalni pohod od Bazovice do Lipice.
vprašanja Palestine.
Sedaj živimo že v tretjem časovnem obdobju, ko opravljamo obračun preteklih bojev, velikih uspehov, pa tudi izgub in porazov. Bitka človeštva za svobodo, napredek, življenje in enekoprav-nost se nadaljuje, ker je to v nejeni sami naravi in predstavlja temelj vsakršnega razvoja.
Danes stoji človeštvo pred velikimi problemi, ki segajo naravnost v prvobitni nagon samoohranjevanja: to so problemi miru in uničenja jedrskega orožja, problem lakote in nerazvitosti, ki poglabljata prepad med dvema svetovoma na istem planetu in vzamirjata duhove, končno še vprašanje ohranitve ravnotežja med človekom in prirodo, med človeško ustvarjalnostjo in pohlepnostjo ter nevarnostjo izčrpanja naravnih bogastev zaradi pretiranega hlastanja po njem, medtem ko moramo misliti tudi na nova pokolenja in si zastaviti veliko vprašanje, kako bodo živeli ljudje v novem tisočletju.
Tu, sredi Evrope, poteka razvejan boj ob vprašanju, kako bomo živeli in delali v prihodnjih desetletjih in stoletjih. Nudi se nam edinstvena možnost, da ustvarimo področje sodelovanja, miru, enakopravnosti in sožitja prav tem, kjer sta dve svetovni vihri doživljali mono-žično smrt vojakov na frontah, kruta mučenja, streljanje talcev. Rižarno, nemške lagerje, Rab, Lipo, Bazovico... Tu, prav tu, iz te Bazovice, ki se ni odkupila z maščevanjem, pač pa z dostojanstvom in kulturo zmagovite svobode, prihaja naš klic vsem sosednjim ljudstvom srednje Evrope, tu je plemenita naloga, za katero je vredno — verjemite mi, mlajši tovariši — žrtovovati svoj prost čas in se zavzemati v vsakodnevnem političnem, kulturnem in družbenem delu.
Danes zjutraj ste s pohodom med Bazovico in Lipico simbolično poudarili pomen boja za mir in sožitje. Konkretno pa je treba udejaniti to naše zavzemanje predvsem v tri smeri:
-	prva je uresničitev ustavne obveznosti o zaščiti slovenske narodne manjšine v Italiji, od Trbiža do Miljskih hribov;
-	druga je boj za odobritev zakona o gospodarskem sodelovanju na mejnih področjih;
-	tretja je uresničitev brezjedrske cone v Srednji Evropi.
Pogoj za uresničitev vseh treh ciljev pa je poraz mračnih sil rasizma in šovinizma, krajevne zaprtosti, oportunizma in nekulturnosti, ki še vedno zastrupljajo odnose v naših krajih in izkoriščajo vsak najmanjši povod, da bi doživeli svoj revanš. Mar ni naključje, da je bil sklenjen zločesti idejni krog med skrajneži, italijanskimi fašisti in nemškimi nacisti, ki prirejajo atentate in streljajo po Južnem Tirolske, koroškimi nemškonacionalnimi silami, ki kratijo
tamkajšnjim Slovencem pravico do dvojezičnega šolanja in silami, ki pri nas podžigajo gonjo proti dvojezičnosti in vsakršnemu priznanju pravic naše skupnosti? Ta krog je sklenjen na desnici, vendar ga moramo zlomiti z enotnostjo vseh naprednih in miroljubnih sil tega širšega področja, ki predstavlja srce stare celine, zibelko in stičišče velikih kulturnih tokov in torišče velikih možnosti za bodoče.
Tu se moramo namreč odločiti, ali hoče Trst živeti od podpor, kakor nebogljeno pohabljeno bitje, ali pa se lahko spopade z izzivom znanosti, kulture, tehnološke revolucije in gospodarstva brez meja.
Dovolite mi, da se povrnem k osnovnim trem točkam. Letos praznujemo 40 let sprejetja italijanske ustave, ki vsebuje jasno obvezo o zaščiti vseh manjšin in torej tudi naše, slovenske v Italiji. Predolgo smo čakali, zato postajamo po eni strani nestrpni, po drugi pa se nekaterih loteva malodušje, ki se lahko izrodi tudi v odmik in odtujenost demokratičnega sistema. Zato naj vedo oblastniki, da naša potrjena lojalnost ni in ne sme biti alibi, izgovor za zavlačevanje in izigravanje.
V dneh volilne kampanje je bil problem zaščite pravic slovenske manjšine spet predmet naj ostrejših polemik. V bistvu so vsi, tudi naši nasprotniki, tako priznali, daje to ključno vprašanje našega ozemlja, okoli katerega se rešujejo vsa ostala vprašanja obstoja in razvoja.
Prav zato bomo v kratkem ponovno predložili ustrezne zakonske osnutke, vendar ne skrivamo, da bo odslej vse bolj zapleteno in težko zaradi spremenjenega razmerja sil po junijskij volitvah. Prav zato je potrebno, da se zakonodajni napori združijo z množičnimi oblikami mobilizacije, organiziranega pritiska in protesta.
Še tako premetena in premišljena politična poteza v tem trenutku ne more zagotoviti uspeha, če ne bo naslonjena na množično, enotno, borbeno gibanje vseh — Slovencev in Italijanov — ki so
za politiko in kulturo enakopravnega sožitja in so pripravljeni se spoprijeti z njenimi nasprotniki.
Mi se zavedamo, da je v teh otežko-čenih razmerah potrebna tudi taktična opreznost in elastično iskanje kompromisa v okviru demokratičnega loka, vendar pa se tak proces sporazumevanja ne more in ne sme odvijati za ceno najosnovnejših pravic priznanja celovitosti naše manjšine, zagotovitve enakih možnosti za vse njene pripadnike in pravici do javnega izražanje lastne narodnostne pripadnosti. V tem okviru je mogoče govoriti tudi o postopnosti, če se ta pričenja pri naj šibkejši h, in tu mislim izrecno na rojake v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Toda vsem mora biti jasno, da je kompromis sprejemljiv samo, če manjšina pri njem sodeluje, v vseh fazah oblikovanja in uresničevanja.
Prav zato, ker smo pristaši miru, demokracije in svobode, ne sprejemamo poskusov ščuvanja narodnostne mržnje in izkrivljanja zgodovine. Ne sprejemamo madeža, ki bi ga nekateri radi vrgli na Bazovico, ki je že pred pol stoletja postala za vse evropske narode svetilnik junaštva in ljubezni do svobode sredi črne noči, ko je bila še daleč krvava zarja majske svobode.
Kolo zgodovine gre neusmiljeno naprej, kljub vsem zaviralnim silam. Lahko obtiči, upočasni vrtenje, vendar ga lahko pospešimo z našimi napori. Ne vdajajmo se lagodju, ki poneumlja in uspava misli, pač pa živimo v nemiru, ki terja pravico in svobodo, da bo življenje na tem planetu, na tej celini, v teh krajih, v tem mestu ob zalivu zares lepo.
Zato so žrtvovali življenja naši padli, temu so posvetili svoja mlada leta naši borci, ki so tu med nami, sedaj že sivolasi in postarani, vendar še vedno drzni in pogumni, kot nekoč, še vedno sposobni povedati, zaklicati besedo, da jo povzame mladi rod in se tako idejno oborožen vključi v veliki tok naporov za osvobajanje človeka in dela, ki je, konec koncev, gibalo človeške zgodovine.
KPI in furlansko vprašanje
«Furlansko vprašanje» ni polje, ki naj ga obdelujejo zgolj zgodovinarji in filologi in tudi ne zgolj predmet akademskih obravnav. Gre namreč tudi za važno družbeno in kulturno vprašanje, sila aktualnega političnega pomena. Vanj je preraslo po ustanoviti Dežele s posebnim statutom (1963) in s prvimi znaki razvojnega razmaha, ki je Furlanijo preuvrstil bodisi v deželnem kot v državnem merilu. Potegovanje za polno priznanje furlanske samobitnosti se Je okrepilo po potresu in začetku obnove.
V tej bitki je prišlo do pomembnih trenutkov, kot so bili sprva potegovanje za medicinsko fakulteto in pozneje za samo universo, 120 tisoč zbranih podpisov, listina duhovnikov o vprašanjih Furlanije. Razmahnilo se je široko in clenovito gibanje, ki se je iz njega po dokajšnjih krčih porodil Movimento Priuli ob prepletanju raznovrstnih te-zenj, med katerimi ni manjkalo naprednih. KPI je dojela ves pomen furlanske-§a vprašanja in njegove prpletenosti z družbenim in katoliškim vprašanje,.
Do tega priznanja je prišlo z zamudo navzlic genialni daljnovidnosti Pier Paola Pasolinija in njegovemu polnemu razumevanju pomena furlanskega jezica in kulture za «korenito vrščanje» v družbeno resničnost. Z odkrito in poglobljeno obravnavo smo odpravili na-Pake našega pristopa in nadoknadili zamujeno.
Bili smo med tvorci ustanovitve uni-yerze, pobud za obnovo v parlamentu in v deželni skupščini, vložitve zakon-$kega osnutka za furlanski jezik in kulturo ob enotni pobudi, ki je tvorno za-Jela demodratične sile. Dojeli smo ves P°rnen bitke za ovrednotenje manjšin;
0	rie pomeni koraka nazaj, temveč rav-n° narobe, korak v sodobnost, ki se postavlja po robu etatizmu prejšnjega sto-etja in stopa v obzorje pospešenega evropskega povezovanja in večnarodne-8a sodelovanja.
. Tako v naših vrstah kot v mejah le-V|ce v celoti se nadaljuje obravnava o Značilnostih furlanskega vprašanja. Izpostaviti želim dve potezi te obravnave.
Prvič: furlanskega vprašanja ne moremo prignati čez mero, onkraj katere
1	ga enačili z narodnim vprašanjem.
. Postaviti ga gre v okvir ovrednoten-Ja zgodovinskega, jezikovnega in kultnega premoženja, ki naj upošteva zgodovinsko členovitost znotraj Furla-n'je same. Zato je furlansko vprašanje F e^e na vprašanje slovenske manjšine ukovostno drugačno.
Drugič: furlansko vprašanje naj ne — SaJ v našem pojmovanju ne — streže . u turi ločevanja in zapiranja vase. Ta-a težnja je navzoča, a treba se ji je po-
staviti po robu.
Kot že v pomembnih prehodih furlanske zgodovine utegne furlanska kultura v najširšem pomenu besede postati sredstvo dialoga in povezovanja, nikar pa ločevanja. Tako je bilo v preteklosti za razmerje med Furlanijo in Trstom; zakaj bi do tega ne smelo priti danes? V takem razmisleku temelji naš odpor slehernemu, odkritemu ali prikritemu, namigu na razbitje deželne enotnosti. Sestavljenoti Furlanije-Julijske krajine se ne smemo lotevati pod predpostavko razstavljanja na sestavne dele, tem-
več narobe, kot potrebo po vse večjem — gospodarskem in kulturnem — povezovanju med njimi.
Ustavriti iz dežele sodobno «metro-politsko območje», ki naj se v njem ob gospodarsko smotrno povezanem sistemu ovrednotijo zgodovinske, jezikovne in kulturne drugačnosti v perspektivi razvoja, ki naj bo osredotočen na mednarodno sodelovanje: to so preobrazbe-ni smotri, za katere se bijemo.
Roberto Viezzi
Deželni tajnik KPI za Furlanijo-Julijsko krajino
Preminul je na daljnem Švedskem tovariš Mario Sternad
Zelo daleč od nas, na Švedskem, je prerano zaključil svoje življenje Mario Sternad.
Rodil se je 26.8. 1919. leta v Barkovl-jah, sredi slovenske delavske in prepričano antifašistične družine. Kakor mnogi njegovi sovrstniki tistega kraja, je zato že zelo mlad spoznal zverinsko divjanje fašistov in nepopisne politične, socialne in narodnostne zločine, ki jih je fašizem zakrivil od svojega nastanka dalje.
Zato ni čudno, da se je Mario že zelo mlad oprijel protifašističnih idealov in kmalu tudi spoznal potrebo, da se sam vključi v odporniško gibanje in nudi svoj oseben doprinos v protifašističnem boju.
Ko je fašistična Italija propadla, se je nahajal v vojaški službi na jugu. Nemudoma se je napotil v Bari, kjer se je takoj vključil v partizanske enote, se pravi že 9. septembra 1943. leta, kakor razbiramo iz dokumenta Zveze združenj borcev Narodnoosvobodilne vojske Slovenije.
Ob nastanku III. Prekomorske udarne brigade, v partizanskem taboru Gravina v Italiji, decembra 1943, se je za Maria Sternada začela izredno zanimiva izkušnja partizanskega borca.
Sodeloval je pri obrambi otoka Visa, pri osvobajanju raznih otokov, med njimi Korčule, Krka, Brača, Palagruže in važnih jugoslovanskih mest, kot so. Bihač, Split, Šibenik, Knin, ter mnogih drugih krajev. Tudi se je udeležil osvobodilnih bojev Slovenskega Primorja. Vsekakor v osebni zgodovini tovariša Maria Sternada je pa ostal zelo pomemben boj za osvoboditev Mostarja, (seveda ne samo v njegovi zgodovini), saj je bil takrat liudo ranjen v glavo. Kljub rani, se je izmotal iz krempljev nacifa-
šistov, ki so ga obkolili in zbežal. Zopet so ga jeli in vrgli na kup mrtvih partizanov, katerih trupla so na to pokrili z zemljo.
Ko so nacisti zapustili bojišče, si je Mario z rokami izbrskal pot na zrak. Našli so ga partizani, ki so ga potem okrvavelega in onemoglega odpeljali (na oslu) v partizansko bolnišnico.
V povojnih letih si je ustvaril družino, a bila so težka leta pri nas, na Tržaškem. Veliko naših ljudi je moralo v tujino za kosom kruha, ker ni v domačem kraju našlo delo venga mesta. Tako se je tudi Mario moral odločiti in seje z družino preselil na Švedsko, kjer je delal in živel, dokler ga huda bolezen ni spravila v grob.
Vsi, ki smo ga poznali, se ga spominjamo kot izredno dobrosrčnega tovariša in prijatelja, skromnega in delavnega. Povojni mladinci smo bili nanj zelo navezani in skupno smo opravili v tistih časih veliko delo pri obnavljanju naših krajev, ki so jih fašizem, okupatorji in vojna tako močno razdejali, ter pri gradnji novih življenskih pogojev.
Vezi, ki smo jih takrat sklenili so neizbrisne in se zato živo spominjamo na Maria, ki nas je zapustil, tako daleč od naših krajev, da nismo mogli neposredno sprejeti njegove idejne oporoke, njegovih zadnjih želja in misli. Vendar nam jih je posredovala njegova žena in tovarišica Bruna, ki priča, da je do zadnjega mislil na nas, na naše kraje, na to, da je bil vedno zelo ponosen na svojo preteklost, daje do zadnjega hipa ostal zvet svojim — in našim — idealom.
Tovarišici Bruni, sinovoma in hčerki ter vsem sorodnikom najgloblje sožalje KPI, Združenja ANPI in uredništva Dela.
Jelka Gerbec
POKRAJINSKI FESTIVAL UNITA - TRŽAŠKO NABREŽJE
17. JULIJ - 3. AVGUST
petek, 17. julija
ob 21. uri nastopa godba Triesti -nissima
sobota, 18. julija
ob 19.30 razprava: «Nova» Unità -obračun in načrti tri mesece po preureditvi.
Vodi Giancarlo BOSETTI
ob 21. uri nastopa ansambel
«Zodiaco»
nedelja, 19. julija
ob. 21. uri nastopa ansambel «Zodiaco»
ponedeljek, 20. julija
ob 19.30 razprava: «Tržaška občina -programski in organizacijski obračun»
Sodelujejo svetovalci Ester Pacor, Giorgio De Rosa in Dennis Visioli ob 21. uri koncert «Witz orchestra»
torek, 21. julija
ob 19.30 razprava: «Mestni in industrijski odpadki; od vira onesnaževanja do možnosti izrabe. Zaostajanja Trsta». Vodi Alberto RUS-SIGNAN
ob 21. uri gledališka predstava ob 22.30 predvajanje filma RICOMINCIO DA TRE, igrajo Troisi in Benigni
sreda, 22. julija
ob 19.30 razprava: «Kakšna je skrb za mladoletne v Trstu?» Vodi Isabella d’Eliso
ob 21. uri latinsko-ameriška glasba z «OCHO RIOS»
četrtek, 23. julija
ob 19.30 razprava: «Izkušnje psihiatrije v Trstu» Vodi Franco ROTELLI
ob 21. uri glasbeni video, nato koncert «Trieste modern jazz»
petek, 24. julija
ob 19.30 razprava «Glasbena dejavnost v Trstu» Sodelujeta Gino d’Eliso in Ilario Bontempi ob 21. uri koncert «Martini Bank»
sobota, 25. julija
ob 19.30 «ZKMI sprašuje partijo: kako odgovarjati mladim po junijskih volitvah?» Srečanje «brez mreže» z Ugom Polijem, Perlo Lušo in Giorgiom Depangherjem ob 21. uri jazz koncert «De Mattia Group»
ob 22.30 predvajanje filma Michelangela Antonionija BLOW UP
nedelja, 26. julija
ob 21. uri koncert Gina D’Elisa ponedeljek, 27. julija
ob 19.30 razprava: «Trst in deseta zakonodajna doba» ob prisotnosti tržaških parlamentarcev ob 21. uri koncert skupin «THE FUNTOMS» in «SERGIO FRANCO PALOMBO BAND»
torek, 28. julija
razprava v organizaciji kominističnih žensk: «Naše razlike v politiki» Sodelujejo Breda Pahor, Carla Moca-vero, Laura Sardella, Ester Pacor ob 21. uri gledališki center Emilije-Romanje predstavlja «Canto l’America» Pabla Nerude
sreda, 29. julija
ob 21. uri koncert mestne godbe «G. VERDI»
četrtek, 30 julija
ob 19.30 razprava «Sožitje med Italijani in Slovenci ter volitve 1987» Sodelujejo: Pavel Fonda, Gianfranco Sodomaco in Miloš Budin ob 21. uri ROCK LIVE NEW koncert JUST ONE NIGHT BAND in skupine THE FIGHT
petek, 31. julija
predstavitev knjige: «Boycott Sudafrica banche italiane e dintorni» Sodelujeta Gianni Calligaris in Aluisi Tosolini, avtorja knjige ter urednika «Missione oggi» ob 21. uri jazz koncert «ARES TA-VOLAZZI QUINTET»
sobota, 1. avgusta
ob 19.30 «IZBIRE CENTRALNEGA KOMITEJA» neposredni razgovor s sen. Emanuelom Macalusom, članom direkcije KPI ob 21. uri igra ansambel «Pomlad»
nedelja, 2. avgusta
ob 19.30 razprava: «Pravni in politični aspekti denuklearizacije» Sodelujeta Augusta Barbina in Pietro Barrerà, član ustanovnega odbora mirovniškega združenja «Hipoteza denuklearizacije našega področja» ob 21. uri igra skupina «Pomlad»
ponedeljek, 3. avgusta
ob 21. uri koncert FILHARMONIKE s KOROŠCEV
DELO - glasilo KPI za slovensko narodno manjšino - Direktor ALBIN ŠKERK - Ureja uredniški odbor - Odgovarja FERDI ZIDAR - Uredništvo in uprava: Trst - Ulica Capitolina, 3 - telet. 76.48.72 - 74.40.47 - Dopisništvo v Gorici: Ulica Locchi, 2 - telet. 0481/84436 - Poštni tekoči račun 14454342 -
Letna naročnina 6.000 lir - Tisk: Ti po/lito Stella sne - Ulica Molino a Vento 72 - Trst