^ . • L€ PO S ls@V.6' N rI.N Z NÄN -ST V € N ■ LI S T
_^_
XVIII.
V Ljubljani, dne 1. marcija 1898. Leto
Iz starih časov.
32oč zagr inj a širno šatoriščc
Zmagovitih, spečih Makedoncev, Temna noč brez lune in brez zvezde... Mirno spijo vtrujeni vojščaki. Le ob ognju čuje pazna straža. Tam ob gozdu, blizu reke šumne, Mož junaški, s temnim, resnim licem, V tla upira svoj pogled otožni; Krešejo se v njem skrivnostni ognji... Misli temne se pode mu v glavi, Misli, ki jih nimajo drugovi, Nehote mu ustne šepetajo: »Zopet zmaga! Jutri gremo dalje, Zopet čete padejo sovražne, Novi nam se narodi udajo . . . Dalje, dalje hoče Aleksander, Pol sveta po njem smo že vklonili; Vse trepeče, pričakuje v strahu, Kdaj se naša kopja zableščijo . . . In ponosno stopamo po mestih, Vse nas gleda slavne zmagovavce. Vse je polno, vse se gnete bliže, Da bi zrlo kralja, zrlo vojsko; Vsakdo misli, vsakdo nas blagruje: »Srečne vrste s takim voskovod-jem! . .
Srečni smo? . . . Ha! Tudi jaz sem
srečen ?. .. Pač, ker morem žgati in moriti.
Smem teptati polja rodovitna, Da bo gladen meJproklinjal revež; Mirno srečo rušiti v družinah. Smem jemati dobrega očeta Deci nagi, slušati nje joke In kazati zraven trdo lice, Ko srce mi krvavi tu v prsih . . . Jaz, ki rad bi vsem ljudem pomagal. Moram bol lc, suženjstvo množiti! . . . In zakaj I i ?. . . Šel sem v boj krvavi, Ker zahteva morda Makedonska?. . . Ker sovragi nam pretijo silni ? . . . O tedaj bi pustil rad domovje. Žrtvovati hotel kri, življenje, Hitel bi na boj kot lev razdražen . . . A nesrečna ni nam domovina. Večja nje jc moč in nje veljava, Nego kdaj je bila v prejšnjih časih; Vklonil se ji je i Grk oholi! Mir, ne boj bi nam donesel sreče! ... A ta mladi orel, Aleksander, Časti žejen noče mirovati ln za njega slavo krvavimo . . . Le za njega slavo! . . . Saj potomci Poreko pač: pol sveta premagal Aleksander, kralj je Makedoncev! A nihče ne spomni se Kirila, Ki je moral zapustiti dcco, Zapustiti jokajočo ženo,
Zapustiti drage svoje v bedi . . . In kako jc reva mi jokala, Ob slovesu me obimši zadnjič! . . . In tožila jc bogovom večnim . . . In kako so plakali otroci! . . . Kdo skrbi pač za črvičke lačne, Ako smrt jih ni žc preskrbela?. . . In ko vrnem se, če kdaj se vrnem, Vse bo prazno, hiša, srcc prazno . . .
O bogovi dobri, kako da pustite, Da jih gine sto, ko hoče eden!« . . Sklonil glavo je vojščak na prsi, Zaiskrila solza mu jc v oku, Vzdih sc težek mu izvil iz prsi, In zamislil spet se jc globoko . . . Nejevoljno stresne včasih z glavo, Misli dalje, težke, mučne misli, A umeti vsega lc nc more . . .
Feodor Sokol.

Laesio Maiestatis.
©j, ponosno stopa Rufus, Bistro gleda okrog sebe, Pa odzdravlja na vse kraje. Vse ga gleda, se mu klanja, I vojščaki, i meščani, I očetje senatorji . . .
Kdo bi rekel, da jc Rufus Bil nekdaj lc boren sužnik, Ljubljence on carjev prvi, Ki mu Neron vse zaupa, On, ki hodil je k Lokusti Tja v predmestje slaboglasno . Hodil vabit lepe žene . . . No, opravil to in ono . . .
Danes imel je opravek Izven mesta, uro daleč, In sedaj se vrača urno, Da pove, kaj jc dosegel . . .
Ljudstva poln jc forum širni, Gruče tu in tam stojijo — Vsi si nekaj šepetajo. »Kaj zgodilo se jc, Tite?« Ruf čudeč se starca vpraša. »Kaj zgodilo sc jc, vprašaš?«
Odgovarja stari Titus, Nizko sc mu prikloni vši: »Znano ti je, da je velel Naš premodri cesar Neron, Naj se vrže na kolena Vsakdo, kadar on gre mimo . . . A ko šel jc prej pe trgu, Srečal ga je neki tujec — A pomisli, jasni Rufus: Ni se zgrudil črv pred carjem! . , Sam ga Neron je prebodel, Kaznoval je sam zločinstvo, Razžaljcnjc Veličanstva! . ..« »A tako? No, prav je storil!« Mu prikima z glavo Rufus In koraka mirno dalje, A nc gleda več krog sebe; Vidi nekam se zamišljen . . . Pa obraz mu ni baš resen. Okrog ustnic se mu ziblje Rahel posmeh, poln sarkazma: »Razžaljcnjc Veličanstva?. . . Hm! Naj bo! ... A vendar, Neron To sc zdi mi — Veličanstvo Ti sam žališ pač največkrat! . . .«
Feodor Sokol.
3
Visoka ljubezen.
Spisal Radoslav Murnik. 1.
ročne noči, tako-le okolo kresa, pripovedujejo sanjava drevesa na pogorskih slemenih gorenjskih solidnim čukom in gluhi luni bridko zavozlani roman dveh božjastno zaljubljenih slovenskih veveric!
Med Šmarno goro in Triglavom ni bilo, pravijo, zlepa ne kmalu nobene take krasotice, da bi se bila mogla tudi le od daleč malo poskusiti z gospodično Vcvcrclo, elastično devico trde dote, pa mehkega srca.
Njenega velevitkega životka ni odlikovala samo naravnost očarljiva rast, ampak tudi neka elegantna poskočnost! Prožnostni koeficient njenih mišic jc bil izredno visoka številka. Sneg je bila njena prebcla koža! Roke? — Slonova kost! Mramor njene prsi! Vrat? — Alabaster, alabaster! Seveda je tc nenavadne dražesti zakrivala čudovito nežna dlaka rjave, na trebušku bele barve. No, pa kaj! Zato njeni izvedeni častivci vendar niso nehali veselo ukati, češ, da bi se pokazali omenjeni čari naenkrat v pravem svitu, ako bi se dala preljuba Vcvcrcla količkaj ostriči pa obriti.
Vrhu vse tc kosmate lepote jc kaj živahno migala snažno umita glavica, ki ni mirovala nikoli nobenih pet sekund! Cvetoča lica so primerjali izurjeni kavalirji rožam, čelo pa večinoma clizijskim po-
Ijanam, ker ni bilo na njem niti najmanjšega realističnega mozoljčka, da bi tam po nemarnem zgago in napoto delal idealni milini. Koralne ustnice so se jim zdele počenemu rubinu podobne, kadar se namreč krasotica ni bila ravno najedla zrelih borovnic. I kaj pa šele njene oči, oči! Kdo neki nc bi bil v kratkem zidane volje, gledajoč taka-lc dva sladka rjavkasta rebusa?
O — kadar jc pogledala zala Vcvcrcla v deževnih dneh tako delikatno, kakor jc žc znala, tja proti gorenjskim Snežnikom, vselej sc jc slabo vreme izpremenilo, in jela sta se tajati led pa sneg na najvišjih planinah v scnci! Cenjene lilije so vzletele po zraku, da jc samo izpregovorila! Lc dvakrat, trikrat jc kam stopila — in nikoli več ni zrasla tamkaj nobena nespodobna trava, nc hinavska kopriva, ampak same talentirane vijolice pa šmarnicc pa jagode pa kaj enakega, kar dobro dene! Koderkoli jc skakala ali plezala, povsod jo je spremljala vonjava ambra in vse blage dišave.
Navzlic vsem tem redkim vrlinam mladega telesa pa jc nad-kriljcvala Vcvcrcla vsakdanje gospodične tudi duševno! Zlasti sc jc zanimala za leposlovje. Vsako zimo je komaj komaj pričakovala nove pratikc in se kar ni naveličala ogledovati mičnih ilustracij, katerih jc toliko, in vendar vsaka zopet drugačna! Grenko zabcljcno novelo naivne grofice Gcnovefe jc znala s pikami in vejicami na pamet, poleg tega pa tudi Šc pet različnih voščil za novo leto! Najraje pa jc prebirala tisto slavno povest o nesmrtnem junaku z velikanskim nosom. Ta čudni Ahasvcr ni mogel in ni mogel umreti; zakaj, koli-korkrat jc dušo izdihnil skozi usta, vselej se mu jc v prostorne no-snicc ujela in vznak zopet nazaj zlezla.
In — neverjetno: materinskega jezika jc ni bilo prav nič sram! Govorila jc milo materinščino večkrat javno vpričo drugih na glas! Biti slovenske krvi, to sc ji jc zdelo jako kratkočasna burka, nc samo v kuhinji, ampak tudi na promenadi pa na veselicah 1
Prav nič čuda torej, da so si hoteli neštevilni gospodje in go-spodki v najboljših službah malone oči izbuliti, kadar jc šla čarovita Vcvcrcla z gospo Vcveruzo, svojo strogo mamo, po drevoredu na dober zrak poskakovat! Nekateri izmed njih so začeli zgolj od ljubezni vsakovrstne neumnosti uganjati in bolj ali manj izvirno noreti za zornomilo milozorko. Toda ljubka Vcvcrcla ni bila nimalo mc-tuljnica in sc jc za take sladkosnede poglede presneto malo zmenila pa lepo skrivaj uživala tajno sladkost prve ljubezni!
2.
Junak Ve v era n je bil brez repa 25 centimetrov dolg.
Damam je njegova prikazen tako ugajala, da so dobile mrzlico, kadar so ga lc zagledale brhkega mladeniča! Marsikatera žarnooka veverična je v prostih urah inkognito za njim zdihovala, jokala, bledela, venila . . .
Rep jc imel lepo na prečo poglajen. In tako ga je pa vendar naravnost pokoncu nosil, da mu ga ni bilo para v devetih farah na okolo po Gorenjskem med Šmarno goro in Triglavom!
Pa škoda ga! Mladi Vevcran jc bil rojen revež in povrhu — o Sodoma in Gomora! — povrhu pa še . . . pesnik!
Nobenega počenega leščnika ni imel svojega premoženja, temveč preko devetsto orehov okrogle veljave dolga . . .
In o tem je živel, on, povrhu . . . pesnik!
Pravzaprav pa jc bil plemenitega rodu; kronika starega gvar-dijana priča tako-le:
. . Veveranov praded je v križarskih vojskah lačnim voj-ščakom salame ino safalade s česnom vred tako dober kup prodajal, da so mu podelili plemstvo brez sitnosti. Odsihmal mu je bilo ime Veveran vitez Safalado-Salamcnski.
—	Žlahtni plcmcnitaš ino komplicirani vitez sc jc vdal prevzetnosti! Zmotila sta ga stanovski napuh ino grb, bivši trgovcc z dcli-katesami se je naselil v svoji ožji domovini kot — roparski vitez!
—	Kdorkoli mu je prišel mimo gradu, vsakega vam jc do kože oskubcl ino grdo ogulil.
—	Kadar pa je bil plemeniti tolovaj slabe volje, je tudi klal ino ubijal ino moril vse od Medvod notri gori do Kranjske gore inklusive na najbolj različne načine, ki si jih jc mogel doma s svojoj roparskoj domišljijoj izmisliti!
—	Tako jc torej hudo romantično pa tudi hudo razuzdano ino pohujšljivo živel ino sploh ni bil dosti prida za dober zgled drugim kristjanom.
—	Preslavna policija je kmalu izprevidela, da mora biti tukaj nekaj narobe! Bistro oko pravicc mu je zdobra ino zlepa namežiknilo, naj vendar odjenja! Hudobni vitez ino tolovaj pa jo jc uganjal le še huje in huje! Naposled jc celo varuhe postave ino zakona minila vljudna potrpežljivost. Zbrali so se in se z mnogoj mukoj ino težavoj posvetovali preko pol leta; drugi semester pa so jo kar naenkrat — takorckoČ bliskoma! — z vojščaki ino hlapci nanj udarili! Srečali so ga na cesti, ki vodi iz Tržiča v Berlin. Tukaj so ga zasačili prav
tačas, ko si jc prizadeval v potu svojega rdečega obraza z velikoj sprctnostjoj, da bi nekega bogatega kupca sredi pota z bridkoj sabljoj na pol razklali
—	Trgovčeva trda glava, no, malo pa tudi vojščaki ino hlapci so parirali divje prime ino tcrcc zlobnega aristokrata.
—	Ino srečno so ga pregnali! —
—	Merodajni krogi pa so sc šc tisti semester zopet zbrali in optima forma na sejo ino sc dokaj temeljito posvetovali, kako bi se tc kočljive zadeve bolje lotili.
—	Ino lejtc! — Dogodil sc jc slaven čudež; rodile so gore; obsodili so pravični sodniki Veverana viteza Safalado - Salamenskcga prvič na beraštvo, drugič pa na smrt!
—	Zdaj pa so se nemudoma vzdignili, da bi Šli peklu zapisanega ino natanko obsojenega hudodelnika lovit vse od Medvod notri gori do Kranjske gore.
—	Ino lcjte! Še tiste kvatre so ga ujeli ino zvezali, zvezanega pa varno v sodno hišo spravili ino ga v kcho izpustili. Nato pa so krvavo pravdo naglo zopet lepo od konca ino kraja pričeli, da bi se vendar ne zmotili tukaj ali pa tam!
—	Ino tiste dni so ga pridno pitali. Najraje in z velikanskoj tehnikoj je jedci krvave ino jetrne klobase. Pa tudi trijeta ni zaničeval ob delavnikih.
—	No, ni jim izpodlctclo modrim možem, ampak dokazali so oči vidno, da res ni imel pravice, ko je klal ino ubijal! Zatorej so ga nekega jutra na vse zgodaj obsodili na smrt!
—	Žlahtni tolovaj pa se je bil vsled izbornih pojedin ino pozorne postrežbe tako zredil, da ga niso mogli nič več skozi vrata potegniti. Postal je bil blaziran rouč in ravnodušno pozdravil smrtno obsodbo, rekoč:
—	»Bon jour. Tako dobro sc nc bom imel zlepa nikjer nikoli več, najsi tudi bi se še tolikanj pehal ino rval z bridkoj sabljoj ino svetloj sulicoj. Vsaktcro delo mi smrdi zdaj, ko sem vsega dobrega vajen. Ino ker me vi nc morete obesiti, sc bom pa sam! Bon jour.«
—	Potem si je šc enkrat, dvakrat obrisal mustače; šc dvakrat, trikrat pisano pogledal po Gorenjskem ino se pozneje, po južini, sam sebe v rokavicah za vrata obesil.« —
Tako priča kronika starega gvardjana.
Od tolikanj pokvarjenega pradcdca seveda ni pričakovati duševno zdravih potomccv! In res se jc mladi Veveran, zadnji cvet
tega imena, zarana docela izpozabil, izpridil, pohujšal, pokvaril in si potemtakem kaj lehko nakopal sramotilni predikat . . . pesnik!
Poleg tega mu jc demonski bacil ljubezni toliko nagajal, da je junaškega ljubimca že opoldne luna trkala tam med Šmarno goro in Triglavom.
3.
Vevcran pa Vevercla sta se letala gledat, kadar sta le količkaj utegnila.
Nje je bilo vsaki centigram sama ljubezen in ljubezen. Ako je slišala ali brala le začetno Črko njegovega imena, jc že zardela do ušesnih čopov in bliskovito švignila tja kam v stran na bližnjo pripravno smreko, svoje razbeljene občutke premišljevat . . . Zgolj od ljubezni je večkrat kar mežala; celo jesti se ji ni prav ljubilo! Marsikateri pot je, oreh gledajoč, kar meni nič tebi nič nehala grizti in se trdovratno zagledala Bog ve kam v oblake! In če ji je padel oreh iz krempeljčkov, ali mar mislite, da jc to opazila ?
»Ah!« jc vzdihnila marsikdaj, »ah, jaz, Veverela, sem pa res najbolj, najbolj srečna izmed vseh slovenskih veveric starega in novega časa!«
Takih in enakih se je iznebila zaslepljena devica zdaj pa zdaj in plezala lačna domov . . .
Še huje pa jih jc uganjal Veveran, pesnik in revež. Ta pomilovanja vredni mladenič jc bil na drobno in na debelo zaljubljen! Od zore do mraka je po gozdu kozolcc prebračal in se na glavo postavljal. Nekatere čase pa mu še po noči ni dalo miru, in na noben način ni mogel spati doma, ampak gnalo ga jc luno objokavat, dokler se ni tresel od mraza, kakor ostrižen pes ob novem letu!
Lepa Veverela je zahajala v »Glasbeno matico«. Seveda sta tudi take prilike praktično porabljala . . . Točno je je čakal Vevcran na zmenjenem kraju. In ni bilo drugače — na veliko škodo črnim sonatinam sta zabrenkala za tem ali drugim oglom zopet in zopet visoko pesem ljubezni — vse kar brez not . . .
Skoraj edino temu jc dati na rovaš, da jc postajala glasbena izomika nadobudne mladenke nekam enostranska, in menda le radi tega je nadarjena deklica malone vsaki teden za svojimi součenkami zaostala za par klasičnih taktov.
Pri plesnih vajah sta jo vselej kaj kmalu poplcsala z obširnega polja javnosti za bližnje diskretno grmovje . . . Tukaj sta brez prič od sreče plamtela in neutrudno ponavljala poljube pa objeme. Kakor
liitro pa sta zavohala strogo mamo Veveruzo, sta sc točno potuhnila in se začela prav zmrzlo držati.
Glavne rendez-vbus pa sta imela po noči na visokem, na stari smreki sredi gozda, malo na levo od Šmarne gore. Toda tudi, kadar nista smela ali mogla skupaj, sta se vendar strašno dobro imela: mislila sta prav svojeglavno drug na drugega!
O ljubezen, sladka ljubezen!
Sama dobra teta Afrodita si tc jc v olimpskem razkošju izmislila na svojega godu dan!
4.
»Karamba!« je klel intrigant Ve vero m p cž v svojem brlogu po španski. — Zakaj Vcverompcž je bil evropsko izobražen Vcvc-rompež in je znal po domače, po laški in francoski, po ruski in angleški, po španski in češki in nemški tako gladko preklinjati, da bi ga poslušal človek lačen in žejen noč in dan! —
Dolgočasno se jc iztegoval po mahu in premišljeval raznotere grde pregrehe svoje črne duše. Spomin mu je nagajivo blodil v pretekle čase, v tiste srečne dni, ko je Vcvcrompcž pometal ccstc pod Golovcem. Takrat jc bil veljaven mož, in nič ni kazalo, da bo kdaj zagazil tako globoko . . .
Vsaki dan je bil trikrat sit; zato ga je pa tudi kmalu napuh prevzel! Vsled oholosti in ošabnosti je izgubil zaporedoma ponižnost duha, treznost, metlo in mestni zaslužek.
Toda ljubili so ga bogovi: naenkrat je bil — diurnist!
Ali predobro se mu je godilo, in velika je bila njegova prevzetnost! Preobjedcl se je! Tako je odebelel, da so ga tudi najboljši prijatelji komaj spoznali! Vsega dobrega sit jc pa vsakemu grdo zabavljal! Zato so se ga gospoda tudi tukaj naveličali in ga zapodili.
Ali šc vedno je užival blago naklonjenost grških svetnikov...
Po njih topli protekciji jc bil imenovan za praktikanta pri iz-praznjevanju mestnih kanalov. Ko je pa le zopet in zopet skakal črez ojnicc, so odločilni krogi nemirnemu duhu pot pokazali, in izgubil je sijajno službo.
Padal jc, padal reva in naposled prav, prav nizko padel: izgubil je sleherno iskrico spoštovanja do samega sebe, nehal je biti ud boljše družbe, in vendar si ni dejal mlinskega kamena okolo vratu, ampak nemarnež je postal — o Jeriho in Kafarnaum! — zdaj je postal . . . pisatelj!
Ta sramota!
Veverompcž je imel očitno slab okus: sam vase se je bil zaljubil in ni spoznal, da »gunca namesto pegaza le junca«! Dal si je svoj psihološki havclok razkošno preobrniti in začel pisati visoko izpod-rencane romanc, slabo desinficirane novele in same take prismojenosti. Ko so njegovi rojaki to zvedeli, so se ga jeli ogibati kakor steklega psa.
»Bežite, bežite, pisatelj gre!« so zagnali že od daleč krik, kadar so ga zagledali. In ko sc je bližal, so otroci strahu umirali in matere stoje omedlevale; možje pa so lezli ncprcoblcčcni naravnost v dimnike!
O Kafarnaum in Jeriho!
Vcverompcž pa, hinavec hinavski, jc poskušal zavaliti breme svojih grdoslovnih pregreh in nagot stari materi na nedolžni hrbet! Toda zastonj se jc upiral, da ni pisatelj, zastonj se je rotil, da nima nobene sposobnosti in da jc popolnoma nedolžen. — Slava se ga jc prijela in držala kakor smola!
Stara mati, izprašana branjevka, pa je imela toliko zdravega okusa in ženskega takta, da je umrla v 24 urah zgolj od sramote...
Vse to pa mu jc bilo dovolj povoda, da se je preselil z nehvaležnega Golovca. In napotil se je s svojimi škandaloznimi rokopisi proti Šmarni gori.
Na frančiškanskem mostu pa ga je srečala pamet, ki jc bežala pred evropskimi dekadenti v sredo centralne Afrike.
Veverompcž malone da ni ponorel od samega veselja, ko jo je zazrl! Priklonil se je razburjeni devici prav do tal. Pamet pa mu jc navzlic silni naglici prijazno odzdravila, ga žalostno pogledala od glave do tal in mu pok i mala, češ: »Naj pa bo, no, ker si ti!«
In že jc čutil luskine na očeh . . .
Ročno si jih je snel in jih zagnal z vsemi svojimi kužnimi romani v Ljubljanico!
Še tisto noč se je pojavila med domačimi raki pogubna kuga! Zjutraj ni šc dobro sedem odzvonilo, in žc so bili vsi mrtvi! Kaj kmalu sc jc razširila huda ljubljanska kuga celo do tam, »kjer Donava bistri pridruži se Savi.« Prešernovemu povodnemu možu so vsi lasje v paradi pokoncu stali! Ah, in glava ga je bolela, glava! Tako čudno mu je bilo, kakor da bi imelo v njegovih ubogih možganih tisoč in tisoč norih ježev maskarado ali volilni shod . . . Ljubohlepna njegova gospa soproga, poskočna Urška (rojena Šefcr), jc imela tc dni res prave križe s svojim možem, take sitnosti ji je prodajal! Reva, sama vsa otekla in obvezana, si kar ni vedela pomagati! Vsi koketni pogledi radožive vcncrilc ga niso potolažili . . . Naposled pa ga je
omrežij i va veseljačica vendar zopet ozdravila in to z lepo zbirko kislih arnikov in z nebrojnimi valovi domačega brinovca! . . .
Veverompež pa' jc skakal in skakal in srečno priskakal tjakaj malo na levo za Šmarno goro in se tam tihotapski udomačil. Postal je velesoliden in se posvetil branjarstvu. Zlato poezijo je gojil le takrat, kadar mu je obetala kaj zlata. Posebno pa se je gnal za ganljive nagrobne govore, katere je snoval in pilil za slehernega narodnjaka, veljaka in prvaka tačas, ko se jc dotična reva, šc zdrav in čil in vesel, rado val božjega solnčeca.
Svoje mrtvaške govore je delil v tri razrede. Govor prvega razreda je bil najdražji in najdaljši in sploh tak, da sc jc jokalo vse, kar leze in grede! Vobče pa jc bil Veverompež že po naravi tako ustvarjen, da so prišle vsakemu solze v oči takoj, ko se jc govornik pokazal. Ako pa občinstvo ni hotelo biti tako ginjeno, kakor bi se bilo spodobilo, tedaj jim jc on sam zajokal vodilni jok. Potem so se mešani zbori kmalu spustili za njim in javno uživali veselje vzvišene žalosti . . .
Kot branjevec pa je bil tako podlo prijazen, da je voščil svojim znanccm in drugim srečno novo leto žc o svetem Jakobu!
Vse svoje misli in želje pa je poklanjal trohlemu mamonu! Kmalu jc bil oderuh in obče čislan mož . . . Ker pa jc vedel, da se denar lože priženi kakor pridela, se je jel dobrikati stari Veveruzi; po tej bližnjici jc nameraval ugrabiti Vcverclo, oziroma njenih osemdeset tisoč orehov dote.
Zdaj pa mu je prišel mladi Veveran navzkriž! Zato se jc hotel Veverompež strašno nad njim maščevati! S krinko prijaznega pro-tektorja mu je pomagal skakati na pegaza in rimati srcc na želje in želje na gorje, dokler ni bil naivni Veveran z dušo in telesom ... pesnik, to je individuum, ki ni za nobeno rabo. Toda Veverompcžu šc ni bilo dosti; pridušil se je, da bo svojega tekmeca uničil na ta ali oni podli način!
»Karamba!«
5.
Rrrrrrrrr!
Stara Vcveruza se splazi sredi noči iz postelje k telefonu.
»Halo! — Kdo tam?«
»Tukaj Veveruza! In tamkaj?«
»Tukaj-Ie pa Veverompež! Milostiva, poljubljam vam vse štiri! Prosim, nc vznemirite se! Vaša gospodična hčerka in pa tisti onegavi Veveran —«
»O! O! O!«
»— sc sladkata na Vcvcrenčcvi smreki.«
»Krč! — Mc že ima! — O! — Komaj diham! — Vseh devet slabosti! — Takoj bo treba nekoliko omcdlcti! — Hvala pa koncc!«
Rrrrrrrrr!
6.
Luna sije.
Na nebu so zvezde, na Vcvcrenčcvi smreki pa Vcvcran, Veverela in prepovedana ljubezen.
»Ali je Peter doma?« je vprašal on ljubico z razburjenim glasom in jo nežno prijel za fini nosek. —
»I kaj pa, ljubi Veveran!« se mu je nasmehnila vsa blažena...
»No — kaj pa dela?« jc šepetal radovedni ljubimec. —
»Hlače šiva!« jc tremolirala presrečna Veverela sentimentalno .. .
Mladenič pa jo je strastno pritisnil k sebi in vzkliknil ves očaran:
»O — kako si moja! Kaj nc — kako je to lepo, ako se objemajo sanjajoče drevje pa naše tožne misli, nočna sapa pa žalostne scncc, različno hrepenenje pa vonjava vijolic, lune svit pa sladke koreninice — objemajo v zlatih arabeskah — kaj-li ?«
»Lepo! Lepo! Ah!« jc dejala in prosila: »Povej mi no še kaj podobnega — lepo tc prosim!« —
In začel ji je pripovedovati zapleteno novelo o jari kači, pozneje pa cclo ves krvavi kriminalni roman o steklem polžu. —
Take prijetne pogovore sta imela! Včasih pa sta bila oba od same zaljubljenosti čisto tiha. Držala sta sc za krempcljce in si zdaj pa zdaj pogledala v oči, večkrat tudi v luno ali pa tudi brez posebnega namena kar tako gori kam na vrh smreke . . .
V rajski radosti nista najmanjc slutila, da je telefon ravnokar zapel ti skrivni ljubezni mrtvaško pesem... Vcvcran je bil tako sladko razburjen, da je začel improvizirati:
»Bum! Bum! Hopsasa!
Naju trka lunica!«
Kar naenkrat pa je zaljubljenega lirika strašno streslo! Nervozno jc uščipnil Vcverelo za vrat, pokazal med borovnicc in plašno oznanil:
»Parblcu pa tudi jemnasta!« Glej — — tam-le svedra Tvoja jezna mama!«
Vsaka beseda nam kaže dovršenega mojstra! Priznati je treba, da je prihajalo čudno kipeče in vrveče bistvo njegove poskočne umetnosti iz ogledovanja večne narave. V njegovih verzih imponira duh,
veje nekaj, kar vsakega, tudi nerodnega bravca ali poslušavca prevlada in zmagoslavno osvoji: silna moč življenja! Ta samostalna mo-tritev socijalnih problemov, ta ostri vid, utapljajoč se do dna duše in pa ta kapriciozni razum za komplicirane značaje — vse to jc, po domače povedano, zares čudno!
Ta eksotična oblika nam jc le živ dokaz, kako temeljito je študiral pesnik svet, kako eksaktno jc obsojal vsako umetno čuvstvo-vanje, in kako neomejeno jc spoštoval strogo mater svoje mile, mile ljubice tudi v najbolj kočljivi zadregi! Kaj pa, da jc izgubil tako kmalu svoje prvotne jambe? No — dvakrat genialno izpremenjeni ritem jc nepričakovani razburjenosti tolikanj primeren, da vsakdo takorekoč kar na obe ušesi sliši, kako strahotno »Švcdrajo« mama tamkaj po romantičnem gozdu, najbrž v kakih hinavskih copatah! Zlasti pa jc zadel nadobudni pesnik tisti ogrevajoči pridevnik »jezna« tako ostro in značilno in narodno-diskretno, da jc kaj! Katera moderna mama pa tudi ne bi bili dandanes ob teh žalostnih časih slabe volje, kakor hitro bi zagledali svojo višjo hčerko s kako moško osebo na smrekovi veji v tihi, uročni noči skupaj na samem tam med Triglavom in Šmarno goro ? — Med tem pa sc jc tresla razjarjena Vcveruza srdito prekrižanih rok doli med rosnimi borovnicami in mokro gozdno travo. V mesečini je fosforesciral njen obraz, podoben prekuhanemu krompirju, ki ga jc naslikal novodobno prismojen slikar in povaljal po ti pisani' mistifikaciji dva predpustna mačka . . . Potrebno omedlevico jc bila spretno in srečno opravila in odpravila; bila ji je pa res neizogibno potrebna že zaradi tiste imenitne druž-binske politese višje matere in pa šc posebno zaradi znanih farizejskih jezikov. — Na dolgo in na široko so jele vzdrhtavati razdraženi dami tanke ustnice. Oči, od togotc vroče in suhe, so ji bile seveda žc zdavnaj za večjo nevihto pravilno nabasane!
In usuli so se pelotonski pogledi na zaljubljeno dvojico!
»Veverela!« je hripavo zatrobentala razkačena milostiva. — Jezica jo jc zavedla za pol tona previsoko.
Vcveran pa Veverela sta molčala.
»U! — U? — U!--To je pa prepovedan rendez-vous!« se
jc zadrla ljuta gospa Vcvcruza zdolaj za pol tona prenizko. —
Veverela jc prva oživela in tiho zašepetala: »Vsaki rendez-vous jc prepovedan; drugače pa nič ne velja!«
»Naju žc imajo!« se je zdramil malo pozneje tudi Vcvcran in se polagoma rešil nerodne sugestije. »Veverela, ali ti nisem takoj rekel? Tvoja mama pa tudi precej vse ugane, no! — In še cclo
rimano sc izvoli jeziti! Ma foi, to jc žc višji luksus! Toda — ljubica moja, upoštevajoč kočljive razmere teb neprijetnih momentov, sc poslavljam od tebe, žal, kar v prozi in tc naglo tisočkrat objamem in poljubim. Adijo, srček! Nc zameri, ljuba duša, vidiš, meni se mudi!«
In nc da bi plaval v meglenih višavah idealnih fantomov, sc jc podvizal v poskočnih anapestih na sosednji hrast, odkoder jc z vzneseno dikcijo in pravim pesniškim vzletom krenil na nova pota in svojemu delovanju iskal motivov v realnem svetu . . . Skokoma pa si jc izmislil novo pesmico, ki jc pozneje, kakor vse druge njegove, postala narodna:
»Pa smo fantje vas'val", Pa se nismo nič bal', Pa pri nas jc korajža!«
»Ali se mi nc spraviš precej doli?!« je zarevskala Vcvcruza od spodaj na tleh s strahovitim glasom. —
Vevcrcla pa sc ni genila in jc reva nepremično čepela na svoji smrekovi veji . . .
»Ali si slišala? — Vcvercla!« seje razlegalo po tihem gozdu, da so se zbudili vsi ptički in sc trumoma veselili škandaloznega prizora...
»Ah, mama! — Luna. luna! — Mcscčnica sem — luna mc trka!« —
»Tako! Tako!« jc cvilila stara. »Lc čakaj, jaz ti bom žc dala luno in zvezde in mavrico! Kaj sta počela tukaj ?« —
»Is kom pa, mama?« —
»Nc bodi no čudna! — Kaj šc vprašuješ? — Z onegavim Vevc-ranom! Misliš, da ga nisem videla? Sram tc bodi! — Kaj sta delala?«
»Nič. Sladke koreninico sva jedla.«
»Ze dobro. Alo, brž doli, ti nemarno dekle ti!« —
Vevcrcla se je bridko zajokala . . .
»Kaj se cmcriš! — No, ali bo kaj?«
»Saj vem, da mc boš!« je ihtela mlada. Stara pa jc napela druge strune . . .
»Nič tc nc bom, nc! Le lepo doli pridi, Vcvcrcličica moja, da pojdeva skupaj domov! Lc nič se nc boj!«--
In uboga Vevcrcla sc jc dala naposled vendarle pregovoriti, kolikor tudi jc bila navihana . . . Počasi jc splezala doli med rosne borovnice, vse okapljanc od solza. Komaj pa obstane revišče pred Vcvcruzo, žc zgrabi zverinska mati svojo hčerko grdo za lase!
Luna sije.
Solncc sije.
Stari Vcvcruzcn, znan skopuh, sc jc bil vrnil z dolgega kuj>-čijskega potovanja domov, pil svojo zjutranjo cikorijo in tako jezno migal z ušesi, da se je kar veter delal! Pred njim pa jc stala njegova objokana hči, prelepa revica Vevcrcla. Oba sta molčala, vsaki po svoje, zlasti pa mlado dekle.
Trdosrčni ata Vcvcruzen so bili namreč hudoben volk v nedolžni uniformi južnoslovanskc vcvcrice!
Ta preoblečena zverina je znal tako pisano izpod čela pogledovati, da bi se ga bil ustrašil sam Mcnclik na konju! Vsaki pogled šivanka! Kar se reče — nikoli nič ni privzdignilo zagovednega tirana tisto, kar jc večno žensko. Zato se ga jc pa tudi uboga hčerka tako bala, kakor menda zlepa nikogar drugega na božjem svetu! —
Naposled je odložil žlico, se obliznil in Vcvcrelo tako cian-kalsko pogledal, da se ji jc zazibalo pred očmi! Zapuhal je parkrat kakor razžaljena mačka in se zadri v mladenko:
»Kaj? — Kaj takega sem moral zvedeti? — Plcsnovajska ljubezen! — Pa že zdaj? — Tak-lc otrok! — A? — Bolna ljubezen! — Pa tega berača se mi greš lotit? — Tebe bo satan na biciklju jemal, zapomni si to! Le kar naglo se mi izpametuj, ti brna zaljubljena! Izbij si ga iz glave! Kaj ? —Tiho! — Nc gani se mi! — Prej bo Triglav črez Savo skočil, predno se vidva dobita — ti kvatrna kavka ti! — Lc še enkrat naj kaj enakega slišim! Hodi, ti raz-kuštrano rebro Adamovo — hajd klečat!«
'Jako kanibalsko jo jc odpravil! Klasično zarobljeni pomenki Cmokavzarjcvi in Ušpcrnini so prava salonska konvcrzacija v primeri z negalantnimi besedami, katere jc izvolil uporabljati kosmati gospod hribovec Veveruzcn.
In solnce je mrknilo.
8.
»Slava Apolonu, vam pa dober večer, velečastiti gospod Vcvc-rompež!« jc ponižno pozdravljal mladi Vcvcran starega intriganta, ki jc, ležeč v svojem brlogu na hrbtu, molil vse štiri kvišku in spletal spletko za spletko . . .
»Gloria vsem muzam! — Kaj bo dobrega?« je vprašal Vc-rompež in vstal. —
»Prišel sem vas pobarat, če se vam zdim že zadosti prismojen, ali nc?«
»Izvoli sesti tukaj-lc na mehki mah, predragi mladenič! — Tako, vidiš! — Zdaj pa povej, s čim misliš, da si izpolnil zahteve višje idealne prismuknjenosti ?«
»Pesmice delam, velerodni gospod, pesmice!« —
»To je žc nekaj, no!« je dejal Veverompež in se zopet zavalil na hrbet. —
»Pa zaljubljen sem tudi!« je nadaljeval Veveran. —
»No, to jc skoraj ravno toliko vredno, kakor prvo!«
»Pa kozolce preobračam vse vprek po gozdu pa v mravljišča se na glavo postavljam«, se jc bahal mladenič, pričakujoč obile pohvale . . .
»A! — To ne zaleže mnogo!« ga je razočaral Veverompež! —
»Pa ob štore se butam, da mi potrkava po možganih!«
Lokavi intrigant je prezirljivo zmajal z glavo . . .
»Kadar sem truden in ves obtolčcn, obutan in opikan, pa poslušam, kako trava rase! Ali ni to dovolj prismojeno* častitljivi gospod?«
»Nekaj zdravega zrna je res v vsem, toda premalo! Premalo klenega zrna, prijatelj, premalo!«
»Ali, dragi gospod Veverompež, vi mc vendar nc zapustite v ti zadregi in mi gotovo pomagate, svetujoč mi kaj koristnega?« —
»No — to ti moram reči, da si vsaj na pravi poti! Toda izmisliti si moraš kaj novega! — Take neumnosti, kakršne ti uganjaš, take je že Cervantes davno, davno opisal na dolgo in široko! — Tvoje prismojenosti so lc reven plagiat! — Noreti moraš izvirno!«
»Bom . . . Tudi umreti hočem . . . šc ta teden!« se jc požuril povedati Veveran, kateremu se jc zasvetil nov žarek upanja!
Vcvcrompcžu pa so se male oči diabolski zabliskale! Komaj se je brzdal in zakrival svoje veselje, da se bo tako zlahka iznebil nevarnega rivala . . .
»Samomor?« je preudarjal kritično. »Hm, ni napačno, ne! Pa lepo tc prosim, mladi prijatelj, umori se originalno! Lc originalno!«
»O — že vem, žc vem, kako!« jc vzkliknil mladenič veselo. »Tako izvirno se ni šc nikdar nihče od tega sveta poslovil, kakor se bom jaz! Zdaj pa, upam* mi priznate, da sem prismuknjen, kolikor me je?«
»Seveda, potemtakem si res prava prismoda! Tudi najhujši sovražnik ti tega nc bo odrekal! V svetovni literaturi ti nc bo para od severa do juga, od vzhoda do zahoda! — Srednješolski dijaki te bodo krepko preklinjali, ker se bodo morali za maturo vse natanko učiti, kdaj da si prišel na svetlo, in kdaj da ti je zaklenkala zadnja
ura, in pa kaj si vse onegavil na tem malovrcdncm globusu . . . Prelagatelji vseh narodov se bodo trgali za čudno povest tvojega prismojenega življenja in- tvoje izvirne smrti. In le vse tako naredi, da nc bo lahko prevajati v tujo jezike! Sto let po tvoji smrti bodo začele skrbeti blage duše za tvojo nevcnljivo slavo ... In prišli bodo kritiki in vojskovali literarne vojske za to in to pesem, za ta in ta izraz. V potocih bo tekla zelena in črna alizarinska kri, da bi gnala mlinske kamne tri — zakaj šlo bo za to, kaj si ti mislil o ti vejici tukaj in tam o ti piki . . . Tako boš razširil slavo domačega duha po vsem omikanem svetu! Samo originalno, lepo te prosim! Lc nobenega plagiata nikar!«
Vcvcran ni bil malo ginjen po teh zavcdljivih besedah izučenega hinavca. »Gloria vsem muzam, vam pa prisrčna hvala, velečastni gospod Veverompcž! Slava Apolonu! — Lahko noč!« —
— Odslej jc mladi Vcvcran dan na dan bolj bledeval ... Da bi pa svoje grenke žalosti nc pozabil niti trenotek, in pa tudi zato, da bi dal svoji izvirni togi vidno znamenje, si jc napravil debel vozel v svoj prekrasni rep!
Tako originalno zavozlan je melanholično po gozdu skakal, dokler si ni nalczcl hudega nahoda. Toda za to ni dosti maral, ampak izposodil si je okarino!
Na to okarino je zdaj tako tanko piskal in tako žalostne mo-dulacijc izpuščal, da so gosenice umirale! Pa tudi trdnejšim hroščem jc bil kaj nevaren! Nekateri izmed njih so prostovoljno znoreli, nc da bi se dolgo pripravljali; druge pa jc gnal nepremagan stud do življenja snedenemu molohu vsakdanjega samomora v široko žrelo. Le par gluhih polžev je odneslo srečno pete in pezo svojega nc-asekuriranega življenja.
Poleg vsega tega pa je tudi prav pridno kozolcc preobračal in se z glavo ob štore bunkal. Kjer jc našel mravljišče, tam sc je hitro vanje na glavo postavil in z zadnjima nogama po zraku migal. Kdorkoli jc srečal tega reveža vseh revežev, vsakdo ga jc pomiloval . . . Vztrajnemu Vcvcranu pa to ni bilo dovolj! Kadar je obunkan in opikan ležal ves truden v travi, takrat jc pozorno motril vozal na svojem repu in tako z nazaj obrnjeno glavo premišljeval, kako bi se bolj izvirno preselil na drugi svet?
O ljubezen! Bridka ljubezen!
Sam neostriženi satan si te jc izmislil, ko so ga zobje najhuje boleli!	(Konec prihodnjič.)
Moderno kritično stališče.
Spisal Borut.
frav navadno jc, da idealist, ako nima posebno krepke individualnosti, zdaj pa zdaj zaide v Šablonski formalizem in v snovni materializem. Ne da bi zajemal sam iz sebe, ne da bi črpil kolikor možno iz svoje subjektivnosti, lovi po svetu objektivne ideje in misli, da je zadosti, ako nam jih poda v bolj ali manj lepi vnanji obliki.
Ti napaki se objektivni realisti dokaj lože izognejo. Realistom jc kot neizogiben pogoj zmeraj pred očmi geslo: Piši, kakor opazuješ; za drugo se nc brigaj! Naravno jc, da jih sili to stališče z ne-udržno močjo vedno in vedno od knjige v živo naravo in k svojemu opazovanju. Tako se v vsakem trenotku zavedajo svoje individualnosti. In to je nemala prednost te struje.
Ker objektivni realizem posebno krepko in jasno poudarja naše načelo, da sme in more biti vse, kar pozna človek vidnega in nevidnega, izraz njegove notranjosti, in ker se tega načela brezobzirno drži tudi v praksi, si je nakopal mnogo zagrizenih nasprotnikov. Da so duša vsemu antircalizmu snovnomaterialistični kritiki, temu se pač nc bo čudil, kdor se spominja našega prejšnjega dokazovanja. Dočim pri brezidejnih in temnonelogičnih dekadentih ni najti mnogo snovi, jc lc-tc pri objektivnih realistih črez mero dosti; pri objektivnih realistih je torej »Eldorado« materialističnih kritikov. Z velikim, dasi prikritim veseljem brozgajo po njih »nemoralnih« popisih, razkrajajo njih »gabne« junake in sc hudujejo na njih »materialistične« tendence.
Pred vsem kali tem kritikom srčni mir strašni dilema glede resničnosti in neresničnosti realističnih snovi. Danes se jim zdi svet, kakor ga slikajo realisti, »gola fotografija« realnega sveta, jutri zopet menijo, da jc vse skupaj, kar nam prikazujejo realisti, pravzaprav lc »gnusna, lažniva« paslika istinitih razmer.
O »goli istini« izpregovorimo morda pozneje kaj.
Kar sc pa dostajc »lažnivosti« — vi vsi, kar vas jc, vi Homerji, Shakcspcarji, Goetheji . . . ali veste, kaj ste vi ? Vi ste — lažniki. Tudi vaše slike o svetu se ne ujemajo z resničnimi odnošaji. Nihče šc ni videl vaših boginj, vaših duhov in hudičev, kakor ni šc nihče videl nikdar onih propalic, ki nastopajo po realističnih romanih. No, mi
10
tujim in domačim realistom samo čestitamo na tako odlični, čeprav »lažnivi« družbi. Obenem pa konstatujemo, v kake neskladnosti vodi snovni materializem, vedno poudarjajoč snovi in le snovi.
Da bi objektivni realizem čim lože vrgli ob tla, so si snovni materialisti izmislili bajko, češ, da glavni namen realističnih spisov jc — »vzgojevati in poboljŠavati«. Snovni materialisti in izmed njih šc posebno moralisti, ki si nc morejo misliti spisa brez »ususa delphini«, obračajo stvar cclo tako, kakor da so se realisti sami izjavili v tem smislu. Na takih umišljenih podstavah seveda ni težko kar z enim samim hladnokrvnim zamahom obglaviti ves realizem, češ, kakšno vrednost imej smer, ki šc svojega priznanega smotra ne le ne doseza, marveč mu celo nasprotuje!
To je vse prav lepo in na videz prav logično, toda ona pre-misa je neresnična: mi vemo, da realisti nc smatrajo poboljševanja kot glavnega namena svojih romanov. Ako bi to kdaj storili, bi podpisali sami sebi in svojemu umetništvu testament.
Kakor sploh ni in ne more biti naloga umetnosti, da zastopaj kak etiški princip, kak znanstven sistem ali kak verski nazor, tako tudi nc more biti glavni namen realistov umetnikov, da bi poučevali in »svarili«. Kakšen razloček pa bi bil siccr med realističnim romanom in med kako pridigo? Bistven gotovo ne; pridiga bi imela edini namen, da poučuj, roman pa glavni ta namen.
Ako imajo umetniški proizvodi kdaj kako moralizujočo ali drugo takšno tendenco — in po navadi jo res imajo — jo morejo imeti le kot nekaj postranskega; vsaki umetnik bodi najprej umetnik in potem šele, ako hoče, tudi filozof ali učitelj. Siccr pa lahko rečemo, da tcndcnca ni baš prednost kakega umetniškega dela. Cim bolj se zna umetnik cmancipovati od snovi, realne in idejne, čim bolj jo rabi lc kot pripomoček za izražanje svoje notranjosti — ali z drugimi besedami — čim subjektivnejši jc napram nji, tem dovršenejši jc v umetniškem obziru njegov umotvor, tem bolj je občečloveški.
Vsi oni torej, ki napadajo kako umetniško delo zaradi njegove tendence, tega dela nc sodijo z umetniškega stališča po njegovi absolutni umetniški veljavi, nego s postranskega stališča po njegovi postranski veljavi v etiškem, filozofskem ali verskem pogledu. Oni ne razločujejo med pisateljem kot umetnikom in med pisateljem kot učenjakom, ampak ga occnjujcjo tako, kakor da jc spisal v prvi vrsti kak filozofski sistem, kak politiški članek ali molitvenik. Dobro! Samo naj se potem ne bahajo, da so podali umetniško kritiko, da so dotičnega umetnika »umorili«, ali karsibodi, kajti, najsi tudi dokažejo,
da so vse ideje v njegovem proizvodu krive, vsi prizori nedostojni, vse tendenco nemoralne, proizvod jc morda vendar umetniški in to tem bolj, čim večja umetniška individualnost skozenj proseva, in čim bolj jc v njem izražena.
Raz to stališče treba nazirati tudi objektivni realizem.
Ako nam slikajo objektivni realisti!) z veliko natančnostjo nemoralne ljudi in pikantne prizore, ako govore v svojih romanih o materialističnih idejah in hipotezah, kakor so atavizem, podcdljivost itd., nc delajo tega zato, da bi zbujali v nas s surovo golo snovjo surove strasti, oziroma, da bi zagovarjali znanstveno vrednost teh teorij, nego vse to so jim samo pripomočki, s katerimi nas izkušajo pripraviti do tega, da z njimi vred občutimo strašno bedo človeštva, da se nam rodi usmiljenje do ubogih, teptanih bitij, katerih nemoralna podivjanost nc izvira toliko iz svobodne volje, kolikor iz nesrečnih družabnih razmer, iz nezdravega »milieuja«, v katerem so se rodila, in v katerem so v/.rasla. Objektivni realisti nam hude na eni strani globok čut popolne odvisnosti in nezmožnosti napram naravnim močem, ki delajo z nami, kakor se jim poljubi, napram življenju, kateremu so naši ideali prazen nič — na drugi strani pa nas navdajajo s trdnim zaupanjem, z gorečo ljubeznijo do življenja, do narave, ki jc ne smemo sovražiti, kateri nc smemo nasprotovati, dasi nas tepe, nego moramo verovati vanjo. Ona žc ve, zakaj nas muči in trapi; ona ima s človeštvom gotovo svoje posebne namene, ki jih mi niti razumeti ne moremo; kadar pride za to čas, zaceli že sama vse rane...
Evo vam biserov, skritih za lupinami! No, naši snovni materialist teh biserov nc poiščejo, ampak so kakor otroci; od zunaj otipavajo školjko, se jeze na trde, morda nekoliko nesimetrične ali cclo blatne lupine in zavržejo nazadnje vse skupaj kot nič vredno stvar, nc pa da bi lupine razgrnili in si iz njih vzeli zaklad.
Upodabljajoč taka in enaka čuvstva, pa objektivni realisti šc nikakor nc poudarjajo absolutne vrednosti teh čuvstev v kateremkoli pogledu; nočejo nam jih vsiliti, niti jih nc hvalijo, niti nc grajajo, nego se jih le odkritosrčno izpovedajo pred vsem človeštvom. »Tako smo čutili mi,« pravijo; »čutite tudi vi z nami, ako hočete in morete!« Oni nam poročajo samo dejstva brez komentarja. Ko bi svoja čuvstva obenem obsojali ali hvalili, bi dajali s tem že svojim delom tendcnco, a ta bi morala biti tudi v tem, kakor sploh v vsakem primeru le postranska stvar. —
') V mislih so nam tu n. pr. »Les Rougon-Macquart« E. Zolc.
Toda tudi nc glede na vse naše dosedanje dokazovanje bi bilo skoz in skoz krivo, ako bi ocenjevali realistična in sploh umetniška dela s kateregasibodi moralnega stališča.
Koliko nasprotujočih si etičnih nazorov je že bilo in jih je še pri različnih narodih, in vendar imajo vsi ti narodi eno in isto umetnost. Tudi moralni nazori našega časa niso nič absolutnega, nego se vedno in vedno izpreminjajo, kakor baš človeštvo napreduje; nc smemo jih torej šteti za kriterij pri vprašanju, ali je kak proizvod sploh umetniški, ali nc.
Takisto jih nc moremo rabiti za kriterij pri vprašanju, ima-li večjo ali manjšo umetniško vrednost kak umetniški proizvod.
Grki so imeli gotovo dosti manj razvita, slabša etiška načela, nego jih imamo mi kristjani. In vendar njih kiparstvo, ki je pristen izraz njih za nas semtertja moralno inferiornih čuvstev, daleč nad-kriljuje kiparstvo srednjega veka in nove dobe.
Potem pa šc nekaj. Ako se postavimo na tako moralno stališče, kako naj sodimo o kakem subjektivno »nemoralnem« umetniku? Ako smo povsem dosledni, moramo njegovim delom odreči vsako umetniško veljavo; ako pa smo manj dosledni, bi ga siccr priznali kot umetnika, toda samo kot inferiornega, in postavili bi nadenj vse »moralne« umetnike. Skoz in skoz »moralni« pesnik »Abunc Solimana« bi potemtakem kraljeval visoko nad »nemoralnim« Heinejem ali Verlainom.
Kar smo omenili tu glede moralistov, velja »mutatis mutandis« tudi za vse tiste kritike, ki stoje na kateremkoli verskem, krščanskem ali še ožjem stališču. Teoretično vrednost teh stališč smo osvetlili žc zgoraj; sedaj si ogledimo samo šc njih dejanski uspeh.
Svoje stališče zagovarjajo ti kritiki tako-le:
Versko stališče, pravijo, je neizogibno; kajti, »kdor bi se postavil na ne versko stališče, ta bi moral dosledno zavreči najlepše bisere svetovne literature, ki so do malega vsi versko »nadahnjeni«. Potem pa naštevajo: »Odisejo«, »Božjo komedijo«, »Osvobojeni Jerusalem«, »Izgubljeni raj«, »Vede«, Shakespearjeve in Schillcrjcvc drame in končno tudi — Goethejevega »Fausta«.')
1) Da jc Goethejev Faust versko delo, to jc najnovejša iznajdba teh kritikov! Kolikor jc znano nam, ki nimamo diplome, je rešen v ti drami človeškega življenja problem z golim dejanskim človekoljubjem. — Pa pustimo to! Tudi »umetniški« kritiki ne morejo preštudirati kar vsakega obskurnega delca, ki jc je kdo kdaj zagrešil. Da pa Goethejevega Fausta »ni možno umeti brez verskega stališča«, to pa priznamo. Ker nastopajo v njem Bog, angelji, svetniki in hudiči, jc očividno potrebno, da bodi vsakdo, ki se ga loti, podkovan vsaj v — malem katekizmu.
Kaj ne, kako jasno, kako logično! A vkljub vsi logiki to umetno postavljanje in razstavljanje besedic »verski« in »neverski« ni nič drugega, nego prazno dialektično igračkanjc brez sleherne vrednosti. Stotič bodi ponovljeno: Stališče v umetnosti ne bodi ni versko, ni neversko, kajti tudi to stališče bi bilo omejeno in zato nerabno — vsi ljudje niso brezverci — nego stališče v umetnosti bodi — umetniško, in ker jc umetnost sama občečloveška, vsekakor občečloveško. Če pa žc iz katerihkoli obzirov nc more biti tako, pa bodi vsaj dosledno in se opiraj na trdno definicijo o umetnosti!
Take definicije iščeš pri naših stališčarjih zaman.
In tudi doslednosti iščeš pri njih zaman.
Svoje omejeno stališče označujejo sami tako-le: »Zato se mi brez nedoslednosti stavimo na stališče, da je naša katoliška vera gola resnica, in obenem jako cenimo in slavimo proizvode svetovne literature.« Oni torej ne »cenijo« samo vernega Danteja, nego cenijo tudi brezverskega Goetheja ali Ilcincja ali Turgcnjcva, in pripozna-vajo, da so tudi proizvodi teh pisateljev, če žc nc kaj izvrstnega, pa vsaj nekaj »vredni«.
Našim kritikom sc morebiti ni nc sanja, da bijejo s tem zaključkom sami sebe po zobeh. In vendar je tako. Kajti dočim poudarjajo na vse grlo, da mora kritik, ki bi se »postavil na brez-versko stališče, dosledno zavreči prav vsaki umotvor, ki ni brez-verski« — jim kar noče v glavo, da velja isto načelo tudi za katoliškega kritika, in da mora tudi katoliški kritik, ako noče zabresti v protislovje, dosledno odklanjati vsaki umotvor, ki ni — katoliški.
Ker pripoznavajo naši kritiki poleg specifično krščanskih umetnikov tudi nekrščanske ali cclo brezverske, zato njih stališče ni več krščansko, oziroma versko, nego vsekakor splošnejše.
Dosledno krščansko stališče jc tem kritikom samim grozno ne-prilično, in poslužujejo se ga samo takrat, kadar se jim zdi potrebno, da »umore« kakega domačega pesnika ali pisatelja.
Kakor žonglerji v cirkusu svoje medene krogle, tako premetavajo oni psevdokritiki svoja »kritična« stališča, da se človeku kar bliska pred očmi. Zdaj prileti na vrh katoliško, zdaj krščansko, zdaj cclo le versko stališče. V isti sapi, ko grajajo Aškerca s krščanskega stališča, hvalijo Ilijado z verskega.
• Preostaje nam sedaj še, da izpregovorimo o »pohujšanju«. Kar jc pri kometu rep, to je namreč pri moralistih pohujšanje. Kakor senca jim jc vedno za petami in jih plaši in straši.
Torej naj umetnik samo zaradi tega, ker se jc bati slabih vplivov bodisi na nezrelo mladino ali pa celo na »dorasle«, zataji v umetniškem delu svojo individualnost, najdražji zaklad, ki ga hrani, edino sredstvo, s katerim morda pribori svojemu proizvodu umetniško vrednost in trajno veljavo?! Taka insinuacija pač ni nič manj nesmiselna, kakor če bi kdo zahteval, naj se odpravi žcleznica spričo mnogih nesreč, ki sc na nji dogajajo. Kdor sc boji, ostani doma za pečjo ali pa potuj peš, samo pogumnejših ljudi nc nadleguj s svojim zoprnim javkanjem!
Nc rečemo, da nc bi mogli neke vrste spisi pohujšati nezrele mladine, zanikujemo pa to glede doraslih. Kako je možno varovati mladino takih knjig, o tem razpravljati ni naša naloga; o tem naj premišljujejo vzgojitelji in učitelji. Doraslega človeka pa, ki ga oblada in pohujša kaka nedostojna, toda umetniški obdelana snov, takega človeka proglasimo kar a priori za pokvarjenca, ki ga nikakor ni možno še bolj pohujšati, pa bodi knjiga, ki jo čita, »nemoralna«, kakor lc hoče; kajti ako niti napram hladnim, bledim posnetkom iz življenja — in taki posnetki so vendar tudi v najboljšem primeru vsi umetniški proizvodi — nc more obdržati moralnega ravnovesja, kako naj ga obdrži napram vročim, mamečim prelestim realnega življenja samega, ki se prav malo zmeni za to, ali pohujšuje, ali ne, in kateremu se ni mogoče ogniti na tako preprost način, kakor kakemu »nevarnemu« spisu! Čc se kdo po umotvorih pohujša, je vedno sam kriv.
Pri umetniškem — poudarjamo — umetniškem delu more govoriti o pohujševanju samo snoven materialist. Pravi poznavatelj umetnosti se ne ozira nikdar na snov, kakršna jc sama po sebi, ampak vedno lc na to, kaj jc po nji izraženo, in kako je izraženo. Snov nc lc da nima v umetnosti nobenega pomena, nego baš obratno — čim neznatnejša je, tem večja jc zasluga umetnikova, ki jo jc znal navzlic temu porabiti. Kaj pomenijo zvezde, krasne cvetice, lepe ženske, to čutijo tudi navadni ljudje. Drugače pa je z neimenitnimi ali cclo grdimi stvarmi; Ic-tc nam predstavi subjektivni umetnik s take strani, da zasledimo tudi v njih nekaj zanimivega. In prav tu se pokaže umetnikova moč.
Da prisvaja človeštvo od stoletja do stoletja vedno več snovi umetniškemu ustvarjanju, prav to je znak velikanskega razvoja človeškega. Kako malo umetniških motivov so imeli n. pr. stari He-brejci! Porabljati so vedeli skoro izključno lc teološke ideje; vse
drugo jim jc bila mrtva tvarina, kateri niso znali izvabiti iskre. Danes je pač drugače, a nikakor nc slabše.')
Ponovimo Še enkrat ob kratkem jedro svojega dokazovanja: Vsa snovno-materialistična stališča, posebič vsa moralna, verska, dogmatiČna in narodna, so pač razna stališča glede raznih načinov umetniškega izražanja ali glede raznih snovi ali raznih čuvstev, nobeno izmed njih pa ni umetniško stališče »kat' cxochčn«, nego vsako izmed njih jc omejeno in pretesno.
»Odlomke velike izpovedi« imenujejo kritiki dela velikega pesnika Goetheja; take »izpovedi« napram občemu človeštvu so pač tudi proizvodi vseh drugih slavnih umetnikov. Svobodno so le-ti v svojih umotvorih izražali svoj obup in svoje veselje, svoje molitve in svoje kletve, svoje poltnc zmote in svojo angeljsko nežnost. Malo so se brigali za tesnosrčne kritike; »pritoževali sc niso veliko o premah prostosti«, nego so si jo čisto navadno kar — prisvajali. S tem so vsekakor dokazali oni velikani svojo duševno nadvlado nad nami, ki šele v dolgih člankih dokazujemo to samo po sebi umevno, umetniško svobodo; pokazali pa so s tem tudi — pot našim pesnikom in pisateljem.
l) Naj omenimo na tem mestu še dve opredelbi o umetnosti, ki se z našo zgoraj navedeno definicijo bistveno ujemata. Prvo je izrekel nemški pisatelj in kritik H. Bahr, drugo pa nemški pesnik R. Dchml.
. . Das Leben fühlen, durch das Gefühl das Wesen aus der Hülle holen, fühlend sich selber in den Dingen und die Dinge in sich selber und seine Einheit mit der Schöpfung finden — das war immer der Sinn der Kunst . . .«
»Was ist denn Künstlerschaft anderes, als die Fähigkeit, die Welt vom Ich aus so zum Ausdruck zu bringen, dass diese Ichwelt nun auch anderen sinnliches Besitzthum wird, werden kann oder muss!«
Kakor mi, tako tudi ta dva umetnika ne razločujeta niti med snovmi, niti med čuvstvi, niti med načini umetniškega izražanja.
Veš, kako je bilo tisti čas?
veš, kako je bilo tisti čas?	Skozi streho senčnatih je vej
Skupaj sva sedela in slonela	Solnčni žarek se prikradel k nama —
Ti ob meni si, ob tebi jaz,	Kot ta žarek, dekle moje, glej:
In ljubezen v srcih je gorela.	V duši čista jc ljubezen sama!
In ko željno sem ozrl se v te, Lica, dekle, so ti pobledcla -t Meni vztrepetalo je srce, Oh, in duša me jc zabolela!
E. Gangl.
Fata morgana.
Pise Evgen Štefanič. (Dalje.) VII.
azen navadnih sprejemnih večerov sta napravljala dvorni svetnik Langman in njegova soproga, Rošerjeva sestra, v zimski sezoni več soarej, na katere sta vabila mnogo gospode, zlasti iz višjih uradniških krogov dunajskih. Tak večer sta napravila Langmanova dne 27. januarja — baš ko sta Še bili Rošerica in Dana na Dunaju.
Lepi, veliki prostori so bili sijajno razsvetljeni. V dolgem plesnem salonu, kjer je stal le klavir in ob stenah mehki divani pa mehke stolice ter ob vhodu dve lepi palmi, jc visela raz strop bogata svetilka najmodernejšega sistema.
Sluge v livrejah s svetlimi, bleščečimi gumbi so hodili neslišno po sobah semtertja in, srečujoč se, govorili takisto tiho, dasi šc niso prihajali gostje. Obraze so zvijali v resne, mračne, važne gube, kakor bi imeli rešiti težke probleme, a imeli niso sedaj drugega posla, nego da so — čakali.
V svoji sobi je dovrševala gospa dvornega svetnika svojo toaleto. Na mehkem, nizkem fotelju jc sedela Rošerica že napravljena; sledila jc z očmi vsakemu gibljaju svoje svakinje.
Z drobnimi, kratkimi prstiči si je le-ta pripenjala še tu in tam kaj po svoji črnorumeni obleki, sedaj tu, sedaj tam uravnavala ko-drček ter si navezavala na vrat niz biserov.
Zdajci je Rošerica globoko zdihnila.
»Nikar nc zdihuj, ljuba moja; saj te nisem hotela žaliti,« je dejala svetnikovka ter jc obrnila od zrcala proti Rošerici polovico svojega debeluhastega obraza.
»Hotela sem te opozoriti na nedostatke tvoje hčere. Seveda je samota največ vzrok njene prenapete pobožnosti in pa — oprosti — njene nedostatne omike.«
»Prosim te.«
»Nc, nikar nc govori — povem ti odkrito, da bi morala biti Dana v svojih razmerah izobražena povsem drugače in boljše. Saj si slišala kakor jaz — ko se je oni teden govorilo v krogu o tem in onem, ni vedela ona o nobeni stvari ničesar. Ni imela pojma o najbolj
znanih svetovnih pisateljih, niti o slikarstvu, niti o klasični glasbi, dočim so vsa druga dekleta njenih let govorila — kakor si videla — o vsem tem tako lahko kakor o svojih oblekah in klobukih.«
»Draga moja, ne očitaj mi, ker tu ni kriv nihče! Dana ni imela nikdar veselja do učenja in do knjig; zato pa je tem pridnejša in pripravnejša za vsako delo. Sama reci, ali sva vedeli medve kaj o vsem tem, kar mi tu govoriš, pa sva se vendar omožili.«
»Prav — toda svet napreduje vedno bolj, zato se tudi od ženstva zahteva dandanes več nego nekdaj.«
»Pomisli tudi, ljuba moja, da jc Danina želja, da ostane vedno lc na deželi in da sva prišli k vam le na mnogo tvoje prigovarjanje, in Bog ve, kako dolgo naju zopet ne bo več v take kroge.«
»Pa če bi morala Dana, ko se omoži, ostaviti deželo ter priti z možem, recimo sem-lc?«
»Ah, nc bo prilike, veruj mi.«
»Kdo ve? — Dekle je lepo in bogato; možem iz naših krogov je pa treba denarja, dasi so v visokih službah.« —
»Dana noče celo nič slišati o možitvi od zadnje —« »Uh, kakofa si ti provincijalka!« jc vzkliknila svetnikovka priljubljeno svojo frazo slovenski, potem pa dostavila nemški: »Ali veruješ v take otročarije?« . . .
Lahno potrkavši, je vstopila Dana v novi, beli krepovi obleki, pošiti s finimi, svctlo-modrimi trakovi; krog pasu je imela za dlan Širok istobarven trak, ki je bil zadaj zvezan v umetno, široko petij o, a njegova konca sta sc spuščala doli po obleki prav do roba širokega krila. V temnih laseh je imela šopek svežih potočnic.
»No, glej, glej, kako je mična naša provincijalka,« jc dejala Langmanica, smehljaje se; potem pa dodala, kakor bi nadaljevala prejšnji pogovor:
»Draga Adela, pojdi, če žc hočeš, toda njo mi lc pusti; ona se mora priučiti takemu življenju. Nekoliko se jc že — kaj ne da, mala ?«
»Še vedno mi jc težko in nerodno, tetka, in tudi upanja nimam, da bi se vdala tako kmalu; jaz sem tako grozno nerodna in tako silno v zadregi —«
»O moja refna, mala provincijalka!« jc rekla svetnikovka zopet slovenski; vstala jc, stopila k Dani, ji privzdignila'glavo ter jo vprašala: »Ali ti kaj močno bije srčece, ker pride nocoj tudi tisti tvoj Ncmcc, ki tc gleda tako čudno?«
»Nc maram ga!« jc dejala Dana, ko so stopale vse tri po mehkih, debelih preprogah v salon . . .
Dva dni pred tem večerom jc bil prinesel sluga gospem, ki so šc sedele po zajutrku dolgo v obednici ter se pogovarjale, posctnico ter dejal, da je dotični gospod vprašal po gospe Rošerjevi. Bil je to Nemec, ki jc bil res prišel na Dunaj ter zvest svoji obljubi res po-setil Rošerico in Dano.
Siccr sc jc Nemec vrlo zavedal, da pač ni tako intimen znanec, da bi ju moral ali smel posetiti, toda njegov hladni, računjajoči razum je prevladal tudi to pot ter mu velel: zakaj nc? Na tujem jc človek vesel, čc sreča znanca-rojaka in čeprav ni ta znancc-rojak Bog vc kako intimen.
Rošerica ga jc sprejela prijazno, Dana pa hladno. Ko ga je zagledala, se je takoj spomnila onega njegovega pogovora z Olgo.
Toda to ga ni skrbelo; ukušal je, da sc tem bolj prikupi go-spema, in konec poseta jc dobil zadoščenje, da ga je vprašala Lang-manica, kako dolgo ostane še na Dunaju.
Ko ji je dejal, da ostane šc nekaj dni, ga je povabila na sijajno soarejo — in to je smatral Nemec za posebno odlikovanje in dobro znamenje.
Večer jc bil jako živahen. Gostje so se razdelili na več skupin, kakor je nanesel slučaj, ali kakor jc kazalo komu bolje.
Dvornega svetnika, velikega diplomata I^angmana so obstopili in se mu laskali vsi oni, ki so se nadejali od njega kakršnesibodi pomoči v svoji karijeri; vsakdo je upal, da ostane naposled vendar vsaj za trenotek z njim sam, ter da mu pri ti priliki namigne o svoji želji.
Njegova žena jc prijela Dano, rdečo kakor makov cvct, za roko, ji pošepetala na uho: »Du kleine Landpomeranze!« ter jo peljala do divana, kjer jc sedelo več deklet in se zabavalo z mladimi gospodi, večinoma poročniki in mladimi uradniki.
Postala je tam nekoliko z njo, da jo je v vedla v pogovor, potem pa odšla. Ustavljala se ni nikjer dolgo, a bila jc povsod; sedaj se jc tu šalila z mladim svetom, sedaj tam v krogu politikov zinila kako besedo o politiki, potem je stopila v kolo, kjer so sc dame razgovarjale o najnovejši modi ter dodala svojo sodbo; a čc je vstopil nov gost, ga je takoj videla, sprejela naj ljubezni vejše ter ga hitro v vedla v krog, kjer se jc čutil najbolj domačega.
Dani je bilo kmalu neprijetno v krogu mladega, šalečega se sveta. Govoriti ni znala kakor drugi: lehkotno, živo, duhovito, četudi
brczmisclno; zato je v prvem ugodnem trenotku zbežala k svoji materi, ki jc bila v krogu starejših dam.
Kar sc ji zopet približa svetnikovka ob roki mladega gospoda.
»Evo ti, Dana, to je naš strafnik, tudi Slofcncc — g. Rodič,« jc dejala slovenski, a potem nemški: »to pa jc moja nečakinja.«
»Prepuščam jo vam, gospod doktor,« je nadaljevala nemški -»nji jc vsa naša družba nekam neprijetna, ker jc še ni vajena.«
Rodič in Dana sta se poklonila drug drugemu, potem pa je rekla Dana slovenski:
»Poznala sem vas po imenu, gospod doktor!«
»Jaz vas tudi, ako sc ne motim — ali niste tam v bližini mesta M . . . ?«
»Da, od tam. Pravili so, da pridete tudi vi k nam za zdravnika — ali ne?
»Morebiti, gotovo šc ni.«
Dana, ki je doma s svojimi stariši, bratom in prijateljicami govorila največ in najraje lc ncm>ki ter celo trdila, da slovenščine ne zna dobro, je bila nocoj sredi tuje druščine vesela, da jc mogla z Rodičem govoriti slovenski.
RoŠcrica sc jima je pridružila, in kmalu so bili vsi trije v živahnem slovenskem pogovoru.
Ujemati so sc v ljubezni do istega kraja; zato so govorili o njem, o ljudeh in o vsem, kar se je tikalo njega, prav oduševljeno.
»Vaša mamica je prišla sama k nam, gospod doktor, ker jc mislila, da bi utegnil imeti moj mož pri vašem imenovanju kaj vpliva,« jc povedala Rošerica.
Rodič je lahno zardel, se začudil, nasmehnil ter dejal:
»Čudna ženska! Dan na dan dobivam list za listom; kliče me, vabi in prosi, naj vendar prosim za tisto zdravniško službo.«
»Ubožica!« je dejala Rošerica sočutno.
»Ali vam bode žal ostaviti Dunaj?« je vprašala Dana.
»Da, gotovo žal.«
»Radi družbe?« jc vprašala naivno-radovedno Dana, toda RoŠcrica jo je pogledala pomenljivo karajoče, da jc zardela še močneje.
Rodič, ki je vse zapazil, je dejal mirno z lahkim nasmehom:
»Ne radi družbe, radi svoje stroke, gospica! Na deželi nc bom imel prilike, da bi nadaljeval svoje študije in se spopolnjeval.«
»A tako?« jc rekla Dana, dasi ga pravzaprav niti umela ni.
V tem je pristopila svetnikovka z N'emccm ter rekla:
»Zdaj je prišel nekdo k meni ter tožil, da se nocoj v mojem salonu mnogo govori po ruski.«
»Po ruski?« jc .vprašala Rošerica.
»No da; jaz sem rekla, naj se nikar nc boji, ker je to le slovenska, ne ruska govorica; a zdaj sem vam pripeljala še enega vaših. — Poznate sc vsi, kaj nc da? Pazite samo, da mi ne govorite slovenski preglasno, kajti tam je dopisovatelj našega »Tagblatta«, pa bi se lahko zgodilo, da bi jutri čitali: »V Langmanovem salonu je bila sinoči silna slovanska zarota«.«
Rekla jc vse to na pol šaljivo, na pol resno, jim zažugala s kazavcem ter naglo odšla.
Nemec jc pozdravil vse tri ter potem uprl v Dano tako dolg pogled, da jo jc spravil v silno zadrego.
»Nesramnež!« si je mislila v svojem srcu Dana, sc obrnila k Rodiču ter ga vprašala:
»In vi, gospod doktor, kdaj pridete k nam, to jc: doli v naš kraj, ako vas bodo imenovali?«
»Ako mc bodo res, pridem spomladi.«
»Ah, to bo imenitno,« je dostavil Nemec.
»Do danes vas nisem še videla tu-lc pri teti,« je dejala Dana Rodiču.
»Zadrževali so mc opravki in mnoge sitnosti, da me res dolgo ni bilo tu.«
»Aha!« — se je vmešal Ncmcc v pogovor — danes je prišel, ker sem mu včeraj povedal, da je tu nečakinja gospe svetnikove.« —
»O gospodični Rošcrjcvi mi jc pravila gospa Langmanova mnogo prej nego ti — ko gospice še ni bilo tukaj; a dasi sem res želel spoznati svojo bližnjo rojakinjo, vendar nikakor nisem utegnil priti«.
»No, no, ti, ki si se vedno bal in ogibal znanja z lepim spolom, si že res vrlo napredoval A vi, gospica, si tc besede lahko zapišete v bclcžnico, kajti zastavim svojo moško besedo, da tako ni še govoril o nobeni ženski.«
»Zato pa veste, gospod doktor, da znam ceniti vaše redke besede in redko vašo lastnost,« je rekla Dana.
»Opreznosti jc treba,« si jc mislil Nemec, potem pa se navidezno začudil, kakor da je šele sedaj slišal godbo iz plesnega salona, sc^ poklonil Dani ter jo prosil, da bi smel z njo plesati.
Poklonil sc je Rošerici, namignil Rodiču ter odšel z Dano v plesno dvorano.
»A vi ne pleŠetc, gospod doktor?« je vprašala Rošerica Rodiča.
»Ne!« jc odgovoril zdravnik. —•
Rošerica se je pridružila skrbnim materam, ki so gledale svoje hčerke v lahnem plesu; zdravnik je pa postal malu tu, malo tam ter kmalu potem odšel.
Ob eni popolnoči je prišla Dana v svojo sobo, pokleknila, kakršna jc bila — v plesni toaleti — pred razpelo ter dolgo kleče molila.
Toda sredi molitve so ji uhajale misli na današnji večer, in jezila se je, da ji danes molitev ne gre prav iz srca.
Potem se jc naglo razpravila, naglo legla ter takoj ugasila luč in se silila, da bi zaspala. Toda spanca lc ni hotelo biti. Ncbroj misli se ji je podilo po glavi, in srce ji jc bilo močno.
Izkušala jc moliti, šteti, da bi v tem zaspala, a kar tudi to ni nič pomagalo, je jemo vrgla raz sebe pretoplo odejo, prižgala luč, oblekla gorko haljo, obšito s finim astrahanom, obula baržunaste cipclc ter sedla k pisalni mizi; in vse, kar ji jc vrelo v možganih, je vrgla na papir ter napisala Olgi sledeče pismo:
»Ljuba Olga!
Pišem Ti ob dveh po noči, ker nc morem spati, in spati nc morem gotovo radi tistega bedastega Nemca, ki me je mučil nocoj skoro ves večer. Kaj mi hoče? Zakaj naju je posetil? Antipatija zoprna! Bog mi odpusti!
In ako bi tudi nc bil njegov prijatelj (nocoj mi jc siccr pravil, da prijatelj onega ni nikdar bil, ker se nista mogla baje nikoli umeti), ali akotudi nebi bil z njim prav nič znan, bi mi bil vendar prav tako zoprn, kakor mi jc.
Vem, da si bodeš mislila, da je ta antipatija v nasprotju z mojo vero in mojo pobožnostjo, ali jaz si nc morem pomagati, niti se premagati.
In morda bi se bila drugače nocoj v prvič dobro zabavala.
Prišel jc namreč doktor Rodič, veš, tisti, ki jc prosil k nam za okrajnega zdravnika — h propös, saj je tvoj znancc. No, on jc domači zdravnik moje tete, in meni jc takoj ugajal, dasi sem govorila z njim le nekaj navadnih fraz. Popolnoma drugače se vede, nego ti nacifrani mladi ljudje, ki zahajajo sem k teti.
Veš, kako jc prišel k teti? Nekega dne sta se teta in stric peljala na izprehod v bližnjo okolico. Prišedši iz mesta, je kočijaž konja nekoliko pognal, a ta sta začela dirjati in dirjati; v tem hipu jc hotel otrok črez cesto, in mahoma jc bil pod konjema. Voz jc bil
odprt; misli si: Teta je videla nevarnost, a ni mogla niti zavpiti od samega strahu ; potem je videla preplašeno mater, ki je planila iz hiše z izbočenimi očmi, — čula jc neki krik, a potem — ni videla in slišala dolgo nič.
Zvrnila se je v kočiji nazaj ter se onesvestila. Stric jc poslal iskat najbližjega zdravnika, najbližji jc pa bil slučajno Rodič. Teta jc prav zadovoljna z njim ter noče nič čuti o njegovem odhodu.
Kako sem bila radovedna nanj, ko mi je teta pravila o njem, ali kakor nalašč ga ni bilo, ker sem ga želela. Mislila sem, da ga spoznam šele doma, toda nocoj je vendarle prišel.
Ti si tudi rekla, kaj ne, da Ti jc bil simpatičen takoj, ko so Ti ga predstavili. — Toda kaj čenčam nocoj o možeh, saj sem sklenila za trdno, da nočem, da bi me še kateri zanimal. Občevati moram z njimi, ker ni drugače ali — hočem, da grem mimo njih kakor mimo kipov?
Moja teta jc dobra, samo velikomestna dama je, jaz pa »refna provincijalka«, kakor mi vedno pravi. Strogo pasi na ugled svoje hiše, in sreča ji sije raz obraz, ko hvalijo njo ali strica.
Povem Ti odkrito, da komaj čakam ure, ko pridem zopet domov; tu se nc čutim domače, toda teta naju nc pusti, posebno mene nc, češ, da se moram naučiti, kako se živi med velikim svetom, toda rečem Ti, da sem vsaki dan bolj nerodna in bolj — nezadovoljna.
Veš, če pride Rodič k nam, bode on edini naš moški gost. Nemec mi je dal siccr sladko nado, da pripelje k nam v počitkih svojega brata, bogoslovskcga profesorja na tukajšnjem semenišču, ki pride baje k njemu na počitnicc. Jaz si kar ne morem misliti brata tega ciničnega Nemca kot duhovnika. Gorje mu, ako ni drugačen, nego jc ta njegov sebični, špekulativni brat. Kaj sem hotela ? Morala sem lagati ter reči, da nas bode jako veselilo.
Zakaj ne more, ne sme človek govoriti tako, kakor misli r Zakaj mu nisem mogla reči: Ni treba, da pridete; odveč mi je že en Ncmcc, kaj pa Šele dva!
Toda nc; laskati se moraš. — Oh, bedasti svet!
Zdenka mi jc pisala, da jo vabiš k sebi v Trst; daj, daj, saj jc revica tako potrebna razvedrila; nanjo so tudi prišle vse nesreče obenem.
Oh, Ti si nc moreš niti misliti, kako zna ta Nemec računiti. Izprehajaje se po dvorani, se Ti hipoma ustavi, vzdigne glavo, pogleda v strop, in pri tem mu štrli njegov »vnebovpijoči nos«, kakor si ga Ti imenovala, in njegove široke nozdrvi so tedaj obrnjene
navpik proti stropu. Mahoma Ti izračuni, koliko oseb bi lehko stalo v dvorani, koliko nese taka-le hiša hišnemu gospodarju, koliko bi stalo, če bi bila tako in nc tako zgrajena — ah, povem Ti, da ga jc imenitno poslušati . . .
Rodič je obetal, da pride šc k nama, predno odpotujeva, in tedaj, upam, da se pogovorim kaj več z njim. Nemca nc bo več, hvala Bogu, ker mora odriniti.
Rodič ni nikdar vesel, morda jc pa »ranjen«. .
Glej, kakšni so prijatelji!
Nemec mi je po ovinkih pravil mnogo nelepih reči o P.... u ter mi dejal, da sem baš za časa izpregledala, kakov propad jc bil pred menoj. Laskal in dvoril mi je pa nocoj tako, da moram res misliti, da bi me rad ujel — toda saj veš, da gre celo neumna žival le enkrat na led.
Zdaj sem sama zgolj kamen, led. Toda povej mi Ti: Je-li to
bila ljubezen do P____a, ki jc tako kmalu izginila brez najmanjšega
sledu, brez najmanjše rane na mojem srcu ? Kakšna je neki ljubezen ? Gotova sem bila, da jc moje čuvstvo bilo pravo . . . Veš, kaj mi je rekel Nemec? — »Ko bi ga bili ljubili s srcem, ga ne bi bili mogli pozabiti tako hitro — vi ste ga ljubili le bolj z razumom«. — Veruješ? — Papa je nevoljen radi ljudi, ki bodo govorili, kakor jc navada; meni pa ni nič do ljudi . . . Ali tu notri, tu notri je prazno — ne — notri jc nekaj, kar mc vedno grize, naj še tako letam od zabave do zabave, naj tudi plavam v razkošju in sijaju. — In v molitvi? Moj Bog, tako malo mislim sedaj na molitev! V molitvi samo, upam, da najdem utehe, toda vselej je ni. Se-li spominjaš, kolikokrat sem Te vprašala, kaj more vendar biti tisto, kar Ti ne da, da bi mirno živela in uživala?
Ti si srečna —Ti praviš, da Tc nc muči nič drugega nego strah, da ne bo vedno tako — strah pred kako nezgodo.
Rada bi vedela, ali imajo vsi ljudje v sebi kakega takega črva ...
Sedaj, ko sem dala malo duška svojim mislim in čuvstvom, upam, da zaspim — tu vstajamo šele ob desetih, veš! Potem pa zopet oni dirindaj kakor prejšnji dan.
Bog Tc živi!	Dana.«
IX.
•
Ko se jc bil po očetovi smrti Rodič vrnil zopet na Dunaj, je redno pohajal vse znanstvene zdravniške poskuse, se vnovič vglobil v študije ter verno zasledoval tudi medicinsko strokovno slovstvo.
Ko je prišel neko jutro pred vrata svoje bolnice, je stala tam kočija, iz katere je bila stopila preprosta žena. Obrnjena jc bila v voz in prigovarjala jc nekomu prav milo. Naprosila jc še kočijaža, in oba sta privedla iz voza mlado, komaj oscmnajstletno dekle, ki ni moglo ni stati, ni hoditi.
Žena — menda mati njena — in izvozček sta jo pridržavala pod pazduho, in tako jc stopicala v bolnično vežo.
Rodič se zato ni zmenil — saj je videl vsaki dan po več takih prizorov —• ter jc šel na svoj oddelek.
Ko jc proti večeru zopet prišel v bolnico, so ga kolegi pozvali v drugo sobo, kjer jc ležalo ono dekle, ki se jc bilo došlo davi zdravit.
Pri postelji jc stala ona preprosta žena — njena mati, ki jo je bila zjutraj semkaj spremila. S Široko odprtimi očmi je gledala zdravnike nezaupno ter jim skoraj zabranjevala pot do hčere.
Prejšnja dva kolega sta se umaknila Rodiču, ki jc takoj pregledal bolno dekle, uvidcl nevarnost ter rekel materi:
»Operacija jc neizogibna, dasi jako nevarna; brez operacije pa gotovo umre.
Zena jc hotela nekaj ugovarjati, toda Rodič jc dejal kratko: »No, če nočete, jc to vaša stvar. — Toda po operaciji morda dekle še ozdravi, drugače pa ni nobene nade. —
Drugo jutro okoli desete ure jc hotel Rodič baš oditi iz operacijske sobe, ko mu pride dekličina mati naglo naproti. Na njen vprašujoči pogled jc Rodič odgovoril: »Dekle je bilo prešibko, preslabo, zato ni — moglo — umrla nam je —«
»O razbojniki razbojniški!« je kričala mati. »Poskušate in se igrate z ubogimi ljudmi in, čc se vam pri nas posreči in rešite z operacijo ubogega človeka, potem šele isto poskušate pri bogatinih za drag denar. Razbojniki — rabite živali za take poskuse, a nc ubogih ljudi!« —
RodiČ jc obstal kakor okamcncl. I^ahko bi bil ženo pognal ali ukazal, naj jo zapodc, toda nc da bi bil to storil — stal je pred vrati, kakor bi bil k tlom pribit. Zena pa jc vpila čim dalje bolj: »Ah, zakaj nisem poslušala ljudi, ki so mi svetovali, naj jc nc peljem, naj jc ne pustim v bolnico, ker so ondi sami krvniki, ki mi jo gotovo umore — res, krvniki ste, ostudni krvniki, ki se igrate in poskuse delate z življenjem ubogih ljudi!«
Ko jc Rodič videl, da sc jc bilo okoli njiju nabralo prcccj osebja, jc velel slugam trdo:
»Odpeljite to žensko, ki v svoji razburjenosti ne ve, kaj govori!«
Po teh besedah je odšel s trdimi, počasnimi koraki, ženska pa jc šc vedno za njim vpila:
»Vem, veni, kaj govorim — in proklinjam vas in vso vašo zdravniško druhal, pa mc tudi zaprite, če mc hočete!« —
Rodiču se do današnjega dne niti sanjalo ni nikoli, da bi mu mogel kdo tako nesmiselno očitati, da dela z ubogimi ljudmi eksperimente.
Besede besneče žene so mu zvenele po ušesih šc dolgo potem, ko jc ostavil bolnico, in po ulicah idoč, sc je parkrat ozrl, ker se mu jc zdelo, da ga nekdo zmerja.
Sam s seboj pa jc govoril: »Torej taki predsodki so še vedno med ljudmi, da so ji odsvetovali, naj ne da dekleta v bolnico, ker so tam krvniki. Torej tako misli ljudstvo, tako sodi — grozno!«
Prišedši v svojo sobo, sc jc zdravnik, ki je bil siccr na videz tako trd, resen mož, zvrnil izmučen na divan ter si z bolestnim glasom ponavljal vedno in vedno: »Jaz krvnik — jaz razbojnik. — Proč, proč, proč od tod! . . .«
Šc tisti dan je vložil prošnjo za okrajnega zdravnika.
* #
Ko jc tisti večer prišel doktor Rodič od večerje v svojo sobo, jc sedel na mali divan v kotu, si naslonil komolec ob blazino ter si podprl glavo s trdo stisnjeno pestjo. Dolgo jc sedel tako ter gledal mračno predse.
Vstal je potem naglo, segel na predalnik po lično škatlico, si vzel iz nje svaljčico ter si jo prižgal. Sicer Rodič ni bil hud kadivcc, a sedaj, ko je bil slabe volje, si je zažigal cigarctko za cigarctko, da je bila mala sobica skoro vsa v dimu. Perič sc je izprehajal naglo po sobi gori in doli.
Ko jc sedel zopet k mizi, jc zagledal pisma in dopisnice, ki so mu bile došle tisti dan, in katerih šc ni bil prcčital. Med drugimi jc bilo tudi materino pismo, katero jc žc od daleč spoznal po okornih, otroških, velikih črkah.
Vedel jc žc naprej, kaj je v pismu; saj sc jc ponavljalo vedno eno in isto: moledovanje, naj bi vendar prišel domov.
Odprl je je ter prcčital; ko jc jc del iz rok,.je dejal poluglasno:
»No, kako dolgo bode z menoj zadovoljna?«
Pismo je bilo kakor vselej jako sentimentalno. Razlagala mu jc, kako jc sama, da utegne umreti vsaki Čas, a sina nc bode blizu,
da bi ji zatisnil oči. In on bi lahko prišel, on, saj dobi službo v v mestu ali okolici, kadar jo le hoče.
Ona nc gre — nb gre nikakor za njim, ker hoče umreti doma, počivati ondu, kjer leže njeni stariši, njen mož in njen otrok. In umrla bi gotovo, ko bi šla na Dunaj — si jc domiŠljevala starka. Prvič kako bi prepotovala toliko ur ona, ki se šc na vozu nc more voziti dolgo — in s kom bi se mogla zmeniti na nemškem Dunaju, ko ne zna ni bcscdice nemške? Sin jc pa ves dan po opravkih. — Ah, pride naj, pride vendar domov in naj ostane vsaj, dokler njo pokopljejo, potem pa naj gre v božjem imenu, kamor se mu zljubi...
Potem ko je Ilinko prečital materino pismo, jc pregledal šc drugo, tretje pisanje, potem pa tudi prelistal časnike, ki so bil večinoma strokovnjaški.
Vstal je in otožno-ironski nasmeh mu jc zaigral krog ustnic.
»Pojdimo torej na deželo! Deloval bodem a la Tolstoj na polju človekoljubja za kmeta in delavca; saj pravi oni veliki Rus, da delovanje na korist svojemu bližnjiku jc vir največje zadovoljnosti, ki se močno približuje sreči. Pa nc! tudi na kmetih ne bodem mogel uspevati v svoji stroki; saj je znano, da se ljudstvo na deželi boji zdravnika kakor vraga. Ali jc tudi naše, moje ljudstvo tako? Nc vem, ker poznam žalibog svoj narod malo ali celo nič — sramota res, velika sramota!«
»No, čc ga šc nc poznam, pa je spoznam,« jc dejal, prižgal svečo, ugasil svetilko ter odšel v spalnico.
Razne misli so se mu podile po glavi, druga jc podila drugo... Kazalo sc mu je njegovo truda in učenja polno življenje v različnih barvah . . . videl se jc v ozki sobi petega nadstropja, videl sc glad-nega . . . videl vse trde gosposke glavice, katere je moral poučevati... videl se v boljši sobi, pri tečnih jedeh . . . Sredi teh vizij pa sc mu jc prikazala lepa, mlada, tiha, skromna devojka, katero jc ljubil bolj, nego vse na svetu . . . eno, dve, cela tri leta jo jc ljubil, in ona tudi ni bila hladnokrvna za njegovo ljubezen. Toda on jc bil boječ in v družbi ženskih celo neokreten. Kolikokrat sije dejal: danes ji povem! moram ji in hočem ji povedati, da jo ljubim, da bo moja žena, ko dovršim Študije. A povedal ji vendar ni nikoli! Včasi je zagovarjal sam sebe, češ: Saj mc bo čakala, saj je žc dve leti, odkar ve, kako sc zanimam zanjo . . .
Prešlo je bilo skoro tudi tretje leto. — Tedaj si jc dejal često: »Ko dobim doktorsko diplomo, tedaj se ne bom bal več, in ona mc bode morala še bolj ceniti, ker sem ravnal tako moško in je nisem
zasnubil kot nezrel mladenič, katerega bodočnost je še negotova, ampak kot doktor, doktor!«
Ko je pa po velikonočnih počitnicah prišel zopet na Dunaj, jc bila žc zaročena in njega ni niti pogledala; zdelo se mu jc, da se jezi, srdi nanj, in da ga zato prezira, zaničuje . . .
Sedaj je že dolgo, kar jc poročena. — Eh, njena mati jc bila vedno praktična žena, jako praktična! . . . »Pač sem bil tepec, da sem se bal onega tihega, ljubkega, milega dekleta, a bal sem se je pa vendar; kadarkoli sem ji hotel povedati, da jo ljubim, mi jc vselej zastala beseda . . .«
In zopet se jc jezil sam nase, sc udaril po čelu ter si dejal: »Tepec, tepec, prav se ti godi, zdaj bodi pa sam! — Sam? Uh, na svoj doktorat jih dobim lehko deset na vsaki prst . . . toda nje nikoli, nikoli več!« . . .
X.
Po dolgih, mrzlih, neprijaznih hodnikih nekega dunajskega dijaškega semenišča so gromko odmevali hitri koraki v veliko obed-nico hitečih dijakov. Mlajši so skakljali in tekli, starejši so pa že hodili bolj moško, umerjeno.
Ko so bili žc vsi posedli po svojih prostorih okrog dolge, pogrnjene mize in jc bil prefekt že odmolil z njimi obično molitev, jc stopil na prag obednice mlad, visok, slok duhovnik. Lice mu je bilo bledo, ki se je videlo šc bledejše radi ogljcno-črnih las, preprosto nazaj počesanih. Z mehkimi rjavimi očmi je hotel kazati srd, toda pogled ni hotel izgubiti svoje navadne milobe; bil je mil, dober, otožen kakor sploh izraz vsega njegovega lica.
Postal jc na pragu, pogledal vse dijake na okolo, potem pa dejal mirno, pa krepko:
»Beg, pridi po obedu v mojo sobo!« Rekši jc zopet odšel z lahkimi, a odločnimi koraki.
Med dijaki jc pa nastalo šepetanje; vsi so se ozrli v Bega, ki je zardel do las, in kateremu jc obtičala od samega strahu jed v grlu.
Med jedjo so se dijaki navzlic prefektovemu opominjanju šalili z Begom ter mu pretili:
»Aha, Beg, aha, lepa te čaka — Ncmcc sc nc šali!«
Ko so sc po jedi zopet prekrižali, je rekel prefekt:
»Beg, sedaj pa pojdi, profesor Nemec te zc gotovo čaka.«
Toda črez par minut jc žc pritekel Beg do svojih tovarišev ter dejal:
»Ne morem sedaj k profesorju, ker ima pri sebi nekega gospoda, gosta menda.« .—
In dijak je bil srečen, da je le ukor odložen — do jutri je šc dolgo — da ga le sedaj, da ga le danes ne prime radi onih nesrečnih zaljubljenih poezij!
Profesorja Nemca je pa baš tedaj posetil njegov brat, poštni oficijal.
Oče obeh Nemcev je bil uradnik. Poročil se jc pozno, skoro že starec, s hčerjo svojega kolege, ki jc bila mnogo mlajša od njega.
Prvi njiju otrok je bil slaboten deček. Cele noči je prebedela uboga mati ob njegovi postelji, ker je bil vedno bolan, šibek, slab, in mati sama ni upala, da ji ta otrok ostane živ; a živel jc pa vendar, dasi jc bil vedno tako slab, bled, tih in miren.
Ob nedeljah ga je mati vodila k maši; kadar pa jc prišel iz ccrkve domov, je pogrinjal stol, poklekoval, govoril nerazumne besede, nepopolno izražujoče cerkvene obrede, ter v vsem posnemal maŠnika pred oltarjem. OČc mu je rekel navadno lc kaplan, in to ime se ga jc prijelo.
Ko so ga vpraševali: — »Kaj boš, ko boš velik?« — jc odgovarjal: »pod palan«.
Ob tretjem letu sta dobila Ncmčcva zakonska druzega sina, ki je bil pravo nasprotje prvega; čvrst in zdrav, nagajiv, razposajen, jc kmalu nadlegoval in strahoval vse druge otroke razen svojega brata.
Divji, neukrotni Ivo jc bil proti svojemu bratu sama ljubeznivost in dobrota in vedno ga jc branil, ako mu je hotel storiti kdo kaj zalega.
In tudi tihi Vladko, katerega jc priroda obdarovala vsaj navidezno z največjo hladnokrvnostjo, jc nežno, a krepko ljubil mlajšega brata, ki pa je bil videti starejši, ker je bil bolj krepak — in ta bratovska ljubezen je med njima vedno vztrajala tudi potem, ko sta odrasla in si postala po mišljenju in po vedenju povsem tuja.
Ivo Nemec, oni računjajoči, ciniški človek, ki ni ljubil nesebično nobene stvari na svetu, jc ljubil nesebično — da, skoro idealno svojega brata, in le-ta ga je smel trdo opominjati in strogo karati, dasi vsi ti ukori niso nič izdali.
Vladko je vedel marsikaj nelepega iz življenja svojega brata, zgražal se jc nad tem ter sc med mašo čestokrat spominjal svojega brata . . .
Sedela sta v Vladkovi sobi drug poleg druzega na divanu pri mizici, na kateri jc stala na podstavku stcklenica rumenega vina in dve čaši.
»Prišel sem res največ radi tebe sem; bil sem namreč v skrbeh, da nisi še popolnoma okreval, dasi si mi to zatrjeval v svojih listih. S to potjo pa sem še opravil nekaj službenega in — kot dulce cum utili — sem prišel pogledat neko punco, za katero se zanimam.«
»Dunajčanko!« je vprašal profesor.
»Ne, tam od nas je doma; sedaj je tu samo na posetu pri svoji teti z materjo.«
»Jo li ljubiš?«
Ba ! — ljubim ?! — jaz ne vem, kaj je to. Prikupila se mi je, ker je čedno dekle — in tebi bo prav prijetna svakinja, ker je tako pobožna kakor ti, če nc še bolj.«
»Take, upam, pač nc boš varal —«
»Ne, ne, tega nc — ali legal bi, ko bi rekel, da bi jemal baš njo, ako ne bi bila bogata. Vidiš, proti tebi sem šc vedno tako odkritosrčen, kakor tedaj, ko sva bila otroka.«
»Ivo, tvoje početje ni pošteno! Varuj se, da tc nc zadene kazen prej ali slej!«
»Zrel in star sem menda zadosti, da ne boš mislil o meni, da naj bi si nakladal na rame ženo, ki ne bi imela ničesar, da bi potem ona, jaz in otroci stradali — da, stradali — ob moji plači. — To je pač vrhunec življenskc filozofije, da živiš ugodno in udobno, obdan z vsem možnim konfortom — a vse to dobiš lc — z denarjem. Na ta prvi in najvažnejši faktor bi se morali ozirati najprej vsi zakonski kandidatje, potem nc bi bilo toliko revščine na svetu.«
»Ne govori mi tako, Ivo, da me ne razsrdiš! Najdi si v božjem imenu ženo — upam, da bo boljše zate — toda izberi si jo po srcu!« —
»Nc, brate! Jaz sodim in motrim vse — tudi ženske — lc z razumom, z računjajočim razumom. No, v počitnicah prideš k meni; če nc bom že poročen, bom pa zaročen, in prepričan sem, da boš zadovoljen z menoj.«
Vladko je molče kimal z glavo, Ivo je pa radostno tlesknil z rokami in dejal veselo:
»Ah, brate, ko bom poročen, kako ti bom, lahko kneževski postregel! Plavali bodemo v obilnosti — na to srečo pa pijva, brate!«
Mcfistofelski izraz v njegovem licu jc za hipec izginil, in mesto njega mu je zasijalo vse obličje v neki otroški blaženosti.
In v ti sreči se je zamislil v svoja in bratova otroška leta, in oba sta ob ljubih spominih kmalu pozabila, da sta po mišljenju tako 1 nepopisno različna. Zatopila sta se v minolc lepe, brezskrbne dni, polne nedolžne porednosti in neskaljenega veselja, spominjala sta se roditeljev, katerih nista imela več, budila šolske spomine — dokler se nista nad vsem tem veselo nasmejala oba, vstala ter odšla iz semenišča v šumotno dunajsko življenje.
(Daljo prihodnjič.)
Berač Škrbec.
*©lejte, glejte! Škrbec spet je v vasi
V	stari suknji, suknji imenitni,
V	kteri stal je pred cesarjem samim,
V	kteri kdaj je cvenkal z rumenjaki, Ktera zdaj mu služi mesto vreče. Škrbec, brbec slabo napreduješ!«
Dalje stopa siromak po vasi, Ne meneč se za poredno mladež; Težko stopa, s trudnimi nogami, Trudnim srcem in obrazom bledim. Vzdihovaje in pokašljevaje Vstavi se na pragu znane hiše: »Dragi bratje v Kristusu gospodu! Danes vas nc prosim lačen kruha, Postelj gorko nudite mi danes. Naj zaspim saj zadnjikrat v življenju Pri ljudeh na gorkem in na mehkem!« —
»»Ha, ha, Škrbec!«« čuje se iz veže — »»Z vinskim škratom sta si preprijazna; Hudomušen zlezel ti je v glavo. Kjer prespal si vse noči brezskrbno, Tam počiješ i nocoj najslajc.««--
Tri šc koče prosi prenočišča, Tri še koče mu velijo dalje. Dalje?! Kam? Črez polje, skozi šumo — In nocoj še?! Bože moj — in takšen! — —
Zjutraj gobar iz sosednjo fare
V	vas prinese žalostno novico,
Da leži tam v gozdu Škrbec — mrtev.
Sigma.
Pred rajem.
j^aj govorite, vi ljudje. Da več se čuda ne gode?
Nocoj, nocoj! ah krasna noč, Popisati mi ni je moč'.
Pred vrati rajskimi sem stal, Med vrati sveti Peter, žal!
— Če ne takoj bi smuknil v raj, Uživat srečo vekomaj —
In gleda sveti me vratar. In reče zvesti mi ključar:
»Že zopet eden. Čudna noč! Kaj pač iz svojih grešnih koč
Zemljani hodite sem gor V duhov nebeških sveti zbor?
Znaš, ta pogumni tvoj obraz Kreposti prave ni izraz.
In kakor berem ti v očeh, Zaljubljen bil si v smrt in greh.
Lc lepše živi kot doslej, Pa pridi leto osorej!« —
»Oj bodi mil mi, bodi blag, Ti Peter, svetih duš prvak!
Saj ne bi te nadlegoval, Da nisem v svetem pismu bral
Besed, ki jih je Marko sam, Učenec tvoj, zapisal nam.
Tako približno se glase: »Gospod zre samo na srce.«
In to srcc tak' slabo ni, Kot pa sc, Peter, tebi zdi;
Sovraži svet, ta grešni svet, Ta čudni svet — ta smešni svet,
Ki zre pohujšanje povsod V telesu, duhu in drugod . . .
Oj Peter, svetih duš prvak, Lc spusti me črez rajski prag!«
Nasmeh zamaje mu brado, In reče mi svetnik: »Naj bo!
A predno vrata ti odprem, Sprijazni se mi s svetom vsem!« —
Ozrem se z blaženih višav, Zakličcm spravni mu pozdrav:
»Odpuščam ti, krivični svet!«
In zdaj sem — oh! —
Na svetu spet!
Pa še recite mi, ljudje, Da več se čuda nc gode!
Sigma.
Snežinke.
*!f)a, ha, to vem, da za menoj Solze preliva vroče; Ha, ha, to vem, brez mene ni Živeti mu mogoče . . .«
Tako pred tovaršicami Srce se tvoje baha; Kot meni ti, se tebi jaz Poredno smejem: Ha, ha .
.f^akor
led srcc je tvoje,. Zmrznil bi na njem ti lehko; Ali vem, kako pomoči, Da bo spet gorko in mehko.
Žarko solnce — nov ljubimec Nanje posijati mora, Raztopi ga, da mu v tebi Komaj bo dovolj prostora.
T;
am na kraju gozda mirno Sanjata drevesi, glej! Ki nad nama združevali Senco sta košatih vej.
III.
Smreka je še zdaj zelena, Kakor bila je tačas; Samo lipa, samo lipa Izgubila svoj je kras . . .
Tudi najini dve srci Nista združeni kot prej. Kdo, nestanovitna lipa, Pa med nama je? Povej!
IV.
To srce je moje čudno, Kot otrok za vse dovzetno,
Kadar zaduhti poletje, S srcem vsem se ga oklene, Dražji ni mu sad jesenski, Kakor zime mraz ledene.
Kteri, kadar trga zvončke, Pomlad hvali ti prijetno.
Ti si mi pomlad, poletje, Ti si mi jesen in zima. Ni li to srce otročje, Da tc vselej rado ima?
V.
je lep tvoj novi ljubček,	In potem se roko v roci
Izobražen je visoko;	Vodita naprej po cesti;
Ko te sreča, sc odkrije	Ti sevc mu o ljubezni,
In prikloni sc globoko.	On ti poje o nevesti . . .
Oj ta sreča! Oj te nade! Kaj čc varale bi vaju? Škoda, da smo v mrzli zimi, Da v cvetočem nismo maju! . . .
h
VI.
e odplovi, kamor želja Silna ti veleva! — Radostne k slovesu pesmi Duša ti prepeva.
Sam gospod bom v svojem srcu!
Le odplovi, kamor Želja ti veleva silna, Le odplovi, Amor!
Res sijala včasih sreča V najini jc družbi, Vendar z mirnim srcem tvoji Odpovem sc službi!
Sigma.
Kotanjska elita.
Spisal Prcmcc.
(Dalje.)
SJf ribližal sc jc predpust. Kotanjci so letali od veselice do veselice; čitalnica jc prirejala plesne venčke skoro vsako ■ soboto zvečer, a semtertja so napravljali večere z godbo in plesom tudi posamezni gostilničarji na svojo roko. Tako se niso mogli nikdar oddahniti nekateri strastni plesavci in so bili upreženi večer za večerom.
Med to vrvenje je posegel tudi profesor Julij Traven, kateri jc za neko sredo večer povabil vse čitalniškc odbornike in še nekatere odličnejše ude čitalniške k sebi v vilo, da se poslovi od »samskega svojega stanu«. Prihodnjo soboto se je imela vršiti njegova poroka z Matildo Severjevo. Ker je želela njegova mati, da se vrši ženito-vanje popolnoma mirno in samo med domačimi, ni profesor povabil na dan poroke nikogar razen potrebnih dveh prič in nevestinega druga. Zato jc pa odškodoval svoje znance tisto sredo prej.
Pod večer so se začeli zbirati v vili povabljeni gostje. Nekateri so prišli peš, drugi so se pripeljali, a nekateri so prifrčali cclo na kolesih, ker jc bila pot suha in dokaj dobra. Vsi pa so bili videti vzhičeni in veseli, nadejajoč se, da sc bode nocoj marsikaj »obralo«.
V pritličju Travnovc vile je bila za sprejem pripravljena dolga in visoka soba na desnici. Na sredi je stala podolgovata, z belim prtom pregrnjena miza, a na nji fini, prozorni, zlatopisani krožniki z umetno zavitimi snežnobelimi prtiči. Zraven krožnikov so sc svetile na nizkih, steklenih stojalih srebrne žlice, vilicc in noži z umetno izrezljanimi ročaji. Na sredi mize pa so sc ščeperile v gručah podolgovate in ozke, široke in trebušnatc, nizke in ploščnate buteljke z živobojnimi, zeleno, rdeče, zlato, srebrno obrobljenimi etiketami, na katerih so bila pisana sladka imena: »Lacrimae Christi 1848«, »Maršala 1864«, »Cipro«, »Malaga«, »Cesarsko vino 1870«, »Ru-landcc« i. t. cl. i. t. d. —
Ko jc gospod Štipko Lcščnik zagledal tc baterije, jc takoj stopil nekoliko za vrata, da ga nc bi vsakdo videl, ter si jc napravil nekoliko bolj ohlapno pretesno toaleto.
»Tako! Zdaj bo dobro!« jc šepnil sam pri sebi. »Človek ni vsaki dan v taki nepriliki!«
Nato jc potegnil telovnik nekoliko niže in sedel na stol, katere je bil začel odkazovati Traven.
Posedali so po vrsti: sodnik Perko, davkar Coklič, kontrolor gospod Stipko, oficijal Skok, učitelja Brus in Raven, župan Svctlič; na drugi strani pa: advokat dr. Klinar, zdravnik dr. Brie, sodni adjunkt Smolič in šc trije trgovci iz mesta — torej vsa elita kotanj-skih gospodov.
K njim jc prisedcl na spodnji konec mize Traven . . .
Takoj so začeli nositi na mizo sluge, katere je bil najel Traven nalašč za nocojšnji večer iz prvega mestnega hotela. Zvijali so se med dolgimi vrstami gosto nameščenih povabljencev kakor jegulje, se priklanjali nalik marijonetam, a pred vsem dcccntno molčali, kakor markerji v Sacherjevih »chambrcs separees«.
Najprej jc prišla na vrsto rumena, cinkasta, gostotekoča ragou-juha, za katero so se vrstili podolgovati krožniki z živordečo, v tanke, prozorne zrezke narezano, okusno svinjsko gnjatjo, po kateri se je svetil drobno nastrgan hren nalik novemu snegu. Za gnjatjo so priplule na steklenih, kristalnih, nečkam podobnih, plitvih skledicah rdečepikaste postrvi na gosti zclenjadni polivki. Ko so odšle tudi tc žc po poti vsega posvetnega, se jc prikazal »bccf alia mode«, a za njim »belo stegno« s katTiolami. Ko so nadalje polzeli po uglajenih grlih tolsti kopuni s sladko in kislo salato, tedaj so se začele vrstiti razne testenine in pecivo . . .
Vsaki pot pa, ko so se prikazali strežniki z novimi jedili na vratih, si je kontrolor Stipko vnovič priredil toaleto. —
Toda ni se samo jedlo; takoj po juhi so začeli pokati zamaški, in v dolgih čašah se je penila in iskrila rujna kapljica, in kmalu je bilo vse židanc volje.
Tedaj je pa vstal sodnik Perko in napil Travnu ter njegovi gospici nevesti. In izpraznili so se kozarci.
Takoj nato jc vstal še notar, ki je kot ud »kluba beletristov« napil njega predsedniku. — Traven je bil namreč žc dolgo predsednik omenjenega kluba — in zopet so trčili in pili.
Zdravnik dr. Brie, kateri je bil nekje žc cclo popoldne pil in se ga je bilo vino že dobro prijelo, je tedaj s hripavim svojim glasom zavpil:
»Upamo, da bo v prihodnje gospod profesor vse drugače predaval o francoskem naturalistiškem romanu!«
»Zakaj?« — »Kako to?« — »Oho!« so se začuli glasovi.
Traven pa je sedel kakor na trnju.
»Zato . . . zato, ker . . . gospica nevesta ... že v kratkem poskrbi, da se mu otresejo oni ideali . . . kakor se otresejo . . . zreli . . . leščniki,« je jecal zdravnik.
Nekateri so takoj zagnali bučen krohot, a drugi treznejši so grdo pogledovali vinjenega zdravnika . . .
Ta neprijetni intermezzo jc kaj različno vplival na zbrano gospodo kotanjsko. Nekaterim se je zdelo prav, da jo je bil Traven skupil, in muzali so se, da je bilo videti, kako jim jc ugajal ta pri-godek, drugi pa so se srdili nad surovostjo zdravnikovo.
Traven pa ni črhnil besedicc. Ugriznil se je v ustnice, a črez nekoliko časa jc dejal s prisiljenim nasmehom:
»Gospoda, pijmo!«
In zopet so pili . . .
Tedaj pa so nekateri gospodje zamenjali sedeže; pevci so posedli skupaj, in skoro nato so zapeli:
»Lepa naša domovina!«
Šele petje jc zopet spravilo v tir prejšnjo zabavo. Vse se je zopet radovalo, in pili in prepevali so šc dolgo v noč . . .
Ko so odhajali, so bili skoro vsi nekoliko preglasni, in ako bi bil sprožil zdravnik zdaj prejšnjo svojo puščico, bi se bil jedva kdo
našel, ki mu ne bi bil pritrdil . . .
* *
*
Ko se je bila poslovila nocojšnji večer nevesta Travnova od svoje matere in se zaprla v svojo sobo, je sedla na nizki fotelj pred toaletno mizico ter naslonila lepo glavo v svojo desnico.
Dolgo jc slonela nepremično; samo zdaj pa zdaj si je otrla z batistnim robcem solzo, ki ji je silila iz lepega očesa. Navzlic vsem prepričevalnim dokazom materinim — navzlic vsemu svojemu raz-motrovanju in opravičevanju, češ, da ni mogla drugače ravnati v takih razmerah — navzlic vsi lepi bodočnosti, katero ji jc slikal Traven, ni mogla udušiti vesti, ki ji jc vedno, posebno pa šc v tem hipu očitala nezvestobo. — Vse njeno dozdanjc življenje se ji je razgrnilo pred dušo, tu veselo, tu žalostno — a vmes ji je sijala kakor svetla zvezda ljubezen do Maksa, ki še zdaj nc ve, da jo jc izgubil, ki si zdaj še mordo domišljujc in živi v bajnih ljubezenskih sanjah — kaj poreče, kadar zve, da ga jc ona zapustila tako brezvestno? Ali se nc bode morda spričo tega cclo ugonobil, kakor se
jih jc iz enakega vzroka ugonobilo že mnogo? In stemnilo se ji je pred očmi, in stresla se je kakor v mrzlici . . .
»Šc jc časi Še nisem Travnova!« si je dejala, a takoj je zopet sklonila glavo, in nova bolest ji je prešinila drhteče telo.
Naglo je vstala, položila predse na mizo duhteč, droben list papirja ter sc zamislila.
Sveča na mali mizi jc žc dogorevala in razširjala le medlo, tresočo se svetlobo po listu, a ona jc pisala, pisala; a na drobne vrstice z malimi, skoro neznatnimi črkami ji je zdaj pa zdaj kanila grenka kaplja iz mokrih oči ter zalila semtertja poteze posameznih črk.
Ko jc odložila pero, je prijela list ter ga vnovič prebrala; slovel je tako-le:
»Dragi moj Makso!
Roka sc mi trese, in srcc mi krvavi, ko Ti pišem ta drobni in morda tudi zadnji list. Ti nc veš, koliko trpim, in gotovo tudi nikdar ne zveš, kaj se godi v moji duši v tem trenotku! ljubim Te, da, ljubim edino lc Tebe na celem, na vsem Širokem svetu! Ljubim Tc, kakor ljubi zemlja svoje solnce — ljubim Tc z dušo in telesom — do groba — a pri vsem tem ne morem biti Tvoja! Čudne sc Ti bodo zdele moje besede, meni sami se dozdevajo čudne — prav gotovo nc more biti v tem hipu vse v redu v moji glavi — a jaz Te ljubim! Ali, dragec moj, pomisli, smili se mi moja mama, katera živi skoro v revščini, in jaz ji lahko takoj pomagam! Samo zaradi nje sem porabila priliko, katera se mi je nudila — in zdaj sem — ne ustraši se! — nevesta profesorja Travna, ki jc obenem največji bogatcc v našem mestu. Na Tvoje blago srce apelujem, da mi oprostiš, da se ne bodeš hudo val na svojo Matildo. Saj jc šc mnogo deklet na svetu, in Ti jih lahko dobiš, kolikor se Ti jih poljubi! V soboto bode poroka! — Madeži, katere vidiš na ti pisavi, naj Ti svedočijo, da nisem pisala tega lista z lahkim srcem; ti madeži so posušene solze moje! Jaz Ti ohranim na večne čase spomin v srcu svojem — in tudi Tebe na kolenih prosim, da mc vendar nc zavržeŠ in ne obsodiš popolnoma!
Šc enkrat prosim — odpusti — in sprejmi tisoč gorečih poljubov od svoje Šc vedno in vsekdar Te ljubeče
Matilde.«
— Ko je pismo prebrala, je še dolgo zrla na črke, ki so ji pred očmi plesale. Sama si ni bila v svesti, ali jc prav storila, da mu je pisala tako obupno pismo — ali je tudi vse istina, kar je v njem navedla. Pred dušo ji je stopil Traven, ugodnosti na njegovi
strani, in nekaj ji je reklo: »Kar si pisala, jc laž! Tvoja ljubezen do Maksa ni taka, sicer bi se bila Travnu odpovedala!«
In že je iztegnila roko, da bi zapalila list nad svečo, da bi pisala kako drugače. Toda v tem hipu so jo preoteli drugi čuti, in zapečatila je drobni list.
Po sobici se jc razširil vonj po pečatniku — a kmalu nato jc legla Matilda oblečena na svojo posteljo, kjer ni mogla zatisniti očesa še pozno v noč . . .
Drugi dan pa je oddala pismo na pošto, in proti vsakomu se je vedla tako, da nihče ni mogel slutiti sinočnih njenih notranjih bojev . . .
* *
>>
V soboto potem se je vršila Travnova poroka z Matildo. Med raznimi čestitkami, katere sta prejela nova poročenca, jc bila tudi brzojavka z Dunaja, glaseča se na ime Matildino. Slula jc:
»Hvala, da si mc obvestila. — Najprisrčncjšc Čestitke!«
Matilda jc bila sama, ko je dobila to brzojavko. Prečitala jo jc dvakrat, trikrat, a potem jc krčevito zmečkala papir med drobnimi prsti ter ga potisnila v žep. Kruto so jo bile zadele kratke besede, in celi dan ji je stiskalo prsi . . .
Sele, ko jc s soprogom svojim odpotovala v Švico, ji jc nekoliko odleglo, in zazdelo se ji je, da jc menda storila prav, ko se je Travnu vdala, ker Makso bi jo bil tako prej ali pozneje zapustil, sodeč po neusmiljenem brzojavnem odgovoru.
»Hvaležen mi bode, ker sem mu prihitela naproti! — Bog ve, koliko časa jc že želel, da bi prišlo tako!« . . .
In na potovanju ji jc bilo vse tako novo, tako nenavadno, da jc pozabila vse neprilike zadnjih dni z Maksom vred ter živela samo trenotku . . .
VI.
Sevcrica jc živela šc vedno v mestu na starem svojem stanovanju. Toda odkar jc odpotovala hči, so ji postajale njene sobe dan za dnevom tesnejše, in nestrpno jc pričakovala dneva, ko sc povrne mladi par s potovanja. Za gotovo jc vedela, da je tedaj hči nc zapusti, in da se bode tudi ona lahko preselila v kratkem k njima. Zato so ji pa žc med tem časom zrasle perotnicc, da se je začela vsiljevati v najboljše družine, do katerih prej ni imela vstopa. In res — zdaj, ko so se bile razmere toliko izprcmcnilc, so ji bila vrata povsod odprta . . .
Šele črez mcsec dni sc je vrnil Traven s svojo soprogo in sc takoj nastanil zopet v vili.
Tedaj je prihitela prva k njima Scvcrica, burno objela hčerko ter jo poljubljala brc/, konca in kraja. — Hči jc bila siccr matere vesela, toda povabila jc ni, naj ostane pri nji. Traven je bil vljuden z njo, a tudi on ni niti črhnil, da bi se preselila k njima.
In Sevcrica jc odšla poparjena. Toda takoj je sklenila, da sama ob sebi nc pojde več v vilo, ampak da počaka, dokler je nc po-zoveta sama. Da pride kdaj ta trenotek, je za gotovo pričakovala.
Traven je bil srečen. Soproga mu jc bila videti vdana v vseh rečeh, in dozdaj šc ni bila prišla med njima niti besedica navzkriž.
On jc nadaljeval prejšnje svoje življenje, posedal v biblioteki, čital, pisal; in ona jc sedela večji del zraven njega, ali pa pri materi njegovi, katera je Matildo rada videvala okoli sebe. Zvečer pa sta se vozila skupno na izprehod v mesto, kjer sta se navadno ustavljala v čitalnici, semtertja obiskala Scvcrico, ali pa sta zavila včasih tudi po bližnjih vaseh.
Tako jima je potekalo življenje dan za dnevom v miru, v vedni zadovoljni enoličnosti. In to jc Travnu in materi njegovi tako ugajalo, da jc bil on v ženo svojo vsaki dan bolj zaljubljen, in da si jc žc sam sebi čestital, ko je našel v nji toliko kreposti in vdanosti, toliko čuta za idilsko domače življenje.
In v ti svoji zaljubljenosti in zadovoljnosti niti opazil ni, da se je začela soproga dolgočasiti, da jc bila večkrat razmišljcna, in da mu včasih v svoji raztresenosti ni odgovorila niti na najbolj zaljubljena vprašanja.
Njena nrav ji pač ni pustila, da bi bila za dolgo pokopana v taki samoti pri postarelcin možu in pri vedno žalostni materi njegovi. Dasi se jc trudila, da bi zadušila v sebi take pojave, sc jim vendar ni mogla nadalje ustavljati.
Da bi imela zraven sebe vsaj še mater svojo, pa bi bilo krat-kočasnejše! To ji* mora mož dovoliti, da pride k nji mati! V vili jc zadosti prostora za vse, a pri tolikem bogastvu tudi ni treba krčiti in skopariti, ako se pomnoži družina za eno ali celo več oseb.
Neko dopoldne, ko sta sedela sama s soprogom v vrtni lopi, se skloni Matilda k njemu in dahne rahel poljub na njegovo licc. Nato ga prime za roko pa pravi, napol šepečoč, kakor v največji zadregi:
>Dragee, glej, jaz sem tako zadovoljna s svojim stanjem in si nc želim nobene izpremembe! Toda kadar pomislim, da je mama
moja tako osamela, tako zapuščena v mestu, da nima nikogar, tedaj si nc morem kaj, da se mi nc bi smilila v srcc. In iz tega pomilovanja mi izvira dan za dnevom bolj vroče hrepenenje, da bi se preselila ona k nama . . . Kaj praviš ?«
Pogledala mu jc naravnost v oko, a tedaj jc tudi videla, da se je Traven ustrašil.
Dolgo ni mogel najti primerne besede, a naposled jc dejal naglo, skoro hripavo:
»Srček moj, ali nisi zadovoljna samo z mano? — Jaz sem popolnoma srečen, samo da sem v tvoji bližini, in druzega nc potrebujem. Kaj nama hočejo tretje osebe? In tvoji mami tako ničesar nc manjka. Vsega ji lahko daš, karkoli poželi, in vsaki dan naju tudi lahko obišče. Toda da bi stanovala tukaj, tega ne morem, nc smem, ako ne spričo druzega, vsaj spričo svoje matere, katera je tako vajena tc tihotc, te samote! Kaj ne, da mc nc bodeš več silila?«
Hotel sc ji je približati, a tedaj jc izkusil prvi upor od nje.
»Ti nočeš?« jc vzkliknila. »Tudi dobro!«
Rdcčica ji je zalila licc, naglo je vstala in zbežala v svojo sobo, kjer sc jc zaklenila. Ni je bilo na izpregled niti k obedu, niti k večerji...
Traven je bil potrt. Prva senca na dozdaj vedno jasnem solncu zakonske sreče njegove ga jc zadela nenadno, a toliko huje . . .
Pod večer ni mogel Traven več prebiti. Izginila mu je bila iz srca nevolja na soprogo, in vest mu jc začela očitati, da jc bil z njo pretrd. Stopil je tedaj pod noč pred njeno sobo in prosil, naj mu odpre. Toda od znotraj ni bilo nobenega glasu. Moral je oditi.
Drugo jutro pa jc mehki mož stopil k materi ter ji razodel, da vzame k sebi še taščo svojo. Dolgo je bilo treba, da jo jc pregovoril. Sclc, ko ji je zatrjeval, da je od tega odvisen mir v hiši in njegova nadaljnja sreča, se jc mati vdala; toda pripomnila jc:
»Ti misliš, da si s tem ohraniš mir in zadovoljstvo v hiši; a jaz ti povem, da jc to prva stopinja k neslogi in nemiru! Toda branila ti nc bom; jaz nc bodem več dolgo . . . Samo to te prosim, da se mi tašča tvoja nc bode vsiljevala, kajti zadnje dni hočem preživeti v miru!«
Traven jc odšel pobit od matere. Njene besede so ga storile neodločnega. A ko je pomislil, da mu morda žena nikdar nc odpusti, ako ji nc stori tc ljubavi, jc naglo stopil v njeno sobo.
Vrata so bila danes odprta, a Matilda je sedela na divanu s povešeno glavo, in oči so ji bile rdeče od joka. Sc zdaj so bile polne svetlih solz, ko jih je povzdignila.
Traven je hipoma pozabil vse; skočil je k nji ter ji poljuboval solze raz oči pa ji božal gladko lice in govoril:
»Odpusti, drago 'dete! Saj veš, da ti izpolnim vse! Včeraj sem se samo Šalil! — Daj, nasmejaj se!«
In ona se je nasmchljala skozi solze, in Traven jc bil ves blažen. Sedela sta z roko v roki na divanu, in on jc za tisti dan pozabil celo svoje knjige.
Ona pa je za gotovo vedela, da bode odzdaj njena volja volja Travnova, ali da ji bode odslej Traven — pokorni sluga!
Takoj popoldne je dal Traven napreči, in peljala sta se z ženo k Scvcrici.
»Oh, moj Bog,« jc dejala Severica, »jaz imam zase že dovolj in prav rada živim tukaj v miru. Čemu bi vama delala nadlego? — Toda, ako le po sili hočeta, se nočem braniti; storim vama to ljubav!«
Toda pri vsem tem ni mogla popolnoma zatajiti veselja, ki sc jc jc polastilo, ko ji jc bilo jasno, da jc — pričakala, da sc ji jc tako na lepem izpolnila najsrčnejša njena želja. —
Traven jc dal takoj pripraviti dve sobi za svojo taščo, in le-ta se je preselila k njemu žc črez dva dni.
Zdaj je bila Matilda zadovoljna. Pustila je svojega moža, da je delal, kar se mu je poljubilo; a ona je imela v nekolikih dneh od njega žc dovoljenje, da se jc vozila z materjo sama na posete tudi med dnevom, ali kadarkoli se ji jc poljubilo. In to dovoljenje jc tudi obilno izkoriščala. Lc redko je prešlo popoldne, da bi bila ostala doma.
Toda ako se poseti delajo, treba, da se tudi sprejemajo. In ni bilo dolgo, ko so se začele v Travnovi hiši oglašati različne družine, in začelo se jc hrupno življenje, vse drugačno od prejšnjega.
Travnu to ni bilo po volji, ali bil je že toliko pod peto, da si ni upal ugovarjati, posebno, ker je vselej priskočila ženi na pomoč tudi mati njena. Moral je zanemarjati svoje knjige in se kazati v vsem posetnikom gostoljubnega hišnega gospodarja; to ga jc pa delalo nemirnega, nervoznega.
Največ jc pri tem trpela Travnova stara mati, ki jc bila vajena, da je živela mirno v svojem zatišju; a zdaj čestokrat ni imela miru niti po noči. Večkrat jc očitala sinu, kako ga je svarila pred taščo, in da se jc vdal preveč ženi; a on ni bil mož, ki bi si bil vedel pomagati.
Čestokrat se je razjokal pri materi in obljubil, da napravi konec tem orgijam samo zaradi nje.
A kadar jc stal ženi svoji nasproti, kadar jc odprl usta, da bi izpregovoril, jc vselej onemel — zadoščal jc k temu samo pogled iz očesa njenega.
V svesti si svoje onemoglosti, si ni upal več tolikrat se prikazati svoji materi. Le-to pa jc začela tlačiti starost, da se jc videlo, da nc bode več dolgo.
Scvcrica si jc izmislila vsaki dan nov načrt za zabavo, a hčerka je bila vesela, da ima za svetovavko in pomočnico mater, ki jc tako genialna v izumovanju vedno novih veselic. Saj je bilo vendar bogastvo Travnovo za to, da se obrne v veselje, nc pa da bi trohnelo na kupu!
Matilda jc živela vedno v neki omotici in ni utegnila misliti na kaj drugega, nego na zabavo. Ko jc videla, da druge gospe pušijo, je začela puŠiti tudi ona — najprej cigarete; a skoro je prekosila svoje vrstnice ter pušila nazadnje cclo viržinke — kar ji je posebno dobro pristajalo, kakor se ji je laskala mati. To pušenjc pa jc pro-vzročilo, da so postale fine poteze njenega lepega obraza bolj trde, bolj moške, kakor je bilo sploh vse njeno vedenje v kratkem podobno bolj moškemu, negoli ženskemu.
Traven pa ni imel nikdar graje proti svoji ženi. Všeč mu siccr ni bila njena nenasitna zabavohlepnost, njeno nekoliko premoško vedenje, a glede drugega ponašanja ji ni imel kaj očitati. Tudi je bila proti njemu še vedno dovolj vljudna, a proti drugim gospodom se jc vedla dostojno, vedno v gotovih neprekoračenih mejah.
Tega — žal — ni nikoli pomislil, kaj bi sc zgodilo, ako bi se ji drznil odreči kako željo. Toda ker jc svojo voljo popolnoma zatajil ter se vselej podredil njeni, tedaj jc živel šc dovolj zadovoljno . . .
Mati Travnova jc slabela od dne do dne bolj, in Traven jc posedal pri nji po cclc dni. Tedaj jc tudi Matilda izprevidela, da nc bi bilo prav, ako starka nc bi imela miru v zadnjih hipih; in zadnje dni res ni hotela sprejemati posetov, pa tudi sama ni nikamor zahajala. Tudi ona je s Travnom vred bivala pri starki. Scverica pa se jc v svojih sobah sama dolgočasila, in lc redkokdaj jc stopila k bolnici v sobo, ker ji jc bilo vselej silno zoprno, ko jc morala gledati bolnika. Z materjo Travnovo si pa šc posebe nista bili naklonjeni, zato se jc jc izogibala kolikor možno. Hrepenela jc samo, da bi se stvar skoro preobrnila, da bi sc zopet začelo prejšnje življenje.
Traven pa je bil s soprogo zdaj popolnoma zadovoljen, saj je kazala v teh razmerah dovolj takta, in videti jc bilo, da ni brez srca.
Neki večer je bilo bolnici posebno hudo. Pri nji sta bila sin in njegova soproga. Videti je bilo, da nc preživi noči.
In res — proti polnoči so sc ji začele hipoma krčevito dvigati prsi; preobračala jc oči, a Traven in Matilda sta sama klečala ob njeni postelji.
Traven je držal v roki blagoslovljeno svečo in ji jc potisnil med prste drobno posrebrnjeno razpclcc.
Črez dobro uro jc žc ni bilo več . . .
Dva dni pozneje se jc zopet vil dolg izprevod iz vile proti mc-stccu na pokopališče, in za krsto jc zopet stopal Traven, a z njim tudi soproga njegova in tašča . . .
Zopet jc osamela vila za nekoliko časa. Takoj drugi dan jc odpotoval Traven z ženo in taščo v Ljubljano, kjer jc mislil nekaj mesecev prebiti, dokler vsaj nekoliko nc pozabi smrti materine.
VII.
Traven sc jc bil nastanil s svojo družino v hotelu »pri Slonu«, kjer jc najel dve sobi, eno zase in za ženo, a drugo za taščo. No, sobi so rabili večinoma samo po polnoči in dopoldne, kajti popoldne so prirejali redno izlete v okolico, s katerih so se vračali redkokdaj pred polnočjo. Traven je imel dokaj znanccv v Ljubljani šc izza dijaških let, in ti so se Travnovim pridruževali o prostih urah, in v njih veseli, omikani družbi sta se Matilda in mati njena počutili v kratkem prav dobro. In zadovoljen jc bil tudi Traven, ko je videl, da se žena nc dolgočasi in nc sili domov . . .
Neko jutro, ko odpre Matilda vrata svoje sobe in slučajno pogleda po dolgem hodniku, hipoma prebledi. Čutila jc, kako ji polje kri k srcu, ki jc začelo takoj hitreje in burncjc utripati, da so se skoro slišali njegovi udarci.
Proti nji je stopal visokorastel mladenič lepega, odkritega obraza, kratko pristrižene, proti koncu koničaste, črnikaste brade.
Matilda se je hotela naglo umakniti, toda žc jc bilo prepozno. Oni jc bil takoj vštric nje ter je obrnil svoje žareče oči nanjo.
Tedaj jc pa obstal. Zdelo se jc, kakor išče v svojem spominu, kje jc žc videl ta obraz; toda to se je vršilo samo trenotek, in že jc vedel, koga ima pred seboj.
Mehanski jc segnil po klobuku ter sc priklonil, in sarkastičen nasmeh mu je legel okoli rdečih, polnih ustnic. Potem jc ponosno šel mimo nje z visoko povzdignjeno glavo.
Ona pa jc vztrepetala. Naglo jc zaloputnila duri ter, skrajnjc razburjena, hitela naravnost v materino sobo.
Tam sc jc vrgla na divan, si zakrila obraz z obema rokama in ihtela in ihtela.
Mati sc jc ustrašila, pristopila k nji, ji privzdignila glavo, ji božala licc, čelo, ji gladila lase in vpraševala po vzroku njene žalosti.
Toda hči jo jc pahnila od sebe in viknila:
»Ti si kriva, samo ti!«
In zopet si jc zakrila obraz in ihtela šc glasneje, da se ji jc krčilo in vzdrhtevalo cclo telo.
Ko se jc črez dolgo časa zopet umirila, jc vzela vode pa si izplaknila rdcČc oči, pristopila k oknu, jc odprla in zrla nekoliko časa na ulico, da so sc posušili in izginili sledovi joku na njenem obrazu.
Tedaj se ji je zopet približala mati.
Toda Matilda sc jc sklonila ter stopila mimo nje v svojo sobo, nc da bi sc ozrla nanjo . . .
Severica pa jc zastonj ugibala, kaj jc hčeri. Domišljcvala si jc najrazličnejše možnosti, toda do pravega zaključka lc ni mogla priti. Vest pa sc ji jc navzlic temu oglasila, in miru tisto dopoldne ni našla nikjer . . .
V svoji sobi sc jc začela Matilda oblačiti za obed, katerega so navadno imeli spodaj v jedilnici hotelski. Travna ni bilo v sobi, prebiral jc v kavarni časopise. Ona pa si jc za danes izbrala ono obleko, o kateri jc vedela, da ji pristaja najlepše. Poklicala jc sobarico, in ta ji jc pomagala dokončati okusno, moderno-koketno frizuro njenih lepih las.
Ko jc bilo vse izvršeno in jc bila zopet sama v sobi, tedaj jc pristopila k visokemu ogledalu.
Z nekakim strahom jc pogledala tja noter, odkoder ji je nasproti odsevala ccla njena podoba.
»Ah!« jc vzdihnila črez nekoliko časa. »To sem jaz in tudi nisem več jaz!«
Zatcmnclo ji jc oko, in pikro se jc nasmejala.
»Zdaj mi jc jasno, zakaj se jc tako porogljivo in zlobno po-smchnil! — Zal mu ni, da jc izgubil tako ženo, tako . . . tako . . . okroglo in moško debeluško. Ah!«
In kmalu bi se bila zopet razjokala, a sedaj od jeze.
»Moj Bog, vsa ta moja oblačila, vsi ti prrfški in cscncc mc nc morejo več predrugačiti — nc morejo več napraviti iz mene one prejšnje Matilde Scvcrjcvc!«
No, Matilda jc vsekakor pretiravala. Ni bila baš šc tako strašilo, kakor se jc slikala sama sebi. Res je, da jc bila postala nekoliko bolj okrogla in zajetnejša, da so bile njene črte na obrazu bolj trde in moške, ali grda vendar ni bila! Še vedno jo je delala neka gibčnost in nenavadna živahnost toliko interesantno, da jc moškim šc vedno utegnila biti nevarna.
In kolikor dalje se jc ogledovala v zrcalu, toliko bolj se jc blažila njena nevolja. Spoznala jc bila na sebi šc vedno neke potezicc, katere so bile ostale ncizprcmenjcnc ali so bile celo ugodnejše — in naposled se jc cclo nasmehnila.
»Hočemo videti!« je hušknila sama pri sebi.
Tedaj pa je vstopil Traven. Niti sanjalo se mu ni, kaj sc zdaj godi v duši njegove soproge.
Videč jo pred zrcalom, jc stopil k nji, ji položil roko okoli pasu in zrl z njo vred v zrcalo.
Bil je srednje velik, suhljat, starikavega, pergamenastega, skoro golega obraza, samo z nekolikimi redkimi brčicami pod nosom in medlih, rjavkastih oči. Nehote ga je primerila onemu, katerega jc videla danes v jutro na hodniku, in obšla jo je zopet neka groza, neka nezadovoljnost s samo seboj.
Toda on tega ni opazil. Privil sc je bliže nje in naslonil glavo svojo na njeno ramo.
Moj Bog, kako ji jc bilo to zoprno v tem hipu! Najraje bi sc ga bila takoj otresla in mu glasno in umljivo povedala, da ne mara zanj; naj nikar ne dela takih neumnosti, saj jc dovolj star!
Toda, ko ga jc zopet videla v zrcalu tako neznatnega, a zraven tako srečnega, da se ji sme laskati, tako strastno zaljubljenega, tedaj jo jc obšlo neko usmiljenje do njega, in čutila je, da se ji mehča nekaj v srcu, in da tega moža tudi sovražiti nc more.
Hipoma in skoro nevede mu privzdigne glavo in mu pritisne rahel poljub na čelo . ..
Kmalu nato jc poklicala mater, in skupno so odšli doli v obcdnico.
Tam jc žc sedelo nekoliko vsakdanjih gostov na svojih navadnih prostorih. Tudi Travnovi so imeli žc svojo stalno mizo.
Takoj, ko so vstopili, je premerila Matilda, kakor bi trenil, vse navzočne, a takoj jc videla, da ni med njimi njega, katerega so iskale njene oči.
»Menda ga tudi nc bode«, si je dejala.
In nekako nemirno in nezadovoljno jc sedla zraven soproga.
Toda ni še preteklo dolgo časa, ko stopijo v salon štirje mladi gospodje in med njimi — on!
OdloživŠi svoje ogrtače, so sedli kakor nalašč k mizi, ki je stala tik Travnove.
Matildi je prihajalo vroče, in roka se ji je tresla, da bi lahko zapazil vsakdo njeno razburjenost.
A onemu je legel zopet na ustnice oni porogljivi nasmeh, in sedel jc nalašč tako, da je lahko opazil vsako kretanjc Matildino.
»Kaj ti jc, Matilda?« jo vpraša Traven. »Morda ti je slabo — bleda si!«
»Nič, nič — kmalu bode bolje«, jc hitela ona ter izpraznila naglo pol kozarca vode. In v tem hipu je bila zopet mirna in je odvrnila prostodušno pogled svojemu nasprotnemu sosedu.
Tedaj se jc pa ozrla tudi Scverica okoli sebe in nenadno jc pogledala v lice — Maksu Lovrinul
Takoj ji jc bilo jasno, kaj jc danes Matildi . . .
Pri sosednji mizi pa so se menili oni štirje povsem mirno, a morda nalašč nekoliko glasneje.
»Kako presenečenje, da se snidemo črez dve leti tako nenadoma v Ljubljani! Ali se šc spominjaš razhodnicc na Dunaju, Makso?«
»Ah, da! Kdo bi pozabil krasnega večera?«
»Kaj pa ti, Peter? V kateri bolnici si sc vežbal ti?«
»Žalost božja, jaz sem bil obe leti v Ljubljani 1 Kmalu sta pretekli in ni ga bilo večera, da ga nc bi bil imel pod širokim svojim klobukom.«
»Kaj pa Ivan?«
»Ah, Ivančck! Tudi ta jc bil tukaj, pa na gosli nam je sviral uspavanke, kadar smo se ga bili nažurili!«
»Ti Makso si pa bil ves čas na Dunaju?«
»Da! Kaj sem pa hotel? Meni jc pač vse enako, kjer bivam; saj nimam tako nikjer več nobenega izmed svojcev!«
»No, zdaj se pa zopet razkropimo po svetu, in Bog ve, kdaj bomo zopet vsi skupaj! — Veste kaj, ali nc bi bilo prav, da se snidemo drcvi v kakem skrivnem kotiču katerekoli gostilnice, da po stari navadi v slovo zopet zakrokamo?«
»In zraven povabimo še kake tovariše iz prejšnjih let! — Peter, kje jc pa Dorčc?«
»Pri deželnem sodišču jc praktikant; jako soliden fant!«
»Dobro, tudi ta mora biti zraven!«
»In Drcjcc, Starina, Mlckuž — vse zbobnamo skupaj!«
»Moj Bog, čemu smo tako »nobel« in smo prišli kosit k »Slonu« ? Ali ne bi bilo bolje, da bi si bili prihranili tc novce za drcvi?«
»Jej, kak kmetavzar si še vedno ti, Peter! Povsod ti gleda slama iz črcvljcv! Zdaj, ko nastopiš imenitno zdravniško službo tam doli v Beli Krajini, bodeš menda vendar včasi pokukal v take jcdilnicc?«
»Ba . . a, kaj šc! Najboljša pijača se nc dobi baš v hotelih!«
»Kam pa misliš ti, Makso?«
»Jaz sem dobil službo v Kotanju!«
Makso jc izgovoril tc besede nalašč še nekoliko glasneje, in res so napravile nameravani učinek.
Traven se je ozrl in pogledal natančneje Maksa, Matilda jc zardela, a Scv.crici jc nehote zastala sapa.
Tedaj je pa k Travnovi mizi prisedel še nekdanji kolega, profesor Čopič, ki jc zdaj služboval v Ljubljani in jc bil šc vedno samec. Takoj je začel imeniten razgovor o ljubljanskem blatu, kje da ga je največ, kam bi se lahko prodalo za gnoj, koliko bi vrglo in kaj bi se vse lahko napravilo iz skupljcnih novccv, morda cclo nova deželna bolnica.
Zdaj jc bila torej prišla vrsta na mlade zdravnike, da so poslušali imenitno razpravo starega profesorja, da so si namigavali, se drezali pod mizo z nogami, in Peter je opomnil:
»Saframent! Ko bi jaz požvečil vedno toliko brezpotrebnega, pa nc bi zraslo na vsem Francoskem toliko vina, da bi mi ugasilo žejo!« —	(Dalje prihodnjič.)
V božjo čast
✓e hodiš po zemlji slovenski, Pri cerkvi pač cerkev uzreš;
i ti	pav-	u/.its,
Do lepše od cerkve Šentjaške Lc težko pa, težko dospeš.
In bili so skoraj nevoljni, Umrl da tc dni ni nikdo; Zvonili potem bi še dolgo, Ni škofu še niso tako! . . .
Tri leta sedaj je preteklo, Popravili vse sc na njej;
Zvonik so pokrili prekrasno, Pa zboljšali uro potlej . . .
In Bog jim jc želje uslišal, Umrl jim je stari Boštjan. No srečen pač starcc ta tuji, Da smrt ga jc vzela tak dan! . . .
Bučcčc so orgle kupili, Nov orglar jc sviral na njih, Nato so zvonove prelili, Ker starih je glas bil pretih.
Prosjačiti več žc ni mogel. Zlomila ga starost hudo. Pozabljen zaspal je v seniku, Pozabljen, zapuščen tako ! . . .
Zvonili ves božji so teden, Opoludnc in pa zvečer, Naslišati niso sc mogli, Načuditi glasu nikjer.
Iii takrat so peli zvonovi, Čast božjo veselo znaneč, Ko v bornem seniku umiral Je človek — glad, žejo trpeč! . .
Fcodor Sokol.
LISTEK.
Josipa Jurja Strossmayrja ncbrojnim častivcem si usoja pridružiti se o izredni priliki šestdesctletnega njegovega svečenikovanja tudi uredništvo »Ljubljanskega Zvona« v imenu vseh v njegovem kolu združenih pisateljev in čitatelj ev. V skromni, toda tem bolj iskreni čestitki svoji se drzne uredništvo »Lj. Zvona« mimo vseh drugih jubilarjevih vrlin in zaslug poudariti zlasti to, da je on, najodličnejši Jugoslovan, vedno z enako ljubeznijo brez izjeme zrl na vsa plemena jugoslovanska, in sicer tudi v dobah najhujših bratomornih bojev. A dandanes ta njegova ideja že zmagovalno prodira — kar gotovo navdaje pre-vzvišenemu slavljencu srce s ponosom in zadoščenjem. Gotovo ponavljamo le Njegove Prevzvišenosti same najiskrenejšo željo, ako vzkliknemo, naj Ga Bog očuva toliko let, da vzvišena Njegova ideja prodere do popolne zmage.
Letopis Slovenske Matice za leto 1897. Uredil Anton Bartel. Založila in izdala Slovenska Matica. V Ljubljani. Natisnila »Narodna tiskarna«. 189 7. Str. 3 3 8. —
Vobče moramo priznati, da se jc letošnji »Letopis« zopet primaknil za korak onemu idealu, ki smo si ga mi ustvarili in tudi že očrtali o publikacijah »Slov. Matice« sploh in šc posebe o »Letopisu« njenem, ki obsegaj po naših mislih samo take poučne članke in v zgolj taki obliki, da vsaki izmed njih zanimaj vsakega izobraženega čitatelja; kajti ne moremo pritegniti Stritarju, ki je v svojem »Zvonu« menil, da je zadovoljen, ako v vsaki številki vsaki naročnik najde vsaj nekaj, kar mu ugaja; nego mi sodimo, da inteligentnim slojem narodovim namenjene knjige bi morale biti take, da bi vseskozi ugajale vsakemu izobražencu. Seveda je ta smoter lc idealen, in urednik »Zvonov« predobro čuti, kako on sam daleč zaostaja za njim glede poučnega dela svojega lista in siccr spričo — nedostatnega gradiva. Največ so tc nedostatnosti pač krivi naši učenjaški pisatelji, ki so z malimi izjemami šc vedno prepričani, da temeljitost in poljudnost sta nezdružna pojma.
Zgodovinski članki v letošnjem »Letopisu« prevladujejo (Kosov, Stc-klasov, Pajkov, Vrhovčev), kakor sploh treba priznati, da je pri nas zgodovinska stroka jako dobro zastopana.
Dr. Franca Kosa »Črtice o naši domovini pred prihodom Slovencev« (str. 1—38) so seveda temeljite in trezno premišljene kakor vse pisateljeve razprave, ki se dostajejo stare naše zgodovine, v kateri je dr. Kos priznan strokovnjak; z njimi si je on že tudi ustvaril široko podlago, na kateri nam prej ali slej zgradi vekovito poslopje celotne domače zgodovine. — Nekaj pripomenj, ki nam jih je o le-ti Kosovi razpravi poslal strokovnjak, objavimo o priliki.
Prof. Ivan Steklasa je (str. 39 -112) v istem gčnru, kakor v lanskem »Zvonu« Trcnka, obdelal Ivana Vaj kar d a Turjaškega (1615—1677) ali pravzaprav zgodovino dunajskega dvora za vlade Ferdinanda III. in Leopolda I. Dasi bi mi ravno Steklasovim razpravam želeli več poljudne preglednosti brez vse podrobne navlake, po kateri zgodovinski spisr dobe nekak analistovski prikus, vendar treba s pohvalo priznati, da obdeluje Steklasa zgolj domače snovi, in da se rad loteva takih zgodovinskih našinccv, katerih lice so nam pristranski tuji povestničarji iz katerihkoli vzrokov popačili.
Z razpravo »O jedru tragedije in drame sploh« (str. 113 -146) pa nas je nje pisavec, g. dr. Janko Pajk, vprav presenetil; kajti hladnokrvno je z njo podrl največjo učeniaško avtoriteto ne le starega veka, nego — vsaj za nekatere discipline — vseh časov — Aristotela. Nc očitamo g. pisatelju, da se je lotil velikana, katerega so nekateri oboževali in šc obožujejo kakor malika n. pr. v logiki: saj smo že sami doživeli, kako se jc zdrobila v nič slava tega ali onega veljaka-učenjaka, na katerega besede so preje vsi vprek slepo prisegali; tudi mi sami smo imeli žc davno skromne pomisleke, zakaj si nekateri današnji učenjaki niti v estetiki, niti v logiki nc upajo prav popeti se nad Aristotela, dasi je naše obzorje po preteku več nego 2000 let veliko širje, nego je bilo Aristotelovo; radi tudi priznavamo, da je slava Aristotelova morda sem-tertja tradicionalna, bajevita, da se je na njegovo ime - - kakor na ime tolikih drugih slavljencev — nanizalo mnogo lavorik, ki so se ugrabile nekaj Aristotelovim prednikom, nekaj pa njegovim nastopnikom. Toda vsi ti upravičeni ugovori in pomisleki še nikakor ne zadostujejo, da bi na njih podlagi Aristotela vrgli med staro šaro. A to je storil dr. Pajk tako hladnokrvno, a tudi tako lahkotno, da se mi upravičen zdi vzklik urednika »Dom in Sveta«: »Tako pisati o največjem umu starega veka, jc več kakor drzno«. Ne moremo si sicer misliti, da bi se bil g. pisatelj za tako sodbo in obsodbo Aristotelovo odločil brez temeljitih študij, in v polemiki, ki jo jc pričel v »Edinosti« proti izreku urednika »Dom in Svetovega«, gotovo pojasni svoje stališče ter navede kaj dokazov za svojo trditev. — Po le-ti razpravi sodeč, pa jako dvomimo, da se g. pisatelju posreči strmoglaviti Aristotela z visokega vrhunca, na katerem šc vedno stoji; vsaj po naši skromni pameti je baš to, kar dr. Pajk Aristotelu očita in oponaša, največja prednost Aristotelove metode pred Platonovo in vsako drugo špeku-lativno filozofijo. Ali je imel Aristotel kaj »iznajdniškega uma, visokih pristnih idej, velikih smotrov,« tega mi v svoji skromnosti nočemo odločevati; to pa smelo trdimo, da je to le na hvalo in slavo Aristotelu, ako ga imenuje dr. Pajk »preiskovatelja, tedaj empirika, ki od dejstev dohaja do načel, ki jc sploh bolj opazovavec nego modroslovec, tako da iz njegovih izrekov ... in razjasnil starogrško preteklost mnogo bolj razumevamo, nego iz subjektivnih dedukcij in trditev povestnikov.« Saj ta empirska, induktivna metoda je edino zdrava pri vsakem spoznavanju, ne lc v naravoslovnih vedah, temveč tudi v filozofskih problemih, in k ti metodi so se po več nego dvetisočletnem špekulativnem, skoro brezuspešnem pustolovju baš v zadnjih desetletjih povrnili preiskovavci filozofskih zadač. Kako se da uporabiti induktivna metoda na polju estetiških in poetiških problemov, nam je bistro pokazal W. Scherer v postumni svoji »Poetiki«. Toda z njo se dr. Pajk ni okoristil, kakor je videti; in to obžalujemo, ker sodimo, da bi bila potem njegova razprava dobila cclo drugačno lice. Potem bi bil »utegnil zanimati naše učenjake njegov spis«; tako pa je dr. Pajk samo pomnožil nebroj špekulativnih definicij o bistvu poezije, oziroma o izvoru tragike in sicer — s sledečim »nemerodaj n im mnenjem, da tragedija ima svoje korenine najbrž v rahlem ustroju človeške narave, katera je vsakršnim premem b am in vsakojakim vplivom podvržena in zato za enake čute drugih neskončno prejemljiva.« — Potemtakem je pač upravičen naš dvom. da bi se mogli z dr. Pajka razpravo količkaj okoristiti »naši mladi nadepolni dramatiki«, katerim jo jc g. pisatelj v prvi vrsti namenil. Sicer pa se lahko potolažimo; tudi Grkom Eshila, Sofokla
in Evripkla ni ustvaril Aristotel, nego ravno narobe je bilo — in menda bo tudi pri nas Slovencih tako. —
S »Francosko ljudsko šolo na Kranjskem* (str. 147—161) je prof. I. Vrhovec vnovič dokazal, da izmed vseh slovenskih povestničarjcv najbolje razume o predmetih svoje stroke poljudno razpravljati. — Strokov-njaška opomba nam je došla doslej samo ena, namreč k Vrhovčcvi opazki na str. 152. njegovega spisa, češ, da g. pisatelj dela z njo krivico Dimitzu, kajti Napoleonov »Catechismc de 1' Empire fran^aise« ni bil morda kak »katekizem« politične in državljanske vednosti nego res pravi krščanski nauk ter je imel namen povsod povzdigovati Napoleonovo dinastijo; v četrti zapovedi božji se je n. pr. med drugim učila tudi pokorščina do Napoleona in vse njegove rodovine.
Dr. M. Murko (str. 162—224) nadaljuje in menda tudi završuje svoj v »Letopisu« MatiČinem pričeti životopis Jana Kollarja z II. delom, obsegaj o čim Koli ar jeva dela. Ta spis Murkov se bistveno pač ujema — primerjati nismo utegnili natančno — z dotičnim oddelkom njegove nemške v našem listu na str. 188. lanskega letnika ocenjene knjige: »Deutsche Einflüsse auf die Anfänge der böhmischen Romantik«. Ta spis jc menda posamičen plod obilih in temeljitih študij, s katerimi si pisatelj hoče zasnovati trdno podlago za končno monumentalno zgradbo učenega dela: »Vpliv nemške romantike na slovansko«. — Naše Matičarje seveda Murkov spis ne bode vseskozi enako zanimal, in želeti bi bilo, da bi bil g. pisatelj zlasti razpredel one razstavke svoje razprave, ki se tesneje dostajejo našega slovstva, n. pr. razmerje med Kolldrjcm in pa Prešernom in Vrazom, dalje vpliv Kollarjcvih idej na Hicingcrja in Trstc-njaka in le-tega nasledovavcc.
Z Bi bliogr afij o slovensko (Slovensko knjištvo od 1. januarja do 31. decembra 1. 1896. Sestavil R. Perušek; str. 225 — 260) in pa z običnim Letopisom »Slovenske Matice« (Sestavil E. Lah; str. 251—338) se završuje lični letošnji »Letopis«.
Relata refero. »Kakor sem kupil, tako prodajam« — tako nekako bi smeli menda slovcniti navedeni latinski izrek, s katerim se navadno zavarujejo poročcvavci, kadar ponavljajo taka poročila, za katerih resničnost sami nočejo jamčiti in prevzemati poroštva. »Relata refero« jc nadpis tretjemu onih sršenov, ki jih jc v »abcccdni vojski« pod skupnim nadpisom »Literarische Scherze in August Wilhelm v. Schlcgcl's Manier« izpustil razdraženi »doktor-pesnik« Prešeren nad svojega in Čopovega nasprotnika Kopitarja. O prvem teh sršenov, ki ima naslov »Error typi«, je prinesel nekaj pojasnila »Lj. Zv.« XVII. 245. Druga teh zabavljic je znani sonet:
Apel podčbo na oglčd postävi .... .... »Le ččvlje sodi näj Kopitar!« —
Ta zabavljica je osnovana na klasični pripovedki, katero nam jc ohranil Plinij (hist. nat. XXXV. 8. 34) posneto po »Mcmorabilijih« Valerija Maksima (VIII. 12.). — Ta klasična pripovedka nam pojasnjuje postanek pregovora: »ne supra erepidam sutor« (črcvljar se drži kopita!).
Tretja zabavljica (Relata refero) je zopet sonet, zložen v nemškem jeziku. V naslednjem ga priobčujemo v slovenskem prevodu:
Da mož, ki knjižno delo proslavilo Že anno osem ga za literata,
Zdaj toliko izbrusil vam jc blata,
0	tem vam hočem dati razjasnilo:
Ker se gospodu ravno ni zljubilo,
Podpisal se je tajnik zraven data;
Še zdaj je zanj zakladnica bogata
Ta knjiga, ki posoja mu obilo!
Kar jc v ti knjigi o Slovanih brati,
Da Schlözcr na miljonc jih našteva,
To v vsaki recenziji mož prcmleva.
1	zdaj zajel bi bil iz tega vira,
Ker pa ni v njem kvasu za srd prepira,
Zajel jc torej enkrat v svojem blati. —
Kopitar, tajnik gospoda barona Zoisa, je bil izdal anno 1808. slovensko slovnico, katera pa na naslovnem listu nima pisateljevega imena. Naslovni list Kopitarjeve slovnice ima namreč sledeče besedilo: »Grammatik der slavisehen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark. Laibach bey Wilh. Hcinr. Korn. 1808.« — Šele na zadnji strani slovnice (460) nahajamo poleg data: »Wien den 1. Ilomung 1809.« — tudi podpis »Kopitar«. —
Prešeren nam sam pojasnjuje vsebino svojega zabavljivcga soneta s sledečo opombo: »Mčrtioircs de 1' Academic Ccltiquc« naznanjajo slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, ki je izešla 1808. v Ljubljani kot delo g. barona Zoisa, rekoč: »On la doit au zelc et aux lumiercs de M. de Zois, membre de 1' Acadčmie Ccltiquc«, imenujoč ga koj za tem »savant ct zčlč philologuc«. — Prešeren sam Kopitarju s tem nc odreka avtorstva, a toliko poreden pa jc le, da s pogrevanjem tega časniškega naznanila oholemu nasprotniku gorjupo ponagaja. Kakor je slišal, oziroma čital, tako pove — relata refert. —
Avgust Ludovik Schlözcr je bil nemški zgodovinopiscc. Rojen 5. julija 1. 1735. v Gagstcdtu, je študiral v Witenbergi in Göttingenu bogoslovje in orientalske jezike, šel potem kot domači učitelj v Stockholm, potem v Upsalo. Na Švedskem jc spisal v švedskem jeziku »Poskus zgodovine trgovstva«. L. 1759. se je vrnil zopet v Göttingen ter se lotil medicinskih študij. Potem se je napotil z ruskim zgodovinopisccm Müllerjcm kot domači učitelj in literarni pomočnik v Petrograd. Tukaj jc obdeloval srednjeveško rusko zgodovino iz kronik in domoljubnih pisateljev. L. 1792. je postal pristav na akademiji in učitelj na odgojevališču Razuiliovskega ter sc je popolnoma ločil od Müllcrja, ki je nastopil sedaj proti njemu kot odločen protivnik. L. 1767. se jc zopet vrnil v Göttingen kot profesor politike. Najvažnejša njegova dela so: »Občna severna zgodovina« (2 zv., Halle 1771) in »Prevod ruskega kronista Nestorja« (5 zv.' Göttingen 1802—1809). Posebnih zaslug si jc pridobil za statistiko. L. 1804. od ruskega cara povzdignjen v plemenitnika, jc umrl 9. septembra 1. 1809.
Kopitar jc tega zgodovinarja visoko čislal in posebno pogosto navajal. Poglejmo si n. pr. samo začetek njegove slovnice; Die Million Slaven in Inner-Oesterreich, mit deren Grammatik sich gegenwärtiges Werk beschäftigt, sind ein kleiner, aber alter und nicht unwichtiger Zweig der ausgcbrcitctstcn aller Völkcrfamilicn auf Gottes Erdboden (Schlözers Nestor, Göttingen 1802).
In dalje zopet piše: . . . »Denn von Ragusa am adriatischen Meere an, nordwärts bis an die Ostsee und das Eismeer, ostwärts bis nach Kamtschatka in der Nähe von Japan hin, trifft man überall slavisehe Völker. Kaum hat je ein Volk der Welt seine Herrschaft oder Sprache weiter ausgebreitet. Ucber 50 M i 1-1 ion en Menschen zählt der slavisehe Volksstamm heutzutage« ... (Schlözcrs Nordische Gesch. Halle 1771). — Odprimo šc njegovo slovnico na 205. strani: »Lasst uns Slaven alle ein und das ncmlichc Alphabet gebrauchen: fünfzig Millionen Menschen einer Sprache und eines Alphabets! Welches Volk wird dann sein, wie das Slavisehe!!« ... To so tedaj Kopitarjevi »der Slaven Schlözcrische Millionen«. —
Konec soneta: »zajel jc enkrat mož iz svoj'ga blata« meri na Kopitarjev surovo netaktni citat: »quotics cum stcrcorc ccrto*. Pravi odgovor na omenjeni citat je pa dal pesnik v četrti zabavljici, ki je tudi sonet, zložen v nemškem jeziku.
»Hoc scio pro certo, quoties cum stercorc certo* je naslov četrte za-bavljicc v Prešernovem dodatku: »Literarische Scherze in A. W. Schlegels Manier«. V prevodu slove ta sonet:
Nemcrodajna naša sodba pravi, Da se na zemlji, v zraku in povsodi Le, če je stvar s stvarjo si kaj v sorodi. Med njima le tedaj združljivost javi,
Kristal ni z blatom družen po naravi, Zlato in biser z brnjo vkup ne sodi; Naj čisti lik karkoli kaj oškodi, Nesnage sled se hitro spet odpravi.
Kaj morejo pač tebi vsi porogi, Ki jih napisal je v terzitskem slogi, Ki je ncplemenit izbruh zavida? —
Vse blato Nilovo na kup naj skida, Prijatelj, tebe s tem pač ne omaže, Marveč le svojo svinjsko čud pokaže. —
Ta sonet je dostojen odmev na brezstiden zaključek znanega Kopitarjevega pisma do Metelka, ki je bilo pod naslovom »Ein Wort über den Laibacher ABC-Streit« objavljeno v 27. št. Ilirskega lista z dne 6. julija 1833. 1. Dotično polemiško pismo se je končalo s citatom sledečih besed Leona Srednjeveškega:
»IIoc scio pro certo, quotics cum stereore certo, Aut vinco aut vineor, semper ego maculor.« — »Vselej oblatim se pač, naj zmagam li, ali podležem, Kadar se z blatom borim, - prav za gotovo to vem.«
Prešeren hoče rečir »Tebe, prijatelj Čop, in plčmenitcga tvojega značaja ne more omazati in onesnažiti s tako brezstidnimi nadevki, kakor jc »stercus« (govno). Kdor tako piše, kaže s tem le svojo govnaško čud.«
Peta in zadnja teh zabavljic se glasi v prevodu:
Prijatelj, ti strmiš, kako li in od kod
Je boj nasprotnikov zašel na tako pot? —
Kdor si pač že pomagati ne zna drugače,
Navadno se pošluži naposled - gorjače.	L. P.
Akrostihida pri Prešernu Razen akrostihide sonetnega venca »Primicovi Julji« in akrostihide v sonetu: »Marsktcri romar gre v Rim, v Kompostclje«, katera obsega dcdikacijo »Matevžu Langusu« (cf. Lj. Zv. IX. 305) je najti pri Prešernu šc eno, četudi nepopolno, in sicer v nemškem sonetu, o katerem je žc bilo pod naslovom »Komi volkovi« govorjenje v Lj. Zv. XVII. 123. in 377. Ko sem zadnjič priobčil prevod omenjenega nemškega soneta in potem prevodu v dodatek napisal opombe, šc nisem slutil, da obsega nemški original akro-stihido, katera nam na prvi pogled pojasni, kam da sonet meri. Razlaga siccr ni bila napačna, in akrostihida jo samo potrjuje. Besedilo nemškega soneta pa jc sledeče:
An bösen Wunden leidend muss entsenden /'oiantos Sohn die Pfeile, die vom Bogen .-Ueldes' sicher stets ihr Ziel erflogen, Um Wölf und Schlangen von sich abzuwenden.
Schwer wird es ihm sie also zu vcrschwenden, /srlicgcn, wenn der Scher nicht gelogen, Aann Troia nicht, bis er nicht hingezogen Und seine Pfeile nicht den Kampf beenden.
.S'teht ab von mir, dem schmerzdurchwühlten, wunden, Erprobet nicht des Liedes sichre Pfeile, /.asst den das bcss'rc Ziel, das sie gefunden.
>?ähmt euren Math, auf dass cuch nicht ereile /hr Wurf, ich warne cuch in guten Stunden. Chorwölf'! euch wird Lykambcs Tod zu Thcilc.
Čudno se mi je zdelo vselej, kadar sem ta sonet čital, to, da jc pesnik podčrtal začetno besedo v prvem, osmem in štirinajstem granesu, zlasti ker sta videti prvi dve podčrtani besedi (An in Und) precej malovažni. Da jc v zadnjem granesu beseda Chorwölf podčrtana, to sc nikomur nc more zdeti tako čudno, ker je to samostalnik in velepomembna beseda. In res jc to že Levstika napotilo, da je pesmi, ki ima v rokopisu samo naslov »Sonett«, dal naslov »Chorwölfe«, kar sem tudi jaz sprejel. Če pa stvar natančneje preudarimo in si mislimo, da vsako podčrtavanje mora nekaj pomeniti, tedaj uganemo, da spadajo podčrtane besede v polnem obsegu v akrostihido, dočim nam je pri ostalih granesih v besedilo akrostihide vpoštevati samo začetnice (in to tudi zložene, n. pr. sch v začetku petega granesa).
Potemtakem dobimo med podčrtano besedico »An« v prvem in podčrtano besedo »und« v osmem granesu iz zaporednih začetnic do sedmega granesa ime »Pauschck«. Zaporedne začetnice med podčrtano besedico »und« v osmem granesu in podčrtano besedo »Chorwölf« v štirinajstem, to so začetnicc 9. do 13. granesa (SELZI) nam ne dajo nikakršne zveze, nikakršnega pomena. Iz tega se da sklepati, da Prešeren svojega soneta glede akrostihide še ni bil opilil in dovršil. — Jaz bi sodil, da jc nameraval predrugačiti šc predzadnje tri verze tako, da bi bil dobil akrostiško zvezo (SEINE). Čc jc moje domnevanje
upravičeno, tedaj bi se imela popolna akrostihida glasiti: »An Pauschek und seine Chorwölf«. —
To bodi v dopolnilo in potrdilo razlage na 379. str. Lj. Zvona (XVII. 1.).
L. P.
Matica hrvatska je razposlala svoj književni dar za leto 1897. Za letni donesek treh goldinarjev dobodo članovi letos tc-le knjige.
1.	Kučera Oton. Vrieme. Črtice iz meteorologije. Sa 113 slika i 6 karata. VIII. 352 str. vel. 8°. — Meteorologija zanima ljudi, ker je vreme zvezano z vsakdanjim življenjem posebno nekaterih stanov, n. pr. brodarjev, kmetov, v novejšem času zlasti tudi turistov i. dr. Meteorologija jc v širjem smislu nauk o fiziki atmosfere, v ožjem pa nauk o uporabi občnih zakonov na vprašanje o vremenskih premenah. Resultate tega nauka tolmači pisec v poljudni odeji, zanimivo in poučno za vsakoga, tudi za nestrokovnjaka. Pisec razpravlja o vzduhu (zraku), o toplini, o tlaku topline, o vodi v zračnem oceanu, o gibanju zračnega oceana, o svetlobi v njem in končno o pogajanju vremena.
2.	Vjekoslav Klaič. Bribirski knezovi od plemena Šubič do god i ne 13 4 7. VIII. 176 str. 8*. — Znani zgodopiscc popisuje glasovito pleme Šubičev, ki sc jc odlikovalo kot nositelj županske časti bribirske in potem fevdalno-kneževske časti do one dobe, ko so knezi bribirski morali ogrskemu kralju Ljudcvitu I. 1. 1347. odstopiti svojo trdnjavo Ostrovico in jo za-meniti za grad Zrin v »Slovinski zemlji«. — Pisatelj želi podati svojim rojakom še zgodovino tega plemena od one dobe, ko so se izpremenili v Zrinske v Zrinu in pozneje v Mcdmurju, toda obljubiti tega nc more.
3.	Pinter Robert. Njemačka književnost do smrti Goetheove. XVI. 456 str. 8°. V vvodu pravi pisatelj, ki jc sestavil svoje delo na resul-tatih najboljših nemških književnih povcstnic, da se jc trudil spisati književno zgodovino v zvezi s politično in kulturno zgodovino nemško in obče evropsko, in da j c presojal estetiško vrednost pesniških del ne z izključno modernega stališča, ampak objektivno z obzirom na kulturo in estetiške nazore onega časa, v katerem so pesniška dela postala.
4.	Šcnoa, sabrane pripoviesti. Svezak osmi. 380 str. — Ta zvezek prinaša povesti »Prosjak Luka« in »Branka«. — Šenoinc povesti so tako ljubke, da bodo izvestno ugajale tudi onim čitateljem, ki dajejo sicer prednost novi struji leposlovja.
8. Turgenjcv Ivan S. Izabranc pripoviesti. Svezak treči. 4 16 str. — Ta zvezek prinaša »Lovčcvc bilježke«, katere jc prevedel Marko Divkovič. Mnogim Slovencem bode ta prevod razumljivcjši od slovenskega prevoda Rcmčcvega, katerega jc izdala Matica Slovenska.
6.	Fürst Ida. »K r a 1 j c v i č R a d o v a n«. Tragedija. 76 str. — Snov jc vzeta iz hrvaške zgodovine 1. 1091. — Na pozornici sicer igra ni dosegla posebnega uspeha.
7.	Osman — Aziz. Bcz svrhe. Slika iz života. 204 str. 8\ Pisatelja rišeta — kakor tudi že v nekaterih drugih slikah iz življenja mohame-dovski živclj v Bosni-Hercegovini, ki mora propasti spričo ukočenosti in brezbrižnosti tobožnjih izobražencev, hodž in imamo v našproti zahtevam moderne kulture.
8.	Novak Vjcnceslav. D vie pripoviesti. 160 str. — Daroviti pisec podaja v povesti »Francuzovo razkuče« sliko iz hrvaškega Primorja, v
drugi povesti »Što je krivo« pa riše uradnika, kateremu jc vršenje službe neusmiljena brezobzirnost.
9. Trcsič Pavi$ič dr. A. Simeon Veliki. Tragedija u pet činov a. 154 str. — Tragedija jc napisana v stihih. Dejanje se dogaja v Bolgarski, pred ozidjem carigrajskim in v Hrvaški od 1. 924. do 1. 927. Na koncu so pridane osnovne ideje in povestna snov tc tragedije. Tragedija prikazuje velikega cara bolgarskega Simeona, ki jc na žalost padci v boju s Hrvati, a da jih j c premagal, bi bil postal Karel Veliki južnega Slovanstva.
10.	Miler Ferdo. Tri vesele igre. 156 str. — Igram j c naslov: »Stričeva oporoka«, »Prva kiša«, »Začarani ormar«. — Nekatere igre tega pisatelja so sc predstavljale na zagrebškem odru ter so našle prijaznega sprejema.
Kot zatožni knjigi jc izdala Matica ter ju morejo dobiti nje članovi za znižano ceno 1 gld., oziroma 40 kr. — dva prevoda:
11.	Cezar. Galski i gradjanski rat. Prcvco, uvod i bilježke napisa o Kol. Rac. XXX VI. + 346 str. in
12.	Platon i Xc nop h on: Symposion. Prcvco, uvod i bilježke napisao Fr. Pctračič. VII I -f 1 48 str.
Druga knjiga Hrvatskih narodnih p jesam a. Dio prvi. »Junačkc pjesme« (za članove je cena 1 gld. 50 kr.), uredio dr. Stjcpan Bosanac, še ni dotiskana in se okolo 1. aprila razpošlje naročnikom.
Uprava »Matice hrvatske« prosi lanske članove Matičinc, katerih se znaten broj letos še ni prijavil in svojih doneskov plačal, da to blagovole vsaj do konca mcscca marcija storiti. Ako pomislimo, da pripadajo članovi Matice takemu sloju narodovemu, da lahko utrpc brez posebne žrtve letni donesek treh goldinarjev, in da dobe zato izbornih poučnih in zabavnih knjig 160 tiskanih pol, tako da pride na en krajcar prinosninc 11 tiskanih strani, tedaj sc sme Matica po pravici nadejati, da se vsi lanski članovi požurijo ter vplačajo svoje doneske, in da se oglase tudi novi članovi, ki se šc vedno sprejemajo za leto 1897., dokler jc knjig na razpolago. Slovenske čitateljc pa vnovič pozivljcmo, da se za ta mali denar okoristijo z ugodno priliko ter si pridobe zabave in pouka in sc obenem izvežbajo v prelepem, našemu tako sorodnem jeziku hrvaškem, katerega bi moral vsaki izobraženi Slovcncc ne samo čitati nego tudi govoriti.
P.
Slovensko gledališče. F.dina novost, ki smo jo videli mcscca januarja na našem odru, je Brachvoglova žaloigra »Narcis«.
»Narcis« jc bil spisan leta 1856. Dočim Brachvogel s prejšnjimi dramatičnimi poskusi ni imel sreče, si je pridobil s tem proizvodom hkrati svetovno slavo.
Dejanje tc igre nima zgodovinske podlage, ves proizvod je zgrajen na nc-istinitih premisah. Res jc siccr, da jc Jeanne Antoinette Poisson, poznejša markiza de Pompadour, mogočna favoritinja Ludovika XV., imela moža, a razmerje med njim in njo jc bilo docela drugo, nego nam jc slika Brachvogel v »Narcisu«. Najmanj pa je res, da je on, obupan in na pol blazen, vedno in vedno iskal svojo izgubljeno ženo; saj jc on prav dobro vedel, kje je njegova žena in kaj je. Res je temveč, da so ga bili od začetka odstranili iz Pariza, pa da se jc tja kmalu spet vrnil ter prevzel posel, pri katerem ga ni mogla doleteti usoda Brach-voglovcga Narcisa.
Sicer pa je glavni junak Brachvoglove igre že sam na sebi tak, da si je težko misliti, da bi bil kdaj v resnici živel. Vsaj dandanes takih junakov — na pol filozofov, na pol blaznikov — prav nič nc poznamo.
Dasi je imel »Narcis« navzlic temu tako velikanski uspeh, in da ta igra tudi danes še ni izginila iz repertoarja, je zlasti temu pripisavati, ker se nezgoda, ki je zadela Narcisa, v življenju često ponavlja, in baš v ti nezgodi tiči pravi tragiški moment. — Igra pa je tudi zato efektna, ker jc pisatelj posamezne situacije jako dobro pogodil, ker je dejanje izvrstno stopnjeval ter znal raznim čutom, zlasti strasti in srčni bolesti, dati povsod prava izrazila. Zlasti zadnji prizor, ko spozna Narcis markizo de Pompadour kot svojo nekdanjo ženo, je veledramatičen in učinkuje na glcdavca s tako elementarno silo, da popolnoma pozabi na vse pomisleke, ki mu jih vzbujajo one dokaj prisiljene mahinacije, katerih posledica je ta prizor.
»Narcis« je bila dolgo »paradna« uloga raznih igravccv-umetnikov, in nič se ne čudimo, da si jo jc privoščil tudi naš Incmann. Uloga jc težka, a hvaležna za tistega, ki — kaj zna. Gospod Incmann jo jc igral jako naravno in nam je podal v nji junaka, ki smo ga umeli in smo torej tudi Čuvstvovali z njim. To iz gori povedanih vzrokov ni baš lahko, in Narcis ostane lc prelahko ncumljiv, ako sc ne igra tako, kakor ga jc igral g. Incmann. — Izborna jc bila tudi gospica Tcršcva (markiza de Pompadour). Sploh bi se mogla vsa predstava imenovati vzorna, ako ne bi bile nekatere postranske osebe tako strašansko nerodne. Naj bi se vendar že tudi pazilo na malenkosti, ki lc prevečkrat uničijo dober vtisk, ki bi ga sicer predstava naredila! Saj vtepsti komu v glavo, kako mu jc stati, in kako mora držati svoje pokrivalo v rokah — vendar nc more biti tako težko; ako pa kdo takim najprimitivnejšim zahtevam nc more zadostiti, naj se sploh raje na oder ne pusti! . . .
Razen »Narcisa« smo imeli meseca januarja šc šest dramatičnih predstav.
Dne 6. januarja sc jc predstavljala znana Mosenthalova igra »Debora«. Na razvitek dejanja v ti drami slabo vpliva tendenca, ki se kaže le preveč vsiljivo. Zlasti proti koncu poide igri popolnoma dramatična moč.
Dne 9. januarja jc napolnil gledališče Costov »Brat Martin«, kar nas prav veseli glede na to, da se naše gledališče letos nikakor ne more ponašati z obilim posetom. Toda na drugi strani nam vzbuja trpke občutke nevesela prikazen, da nc mikajo našega občinstva boljše igre, kakor n. pr. »Tretja hči«, ki sc jc igrala drugič dne 21. januarja. Zlasti nam ne ugaja, da jc šolska mladež tako glasna tedaj, kadar se ploska budalostim, in da baš k igram, kakršna jc »Brat Martin«, tako rada pritiska. Ali naša mladina res ne čuti potrebe po boljši hrani r ... To bi bilo žalostno znamenje!
Dne 13. januarja se jc igral spet enkrat »Pariški potepuh«, dne 23. januarja pa na korist režiserja, učitelja in igravca »Dramatičnega društva« g. Rudolfa Inemanna po daljšem premoru Nisslcrjcva »Čarovnica pri jezeru«. Le-ta igra je polna pretirane sentimentalnosti in smešnega patosa, katerega so nekateri naši igravci s svojim nenaravnim dcklamovanjcm lc še pomnoževali, ko bi se bili morali marveč potruditi, da zadenejo kolikor mogoče naravni ton.
Gospoda Inemanna smo pri raznih prilikah žc toliko hvalili, da lahko opustimo naštevanje njegovih igravskih vrlin. Mi si nič drugega nc želimo, nego da bi imelo naše gledališče več tako izbornih igravccv, kakor jc on. Toda to pa moramo pripomniti, da pri izbiranju svojih benefiških predstav nima posebne
sreče. Kaj je bilo treba poseči po »Čarovnici pri jezeru«, ko jc toliko drugih iger, v katerih so vse lepše uloge, nego jc v ti igri!
K boljšim dramatičnim predstavam, ki smo jih imeli meseca januarja, moramo prištevati »Kovarstvo in ljubezen«; le-ta žaloigra se je predstavljala dne 27. januarja. Zanimiva jc bila nje uprizoritev zlasti radi tega, ker sta bili poverjeni težavnejši ulogi gospiči Ogrinčcvi (Lujiza) in gospodu Kranjcu (Wurm). Gospica Ogrinčeva je igrala svojo ulogo naravno in neprisiljeno, z neko preprosto prisrčnostjo, ki je na gledavca vplivala jako dobro. Sploh je gospica Ogrinčeva prav porabna moč in, čc se bo vztrajno učila, bo brez dvojbe šc napredovala.
Gospod Kranjec se nam je zdel v nekaterih potezah preenoličen, in njegovi pokloni n. pr. so bili nekoliko preveč »narejeni«; vobče pa moramo reči, da nam je gospod Kranjec v ti ulogi podal nov dokaz svoje nadarjenosti.
Operne predstave smo imeli v januarju štiri, in siccr sc jc 1., 11. in 25. januarja ponavljala »Halka«, 18. januarja pa se je pel prvič v ti sezoni »Ernani«.
Opereta jc bila ta incscc samo enkrat na vrsti, in siccr sc je 15. januarja pela »Mam'zclle Nitouche«. — Apropos! Kdor se hoče prepričati, koliko zmorejo v plagiatstvu Nemci, ter se poučiti, v čem se razločuje francoski okus od nemškega, ta naj si pogleda o priliki »senzacijonalno« glumo s petjem »Eine tolle Nacht«, ki zdaj polni nemško gledališče, dasi ni nič druzega, nego iz finega v podlo travestovana »Mam'zell Nitouche«.
Nehring Dr. Alfred. Ü b er Herberstein und Hirsfogel. Beiträge zur Kenntnis ihres Lebens und ihrer Werke. Mit 10 Textabbildungen. Berlin 1897. Dümmler (VIII -f 100 strani, vel. 8°.). Cena 3 marke.
Ta knjiga je za Slovence zanimiva, ker se peča z našim slavnim kranjskim rojakom, čigar življenje in znanstvene zasluge tudi pri nas niso zadosti znane in cenjene. Žiga Herberstein je v svojih potopisnih knjigah pričal, da so še v 16. veku lovili v gozdovih iztočno-evropske planjave zobrc (zöber-Wiscnt-bos bison, ki ga Nemci sicer navadno, toda krivo nazivljcjo tudi »Auerochs« = »Urochs«). Trditve Herbcrsteinovc so jeli sumničiti, češ, da niso utemeljene. Da bi se osvedočil o resnici Hcrbersteinovih podatkov, se jc lotil pisatelj proučevanja Hcrbersteinovcga življenja in njegovih del in uspehe svojega preiska-vanja je podal v gori imenovani knjigi. Posebno važne so opazke Nehringovc o različnih izdajah Hcrbersteinovih spisov. Podobe v teh knjigah so obrnile njegovo pozornost tudi na norimberškega bakrorezca Hirschvogla. Posrečilo se jc doktorju Nehringu dokazati, da predstavljajo mnogi bakrorezi »Hirsfoglovi«, kateri so bili dosedaj sicer opisani, a nikakor raztolmačcni, epizode iz Iierbcr-steinovega potovanja in podobe knežjih oseb, s katerimi jc prišel Hcrbcrstein v dotiko, n. pr. s sultanom Solimanom. — Pisatelj jc dokazal, da jc imel Herberstein v svoji dunajski hiši rogove zobrovc in turove, takisto tudi parklje in kože teh živali. — Naposled so v knjigi šc podatki o prvotni obliki podob v Hcrbersteinovih delih.	P.