142
Slovstvo.
teh člankov, ponavljamo besede »Vlasti« o lanskem »Museum-u«: »Ti članki so poskusi, a dobri poskusi. Kdo bode od mladega bogoslovca tirjal temeljito, vsestransko dovršeno in učeno razpravo? To so le vaje, katere vodijo k popolnosti.« Kajpada je ta vsebina nekoliko jednolična. Pogrešamo člankov iz slovanske, posebej slovanske cerkvene zgodovine, zlasti pa še priro-doslovnih; predlanskim (če se ne motimo) bil je vsaj jeden članek prirodosloven in sicer o darvinizmu. Vsakdo ve, kako važna znanost je dandanes prirodoslovje, zatorej se mladim in nadarjenim mladeničem ne more dovolj priporočiti, naj se uče (vsaj nekoliko) prirodoslovja. Res je, da bogoslovec nima mnogo prilike za to, kar mu ostaja časa od bogoslovja, mora ga porabiti za druge nauke, kateri so več ali manj v zvezi ž njegovim poklicem. Vendar bi se v velikem številu bogoslovcev lahko dobili vsaj nekateri prijatelji prirodoznanstva.
Temu listu ni namen in mu tudi ne more biti, da vzgaja same učenjake, ampak dobre pisatelje, zatorej ne umevamo, zakaj se pisatelji z uredništvom vred niso ozirali malo bolj na leposlovje. Prav na tem polju se mlad pisatelj lahko izuri v jeziku in si razvije svojo nadarjenost. Kaj hasni vedno samo tožiti o brezbož-nosti in pokvarjenosti modernih pisateljev, ako se narodu nič boljšega ne da v roke! Pokazati treba dejansko, ne samo z vpitjem in tarnanjem, da tudi na krščanski podlagi more cvesti leposlovje; a za to treba vaje. Dobro bi torej bilo, da bi »Museum« določil dostojno mesto tudi kaki dobri povesti. Tako bi se izobrazil v serae-niških zidovih marsikak dober pisatelj, ki bi pozneje podajal zdrave dušne hrane svojemu narodu.
Naposled častitamo češkim bogoslovcem, da so v tako lepi zlogi, da goje dejansko ljubezen do cerkve in naroda, in zato jim želimo najboljših uspehov. Slovenskim bogoslovcem pa priporočamo, naj si naroče »Museum« in naj pomislijo, v čem so jim Cehi  morebiti  vzgled.
—  To je gotovo, da so dandanes potrebe, katerim mora ustrezati duhovnik, mnogo številnejše in nujnejše, kakor so bile nekdaj. Tudi so deloma drugačne. In za to treba primerne priprave.                                                —F—.
»Ottuv Slovnik Naučny<, o katerem sem poročal v št. 8.1. L, dospel je do konca lanskega leta do 11. snopiča petega dela. Vseh je izšlo dotlej 98 snopiče v. »Ottuv Slovnik Naučny« ali illustrovana enciklopedija vednostij vseh strok se ne peča prav nič s strankarstvom, ampak hoče biti prava zakladnica potrebnih naukov za češki narod. V njem nahajamo najnovejše pojave in napredke v vseh vednostih, opazujemo h krati neumorno marljivost uredništva in njegovih učenih sotrudnikov, da bi delo dospelo do popolnosti in tekmovalo z deli drugih narodov.
»Stary dluh.« od Koldy Malinskeho. Ceska salonni bibl. št. 74. V Pragi, založil J. Otto 1. 1891.
—  »Stary dluh« je zgodovinski roman, kakorš-nega so na češkem kulturnem polju gojili Pro-kop Chocholoušek in Jos. K. Tyl,  posebno   pa
zadnji čas pokojni duhovnik Vaclav Beneš Tre-bizsky. K sedanjim pisateljem te vrste prištevamo Alojzija Jiraska, Zikmunda Vinterja in Kolda Malinskega. Omenjeni novelisti in romanopisci nabirajo pridno zgodovinske snovi za svoja dela po prašnih arhivih in knjižnicah in pregledujejo stare pergamene.
Pa ne samo snov, ampak tudi obliko za pesniška dela povzemajo iz poprejšnjih stoletij. To dokazuje povestna trilogija »Stary dluh«. »Stary dluh« nas spominja zgodovinskega zloga XVII in XVIII. stoletja; tu je polno latinizmov in arhaizmov. Pesniška slika je pretkana z zgodovinskimi novicami, popisi in dogodki. Zgodovina je torej v tej trilogiji poglavitna stvar, poezija le postranska. Tako je v povestih »Pater Amos«, »Premijant«, »Štedry večer patera Adama a Nativitate Domini«, ki so vzete iz časov Slan-skih častitih redovnikov pijaristov koncem XVII. in XVIII. stoletja.
Samostansko življenje med golimi zidovi, njega vesela in žalostna stran, stare latinske šole s premijanti, spletke mestne gospode, dobro češko srce pod ostro haljo in jednake slike iz poprejšnjih stoletij zanimajo in uče čitatelja.
»Dejiny umeni vytvarnych« od Karla B. Madla. (Prim. »Dom in Svet« 1891. str. 381.) Pisatelj razlaga zgodovino assyrske tvorne umetelnosti (v snopičih 6—8). Nekoliko preobširno popisuje palačo Sargonovo v Chorsabadu (Hor-zabadu). Tako n. pr. popisuje notranjo napravo: dvorane, tempeljne, mostove, grobe, gradivo, zid in okraske, oboke, razsvetljavo, stebre, dekorativno plastiko, relieve, kralja in vojsko, trojno vrsto relievov, človeško postavo, izraz in telesno gibčnost, slikanje brez perspektive, živali, leva, čudne postave, tehniko barv (polvchromijo), glvptiko, slikarstvo, emajlovano dekoracijo, izdelovanje kovine, lesa, tkanje, vezenje itd. Iz vsega tega je razvidno, kako natančno in znanstveno je to delo.                             Fr. L—r.
Druga slovstva.
Archiv fiir slavische Philologie von
V. Jagic«. XIV. zvezka sešitek je izšel meseca vinotoka 1. 1. Vsebina mu je raznovrstna. A. Briickner nadaljuje svoje »Bohmische Studien« (strani 1 — 45). M. Speranskij popisuje odlomek komentovanega psaltera, povedavši najprej v uvodu nekaj besed v obče o psalteru, n. pr. da je izmed vseh svetopisemskih knjig najbolj razširjen. C. Jiriček priobčuje o igrah v stari Srbiji za despota Jurija Brankoviča v Prištini 1. 1435. Imenovani pisatelj nam tudi naznanja, da^ se beseda »stanjanin« ne najde samo v carja Štefana Dušana zakoniku, ampak tudi v aktih du-brovškega sodišča. Dr. J. Aranza je razložil Ba-rakovicevo besedo »jarula« ter pravi, da je, kakor tudi dubrovška »arla« iz latinske besede »areola« in pomeni »ein kleines erhohtes Blumenbeet oder den viereckigen holzernen Blumenkasten« (str. 78). Imenovani dr. J. Aranza pripoveduje (str. 78—82), odkod so južno-slovenske (slovanske) naselbine v južni Italiji,   kjer v okraju