Dr. Guthi Loma: Detektivski roman. — Iz madžarsčine prevedel F. Kolenc. I. Kaj se je zgodilo y »Belein krokarju<:? Deveta ura zjutraj. G. Braun, spoštovani najeranik hotela »Beli krokar«, s prepadlim obrazom, obupno trka som tertje po hodnikih I. nadstropja. Knjigovodjo, ki ga hoče eno in drugo vprašati, surovo odriva, nastavljence v pekel pošilja in strašno kolne. Sedaj izstopi iz sobe št. 8 nilad uradnik pravosodnega ministrstva, ki že dolgo vrsto let stanuje v »Belem krokarju«. — Kaj je, gospod Braun? Kaj se vam je zgodilo? — Joj, niti ne vprašajte! Konec je mojemu dobremu imenu! Lahko zaprem hotel . . . Kakor že ditam v večernih listih, ki jiim je le za senzacijo: »Grozen umor v Belem krokarju!« — »Tajnositi hotela!« — »Strahotna drama v Belem kroikarju!« — Oh, moj Bog, kaj takega se še ni zgodilo v mojem hotelu! — Kaj je res kdo umorjen? — 13. je umorjen. Zakaj je prišel ravno k meni stanovat? Unicil me je! Na beraško palico me je spravil! Prvi natakar se je z mehkim glasom vmešal: — Siromak g. Berenyi! On ne more za to . . . — Molčite! Vi ste vzrok vsemu! Vedeti bi morali, kake tuje figure hodijo ponoči v mojem spoštovanem hotelu. Kako pridejo noter? Kdo jih pusti v nastropje? Zakaj ne legitimirate sumljivih ljudi? Da, vaša malomarnost je povzročila to strašno katastrofo. Vse vas odpodim! Lahko greste! . . . — No, no! Ni treba tako obupati. En — dva dni se bo razpravljalo o dogodku, potem pa pride kaka novejša senzadja in bo ta pozabljena, kot da se ni nič zgodilo. Hm, če bi bil babjeveren, bi rekel, da se &kriva vzrok nesreee v 6t. 13. Vedite, g. Braun, da mora lastnik hotela pri numerinanju vrat številko 13 vedno preskocitil — In vi še pravite, da niste babjeverni . . . Odposlamci oblasti se že pol ure mudijo v sobi štev. 13. Krog ipostelje sedijjo: preiskovalni sodnik, kr. pravdnik:, mlad praktikant in Adalbert Berci, redarni kapetan. . . . Posvetimo tu par besed onemu nesrečmeimi Berciju, ki si je lastnoroono konoal življenje! Umrl je. Pokopali so ga. Razen dveh siinov ga ni nikdo objokal. Njegov spomim hrani le neznaten križ. Pa ni bil vsakdanji olovek. če že drugo ne, gotovo XA zaslužil, da mu kr. državno redarstvo postavi lep aiagrobni spomenik. Ker je zraven napak velika zasluga Adalberta Berci, da se je redarstvo v Budimpešti, ki je bilo pred nedavninn tako zasramovano, dvignilo na evropski nivo. Mnogo se je pisalo zoper njega, hudo so ga obtoževali kot zasebnika in kot javnega uradnika, toda vse eno me ni sram priznati, da sem mu bil do smrti prijatelj. Ob zadnji priliki, ko so ga zatožili radi zlorabe uradne oblasti, ker je brez sprejemljivega vzrcka aretiral nekega velemestnega odvetnika, me je obiskal v pisarni in me prosil, da prevzamem zagovor. In dasi sem bil prepričan, da je protizakonito postopal, se niti trenutek misem obotavljal. Izjavil sem da sem mu na razpolago. Sploh pa, kam bi tudi prišli, ako bi odvetnik odrekel zagovarjanje v slučajih, ko je tudi že sam prepričan, da je obtožba utemeljena? Po načelu enakosti so v kazenskem postopanju kr. pravdmik, sodnik in  zagovornik enakovrstni faiktorji; ramo ob rami, skupno si morajo prizadevati, da se pravica dožene. In kakor napačno razumeva svoj poiklic kraljevi pravdnik, ki tudi takrat vloži tožbo, ko je potom pričanja dognano, da je obtožena oseba nedolžna, tako ne stoji na višini svoje naloge zago vornik, ki se proti svojemu prepričanju trudi, da bi rešil obtoženca. Zagovor ima v takem slučaju le vlogo kontrole; vplivafi mora, da varovancu ne naložijo večje kazni, kakor jo zasluži. Tako razumevam plemenifi poklic zagovornika in zato sem prevzel brez obotavljanja zagovor Bercija. Mož, ki je zaslužil boljšo usodo, se je med tem uštrelil. Napake je brezdvomiio imel. Bil je svojeglaven, do surovosti nasilen in v tem tiči vzrok, da je bil povsod na slabem glasu. Dasi pa je imel napake, bi ga morali vse eno spoštovati, kakor hudega lovskega psa, iki mora biti privezan, na lovu pa ga ni mogoče pogrešati. Smelo trdim, da policija v Budimpešti ni nikdar imela bolj spretnega in ¦uporabljivega izsledovalca, kakor je bil Adalbeii: Berci. Alco bi bil slucajno stopil v službo pariškega ali londonskega redarsfva, bi mogoče danes govorili o njem, da je eden največjih redarsikih talentov. Komu ni znano, da je ravno on izsledll storilce najbolj zamotanih zlocinov? Na splošno je bilo že znano, da Berci vse izsledi. Ako je redarstvo naletelo na boij zajr->tan zločio, brez njega ni za^ čelo z izsledovanjem. Napel je vse sile, neutrudljivo delal in se je kot kragulj spustil na zločinca, ko ni slutil in je že mirno užival sad svojega greha. Niti najmanjšega in najbolj neznatnega sledu ni izpustil in često je ravno s pomočjo takega sledu prišel do grešnika. Ni bil pravnik; v zasli»anjjih je žvižgal na sodne predpise, priznati pa se mora, da je izvrstno izpraševal. Pogleda ni obrmil od osumljenca, kot da mu hoče videti v dušo; na vsako ikretnjo je pazil, ko da hooe dognati, katero izmed stavljenih vprašanj ga zadene najbolj neugodno in ako je dosegel svoj smoter, se je čer • ure dolgo sukal krog tistega, dokler se zločinec ni za__ .-'tel v protislovja. V takih slučajih je potem imel lahek posel. Nadvse prebrisan je moral biti zloainec, ki je tudi iz teh križajočih se vprašanj izšel nepoškodovan . . . Sploh pa ni moja naioga, da držim o njem spominski govor. Nekdo se že najde na redarstvu, ki zadosti dolžnosti. Čas je že, da se vrnemo v sobo št. 13. Nikolaj Berenyi, ki so ga ponoči umorili, leži v postelji. Ne da se spoznati, da je umrl nasilne smrti. Krog 30— 321etni, zelo lepi mladi človek vzbuja v prvem treautku vtis, ko da po prelumpani noči še sedaj spi. Na obrazu nobene sledi o smrtnem boju. Oči zaprte, usta napol odprta. Dozdeva se, da je bil med spanjenn umorjen. V srce so ga zabodli in umrl je, ne da bi se po zabodljaju vsaj za trenutek prebudil. — In ni drugega znaka za zlocin kot rana. Na spalni srajci in na odeji par kapljic krvi. — Obleka lepo urejena, pod zglavnikom velikadenarnioa iz usnja, v njej tritisoč goldinarjev; zlata ura, prstani na nooni omarici, torej najbrž ni žrtev razbojniškega umora. Preiskovalni sodnik izprašuje hotelskega vratarja: — Kdaj je prišel g. Bernyi damov? — Ob desetih zvečer. — Ali miste opazili, da je bil bolj nervozen kakor navadno? i (jDialje pnihodujiič.)