POEZIJA 3998 0 7
Uroš Zupan Temno praznovanje
Otok
Ves dan traja bitka med nebom in obzorjem.
Vonji evkaliptusa, žajblja, rožmarina
so neme priče, barve zračne geometrije,
ki se začenja tam,
kjer se voda prvič pobliže
spozna s svojo smrtjo.
Ko se spusti noč, nasprotnika omagata. In vsa tišina med drevesi ostane sezidana samo še iz morja.
Nokturno
Noč je. Otoki zmrzujejo na nebu. Položeni so vsi računi. Mrtvi pripadajo samo mrtvim, živi samo živim. Nobena druga ura ne obstaja razen te, v kateri nas je dohitela utrujenost. Zložili smo oblačila in si z obrazov izmili pretekli čas. Naše želje, ki nikoli niso pomenile varnih zavetišč, so se izgubile med zvezdami. Odpravljamo se.
Če bo sreča mila, bo to potovanje potekalo v tišini, brez nas. Sapa, izdihana iz pljuč, se bo nakopičila pod stropi kot oblaki. Molk, ki se mu je uspelo izmuzniti iz zamolčanih misli, bo našel svoje mesto, bo prenehal vznemirjati.
Zjutraj nas bo svet, na neviden znak, po nikomur znanem zaporedju in urah, še enkrat, nevede, povabil v svoj objem. Iz smeri podzemske reke se bodo v posamičnih skupinah, kot razbita kolona romarjev, ki je v sanjah dosegla svoj cilj, začela vračati izgubljena telesa. In okna, naši edini mostovi do resničnosti, bodo v prvi svetlobi zažarela kot prevara, kot vrata v nebo.
2 literatura
Valium
Upočasnjen je svet, uglašen s koraki jutra. Počasi se lepi na moje podplate. Sedim v sobi. Sončni žarki širijo prostor. Noč sem prespal v plazu tišine. Svojo lobanjo sem položil ob posteljo, svoje življenje pozabil. Temne, votle postave so trkale na moja vrata. Ljubezen do sebe je kopnela kot spomladanski sneg. Nisem jim odprl. Nisem slekel kože. Zunaj New York raste kot rakava celica. Gomazi kot električna stonoga. Dviguje rep kot prestrašen škorpijon. A jaz sem znotraj sebe, varen. Ne bojujem se več z zrakom, ki ga je nekdo pretihotapil iz hiše, v kateri straši. Sedim v svojem dihu. Nikogar ne ubije nebo. Ubija roža, ki zraste v podivjani krvi. Ubija britvica, ki jo temne, votle postave zamesijo v vsakdanji kruh. Bog se nenehno igra izštevanko in v spanju mrmra — prvi, drugi, prvi, drugi... Sedim na njegovi desni. Sedim na njegovi levi. Sedim v njegovi glavi. Nič me ne more doseči. Prvi, drugi, prvi, drugi... Roke plahutajo v zraku kot krila lažnega angela, vendar telo ostaja zvesto svoji senci. Otrok se je prebudil od nočne more. Prehodil razdaljo do spalnice staršev in zlezel v njuno posteljo. Nič me ne more doseči. Obisk pekla je preložen. Svet sije kot zlato, odeto v črnino.
Žetev
Gost sem, ki stoji ob oknu.
Telo se mi slabo prilega.
Moralo bi biti manjše. Moralo
bi biti bolj podobno oddaljeni svetlobi.
Dolina zunaj je takšna kot v spominu
— neprestano zelena. Gozd se zbuja ponoči
in plazi med hiše. Dež, ki odrešuje,
vedno prihaja z zahoda, izza gore,
kjer se v otroških sanjah začenja mirno morje.
Večeri se. Počasen veter se pretaka skozi visoko travo. Kresnice nad njo so kot svetilniki, kot padajoče zvezde. Oče in mati molčita na verandi. Njun molk se vpleta v šum vetra, v mojo kri. Čas, ki se mi je skozi leta nabral po žepih, postaja težek in lepljiv.
Ko se bo popolnoma stemnilo,
bomo sedli k večerji. Naše roke
bodo lomile kose kruha od hlebca mesečine.
V mislih nas bodo kot svetilniki,
kot padajoče zvezde, obkrožale kresnice.
In na morju izza gore bodo začela
razprta jadra loviti nočni veter,
da nas, brez postankov na poti,
popeljejo čez pokrajino duhov,
na drugo stran pojemajoče luči.
Njivice*
Gladina jezera je nepremična. Olje, ki ga je Polifem zlil v ogromno skalnato kotanjo. Glasovi škržatov kot jeklene osti potujejo skozi zrak. Veter, ki pada z višine, se razprši nad krošnjami borov, nikoli ne doseže tal. Svet je lep v svoji brezbrižnosti.
Naša življenja se to jutro še niso
začela. Še se iščemo v ostankih včerajšnjega
dne. Preteklost, spomin in sanje so naša
plovila. Zgodba, po kateri hodimo,
je hiša, skozi katero piha veter in
teče voda. Glasovi zunaj naših teles
ostajajo oddaljena, šumeča zavesa,
ki se spušča na oder svetle strani jutra.
Čeprav se bomo premikali skozenj, bo dan prišel in odšel — nedotaknjen. Vsa scenerija, ki nas obkroža, je tukaj zaradi same sebe. Če bi Zemlja nenadoma obstala, bi nas odneslo v vesolje. Na otoku bi ostale samo rastline, vkopane v dišeča tla.
*Kraj na Mljetu, ob Velikem jezeru.
Ko bo sonce izpolnilo pričakovanja, bo zagospodarila noč. Dihali bomo zbrano in počasi. Okolica se bo stopila s temo. Postala nevidna. Vse bo mirno. Le črna voda jezera se bo začela počasi pretakati v zvezde.
Obala
Nočni veter trese mrežo proti komarjem, ki je ostala na oknu od poletja. Z dolgimi jeziki liže polkna. V hladno tančico oblači debla fig. Morje v daljavi je steklo. Trepetajoč akvarel pristaniškega mesta. Na obali gorijo luči. Ceste so prijazne z avtomobili kot usoda včasih z
ljudmi. Moški in ženska se obračata v postelji, odsotna, zatopljena v misli, v katerih se ne bosta nikoli srečala. Dihanje otrok v drugih sobah se prišteva k molčečnosti sten. Neznanec, ki je na begu pred sabo zašel globoko v noč, ne misli več na vidni svet.
Ladja je vrgla sidro v tišino. Posadka ždi po kabinah. Naveličana sanj, oddaljenih krajev in tujih vonjav. Žalost se kot rja drži premca. Urni kazalci stojijo. Letni čas je neznan. Počasi živimo in sproti umiramo. Počasi se svetloba svetilnika bliža in oddaljuje. Počasi se obrazi s fotografij selijo med prikazni. Ne Italija čez mejo, ne Ravena na nebu, ne umbrijska noč, ne strop Sikstinske kapele ne spreminjajo dejstev.
Tu je gospodar veter. Oči so utrujene. Podarjene
spancu. In glasba, ki prepreda zrak,
ni John Coltrane, ni pilula za potovanje
skozi čas. Edini prostor je noč.
Vsak hip jo bo preplavilo temno morje.
Veter ne bo potihnil. Osamljeno srce ne
bo vrnilo krvi v žile ozkih ulic.
Nad oblaki, še nevidne, se počasi bližajo zvezde.
Resnična starost in čas te čakata samo
v mestu, kjer si se rodil.
Nebo po de^jn
Dež je prenehal. Pokrajina se pomika globlje v prostor. Zrak neslišno diha. Čeprav je pozno popoldne, v njem lebdi luč novega dne.
Ob tem času nas kretnje zapustijo, zaživijo svoje življenje. Kri, ki se nam pretaka po žilah, mrmra neko tujo, le sebi znano melodijo. Naša telesa plujejo v plitvino dremeža.
V sanjah nihče nikogar ne sovraži. Mrtvi oživijo. Na vratih se pojavijo z istimi obrazi kot nekoč. Njihova življenja so se prenehala trošiti. Shranjena so v herbarijih kot suho cvetje.
Preden zaide sonce, vrhovi gričev in trebuhi oblakov še enkrat zagorijo. Nebo ostaja, pred našo vrnitvijo, nemo, prepredeno z razpokami modrine, z okni, skozi katera nas gleda čas.
Prihajajoča noč nosi v svojih dlaneh glasbo. Ko nas bo dosegla, bo vse obstalo v temnem praznovanju. Objeti se bomo približali robu sveta.