141
Politične stvari.
Dalmacija in Bosnija.
Zadnje „Novice" so povdarjale že važno3t zedi-njenja Bosnije z Avstrijo in sicer iz splošno napre-dovalnega in humanitetnega ozira; povdarjale so tudi, da bi ta pristop Bosnije k Avstrijskemu cesarstvu bil posebno Dalmaciji v prid, katera skoro brez Bosnije živeti ne more. Da pa to še bolj dokažemo, bomo danes vtemeljili svoje zadnje trditve, ob enem pa tudi skušali dokazati, da za Avstrijo pridobitev Bosnije ni tako težka, kakor se misli pri prvem pogledu.
Ce Avstrija ume obrniti simpatije, katere imamo mi pri krščanskem in slavjanskem prebivalstvu v Turčiji, sebi na prid, potem so premagane največe težave. Že zdaj pripovedujejo popotniki, da Slovani v Bosniji in Hercegovini Avstrijanskega cesarja imenujejo ,,nas kralj", ravno tako je Albanezom Avstrijanec vedno „dobro došel", toraj bi tem prebivalcem prememba vladarja ne bila nikakor nenavadna, neprijetna. Toda divje Albanije bi si mi ne želeli, in sicer zarad tega ne, da bi ne prišli po nji v neljube praske s Črnogorci, pač pa naj se prime naša vnanja in notranja politika Bosnije in Hercegovine, in sicer zarad Dalmacije, o kateri smo se namenili danes govoriti.
142
Vsak lahko previdi, kak dobiček bi imela Dalmacija in ž njo vred Avstrija in Ogerska po pridobljenji Bosnije. Neizmerni, še ne vzdignjeni zakladi, ki leže v zemlji za poljedelstvo, nedotaknjeni še gozdi, obširna živinoreja, katera bi se dala napraviti, bogastvo rude (zlata, srebra, železa) — vse to čaka le pridne delavne roke, pametne kupčije, in dežela sama in tudi sosedje imajo tam vir velikega bogastva. Se ve da potem najbližja dežela Dalmacija postane trg za take pridelke, napravi dolgo vrsto morskih luk, zmiraj polnih trgovskih ladij, posredovajočih kupčijo, in iz južnega Oger-skega, kjer je zaloga žita za vso južno Avstrijo, je odprta kratka pot do — glede* žita vedno revne -t- Dalmacije, do morja, od koder bi se dali morski bregovi Avstrijski veliko lože in ceneje preskrbeti z žitom, kakor po sedanjih železnicah, ki dovažajo žito tje še vedno po jako dolgih, tedaj dragih potih.
Ako bi bili pa naši politikarji preveč vestni in bi ne našli niti poštenega imena za pridobljenje Bosnije, niti pravičnega, postavnega vzroka, jim povemo, da je Bosnija še le po bitvi pri Mohaču odtrgana bila od Ogerskega kraljestva in da se je pripustila še le v miru v Karlovcu leta 1699 sklenjenem, Turkom v popolno last. Mi imamo vsaj toliko pravice do Bosnije, kolikor Pruska do Alzacije in Lotarinškega.
Prebivalci bi temu nikakor ne nasprotovali, kakor se to v Renskih deželah godi. Dalmatinci so jim tako že „pobratimi", ker so bolj ali manj z njimi v dotiki; ista vera, iste šege in skoro isti jezik je obojim, tudi niso Bosnijaki še pozabili, da so bili šiloma odtrgani od Ogerskega kraljestva in od Dalmacije. Vrh vsega tega si pa Turki niso nikdar prizadevali, pridobiti si njihovo ljubezen in udanost; ravno nasprotno so vse storili, s čemur se more človek pristuditi človeku. Mohame-danstvo namreč s svojimi verskimi členi in državnimi napravami ni več za sedanjo dobo; vsi narodi so napredovali, le Turek je ostal na isti stopinji, na kateri je bil pred 1000 leti; on je nesreča in mora za vse Slovane ob Donavi, pod njegovo oblastjo se ne bodo mogli nikdar ne duševno, ne materijalno povzdigniti. Ako bi se dalo vprašanje ljudstvu na glasovanje: ali hoče priti pod Avstrijsko oblast in zediniti se s svojimi brati Avstrijskimi Jugoslovani, gotovo bi ogromna večina navdušeno zavriskala: Hočemo!
Treba toraj, da evropejska diplomacija to stvar v resen pretres vzame in s Turki govori resno besedo in če bi bili v Carigradu gluhi za tako besedo, potem naj se zgodi, kar se je zgodiio s kraljestvom Poljskim in v najnovejšem času z Alzacijo in Lotaringom, Čeravno z manjšo pravico, večo silo in manjšo zadovoljnostjo ljudstva.