Slikor brez ateljeja
JOŽE CENTA
Stanuje pod streho moščan-ske občinske hiše. Sedi ji na grbi. Vendar ne mislim dobe-sedno, saj ni nikak občinski re-vež. Tu živi in slika v svojem enosobnem stanovanju, stanova-nju in ateljeju hkrati. Razkošje to ni, prej čistvo stvarna oviia, ker mora, če hoče slikati, za-ščititi   pohištvo   in   pod,   ker
mora, če hoče v prostoru živeti, spet vse odstraniti in počistiti in prezračiti in tako naprej. Nad glavo se mu razprostira veliko neizkoriščeno podstrešje, za ka-terega adaptacijo upa (ni edini), da bo dobil dovoljenje. Za del, seveda, za atelje.
Rodil se je leta 1934 v Velikih Laščah, gimnazijo je dokončal v Kočevju, slikarstvo pa v Ljub-ljani. Letos ima dvajsetletnico mature in za to priliko pripravlja v Kočevju fazstavo. Sedaj pri-haja čas, ko si bo moral začeti izposojati svoje prodane slike, da bo imel, kaj pokazati. Za Ko-čevjem je na vrsti Jelovškova ga-lerija na Kodeljevem.
Koje študiral, je mislil, da mu po študiju ne bo treba v službo, da bo kot umetnik lahko živel sarao o_d svojih slik. S tem pa ni bilo nič - tudi zato, pravi sam, ker premalo naslika. (Ljudem so njegove slike vfeč - op. p.) In tako je že dvanajst let v prosveti. Uči likovni pouk na osnovni šoli Jožeta Moškriča, pet dni v ted-nu. Sesti in sedmi dan bi se Iah-ko ,,pobral skupaj" in slikal. To pa- zmeraj ne gre. Zato ima kio-nično slabo vest. Delo odlaga, če ve, da mu bo vzelo več časa ali če mu ni kos.
Tako se mu nabirajo nedo-končane slike in prek njih ko-majda lahko začne s čim novim.
Včasih je veliko ilustriral, pa je stvar opustil.
Zelo hitro naslika tihožitje, ,,leži rnu" in je zato tudi naiedil veliko takih slik. Zadnja leta je piešel k figuralni kompoziciji. Študiia barve - sedaj je pri modri. Koliko časa, kaj želi s tem doseči? Dokončnega odgo-_vora seveda ni. Verjetno se hoče tudi v tem preizkusiti.
Akademski slikai Jože Centa navdihu, ugotovitvam, da je nekdo ,,našel samega sebe", svoj stil, ne verjame nič. Zanj ni umetnik, kdor ne moie dokazati akademskega znanja, zmožnosti realističnega ustvarjanja. Umet-nost je postala trgovina. To je dejstvo in z njim ne bo polemizi-ral, saj končno tudi sam prodaja slike. Razvrednotenje je v riečem drugem: h koritu pridejo tisti, ki se forsirajo ali jih forsirajo spo-sobni menažerji, ki pa osnov svo-jega poklica ne obvladajo, tisti, ki se skrivajo za frazami navdiha in svojega stila. Da se razu-memo: ne zanika stila, zanika le slučajno pot, ki nekoga privede do ugotovitve in upravičenosti le-tega.
Svojim slikam podnaslavlja, na primer ,,pravljica", da usmeri gledalčevo domišljijo in ga pri-pelje do osrednjega problema. Zanj ni nujno, da bi slika morala imeti vsebino, lahko je v sre-dišču neki lik, zanima ga pred-vsem.način, kako je ta naslikan. Med razobešenimi slikami, ki pa mu visijo po stenah le toliko časa, dokler niso dokončane. ni bilo opaziti kakšnih abstrakcij ali - preprosto povedano: brez težav je bilo prepoznati posa-mezne predmete. To je za sli-karja značilno. Zakaj? Abstrakt-no slikarstvo se je preživelo že v začetku našega stoletja. Ob svo-jem času je osvobodilo umetnost predmetnosti. Danes lahko govo-rimo le, da gre nekdo bolj ali manj v to smer.
Jože Centa priznava predvsem individualizem, pa četudi je ta abstrakten. V tem primeru nima nič proti tej smeri, vendar pravi, da se za abstrakcijo lahko skriva veliko neznanja in spekulacija in se lahko izrodi v dekorativnost, ki je sama sebi namen. Misli, da se bo vrnil k solidnemu stilizira-nemu realizmu, ker mu pač naj-bolj leži. Vse drugo je iskanje in poskušanje, ki pa zaradi pomanj-kanja časa ostaja neizkoriščeno. ALENKA LOBNIK