Poštnina plačana v gotovini.
ŽlVliJEflJE Џ SVET
Štev. 24.	Ljubljana, dne 14. junija 1929	Leto Ш.
Adolf KoelscH
V trenutku rojstva
V človeškem življenju najbrže ni dru- liko odpornosti in prožnosti mora imeti gega takega trenutka, ki bi bil fizijo- otroško telesce, da prenese te sile! loško tako pretresljiv kakor trenutek Še hujše je otroku po porodu, zakaj
»V. rožniku« (Risba
telesce, ko prihaja iz materinega telesa, stavljajo nanj silne zahteve; saj so izračunali, da je pritiska enega samega popadka, ki teži koncentrično na plodu. ne mnogo manj od treh stotov. Ko-
kiparja N. Pirnata)
mogočno izpremeni. Dete, ki je bilo prej devet mesecev na toplem, skrbno od-deljeno od vnanjega sveta, se seznani z zrakom, svetlobo in z onimi ne neposredno v globino človeškega telesa
učinkujočimi fizikalnimi silami, ki va-gabundirajo v zemeljskem ozračju in naskakujejo vse, kar je živo, v obliki dražljajev. Takrat novorojenec še ne diha, ker je kri še dovolj založena s kisikom. Toda z operativno ločitvijo ploda od materinega krvnega krogotoka se to naglo izpremeni. Zaloga kisika v telesu jame pohajati, kri postane venozna. Toda prav na to okolnost je čakal dihalni centrum v otrokovem podaljšanem mozgu: venozni dražljaj mimo poljoče krvi spravi ta centrum avtomatsko v delovanje in tedaj napolnijo pljuča prvi dihi.
S tem je telesu tudi napočil trenutek, da avtomatsko preuravna pred-rojstni krvni krogotok in delovanje srca v končnoveljavno obliko cirkulacije. Vse cevke, ki so dovajale porabljeno kri skozi popkovino materinemu telesu, so zdaj odpadle in so nepotrebne, hkrati pa se, in sicer prvič napolni levi srčni prekat z ono krvjo, ki se vrača polna kisika iz lastnih pljuč. To pljučno kri požene srce ven v telo, in tako je tudi srce nastopilo funkcijo črpalke, ki jo opravlja potem vse življenje. Šele čez nekaj ur jame narava preurejati tudi način prehranjevanja; namestu iz materine krvi dobiva zdaj otroško telesce hranivo skozi usta in tako nastopi svojo službo tudi črevesje.
Ce bi bile podrobnosti te fizijološke revolucije, ki se je vsa odigrala v nekaj urah in ki smo jo bili vsi nekoč prestali, ljudem prejšnjih dob tako dobro znane kakor današnjim biologom, tedaj bi mogli dopustiti domnevo, da je starim astrologom njihovo vero v to, da določa lega zvezd v trenutku človekovega vstopa v življenje tudi njegovo usodo, da jim je to vero narekovala želja, da velepomembni trenutek rojstva nekako še posebe poudarijo. O tolikšnem poznavanju ali vsaj slutenju fi-zijoloških zadev pa pri starih narodih ne more biti niti govora, in zato je že v naprej izključeno, da bi s te strani mogli prodreti vsaj do poetičnih razlogov za astrološko teorijo o pomenu trenutka rojstva. V teh okolnostih stojimo tedaj še vedno nemočni pred vprašanjem: kako so prišla ljudstva, ki so se bila vdala lepi in simpatični veri, da je v stvarstvu vse, kar je živo. spojeno med seboj, kako so prišla ta ljudstva na to, da so si med vsemi možnimi trenutki življenja izbrala baš trenutek rojstva 2a nekak vhod silam kozimičnega
izvora? In kaj jih je pripravilo do tega, da so tem silam jeli pripisovati vpliv pri določevanju usode — vpliv, čigar vseskozi »okultni« zmisel (po astrološkem nauku) naj bi se dal razbrati na toli smešnem in profanem geometričnem kakor je »obsevni kot«, ki se v njem sečeta svetloba planeta in rojstni kraj? Takisto ne vemo odgovora na vprašanje, kako to, da imamo še danes razumne, znanstveno podkovane in bistre ljudi, ki s Keplerjem ne samo verujejo, »da nebo nekaj dela v človeku,« ampak so tudi uverjeni, da bi človek mogel doumeti oni »nekaj« in da je prava pot za to raziskovanje in proučevanje položaja ozvezdij v trenutku rojstva.
Prečital sem več knjig iz krogov ljudi, ki stoje astrologiji blizu ali pa so ji protivni, da bi našel odgovora na omenjena vprašanja, ali vselej sem zaman upal, da mi bo pisec postregel s čim pozitivnim. Vem, da v izvestnih krogih tvegaš svoj sloves že s tem, da se samo ukvarjaš z astrološko literaturo. Vzlic temu se vedno znova zakopavam v ta dela — naposled bi utegnilo vendarle biti kaj resnega v njih, nekaj več od samih domnev. Tudi bi ne bilo nemogoče, da bi bil temu ali onemu piscu dan dar, da najde in predloži dejstva, za katera smo bili doslej slepi. Toda niti tako dobra knjiga kakor je Ericha Winkla »Prirodoznanstvo in astrologija« me ni mogla razsvetliti. Res ume avtor zbistriti pogled na dejstvo, da je v vsemirju neko razmerje med silami in da se to razmerje javlja v globoko posegajočih učinkih; zanj govori tudi to, da imenuje neumnost vsako početje, ki bi stremelo za tem, da spravi odno-šaje med vesoljstvom in življenjem na zemlji, kakršne uči astrologija, v medsebojno vzročno zvezo. Ti odnošaji, pravi, so zgolj »simboličnega« značaja. S tem pa se seveda tudi zakonitosti, ki vladajo one (dozdevne) odnošaje med ustrojem nebesnega svoda in življenjem, umaknejo v kraljestvo čistega simbolnega ODazovanja in doumevania. Toda kakor hitro je treba stopiti pred čitatelja z opravičilom za malce čudno okolnost. da si je astrologija izbrala baš trenutek rojstva (in nobenega drugega!) za izhodišče odnošajev med »onstran« in »tostran« — in kakor hitro t)i bilo potrebno povedati, zakaj se ta izbira tudi današnji astrologiji vidi pametna, tedaj zdrsi tudi Winkel na obi-
čajno stransko stezo. On piše: »Da je astrologija že od nekdaj imela ta trenutek za pomemben, se ob podrobnem razmišljanju ni kaj čuditi. Zakaj, če smo se sprijaznili z mislijo o nezaznavnem, a neprestanem vplivanju kozmosa na zemsko življenje, je potem vsekako najbližji sklep, da mora stalno vladati neko razmerje med kozmičnimi in zem-skimi silami...« Tako se je tudi to dokazovanje končalo v prazni deklaima-ciji, ki nam kaže, da si sodobni zagovorniki astrologije niso še niti toliko na jasnem, da bi mogli porabiti vsaj materijal o izrednem (fizijološkem) pomenu trenutka rojstva, ki jim je na razpolago v spisih biologov.
Mnogo ostrejše stališče zavzema nasproti astrološki tradiciji in nekritično-sti, ki ž njo sprejemajo današnji astrologi njene temeljne misli, drugi sodoben astrološki publicist, Kari Ernst Krafft iz Guriha, ki pravi: »Bodoča znanost o od-nošajih med mabrokozmom in mikro-kozmom nikakor ne sme izhajati iz nepregledne, z neštetimi zmotami, nespo-razumljenji, da celo namernimi nejasnostmi prepletene tradicije; nasprotno bi bilo treba začeti ustvarjati preproste, a zato tem trdnejše temelje.« To bi bilo že bolje. On sam je — misli — napravil v ustvarjanju takih temeljev v svojem delu »Astrofizijologija« in drugod prvi poskus s tem, da je na podlagi statistične obdelave cele vrste rojstnih podatkov proučeval vprašanje, ali se vobče dado ugotoviti zakoniti odnošaji med položajem in gibanjem zvezd ter med dogodki na zemlji. Med tém ko je del zakonitosti, na katere je bil pri tem naletel, v izrazitem nasprotju s tolmačenjem, kakršno je večinoma v navadi, tako da je po teh razultatih »upravičeno nezaupanje nasproti posameznim točkam astrološke tradicije« — mu druge zakonitosti, ki jih je bil opazil, potrjujejo izvestno zvezo med zem-skimi in sideričnimi (zvezdnimi) dogodki. To potrditev povzema iz podatkov, ki si jih Ife priskrbel na ta način, da ie sestavil astronomske rojstne slike 1000 . glasbenikov ž njihovimi smrtnimi slikami in se vprašal, ali kaže n. pr. kon-stelacija lune na dan rojstva izvesten reden odnošaj nasproti konstelaciji solnca na dan smrti. Našel je odgovor, da prepričevalnega dokaza za take odno-šaje ni. Nasprotno pa kaže razdelitev smrtnih datumov po (astrološkem) letnem nebu y posameznih odsekih neko
kupičenje, ki — po verjetnostnem računu — nikakor ne more biti samo slučajno. Avtor izvaja iz tega kupičenja, »da umre največ ljudi tedaj, kadar je solnce v opoziciji z onim mestom, na katerem je bil mesec ob času rojstva« — z drugimi besedami, on misli: kadar se kakemu človeku bliža ura smrti, je verjetnost, da bo umrl na dan, ko stoji solnce v opoziciji z onim mestom, na katerem je bil mesec ob času njegovega rojstva, večja, kakor da bo umrl ob kakem drugem času.
Povpraševanje po takih in sličnih verjetnostnih odnošajih je seveda — vsaj po mojem — vse prej kot astrologija v običajnem smislu besede. To je nekako raziskovanje življenskega ritma ali nauk o perijodnosti, ki postavlja koordinate v svet premičnic. Ce je nastavljen račun brez napake, potem morajo iz njega izhajati neki splošno veljavni izreki o soredju zemskih in planetnih dogodkov. Toda dobljeno so-rodje je zgolj formalne narave, kar izhaja že iz tega, da za rezultat ni vse eno, ali jemlje statistika 10 ali 100 ali 1000 ali 100.000 primerov. Če pa bi bilo več na stvari, ne bomo pač nikoli pogodili, ali je jedro v resnici vzročno ali pa samo pomenljivo simbolično. In to bi ravno bilo najvažnejše.
Čeprav je formalizem, ki tiči v teh in sličnih statističnih raziskovanjih, močno prozoren, in bi slične verjetnosti soredja rojstnih in smrtnih podatkov, kakor jih navaja Krafft, utegnili tudi najti, če bi si namestu konstelaeij solnca in lune izbrali za težišče računa poljubno drugo trdno točko zemskega ali zvezdnega dogaianja — prištevajo vendarle v astroloških spisih te Kraff-tove misli že kar med pozitivna dognanja, ki naj bodo dokaz nedotakljivosti temeljnih astroloških načel! O teh spisih zato pač ni vredno, da bi govorili.
ELEKTRIFIKACIJA 'JUŽNOFRANCOSK1H ŽELEZNIC
Novi odsek za elekrifikacijo znaša 1100 kilometrov. Dela se dovrše v petih letih. Z dosedanjimi 850 km se bo elektrifikacija na зшш raztezala na 1.950 km. torei blizu na polovico svojega omrežja. Stroški bodo okoli 500 milijonov frankov, vštevši električne lokomotive, katerih bo 60% dobavila francoska industrija, 40% pa nemška. Nadaljnji odsek 400 km bo po današnjih raču« nih stal 180 milijonov, s katerimi bodo pla-čaai tudi električni motorji.
Kako so gradili sibirsko železnico
Veliko tehnično delo Rusov pred 30 leti
Ud prvih začetkov ruskega prodiranja v Sibirijo za časa Ivana Groznega pa do smelega pohoda Jermakova in njegovih čet 1. 1581. je minilo dobrih 100 let in že so Rusi stali na obrežju Tihega oceana. Toda carji so imeli takrat obilo drugih skrbi in se niso mogli brigati za te daljne, neprijazne pokrajine. Od carja Petra Velikega dalje so si ruski vladarji prizadevali, da
Z aigunsko pogodbo I. 1857. je Kitajska zagotovila Rusiji vlado nad levim bregom Amurja, kmalu nato sklenjena pekinška pogodba pa jim je izročila oblast na vsem Poamurju in ussurij-skem ozemlju. Poznejši neuspehi ruske politike na Balkanu, ko je Rusija kljub dobrim vojnim rezultatom dosegla le neznatne koristi za svoje balkanske interese, so še bolj utrdili prepričanje
ni iizpremenili Rusijo, dotlej azijsko državo, v evropsko provinco, ki se ji ne bo treba sramovati pred zapadnimi sosedami. Tako se je začelo v Rusiji vneto politično in kulturno sodelovanje z Evropo; sadovi kulturnega dela so se pokazali stoprav v začetku 19. stoletja, dočirn je politika že prej obrodila dobro žetev: tako je Rusija dobila pri delitvi Poljske dobršen kos te dežele kot nagrado za svoje »poevrop-ljenje«. Poleg Poljske pa je ruske carje in njihove vlade mikal Carigrad; v tem pravcu so doživeli več porazov, med katerimi je bil največji krimska vojna. Posihmal so se jele oči krmilarjev ruskega carstva zopet obračati na vzhod.
njenih vodilnih krogov, da jo prava bodočnost čaka na vzhodu.
Ena največjih skrbi ruskih državo-tvorcev je bila, da te mnogo tisoč kilometrov oddaljene pokrajine čim bolj privežejo k evropskemu delu carstva. K temu so silile že razmere na Japonskem, ki se je čedalje bolj konso-lidirala v evropskem zmislu. Slutili so, da bo Japonska, ki je najbližja soseda teh pokrajin, nekega dne iztegnila roke po ruski posesti. Vrhu tega so govorili za zgraditev transsibirske že-leznice važni gospodarski razlogi, obetajoči Rusiji velik napredek, če najde pot, po kateri bi odtekalo nadotaknjeno naravno bogastvo Sibirije.
Načrt železniške zveze, ki bi spojila evropsko Rusijo z njeno najskrajnejšo posestjo v vzhodni Aziji, pa je bil, kaj pa, združen z ogromnim proračunom. Preden bi se imel uresničiti, je bilo treba preiskati vso gospodarsko in pri-rodno zmogljivost ob nameravani progi ležečih pokrajin. Tudi potem, ko se je začel prvotni načrt izvrševati, se je to proučevanje nadaljevalo. Železnica je imela steči po takih krajih, kjer je bilo najmanj prirodnih ovir, kjer je bila preskrba z materijalom in živežem med gradnjo najlažja in kjer se je obetal za bodočnost največji gospodarski procvit. Torej se je morala proga usmeriti v pokrajine milejšega podnebja, ki so najbolj pripravne za poljedelstvo in kolonizacijo, ni pa se mogla držati najbolj direktne smeri. Vrhu tega so se pri smeri proge upošteval^ možnosti bodočega industrijskega razmaha. Vneto so preiskovali mineralno bogastvo tal. V glavnem je šlo za premog, s katerim naj bi se preskrbljala železnica, da ga ne bi bilo treba dovažati iz toli oddaljenih pokrajin. Ob tej priliki so odkrili mnoge rudnine, zlasti bakra, svinca, zlata in srebra. V tem pravcu so bili preiskani tudi od projektirane proge znatno oddaljeni kraji, kakor na primer ozemlja ob sedanji postranski progi Celjabinsk—Irkutsk, potem kir-giška stepa, okolica Bajkala in reke amurskegia bazena. Skrbno je bilo proučeno vprašanje, koliko so plovne sibirske reke in ali se dado ožje priključiti evropskemu vodnemu omrežju. Tako so preiskali bazen Obija, Amurja, Angare in Bajkala. Namen je bila gospodarska povzdiga Sibirije, zlasti lažji izvoz žita in drugih pridelkov. Možnost parofplovne zveze Evrope s sever-noaizijskim obrežjem bi imela — četudi le za kratko letno dobo — nedogle-den pomen za vse gospodarsko življenje Sibirije.
Vrhu tega so računali takoj v začetku, da bo treba zgraditi v Vladivo-stokn mogočno trgovinsko pristanišče. Ker pa tu morje nekaj časa zmrzuje (kakih 110 dni na leto), je bilo treba vzeti v poštev priprave za lomljenje ledu.
Poleg vseh teh pogojev ni ruska vlada pozabila enega najpomembnejših: treba je Sibirijo odpreti ruskemu narodu, omogočiti kar najširšo rusko kolonizacijo.
Zgodovina ruske kolonizacije v Sibiriji je zanimiva. 2e od samega za-
četka se je vlada trudila, da bi naselila na sibirskih tleh ruske kmete. Prvi poizkus se je izvršil 1. 1590., ko je prispelo preko Urala 30 kmečkih rodbin, ki jih je vlada opremila z vsem potrebnim. Ker pa ni imela dovolj sredstev za financiranje take prostovoljne kolonizacije, si je jela pomagati z neprostovoljnimi naseljenci. Vse do konca 19. stoletja so ruske oblasti izganjale v Sibirijo razne krive in nedolžne ljudi. Vendar je jelo počasi rasti tudi število prostovoljnih naseljencev; v 19. stoletju je doseglo že precejšnjo višino. Kolonistu so se nudile precejšnje koristi, toda selitev je bila pred zgraditvijo sibirske železnice skrajno težavna. Izseljenec je moral potovati peš, na konju ali z vozom več mesecev; pot v vzhodno Sibirijo je trajala celo več let. Umljivo je, da je mnogo izseljencev, zlasti žena in otrok, plačalo to naporno selitev z življenjem.
Ko so zgradili železnico, je bilo naseljevanje neprimerno olajšano. Ne samo, da se je silno skrajšala pot in da je dobil kolonist zase, za družino in za prtljago znižano vožnjo, marveč so sedaj oblasti skrbele tudi za pota k izvoljenemu bivališču in mu nudile razne druge ugodnosti. Na železnici so bile zdravniško-preskrbovalne postaje, v katerih je dobil izseljenec zdravniško pomoč in hrano zastonj ali vsaj po znižani ceni. Posledice teh uredb so bile zelo ugodne; dočim je prej dospel izseljenec v novi kraj ves izčrpan, je stopil zdaj svež in delazmožen na tla ш*-ve domovine.
Pri izdelovanju načrtov za sibirsko železnico so vse to uvaževali, toda dolgo je ostajalo samo pri načrtih. Leta 1875. je car potrdil načrt železnice Ala-tyr—Ufa—Celjabinsk, toda vojna s Turčijo je njega izvedbo odgodila. Ob tem času so bile na evropskih tleh zgrajene nekatere proge, ki so imele pozneje velik pomen za spojitev s sibirsko magistrale. Tako je bil 1. 1877. priključen ruskim progam Orenburg, 1. 1878. je bila dozidana uralska proga Perm—.le-katerinburg, 1. 1880. je bil dovršen Aleksandrov most čez Volgo. L. 1882. so bili predloženi načrti novih smeri magistrale; odobren je bil projekt Sa-mara—Ufa—Zlatoust—Celjabinsk. Leta 1886. so začeli s pravim delom, 1. 1888. je bil otvorjen promet na progi Samara— Ufa; do 1. 1890. so progo podaljšali do Zlatousta. Tega leta je bil izdan ukaz, da se gradi dalje do Miasa, ki naj bi
bil važno prometno križišče. L. 1891. je predlagal prometni minister Gubenet ministrskemu svetu, da se prične graditi proga Mias—Celjabinsk (94 verst) in Vladivostok—Grafskaja (393 verst) in da se izvrše priprave za progo od Čeljabinska k neki točki srednjesibirske železnice in proge Grafskaja—Habarovsk Ministrski svet je odobril vse te načrte. Dokončno odločitev je prinesel carski reskript z dne 17. marca 1891., s katerim je bilo rešeho vprašanje nove svetovne železnice.
10. maja je veliki knez Nikolaj v Vla-divostoku lastnoročno naložil in pripeljal voziček prsti na železniški nasip in tako položil temeljni kamen sibirski železnici. Delo se je začelo ob istem času na vzhodu in zahodu; posebna komisija ga je 1. 1892. pospešila. Razdeljeno je bilo na tri dele. Najprej se je imela zgraditi zapadnosibirska proga Celjabinsk—Ob (1328 verst) in sred-njesibirska Ob—Irkutsk (1754 verst). V drugi vrsti je bila proga Grafskaja— Habarovsk (374 verst) in Mysovaja— Strjetensk (1009 verst). V tretji vrsti je bila obbajkalska proga (292 verst) in Strjetensk—Habavsk (2000 verst). Končati se je imela proga Celjabinsk—Ob— Krasnojarsk (2059 verst) 1. 1896., Kras-nojarsk—Irkutsk (1023 verst1) leta 1900., Celjabinsk—Jekaterinburg 1. 1894., Vladivostok—Grafskaja 1. 1894.-95.
Vsa skrb za zgraditev te velikopotezne železnice je bila poverjena »Ko-mitetu sibirske železnice«. V njegovo območje je spadala tudi skrb za gospodarsko povzdigo ob progi ležečih krajev, za stike z ostalo Azijo, za kolonizacijo ozemlja ob progi i. dr. Pod njegovim vodstvom so se imela zgraditi rečna pristanišča, stranske proge (v Tomsk, zveza z mandžursko železnico, Nikolsk-kitajska meja i. dr.)
Zgradba transsibirske proge je bila dovršena z bajkalsko progo, ki se je začela graditi 1. 1901. Delo je bilo silno težavno, če pomislimo, da je med Baj-kalom in Kultukom na črti 80.82 verst 19 predorov. Po tej progi je bilo treba dovršiti še amursko progo, ki pa je morala dokaj dolgo čakati otvoritve.
Priznati moramo, da je to velikopotezno tehnično delo šlo nenavadno hitro izpod rok. To bomo bolj razumeli, če primerjamo z nekaterimi drueimi dolgimi progami. Železnico USA. Cen-
») versta = 1066.781 m.
tral and Union Pacifik, dolgo 5412 km, so gradili od 1. julija 1862. do 10. maja 1869., kanadsko pacifično progo iz Mont-reala v Port Moodi (4658 km) od 1881 do 1885. Rusi so potemtakem delali zelo naglo. Res pa je, da so gradili jako malo postaj — te so se imele zgraditi
pozneje po potrebi.
*
Veliko važnost za zvezo med Rusijo in Vladivostokom je imela in bo vedno imela češče omenjena mandžurska železnica. Zato tudi o nji nekaj besed.
Ko so zgradili zabajkalsko in ussurij-sko progo, je šlo za to, da najdejo ugodne prometne zveze. Načrt amurske železnice je zadejal ogromne tehnične ovire in tudi proga sama je bila zelo dolga. Mandžurska proga je imela v obeh ozirih veliko prednost pred prvo in je bila bolj zmožna konkurence. Važen je bil tudi političen moment: če dobi Rusija gospodarsko in vojaško toli pomembno mandžursko progo, mora njen vpliv v tej deželi in na Kitajskem znatno narasti.	*
Pravico do zgradbe in eksploatacije mandžurske železnice je dobila s pogodbo iz 1. 1896. rusko-kitajska banka, ki je bila ustanovljena istega leta. Za zgradbo nameravane proge je ustanovila ta banka delniško družbo, ki se je zavezala, da bo najpozneje do avgusta 1. 1897. začela z delom. Železnica se je imela graditi po ruskih potrebah in zahtevah. Kitajska vlada je imela pravico, da jo po 36 letih odkupi, po 80 letih pa sploh preide zastonj v njeno last. Kitajska je imela tudi pravico, imenovati predsednika ravnateljstva.
Proga se je začela graditi pri ussu-rijski meji sredi avgusta 1897. V marcu naslednjega leta je Kitajska dala Rusiji v najem Port Artur in pristanišče Da-lin-van za dobo 25 let. Hkrati je kitajska vlada privolila, da se obe točki združita s katero postajo mandžurske proge. Ta postaja je Harbin.
Proga kitajske vzhodne železnice meri 1440 verst, južnomandžurska 980, skupai 2420 verst. Pri gradnji je bilo zaposlenih 155 inženjeriev. 24 zdravnikov. 75 ranoeelcev. Kvalificirani de-lavci-rokodelci so bili Rusi. ostali pa Kitajci. Le-teh je bilo nastavljenih okrog 100 000.
Ko je bila dograiena baikalska proga. je imela evropska Rusiia nepretrgano železniško zvezo z Vladivostokom. Naslednje številke utegnejo pojas-
niti, kaj pomeni ta zveza za ljudi, ki morajo potovati z enega konca neizmerne Rusije na drugega.
Na začetku 20. stoletja je stalo potovanje iz Moskve čez Odeso v Vladivostok po morju v 1. razredu parnika 600 rubljev, v drugem 450 rubljev. Potovanje z vlakom (8000 verst) v 1. razredu brzovlaka z mestom v spalnem vagonu 114 rubljev, v 2. razredu 74 rubljev, v 3. razredu poštnega vlaka 51 rubljev. Brez spalnega voza v 1. razredu 89 rubljev, v 2. 54 rubljev, v 3.
36 rubljev. Potovanje po morju je trajalo najmanj 40 dni, z brzovlakom traja komaj 10 cfni do Vladivostoka ali do Port Arturja.
Potniški in tovorni promet je takoj po otvoritvi celotne proge prekosil vse nadeje in je rastel od leta do leta. Z njim je rastla kolonizacija Sibirije in Daljnega vzhoda. S sibirsko železnico so Rusi izvršili eno svojih največjih dejanj v svetovni tehniki.
Po dr. E. MaSinu v »Sirym svëtemx
H. Anderes
črešnja
Sočno-aromatična črešnja je za Ev-ropca najpoželjnejši sad pozne pomladi in začetnega poletja. V Orijentu, kjer imajo več vrst črešnjevih dreves, jih goje v nasprotju z našimi kraji bol: zaradi cvetja kakor plodu. Japonci smatrajo črešnjo naravnost za simbol mladostne lepote. Zato krasijo spomladi
stanovanje s črešnjevim cvetjem. Poleg tega služi Japoncem, v zadnjem času pa tudi Angležem, črešnjev cvet za izdelovanje slovitega parfuma. »Sherry-Blossom« je divna dišava, ki jo uvažajo v Evropo z Daljnega vzhoda.
Pri nas pač občudujemo veličasten črešnjev cvet, še bolj pa smo navdušeni za zrel sad. Skoro vsi ptiči ga radi zobljejo; sicer zelo koristen škorec se mu celo prerad približuje. V mnogih krajih je škorec pravcata nadloga za posestnike črešnjevih dreves, ker jih obere skoro do polovice. Da,
primeri se celo, da ta vrsta ptičev docela opustoši cele sadovnjake v kratkih urah. Ob Bodenskem jezeru v Švici so že večkrat ljudje napravili to skušnjo. Škorca se pri pogledu na rdeče čreš-njevo drevo polasti taka požrešnost, da se vrže z vsemi močmi na uničevalno
delo, ki ga dovrši s težkimi posledicami za lastnika drevesa. Čeprav spravi v želodec lahko samo dva do tri črešnjeve sadeže, ima grdo navado, da nakljuje vsako črešnjo, ki mu pride pred kljun. Tako razmesarjen sad se loči od peclja in pade z drevesa.
Črešnja je plemenit in tudi jako zdrav sad. Po barvi, obliki in okusu je mnogovrstna; zdaj bela, trda, drobna, srednjevelika in debela. Črešnje so sladke, kisle, orne, rjave in voščeno rumene. Nekatere vrste imajo posebna imena, ki povzdigujejo črešnjo v vrsto
trtstokracije; v tej zvezi je vredno omeniti holandsko kraljevsko črešnjo, kraljico Hortenzijo in druge. Seznam imen črešnjevih vrst je neskončen; vsaka dežela ima svoje posebnosti in strokovnjaki se v njih komaj spoznajo.
S črešnjo so v zvezi čudovite dogodivščine. Razna ljudstva si o njih pripovedujejo najrazličnejše stvari. O beli črešnji govori tale legenda:
Evlalija, princesa z lune, je prinesla nekoč občanom v dar nekaj vejic belic. Ljudje so njen dar odklonili; zavrnili so jih češ, da so sadovi preveč bledi. Razljučena nad to predrznostjo je princesa Evlalija pustila črešnje na zemlji in je zletela nazaj na mesec. S pečka-mi pa se je učvrstil spomin na ta obisk, kajti iz vsake pečke je pognalo novo drevo, ki je dajalo enak sadež.
O Napoleonu trdijo, da je bil velik ljubitelj črešenj. Na dan bitke pri Wa-terlooju si je utrgal nekai Črešenj kar z drevesa ob cesti. »Le Grand Condé« — Louis II. (1621 do 1686) je zoba! črešnje natrosene s sladkorjem. V tem pa baje ni imel posnemalcev. Robes-pierreu je pogled na črešnje vzbudil sfc-глг. V črešnjevem soku je videl slič-
nost s krvjo, pred katero je padel vedno v omedlevico.
Naj omenimo še neko izročilo, ki je vredno, da se zabeleži. Vsako leto sredi junija se je vršilo v Hamburgu slavje v spomin na obleganje mesta v letu 1412. po Husitih. Prokop Crassus, ki jih je vodil, je bil baš pripravljen na naskok in uničenje mesta. Tedajci je prišlo nekemu zvitemu meščanu, po imenu Wolfu, na misel, da bi se vojskovodja morda le dal omehčati. Sestavili so odposlanstvo otrok, starih sedem do štirinajst let in so jim pripeli na ramena žalne pajčolane. Zarana se je jel pomikati žalen sprevod proti husitskemu taborišču. Vojskovodjo je pogled na deco presunil. Medtem pa se je zgodilo nekaj presenetljivega. Otroci so na ukaz. odložili pajčolane. Vojskovodja jih je vprašal, če so lačni. V obraz so bili tako bledi, da ni bilo dvoma o njih izčrpanosti. Ta pogled je docela spremenil njegov naklep, da se mora mesto pogubiti. Povabil je deco, na bližnji travnik, kjer je bilo vse polno črešenj ter dejal otrokom: »Jejte kolikor morete! Potem se vrnite domov in povejte, da sem preklical povelje, ki sem ga bil že dal za naskok.« Od tedaj so Hamburžani skozi več stoletij praznovali »črešnjev praznik«.
Dr. Fr. Dvoršek
čudne valute
Od kreditnega in kovanega denarja nas vodi pot nazaj preko stehtane su* rove ali v določene oblike vlite kovine, ki je predstavljala neko plačilno vred« nost, in preko orodne plačilne vred« nosti (n. pr. v orožju) do naturalnega denarja. V starodavnih časih so ljudje plačevali na ta način, da so daiali za »nakupljene« predmete, ki so jih po« trebovali, produkte, ki so jih sami iz« delali in pridelali, n. pr. produkte polj« skega dela, domače industrije, lova i. t. d. To izmenjavanje vrednosti se je vršilo tudi na velike razdalje, iz ene dežele v drugo.
Mrčes za davke Včasi so zavzemali ti plačilni načini kaj čudne oblike. V starem Peruju so zakoni zahtevali od vsakega državlja« na točnega plačevanja davkov, a revni ljudje, tisti, ki niso ničesar zaslužili, so
bili dolžni oddajati fisku, če' drugega ne, v rednih presledkih vsaj majhne zavoje mrčesa, samo da bi jim ne mo« gel po zakonu nihče očitati, da živijo zastonj.
Živi ljudje kot valuta Seznam naturalnega denarja je pre» senetljivo bogat, začenja z zelenjavo in končuje s človekom. Sužnji so igrali v staroegiptski trgovini in v najstarej« šem Rimu, kjer so iih šteli med suro» vinske produkte, veliko vlogo; južno od Čadskega jezera predstavljajo še dan« danes najpriljubljenejši in najdragoce« nejši denar, kakor v Evropi zlatniki. Vse predmete ocenjujejo tam no suž« njih povprečne kvalitete. Njihova vrednost se dvifa in pada po trenut« nem stanju njihovega števila in po večjem ali manjšem povpraševanju kupcev. Tudi v Novi Gvineji je bil su«
ženj še pred nedavnim nekakšna de» narna enota.
160 denarjev iz soli za unčo zlata
Zelo razširjena denarna vrednota je bil v starih časih kameniti denar. V stari srednji Evropi so ga predstavljali kamni, iz katerih so izdelovali konice puščic in sekire in ki jih je bilo treba uvažati od daleč; na Kitajskem so imeli v starih časih denar iz barvitega žada, a okoli Vzhodnega morja je igral jantar vlogo našega papirnatega m kovanega denarja. Največje važno» sti pa je bil denar iz — soli. Slavni po» tovalec po vzhodni Aziji Marko Polo nam opisuje to reč takole: »V deželi Kaindu izvirajo slani vrelci, iz katerih pridelujejo v majhnih ponvah sol. Vo» do kuhajo kakšno uro, dokler ne iz» hlapi do nekakšnega testa. To testo, ki mu daje ponva okroglo obliko, spečejo med dvema opekama, dokler ne po» stane čisto trdo. Na ta solni prepeče» nec pritisnejo cesarjev žig — in denar je gotov. Nihče ne sme pridelovati te» ga denarja, razen v to pooblaščenih uradnikov.« Sol je bila že v starih ča» sih na Kitajskem državni monopol. 80 kosov omenjenega denarja je veljalo toliko, kolikor pol beneške unče zlata. Sol kot plačilno sredstvo poznajo še dandanes v Abesiniji, kjer je vrednost 60 kosov tenkih solnih palic enaka vrednosti enega tolarja s 24 g čistega srebra. Tudi ob Karaibskem zalivu je kurziral ob času odkritja Amerike med domačini v ponvah skuhani slani denar. Vobče je ta denar poznala in upoštevala vsa severna Južna Amerika. Plačevanje z rižem, pivom in rumom Vseobvladajoča vloga žita kot pla» čilnega sredstva v deželi faraonov je dovolj znana. Feničani so si dajali z egiptskim žitom plačevati svoja vina, dišave, industrijske produkte i. t. d. Isto velja za Babilonijo, kjer so cenili že pred 5000 leti vrednost svojih zem» ljišč najprvo v žitu, potem šele v sre» bru. Žitno zrno je veljalo tam kot tež» na enota kakšnih 47 miligramov. V nekaterih afriških deželah nadome» stujc neka vrsta žita, imenovana gu» sub, vsak denar, a na Japonskem kakor na Kitajskem je igral riž isto vlogo. Da, neka vrsta japonskega ban» kovca je bila preračunana isto tako na vrednost 160 1 riža kakor na primerno vrednost v srebru. V raznih časih jc veljalo tudi vino kot plačilno sred» stvo, zlasti med starimi Grki in Rim»
Ijani; v zgodnjem srednjem veku so računali vzhodni Frizi svoje vrednosti v pivu, a prebivalci Novega Južnega Walesa v rumu.
»Zaklad« pomeni živino
Latinski besedi za pecus — živina in pecunia — denar kažeta že na prvi po» gled na svoj izvor in pomen. Tudi nemška beseda »Schatz« — zaklad jc pomenila prvotno živino. Stari Ger» mani so plačevali globe z živino. Že pri Homerju najdemo precej remi» niscenc na uporabo živine kot denarne vrednote. O zlati vojni opravi Glavka pravi v »Ilijadi«, da je bila vredna 100 volov, a navadna Dijomedova le 9 volov. Spretna sužnja jc veljala ta» krat samo štiri vole.
Namišljeni denar Kartagincev Ne samo žive živali, tudi njih kože, usnje, ki so ga ustrojili iz njihovih kož, je imelo včasih značaj plačilnega sred» stva. Znano je, da je bil prvi »papir» nati« denar Kitajcev iz usnja. O Kar» tagincih nam poroča neki grški pisa» telj: »V kos usnja zavijejo nekaj, kar ima velikost staterja (grškega kovan» ca). Nihče pa ne ve, kaj bi to bilo, ra» zen tistih, ki to izdelujejo. Tako zavito in zapečateno pride v promet in o ti» steni, ki ima največ tega, menijo da je najbogatejši.«
120 polenovk za 48 vatlov blaga
V Islandiji so smatrali dolga stoletja polenovke kot nekakšen denar strogo predpisane vrednosti. V trgovini z An» pleško je veljalo Islandcem n. pr. pra» vilo, da je 120 polenovk istotolikšne vrednosti kakor 48 vatlov dobrega bla» ga ali 6 ton slada itd. Pol funta masla je veljalo 2 in pol polenovke. Tudi v Novi Fundlandiji so poznali polenovko kot valuto, a po drugih deželah so igra» le isto vlogo druge ribe.
T udi jajca so delala konkurenco zlatu
Po vsem tem, kar smo doslej slišali, nas ne bo več presenetilo, če nam drugi viri poročajo, da so v Kostariki 1. 1500. in v Georgiji še 1. 1865. imeli za denar — jajca. Indijanci ob gorenji Amacon» ki so dajali isto čast voščenim poga» čam določene teže, v britski Zapadni Indiji so celo priseljeni Evropci plače» vali dolgo časa s sladkorjem. Tobak, dateljni, kokosovi orehi itd. v vlogi denarja niso tedaj nobeno čudo. V Tir betu plačujejo vojaki s čajem v obliki opek. Ob ruski meji velja takšna opc»
ka 1 rubelj. V stari Mehiki so imeli na»
mestu, denarja zrna kakava. Ta denar so že celo ponarejali. Zrna so prerezali, jim odvzeli jedro, napolnili njegovo mesto z zemljo in lupino spet zaprli.
Blago kot denar Da je tudi oblačilno blago že Igralo vlogo denarja, se razume samo po sebi.
vi. k.
Kinologija -
Kinologija je za bogatejše sloje eden najmodernejših športov sedanjega časa. Vsi modni, pa tudi športni listi posvečajo cele zvezke pasjeslovju.
Prve pojave zanimanja za vzrejo dobrih psov najdemo že pri starih narodih, in sicer v prvi vrsti za praktič-
Nemški kratkodlaki ptičar
nejšo rabo. Zvestoba psa do svojega gospodarja ga je človeku vedno bolj in bolj približevala in postala sta si ne-razdružljiva prijatelja. Ker je bil pes neprestano v človeški družbi, je imel ta priliko spoiznavati človeka in se je tudi kakor nobena druga žival pričel človeku odnosno razmeram, pod katerimi je živel njegov gospodar, prilago-dovati.
Ta denar so poznali domala po vsem svetu. Pri Skandinavcih je veljalo 120 vatlov blaga toliko, kolikor molzna krava. A arabski potovalec Ibn Jakub iz 10. stoletja poroča, da tko po Ce» škem tenke robčice, ki jihjjfne moreš za drugo porabiti nego kot clenar. Prebi» valci jih imajo tam polne omare. Zanje si lahko kupijo vse, tudi zlato in srebro.
sport in moda
Prvotno so bili vsi psi precej enotni, enakih lastnosti, ki pa so se tekom tisočletij neprimerno spreminjali v najrazličnejših smereh. Vzemimo za primer mogočno dogo in pritlikavega malteza. Omenjeni živali si nista naj-manje slični in vendar sta prvotno istega izvora. Zanimiva je primera med vitkim, tankonogim visokim hrtom in nizkim, krivomogim jazbečarjem. Vi-sokonogi, kakor veter brzi hrt, z lahkoto dohaja zajca in tekmuje sploh z najhitrejšimi živalmi, medtem ko nizki krivonogi jazbečar komaj krevlja. Vsaka veja, vsak jarek mu ovirata pot. Predstavljajmo si hrta, kako bi bilo, ako bi lezel v ozko, nizko jazbino, v kateri mali jazbečar lahko pleše. Prav tako kakor so različne zunanje lastnosti psov, so različni tudi značaji, ki so se tudi popolnoma prilagodili svrhi uporabe. Ce pogledamo na vzgojo posameznih novejših, a vendar že precej stalnih pasem, ki so se izvršile v pre-tečenih stoletjih, se nam zdi, da se je to zgodilo v kaj kratki časovni dobi, izgleda kakor da bi bili naročili kiparju, kakšnega psa naj nam izdela.
Lovski psi
Največ se je doseglo baš pri lovskih psih. Vsak večji kulturni narod si je vzgojil takega lovskega psa ptičarja, kakor ga potrebuje in ki je primeren dotični pokrajini. Prvi pri tem so bili Angleži. Najprej, kar so storili pri pti-čarjih, je bilo to, da so v psih utrdili lastnost, da obstoje pred živaljo, ki jo iščejo. Kakor znano, vsaka žival nekoliko postoji, ako čuti ali opazi v neposredni bližini kaj nenavadnega. To čakanje pa je prirodno kaj kratko. Kef so pa spoznali, da je zelo važno za lov, da se more lovec med takim čakanjem pripraviti za strel, preden je ži-
val prepodena, so to čakanje ali obstajanje skušali v psu utrditi. To jim je uspelo tekom let in danes je vsem ptičarjem to prirojeno. Tu je uresničena Lamarckova teorija, in sicer točka: »Vse kar si jc živalsko telo pridobilo, kar je načelo ali izpremenilo za vse
po celo uro na ukaz svojega gospodarja, da stopi naprej in prepodi žival. Pa naj se to poizkusi doseči pri kaki drugi vrsti psov!
Kinologi, odnosno lovci pa se niso s tem zadovoljili. Izboljševali so od rodu do rodu tudi obliko in splošne lastno-
Razne pasme psov, ki so se vse razvile iz prvotne enotne oolike
življenje, se ohranjuje pri množitvi in prenaša na potomstvo izprernenje-nih roditeljev.«
Od rodu do rodu se je to ojačalo do današnje izredne popolnosti, ko dobro dresiran ptičar obstoji, ali celo leže pred žival ter čaka v izrednih primerih
sti psa. Potrebna je bila primerna velikost itd. Poleg zunanjosti so skrbeli za dober nos, odpornost itd.
Angleži so vzgojili več vrst ptičar-jev, kratkodlake pointerje, dolgodlake setre in tudi te v raznih oblikah, pač po potrebi. Medtem ko so Angleži, Irci
in deloma Rusi vzgojevali in prikrojili svoje lovske pse za široka polja in si vzgojili lahke in vitke pse, goje Nemci nekoliko težje za tako zvano iskanje na kratko. Pri nas te pasme niso domače, temveč upeljane.
Domača pasma lovskih psov so pri nas braki, in sicer kratkodlaki in resasti. Od teh se zahteva v prvi vrsti dober nos in lepa primerna zunanjost. Za izboljšanje sploh in držanje pasem so potrebni rodovniki, po katerih se na podlagi podedljivosti izboljšujejo lastnosti. Zaradi tega so tudi pri naših brakih v zadnjih letih upeljali rodovnike. Ker se je v zadnjih letih način lovljenja spremenil, in sicer iz interesa gojitve divjadi, naši visoki braki niso več tako važni za lov, kakor so bili pred leti. Kljub temu pa bo ta pasma ostala že zaradi prijetne zunanjosti. Držali jih bodo vsaj za sport. Poleg omenjenih lovskih psov gojimo pri nas še razne jazbečarje in jamarje.
Športni psi
Izraz športni pes prav za prav ni pravilen, ker je preobsežen. K športnim psom prištevamo vse vrste psov, ki niso lovski, čeprav so večkrat, saj toliko ali pa še bolj koristni. Vzemimo n. pr. razne pse čuvaje, posebno policijske pse, brez katerih bi prav težko izvrševali varnostno službo, in so se prav posebno obnesli tudi za vojno uporabo. Tudi te vrste so podobno vzgojevali kakor lovske, le s to razliko, da so pri lovskih psih lovci in kinologi psa izoblikovali tudi po zunanjosti, dočim so za policijsko in varnostno službo vežbali že dovršene pasme, kakor razne vrste ovčarjev, doberma-ne, posebno uspešno pa Airedale-ter-rierje. Tudi pri teh psih se izboljšujejo razne, za uporabo važne lastnosti. Med uporabljivimi športnimi psi zavzemajo važno mesto naši domači kraški ovčarji. Ta lepa pasma je bila vzgojena tekom let v naših pokrajinah, posebno na Krasu, kar že pove ime. Kraški ovčarji so izborni čuvarji. Žal, da smo se tako pozno začeli zanimati za to vrsto psov.
Mnogo zanimivega vidimo tudi na tistih športnih pseh, ki ne nudijo posebnih koristi in so le za zabavo in na ljubo modi. Pri teh pasmah se ni posebno gledalo na pasje zmožnosti, marveč samo na oblike, ki pa so v največ primerih vse kaj drugega, kakor
estetične. Po večini so značilne za pokrajine, kjer so bile take pasme vzgojene, odnosno za vrste ljudi, ki so jih gojili ali bolje rečeno ljubili. Vpliv pokrajine, odnosno ljudi, ki tamkaj prebivajo na posamezne pasme, vidimo tudi pri drugih pseh, ki ne služijo samo zabavi. Za pokrajino na primer so značilni hrti ruski kakor angleški,* za narod nemške doge, angleški buldogi, angleški pointerji, najbolj pa seveda manjše neuporabne vrste, kakor kitajski in japonski pinči. Narodi so si vzgojili z raznimi križanji take oblike, ki so se prilagodile njihovim čustvom. Še večje kuriozitete pa je ustvarjala in posebno danes ustvarja moda, ko ne gre ljudem toliko za ljubezen živali, kakor za primerni, še večkrat pa za neprimerni okrasek.
TI SI PRAVI TIČI
Človeku, ki nikakor ne more naprej pri svojem delu, temveč kesni, mečka, okleva, odlaša, oprezuje, se obotavlja, skratka: tiči, pravijo v Poljanski dolini na Gorenjskem : tičin. Tičinu seveda ne moremo rpči • ti si pa tič, ker tič je živo nasprotje tičinu. Kdaj pa smem ptiču reči: tič? Seveda takemu, ki dosega kak rekord. To bi bil najprej noj, tako po velikosti kakor po teži, vendar ne po »peresni« teži, kakor se glasi športni izraz. Tehtajo namreč te ptice poprek 90 do 100 kg, celo 120 kg, v višino pa segajo 2 m 50 cm. Nasprotni rekord pripada kobilarju. Ta je pravi tiček ! Kobilar z bujno pisanim, pestrim perjem ter pogosto s kljunom in koščicami vred ne potegne niti 13 gramov.
TISKARSTVO V STAREM VEKU
Izum tiskarstva pripisujejo Kitajcem, ki so že kakih petdeset let pred Kristom rabili izrezljane lesene prizniatične oblike za vzorce črk. Toda šele tisoč let pozneje se je na Kitajskem popularizirala tiskarska umetnost. Prvič so kitajske klasike tiskali v desetem stoletju: njihove slike so izrezljali v les kot reliefe. — V klasičnem starem in srednjem veku so v Evropi izdajali knjige v rokopisu. Ti manuskripti so se najprej pojavili v Italiji in na Španskem v trinajstem stoletju, pri čemer so začetne črke poglavij najprej s črnilom narisali na lesene bloke, jih potem izrezali in rabili za tiskarske vzorce. Kdo je pravi izumitelj tiskarstva, se več stoletij ni vedelo natančno. Naposled so ta izum priznali Laurensu .lanszoonu Costeru iz Harlema na Holand-skem in .Tohannu Ciutenbergu iz Mainza v Nemčiji. Menda je Coster prvi uvedel lesene vzorce okoli leta 1420., gibljive kovi-naste vzorce pa okoli leta 1440. ali 1446. Nasprotno pa je Gutenherg delal prve poskuse leta 1439. v Strasbourg!! in si je pozneje napravil v Mainzu tiskarno.
Agades, zamorska prestolnica
Iz zapiskov francoske tr anssaharske ekspedicije
Najbližji studenec Takten Koutenu je oni pri In Abangariju. Proti njemu smo se odpravili v ranih jutranjih urah. Nekaj kilometrov pota so nas sprem« Ijali kot častna straža gostoljubni voj« ščaki tuareškega plemena Taj Tok.
Trava se je kmalu izgubila. Nado« mestilo jo je grmičevje. Čimbolj smo se oddaljevali od rečenega kraja in se približevali Irazer Agadesu. reki, čije struga je vedno suha in se vije proti glavnemu mestu Aira, tembolj smo lezli v gosto šumo, kjer so se avtomo« bili le s težavo plazili dalje.
Netočnosti zemljevida
Sledeč kompasu smo izbrali ravno črto, po kateri smo šli naravnost v Smeri vodnjaka In Abangarija. Toda kmalu smo morali spoznati, da si do« voljuje karta velikanske ohlapnosti. Tam, kjer bi morala biti ravnica, smo naleteli na prostrane dune, obratno pa se je razprostirala planota tam, kjer je zemljevid zaznamoval hribovje.
Targuiški vodnik, ki nam je kazal pot. je moral priznati, da si ne ve sve« ta. Po karti bi že bili morali dospeti na cilj. o vodnjaku pa še ni bilo nika« kega sledu. Naše potovanje je čedalje bolj nalikovalo vožnji po odprtem morju. Vozili smo se ure in ure tipaje po terenu, ko nenadoma presekamo sledove živalskih nog. Kazali so na vzhod. Bili so odtisi nog oslov in go« ved, kakor nam je tolmačil targuiški spremljevalec. Za nas pa je bilo važ« no samo vprašanje, če kažejo sledovi pot k vodi ali nasprotno. Posvetovali smo se, in sprevideli, da se tukaj neha sleherna logika. Kakor Krištof Kolumb smo se napotili proti vzhodu.
Po tej sjedi, ki se je končavala ne« kje v pustinji, smo vozili kakih 20 km daleč. Trud se nam je izplačal. V nre« ccjšnji daljavi smo opazili obrise čred. Pasle so se pri studencu, ki je imel podobo čisto navadne luknje, izvrtane v puščavsko zemljo.
Med pastirji je bil mlad dečko raz« boritega obraza. Ponudil se je, da nam pokaže pot do najbližjega studenca. In res nas je pripeljal, sledeč svojemu ostremu instinktu, skozi grmičevje in stepo na zaželjeni cilj. Enoličnost dol« gočasne vožnje so nekoliko odtehtale
črede gazel, ki so zdrvele mimo nas v% velikih tropah.
Sol, zlato puščave
Pod večer smo dospeli do slanega rudnika pri Teguidda Tasemtu.
V Afriki je sol dragocenost, ki vzdr« ži skoraj da primero z zlatom. Karava« ne potujejo večkrat tedne in tedne sa« mo, da najdejo sol in se založijo z njo. Toda sol pri Teguidda Tcsemtu je žalostno zlato puščave.
Redkokdaj se vidi na svetu pokra« jina, ki bi s svojo negostoljubnostjo bolj odbijala goste. Sredi razpoklega griča, razpokanega v vse smeri, leže majhne posode, kjer se slana voda mc« ša z zemljo, ki ni nič manj slana in ki potem, ko da od sebe vso vlago, ostav« rja na dnu plasti sivkaste skorje. Ta strdina, katero žene zdrobe, daje sol. V mešanici pa je več zemlje nego soli. Trgovska vrednost tega izdelka pa za« to ni nič manjša in pleme, ki živi v tem kraju, ne more reči, da životari.
Nadaljevali smo pot po suhi strugi reke Agadeške Kore meneč, da bomo zadnjih 120 km našega pota prevozili z lahkoto. Toda razrvana zemlja, po« sejana s trdimi kepami in kamenjem, ie tako ovirala prodiranje, da smo je« dva ob solnčnem zatonu uzrli na ob« zorju visoki minaret mesta, kamor smo bili namenjeni.
V Agadesu
Agades dandanes ni več tista raz« košna prestolnica, ki jo je raziskova« lec Barth videl 1. 1852. Vojne minule« ga stoletja, ki jim je napravila kraj še« le francoska zasedba, so deželo za dol« go dobo izčrpale. Samo še minaret, ostanek davne slave, je takšen, kakor aa je videl in opisal veliki nemški zem« ljcnisec in potnik.
In vendar stoluje v tem kraju po« slednji sultan črncev, ki mu francoska vlada pušča njegovo oblast, kot nekak« šno častno zadevo. Poleg sultana živi tu še njegov tekmec Anastafidet, po« glavar airskih Tuaregov.
Zavili smo iz mesta in se peljali proti vojaški koloniji. 2c ie bil legel mrak na ravnico okoli utrdb, ko smo zagledali jezdece, ki so nam prihajali naproti. Med njimi jc bil sam povelj« nik strelske čete in upraviteP ^w?
s svojimi častniki. Od Tamanrasseta na tisoč kilometrov daljave je bil to prvi Francoz, ki smo ga srečali!
Senegalska straža, ki bedi na vrhu stolpa noč in dan ozirajoč se po ravni« ci in stražeč dohode k utrdbam, je pač prvič v zgodovini te utrjene naselbine
!Afriški lokostrelec
zabeležila dejstvo, da so prišli s severa semkaj trije avtomobili. Sprejeli so nas zelo ljubeznivo. Vozila so zavila skozi glavna vrata na prostrano dvorišče.
tovati celiH 60 dni po progi Zinder« Kano»Lagos.
Tretji dan po našem prihodu v Aga« des smo prisostvovali svojevrstni sve» čanosti, ki je bila v enaki meri zabav» na in slikovita. Sultan je bil prišel z juga od Tessaoua, kamor se je bil po» dal, da pozdravi ondotnega guvernerja francoske Zapadne Afrike. Glasniki so naznanjali njegov prihod.
Ob dveh popoldne smo ob pripeka» jočem solncu že oddaleč slišali prese« kan ritem velikih bobnov in rezke glasove niščali. SuLanova godba je korakala na čelu sprevoda. Jezdila je na Kamelah. Sprevod se je ustavil tik pred mestom. Ko je prišel do nas, so bobni še bolj zagrmeli. Nastal je pravcati peklenski trušč. Drug za drugim je pri» dirjala gospoda iz sultanovega sprem« stva. Po defileju se je vrnila, odkoder je prišla. Tedajci se je dvignil silen krik. Sultan se je spustil v dir in nam peketal naproti. Burnus mu je vihral v vetru, za njim pa je topotalo dve sto jezdecev. Vojaki, pomešani z agade« škim prebivalstvom, so tekli zadaj. Živali so se naglo ustavile in sultan je stopil na tla, da pozdravi poveljnika.
Sultan je velik črnec. Tuareško po« krivalo mu častno pristoja, na obraz se mu spušča tenčica in skozi njo pro/ sevajo samo njegove ostre oči. Sul» tanu ob boku stoji konjar z bogato okrašenim mečem.
Prihod v Agades (Pogled na utrdbe)
Tako je bila dne 20. februarja 1929. končana najdaljša in najvažnejša eta» pa naše transsaharske ekspedicije. Zve» za med Alžirom in francosko Zapadno Afriko je bila r životvorjena. Agades je poslej oddaljen samo 18 dni od Al« žira, medtem ko je bilo treba prej po»
Za sultanom se približa še Anasta» fidet, za njim pa nastopijo najvišji do» stojanstveniki in dvorjaniki. Jedva se pozdravimo, že se začno plesi vojšča« kov. To so plesi s sabljami in meči, plesi črncev, ki so bili že tolikokrat opisani, pa dobe pod to solnčno pri»
— ГЗЗ —
palico vedno novo življensko vernost in vervo. Igra je trajala polni dve uri in ves ta čas so fotografi in operaterji pridno snemali.
Naposled se je vojaški poveljnik sklonil k nam, rekši: »Sultanu boste zelo ustregli, če ga povabite na izlet v avtomobilu.« Vozovi so krenili z dvorišča. Vanje so sedli črni sultan, Anastafidet in tuareški poglavarji. Med kričanjem množic so se odpeljali proti Agadesu. Po povratku, ko smo goste odložili, se je takoj zbralo pri vozilih nekaj Tuaregov. Tudi oni bi m» di okusili prijetnost avtomobilske vož» nje. Toda Agades nam je samo etapa. Morali smo odriniti dalje.
Po neznani poti v Zinder
Od Agadesa proti Čadskemu jezeru kaže pot do Zinderja same nove čare. Mesto da bi vozili po poti, ki vodi pro» ti Tessaoui, smo hoteli nadaljevati vož»
!Agadeški sultan in njegov tekmec Anastafidet
Na poti v Zindat
njo naravnost v jugojugovzhodni sme» ri in prevoziti progo neglede na to, kakšna je pot tistih 400 in toliko kilo» metrov, ki ločijo Air od nekdanje pre» stolnice Nigra. In pot nas je vodila ne= prestano skozi goščavo ponekod d i» mala neprehodno, drugod redkejšo, a povsod smo naleteli na divjačino. Pr» vič na našem potu so avtomobili tukaj preplašili noje, ki so zbežali v strah,i pred nami, a so jih pozneje le dosegle naše krogle.
Nadejali smo se tudi, da bomo na» leteli na žirafe. Toda na žalost je že dva dneva megla zastirala obzorje na 50 m daljave in onemogočila sleherno prežo. Ta megla ne nastane iz vlage, ampak od majcenih drobcev peska, ki ga prinaša veter z vzhoda, iz puščave
Tibesti in Tenere. Poslednjih 100 km pred Zinderjem je bilo posebno neprj» jetno. Tam se šele začenja prava črnska dežela.
PREROKI V OPASNOSTI
Vlada ruskih sovjetov se je vrnila v marsičem k predprekucijskim šegam, vendar se misli še spraviti nad neke običaje, ukoreni-. njene v srcu ruskega naroda. Med drugim se usti, da hoče zatreti »svete može«, ki hodijo ali bivajo po vseh ruskih selih. Ti krajevni svetci ali »starci«, kakor jih nazi-vajo, imajo velik vpliv. Pri Rasputinu n. pr. se je videlo, da utegnejo priti do ugleda celo v izobraženih slojih. Osobito pa jih ceni neuko ljudstvo, zato sovjeti pritiskajo nanje. Ruske vasi so pravcata gojišča ali-gnojišča babje vere. »Stajci« ta položaj zelo izkoriščajo.
'Mary Gavel
Beg pred samim seboj
[Vlak z razkošno razsvetljenimi okni je hitel proti svojemu smotru, mestu. Kcžal je skozi tiho, v noč odeto kraji» no, bežal pred meglami, ki so se pla» žile za njim po dolini, v varstvo mrač» nih gozdov.
V	vlaku so si ljudje preganjali čas, kakor je pač šlo. Eni so zrli, skozi mot» no steklo venkaj v neprodorno noč. Kakor da bi imele njihove oči prečud» 110 moč, da vidijo skozi meglo in temo, da spoznavajo navzlic tmini in daljavi bežečo okolico, ostavljene ali spet naj» dene ljubezni. Ne meneč se za svetlo» bo in ' rumenje glasov so predli svoje, čisto svoje plahe misli. Drugi so bili manj sami zase in bolj zgovonv, med tem ko so njihovi sosedi spali ali se borili s spaneem. Nekaj molčečih, a čisto budnih ie opazovalo.
V	nekem vozu je sedela v kotu po» kraj okna mlada, okusno oblečena da» ma: zal, pozornost vzbujajoč pojav. Pravkar je bila šele vstopila in izraz njenega obraza je dal slutiti, da je bi» stro sprejemala nove vtise in jih sama pri sebi obdelovala. Njene žive oči so pozorno obletele slehernega potnika v kupeju. — Tamkaj si je deklica skri» vala čelo v rokah. Med sanjami in bud» nostjo ji je omahovala glava z naprej nagnjeno gornjo ustnico in lahno od» prtimi usti: kakor pri neodločnem otro» ku. Ljubke črte, samo nekoliko zalite. In na drugi klopi se je šibek, visoko» rasel mladenič z malce preveč prožni» mi kostmi in hrbtenico, ki je naliko» vala vitki vrbovi palici, stiskal v gube ohlapnega plašča. V tistem kotu se je zdelo, da ni več boja in odpora: utru» jeni potniki so se napravili kakor da so doma. Ženska z zariplim obrazom na podolgovatem, mišičastem vratu je kimala čedalje globlje; v ritmu takta koles ji je glava nihala sem in tja. Ka» kor prezrela jagoda na pretanki bilki, ki bi jo predrzni veter rad otresel! — tako si je mislila dama, ki ie nepresta» no opazovala sopotnike. V najzadnji vrsti je pripovedovalo elegantno, a ne preveč fino napravljeno mlado stvore» nje, ki je bilo jedva stopilo v življenje, stareiši dami vsakovrstne nenomemb» nosti i7. lastnega in tujeaa doživetia. Poslušalka se ie prizanesljivo smehlja» la, z materinskim razumevanjem, uži»
vajoč v pretirani važni mimiki govor, nlce.
Tedaj se je opazovalka obrnila. Po» ševno za njo je sedel samoten potnik in čital časopis; temen in širok krajec klobuka se je kot ščit bočil daleč čez njegovo bledo in zanimivo obličje. Za» čudila se je, ko je bolj uganila kot vi» dela nenavadne črte njegovega obraza, in je za trenutek obstala nepremično v tem neudobnem položaju, na pol obrnjena nazaj. In kakor da bi bil ta vprašujoči in iščoči ženski pogled pri« čaral okoli njegovega čela utesnjujoč zelezen obroč, je mladi mož iznenada dvignil glavo in si z ozko senzibilno roko nervozno potegnil čez oči: da jih skrije ; red nepoklicanim pogledom.' Val nežne rdečice je šinil v nenavadno belo kožo.
Nehote se je mlada dama obrnila proč. Začutila je, da onemu ni moglo biti prav, da je iznenada vdrla v njef tuji svet. Ni ga imela namena zdramiti, niti ne žaliti; zakaj ta duša se ji je videla kakor mimoza. Odkod je bila ht redkost? Neka posebna privlačnost j© izžarevala iz njega; obetala je zago» netke in tajinstvenosti. In spet je na pol podzavestno zdrknil njen pogled pod senčni krajec.
Njegov obraz se je sklanjal globoko na potiskani časopisni papir — toda oči niso več videle črk. Odsotne so zrla kvišku: nalik plahim temnim pticam so sfofotale iz skrivališča ali kot švi» gajoče vešče, ki beže nazaj v gozdno temo. To obličje je bilo svojevrstna zmes pokoja in nemira, duha in pre» finjene čutnosti.
Oči so se zdramile v resničnost; tež» ke zavese trepalnic so zdajci zakrile njih črnino, kakor da jih je ožgal pla» men, ki je udarjal iz opazovalkinih oči. Ali ga je bila že spet prestrašila ali ra» nila? Ni hotela tega. Prav boječe jc hotela otipati: nenavadne ljudi srečaš tako redko! Skoro sram jo je bilo ne» nameravane vsiljivosti. In vendar je mlada dama obsedela poševno na svoji klopi: da bi ga lahko videla, ne da bi se ji bilo treba ozirati.
Tujec je krčevito strmel v svoj list: kakor da bi hotel sleherno vrstico pre> bosti z očmi. Ali je še zmerom čutil, da ga gleda? Ali je moči obrniti strani, v katerih živi duša? Ali sme fino čuteč
človek zavrniti priložnost, da razbere živo skrivno pisavo? Presenečena opa» zovalka ni mislila na nič drugega — njene misli so bile jasne in hladne, ven» dar so jih gibali rahli nihaji človeškega sočutja. Kdo je bil neznanec? Zakaj je trpel in se mučil? Vse mogoče misli ji jc ustvarjala domišljija.
Tedaj se je sunkoma zbudila iz bud» nih sanj. Vlak se je ustavil: prispel je bil do končne postaje. Vsi so se preri» vali in silili naprej. Med prvimi jc sto» pil iz voza skrivnostni neznanec. Da se jc znal tako preriti naprej: s slabo zakrito plašnostjo, ki je podeljevala spodnjemu delu obličja mehkoben iz» raz. Ali pa je bil to pot strah, gonilna sila? Nemirno, s hlastnimi koraki si je utiral pot skozi množico.
Ona, opazovalka, je šla za njim — s čudnim občutjem; skoro si jc nekoliko očitala, da je morala iz premajhne paž= nje pustiti, da gre človeška usoda mu mo nje. Tako nedoumljivo je to življc» nje: toliko potov se križa enkrat in po» tem nikoli več. Nekaj časa je šc videla ponosno glavo s širokokrainim klobu» kom pred seboj v gneči. Potlej pa je tudi njo zagnalo v tok proti izhodu.
A zdajci je kakor prikazen spet za» gledala izgubljenega pred seboj: kakor bi bil vzrasel iz tal. Njuna pogleda sta se srečala poslednjič. Njegove oči so vzplapolale v obupnem odporu. Jar« ke cestne svetiljke so razsvetlile aske» tov obraz z bolestno koprnečo, v stra» hu trepetajočo in borečo se dušo. In njene oči so se zmračile v žalosti spo» znanja. Niso se še mogle odtrgati od njega: od tega svojevrstnega človeka, ki je nosil s seboj težo in nenavadnost svoje usode, kamorkoli je šel.
On pa je najbrže krivo razumel nje» no čisto občutje? — Sunkoma mu je neznan poplah stresel telo: njegovi ko» raki so postali nenavadno veliki in hlastni. Videl se je skoro. kakor da je znotraj raztrgan in se boji, da se ne bi že v naslednjem trenutku razsul. In zdaj je drevil v neznanskem strahu čez prazne nasade. Kar smešno je bilo, ka» ko je bežal!
Ona pa je obstala z velikimi, žalost» nimi očmi na kraju cestc. Zakaj, raz» r.mela je, da je bežal pred njo: pred vabečim življenjem. Da je bežal pred samim seboi v nočno temo in meglo ...
T T T ▼▼▼▼▼▼▼▼ '
Dr. VI. Travner
Čarovništvo in čarovniški procesi
(Nadaljevanje)
6. Znamenltejši čarovniški procesi in statistični podatki
Omenili smo že, da se pojavijo ča» rovniški procesi v raznih krajih v raz» ličnih časih in z različno vehemenco. Širili so se stopnjema iz južne Franci» je na vse štiri strani sveta, tu hitrejše tam počasnejše. Včasih se zdi, da ča» rovniški procesi v tej ali oni deželi pojemajo ali da so že ugasnili. Naen» krat pa izbruhnejo z novo, tem straš» neišo silo in zahtevajo tem več žrtev. Okoli 1. 1620. so znani že v vseh kato» liških in protestantskih deželah Evro» pe. Najkasneje se pojavijo na Oer« skem in Sedmograškem (okoli 1. 1615.) in na Švedskem (okoli 1. 1618.). kjer so dozdevno v neki zvezi z izbruhom tridesetletne vojne. V Severni Ameriki «e udomače v letih 1688. — 1692. Ne» kako oh istem času sc noiavijo čarov» niški procesi tudi v Mehiki in v Indiji
(Goa), kamor so jih zanesli Španci, oz. Portugalci.
Najhujše je razsajala ta blodnja na Švedskem, v Angliji, v nekaterih delih Nemčije v Avstriji pa posebno na Šta» jerskem, torej v germanskih (oz. pre» težno germanskih) deželah. Nasprotno na so bili čarovniški procesi v južni Italiji (Siciliji), v Benetkah in v Rimu skoraj popolnoma neznani. Vzroki za» to so bili v splošnem tisti, ki smo jih že navedli v 4. odstavku tega poglavja, razven tega pa še: narodni značaj in kulturna stopnja, predvsem pa posvet» ni in cerkveni vladarji, ki so čarovni» ške nrocese pospeševali, ker so jih smatrali za bogat vir dehodkov. Zato so bili čarovniški procesi posebno v malih in revnih deželah posebno pogo» sti. Kako oGromen obseg jc zavzela ta epidemija, ki jc zahtevala žrtve iz vseh stanov, eelo med duhovniki in člani
vladarskih" rodbin, ki ni prizanesla niti otrokom, niti sivolasim starčkom, naj pojasnujejo naslednji primeri, ki jih posnemamo večinoma po Soldanu.
A. V. katoliških deželah 1. V Nemčiji je cvetelo čarovništvo predvsem v škofiji Wiirzburg, kjer je knezoškof Filip Avgust v. Ehrenberg začel 1. 1627. sistematično preganjati čarovnike in čarovnice. Do meseca fe» bruarja 1629 je zgorelo samo v mestu glasom ohranjenih seznamov 157 oseb. Skupno število žrtev tega cerkvenega kneza, ki je poleg čarovnic preganjal tudi še protestante, se ceni na okoli 900. Med žrtvami so nedoletni otroci, možje in žene, starčki in starke, du» hovniki (n. pr. lastni stolni vikar Schwerdt), posvetni dostojanstveniki itd. in celo edini sorodnik škofa in
neštetih goljufij zapreti in po 131etni ječi (1618.) javno obglaviti. — V vo» lilni (cerkveni) kneževini Trevir (Tri» er) je zgorelo samo v letih 1586. —-1591. 368 oseb iz 22 vasi. Število vseh žrtev se ceni na 6500. Med njimi je bil tudi bivši rektor dr. Flade z več duhovniki. — V škofiji Bamberg je umrlo na grmadah po uradnih poroči« lih do. 1. 1659. okoli 600 oseb vseh sta. nov in starosti, med njimi 22 otrok v starosti 7 do 10 let. Po tem letu je bilo še ok. 1200 žrtev. — V Kolinu (Koln) so bili sežgani številni profesorji, dija» ki ter katoliški in protestantski duhov, niki. — V Nordlingenu je umrlo v lc» tih 1590 — 1594 35 čarovnic. L. 1593. je bila gostilničarka Marija Holl iz Ul» ma po uradnih poročilih 56 krat (!) na najkrutejši način mučena in slednjič spoznana za nedolžno. — У kneževini
Na tezalnici
zadnji potomec njegove rodbine nedo» letni Ernst v. Ehrenberg. (Ta strašni umor opisuje Soldan na podlagi spisov in sodobnih poročil v II. zv. str. 52 — 54). — V knežji opatiji Fulda je ime» noval opat Baltazar v. Dernbach leta
1603.	za čarovniškega sodnika nekega Baltazarja Nussa CBalzer Noss), ki spa» da med najhujše krvoloke vseh časov. Ta mož je dal sežgati cele skupine otrok, žen in deklet, tako n. pr.: 1.
1604.:	dne 22. junija 9, 14. julija 9, dne 11. avgusta 9, dne 9. septembra 11, dne 22. septembra 12. dne 17. oktobra 10 in dne 12. decembra 8; leta 1605.: dne 21. maja 13, dne 27. junija 12, dne 13. julija 12, dne 22. avgusta 12, dne 25. oktobra 10 in dne 14. novembra 11; leta 1606. dne 13. marca 7. Nadaljno divjanje je preprečila opatova smrt. Slednjič je dohitela tudi Nussa same» ga pravična kazen. Novi opat Ivan Fri» drik v. Schwalbach ga je dal zaradi
Neisse je bilo sežganih v devetih letih 1000 oseb, med njimi celo 21ctni (!) otroci. — V Lotringiji se je 1. 1697. pohvalil čarovniški sodnik Nikolaj Re» migius (Remy), ki se je tudi udejstvo» val literarno kot priznan čarovniški pi. satelj, da je dal v svoji 151etni praksi sežgati okoli 950 ljudi. — V Solnogra> du je dal nadškof Maks Gandolf von Khuenburg sežgati 1. 1678. — 79 čarov» nic ki so baje onečaščale hostijo. — Tudi iz ostalih delov katoliške Nemči» je, kakor n. pr. iz Bavarske, iz škofij Miinster, Paderborn, Augsburg itd. ima. mo številna sodobna poročila o prega» njanju čarovnic, ki so bila deloma sil» no kruta. Tako se je vršil n. pr. v letih 1589. — 1592. v grofiji Wardenfeis (Zg. Bavarsko) velik čarovniški pro» ces, kjer je bilo po grozovitih torturah obsojenih na grmade 48 žensk. Na Ba» varskem so bili osumljeni čarovništva celo člani vladarske hiše. .Vera v ča»
-ovništvo je dobila deloma čudne obli» ke. Tako so n. pr. ok. 1. 1656. hodile v Paderbornu in v sosednih deželah tru» moma ženske iz kraja v kraj, se iz» dajale javno za čarovnice, zatrjevale, da so obsedene in se zvijale v strašnih konvulzivnih krčih. Podobne razmere so bile tudi drugod, tako n. pr. v žen» ski samostanski šoli Kintrop pri Stras»
bourgu. — Tudi v avstrijskih dednih deželah so bili čarovniški procesi zelo pogosti. Na Tirolskem je bilo največ procesov v Meranu, kjer je bilo po po» ročilih beneficijata Lovrenca Paum» gartnerja v 15 mesecih sežganih 13 oseb, nadalje v škofiji Brixen (poseb» no v letih 1643. — 1644.). Sicer pa so veljala na Tirolskem mnogo bolj člo» vekoljubna načela kakor drugod (n. pr. prepoved sugestivnih vprašanj, dolo» čilo, da ne sme biti nihče več kot tri» krat mučen, da se med mučenjem ne smf^delati zapisnike i. dr.). Tudi iz ostčffh dežel ne manjka poročil o pre» ganjanju čarovnic. — Na Češkem in Moravskem so bili posebni čarovniški sodniki, katerih edina naloga je bila preganjati čarovnice.
2. Na Ogrskem se pojavijo čarovni» ški procesi ok. 1. 1615. Vendar so bili tu procesi redki, ker je veljalo tu aku» zatorično postopanje.
3.	V Švici so veljala v splošnem po» dobna načela kakor na Tirolskem. Vendar je bilo tudi tu dovolj čarov» niških procesov. Tako jc bilo n. pr. sežganih v neznatni grofiji Colombier (kanton Neuchâtel) I. 1602. — 8, 1. 1619 1620 pa 13 čarovnic. Najbolj pogosti so bili procesi v kantonu Wadt, kjer je bilo v letih 1601 do 1610 umorjenih 240 oseb; sanro v 1. 1616. pa 75.
4.	V Italiji so bili čarovniški procesi pogosti samo v okolici mesta Como, kjer je zgorelo povprečno vsako leto 100 oseb. V ostalih pokrajinah se po» javljajo le sporadično. L. 1521. sta bila v Poligni sežgana dva volkodlaka. V Rimu niso gorele grmade, pač pa so bili usmrčeni (obglavljeni, zadavljeni) zaradi čarovništva nekateri duhovniki. V Benetkah so bili čarovniški procesi nepoznani, ker se je vlada iz političnih ozirov upirala inkviziciji. (Zato so bili umori iz drugih »naslovov« tem bolj pogosti!)..
5.	V prvotni domovini v Franciji so čarovniški procesi znatno ponehali, odkar je odvzel pariški parlament cer» kvenim sodiščem sodno oblast (leta 1390.). Pozneje pa so ti procesi zopet vzcveteli. Tako je bilo n. pr. 1. 1609. sežganih v Pireneji1. okoli 600 oseb. Na Francoskem je bila posebno raz» širjena vera v volkodlake (loups»ga» rous). Med žrtvami je bilo več duhov» nikov, n. pr. 801etni pobožni Louis Gaufridv, ki je bil sežgan 1. 1611. v Aixu. Celo kralj Henrik III. je bil osumljen, da se peča s čarovništvom. Tudi na Francoskem so se pojavile večkrat prave satanske epidemije, ka» kor n. pr. 1. 1582. v Avignonu.
6.	Na Španskem so bili pristni ča» rovniški procesi redki, ker j,e tu nado» mestovala čarovnišlA; procese nič manj strašna španska (kraljeva) in» kvizicija. Vendar so se vršila prega» njanja čarovnic (imenovanih jurgina ali bruxa) posebno v Toledu ''ki je ve» ljal za sedež čarovništva), v Saragossi, v Calhahorri, v Estelli, kjer je bilo le» ta 1492. pretepenih do krvi 150 žensk, ki so imele ljubavno razmerje s hudi» čem, v Pampeloni in v Logrono ob Ebru, kjer je bilo sežganih 1. 16'0. 29 oseb.
B. V protestantskih deželah
so vladale slične, deloma celo hujše razmere kakor v katoliških. — 1. V Nemčiji. Dne 19. aprila 1618 poroča Gašper Langer iz Kohurga o picer pro»
svitljenem in naprednem knezu Ivanu Kazimirju: »Njegova knežja milost se je slednjič odločila eksterminirati, iz» trebiti in po zaslugi kaznovati čarov» niče in drute, ki so v tej deželi.« Isti knez je določil, da zapade premoženje obsojenih čarovnic inkvizitorjem »ad extirpandos haereticos«. — V neznat» nem okrožju Georgental (Sachsen«Go= tha), ki je štelo komaj 4000 prebival» cev, je bilo v letih 1652. — 1700. 64 čarovniških procesov. — V IVurtem bergu se je začelo I. 1662. strašno pre» ganjanje čarovnic, ki je trpelo do leta 1665. V Esslingenu so morali v tem ča» su spremeniti bivši veliki avguštinski samostan v ogromno čarovniško ječo, s posebnim stolpom za neštete tortu» re. Samo za čuvanje stolpa je bilo po» trebnih 20 čuvajev. — Številna so po» ročila o čarovništvu iz Hessena, če tudi nc tako mnogobrojna kakor iz drugih pokrajin. Zato pa so čarovni» ški procesi tu tem brutalnejši. Tako so n. pr. v Marburgu a. L. 1. 1673. neki ženski z vijaki 16krat trli kosti, jo dali štirikrat na natezalnico, ji odpirali z <ilet^m usta itd. — V Quedlinburgu je bilo eamo v enem dnevu sežganih 133 čarovnic. — Eden najhujših preganjal» cev čarovnic je bil vojvoda Henrik Ju» lij Rraunschweig » Wolfenbtittel (1589 — 1613), ki je dal pogosto sežgati na dan po 10 — 12 čarovnic. Na morišču blizu prestolnice Wolfenbiittel se je nahajalo baje toliko kolov, kamor so privezovali na smrt obsojene čarovni» ce, da je izgledalo morišče kakor goz» diček. — Silno ostuden je bil proces, ki ga je vodil 1. 1572. katoliški (pozne» je protestantski) vojvoda Erih JI. Rraunschweig=Calenberg proti svoji soprogi Sidoniii, zaradi čarovništva. Vojvoda je dal mučiti več dvornih dam, da bi izdale čarovniške umetno» sti vojvodinje, med njimi celo neko 89letno (!) ženico. Kljub neznosnim mukam so zatrjevale vse dame, da je vojvodinja nedolžna.
2.	V Švici (Ženevi) se je navduševal za čarovništvo predvsem reformator Ivan Kalvin (f 1564). ki je očital ča» rovnicam. da so I. 1542. povzročile ku» go. L. 1545. je bilo tekom 3 mesecev sežganih, obglavljenih, obešenih in raztrganih 34 oseb, ki so baie povzro» čile kugo (»Pestbereiter«), Število osumljencev se ceni na 800 do 900.
3.	Na Angleškem in Škotskem jc divjal zoper čarovnicc (in katolike) posebno žc omenjeni kralj Jakob I.
(1603 — 1625), ki se je osebno udele» ževal čarovniških razprav, ščuval sod» nike, naj obsodijo na smrt čimveč ča» rovnic in se silno veselil, če je izpove» dala kaka čarovnica, da ga smatra hu» dič za svojega največjega sovražnika. L. 1644. je imenoval kralj Karol I. (1625 — 1649) nekega Matijo Hopkirv sa za generalnega izsledovalca čarov» nie (Witch Findes general), ki je na» slednjega leta prepotoval grofije Essex, Sussex, Norfolk in Huntigdon ter do» bil za vsako čarovnico, ki jo je izšle» dil (poleg proste oskrbe in dijet) 20 šilingov (= 250 Din) nagrade. Tako je spravil ob življenje več sto nedolžnih žrtev. Ta mož je izumil posebne mu» čilne metode in spisal posebno knjigo o umetnosti, kako se izsledijo čarov» niče, kjer poudarja z vidnim ponosom svoj uradni naslov. Tudi tega krvoloka je dohitela slednjič zaslužena kazen. Ljudje so ga namreč obdolžili, da je sam v zvezi s hudičem, ga vrgli v vo» do in ker ni utonil — to je bil dokaz krivde — kratkomalo ubili. — Na lr= skem se pojavi prvi čarovniški proces že 1. 1344. Tudi pozneje je bilo tu več čarovniških procesov, kakor n. pr. leta 1612. (čarovnice iz Lancashire), 1618 i. dr. — Na Škotskem je bilo več pro« cesov za časa kraljice Marije Stuart.
4.	Dva puritanska duhovnika, An» gleža Mather starejši in mlajši (oče in sin) sta jela 1. 1688. in 1692 preganja» ti čarovnice tudi v Sev. Ameriki (v državi Massachusetts) ter prenesla tako to epidemijo tudi v novi svet. 7\i je dosegla ta blaznost svojevrsten rekord, ker so bile tu radi čarovništva obsojene in umorjene celo živali (psi).
5.	Posebno pa je vzcvetela vera v ča» rovnice na Švedskem. L. 1618. jc bilo usmrčenih 34 čarovnikov in čarovnic. Kmalu nato je umrlo na grmadi v in» germanlandu 72 žen in 15 otrok; okoli 200 oseb pa je dobilo različne cerkve« ne kazni (posebno bičanje). L. 1670. pa se je vršil v župnijah Mora in Elf» dalen v Darlekariji (blizu Stockholma) proces, ki ga smatra Soldan za največ« jega in najstrašnejšega te vrste, ki ga pozna zgodovina. Obtoženih je bilo več sto odrašenih oseb, predvsem žensk in okoli 300 otrok. Sežganih pa je bilo v enem dnevu skupno 85 odra» šenih in 15 otrok, medtem ko so bili ostali kaznovani z bičanjem. Oprošče« nih je bilo le 47.
6.	Tudi na Nizozemskem so bili ča« rovniški procesi pogosti. Tako je bilo
n. pr. v Limburgu v par dneh sežganih 64 oseb.
S tem seveda čarovniški procesi še zdaleka niso izčrpani. Pa že ti podat» ki zadostujejo v ilustracijo te strašne epidemije. Koliko nepopisnega dušev» nega in telesnega gorja pa se skriva za temi številkami ne moremo niti slu» titi. Točnega števila vseh čarovniških žrtev ni mogoče ugotoviti, ker manj» kajo podatki. Mnogo sodnih spisov se je zgubilo že v teh časih, ker so imeli mnogi interes, da se spisi uničijo. Mar» sikak vnet čarovniški sodnik je br» skal po starih aktih in — včasi šele po
mnogih letih — ugotovil, da ta ali oni čarovnik (čarovnica) še ni bil kazno» van. Mnogo spisov pa se je zgubilo pozneje oziroma še niso znani. Tudi sodobna poročila so često netočna in nezanesljiva. Gràff (Versuch einer Geschichte der Kriminalgesetzgebung in Steiermark Graz 1817) ceni na pod» lagi računov mestnega fizika Voigta v Quedlinburgu iz 1. 1/84. število čarov» nikov in čarovnic, ki so bili v Evropi umorjeni tekom 11 stoletij, na 9,442.994 (vsako stoletje na 858.434). Seveda so te navedbe le približne in tudi očivid» no pretirane.

Dr. F. N. Kola rova
Kitajsko gledališče
Začetki kitajskega gledališča spadajo v daljno minulost kitajske kulture; pripisujejo jih cesarju Tang Tai Tsun» gu, ki je nekoč videl v snu gledališko igro. Ko se je predramil, jo je jel takoj posnemati skupaj s svojimi sorodniki; tako so dobili Kitajci prvo gledališče. Se danes imajo ondotni igralci zelo v čislih besedo »sen«, ki je ne izgovar» jajo tjavendan; rajši se poslužujejo besede »hvang liang«. V počastitev spomina slavnega prednika imajo v gledaliških oblačilnicah majhno kape» lico, ki v nji posebni uradnik žrtvuje kadilo in prižiga rakete; igralci pri tem obredu goreče obračajo oči k te» mu maliku in ga prosijo pomoči v odločilnih trenutkih.
Na praznik dne 18. marca je v gle» dališčih mir. Potem je mir na Novega leta dan, V teku zadnjega tedna in zlasti na Silvestrovo starega kitajske» ga leta sc prodajajo starejši gledališki kostumi, ki jih imajo v velikih škat» lah v oblačilnici. Obleke mora biti v gledališču toliko, da zadostuje za ves mesec, ne da bi bilo treba ponavljati; to pa si lahko privošči samo bogat gledališki imejitelj, zakai za vsako ve» černo predstavo potrebujejo igralci neverjetno veliko obleke- igra traja kajkrat vso noč in sodelujoči se mo» rajo češče preobleči. Preglavice jim delajo starinski kroji, ki so zelo dra» goceni.
Škatel za obleko je mnogo; tu se varuje tudi lutka Hsi».scn, imenovano vilo igre. ki jo iemljejo igralci za predstavljanje majhnega otroka. Skrb»
no jo stiskajo k prsim, da ne bi noben gledalec opazil njenega obličja, zakaj to bi utegnilo prinesti vsemu podjetju nesrečo. Druga posebnost kitajske gledališke garderobe je beraška suk» nja, ki jo igralci imenujejo >suknja velikega uspeha«. Nosijo jo oni, ki igrajo berača in ti vloga se v kitaj» skih dramah kaj često pojavlja.
Kakor je oblačilnica Zelo obilna, ta» ko je oder sila reven. Na podiju bree kulis je nekaj naslanjačev, mizica in blazinice. Stena, ki tvori ozadje, je pokrita s težkim brokatom ali z iz» redno finimi vezeninami; ob straneh so vrata, takisto dekorirana z zaveso. Skozi prava vrata, imenovana tigrove duri (poa hu men) prihaja igralec na oder z natanko odmerjenimi koraki (mora jih biti točno sedem) ter stopi v sredino odra. Če ima sesti, stopi še korak naprej, se obrn> in krene še tri korake dalje k stolcu, kjer se vsede natanko po predpisu. Oder sme zapu» stiti samo skozi leva vrata, imenova» na zmajeva (Hungmen). Igralec je pravi suženj tradicije in prazno vere in ne sme niti za ničico prekršiti stro» gih predpisov; posebni nastavljenci, kaDelnik in občinstvo pazijo narj in ga kontrolirajo.
To pa daje igralcem čudovito ruti» no. zato igrajo še potem, ko so osle» peli; mehanizem gibov jim preide v meso in kri.
Umetniki imajo svoie stalne ulogc, ki so bili za nje vzgojeni. Možje po» sebno lepe postave predstavljajo že» ne, zlasti mlada dekleta; imenujejo
jiK »cvetlične dame«. NjiK naloga je kaj težka, zakaj morajo se naučiti hoje na krivih nogah, ki si jih nade» vajo skrivaj doma, da ne bi nihče opazil njihove procedure, zlasti ne tujec; če bi bil kdo opazil to pretvar» janje moža v ženo, bi zad^.'a igralca huda nesreča.
Prav tako težko je igrati stare da« me, ker mora igralec dati zelo narav» no podobo matrone; pomaga mu va» ta, ki si z njo nabaše zadnjo plat ži» vota, pa tudi mahedravo hojo starih žena markira z umetnim pripomoč» kom, pri čemer mora skrbeti, da mu le»ta med predstavo ne pade na tla.
Telesno krepki, zastavni fantje so pripravni za uloge bojevnikov, hero» jev, cesarjev; oni pa, ki ne kažejo ta» lenta ne za to ne za ono, so komiki, ki med odmori zabavajo občinstvo v narodni govorici. Junaški, zgodovin» ski in literarni komadi se namreč igra» jo v jeziku, ki se danes na Kitajskem ne govori in ki ga skoraj že nihče ne razume. Pa ko bi vsaj govorili! Toda igralci pojo, naj so potem na izpreho» du, na plesu ali z mečem v roki. Kaj» krat igra cele ure en sam igralec. Svoj moški glas nenaravno povišuje, hoteč ga prilagoditi ženskemu glasu, pri če» mer mu gulo od sik piska; ta hripavi glas se izgublja v hrupni godbi cimba» lov, gongov, bobnov, dvostrunih go» sli in mandolin. Nastaja silna dishar» nnonija, ki pa se ne zdi tako neprijet» na, če jo poslušamo hkrati z globoko sočutnim šumotom in šepetom, ki pri» haia z vseh strani gledišča.
Kapelnik te pravljične skupine čud» nih godcev, kapelnik, ki ga vsak tujec pošlje na dno pekla, živi le redkokdaj v miru z igralci. Po navadi jih prehu» do kontrolira, in brž ko stori ta ali oni le neznatno napako, mu vrže pod noge bobnovo palico, s čimer ga pred vsemi gosti grdo užali in osramoti. Da bi se igralci obvarovali takih kontro» verz, si — če le mogoče — najamejo lastno kapelo in le»ta mora tako igra» ti, kakor igralec pleše.
Igralci so zelo našminkani; dekora» cija njih obličja je vsikdar v skladu z vlogo in s šablonskimi predpisi. Rdeča barva je zmerom znak pošte» njaka, bela simbol izdajice, črna ozna» čuje strastneže, ki pa so ohranili ple» menitost svojega srca; tekmeci so v predstavi kitajskega režiserja več» barvni. Z belimi črtami so označeni taki, ki imajo zločesta nagnenja, med»
tem ko temne črte čez vse obličje pri» čujejo, da je stopil na oder krivec, drzni lopov.
Zelo pogosto imajo igralci maske, ki pa jih ne smejo pogledati, ker obi» čaj veleva, da si jih morajo nadeti z zaprtimi očmi. Vloge so zelo dolge, utrudljive za igralca, ki poje in pleše, zato je po vsaki igri poskrbljeno za okrepčilo. Sluga stoji v teku predsta» ve na levem vogalu podija pri vratih in čaka, da mu igralec pomigne; brž mu poda skodelico gorkega, zelenega, nesladkanega čaja. Igralec se obrne na petah in pokaže občinstvu hrbet; ur» no popije čaj bodisi naravnost, bodisi s slamo. Ko je končal, krepko pljune in predstava se nadaljuje.
Občinstvo si pri tem nikakor ne dovoli odmora, marveč je trdno pre» verjeno, da je to bistven del predsta» ve. Ne mislimo pa, da ljudje med predstavo molče kakor pri nas. Prija» tel j i se družno pomenkujejo, debati» rajo o najnovejših političnih dogod» kih in si dajo streči s čajem, ki ga na» takarji pridno raznašajo po dvorani obenem s sladkorjem in sladkim sad» jem. Posebno so priljubljene posuše» ne mandarinke, ki se ondi uživajo ve» liko bolj nego pri nas bonboni.
Pred utrujenostjo in spancem (za» kaj med Kitajci je tako. da vsak, kdor čuti spanec, zaspi, čeprav je v naj» boljši družbi) varuje občinstvo proda» jalec »gorkih brisalk«. Prodaja nam» reč v vroči vodi namočene in krepko ožete brisalke: Kitajec si otre obličje, glavo in prsi ter jih vrne čakajočemu slugi. Kako pak, Kitajci imajo v takih rečeh čudovito prakso in vam mečejo brisalke preko mnogih glav. Kitajske dame ne smejo (to se pravi ne more» jo) rabiti brisalk in sicer iz razlogov, ki so umljivi tudi v Evropi, da si nam» reč ne zbrišejo pomade z lic. Zato mirno zlezejo v bokse na galeriji in ondi neskrbno dremljejo; vzbude se samo tedaj, če je igra posebno nape» ta; zakaj v takih trenutkih udarijo godci na vse instrumente in zaženejo tak hrup, da bi se bili kmalu še mrtvi prebudili.
Če hoče igralec, da nastane v gleda» lišču tišina, tedaj mora igrati zares tako, da vse zaslepi in pomiri. In ta» ko se zgodi, da na mah vse utihne; samo tu in tam se oglasi ploskanje ali pohvalen vzklik. Toda dolgo to ne traja. Kmalu se spet razvije prosta zabava, tako da se nevajenemu gle»
dalcu zdi, da je predstava samo igrah čeva zasebna zadeva. Da pa gledal» cem vzlic temu ne uide nobena napa» ka, si lahko razlagamo s tem, da so take predstave, prirejene natanko po starodavnih predpisih, gledali tudi njih dedi in pradedi.
In vendar — r.ekaj se je izpreme» nilo. Poprej so igrali popoldne, danes igrajo skoraj izključno ponoči. Naj» prej so na vrsti manj pomembne igre s takisto brezpomembnimi igralci. Na» to se jame gledališče polniti (vzlic te» mu, da je na Kitajskem mnogo kine» matografov) in zdaj nastopajo sloveči igralci, n. pr. Mei Lan Fang. Cen Yen Č'in, čijih imena segajo daleč preko kitajskih meja. Priznavajo jih za sve» tovne igralske avtoritete. Ko igralec odigra svojo ulogo, odide in se tega večera ne vrne več na oder.
Kdor se hoče uživeti v kitajsko gle» dališko predstavo, mora imeti bujno fantazijo, zakaj pripomočki, s kateri» mi vzbujajo domišljijo občinstva, so jako primitivni. Tako n. pr. igralec večkrat poklekn ; in vsfane, če mora naznačiti, da seda na konja. Če nekaj» krat zaporedoma naglo obide oder
okoli in okoli, tedaj je to znak, da je na potovanju.
Kitajskemu gledalcu ni pokvarjena iluzija, če hodijo sem in tja po odru vsakdanje oblečeni sluge in odnašajo nepotrebne predmete. Kot dobri dru» žinski očetje in slabo plačani name» ščenci pestujejo obenem otroke, zato neredko vidiš slugo, ki drži v eni ro» ki otroka, z drugo pa odnaša kak sto» lec z odra; če mladi Kitajčič zažene pri tem krik in vik, se nihče med gle» dalci ne pritoži zaradi izgubljene ilu» zije.
У našili dneh si Kitajci prizadeva» jo, da bi zmodernizirali gledališče po zapadnem vzorcu; predvsem skušajo skrajšati trajanje predstav, zanesti na oder več zapletljajev in scenerijo ter tako pripomoči igri k večjemu efektu.
Naposled so dovolili kitajski ženi, da je postala igralka; a še vedno mo» ra v važnejših vlogah odstopiti v prid moškemu tekmecu. Kitajska kritika priznava, da so glasovno boljše od moških, toda njihova tehnika je v pri» meru z moško zelo uboga. Njihov po» ložaj pa se čedalje bolj izboljšuje, ker postajajo vedno bolj ljubljenke kitaj» skega gledališkega občinstva.
Le Čorbusier
Stavbarstvo v Moskvi
Mislil sem. da bom našel v Moskvi v ustanoviteljih »konstruktivizma« načelne nasprotnike. To mojo sodbo mi je utrjevalo stališče nekaterih nemških stavbenikov, ki propovedujejo že nekaj časa smotrenostna načela »nove stvarnosti«. Nova stvarnost se morda ni rodila iz ruskega konstruktivizma, le-ta pa je s tem, da je energično po-mel z vsemi pojmi tradicionalne arhitekture, vendar utrl pot novemu iskanju in razumel novo navdušenje, ki je nastalo iz pogleda na stroje. Pristaši nove stvarnosti so se iz tega naučili doumevati mehaničnost, funkcijo-niranje in smotrenost in so se z entu-zijazmom, ki meji že na fanatizem, vdali prepričanju, da store najbolje, če arhitekturo kratkomalo podrede vidikom smotrenosti. Skratka, po moji sodbi je bila germanska duša ruskemu konstruktivizmu samo izhodišče za lastno ustvarjanje. Germanska tendenca, ki jo silno žene od tečaja senti-
mentalnosti -k tečaju čistega razuma, pravi: »Lepo je samo to, kar je koristno.« Gre celo še delj: »Lepote ni! Pravo do življenja ima samo koristnost in smotrenost.« Ruski konstrukti-vizem pa je bistveno drugačen.
V Moskvi nisem našel nikakih pobi-jajočih se duhovnih smeri, ampak same goreče pristaše tega, v čemer vidim podlago vsega človeškega ustvarjanja: »veliko misel,« ki dviga to ustvarjanje iznad njegovih navadnih koristnostnih funkcij in ga obdaja s poezijo, ki nam deli radost.
Tako umevanje je v ostalem pristno rusko, zakai Rusi so izrazito umetniki. V Moskvi sem opazil nenavadno navdušenje za vprašanja stavbarstva. Cele skupine strastno vnetih in odločnih ljudi, ki neprestano delajo na izpopolnjevanju novega stavbarstva in ki skušajo v medsebojnem oplojevanju najti najznačilnejše in hkrati najčistejše rešitve problema.
Rusija gradi; mora graditi. Na vseli koncih in krajih države, posebno pa v Moskvi in Ljeningradu je treba odpraviti nešteto problemov; vsa dežela čaka ureditve. Pri tem seveda ne gre za gradbo palač s površja izbrisane denarne in krvne aristokracije: treba je tovarn, delavnic, jezov, klubov (lokalov za gojenje družabnosti, diskusije in študiranja) in naposled neštetih stanovanjskih hiš, ki morajo rešiti stanovanjsko krizo, katera je v Moskvi hujša kot kje drugod. Zidanje je v Rusiji neizmerno veliko početje, zakaj pro-stranost njenih ravnin in ploskev človeku kar zmede pojme.
Zato je tudi ruska arhitektura krat-komalo obrnila hrbet kamnu kot gradbenemu materijalu, in vsem tradicionalnim oblikam, ki so nastale iz njega. Rusi cenijo železo in beton. V mislih so jim silno drzni načrti, ki jih vcepljajo že v šolah za arhitekturo, kjer je pouk jasno in smotreno usmerjen na najnovejše formule.
V	praksi prevladuje beton s svojo arhitektonsko estetiko in tehnično sproščenostjo od Besarabije pa do Mandžurije; železo je omejeno le na gradbo tvornic.
Moskva s svojim osrednjim biserom Kremljem je že vsa prepojena z zgradbami in spomeniki novega duha; Lje-ninova hiša stoji nasproti magistratu; poslopje »Izvestij,« »Gostorg« (tržna lopa), velike kavarne so drugi dokazi; če se voziš po mestu, ki so mu ulice tlakovane s strašno majavim kamenjem, v Renaultovem taksiju — vseh skupaj jih ni v mestu niti 300 — ali pa v nemogočem »izvoščiku,« vidiš širokopotezne zgradbe iz temnega betona, ki se zde, kakor bi bile razsvetljene s samimi bleščečimi zrcali. Mesto kaže jasno voljo postaviti se pod znamenje nove dobe.
V	predmestjih grade tvornice, delavnice in električne centrale. Pri grajenju teh stavb streme za tem, kako bi zedinili kar moči racijonalne rešitve z najmodernejšimi oblikami, zakaj vodilna volja je: moderno mora biti. Tukaj kakor v vseh drugih deželah neizmerne sovjetske države grade klube. Kaj pomenijo ti klubi? K doktrini spada, da se mora ljudstvo vzgajati in poučevati. Vse tvorniške in trgovske družbe, ki so vse podržavljene, imajo v tvorniških ali pisarniških prostorih
klube za osobje: v teh klubih so sobe za gojenje družabnosti, učilnice, knjižnice, tudi mnogostranskih zdravstvenih naprav nikjer ne manjka. Izkustva posameznih klubov služijo za precizira-nje programa: smotreme rešitve zabeležijo in jih porabijo pri osnovanju novih klubov.
Vlada mora graditi upravna poslopja, pri tem pa smotreno, za vsako javno poslopje, razpisuje natečaje med arhitekti. Tako se primeri, da naletiš v silno oddaljenih krajih, celo na kitajski meji, na upravna poslopja, na katerih s presenečenjem opaziš, da se njih slog včasi docela ujema z najmodernejšimi stavbami zapadno-evropskili velemest.
V Moskvi imajo tudi državne arhitekte; ti so kvalificirani za umetnike, ker je njih kultura resna in temelji na umetniški tradiciji. Razen njih so tudi tvorniški arhitekti, ki so v vprašanjih proračunov temeljito podkovani in grude tvornice v kar najtesnejšem sodelovanju z inženjerji; tudi njihova este-tična predizobrazba je odlična. Doslej je bilo med pogledom na veličastne stroje in na prostore, kjer so bili stroji postavljeni, navadno uprav kričeče nesoglasje. V novi Rusiji bi radi dokazali, da mora biti tovarna, ki se v njej odigrava kos človeškega življenja, prijetno, svetlo, lepo urejeno bivališče, kjer ne sme biti sledov divje brutalnosti, v katero smo bili zašli v prvi dobi strojnega veka.
Razen tega so tudi civilni arhitekti, ki imajo v prvi vrsti skrb za majhna najemniška stanovanja in ki pri tem pozorno uporabljajo izkustva iz za-padne Evrope. Stanovanjska kriza je hujša kakor kjerkoli drugod v Evropi. Kakor znano, so se po vojni in revoluciji tisoči in tisoči ljudstva odpovedali povratku v izgubljene vasi in so se naselili v velikih centrih. Trideset stopinj mraza je bilo; ljudje niso mogli spati na prostem. Tako je vlada zasegla vsa stanovanja, ki jih je le mogla in je ljudi namestila v njih. Danes ni v Rusiji nikakih zasebnih stanovanj, ampak žive ljudje skupno. Gradnjo novih hiš vodi v Moskvi mestna uprava. V Moskvi sem prvič opazil nove hiše, ki so bile zanje vse materijalije izdelane v tvornici in prirejene na avtomatski standard ogrodja. Vendar niti v Moskvi, kakor nikjer drugod na svetu, niso stanovanjskega problema še zgra-
bili pri koreniki; grade kakor poprej; stanovanja opremljajo kakor poprej; niso še stopili v nov krog stanovanjske arhitekture.
*
Rusija je pokrenila gibanje v arhitekturi, ki ga označujemo z besedo »konstruktivizem«. Ta beseda naj bi izrazila, da nova doba — doba stroja —, novi materijal — beton in železo —, da naposled docela novi problemi — tvornice, lokali za delavnice in poslovni prostori — zahtevajo docela novih izrazov, ki naj bi ustrezali doslej neslutenim organizmom.
Odpor je ležal v zraku; odpor proti akademskemu pouku, temelječemu na zmotah in umetničenju. Gospodarski prevrat je postal dejstvo, za njim je moral priti prevrat v arhitekturi. Zidanje je postala nujna naloga. Na temelju visoke nravnosti in z navdušenjem slehernega pritiska osvobojenih ljudi so hoteli v arhitekturi ustvariti simbol čistosti; tako so postavili nasproti slogu zavojev, ki so ga gojili Hizantinci in Azijci in ki nas je privel v revolucijo, stroge oblike orjaških železnih in betonskih konstrukcij. To so bile nove konstrukcije, ki so odgovarjale novemu nauku. To je bilo jav-ljenje novega duha.
Utemeljitelj konstruktivizma je Aleksander Vesnin, predsednik društva modernih arhitektov, visokosrčen mož, poln umetniškega ognja. On je voditelj arhitektske akademije v Moskvi. O priliki mojega bivanja v Moskvi je priredil razstavo del svojih učencev. Vesnin mi je sam pokazal dela 150 mladih, nadebudnih arhitektov. Vtis, ki sem ga dobil, je bil izreden; še nikoli prej nisem videl tolikega duhovnega poleta.
V	konstruktivizmu, čigar ime očituje prevratno tendenco, vidim globok poetičen pokret, ki je zmožen tudi pretiranih gest. Slutim, da je koncem koncev vse te Ruse obsedla pesniška misel.
V	Moskvi dobiš vtis (pa naj bo že umetno povzročen, ali globoko utemeljen), da si med samimi predhodniki novega sveta. Pri tej priliki moram poudariti, da s to izjavo ne nameravam izreči česa meritornega, kajti navzlic svojim mnogoterim opazovaniem se niti danes — po šestih mesecih — ne upam izreči končne sodbe o celotnem pokretu, ki je nastal na vzhodu. V
ostalem se mi vidi skoro nemogoče, dati o stvareh jasno in opredeljeno sodbo.
Ljudski komisar Lunačarskij mi je povedal, da je ruski gradbeni proračun za onim Zedinjenih držav največji na svetu. V primeri z velikostjo države je to umljivo. Na vseh upravnih mestih nastavljajo zato dežurne arhitekte z dnevno mezdo, da odpravijo potrebna preddela za gradbeno-tehnično uresničenje velikih dnevnih problemov.
Eden izmed njih ima zdaj v delu načrte za veliki dnjeprski jez (jez, ki bo stal 200 milijonov rubljev ali kakih 1200 milijonov Din). Njegova naloga je, ustvariti ansamblu instalacij in zgradb harmonično celotno sliko; ta jez bo največji na svetu; turbine (100.000 konjskih sil vsaka) bodo največje na svetu in vse skupaj bo simbol veličine. Zapadnoevropski gospodarski krogi morajo priznati, da se razen ameriškega poraja rusko čudo.
Na periferiji Moskve dovršujejo velike električne laboratorije. Nekaj veličastnega je v misli, da so te orjaške naprave namenjene raziskavam v laboratorijih. Proučevanje in učenje je geslo dneva. Ne smemo pozabiti, da so ruski vladni sistem ustvarili duhovni delavci in da tam znajo ceniti duha.
Med arhitekti, ki jim je poverjena izvršitev teh gigantskih nalog, jih je mnogo, ki jim ni niti trideset let. iz teh primerov je lahko presoditi, kako širokopotezen je program, ki so si ga zadali v Moskvi. Pot do konca je nepregledna, toda povsod vlada smejoča se, sveža in vedra volja. V športnem duhu in z železno disciplino stopajo naprej. Nekoč, menijo, bomo že dosegli, kar smo si začrtali. Naj navedem besede, ki jih je izrekel Albert Thomas o priliki nekega predavanja v Parizu, po povratku iz Rusije in z Daljnega Iztoka: »V Moskvi sem našel nov .rod'. Slika tega ljudstva ni več tista, kakor je bila nekdaj.«
Zgradba palače Centrozoja bo največja stavba svoje vrste, kar jih pripravlja sedanji režim; vzbudila je veliko pozornost v vseh krogih stavbenikov. Najprej so napravili jasen in določen program. Potem so razpisali natečaj med Rusi, pri katerem sta pokazala Ljeningrad in Moskva sijajne vzorcè »konstruktivističnih« cvetk, nato pa so v ožji natečaj pritegnili nekaj znanih arhitektov iz Nemčije, Avstrije,
Anglije in Pariza. Ko so se tako seznanili z novimi mislimi in dobili nove pobude, so vnovič razpisali natečaj, nakar so temeljito prerešetali in kar moči podrobno proučili temeljne vidike za gigantsko zgradbo ter poverili izvršitev končnoveljavnih načrtov francoskim arhitektom. Vsi ruski konkurenti so pri tem doprinesli lep dokaz svoje umetniško lojalne miselnosti: v peticiji so vlado zaprosili, da naj poveri izvršitev načrtov francoskim arhitektom.
Pisec teh vrstic'), ki je bil dve leti priča gospodarjenja okoli palače Društva narodov v Ženevi, ume ceniti razliko metod na teh dveh evropskih te-
čajih: tu obdelujejo problem po akademskih zakonih in ga po več kot treh letih še vedno niso rešili; tam stopajo naprej po jasni poti zdravega človeškega razuma in bodrilno je, da že vstaja iz tal stavba dela, pri kateri se uporabljeni najdrznejši izsledki tehnike za smotreno izvršitev dela in s tem za zdrav izraz sodobnega čuta za stavbno lepoto.
') Le Corbusier je eden izmed največjih sodobnih modernih arhitektov ne samo v Franciji, ampak na vsem svetu. Njemu je bila m. dr. tudi pred tremi leti poverjene zgradba palače Društva narodov v 2enevi
Op. ured.
■♦♦♦♦«♦»♦»♦♦«»♦♦i
Dr. Aleksander Szana
Na razvalinah Babilona
Stoletja vzhajajo in zopet zahajajo, nove dežele nastajajo — stare tonejo v pozabljenju in najmogočnejše države od nekdaj leže v razvalinah. V Jeruzalemu — prestolnici božji na zemlji — priča cerkev Božjega groba o nemin-ljivosti vere, tisočletja se zrcalijo v zasanjanih očeh egiptske sfinge, Kapitol kaže na nekdanjo veličino Rima in Ka-riatide Erehtheiona šepetajo o klasični lepoti dobe, ki se nikoli več ne vrne. Samo v Ninivah je vse mirno in Babilon krije nemo pozabljenje, smrtonosni prah in pesek brezupne puščave.
Vas namestu palač
Babilon: Eufrat se še vije med bregovi, kakor pred tisočletji, ko so tukaj še vladali mogočni kralji in ko je modri Hamurabi, 2000 let preden smo začeli šteti čas, izdal table zakonov, ki so pretile s težkimi kaznimi vsem onim, ki bi zahtevali več ko 12 odst. obresti na leto. Kakor takrat, ko so še viseči vrtovi lepe Semiramide vabili tujce z vsega sveta. Na bregovih Euf-rata obdelujejo prebivalci svoja siromašna polja in jih namakajo s prav tako primitivnimi pripomočki, kakor pred tisočletji. Kar je bilo ni več. Iz prepe-rele opeke, ki so jo nabrali na razvalinah veličastnih kraljevskih palač, so si Felahi sezidali vas Ilillah, ki leži ne daleč od nekdanjega Babilona. A tamkaj, kjer so živeli največji učenjaki svoje dobe: zdravniki in zvezdoslovci ter modrijani in preroki bodočnosti, ki so svoje velike znanje io spoznanja
skrbno zapirali pred neukim ljudstvom, da se ne bi uprlo njihovi vedi, tamkaj ni ničesar več, kar bi pričalo o nekdanji veličini.
Na grobovih
Ostalo je samo visoko doneče ime in razvaline. Same razvaline in brezkraj-na, žalostna puščava. Tam, kjer je bil nemara trg v Babilonu, so tla navrta-na z velikanskimi lijakastimi kotanjami, kakor od granat razbičano bojišče. Tukaj se je razkopavalo in vrtaio. Nemci in Američani, Francozi in Angleži so preiskavali, kakor da bi šlo za stavo in zemlja dolgo ni ime'a miru. To je bilo še pred vojno; danes pa tudi tukaj delo počiva. — Takrat je bi! svetovni dogodek, če so raziskovalci izkopali majhne ali velike vrče, iz katerih so morda pili prebivalci starega Babilona. Pisali so se debeli folianti, v katerih so se učenjaki s Drepričevil-nim dokazovanjem prepirali o tem: ali so najdbe iz dobe šestnajste dinastije ali niso. Vse. kar so tukaj v trudapcl-nem delu iztrgali zemlji, je v muzejih v Londonu, Parizu in Berlinu. Babil sam ni drugega ko veliko groblje.
Mali vodniki tujcev
Posamezne mršave kravice se pasejo po spaljenern travniku in nekaj od prahu sivih ovac bezlja med kupi opeke, iščoč skrito bilje med kamenjem, Cim mali pastirčki, ki pazijo na živino, ugledajo tujca, mu urnih krač zdirjajo naproti in jamejo vsi v eni sapi pojas-
njevati, da je tukaj, ali pa tam-le stal tempelj Marduksov. Tod ali tam-le je bila prestolna dvorana kralja Nebukad-nezarja. Negotovost njih trditev, netočnost njih znanja in nevednost o resničnem sosledju in poteku dogodkov jih v marsičem dela podobne poklicnim arheologom. Vera zadošča.
»Sahib,« mi pravi moj mali prijatelj, ki mi razkazuje in razlaga Babilon in, ki še močno diši po ovcah, »here Hels-hazzar, here dining room, here mene, mane, tekel«. — »Tukaj?« — »Da, sa-liib, tukaj ali pa tam-le, but quite sure, dining room Belshazzar.« In ker besedni zaklad njegove angleščine ne seže bogve kako daleč, si pomaga še z «jau, jau!«, da bi mi bolje predočil vso grozno tragiko Belsazarja, ki je nazadnje jedel travo, kakor živali.
Ohranili so se še iz opeke zidani stebri s krasnimi vloženimi reliefi (vse je seve potvorjeno, originali so v Londonu), Toda kaj prida veselja na krasni palači nista užila niti Nebukadnezar niti njegov sin Belsazar. V starem testamentu je v poglavjih, ki so posvečena preroku Oanielu, vse natanko popisano, kako je bilo.
Roka, ki je pisala
»... Belsazar je priredil sijajno pojedino in se je opil skupaj s svojimi tisoč mogotci in ko so pili, so hvalili zlate in srebrne bogove. Prav tisto uro so se prikazali prsti, kakor od človeške roke, ki so pisali na pobeljeno steno. Tedaj je prebledel kralj in dal poklicati modrijane Babilona, toda ti niso anali pisave niti citati niti je razlagati. Tedaj je dejala kraljica: Ne vznemirjaj se, zakaj Daniel uime razlagati sanje in uganiti temne reke.«
Ko je Daniel stopil pred Belsazarja, so mu obljubili zlatih verižic, purpur-nih oblačil in visoko državno službo, če bi znal raztolmačiti pisavo na steni. Daniel si je dejal na tihem: »Vse to mi obljublja kralj, če znam prečitati pisavo, torej jo znam prečitati,« in je dejal na glas: »Obdrži zase svoje darove, daj svoja darila komu drugemu, jaz hočem vzlic temu citati pisavo!«
»Ti, Belsazar si ponižal svoje srce, čeprav veš, da je moral tvoj oče Nebukadnezar zaradi tega podivjati, ker je bil ošaben, in je moral jesti travo kakor govedo, dokler se ni naučil, da ima Bog oblast nad človeškimi kraljestvu Ti si dal odnesti posode njegove
hiše v Jeruzalemu, spodil si svoje žene in priležnice, zato je ta roka in ta pisava od Boga poslana, in pisava zaznamuje: Mene, mene, tekel ufarsin, in pomeni tole: Mene, to je: Bog je dokončal tvoje kraljestvo; tekel, to je: tehtali so te na tehtnici in našli, da si prelahek; pares, to je: tvoje kraljestvo je razkosano in^ razdeljeno Medijcem in Perzijcem.« Še isto noč je bil Belsazar umorjen in od tedaj naprej ima »Mene, mene, tekel« nekak svojevrsten pomen nesreče, ki se bliža in služi kot svarilo tajnih sil.
Nemška razlaga
No, nemški učenjaki, ki so proučevali gornjo zgodbo, kakor je zapisana v bibliji, so prišli do naslednjega zaključka: Cela reč ni tako nemogoča in neverjetna, kakor se vidi; predvsem pa ne tako tajinstvena. Mene in tekel pomenita samo perzijske uteži in prej ko ne se bo tudi tretja beseda nanašala na označbo neke teže. Verjetno je. da je bil pri oni slavnostni gostiji Belsazarja navzoč tudi kak perzijski trgovec, ki ni umel govorice Babiloncev. Kraljevih strežajev in kuharjev precej dolgo ni bilo na pregled s pečenini jar-cem, zakaj v palači se je pravkar pripravljala nekaka domača revolucija. Perzijski trgovec se je zaradi tega dolgočasil in je pisal na steno — drugam pri pojedini pač ni mogel — z rdečo kredo svoje beležke. Tedaj se je Belsazar ozrl in zapazil neznana mu znamenja, ki jih nihče na njegovem dvoru ni znal raztolmačiti. Prišel je Daniel, mož, ki je pripadal nekemu trgovskemu plemenu in imel že opravka s perzijskimi trgovci ter je zaradi tega poznal njihove mere. Daniel se je hotel maščevati Belsazarju zaradi izropanja jeruzalemskega templja, na drugi strani pa je mora' dati napisu na steni neki pomen, ki «i smel biti kakor iz zraka snet, zakaj poleg njega je bil lahko prisoten še kdo drug, ki je tudi lahko poznal perzijske uteži.
Ako na podlagi te razlage še enkrat prečitamo mračno prerokbo na steni, tedaj nam bo razumljiv njen prikriti smisel. Daniel namreč pravi: Tebe in tvoio državo so stehtali in našli, da sta prelahka: država se bo razkosala. Tako se je iz simboličnega pomena zopet sestavil prvotni, preprosti smisel besedi. In Belsazar, ki je že «nekaj slutil,« je videl v njemu neznanih, a
drugače povsem pohlevnih znakih nekako prednapoved zlega pomena. Da njegov strah in nemir nista bila brez podlage, se vidi iz tega, ker je bil umorjen še isto noč, in sicer kljub straži, oziroma po straži.
Babilonski stolp
Nekako osem milj od Babilona leži Kisli in tam ima človek ponosno zavest, da je v najstarejši prestolnici Mezopotamije, kjer so se dvigale nekoč krasne kraljevske palače Sumerijcev. (Zastopnik Cooksove potniške pisarne vam tukaj pripoveduje, da je oxfordski profesor S. Langdon naredil človeštvu veliko uslugo, ker je v duhu in na papirju rekonstruiral načrte teh palač.)
Odtod se vozi še pičle pol ure z avtom — to se pravi, če je človek voljan zapraviti še 10 rupij — in že se ustavimo v Borsippi (Birs Nimrod). Stojimo pred majčkenim gričkom, ki se vidi za majhno gnojno kopico nekoliko prevelik, za večjo gnojno kopico pa je ravno prav majhen. Kuhinjskih odpadkov ni videti na njem, pač pa je
polno pločevinastih posod od bencina. Na gričku se dviga majhna zidina, ki nalikuje velikemu temeljnemu zidovju pogorelega senika, čigar razpadle opeke se nikomur ni ljubilo spraviti v kraj: To je vse, kar je ostalo od Babilonskega stolpa.
Nanj spominja tudi še neka arabska legenda, v kateri nastopata Nimrod, kralj lovcev in Abraham. Nimrod je dal zgraditi Babilonski stolp, da bi po njem lahko splezal z zemlje v nebesa in tako na lastno pest doznal eksistenco Abrahamovega boga. Prišedši na vrh stolpa pa je ulovil dva orla, ju vprege! pred svoj voz in poletel v nebesa. Tukaj je zaslišal glas: »Nezvestež, kaj se predrzneš?« V odgovor je Nimrod izstrelil puščico v smeri, odkoder je prihajal glas. Puščica je krvava priletela k njemu nazaj in Nimrod se je vrnil na zemljo s ponosno zavestjo, da je pogodil najplemenitejšo divjačino, k] lahko pride umrjočemu na muho.
Lesorezi v danaSnji Številki so delo slifcarja-graiiika E. Justina.
REKO GN O SCI RAN JE ZLOČINCEV
Dr. Alphonse Bertillon iz Pariza je leta 1879. prvi uvedel metodo za identificiranje zločincev na znanstveni podlagi. Po njegovem sistemu je bilo moči prepoznati zločince s pomočjo fotografij, splošnega osebnega popisa in natančnih telesnih mer. Važna je bila barva oči, ki je ni moči izpre-meniti, aH kake telesne napake in posebni znaki, kakor na primer brazgotine ali tetoviranja. Iz tf^a razloga tudi skušajo zlo-
činci vselej izpremeniti svojo vnanjost, da bi na ta način speljali policijo na krivo sled. Identificiranje ie vrhu tega olajšano z iz' merjenjem oblike glave, nog, rok itd. — Na podlagi Bertillonovega sistema si policija izlahka napravi kartoteko poznanih zločincev in oblastva različnih mest in dežel lahko vzajemno pomagajo drugo drugemu, kadar iščejo kakega mednarodnega zločinca. Kartoteke vodijo po merah in je zato vse eno, kako je zločincu ime.
Današnja umetniška priloga
»Marjetice« so reproducirane po originalu Frana Krašovca, ki prav rad slika motive iz otroškega življenja. 1ш1м,. .
«ŽIVLJENJE IN SVET» slane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi. Ljubljana, Knafljeva ul. 5. • Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja.
na leto.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno tiskarno d. d.« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi y Ljubljani

Marjetice
Foto Fran Krašovec
!'oga „Življenju in svetu''
Delniška tiskarna d. d. v Lju