jega Veličanstvo naš presvetli cesar Franc Jožef I. praznuje letos dne 18. velikega srpana sedemdeset- letnico Svojega rojstva. Slovensko in istrsko-hrvaško učiteljstvo,pa takisto ostalo avstrijsko jugoslovansko učiteljstvo je polno hvaležnosti in neomajne vdanosti do presvetlega cesarja že ob neštetih prilikah pokazalo svoja lojalna čutila, ki mu užigajo srca. Kako bi mu tudi ob tem veselem in preredkem trenutku, ko praznuje naš modri, pravični in dobrotni vladar svoj sedemdeseti rojstni dan, ne gorele duše v iskreni molitvi, da bi nam dobrotno nebo ohranilo vladarja, ki se odlikuje kot solnce izmed zvezd po svojih plemenitih lastnostihizmed vseh vladarjev Ob cesarjevi sedemdesetletnici. širokega sveta? Preslaba je naša moč, da bi mogli ob tem svečanem trenutku opisati življenje velikega cesarja Franca Jožefa I. tako, kakor bi bilo dostojno. Pa saj tudi mi, ki nam je nebo naklonilo prijazno srečo, da živimo in delujemo za dobe Njegovega preslavnega vladanja, da uživamo vse one nebrojne dobrote, ki se kot solnčni žarki dobrodejno sipljejo z zlatega Njegovega prestola, poznamo življenje in delovanje predobrega svojega očeta. V dušah nam gori globoko spoštovanje, srca nam razvnema neizčrpna ljubezen, vse bitje naše nam prešinja otroška vdanost in neomajna zvestoba do Njega, katerega milost in ljubezen objema vse narode širne Avstrije v enaki meri, katerega močna roka vodi usodo mogočne države že več kot pol stoletja tako vešče, tako srečno, kakor je ni vodila pred njim nobena druga. Onim pa, ki pridejo za nami, bo hranila zgodovina z zlatimi pismeni zapisano ime Njegovo, in ob Njem bodo zapisana z neizbrisnimi črkami vsa velika dela Njegova, ki so Ga okitila z neminljivo slavo ter Ga dvignila v časti in mogočnosti nad vse dosedanje vladarje iz rodbine Habsburško Lotarinške, ki so Ga uvrstila med one može, ki se kot velikani vesoljnega človeštva imenujejo v obči zgodovini vseh narodov in vseh časov! A v cesarju Francu Jožefu I. ne proslavljamo, ne častimo le dobrotnega, premilostnega vladarja, temveč v Njem občudujemo popolnega človeka: moža dobrosrčnosti, moža plemenitosti, moža pobožnosti, moža junaškega, gigantiškega duha, ki ga niso strle najhujše nezgode, ki morejo sploh zadeti živega človeka. Kakor skala se nam zdi naš cesar, ki klubuje valovom in viharjem sredi morja . . . Tako nekako smo pisali v svojem listu že o praznovanju petdesetletnice cesarjevega vladanja in ne zdi se nam potrebno, da bi takratna svoja izvajanja izpreminjali ali izpopolnjevali. Poudarjamo samo še, da nam je dal naš cesar leta 1869. novi šolski zakon, ki je vsemu duševnemu življenju v naši monarhiji zdrava podlaga. Uvedba osemletne šolske dolžnosti, preosnova šolskega nad' zorovanja, ki ga sedaj izvečine izvršujejo člani učiteljstva, preuredbe naših plač, ustanavljanje novih šol, ustanavljanje otroških vrtcev, ustanovitev šolskih vrtov, telovadišč, šolarskih knjižnic — vse to so blagoslovi, ki jih je dal Svojim narodom naš modri vladar. A pomnožile se niso samo ljudske šole, tudi srednjih in visokih šol število se je pomnožilo. Le za veljave novega šolskega zakona je mogoče, da imamo sedaj v naši državi do 40.000 ljudskih šol in nad 70 učiteljišč. Tudi danes želimo in molimo Boga, da bi ta leta, kolikor mu jih je še določila Previdnost božja, potekala počasi našemu cesarju — knezu miru, pospeševalcu prosvete, človeku najplemenitejših lastnosti — v miru in osrečujoči zavesti, da je vse Svoje žive dni posvečeval blaginji Svojih narodov — blaginji trpečega in Njega ljubečega človeštva! — Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo! Jz-r~ii