Pofovalni m&m - $iia Ą srnrf. ~ ^ Znanstveno dokazana dejstva fcažejo, kako sili in tira višja in človeku nerazumljiva sila cela krdela živali v prostovoljno smrt. Božja vsemogočnost poseza po krščanski razlagi v kraljestvo živalskih škodljivcev in jih nagonsko pokončuje v milijonskih množinah. Ne smemo pa tudi prezreti istine, fcako se vzbudi ve&krat v notrajosti koristnih živali nagon po prostovoljni smrti. Vzgledi nerazumljive prostovoljne smt« ti velikih živali. Obče znano je, kako se polasti ve.-. krat strahovit strah celih čred ovac. Oven voditelj zdivja z neugnano silo naprej in za njim se spusti Creda v prepad. Pri ovcah najbrž igra glavno ulogo strah in ne nagon prostovoljnega pogina. Opazovali so tudi trume severnih jelenov, ki so zbezgali pred volkovi in poskakali v globine. Angleški narav.sloce Darwin poroča o goveji čredi, iki se je pognala v južnoameriško reko Parana. Utonilo jc tisoče ikomadov. Gele mesece je bil ustavIjen pr.met po reki radi ikužnega smradu, ki so ga širili številni živalski utopIjenci. Kot največje pozorišče velikili živalskih poginov velja stepa ob spodnjem delu ruskega veletoka Volga. Lota 1832 je tamkaj poginilo 10.000 kamel, 280.000 konj, nad 30.000 govedi in nad 1 milijon ovac. Živali so se tamkaj zbrale na enem prostoru iz strahu pred snežnim viharjem ter poginile radi pomanjkanja prebrane. Sloviti profesor Janez Walther poroča, kako se je zgnetlo ob izlivu Volge v Kaspiško morje na milijone sladkovodnih rib v tamošnje soldne in so tamkaj poginile. Nepojasnjena je še živalska žaloigra, ki se je odigrala pred tremi desetletji na otoku Marajo ob izlivu brazilijanskega veletoka Amaconas. Tamkaj so našli poginjenih 8500 ikrokodilov. Površina morja Mehikanskega zaliva jo bila junija leta 1880 v obsegu 275 ikv km pokrita z že mrtvimi in poginjajočimi želvami. Vzglede živalske smrti v množinah naletimo že v predzgodovinski dobi. V Severni Ameriki sta dva kraja, kjer so nagromadeni ostanki predzgcdovinskih orjaških sesalcev. Gre v teh slučajih za asfaltno jamo pri mestu Los Angeles v KaLiforniji in za kraj Agate v državi Nebraska, kjer so naleteli na dobro ohranjena okostja nad 20.000 komadov nosorogov. Množm.ka s__r. man.ših živali. Manjše živali se združijo večkrat v milijonih in milijonih, se lotijo z neugnano silo potovanja, na katerem jih pogine pretežna večina. Znana so potovanja na severu živečih in naši podgani podobnih živali1., ici se zovcjo leming. Nepregledne množine lemingov zapustijo višje ležeče pokrajine, se usujejo navzdol in potujejo, ne meneč se za ovire in zapreke. Preplezajo najbolj strme skale, preplavajo; najbolj deroče reke, potujejo kar naravnost in nagonsko v — smrti Četudi popadajo cele trume lemingov v luknje ter grabo, poskačejo naslednji preko njih in drve naprej. Niti pred morjem se no ustavijo in se spuste vanj. Isto kakor pri lemingu so opazovali tudi pri sibirski veverici, ki na svojih potovanjih preplava v nepreglednih množinah reke, veletoke, prodre v vasi ter mesta in se ne pusti ostrašiti od nobene smrtne nevarnosti. Sibirske veverice so skušale nekoč pri železniški postaji Krasnojarsk v Sibiriji preplavati reko Jenissei, a so vse utonile v preveč deročem valovju. Te vrste veverica po tuje cele tedne, si oguli kremplje in tačke. Veveričjim krdelom sledijo volkovi, lisice, orli, sokoli in sove in jih uničijo že med potjo na tisoče. Po poročilu sibirskega lovca se je pojavila meseca avgusta leta 1869 ogromna armada veveric pred na sredini Ural gorovja ležečim mestom Tapitsk. Mesto je zajelo samo eno krilo glavnega krdela, iki je brzelo kakih 8 km proč po go-^ zdu. Po mestu so potovale živalice rav^notako na gosto fcakor po šumi. Sle so po ulicah, preko plotov, po strehah, napolnile vsa dvorišča, udirale skozi okna hiš in*so nagnale celotno prebivalst-: vo mesta v obup. To potovanje je trajalo tri dni od zgodnjega jutra do poznega večera. Tok veveričje poplave se je nekoliko zaustavil v noči. Živalska poplava se je privalila do obrežja gorske reke Tschussoweia, se pognala v deroče valove in le majhen preostanek je preplaval reko in nadaljeval pot na drugi strani. ¦ >;' Od časa do časa se loti potovalni nagon tudi miši in podgan. ?' Leta 1819 so plavale nepopisne mno-' žine poljskih miši preko nemške refce Main pri Kostheimu in tri leta za tem preko Rena pri Oppenheimu. Na Angleškem se je zbralo na javni cesti leta 1927 toliko potujočih podgan,; da je bil promet onemogočen. Živali so tekle proti morskemu obrežju, poskakale v morje ter utonile. Celo žab se oprime potovalni nagon. Dne 30. septembra 1917 so opazovali na Francoskenj, kako je skakalo v mesečni noči po prašni cesti na tisoče in tisoče zelenih žab. Blizu mesta Feodosia ob Črnem morju so ustavile potujoče žabe brzovlak. Žabe so rajžale proti morju, kamor so se spustile in za vedno izginile.