219 TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 1/2021 kontekstualiziramo v najširšem mož­ nem okviru, ki ga predstavlja proces globalizacije. Ta je tematizirana v uvodnem prispevku, v katerem Da­ mjan Mandelc prek analize različnih teoretskih pristopov pokaže na nje­ no kompleksnost, protislovnost in konceptualno izmuzljivost. Čeprav nekateri prominentni teoretiki (npr. Beck, Held in Tomlinson) soglašajo, da je globalizacija oslabila nacionalno državo in okrepila vpliv transnacio­ nalnih struktur, pa v skladu z njenimi protislovnimi učinki hkrati tudi velja, da je reverzibilno pripomogla h kre­ pitvi nacionalnega in lokalnega (npr. Scholte). Mandelc to dvojnost aplici­ ra na poosamosvojitveno Slovenijo, ki je zlasti zaradi želje po ekonomski varnosti stopila naproti evropskim in­ tegracijskim procesom, vendar pa je zatajila na področju varovanja manj­ šin, katerih položaj predstavlja lak­ musov papir demokratične kulture. Slovenska ustava navaja le italijansko in madžarsko manjšino, medtem ko manjšine, obravnavane v zborniku, v pravnem smislu ne obstajajo, piše Mandelc. To je verjetno posledica ene izmed osrednjih ugotovitev zbor­ nika, in sicer da slovenska nacionalna identifikacija ne temelji na predpo­ stavkah zamišljanja večkulturne iden­ titete. Kot njen antipod se pojavlja ek­ skluzivna, »nacionalistična« koncep­ cija pripadanja, ki je v odnosu do evropske identitete in evropskosti tematizirana v prispevku Marinka Banjaca, v katerem se seznanimo z relativno dolgo zgodovino tega za­ pletenega razmerja. Čeprav ideje o Rok SMRDELJ Oddelek za sociologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Roman Kuhar (ur.) Identitete na presečišču kriz Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2019, 192 str., 19,90 EUR (ISBN 978­961­06­0171­5) Zbornik Identitete na presečišču kriz (2019) sestavlja osem prispev­ kov, pod katere so se podpisali razis­ kovalci in raziskovalke v programski skupini Problemi avtonomije in iden- titet v času globalizacije, ki od leta 1999 deluje na Oddelku za sociologi­ jo Filozofske fakultete v Ljubljani. Če­ prav so besedila v zborniku izjemno heterogena in raznolika po predmetu obravnave, metodologiji in temelj­ nih epistemoloških izhodiščih, jim je skupno vprašanje identitete v sodob­ nem populistično­nacionalističnem kontekstu, ki ga determinira prese­ čišče različnih kriz (npr. ekonomske, begunske in varnostne). Identiteta se v zborniku zarisuje kot osrednja konceptualna kategorija, v katero je inherentno vključena problematika družbenih razmerij, ki se konstitui­ rajo med globalnim in lokalnim ter med dominantnim in marginalnim, ta razmerja pa imajo odločilno vlogo za razumevanje (de)konstrukcije (nad) nacionalnih, regionalnih in manjšin­ skih identitet. Teh razmerij – in identitet, ki se strukturirajo okrog njih – pa ne mo­ remo ustrezno razumeti, če jih ne PRIKAZI, RECENZIJE 220 TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 1/2021 2007 in evropske begunske krize 2015. Znotraj tega okvira ugotavlja omilitev poosamosvojitvenega nacio­ nalizma, ki v obdobju gospodarske krize ni pričakovano vodil v porast ksenofobije, temveč v t. i. horizon­ talno solidarnost z izkoriščanimi mi­ grantskimi delavci iz držav nekdanje Jugoslavije, ob tem pa je bilo poruše­ no vertikalno zaupanje v gospodar­ sko in politično elito. Horizontalna solidarnost pa je poniknila s pojavom begunske krize v letu 2015, ko je varnostni diskurz v dominantnih medijih preglasil hu­ manitarnega. Ta obrat je prispeval k nastanku še ene izmed dveh »lukenj« v slovenski demokraciji, ki ju Tjaša Učakar vzame za izhodišče svojega prispevka. Obe imata osnovo v Za- konu o tujcih, ki je najprej v začetku 90. let – v nasprotju z vrednotami slo­ venske osamosvojitve – vzpostavil pravno podlago za izvedbo izbrisa, pozneje, v letu 2017, pa je bil – nav­ kljub kršitvi slovenske ustave in med­ narodnopravnih zavez s področja varovanja človekovih pravic – sprejet kot odziv na povečano priseljevanje v Evropo. Avtorica analizira diskurz in argumentacijo parlamentarnih razprav, ki so ustvarile obe »luknji«. Njuni skupni značilnosti sta hierarhi­ zacija in suspenz človekovih pravic, utemeljen z naturalizacijo ločnice »mi« vs. »oni«, kjer »nam« pripada več pravic kot »njim«. Enak strukturni dualizem zasledi­ mo tudi pri dveh manjšinskih identi­ tetah, opredeljenih na osnovi spola in spolne usmerjenosti, ki ju Milica Antić Gaber in Roman Kuhar obravnavata Evropi kot enotnem kulturnem pro­ storu najdemo že pri razsvetljenskih avtorjih, pa dobi diskurz gradnje evropske identitete institucionalno podlago šele po drugi svetovni vojni, ko je bila kategorija nacionalne drža­ ve pojmovana kot zastarela politična forma, kot gojišče skrajnih naciona­ lističnih ideologij, ki so rezultirale v genocidu in vojnah. Banjac presega samoumevnost pozicioniranja glo­ balno vs. lokalno, saj argumentira, da se evropska identiteta ne izključuje z nacionalno, kajti prav posamezne nacionalne identitete predstavljajo prvi pogoj in vir legitimnosti za skup­ no nadnacionalno delovanje. Še več, prav projekt Evropske unije naj bi bil zaslužen za ohranitev nacionalne države (npr. Milward). Kljub temu je Evropska unija pri (skrajnih) nacio­ nalističnih gibanjih širom Evrope poj­ movana kot projekt elit, ki neuspešno naslavlja glavne probleme sodobne družbene realnosti. Navkljub odklo­ nilnemu odnosu do projekta EU pa se prav taista gibanja naslanjajo na ideološko podlago »skupne« evrop­ ske zapuščine, ki naj bi jo določali ju­ dovsko­krščanski temelji. V naslednjem prispevku Ana Je­ še Perković proučuje transformacijo slovenske nacionalne identitete v luči deglobalizacijskih procesov. Z njimi demonstrira, kako globalizacija de­ luje lokalno in sproža tudi obratne procese (populizem, nacionalizem, protekcionizem), ki pa ne prinesejo manj globalizacije, temveč njeno lo­ kalno reakcijo. Kot obdobje intenziv­ ne deglobalizacije definira čas med pojavoma globalne finančne krize 221 TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 1/2021 okrnjena tradicija in bistveni elementi muslimanske religije. Čeprav je težko podati dokončno rešitev, se vendarle zdi, da lahko upoštevanje pluralizma teorij – vključujoč koncept evroisla­ ma (Ramadan in Tibi) – in empiričnih dejstev – npr. razumevanje zgodovin­ skega stika evropskega (in slovenske­ ga) prostora z islamom – pomaga raz­ rahljati marsikatere predsodke evrop­ skih družb, ki vodijo v unifikacijo in simplifikacijo »drugega«. Obravnavo manjšinskih identitet zaokroža epistemološka refleksija Jožeta Vogrinca o vlogi kritične dis­ kurzivne analize v raziskovanju me­ dijskih reprezentacij družbenih manj­ šin. V ospredju prispevka je raziskava Mediji za državljane (2006), v kateri so sodelavci in sodelavke Mirovnega inštituta ugotovili precejšnje temat­ ske in količinske razlike v medijskih reprezentacijah treh manjšin: Romov, muslimanov ter gejev in lezbijk. Te razlike, pravi Vogrinc, je mogoče po­ jasniti z rutinskimi praksami domi­ nantnih medijev, katerih sprememba je prvi pogoj za trajno spremembo načina, kako mediji poročajo o depri­ vilegiranih družbenih skupinah. Ni dovolj, da negativno medijsko poro­ čanje, ki ga ugotavlja vsebinska anali­ za diskurza, zamenjamo s pozitivnim: pomembneje je, da naslovimo pro­ dukcijske pogoje medijskega diskur­ za izbranih družbenih manjšin, ki so dejanski vzrok za stereotipno medij­ sko poročanje. Povedano drugače, sprememba medijskega poročanja ne bo nujno vodila do spremembe družbenega položaja manjšin. Če­ tudi se avtor z rutinami in njihovimi skozi historično genezo politik ena­ kosti na področju spola in seksualno­ sti ter njuno umeščenost v akadem­ sko institucionalno okolje. Težišče prispevka je posvečeno uporu proti tem politikam, natančneje gibanju proti t. i. teoriji spola, ki deluje glo­ balno in – v nasprotju s kontinuiteto predhodnih antigibanj – uporablja nove taktike in politični diskurz, ki se sklicuje na človekove pravice. Ne samo da v Sloveniji ni prostora za za­ mišljanje in udejanjanje večkulturne identitetne pozicije, zdi se tudi, da je temu komplementarna prevladujo­ ča heteronormativna matrica zami­ šljanja spolne identitete in odnosov med spoloma, ki se je najeklatantneje manifestirala v padcu dveh referen­ dumov, vezanih na vprašanje isto­ spolnih partnerskih zvez in družin. S tem – pa tudi z mnogimi drugimi akcijami in pobudami akterjev proti teoriji spola – se je potrdila stara/no­ va sociološka maksima o večni nesa­ moumevnosti že izbojevanih politik enakosti. Etničnim in spolnim manjšinam se v prispevku Anje Zalta pridruži­ jo še religijske. Avtorica z analizo notranje heterogenosti slovenske muslimanske skupnosti implicitno dekonstruira zdravorazumsko in v javnem diskurzu pogosto prisotno ti­ ho podmeno o islamu kot homogeni in monolitni družbeni entiteti. S teo­ retičnimi in empiričnimi argumenti ilustrira glavni vir kolizije med musli­ manskimi skupnostmi v Sloveniji (in Evropi), ki ga povzema vprašanje, ka­ ko postati integralni del evropske se­ kularne družbe, ne da bi bila pri tem 222 TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 1/2021 tako veliko popularnostjo umet­ niških del »čefurskega« žanra in še vedno prevladujočo etnonacionali­ stično koncepcijo slovenstva, ki pri­ padnike etničnih manjšin obsoja na obstranstvo? Je razlog za popularnost v izvirni upodobitvi subverzivnega preseganja oblastnih razmerij, ki ga prakticirajo glavni junaki, umešče­ ni na križišče različnih identitet in okolij? Gledano nekoliko širše je na delu verjetno tudi specifičen oblast­ ni mehanizem, ki s podeljevanjem »vidnosti« in »glasu« določeni manj­ šini ustvarja občutek navidez strpne in demokratične družbe, v katero so deklarativno vključeni vsi, a le dokler niso artikulirane konkretne politične pobude, ki utegnejo ogroziti prevla­ dujoča razmerja moči. Zaradi tovrstnih preliminarnih iztočnic, ki se porajajo domala ves čas med branjem in nas usmerjajo onkraj uveljavljenih medijskih pred­ stav in mnenj, je zbornik pomembno izhodišče za nadaljnje raziskovalno delo. Ne predstavlja le najaktualnej­ ših problematik slovenske družbe na področju globalizacije, avtonomije in identitete, ampak nam daje tudi vpogled v epistemološko identiteto članov in članic programske skupine. To pa ne pomeni, da ne nagovarja šir­ še javnosti. Nasprotno, zaradi lucid­ nega sloga in tehtnih uvidov ga lahko v roke vzamejo vsi humanistično za­ interesirani in družbeno angažirani akterji. Če ne zaradi česa drugega, pa vsaj zaradi splošne razgledanosti. pogoji reprodukcije ne ukvarja, pa pozornost nameni formalnemu in vsebinskemu interpretativnemu okvi­ ru, ki določa hierarhijo medijskih vsebin in načine poročanja, to dvoje pa je odločilno za razumevanje v raz­ iskavi ugotovljenih empiričnih razlik med medijskimi reprezentacijami po­ sameznih manjšin. Prav privatizacija in komercializacija medijev ter pojav medmrežja so v temeljih preobliko­ vali kanonsko razvrstitev tematskih pod ročij informativnih medijev, s tem pa se je spremenilo tudi poro­ čanje o manjšinah. Njihovo (samo) reprezentacijo v »informacijski druž­ bi« ogroža hiter pretok sovražnih in lažnih informacij prek družabnih omrežij, kjer mnenje (anonimnih) posameznikov pridobi javen značaj. Da je zamišljanje in udejanjanje večkulturne identitete pereč izziv za slovensko družbo, nam izpričuje tu­ di romaneskna in filmska produkcija na temo »čefurstva«, ki jo v sklepnem prispevku analizirata Ana Vogrinčič Čepič in Polona Petek. Njuna študija, ki izhaja iz opusa Gorana Vojnovića, osvetli pomenljiv razkorak: »čefur­ ska« literatura in film s prikazovanjem bridkih usod glavnih junakov v sploš­ nem pesimistično sporočata, da je slovensko identiteto težko udejanja­ ti, če nisi rojen kot Slovenec, hkrati pa visoko število prodanih izvodov/ vstopnic, najprestižnejše nacionalne nagrade in naklonjeni kritiški odzivi govorijo o izjemno pozitivni recep­ ciji. Kako pojasniti diskrepanco med