Simon Malmenvall1 Idejni predpogoji za uspeh oktobrske revolucije Izvleček: Prispevek poskuša analizirati nekatere idejne predpogoje, segajoče v predhodna obdobja ruske zgodovine, ki so pripomogli k uspehu oktobrske revolucije leta 1917. Prispevek se najprej ukvarja s pogledi Georgija Florovskega (1893–1979), ruskega teologa, filozofa in zgodovinarja, ki zagovarja stališče, da je bila ruska misel od 16. stoletja naprej “ujetnica” zahodnih vplivov. Med tujimi vplivi je bila po Florovskem najnevarnejša nemška idealistična filozofija – tlako- vala je pot različnim utopičnim projektom vključno z boljševiško revolucijo. Prispevek se nadalje ukvarja s pojmovanji ruskega filo- zofa Nikolaja Berdjajeva (1874–1948). V skladu z njegovim pogledom je zmaga boljševizma razumljena kot posledica pomanjkanja svo- bodne ruske sekularne intelektualno-filozofske tradicije, ki jo je za- virala  avtokratska  država. To naj  bi  povzročilo,  da  je  boljševiška ideologija prvotni marksizem interpretirala na konceptualno zaprt način. Avtor prispevka poglede Florovskega in Berdjajeva ocenjuje kot sprejemljive, vendar hkrati parcialne. Razlog se skriva v dejstvu, da se njuni pogledi posvečajo splošni interpretaciji oblikovanja in- telektualnega okolja, ki je ugodno vplivalo na zmago boljševizma na  ruskih  tleh,  a  brez  upoštevanja  zapletenosti  ruske  politike  in družbe na prehodu iz 19. v 20. stoletje. 51 Moni tor ISH (2018), XX/1, 51–68 Izvirni znanstveni članek Original scientific article 1Mag. Simon Malmenvall, mladi raziskovalec na Teološki fakulteti Uni- verze v Ljubljani. E-naslov: malmenvall@gmail.com, simon.malmenvall@ teof.uni-lj.si. 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 51 Ključne besede: oktobrska revolucija, idejna zgodovina, Ruska pra- voslavna Cerkev, Georgij Florovski, Nikolaj Berdjajev UDK: 94: 323.272(47)”1917’’ Ideational Preconditions to the Success of the October Revolution Abstract:This article aims to analyse some ideational preconditions, traced back to the preceding periods of Russian history, which en- abled  the  success  of  the October Revolution  in  1917.  Firstly,  the article deals with the views of Georges Florovsky (1893–1979), Russ- ian  theologian,  philosopher  and historian.  Florovsky  argues  that Russian thought had been ‘in captivity’ ever since the 16th century, a captivity imposed by Western influences. Among the foreign influ- ences,  it  is  the German  idealist  philosophy  that  is  perceived by Florovsky as the most detrimental, for it paved the way for various utopian projects, including the Bolshevik revolution. Secondly, the article  examines  the notions  of  the Russian philosopher Nikolai Berdyaev (1874–1948). From Berdyaev’s point of view, the victory of Bolshevism  resulted  from Russia’s  lack  of  a  free  secular  intellec- tual-philosophical tradition, which was thwarted by the authoritarian state. As a consequence, Bolshevik ideology interpreted the original Marxism in conceptually closed terms. The present paper argues that the views of Florovsky and Berdyaev are acceptable yet partial. This is because they are concerned with generally interpreting the formation of the intellectual environment which favoured the victory of Bolshevism on Russian soil, without considering the complexity of Russian politics and society at the turn of the 19th century. Keywords: October Revolution, ideational history, Russian Ortho- dox Church, Georges Florovsky, Nikolai Berdyaev 0 0 0 Simon Malmenvall 52 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 52 Uvod Pričujoči prispevek poskuša analizirati nekatere strukturne idejne predpogoje, segajoče v predhodna obdobja ruske zgodovine, ki so pripomogli k uspehu oktobrske boljševiške revolucije leta 1917. V tem kontekstu bi bilo predpogoje za uspeh obravnavanega mlajšega zgodovinskega pojava napačno razumeti kot teleološke stopnje v zgodovinskem “razvoju”. Strukturni idejni predpogoji tako pomenijo zgolj  skupek nekaterih  razmeroma daljše  obdobje  prisotnih  sve- tovnonazorskih postavk, ki so v ugodnem trenutku olajšali uspeh boljševiškega prevzema oblasti. Prispevek se najprej ukvarja s pogledi Georgija Vasiljeviča Flo- rovskega (1893–1979), ruskega teologa, filozofa in zgodovinarja, ki jih razkriva v svojem poglavitnem delu Poti ruske teologije (1937, rus. Пути русского богословия). Skupaj z Vladimirjem Loskim, Ser- gejem Bulgakovom  in  Ioannisem Zizioulasem velja  Florovski  za vodilno ime pravoslavne teologije 20. stoletja.2 Prispevek se v smislu korekcije in dopolnitve Florovskega nadalje ukvarja s pojmovanji ruskega  filozofa Nikolaja Aleksandroviča Berdjajeva  (1874–1948), ki jih je posredoval v monografiji Izvori in pomen ruskega komun- izma (1937, rus. Истоки и смысл русского коммунизма). Berdjajeva skupaj z Vladimirjem Solovjovom (1853–1900) pogosto označujejo za največjega ruskega misleca in enega od utemeljiteljev filozofske smeri personalizma.3 Avtor pričujočega prispevka poglede Florovskega in Berdjajeva sprejema kot smiselne, vendar hkrati parcialne. Njuni pogledi se namreč posvečajo oblikovanju intelektualnega okolja, ki je ugodno 53 Idejni predpogoji za uspeh oktobrske revolucije 2 Malmenvall, 2017b, 672. Zgoščena osebna  in  intelektualna biografija Georgija Florovskega: Blane, 1993, 11–217. 3 Malmenvall, 2017b, 673. Zgoščeni osebni in intelektualni biografiji Ni- kolaja Berdjajeva: Vasilenko, 2004, 122–152; Andreev, 1990, 161–200. Ne- presežena biografija Berdjajeva ostaja Lowrie, 1960. 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 53 vplivalo na zmago boljševizma na ruskih tleh, a brez upoštevanja zapletenosti ruske politike in družbe na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Pri kritičnem ovrednotenju Florovskega in Berdjajeva se avtor pri- spevka naslanja zlasti na ameriškega zgodovinarja Richarda Pipesa, ki mu številni pripisujejo status vodilnega sovjetologa.4 Florovski in revolucija Vsebinsko jedro Poti ruske teologijeGeorgija Florovskega tvori sta- lišče, da je ruska pravoslavna teologija in z njo tudi sekularna filo- zofska misel od 16. stoletja naprej postajala vse bolj “ujetnica” za- hodnih vplivov; sprva katoliških preko posredništva pravoslavnih in uniatskih intelektualcev, izhajajočih z območja današnje Ukrajine in Belorusije, pozneje protestantskih in razsvetljenskih ter nazadnje tistih, ki so črpali iz nemškega idealizma. Po Florovskem je bil to razlog, da je ruska misel ne le izgubljala svojo istovetnost, temveč predvsem krepila privlačnost vrste zgrešenih razvojih etap oziroma “psevdomorfoz”, ki  so prizadele  rusko pravoslavje  ter ga oropale zvestobe  patristično-bizantinski  teologiji.  Zavrnitev  izročila  cer- kvenih očetov naj bi bila spodbujena že z verskim nacionalizmom Moskovskega carstva prve polovice 16. stoletja. Moskovski verski nacionalizem  so  po  njegovem povzročili  poskusi  nasprotovanja grškemu “izdajstvu” zaradi začasne bizantinske potrditve cerkvene unije z Rimom, sklenjene leta 1439 na koncilu v Firencah, in padec Konstantinopla  leta  1453.5 Sledeč Florovskemu,  se  je moskovski Simon Malmenvall 54 4Malmenvall, 2017b, 673. Zgoščen pregled življenja in dela Richarda Pi- pesa: Grdina, 2011, 496–522. Pipesova življenjska pot je izčrpno predsta- vljena v njegovi avtobiografiji Vixi: Memoirs of a Non-Belonger (2003). 5 Florovskij, 1983, 24–28, 49, 56, 77, 81–84, 97–98, 104–105, 107, 117–119, 149– 150, 200–201, 252–253, 285–288, 294, 330, 404–409, 412–413, 432–433, 450– 451, 454–456, 492–500, 502–505; Malmenvall, 2017b, 674–675; Malmenvall, 2017a, 113. 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 54 verski nacionalizem odločilno utrdil s porazom meniškega gibanja “zavolških  starocev”  (rus.  заволжские старцы)  za  časa  Ivana  IV. Groznega (1547–1584). V tem pogledu je vizija družbeno dejavnega krščanstva, ki ga podpira politična oblast moskovske države, prev- ladala nad vizijo meniškega uboštva in kontemplacije, ki je rasla iz patristično-bizantinskega izročila.6 Postopen prehod  od moskovskega  verskega nacionalizma  k idealistični filozofiji in nazadnje boljševiški revoluciji je bil po Flo- rovskem v veliki meri mogoč zaradi prelahkotnega jemanja liturgi- čnega življenja s strani pravoslavnih mislecev in cerkvenih vodite- ljev. To naj bi pripomoglo k  ločevanju med  liturgijo  in  teologijo, med versko prakso in izobrazbo, kar naj bi Cerkev v ruski družbi najkasneje  do  sredine  19.  stoletja  spremenilo  v  neustvarjalno  in reakcionarno institucijo. Ločena od Cerkve, je teologija in z njo po- vezana filozofija postala odraz poljubno razumljenega “napredka” s svojimi “slepimi ulicami”, bodisi v njihovih utilitarno ateističnih izvedbah – kakor denimo pri Aleksandru Hercenu  in Vladimirju Leninu  –  ali  idealistično  teističnih  –  kakor  denimo pri Alekseju Homjakovu in Vladimirju Solovjovu.7 V  tem pogledu  je na boljševiško  revolucijo kot vrhunec vseh predhodnih “slepih ulic” odločilno vplivala nezmožnost Ruske pra- voslavne Cerkve, da ponudi svoj odgovor na zapletene družbene izzive. Pomanjkanje ustvarjalnosti Cerkve Florovski pojasnjuje glede na dva poglavitna strukturna dejavnika. Po eni strani je bila ruska Cerkev močno oslabljena  zaradi podreditve  absolutistični državi oziroma “samodržavju” (rus. самодержавие) od časa Petra Velikega 55 Idejni predpogoji za uspeh oktobrske revolucije 6 Florovskij, 1983, 9–12, 17–28; Malmenvall, 2017b, 675; Malmenvall, 2017a, 113–114. 7 Florovskij, 1983, 84, 92, 101, 201, 252–253, 311, 314, 316–318, 492–499, 502– 505; Raeff, 1993, 267–269, 271; Gavrilyuk, 2013, 178–184, 220–222, 228–229; Malmenvall, 2017b, 675–676; Malmenvall, 2017a, 114. 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 55 (1689–1721), najopazneje  z ukinitvijo Moskovskega patriarhata  in uvedbo Svetega sinoda. Po drugi strani pa so Cerkev prizadela de- janja  njenih  intelektualcev,  ki  so  od  začetka  19.  stoletja  pogosto sprejemali načela nemške idealistične filozofije. S tem so krščanstvo zlorabili za iskanje brezčasne utopije in zanemarili upoštevanje ne- zamenljive pomembnosti kategorije časa, zgodovinske zavesti, pra- voslavnih dogem in kanonov, ki se dvigajo nad poskusi ustvarjanja idealne družbe oziroma “zemeljskega raja”.8 Berdjajev in revolucija Berdjajev na začetku svoje monografije Izvori in pomen ruskega ko- munizma izpostavlja dejstvo, da je bila ruska kultura vse do začetka 19. stoletja šibka na intelektualno-filozofskem področju, pri čemer ni poznala svobodne in dialoško naravnane sekularne misli, medtem ko je bila močnejša na religiozni in izrazni ravni – v okviru arhitek- ture, umetnosti in literature. V tem pogledu so (zahodno)evropski miselni tokovi, ki so v Rusijo intenzivneje začeli prodirati pod Pe- trom Velikim in se razbohotili v prvi polovici 19. stoletja, trčili na kulturno okolje dežele, ki zanje ni bila dovolj “zrela”.9 Od tod so bili po Berdjajevu v  ruskem prostoru pomembnejši  idejni  tokovi na- vadno razumljeni maksimalistično. Imeli so namreč religiozni naboj v duhu načela “vse ali nič”, kakor da bi odločali o usodi sveta in ve- čnosti. Pri tem so se ruski misleci različnih obdobij – zavestno ali nezavedno – zgledovali po pravoslavnem krščanstvu kot dolga sto- letja edinem splošno sprejetem miselnem okviru ruske družbe. Šte- vilni idejni tokovi – od ideje o Moskvi kot Tretjem Rimu do Petrovih Simon Malmenvall 56 8 Florovskij, 1983, 199–201, 235–236, 240–242, 250–253, 285–288, 291–292, 313–321, 331, 401, 408–413, 433, 450–451, 454–456, 483, 492–499, 502–514; Gavrilyuk, 2013, 9, 57–59, 106–112, 150–151, 179–184; Raeff, 1993, 250–251, 258, 263–264, 266–267, 271–274, 276; Malmenvall, 2017b, 676. 9 Berdjaev, 1990, 7–10; Malmenvall, 2017b, 676–677. 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 56 reform in naposled boljševikov – so tako kazali značilnosti dogem in religiozne predanosti.10 Med predpogoji za uspeh boljševiške revolucije Berdjajev izpo- stavlja tudi pomembno vlogo države in z njo povezanega “avtokrat- sko-kolektivističnega  refleksa” v  ruski zgodovini. Vsaj od sredine 16. stoletja je bila namreč za Rusijo značilna močna in nadzorujoča vloga države z absolutno oblastjo monarha, ki ni zagotavljala zgolj pravnega in zunanjepolitičnega okvira, temveč se je imela za nosilko družbenih vrednot in (religioznega) smisla; v različnih zgodovinskih obdobjih  je predstavljala variacije miselnosti podržavljenega pra- voslavja, prvič jasno izraženega v ideji o Tretjem Rimu. Na temelju tradicije močne države v ruski zgodovini je boljševizem njen pomen dodatno okrepil in posameznika še bolj ponižal na raven sredstva za doseganje kolektivnih interesov.11 V tem kontekstu je na uspeh boljševiške revolucije odločilno vplivalo stanje med ruskimi druž- beno kritičnimi intelektualci, za katere se je ustalil naziv inteligenca (rus. интеллигенция). Ker v Ruskem imperiju 19. stoletja ni bilo pro- stora za svobodno politično razpravo in (parlamentarno) zastopa- nost, so se družbenopolitična vprašanja prenesla pod okrilje filozofije, literature in literarne kritike. Na tej podlagi se je razvila tista druž- bena kritičnost  in z njo tesno povezana nepripravljenost na kom- promise, ki je bila tako značilna za rusko inteligenco 19. in začetka 20. stoletja. Družbeno kritični intelektualci so živeli v svetu idej, od- daljeni od stvarnega življenja množic in političnih procesov, ki jih je vodila državna birokracija v službi imperatorja (carja). Poglavitno vprašanje ruske inteligence je bilo: v kaj naj se Rusija spremeni in kakšno je njeno poslanstvo v svetu. Boljševizem je tako predstavljal 57 Idejni predpogoji za uspeh oktobrske revolucije 10 Berdjaev, 1990, 8–11, 18–19, 24–25, 100–101, 117, 125–126, 137–138; Malmen- vall, 2017b, 677. 11 Berdjaev, 1990, 10–13, 99, 104; Malmenvall, 2017b, 677–678. 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 57 vrhunec omenjenega idealizma ruske inteligence; med drugim je z revolucijo preoblikovani ruski državi pripisal odrešenjsko poslanstvo pri uresničevanju svetovne revolucije.12 Po Berdjajevu oktobrska revolucija na globinski ravni razkriva sodbo  “božje previdnosti”  nad nešteto  zamujenimi priložnostmi, za  katere  naj  bi  bili  v  prvi  vrsti  odgovorni  pravoslavni  kristjani sami – upoštevajoč dejstvo, da so tako rusko politično in intelek- tualno  elito  kot  tudi množice  povečini  sestavljali  krščeni  ljudje. Podleganje  skušnjavi  o močni Cerkvi  v  tostranskem  svetu,  pre- majhna pripravljenost na blaženje posledic velikih socialnih razlik in zatekanje k raznovrstnemu nasilju je po Berdjajevu otopelo razum kristjanov  – kot posameznikov  in Ruske pravoslavne Cerkve kot institucije. Na tak način so grehi krščanskega občestva nase prikli- cali neracionalno uničevanje v obliki boljševiške revolucije ter ne- hote povzročili krvavo “očiščenje” ruskega narodnega in cerkvenega telesa. Kljub vidnemu zmagoslavju neracionalnosti  se oktobrska revolucija Berdjajevu kaže kot dogodek, nad katerim nevidno bedi “božja previdnost”, ki ga ponuja kot sredstvo streznitve in novega začetka.13 Berdjajev rešitev prepoznava v odkritju človeka kot osebe (rus. личность), njegove edinstvenosti, ustvarjalnosti in pripravlje- nosti  razvitja vseh sposobnosti  –  tudi  za  religiozno življenje. Od tod med drugim izhaja odkrito zavračanje vsakršnega kolektivizma in avtokratske vladavine ter utira pot temu, kar je v filozofski ter- minologiji postalo znano kot “krščanski personalizem”.14 Kritika Florovskega in Berdjajeva Razumevanje zgodovine “dolgega trajanja”, kakršno ponujata Flo- Simon Malmenvall 58 12 Berdjaev, 1990, 17–18, 22, 26–27, 32, 40, 63–65; Malmenvall, 2017b, 678–679. 13 Berdjaev, 1990, 108–109, 139–141; Malmenvall, 2017b, 679. 14 Andreev, 1990, 177–179; Malmenvall, 2017b, 679. 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 58 rovski in Berdjajev, se kaže kot sprejemljivo, vendar zgolj na ravni idejne zgodovine. Medtem pa druge ravni – denimo družbenopoli- tična  –  ostajajo  zanemarjene. V  tem pogledu  je  treba  imeti pred očmi dejstvo, da oba avtorja zelo redko omenjata tiste za Ruski im- perij začetka 20. stoletja značilne družbene dejavnike, kot denimo uničujoče posledice prve svetovne vojne, izrazito razslojenost pre- bivalstva,  (pre)počasne  kmetijsko-zemljiške  reforme,  visok  javni dolg in slabljenje politične oblasti zaradi neuspešne in nedokončane demokratizacije.15 V kontekst parcialnosti obeh obravnavanih del je treba všteti tudi dejstvo, da sta bila Florovski in Berdjajev pravo- slavna  kristjana,  antikomunista  in  politična  emigranta. Njunega negativnega vrednotenja marksizma in s tem povezanega iskanja predpogojev za uspeh omenjene ideologije na ruskih tleh tako ni smotrno ločevati od njune osebne prizadetosti. Omenjeni deli po- temtakem delujeta  tudi kot dokument svojega časa  in spadata v zgodovino reprezentacije določenih zgodovinskih pojavov.16 Kljub dosledni  argumentaciji Florovskega, podprti  z bogatim izborom primarnih virov iz različnih zgodovinskih obdobij, njegova stališča zahtevajo dodatno osvetlitev. V nasprotju z njimi je vredno izpostaviti vsaj to, da Ruska pravoslavna Cerkev skozi zgodovino ni zanemarjala intelektualne dejavnosti kot take.17 Bila pa je njena vodilna usmeritev od 16. stoletja drugačna, bolj uglašena z držav- nimi interesi in drugimi domačimi posebnostmi, kar jo seveda ra- zlikuje od Florovskemu ljube patristično-bizantinske usmeritve. S ponavljanjem misli  o  “psevdomorfozah”  ruske  idejne  zgodovine Florovski pravzaprav ponuja lastno vizijo preteklosti in prihodnosti 59 Idejni predpogoji za uspeh oktobrske revolucije 15 Annanich, 2006, 410–411, 417–418, 422–423; Shakibi, 2006, 434, 446–448; Lohr, 2006, 655–656, 659–669; Steinberg, 2006, 68–69, 72, 82–85, 87–89; Mal- menvall, 2017b, 679–680; Malmenvall, 2017a, 116. 16Malmenvall, 2017b, 680. 17 Gavrilyuk, 2013, 11, 96–97, 166–167, 176–177, 190; Malmenvall, 2017b, 680. 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 59 – ne zgolj v odnosu do proučevanih zgodovinskih pojavov, temveč še izraziteje do aktualnih filozofskih, teoloških in političnih tokov njegovega lastnega časa. Poti ruske teologije v tej luči nedvomno predstavljajo  tudi  traktat  o  izgradnji  zamišljene prihodnosti  sve- tovnega pravoslavja.18 Berdjajev idejne predpogoje za uspeh oktobrske revolucije po- jasnjuje na logično razumljiv in kronološko urejen način. Toda nje- gova obravnava ruske idejne zgodovine, usmerjena k dogodku re- volucije,  je  v  resnici,  kakor  v  primeru  Florovskega,  parcialna. Parcialnost njegove obravnave se ne kaže zgolj zaradi že omenje- nega neupoštevanja družbenopolitičnih razmer, temveč tudi v vse- binsko zelo posplošenem prikazu idejne zgodovine “dolgega traja- nja”. Berdjajev se tako pred bralcem ne kaže kot močan analitik, ki bi pritegoval relevantne vire, se opiral na avtorje pred njim in med- sebojno primerjal različne idejne tokove ali družbene značilnosti, temveč predvsem kot filozof. Bralcu namreč ponuja nekakšen “splo- šni vtis”, ki ga, kakor se izkaže zlasti ob koncu Izvorov, prepleta s svojo lastno življenjsko izkušnjo in filozofsko vizijo. V tem kontekstu je vredno omeniti kritiko sodobnega ruskega filozofa in sociologa Alekseja Leonidoviča Andrejeva, ki med drugim trdi,19 da Berdjajev kljub  pronicljivim ugotovitvam  izkazuje  neustrezno poznavanje marksizma kot ideologije in zgodovinskega pojava obenem. Osre- dotoča se namreč predvsem na ruske razmere in teoretsko slabo podkovane interpretacije nekaterih ruskih marksistov. Njegovi Iz- vori so tako že v izhodišču bolj kritika ruskega komunizma, kakor poskus njegovega razumevanja. Temu je vredno dodati opazko, da je obravnava boljševizma pri Berdjajevu podobna nekakšni “idejni Simon Malmenvall 60 18 Raef,  1993,  261;  Florovskij,  1983,  506–507,  509,  511–513; Malmenvall, 2017b, 680–681; Malmenvall, 2017a, 116. 19 Andreev, 1990, 167–169, 175–176, 194–195. 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 60 psihologiji”. Berdjajev se namreč v največji meri posveča shemati- zaciji mehanizmov, kako notranje deluje komunizem in ga v tem pogledu opredeljuje kot nadomestek religije oziroma lažno, demo- nično religijo. Ne posveča se toliko njegovemu nastanku, teoriji in družbenemu  vplivu,  kolikor  njegovemu  “duhu”.  Za  omenjeno “idejno psihologijo” Berdjajeva je značilno tudi to, da redko vključuje odlomke klasikov marksizma, kot denimo Marxa, Engelsa in njunih učencev, prav tako ne obravnava bogate tradicije socialdemokracije – niti ruske niti evropske –, temveč se bolj ali manj ukvarja s po- splošeno podobo, skorajda karikaturo marksizma ruskega tipa, ki jo v veliki meri ustvarja on sam. Med nosilci marksistično-komuni- stičnih idej neposredno navaja zgolj Lenina.20 Država in vojna Iskanje strukturnih in časovno oddaljenih idejnih predpogojev za uveljavitev določenega mlajšega zgodovinskega pojava  je vselej zahtevno početje. Poleg splošne erudicije s pritegovanjem razno- vrstnih virov in literature zahteva primerjalni pristop, predvsem pa zavedanje, da je tovrstno interpretiranje preteklosti nujno ne- popolno, poenostavljeno, tako ali drugače vrednostno obremenjeno in posledično dovzetno  za nadaljnjo  razpravo. Na  tej  podlagi bi bilo  napačno,  če  bi  strukturne  idejne  predpogoje  za  uveljavitev določenega mlajšega zgodovinskega pojava razumeli kot teleološke etape oziroma pričakovane stopnje v zgodovinskem “razvoju”, ki vodijo  k  “cilju”  pod  podobo  določenega  epohalnega  dogodka. Strukturni  idejni predpogoji  za uspeh oktobrske  revolucije  tako pomenijo zgolj skupek nekaterih razmeroma daljše obdobje priso- tnih svetovnonazorskih postavk, ki so v ugodnem, a ne (povsem) napovedljivem trenutku in/ali dejanjih posameznih osebnosti na 61 Idejni predpogoji za uspeh oktobrske revolucije 20Malmenvall, 2017b, 681. 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 61 vplivnih položajih pokazali  svoje  večplastno učinkovanje  in po- sledično  olajšali  uspeh  boljševiškega  prevzema  oblasti.21 Kljub problematičnosti  pisanja  idejne  zgodovine  “dolgega  trajanja”  s pogledom, usmerjenim k določenemu mlajšemu zgodovinskemu pojavu, se zdi v dopolnitev Florovskega in Berdjajeva smiselno iz- postaviti dve ključni točki, ki ju sestavljata en strukturni predpogoj in en neposredni vzrok. Strukturni predpogoj, ki je v ugodnem zgodovinskem trenutku olajšal prevzem in ohranitev oblasti boljševikov, predstavlja ukore- ninjena vrednota močne države, to je znamenito rusko “samodrža- vje”. Temu pritrjuje tudi Richard Pipes, po katerem je – glede na poznejše dogajanje skozi 20. stoletje – najusodnejša posebnost ruske poti skozi zgodovino prav zmagoslavje koncepcije patrimonialne države na prehodu iz srednjega v zgodnji novi vek, ki se je dodatno utrdila na začetku 18. stoletja pod Petrom Velikim.22 Ta je namreč vlogo države prignal do simbolno pomenljivih razsežnosti,  saj  je leta 1721 z ustanovitvijo Svetega sinoda kot vladnega organa, za- dolženega za upravljanje tega, kar je do takrat predstavljal pravkar ukinjeni Moskovski patriarhat, Rusko pravoslavno Cerkev z njenimi ustanovami  in  premoženjem  neposredno  podredil  interesom države.23 Na tak način je utišal potencialno najmočnejšega kritika svoje oblasti in, kakor se je izkazalo kasneje, tudi oblasti svojih na- slednikov za nadaljnjih dvesto let. Tu je treba opozoriti na dejstvo, da dolgotrajna podrejenost Cerkve državi ni bila zgolj rezultat zu- nanje prisile, temveč se je v večini primerov dopolnjevala s servil- nostjo cerkvenih voditeljev, ki so bili pripravljeni braniti obstoječi družbeni red in z njim lastne privilegije, pri čemer jih visoka cena, Simon Malmenvall 62 21 Ibid., 681–682. 22 Grdina, 2011, 458–459; Malmenvall, 2017b, 682. 23 Grdina, 2011, 502–503; Pipes, 2011, 40–41; Malmenvall, 2017b, 682. 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 62 ki so jo morali plačati z izgubo samostojnosti in vpliva na družbeno dogajanje, navadno ni preveč vznemirjala.24 Značaj ruske vladajoče politike pred začetkom 20. stoletja izhaja v veliki meri prav iz močne vloge države in od tod tudi simbolno pomenljivega utišanja cerkvenih struktur, to je nezmožnosti spre- jemanja pobud in kritik že s strani tradicionalne avtoritete, kakršna je  bila Cerkev. Močna  vloga  države  je  tako  dolgoročno  oslabila ustvarjalnost Cerkve ter posledično skorajda odpravila njeno du- hovno vizijo, ki bi družbene procese poskušala umeščati v krščanske etične  tirnice. Še bolj pa  je avtokratska  in birokratizirana država zavirala oblikovanje sekularne intelektualno-filozofske tradicije, po- vezane s kulturo svobodne besede in združevanja ter (vsaj omejene) reprezentacije različnih družbenih skupin pri sprejemanju političnih odločitev. “Samodržavje” pa se je najkasneje do sredine 19. stoletja srečalo z dejavnikom, ki ga je mogoče uvrstiti v splošni evropski kontekst modernizacije. Do takrat se je namreč iz vse številnejšega ruskega meščanstva in uradništva oblikovala maloštevilna, a glasna skupina intelektualcev različnih političnih prepričanj. Ruski druž- beno kritični intelektualci so se kljub medsebojnim načelnim razli- kam povečini zavzemali za razrušitev avtokratske monarhije in pre- obrazbo družbe. Vse našteto je prispevalo k privlačnosti utopičnih in kolektivističnih družbenih zamisli, ki so bile posledično v večji meri značilne za pozni Ruski imperij, kakor takratno preostalo Ev- ropo.25 Med utopičnimi  in  kolektivističnimi  idejami  se  je  zaradi ugodnega spleta okoliščin (zlasti prve svetovne vojne) in ideološke neizprosnosti naposled uveljavil boljševizem. Ta je ponujal tako ra- dikalno premešanje obstoječih družbenih razmerij kot tudi ponovno 63 Idejni predpogoji za uspeh oktobrske revolucije 24Malmenvall, 2017b, 682. 25 Grdina, 2011, 507–508; Pipes, 2011, 41–42, 45, 450–451; Malmenvall, 2017b, 682–683. 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 63 močno državo in kolektivni smisel po zgledu religioznega mišljenja. Kolektivistična in psevdoreligiozna narava boljševizma se je najo- čitneje odrazila v novem načinu vladanja. V Rusiji se je namreč po- javila  vladavina  stranke,  nosilke  “odrešenjske”  ideje,  ki  je  v  prid viziji oblikovanja “novega človeka” prikrojila zakonodajo, izobraže- valni sistem in sredstva množičnega obveščanja, da bi s tem povsem uničila svoje (dejanske ali potencialne) nasprotnike; njena politika je odobravala vsa sredstva, ki lahko vodijo do zmage.26 Boljševizem je  potemtakem predstavljal  revolucijo  v  tradicionalno  ruski  pre- obleki, v navezavi na vlogo države in kolektiva. Ob vsej (ne)problematičnosti iskanja strukturnih predpogojev za uspeh oktobrske boljševiške revolucije ni mogoče zaobiti tega, da uspeh omenjenega družbenega prevrata največ dolguje nepo- srednemu vzroku pod podobo prve svetovne vojne. Skrajno zao- strene razmere so bile namreč pisane na kožo levičarskim radikal- cem, saj so prekinile postopno krepitev parlamentarizma, civilne družbe in gospodarskega vzpona v desetletju med prvo rusko re- volucijo (1905) in začetkom prve svetovne vojne (1914).27 Ruski im- perij je med drugim trpel zaradi preobremenjenosti transportnega sistema, ki je pri preskrbi potratnih večmilijonskih čet na bojišču in civilnega prebivalstva v zaledju odpovedal že leta 1915.28 Impe- rator Nikolaj II. (1894–1917) se je pod težo razmer in v odgovor na februarsko revolucijo – ker ni hotel povečati zmede sredi vojne, ki je po njegovem odločala o obstanku njegove domovine – naposled odpovedal prestolu. Liberalci so tako na začetku leta 1917 osnovali začasno vlado, levi radikalci (od socialističnih revolucionarjev do boljševikov) pa so se medtem združili v Petrograjski sovjet. Pred- Simon Malmenvall 64 26 Pipes, 2011, 183–185, 368, 379 –380, 456; Malmenvall, 2017b, 683. 27 Grdina, 2011, 511–512; Pipes, 2011, 80; Malmenvall, 2017b, 683. 28 Grdina, 2011, 515–516; Malmenvall, 2017b, 683–684. 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 64 vojni oblastni aparat ni bil obnovljen, temveč razgrajen, da ne bi oviral  revolucionarnega  vrenja,  ki  je  kljub  pomanjkanju  enotne vizije in konkretnih ukrepov obljubljal konec vojne, izboljšanje so- cialnih razmer in več demokratične reprezentacije. S tem je nova oblast postala eden izmed dejavnikov notranjepolitične zmede. Vse bolj anarhične razmere so vabile brezkompromisne revolucionarje novega tipa. Lenin in njegovi boljševiki so bili poleg tega izdatno podprti z nemškimi sredstvi – Rusija je bila takrat uradno še v vojni z Nemčijo in drugimi centralnimi silami, Lenina pa so Nemci videli kot nekoga, ki bo Rusijo dodatno destabiliziral in jo pahnil v drža- vljansko vojno. Tako so boljševiki novembra leta 1917 napravili puč in se polastili oblasti.29 Zaključek V luči zgoraj predstavljenih prednosti in slabosti ugotavljanja idej- nih predpogojev za uspeh oktobrske boljševiške revolucije, kakor jih razbirata Florovski in Berdjajev, je njune poglede mogoče ozna- čiti za parcialne, a hkrati sprejemljive. Kljub dejstvu, da se ne pos- večata prepletanju družbenopolitičnih in kulturno-idejnih razmer v Ruskem imperiju na prehodu iz 19. v 20. stoletje, njuno razume- vanje  idejnih  tokov  ruske  zgodovine ponuja upoštevanja vreden poskus  oblikovanja  zaključene  idejnozgodovinske  sinteze.  Poleg tega  obe  njuni  temeljni  deli,  ki  se  dotikata  problematike  ruske idejne zgodovine in boljševiške revolucije, nista zgolj primer sinteze razumevanja preteklosti, temveč pomenita tudi angažirano razpravo, traktat o zaželeni prihodnosti. Pri vsem  tem  je dobro  imeti pred očmi dejstvo, da sta bila Florovski in Berdjajev pravoslavna kristjana, antikomunista in politična emigranta. Njunega negativnega vred- 65 Idejni predpogoji za uspeh oktobrske revolucije 29 Grdina, 2011, 517–519; Pipes, 2011, 132, 136, 454–455; Malmenvall, 2017b, 684. 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 65 notenja marksizma in s tem povezanega iskanja idejnih predpogojev za uspeh omenjene ideologije na ruskih tleh tako ni smotrno ločevati od  njune  osebne  prizadetosti.  Predstavljeni  deli  Florovskega  in Berdjajeva potemtakem delujeta tudi kot dokument svojega časa in spadata v zgodovino reprezentacije določenih zgodovinskih po- javov. Ko Florovski  in Berdjajev  ponujata  idejne  predpogoje  za uspeh boljševiške revolucije, te vednosti ne posredujeta v smislu, da bi preprosto “razkrivala” obstoječa dejstva, temveč jih pravzaprav “iznajdevata” – tolmačita jih in vrisujeta na normativni zemljevid družbeno-kulturnih vrednot v skladu z njunim lastnim izkustvom in svetovnim nazorom. Na tej podlagi se ponuja misel, da je vsakršna sinteza in kon- ceptualizacija preteklosti – naj bo (navidezno) še tako eruditska in osvobojena političnih tendenc – nič drugega kot pogled “nazaj” s stališča  vsakokratne  proučevalčeve  sedanjosti,  ki  s  konstrukcijo vednosti, posredovano v pripovedni obliki, poskuša obvladati  za vedno  izgubljeno preteklost. Popolne celovitosti  in objektivnosti do kateregakoli pojava preteklosti  tako ni mogoče doseči; v naj- boljšem primeru  jih  je mogoče  dialoško  in  empatično  vselej  na novo osvetljevati ali polemizirati z drugimi, “konkurenčnimi” sin- tezami in konceptualizacijami.  Bibliografija ANDREEV, A.  L.  (1990):  “Posleslovie”,  v: Berdjaev, N. A.,  Istoki i smysl’ russkogo kommunizma, Moskva, Nauka, 161–200.  ANNANICH, B. (2006): “The Russian Economy and Banking System”, v: Lieven, D. (ur.), The Cambridge History of Russia. Zv 2: Imperial Russia, 1689–1917, Cambridge, Cambridge University Press, 394–425. BERDJAEV, N. A. (1990): Istoki i smysl’ russkogo kommunizma, Mo- skva, Nauka. Simon Malmenvall 66 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 66 BLANE, A. (1993): “A Sketch of the Life of Georges Florovsky”, v: Blane, A. (ur.), Georges Florovsky: Russian Intellectual and Orthodox Churchman, Crestwood, St. Vladimir’s Seminary Press, 11–217. FLOROVSKIJ, G. (1983): Puti russkogo bogoslovija, Pariz, YMCA- Press, tretja izdaja. FLOROVSKY, G. (1972): “The Church: Her Nature and Task”, v: Col- lected Works of Georges Florovsky. Zv. 1: Bible, Church, Tradition: An Eastern Orthodox View (prev. Nichols, R. L.), Belmont, Norland Publishing Company, 57–72. GAVRILYUK, P. L. (2013): Georges Florovsky and the Russian Reli- gious Renaissance, Oxford, Oxford University Press. GRDINA, I. (2011): “Richard E. Pipes in njegovo razumevanje ruske zgodovine”,  v: Pipes, R., Kratka zgodovina ruske revolucije (prev. Knop, S.), Ljubljana, Študentska založba, 496–522. LOHR, E. (2006): “War and Revolution”, v: Lieven, D. (ur.), The Cam- bridge History of Russia. Zv  2: Imperial Russia, 1689–1917,  Cam- bridge, Cambridge University Press, 655–669. LOWRIE, D. A. (1960): Rebellious Prophet: the Life of Nicolai Ber- dyaev, New York, Harper & Brothers. MALMENVALL, S. (2017a): “Georges Florovsky and Russian Intel- lectual History: Rejection of Orthodoxy as a Way towards the Bols- hevik Revolution?”,  v:  Žalec,  B.  in  Petkovšek,  R.  (ur.), Truth and Compassion: Lessons from the Past and Premonitions of the Future, Zürich, Lit Verlag, 111–117. MALMENVALL, S. (2017b): “V iskanju idejnih predpogojev za uspeh boljševiške oktobrske revolucije”, Bogoslovni vestnik, 77, št. 3/4, 671– 686. PIPES, R. (2011): Kratka zgodovina ruske revolucije (prev. Knop, S.), Ljubljana, Študentska založba. PIPES, R. (1990): The Russian Revolution, New York, Knopf Publis- hing Group. 67 Idejni predpogoji za uspeh oktobrske revolucije 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 67 PIPES, R. (2003): Vixi: Memoirs of a Non-Belonger, Yale, Yale Uni- versity Press. RAEFF, M.  (1993):  “Enticements nad Rifts: Georges Florovsky as Russian Religious Historian”, v: Blane, A. (ur.), Georges Florovsky: Russian Intellectual and Orthodox Churchman, Crestwood, St. Vla- dimir’s Seminary Press, 219–286. SHAKIBI, Z. P.  (2006):  “Central Government”,  v: Lieven, D.  (ur.), The Cambridge History of Russia. Zv. 2: Imperial Russia, 1689–1917, Cambridge, Cambridge University Press, 429–448. STEINBERG, M. D.  (2006):  “Russia’s fin de siècle,  1900–1914”,  v: Suny, R. G. (ur.), The Cambridge History of Russia. Zv 3: The Twen- tieth Century, Cambridge, Cambridge University Press, 67–93. VASILENKO, L. I. (2004): Vvedenie v russkuju religioznuju filosofiju: Kurs lekcij, Moskva, Pravoslavnyj Svjato-Tihonovskij Bogoslovskij institut. WILLIAMS, G. H. (1993): “The Neo-Patristic Synthesis of Georges Florovsky”, v: Blane, A. (ur.), Georges Florovsky: Russian Intellectual and Orthodox Churchman,  Crestwood,  St. Vladimir’s  Seminary Press, 287–340. Simon Malmenvall 68 03 - SimonMalmenvall 5. 06. 2018 09:08 Page 68