SPOMENICA SOKOLSKEGA DRUŠTVA V RADOVLJICI OB 25-LETNEM JUBILEJU 1908-1933 UREDIL ČEBULJ DANIMIR FOTO SLAVKO VENGAR, RADOVLJICA 19 3 3 IZDALO IN ZALOŽILO SOKOLSKO DRUŠTVO V RADOVLJICI TISKARNA »SLOVENIJA« V LJUBLJANI - PREDSTAVNIK A. KOLMAN otoio t?6?> Uvodna beseda Ob priliki 25letnega svojega obstoja izdaja Sokolsko društvo v Radovljici svojo »Spomenico«, namenjeno vsemu našemu članstvu in prijateljem našega društva. V njej smo na kratko zbrali vse »raztresene ude« ter jih skušali povezati v celoto, iz katere naj bo razvidno v kolikor loliko pregledni obliki celokupno naše delovanje tekom 25 let. Ko mi je uprava izročila uredniške posle, sem s priirdilom dodeljenih mi sodelavcev določil vsebino »Spomenice« tako, da naj bo na prvem mestu »Proglas društvene uprave«, nato kratek idejni članek: »Zakaj smo in kaj hočemo«, temu pa sledi takoj kratek opis »Društvenega življenja v Radovljici pred letom 1908«. Ta članek sem »vrinil« iz tega razloga, da posebno mlajši čitatelji vidijo, kakšno društveno življenje je bilo v Radovljici, preden se je ustanovil Sokol. Temu članku sledijo nato zaporedno zgodovinski opisi, tičoči se našega sokolskega društvenega življenja. Konec je posvečen našim umrlim članom, članicam in naraščaju. Vsebina »Spomenice« za marsikoga mogoče ne bo popolna. Toda zbrali smo ves materijah kar ga je bilo mogoče dobiti ter ga izpopolnili z ustnimi izročili še živečih ustanoviteljev društva. Slike smo porabili skoro vse, kar jih je bilo uporabnih, škoda le, da nekaterih ni bilo mogoče več dobiti. V vseh člankih smo se po možnosti čimbolj izogibali osebnih imenovanj, osebno poveličevali pa nismo nikogar, ker smo se držali načela: »Ne časti — ne slave«, nesebično je naše sokolsko delo! Edino mrtvim članom smo dali nekaj priznanja. Zahvaljujem se vsem sodelavcem za prispevke ali drugo pomoč pri sestavljanju »Spomenice«, hvala pa tudi onim. ki so z inserati finančno podprli izdajo »Spomenice«. Urednik. ■ Bratje in sestre! Preteklo je 25 let od ustanovitve Sokolskega društva v Radovljici. Dolga doba v življenju posameznika, dolga v življenju društva. In, ako danes pogledamo v našo preteklost, na naše delo, na naše uspehe, smo lahko ponosni. Morda še nismo izvršili popolnoma vseh naših dolžnosti, morda bi se dalo še več storiti, toda danes, ko stopamo v novo razdobje, ne bomo povdarjali naših pogrešk, ker v delu so vedno pogreške. Odstranimo iz naših src vsako malodušje in stopimo s krepkimi koraki preko danes postavljene meje v novo polje pred nami. Krepko zaorjimo z novimi silami v to novo polje, sejmo sokolsko seme s polnimi prgišči nesebičnosti, požrtvovalnosti in veselja. Mladinski polet naših čet v okolici naj nas podžiga do uspehov. Dvajsetpetletnica je za nas danes preteklost, naša zgodovina. Stopamo v novo dobo dela. Kakor smo zmagali težke naloge preteklosti, tako hočemo in bomo izpolnili naloge bodočnosti. Naše društvo naj postane živi vrelec vseh vrlin in kreposti, ki jih narod potrebuje za zdravo, delaljubno in ponosno življenje, ker samo tak narod, bo pravilno pojmoval dano mu svobodo in znal biti hvaležen za njo. Oklenimo se dela z vso energijo, z vso voljo, da nam čimpreje zazori dan našega popolnega vstajenja. Geslo nam bodi: Delati, delati z veseljem, nesebično, požrtvovalno, ker le tako delo rodi vedno uspehe. Samo ena je naša skupna pol. Pot napredka, ki naj se razpleta na vse strani po naši kulturni njivi, da udarijo iz nje nove kali novega življenja in, da celo kamen obrodi plodove dela, moči in bratstva našega članstva. S takim duhom in neskončno voljo prešinjeni, prestopimo danes zgodovinski mejnik. Bratje in sestre! Dvignimo se! Današnji mejnik naj postavi tudi v naših dušah točno mejo. V naših dušah naj vstane dan, poln solnca in — dan je čas dela! Naj izgine današnji dan z naših obrazov utrujenost preteklega dela. Razprostrimo krila sokolska, poletimo preko te današnje meje — na oni strani meje pa je delo, ki ga hočemo zgraditi z novim pogumom, z novimi močmi! Tako, bratje in sestre, bomo zmagovali tudi naprej! Kakor je bilo naše delo doslej posvečeno domovini, tako bodi tudi v bodoče! — Domovina bodi naša prva misel, njej posvetimo vse svoje zmožnosti, vse svoje telesne in duševne sile! Čuvajmo našo svobodo, ljubimo zemljo svojo, kajti, samo eno domovino imamo in ta domovina se imenuje — Jug o slavij a! Naj živi enotna in nedeljiva domovina Jugoslovenov z njenim junaškim kraljem Aleksandrom I.! ZDRAVO! V jubilejnem letu 1933. Uprava Sokolskega društva v Radovljici. Zakaj smo in kaj hočemo Mi, ki smo sokolovali še pred svetovno vojno, smo bili v srcu revolucijonarji. ker smo težko čutili tujo pest. ki je udarjala po našem narodu. Udarci so prihajali izza močnih zidov starodavnega Radovljiškega gradu, kjer se je delila pravda po dvojni meri. Tovarniške sirene v savski dolini so bučno pele tujo pesem in daleč oznanjale tužno vest, da biva v tem najlepšem kotu naše zemlje, ki nam je dala velike prosvetljene može, gospodar, ki ne čuti z narodom in ki si osvaja delež žulja-vih rok našega rodu. Naš jezik je imel malo veljave, zakaj kjer se je cula tuja beseda, tam je bila moč in gospodujoča sila. Kdo ne bo v takih prilikah nezadovoljnež? Vsako zatiranje pa rodi odpor in krčevite napore v borbi za svobodo in za narodove pravice. Po znanem Tvrševem geslu: »Posameznik nič, celota vse«, so se zbirale zavedne množice v organizirane združbe, v trdni veri, da si izvojujejo svoje pravice, svojo svobodo. Nastajala so mlada Sokolska društva, ki so si nadela nalogo probujati narod k zavednosti in s telesno-vzgojnimi sredstvi krepiti mladino in jo pripravljati za boj za svobodo in napredek naroda. Rdeča srajca je užigala, borbenost je rastla, kremeniti značaji so se kovali za bojazljivce ni bilo prostora pod sokolsko zastavo. V takem okolju se je širila sokolska misel med našim gorenjskim rodom. Počasi si je utirala pot, zakaj ni bil vsak za neustrašeno borbo, pa tudi ne vsak za sokolske ideale in za izpolnjevanje sokolske discipline. Strah, pred preganjanjem je marsikoga odvrnil od sokolskih vrst. zato so pa oni. ki so vztrajali. bili trdni in zanesljivi kakor skala. Ni čuda. da se je v njih srca naselil revolucijonarni duh, ki je tlel kakor iskra pod pepelom in čakal, da izbruhne s silo na dan. l ak je bil sokolski živelj pred usodepolnim letom 1914. Svetovna vojna je pokazala, kje je značajnost, neustraše-nost in slovanska zavednost. Ljubljanski grad in Suhi bajar sta požirala sokolske žrtve, v katerih je bila živa sokolska in slovanska zavest. In ko je po končanem svetovnem vrvežu zasijalo solhce svobode, so bila naša sokolska društva najboljša opora novi državi in njeni ureditvi. Sokolstvo se je zavedalo, da si je lažje priboriti svobodo nego jo obdržati. Iz sokolskih revoluci jonarjev je zrastel hov rod Jugoslovenov, zavedajoč se, da mora posvetiti svoje moči narodni državi. Sokolska misel je ostala neokrnjena, sokolska načela so se prilagodila novim razmeram. — Kdor Ju-gosloven, ta Sokol. Bistri duh nesmrtnega Tyrša je še vedno v veljavi. Njegovi nauki, ki jih je v svoji bistroumnosti postavil pred tolikimi leti in na katerih temelji naša jugoslovenska kakor tudi vseslovanska sokolska organizacija, pa bodo ostali vselej in povsod kol naše vodilne zvezde, ki so nem porok za boljšo in svetlejšo bodočnost naroda. Pač so se pojavili v polpretekli dobi nazori, da je Sokolstvo svojo nalogo dovršilo in da sodobni nazori zahtevajo novih ljudi in novih načel, laki in podobni pojavi pa izvirajo le iz onih strani, kjer je sokolska misel nepoznana in nepravilno razumevana. Čemu smo tu in kaj hočemo? Smo občestvo zdravih, nravnih, narodno zavednih članov, ki vzgajamo svoje pripadnike v teh duhovnih dobrinah na temelju telesne jakosti. Hočemo zdrav rod, ki bo znal braniti svojo zemljo pred vsem onim, ki še vedno segajo po naši, po naravi in zgodovini nam pripadajoči lastnini. Ne segamo po tujem, toda od svojega ne odstopimo niti pedi. Naša ideja nas uči, da je le zdrav rod zmožen napredka. Smo trdno u ver jeni, da je naša pot pravilna, ker s telesnimi vajami ne krepimo samo telesnih moči, brez katerih ni življenjskega obstanka, ampak po isti poti pridobivamo in jačimo tudi nravne sile in duševne vrline. Smo vzgojna organizacija, ki ve, da le popolna vzgoja ustvarja popolnega človeka: zdravega in krepkega telesa, čiste duše in bistrega duha. Nočemo samo atletov in rekorderjev, hočemo vsestransko in do najvišje možnosti vzgojenih članov človeške družbe. Hočemo pa tudi narodnozavednih in krepkih značajev, ker stremimo za združitvijo velike vseslovanske družine, v kateri vidimo našo svetlo bodočnost. Naše vrste pa niso omejene samo na nekatere kroge. Naša demokratična načela otvar j a j o vrata vsem slojem našega naroda, zato hočemo, da se pri nas zbirajo vsi od intelektualca do kmeta in delavca. Prostora je dovolj za vse. ki so dobre volje in ki priznavajo naša načela. S takim programom stopamo po strogo začrtani poti našega sokolskega dela. Čebulj Danimir: Društveno življenje v Radovljici pred 1.1908 Čeprav je bila Radovljica od nekdaj po število prebivalstva majhno mestece, vendar je bilo v njej društveno življenje jako živahno. Urad ni št vo, ki je bilo med vsemi stanovi najjačje, je v raznih društvih igralo vodilno vlogo, uveljavljalo pa se je tudi meščanstvo, predvsem v človekoljubnih organizacijah. Razna društva, katera so imela bodisi zabaven, narodno-obrambni, človekoljubni ali pa tujsko-propagandni značaj, so predvsem do ustanovitve Sokolskega društva kazala živahno aktivnost. Z ustanovitvijo Sokolskega društva pa so ostala društva, izvzemši Prostovoljno gasilno društvo in Slovensko planinsko društvo, polagoma pričela pešal i, svetovna vojna pa jih je docela uničila. Ostale so torej samo organizacije, ki so bile vsled svoje idejne osnove sposobne življenja, druge pa so počasi zaspale, ker na eni strani ni bilo dovolj požrtvovalnih delavcev, na drugi strani pa je prevzel njihovo nalogo Sokol. 1. Prostovoljno gasilno društvo. Prostovoljno gasilno društvo je v Radovljici na j starejša organizacija ter je letos slavnostno praznovalo svoj 50 letni zlati jubilej. Ustanovljeno leta 1883. se je vseskozi odlikovalo s svojo živahno delavnostjo ter je ob letošnji petdesetletnici lahko s ponosom gledalo na svojo preteklost. Kakor vsako drugo društvo, ki mu ob rojstvu kum u je le idealizem članov, primanjku je mu pa petičnih botrov, se je tudi naše gasilno društvo moralo v začetku svojega obstoja boriti predvsem s finančnimi težkočami. Toda dobra volja požrtvovalnih gasilcev in naklonjenost meščanstva sta gasilcem kmalu pripomogli do sredstev, da si je nabavilo ročno brizgalno, s pomočjo katere je moglo v slučaju potrebe kolikor toliko uspešno nastopati. — Po 12 letih svojega obstoja pa je društvo napravilo važen korak naprej. Postavilo si je svoj dom — ne morda kako leseno skladišče, ampak stavbo, ki je ena med naj lepšimi gasilnimi domovi v Sloveniji. Finančnih sredstev je seveda primanjkovalo, toda brezmejna požrtvovalnost prebivalstva iz Radovljice in bližnje okolice, ki je samo prijelo za kramp in lopato, darovalo razni stavbeni materijah prevažalo brezplačno na stavbišče vse, kar je bilo potrebno — je nadomestila manjkajoča sredstva in kmalu je stal ponosni gasilni dom. Nov duh je zavladal v društvu — duh veselja do dela, volja do napredka in izpopolnjevanja. Moderna doba pa je tudi v gasilstvu napravila temeljit preobrat. Stare brizgalne na ročni pogon so nadomestile motorne brizgalne. Tudi v Radovljici je bilo treba misliti na nabavo mo-torke in pred par leti jo je društvo tudi nabavilo. Pomen gasilnih društev za naš narod pa ni bil samo v izvrševanju prostovoljne pomoči v slučaju požara. V dobi naših narodnih bojev v drugi polovici prejšnjega stoletja, so bila ravno gasilna društ va ona zbirališča našega narodnega življa, kamor nemški osvojevalni duh ni imel dostopa. Tudi radovljiško gasilno društvo je izvršilo tozadevno svojo nalogo častno. — Ustanovilo je svoj pevski zbor, ki je večkrat javno nastopil, uprizarjalo gledališke igre. vedno dobro obiskane ter s tem napravilo naši nacionalni stvari veliko uslugo. S tem je tudi samo sebi postavilo dostojen spomenik iz dobe bojev za naš narodni preporod. 2. Pevsko društvo »Triglav«. Imenovano društvo je bilo ustanovljeno okrog leta 1890 (natančni podatki nam manjkajo, ker so se vsi zapisniki med vojno izgubili — informacije sloni jo na ustnih izročilih starih članov). Namen društva ni bil. kakor bi človek sklepal iz imena, gojiti med svojimi člani izključno samo petje, ampak predvsem splošna izobrazba članstva, ki naj jo društvo doseže z ustanovitvijo knjižnice, prirejanjem gledaliških predstav, pevskimi vajami in nastopi ter podobno. Znano je namreč, da proti koncu prejšnjega stoletja slovenski tisk med slovenskim narodom še ni bil tako razširjen kot danes. Kn jiga in časopis sta bila dostopna predvsem inteligenci, široki sloji naroda pa te vrste duševne hrane niso dosti poznali. Radi tega je narod vse preveč podlegal vplivu nemške gospode, ker v svojem lastnem čtivu ni našel potrebne odporne sile. Radovljiški »Triglav« je bil radi tega nekak protiudarec nemškemu vplivu v naši okolici in nalogo, katero si je zastavil, je dolgo vrsto let vršil v splošno zadovoljnost prebi valstva. Izvoljeni odbor je šel. zavedajoč se svoje važne naloge, krepko na delo. S skromnimi sredstvi, t. j. s članarino in prostovoljnimi prispevki v denarju ali knjigah, je bila kmalu ustanovljena knjižnica, skromna sicer v svojih početkih, a se je sčasoma razvila v lepo podeželsko knjižnico, v kateri si našel poleg zabavnih in leposlovnih knjig, tudi lepo število poučnih eksemplar-jev. Knjižnica sama je bila za naše razmere visoko frekventna. Njej je bila priključena tudi čitalnica, kjer je obiskovalec našel vse slovenske časopise. Čitalnica seveda ni imela lastnih lokalov, potovala je od enega hišnega posestnika do drugega, dokler se ni dokončno usidrala v grajščini. V društvu se je dalje gojila dramatika. Člani so parkrat nastopili z uspelimi igrami. Predstave sicer niso bile na taki višini, kot jih vidimo danes na diletantskih odrih, dosežen pa je bil namen, da se je prebivalstvo držalo v narodnem taboru. 1 udi pevske vaje so člani že v prvih letih društvenega obstoja redno obiskovali. Imeli so tudi nekaj posrečenih nastopov, vendar pa je društvo petje kmalu opustilo — petje je nato prevzelo gasilno društvo. Pevsko društvo »Triglav« pa je nato spremenilo svoje ime v »Bralno društvo Triglav«. Intenzivnost društvenega delovanja pa je pričela ponehavati, ko je med člani nastal razdor ter je del članstva iz društva sploh izstopil. Število naročenih časopisov se je znižalo na minimum, nove knjige so se redko naročevale. Izstopivši člani so si ustanovili svoj »Zabavni klub«, ki pa se je po par letnem obstoju razšel ter prepustil vso imovino »Triglavu«. Izstopivši člani so se zopet povrnili v svoj matični klub. s čimer je bilo delovanje »Triglava« zopet poživljeno. Kmalu po ustanovitvi Sokola pa je »Triglav« ponovno začel pešati. Med vojno so se naselili v društvenem lokalu vojaki... Knjige, zapisniki in ostali društveni inventar je postal žrtev vojaške brezobzirnosti. Kar niso pokurili. so razmetali, pokradli ali drugače uničili. Med vojno je »Triglav« izgubil vse — plod dolgoletnega truda — po vojni pa se ni več prebudil — zaspal je za vedno. Vršil pa je svojo nalogo častno, vztrajno, zato mu bo v Radovljici ohranjen časten spomin. 3. Zabavni klub. V začetku 20. stoletja je med člani »Triglava« radi raznih diferenc nastal razdor — posledica je bila. da je nekaj članstva izstopilo ter si osnovalo svoje društvo — »Zabavni klub«. Naloge in cilje novega društva nam pove že ime samo. Ustanovil si je tudi lastno knjižnico in čitalnico — lokale je imel v bivši Homa-novi filijalki — prirejal razne zabavne prireditve ter sploh skrbel za družabno življenje med svojimi člani. V splošnem pa je bilo društvo brez kake globoke idejne podlage ter se je kmalu razšlo, imovino prepustilo »Triglavu«, članstvo samo pa se je zopet povrnilo v svoj matični klub. 4. Ciril-Metodova družba. \ narodno političnem pogledu je bila CMD ena najvažnejših organizacij v našem mestu. Starejši člani se gotovo še spominjajo težkih narodno obrambnih bojev, katere so bojevali Slovenci posebno v narodno obmejnih krajih s pritiskajočo silo German-stva in Italijanstva. Naša narodnostna meja se je vedno bolj umikala, od našega narodnega telesa se je trgal kos za kosom in izginjal v nenasitnem tujčevem žrelu. Slovenski narod ni mogel pričakovati pomoči od države, zato je moral reševalno akcijo prevzeti narod sam. Treba je bilo rešiti mladino — njej je bilo treba dati narodnih šol. To nalogo pa je vršila CMD, ki je v naših narodno ogroženih krajih ustanovila večje število narodnih šol — stroške za vzdrževanje pa je družba nabirala med narodom potom svojih podružnic. Podružnica CMD v Radovljici, razdeljena na dva odseka, moški in ženski, je uveljavljala svoje delovanje izključno v nabiranju prispevkov za osrednjo CMD v Ljubljani. Mesečni prispevki članov in članic, darila, razne prireditve, nabiralniki po gostilnah — to so bili prispevki organizacije in vsi ti prispevki so se sproti odvajali centrali v Ljubljano. V okrilju podružnice je bil osnovan tudi takozvani »Pipčarski klub« — cilj kluba je bil seveda zbirati prispevke za CMD. Svetovna vojna je delovanje CMD v Radovljici prekinila, vendar pa po vojni podružnica ni več oživela. Zakaj? Naše meje niso več ogrožene, za narodne šole skrbi država, narodne šole v inozemstvu so popolnoma uničene, za nacionalno vzgojo mladine pa skrbi sokolska organizacija. KNJIŽNICA A.T. LINHARIa RADOVLJICA 5. Podružnica Slovenskega planinskega društva. (Dr. Jakob Prešeren.) Radovljiška podružnica SPD je bila ustanovljena dne 10. marca 1895. V tistih časih je nemški Alpenverein gradil most v smeri Celovec—Jesenice—Trst z bogatimi denarnimi sredstvi in vso moralno oporo državnih oblasti. Z njegovo pomočjo so nastali prvi planinski nemški stebri v Karavankah in Julijskih Alpah v obliki večkrat naravnost razkošnih gorskih domov, ki so morali imponirati našemu preprostemu človeku, ki je itak že davno poprej klonil v občudovanju do vsega, kar je bilo nemško. Podružnica je bila prva planinska organizaci ja v savski dolini z delokrogom, ki je obsegal ves radovljiški politični okraj. Če berete stare letnike »Planinskega Vestnika«, boste prišli takoj do prepričanja, da je do ustanovitve SPD sploh privedla nacionalna zavest mož, ki so ga gradili. Oni so hoteli zamejiti nemški vpliv, ki se je z gora širil tudi v dolino, ustanovili so izrazito na-rodno-bojno planinsko organizacijo, ki naj bi s svojim delom dvignila tudi nacionalno zavest našega človeka. I i pionirji naše nacionalne zavesti iz takozvane »Junaške dobe« slovenskega planinstva, so bili v nacionalnem pogledu naravnost fanatiki, ki jih bo današnja mladina, ki je v planinstvu usmerjena bolj na šport, zelo težko razumela. Oni niso prestopili praga nemške koče. še več, niti po potih niso hoteli hoditi, ki jih je nadelal Alpenverein. V Radovljici je bila trojica, ki je izvrševala ta program: Dr. Vilfan, Hugon Roblek in Stiasnv. a z Dovjega jim je pomagal naš starina Aljaž, ki je bil dolgo vrsto let podpredsednik podružnice. Iz njegovih spominov, objavljenih v »Planinskem Vestniku že v povojni dobi. jasni, odseva srdita borba, ki jo je podružnica vršila v naših gorah zoper nemštvo v tistih letih. Podružnica je v prvih letih obstoja tja do leta 1901 vršila prav za prav le pripravljalna dela: Markirala je pota, delala je organizirane izlete svojih nacionalno zavednih članov na točke, kjer je divjal boj: Na Triglav, na Stol (v letih 1896—1898), oskrbovala je Vodnikovo kočo na Velem polju in zavetišče v Planici. Konkurenčno je napravljala samo slovenske napise tik samo nemških Alpen-vereina. pristopila ali sama ali z ljudmi, ki so se odcepili od nje in ustanovili lastne podružnice (Kranj i. t. d.) h graditvi samostojnih postojank v Karavankah in drugod (koča na Golici, Stolu. Begunjščici), tedaj na mestih, kjer je Nemštvo najsilovitejše butalo ob gorske grebene. Kajti poudariti je treba, da je ta po- družnica najstarejša v celi savski dolini, kjer so bili včlanjeni planinci od Trbiža pa skoraj do Ljubljane. To delo je dobilo že priznano označbo »Junaške dobe«. Če veste, kako redko so bila sejana pred letom 1900 društva z izrazito nacionalnim programom, potem boste lahko pritrdili, da je bila naša podružnica pionir v tem okraju s svojimi izleti, družabnimi prireditvami in izrazito planinskim delom. Dvignila je narodno zavest in minirala nemški most, ki se je gradil od Belta do Adrije in se porušil ob prevratu tudi z njeno pomočjo. Želim, da bi nacionalno delo podružnice še ne bilo končano. Ko raste iz tal v povojni dobi državni nacionalizem, nastajajo s tem za podružnico in SPD sploh nove naloge državno-obramb-nega značaja. Nad Radovljico se širi dolgi greben Begunjščice, za katerega se je bil oster boj na mirovni konferenci: Ta greben obvladuje prehode čez Ljubelj in ob Stolu, zato so ga hoteli imeti Avstrijci zase. Delo planincev in Sokola teče glede na to stališče na tem delu fronte povsem sporedno. Čebulj Danimir: Razvoj Sokolskega društva v Radovljici 1908 —1933 Pred ustanovitvijo. Že jeseni 1. 1907 so se vršili na inici jativo nekaterih navdušenih pripadnikov sokolske ideje prvi razgovori o ustanovitvi sokolske organizacije v Radovljici. Na teh neoficijelnih sestan- Skupina članov ob ustanovitvi. kih se je predArsem konštatiralo o potrebi, seznaniti prebivalstvo s sokolsko idejo ter isto osobito med mladino praktično uveljaviti. Obenem se je ugotovilo, da so za ustanovitev sokolske orga- nizacije v Radovljici dani vsi pogoji in, da je uspešno delovanje zagotovoljeno, vsled česar naj se takoj pristopi k ustanovitvi. Nabiralna pola, ki je krožila med prebivalstvom Radovljice in Predtrga, je pokazala, da se je že prve dni prijavilo 75 članov, ki bi bili pripravljeni vstopiti v Sokola ter se v njem aktivno udejstvovati. Na podlagi teh dejstev je bil takoj izvoljen pripravljalni odbor z nalogo, da uredi vse formalnosti in pripravi vse potrebno, da se čimpreje skliče ustanovni občni zbor. Pripravljalni odbor je predvsem pripravil pravila ter iste predložil okrajnemu glavarstvu s prošnjo, da se dovoli osnovanje sokolskega društva v Radovljici. Prošnja vsled nenaklonjenosti takratnih avstrijskih oblastev ni bila tako kmalu rešena, stav-ljale so se razne ovire, predvsem seveda formalnega značaja, toda ustanovitelji so te ovire z lahkoto premagali, tako, da je bila politična oblast končno le prisiljena, da odgovori na vloženo prošnjo. X tej dobi čakanja na uradno rešitev vložene prošn je pa pripravljalni odbor ni držal rok križem. Še neustanovljeno društvo je že pričelo neoficijelno s svojim delovanjem v smislu sokolskega programa, t. j. z gojitvijo telesnih vaj. Potrebne prostore je dal na razpolago za sokolsko idejo vedno navdušeni restavra-ter brat Rudolf Kunstelj. V salonu ali pa na vrtu se je že vršila redna telovadba, vsled pomanjkanja vsakega orodja samo proste in redovne vaje. Potrebno podporo v upravnem in tehničnem pogledu pa je z bratsko ljubeznijo dajalo sokolsko društvo v Kranju. X Radovljici ni bilo nikakih vaditeljev, zato pa so prišli na pomoč že izvezbani telovadci iz Kranja, predvsem požrtvovalni bratje Sajovici in brat Ažman France. Med tem pa je bila od deželnega predsedstva v Ljubljani ugodno rešena prošnja za ustanovitev Sokolskega društva v Radovljici. Dne 14. februarja 1908 je poslalo okrajno glavarstvo v Radovljici pripravljalnemu odboru sledečo rešitev: C. KR. OKRAJNO GLAVARSTVO v Radovljici. Štev. 3062. Pripravljalnemu odboru za ustanovitev »Telovadnega društva Sokol« v Radovljici, v roke g. Franceta Štiglica, trgovca v Radovljici. C. kr. deželni predsednik z ukazom z dne 13. februarja 1908 št. 779/pr ni prepovedal ustanovitev društva »Telovadno društvo Sokol v Radovljici« s sedežem v Radovljici po vsebini predloženih pravil v smislu društvene postave z dne 15. februarja 1867 št. 134 drž. zak. O tem se obvešča "/. s pristavkom, da bi se imelo društvo, v kolikor je vezana izvršitev posameznih vrst pravilne, društvene delavnosti na izpolnitev posebnih predpisov, v danem slučaju ravnati po istih. Ker se tičejo pravila tudi društvene zastave, se '/• opozori, da bi imelo svoječasno sem predložiti dotično prošnjo, opremljeno z zastavno sliko. V Radovljici, dne 14. febr. 1908. Podpis. S tem so bili dani tudi formalni predpogoji za ustanovitev društva. Pripravljalni odbor je takoj sklical ustanovni občni zbor, ki se je vršil dne 3. marca 1908 v restavraciji Kunstelj. Ustanovnega občnega zbora se je udeležilo nad 150 pripadnikov sokolske ideje. Obširni Kunsteljev salon je bil zaseden do zadnjega kotička. Navzoči so bili samo moški člani, ker ženskega odseka Sokol tedaj še ni poznal. Po vseh izvršenih formalnostih je bila izvoljena prva redna društvena uprava, katera je bila sestavljena sledeče: Starosta — dr. Janko Vilfan, podstarosta —- Franc Štiglic, tajnik — Dragotin Pohlin, blagajnik — Franc Dolžan, gospodar — Trelc Anton, odborniki: Jurij Auer, Pavel Kavčič, Ivan Šega, načelnik — Leon Patik ter preglednika računov: Leopold Fiirsager in Rudolf Kunstelj. Navdušenje, s katerim je sprejelo prebivalstvo ustanovitev Sokola, se je pokazalo tudi v praksi. Glavno delo novega društva je bilo v smislu Tyrševih načel osredotočeno v telovadbi. Tolikega števila telovadcev društvo pozneje nikoli več ni imelo in jih v doglednem času najbrže tudi ne bo. Telovadilo je vse, staro in mlado, tako, da se je morala telovadba članov razdeliti na dva oddelka, na starejše in mlajše člane. Saj je posečalo telo- vadbo nad 80 članov, med njimi 40 starejših. Slednji so telovadili samo proste in redovne vaje, mlajši telovadci pa so potem, ko si je društvo nabavilo bradljo, drog in kozo ter postavilo na vrtu primitivne kroge, redno telovadili tudi na orodju. Poleg članske telovadbe se je uvedla tudi telovadba moške dece, naraščaj je telovadil pri članih, ženskih oddelkov pa sploh ni bilo. Toda o telovadbi sami je v »Spomenici« ločeno poročilo. V zabavne in propagandne svrhe je društvo prvo leto svojega obstoja prirejalo razne pešizlete v bližnjo okolico, pa tudi dalje. Tako je priredilo skupno s Kranjčani pešizlet v Podbrezje, skupno s Tržičani in Jeseničani v Begunje, društvo samo pa v Kamnogorico, kjer je pozneje ustanovilo svoj lastni odsek. Na ustanovnem občnem zboru izvoljeni odbor je radi raznih diferenc še tekom leta odstopil ter je bil v novembru 1908 izvoljen nov, deloma spremenjen odbor s starosto dr. Vilfanom in načelnikom Janko Jazbecem na čelu. Ta odbor je vodil posle do rednega občnega zbora 3. marca 1909, na katerem je bil ponovno nekoliko spremenjen, ostal pa je starosta br. dr. Janko Vilfan, mesto načelnika pa je prevzel br. Fran Aleš. V prvih letih svojega obstoja, Sokol razen telovadnega ni imel drugih odsekov. Prosvetno delo je bilo skrčeno na minimum, prirejale so se sicer od časa do časa razne gledališke predstave, po večini narodne, toda celo to gibanje je imelo v glavnem pridobitni značaj. Toliko večja skrb pa se je posvečala telesnim vajam. Leta 1909 zaznamuje radovljiški Sokol znamenit dogodek. 11. julija se je vršilo slavnostno razvitje društvenega prapora, kateri dogodek je bila veličastna manifestacija naroda za veličino sokolske ideje. Takega praznika Radovljica še ni doživela in ta dan je tedanjim udeležencem ostal gotovo v živem spominu. Praznik razvitja prapora je bil tako rekoč nekak pokrajinski zlet Sokolstva v Radovljici, saj so se istega udeležila društva: Bled, Domžale, Gorica, Javornik. Jesenice, Kamnik, Kranj, Krško, Ljubljana, Ljubljana I, Ljubljana II, Logatec, Metlika, Novo mesto, Prvačina, Ribnica, Sušak. Škofja Loka, Št. Vid, Trst, Tržič, Vič, Volosko-Opatija, Žalec in Železniki. Iz Ljubljane pa je vozil celo posebni vlak. Razvitje prapora 1. 1909 Prvi javni nastop ob priliki razvitja prapora: Orodna telovadba Finančna sredstva za prapor je zbralo članstvo samo. Prostovoljni prispevki, skupiček od raznih zabavnih iger kot kartanja, balinanja, biljarda itd. — vse je šlo v fond za prapor, Slavnostno razvitje prapora je bilo z ozirom na številno udeležbo zunanjih gostov tudi temu primerno. Razvitje se je vršilo na trgu pred grajščino, kumovala pa mu je soproga brata staroste ga. Jela Vilfanova, Akt razvitja samega, slavnostni go- Članski prapor vori, godba, kakor tudi težka politična atmosfera, v kateri smo živeli tedaj po znanih septembrskih dogodkih v Ljubljani, vse to je dvignilo razpoloženje navzoče mase do ekstaze. Impozanten po številu navzočih, kakor tudi po izvedbi sami je bil popoldanski telovadni nastop na občinskem travniku za šolo. Bil je to prvi javni nastop, na katerem so nastopili radovljiški telovadci. (Še pred ustanovitvijo Sokola v Radovljici se je sicer vršil v Radovljici že telovadni nastop, katerega pa so priredili Kranjčani.) Nepozaben bo ostal dan razvitja prapora v analih radovljiškega Sokola, nepozaben v spominu vseh, saj so se našli ta dan v bratskem objemu v Radovljici bratje iz Primorja, iz bele Ljubljane, bratje iz Dolenjske, Notranjske in Gorenjske, vsi prežeti z ognjem sokolske ideje, koprneči vsi po neki daljni, nepoznani tajnosti — svobodi. Na delu do vojne. Bratske vezi, ki so nastale ob priliki razvitja prapora v Radovljici med domačim društvom in ostalimi bratskimi društvi, so ostale enako prisrčne tudi v bodoče. Radovljiški Sokol je s Člani na župnem zletu v Radovljici 1913 svojo telovadno ekipo stalno posečal prireditve bratskih društev, posebno prisrčne odnošaje pa je gojil do bratskega društva na Bledu, s katerim je bil stalno v stikih. Društvene uprave so polagale obračun svojega dela na rednih občnih zborih, ki so se vršili običajno v januarju vsakega leta. Na občnem zboru I. 1910 je bil za starosto ponovno izvoljen br. dr. Janko Vilfan, za načelnika pa br. Franc Kapus. Za praporščaka pa idealni sokolski prvoboritelj, pokojni br. Rndolf Kunstelj. — Na občnem zboru 1. 1911 pa je vsled prezaposlenosti (bil je mestni župan, predsednik Posojilnice, predsednik raznih drugih ustanov in organizacij) ter rahlega zdravja odstopil dosedanji starosta br. dr. Janko Vilfan. Na njegovo mesto je bil izvoljen br. Rudolf Kunstelj, načelniške posle pa je prevzel br. Ludvik Horvat. Seje društvenih uprav so se vršile redno vsaki mesec, od Časa do časa v slučaju potrebe tudi izredne seje. Na sejah so se reševala vsa upravna in tehnična vprašanja, tičoča se društvenega življenja. Uprava društva je dalje časa vodila tudi tehnično delo v društvu, ker vsled pomanjkanja vaditeljev prvotno ni bilo vaditeljskega zbora. Ustanovil pa se je pozneje, še pred vojno. Vsako leto je društvo priredilo več zabavnih prireditev. Tako se je po nastopih vršila narodna veselica, v zimskem času pa so se vršile razne plesne prireditve. Značilno za takratno dobo je, da se je plesnih prireditev, izvzemši maskerad, udeleževalo članstvo v krojih. — Šlo je pri tem pač za to, da se je celi prireditvi utisnil sokolski pečat, šlo je dalje za denar, prislo-vica pa je: Namen posvečuje sredstva. Na občnem zboru 7. januarja 1912 ostane društvena uprava ista, kot v pretečenem letu. Na tem občnem zboru se prvič čujejo predlogi o prosvetnem delu društva, čujejo pa se tudi želje po lastnem domu . .. V letu 1912 je društvo zadela nemila usoda kar trikrat. Že kmalu po občnem zboru je preminul društveni starosta br. Rudolf Kunstelj. Uprava je sklicala žalno sejo, njegovega pogreba pa se je udeležilo številno Sokolstvo. Kmalu nato je preminul neumorni in agilni sokolski delavec brat Peter Praprotnik. Tudi njemu je Sokol priredil lep pogreb. In še istega leta je neizprosna smrt ugrabila društvu prvega starosto br. dr. Janka Vilfana, ki je nenadoma preminul v Ljubljani. Kakor prva dva brata, tako je spremilo tudi svojega starosto Sokolstvo v zelo častnem številu na njegovi poslednji poti. Na izrednem občnem zboru, ki se je vršil po smrti staroste br. Kunstelj a, je bil za starosto izvoljen dotedanji podstarosta br. Franc Dolžan, ki je imel čast voditi številno delegacijo radovljiških Sokolov na Vsesokolski zlet v Prago l. 1912. Brat Franc Dolžan ostane na čelu društvene uprave tudi v poslovnem letu 1913. Leto 1913 je bilo za radovljiškega Sokola dokaj povoljno. Opomogla si je zlasti blagajna, prirejenih je bilo več uspelih prireditev, društvo se je udeležilo slavja raznih bratskih in sorodnih društev, tako SOletnice Narodne čitalnice v Kranju. 50 letnice Ljubljanskega Sokola, zleta Slovenske Sokolske Zveze v Novem mestu itd. V Radovljici pa se je vršil dobro uspeli zlet Gorenjske Sokolske župe. Cela prireditev se je vršila na Kležniku. Na zadnjem občnem zboru pred vojno je bila izvoljena nova uprava. Dosedanji starosta br. Franc Dolžan je svojo funkcijo odložil, na njegovo mesto pa je bil izvoljen br. dr. Igo Janc. Načelniške posle je obdržal še nadalje br. Ludovik Horvat. Na tem občnem zboru se ponovno ču je želja po lastnem domu.. Društveno življenje je silno otežkočeno vsled neprimernih prostorov za telovadbo, društvo nima lastnih lokalov, v mestu samem pa vstajajo nasprotniki, ki so vedno bolj agresivni, njihove metode v boju proti Sokolstvu nečedne. Potreba po lastnem domu je zato čim dalje večja, razmah in razvoj društva bo omogočen le tedaj, če bo delovalo v lastnem poslopju, kjer ne bo ovirano od nikogar, neodvisno v vsakem oziru. Zato se je tekom leta 1914 ustanovilo Društvo za zgradbo Sokolskega doma. Namen društva je bil predvsem zbirati za zgradbo doma potrebna finančna sredstva, preskrbeti primerno zemljišče, načrte itd. Nato naj bi se pristopilo k zgradbi prepotrebnega Sokolskega doma. Sicer pa se je v letu 1914 posvečalo glavno skrb pripravam za vsesokolski zlet v Ljubljani. Telovadci so se marljivo pripravljali za tekme, pripravljalo pa se je tudi ostalo članstvo, saj naj bi bil ljubljanski Vsesokolski zlet veličastna manifestacija vseslovanske sokolske ideje. Sredi neumornega dela pa so v Sarajevu počili streli... 1914—1918. Sokolske organizacije so bile takoj prepovedane, vsako delovanje takoj ustavljeno. Sokoli so zapustili svoja gnezda ter se podali na bojne poljane. Galicija — Dobrudža — Kajmakčalan - Soča — Dobrdob — Tirolske gore — Francija — povsod Sokoli. Mnogi so odšli, mnogi se niso več vrnili. Nikoli več se niso vrnili bratje Olip. Muhovec, Kosmač in Chladek. — l isti pa. ki so ostali doma, so nemo pričakovali, kaj se bo zgodilo, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Dvignili so glave po uspelih podvigih slovanskega orožja, z bolestjo v srcu klonili tedaj, ko je padla Rusija, z grozo gledali uničenje Srbije . .. Nad njimi pa je stalno čuvalo oko krvnika, tedaj pa tedaj so se za kom zaprla vrata ječe. a odprla šele tedaj, ko je bilo treba nastopiti poslednjo pot... »Živela Jugoslavija!« — Toda vera v boljšo bodočnost Slovanstva, vera v zmago, nezlomljiva sokolska energija — vse to je združilo brate v zaupne sokolske krožke, kamor ni seglo oko ovaduhov. Na bojnih poljanah je še vedno divjal ob zvokih strojnic in topov mrtvaški ples, na obzorju pa je že v vsej svoji gloriji vstajala zarja svobode in znova so napolnila sokolska srca radostne nade. naše duše pa so prekipevale in vriskale nad bližajočim se odrešenjem. Stari Sokoli so zopet pregledovali svoje kroje, saj jih bo treba skoro obleči. Zmagovala je narodna zavest, zmagovala sokolska nacijo-nalna ideja. In skoro je napočil oni oktobrski dan, ko so zopet oživele ceste polne naroda, ki proglaša svojo svobodo, med njimi po dolgih letih zopet rdeče sokolske srajce ... V Jugoslaviji. Z ustanovitvijo lastne države so bili dani razvoju sokolskega pok reta novi. trdnejši temelji. Dočim je bilo Sokolstvo v Avstriji radi svojih izrazitih slovanskih tendenc na vse mogoče načine ovirano v svojem delovanju, je postala sokolska ideja v Jugoslaviji sestavni del državne misli. Naloga radovljiškega Sokola, kot sploh sokolskega pokreta vobče, je obstojala pred vojno iz dveh delov: Telesno-kulturna naloga, t. j. nuditi članstvu priložnost, razvijati svoje telesne sile, jačati obenem njegov duh in vzporedno s tem dvigati njegovo moralno kvaliteto. Na drugi strani pa je obstojal slovansko-nacijonalni moment, t. j. vzbujati med svojim članstvom zavest, da smo južni Slovani en narod, da nam je dana možnost nacionalnega in kulturnega razvoja samo v lastni, svobodni državi, da zbira pod svojim okriljem čim več pripadnikov, jih odtuji vplivu germanizacije in, da ustvarja nerazpoloženje proti obstoječemu stanju. To svojo nalogo je radovljiški Sokol v polni meri izvršil. Da pa je članstvo svojo nalogo pravilno pojmovalo, nam kaže ravno slučaj br. Boštjana Olipa. ki je za to idejo žrtvoval tudi svoje življenje. Po vojni seveda ni bilo treba ničesar več razdirati, treba je bilo graditi. Moment telesne, duševne in moralne vzgoje je ostal isti, v nacionalnem oziru pa je bilo treba pričeti zbirati zdrave narodne drobce, združiti jih v celoto in dati tej celoti pravilno formo, da tako nesebično služi domovini — za katero je ustvarjeno Sokolstvo. Stari predvojni odbor je kmalu po prevratu zbral raztresene ude ter sklical na dan našega narodnega Ujedi njen j a 1. decembra 1918 občni zbor. Slednji je izvolil novo upravo, za starosto dr. Mirko Trillerja, za načelnika pa br. Franca Kapusa, ker se tedanji načelnik br. Horvat še ni vrnil iz ujetništva. — Naloga nove uprave je bila težavna. Sokol je bil tako rekoč na cesti, prostora, kjer bi mogel uspešno vršiti svojo misijo, ni bilo. Obračal se je na vse strani za pomoč, dokler se ni končno posrečilo najti prostora v Homanovem skladiščil. Skladišče je bilo v kratkem spremenjeno v lično telovadnico, majhno sicer po svojem obsegu, a za silo je zadostovala. Življenje v telovadnici je postalo na mah živahno. Ustanovljeni so bili tudi ženski oddelki, tako, da je bila telovadba v kratkem v vseh ozirih dobro vpeljana. S telovadbo pa je bilo treba hiteti, ker se je bližal prvi povojni župni zlet v Borovlje. V prvi dobi naše narodne konsolidacije in, ko naše državne meje še niso bile definitivno določene, je tudi radovljiški Sokol aktivno sodeloval, osobito v borbi za našo Koroško. Kadar so klicali bratje onstran Karavank, vedno je pohitel radovljiški Sokol radevolje in korporativno v naš prelepi Korotan, da pomaga bratu, da mu vlije svežih sil v težki predstoječi borbi. Polnoštevilno je radovljiški Sokol deloval na župnih zletih v Borovljah (1919) in Svetni vasi (1920), dal je na raznih narodnih taborih, kot v Žrelcu, Ločah itd. Za časa plebiscita pa je odšla na Koroško kompletna četa, da čuva domove slovenskih borcev, ko bodo oni vršili dolžnosti glasovanja za Jugoslavijo. Že v prvem letu svojega povojnega delovanja je razširil Sokol svoje delovanje tudi na prosvetno polje. Predvsem je bil Naraščajski prapor ustanovljen gledališki odsek, ko j ega vodstvo je prevzel br. Jakob Špicar. Za gledališče pa je bilo zopet treba najti primernega prostora. Kunsteljeva dvorana je bila deloma neprimerna, ker je bil oder premajhen, na drugi strani pa tudi ni bila stalno na razpolago. Zato je pustila društvena uprava preurediti dosedanjo telovadnico v Romanovem skladišču v gledališko dvorano, telo- vadba pa se je preselila v grajščino, kjer se je posrečilo dobiti v najem bivšo grajščinsko ječo. Seveda pa je telovadba pri tein precej trpela, osobito v zimskem času. pomisliti pa je treba, da so postale gledališke predstave skoro glavni vir dohodkov, postale pa so tudi važno vzgojno sredstvo. Toda podrobneje o tem v prosvetnem poročilu. Kljub temu, da se je vršila telovadba v jako neugodnih okoliščinah, je bila vztrajnost telovadečega članstva vseeno tolikšna. da se je lahko vedno priredil tudi društveni javni nastop. Gledališke predstave, javni nastopi, razne druge zabavne prireditve. kot Miklavž. Silvestrov večer, predpustne prireditve itd. so bili stalni viri dohodkov, vsi so se pa stekali v gradbeni fond. kajti misel na svoj lastni krov je po vojni postala še v večji meri aktualnejša, kot pred vojno. Kar se tiče društvenega tehničnega delovanja, je opisano vse v posebnem tozadevnem članku, omenjam le. da je bilo društvo v stalnih stikili z vsemi sosednjimi bratskimi društvi ter se udeleževalo vseh telovadnih nastopov iz cele Gorenjske. Stanje društvene blagajne se je istotako od leta do leta boljšalo. Kar je bilo prihranjenega denarja izpred vojne, je bilo sicer malenkost, ker je denar izgubil na svoji vrednosti, vendar pa izkazuje blagajna koncem leta 1919 že 7982 Kr gotovine. kljub raznim potrebnim nabavkam za telovadbo in investicijam za gledališki oder. Koncem leta 1920 pa že znaša gotovina 39.582 Kr. kar je gotovo lep napredek. Na cesti... Že proti koncu gledališke sezije 1920/21 se je primeril v gledališki dvorani malenkostni dogodek. Pri igri »Svetopisemski svet« je pričel od svetiljke. obešene na strop, tleti stropnik. Tlenje se je pravočasno opazilo, tako da ni bilo nobene nesreče. Vendar pa je dal ta dogodek povod za komisijonelni ogled dvorane — čigar posledica je bila ugotovitev, da je dvorana za prirejanje gledaliških predstav in podobnih prireditev nerabna. In kaj sedaj? Telovadnica že itak v takem stanju, da je bila iz bigijeničnih razlogov vse preje kot telovadnica, uporaba gledališke dvorane prepovedana — torej? E, kaj! Svoj dom si bomo postavili, zgradili lastno ognjišče, kjer bomo sami gospo- dar ji, kjer nas ne bo nihče preganjal, nihče oviral v našem, narodu in državi posvečenem delu, prav nihče, ne oblastva, ne naši zagrizeni nasprotniki! Na delo! Članstvo je šlo na delo! Z neizmerno požrtvovalnostjo, sokolsko vztrajnostjo in železno voljo, da hočemo v Radovljici svoj Razvitje naraščajskega prapora 2. oktobra 1921. Sokolski dom. smo se lotili težke naloge. In to nalogo smo častno dovršili. 18. maja 1921 smo zabili prve količke. Na Vidov dan smo vlagali spominsko ploščo, 2. oktobra pa je bila že otvoritev Sokolskega doma. In v Radovljico so se zopet zgrinjali iz vseh strani Sokoli. Ne sicer iz Primorske, Dolenjske in Notranjske, kot pri razvitju prapora leta 1909, pač pa so prihiteli dragi bratje iz Ljubljane in cele Gorenjske, da pozdravijo novo sokolje gnezdo, »Trdnjavo proti zunanjim in notranjim sovražnikom Jugoslavije«. Veseli smo zopet sprejemali drage brate, naše duše so vriskale, naša srca radostno utripala — saj so se uresničile sanje, o katerih smo mislili, da se uresničiti nikoli ne morejo. — Radovljica v zastavah (ne vsa), na Obligorici pokajo topiči, sokolska godba z Jesenic igra vesele koračnice, narod pa burno pozdravlja po- Članicc pri otvoritvi Sokolskega doma 2. oktobra 1921 ctco,iF^7©ir=®gF®dIinia) Ustjih im si S =s- ©©n® sm©im