ZBRANOST
Umiri se. Bol moja, tise toži. Hotela si Večer; lej, zdaj nalega: temneči zrak odeva vise v olkrožji, pokojai nosi emimi, drugim zlega.
Ko smrtnikov se plehka truma vije pod bičem Sle, tem rabljem brez priziva, in kes ogreba s hlaipčevsike gostije, ti roko daj. Bol moja, tod pojdiva,
od nijih. Glej, sklanjajo se rajnka Leta z neiba balkonov, v stare halje odeta; ,iz dna voda smehljaje Tožba vstaja;
spat smrtno trudno Sonce gre spod svoda, in kot bi temen prt drsel od Vzhoda — čuj, draga, čuj — že tiha Noč prihaja.
ANGEL, VEDRINE POLN ...
Angel, vedrine poln, mar veš, kaj je tesnoba, kaj sram, kaj kes, kaj stok, kaj mračni val skrbi in kaj blodeči strah teh žalostnih noči. ko tre srce — kot bi mečkal papir — njih zloba? Angel, vedrine poln, mar veš, kaj je tesnoba?
Angel, dobrote poln, mar veš, kaj je sovraštvo, kaj  stisnjene pesti v temini, žolč solza, ko bobna Maščevanje svoj poriv pekla in jemlje si nad našimi darmi prvaštvo? Angel, dobrote poln, mar veš, kaj je sovraštvo?
Angel, ti zdravja poln, mar veš, kaj  so Vročični,
ki v pusti bolnici ob velikih zideh
kakor izgnanci si vleko noge pri tleh,
iščoč sonce skopo na ustnici bledični?
Angel, ti zdravja poln, mar veš, kaj so Vročični?
1090
Angel, lepote poln, mar veš, kaj s« to gube, strah pred S'tar6'stjo, mrzke bolečine oist, ko bereš vdanosti pritajeno bridkost v očeh, ki iz njih smo dolgo srkali obljube? Angel, lepote poln, mar veš, kaj so to gube?
Angel, ti sreče poln, radosti in svetlobe! Da^id je umirajoč moledoval moči od žara, ki telo ti čisto v njem blesti, jaz pa molitve proisim, angel, za tegobe,
angel, ti sreče poln, radosti in svetlobe!
Prevedel Cene   Vipotnik
br                                                           1091