z
List izdaja dr. Ferdo Kozak, za srednješolsko organizacijo »Žar« na drž. klas. gimnaziji v Ljubljani.
Odgovorni urednik dr. Ferdo Kozak. — Uredniški konzorcij: Stare Egon (VI. a), Gregorin J. (VIII. a), Žabkar J. (VIII. b), Logar C, (VII. a) in Truhlar K. (VI. a).
Tiskarna »Slovenija« v Ljubljani (predstavnik A. Kolman).
Linorez naslovne strani je delo Benedika S. Risba pa Dolinarja F.
VSEBINA:
Križ. Jože Kastelic. — Trudni. Cene Kranjc. — Kako. Dana.
—	Šmonca. Dana. — Kakor nekoč. Kmetov Jože. — Kriki v daljavo. Iztok. — Slepec. Iztok. — Balada. Kmetov Jože. — Noctur-no. Gabrovšek Emil. — Pri oknu. Fred Ungerb. — Čudežne rože. Iztok. — Pogovor. Jože Kastelic. — Pesem hrepenenja. Jože Kastelic. — Romanski in slovanski kipar. Fred Ungerb. -— Psihologija jezika. Cene Logar. — Nekaj o Prešernu. Gabrovšek Emil. — Gledališka poročila. Ll.
DRUŠTVENA POROČILA.
Odbor je sklenil, da dobi tisti, ki bo pridobil 10 novih naročnikov, letnik zastonj.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
V	vednost sotrudnikov sporočamo, da rokopisov ne bomo vračali. Prosimo, da oddaste literarne prispevke za tretjo številko do i j. novembra.
ZAR
Dijaški leposlovni list na državni klasični gimnaziji v Ljubljani
LETO II.	OKTOBER	1930	ŠTEV.	2.
Jože Kastelic:
Križ.
V	tihem večeru pobožno se dim iznad streh izmotava, rahlo ječanje zvonjenja večernega plava nad tiho, v mrakove tonečo vasjo.
„ Sredi hiš križ teman v nebo strmi, rahle sence polja preprezajo, žalostne misli se v dušo pogrezajo kot sence na križ,
ki vso noč bo trpel sredi mračnih in nemih hiš . . .
Cene Kranjc:
Trudni.
(Odlomek.)
Tiste dni sem bil bolan. Doma nisem mogel strpeti, na ulici sem se utrudil, da sem večkrat pozabil, kje hodim. Šele takrat, ko me je kdo pozorneje pogledal, sem se zavedel in začel misliti, kam sem namenjen.
Sicer sem pa imel takrat čuda mnogo prijateljev. Skoraj vsak človek, ki sem ga srečal, se mi je zdel prijazen; kot da ga vsaj nekoliko poznam, se mi je zdelo, ali da bi mi rad nekaj novega, prav veselega povedal; morebiti kako novico od doma, kajti takole na jesen je pri nas doma čudno lepo; morda se pozna z mojo Francko in mu je naročila: — Če ga boš srečal, pa ga pozdravi, saj čisto ga še nisem pozabila; — ali pa bi me celo povabil s seboj na kupico piva. Včasih so mi ljudje tako blizu, da bi vsakega brez strahu ogovoril, drugič so mi tuji in sovražni, da se jim umikam.
Pa je bilo tiste dni trudno lepo!
Zgodnja jesen je bila jasna ko zima v najhujši burji, ko leži visok sneg. Takrat se vsaka drobna iglica na naših smrekah že od daleč razloči; takrat misliš, da je na vrh Grintovca iz Repenj komaj
dobro uro; takrat nebo nima konca, tako veliko je; takrat se slišijo zvonovi s Šmarne gore, kot da zvonijo pri svetem Tilnu, in še iz Zapog in Smlednika se slišijo, kot da nam je kdo ponoči odnesel hrib; takrat se še žival nikogar ne boji. Vrtovi so polni vran, na oknih se tepo ščinkovci, strnadi, vrabci, sinice in srne pridejo prav za hišo; takrat smo si vsi ljudje prijatelji.
V	zraku je dišalo po mokrih gozdovih kot spomladi, ko začno cveteti travniki. Zadnje rože po oknih so cvetele živo kot nageljni, da bi jih rad utrgal in pripel na suknjič: Takole! Za slovo! Morda samo danes še! Saj bo kmalu mraz! Beli so že vrhovi gora na severu! Samo enkrat še!
Pa je res čudno! Vse je na koncu najlepše: kot da je prej na nekaj pozabilo in mora zdaj popraviti. Pa saj poiščemo za slovo najlepših rož, ali ne? —
Tista ulica je bila precej prazna in tiha. Skozi odprto okno se je od nekod slišala pesem. Dekle je pela. Kot da kliče nekoga, ki je ne bo slišal, se mi je zdelo. Takole nekako se na našem polju prepelice kličejo: Tako žalostno in obupno, da bi se razjokal. — Počasi sem šel tam mimo. — Joj, ko bi znal peti! V gozd bi_ šel in bi potožil smrekam in borovcem svojo bol! In na vrh gora bi šel in bi vsemu svetu zapel o svoji mrtvi Francki! In sredi viharja ponoči bi vstal in skupaj bi jokala!
Sredi ulice sem zaslišal glas harmonike iz gostilne. Brez pre-mišljanja sem vstopil. Soba je bila skoraj prazna. Pri oknu je sedelo nekaj moških, ki so se o nečem tiho menili. Harmonika je še ležala na klopi. V temnem kotu sem opazil še dva gosta. Starejši je govoril s čudnim glasom. Tako govore blazni: Bolj potihoma, zelo hitro, jasno in glasno, a popolnoma enakomerno. Niti za spoznanje se mu ni glas spremenil! Tega govorjenja nisem mogel prenesti. Zbežal sem zopet na ulico.
Dve dekletci sta mi prinesli nasproti polno košaro rumenih jabolk. Tako prijetno in domače mi je zadišalo. Zato sem zavil za njima. Večja je imela rumene lase in ves čas je gledala v dolgo vrsto luči, ki so v trenotku prižgale. Mlajša je bila še čisto otrok. Jabolka so bila videti zelo mehka. Takih pri nas nimamo. Dišala so pa prav tako kot naša. Dekletci sta šli hitro, da sem zaostal.
Tam je gorelo vse polno luči, da je bilo svetlo kot podnevi. Počakal sem ob zidu in opazoval ljudi, ki so šli mimo mene. Čudovita zbirka obrazov: Nekateri še tako otroški, z živimi očmi, drugi bolestno trudni, kot že davno mrtvi, tretji so bili spokojni kot da sanjajo lepe sanje, o Veliki noči, o nečem čudno lepem, česar morda še poznali niso, na kar so se nekdaj domislili, pa takoj spet pozabili, ker je bilo prelepo.
Čudno gorak veter od juga me je objel, da sem se zdrznil. Včasih je prijetnejša klofuta kot roka, ki boza in tolaži. Šel sem naprej. —
Majhen park s temnimi koti in dolgimi klopmi. — Tu se bom malo odpočil.
Ura za vodometom je kazala nekaj minut čez osem. Smreke na desni so stale tiho, kot da so že pospale. Ozka steza se je zlivala s slabo razsvetljeno cesto.
Tisto cesto sem poznal zelo dobro; skoraj tako kot naš vrt ali hrib.
Po tej cesti je hodila Francka. Pol leta sem jo vsak dan srečal tukaj. To so bili čudni dnevi, ki jih še danes ne razumem. Nato si je izbrala drugo pot. Jaz sem pa hodil tu težko kot za pogrebom.
Avto je z rezko lučjo obsijal park, da sem si zakril oči.
Nato se mi je zdelo, da spim doma in jabolka so mi zadišala in rahel dež se je usul na streho in fantje so svetili s ceste skozi okno.
Tedaj mi je postalo silno vroče in zdelo se mi je, da polno ljudi teka okrog mene, da se prerekajo o nečem in rad bi jih bil razumel, pa nisem mogel.
Ko sem se zbudil, je gorko solnce sijalo skozi okno. Mrzel pot sem si otrl s čela; bil sem zelo truden.
s
Dana:
Dana:
Kako?
Kako je v poljanah, ko žito rumeno zori, ko slavec pod nebom žgoli, ko jagnjed v viharju ječi? Kako? Povej!
Kako je v poljanah, ko sniva vse belo polje, ko pesmi stotere molče, ko jagnjedi bolno drhte?
O, ne povej!
Smonca.
Šmonca, Ti imel si Sorško polje, dvajsetletni je o Krasu sanjal, potnik moj v poljane daljne hodi, kadar zaihti večerna pesem.
Jaz pa nimam, kamor bi želela, kamor romala bi v trudnih urah, Zame ni ne Sorških polj, ne Krasa, ne topolov v jutro sanjajočih.
V	sivi dalji sivo morje vabi.
Tam nekoč so bile moje sanje, zdaj ne čujem več valov šumenja, morje, morje, moja davna misel!
Kmetov joža:	Kakor	nekoč.
Kakor nekoč,	tako nocoj	Ko	bo večer in	tih pokoj,
večer počiva.	kot	je samo nocoj,
In ti z menoj	si	boš	z mano ti
ljubezniva------------------------------- vse	dolge dni . . .
In pesemca bo z nama šla v upu žarnem.
Mirno bova jadrala — v čolnu varnem . . .
Kriki v daljavo.
Kdaj se bodo moje temne steze zlile v belo cesto, ki v Tvoje modre dvore vodi?
Kdaj bodo bele roke vžgale v meni kres in pregnale temo, ki v moji duši bolno blodi?
Kdaj bodo moje strašne kletve zrastle v tiho molitev, ki v Tvoje rdeče vrte hodi? . . .
Kdaj? ...
Iztok:
Slepec.
Ko sem bil še čisto majhen, sem videl. Potem sem oslepel...
Ne vem, odkod je tisto strašno seglo vame. Ne vem, zakaj je obraz matere zatrepetal v mojih očeh, zakaj so kostanji pred oknom v njih medleli in so gore v daljavi temnele ter se zlile z nebom v en sam mrtvaški prt. Takrat sem silno zajokal...
Iz noči v noč me je vodila pot. Pred sabo sem tipal s palico, da ne bi morda zadel ob ogel hiše in si okrvavil čela. Vsi moji kriki so sc izgubili v brezkrajnost črnih cest. Včasih je udaril na moje uho bolestni jok in so drugi rekli, da fantje vriskajo ... Le kadar sem se pritipal do matere, je v moji duši zapel sladek glas iz bogve kakšnih dalj, pa je spet umrl, ko so moji koščeni prsti šli po njenem razoranem čelu in po očeh, ki so bile vsak dan globlje ...
In sem se včeraj napotil kot vedno v iskanje za Daljnim. Neskončna vrsta mrzlih sten, se je trgala in se nazadnje odmaknila od mene, ne vem, kam.
Joj, ali me ne kliče Daljni s tihim glasom? Ali me ne vabijo Njegove bele roke? Ali me ne iščejo Njegove krotke oči skozi noč ?...
Na poti sem padel ob les. Roke so zahrepenele po nečem, iskale v zrak in zajele obraz Nekoga. Takrat se je v meni prelomilo in spet sem videl. Zakričal bi bil rad v sladki boli, pa sem le tiho zašepetal:
»Kriste, Brat!«
Brez besed je Daljni trpel na križu. Roke so se Mu razprostrle v blagoslov in v očeh sem videl vso Njegovo silno ljubezen.
Kmetov Joža:
Balada.
Mati, joj, čuješ tajno brnenje, ki poje v dalji kot pesem, kot pesem vsa lepa ...
Joj, mati, zakaj tako težko ječijo te trudne zavese, joj, trudne zavese . ..
Mati, joj, smej se, smej!
Glej pisana polja iri solnce in rože v pomladi! Joj, mati, smej se, smej!
Glej, bela roža smeji se v livadi.
V	nasmehu se roža vsa bela v poljubu je vzpela na prt — — —
»Joj, mati — smrt! . ..«
Gabrovšek Emil:
Nocturno.
Vsa v jasnih slikah noč se zrcali, v neslišnih zvokih njen me spev napaja, in nanjo zrem kakor na svoje dni prepolne sanj v pričakovanju maja.
V	plahosti vsa, kot senca, se mi bliža; morda je ona sama, njen je spev; kot da krasota zvezd se k meni niža, noči krasota, ki jo je odel v demantni plašč sij svetlih zvezd z neba, zvezd, ki v živahnosti so ožarele in zasmejale so se v dno srca ter mraka in teme spomin so vzele . ..
Fred Ungerb:
Pri oknu.
». . . und sa(5 lang in jenem Dammerzustand der Seele, der wie ein organisches Aufgehen ist im Reiche der Natur.«
Oskar Erich Meyer.
Zdajle jeseni so dnevi od sile kratki — komaj se začne popoldne, je že večer tu. Pri mizi mi postane pretemno, zato vzamem stol in sedem k oknu. Zunaj gre navadno pozni jesenski dež, ki kar ne more nehati. Dan za dnem, noč za nočjo štropota po strehi, lije skozi zrak s pridušenim, nerazločnim šumom, brez konca, brez kraja.
Sedim pri odprtem oknu in poslušam. Zagledam se ven, kjer leži ves kraj, kolikor ga obsežejo oči, popolnoma mirno, poln globoke otožnosti in boleče nepremičnosti. Medla svetloba leži na vseh predmetih, svet je podoben mrtvašnici, človek se zgrozi celo nad zapuščeno notranjostjo svoje male podstrešne sobice.
Preveč je temačno, da bi mogel razločiti deževne curke. Pogled mi zdrsne mimo pepelnato zelenih pelagonij — ob takih dneh so kakor kakšne pogrebne rože — in se ustavi v sivi megli, ki sega v negotove daljine. Ob njej se razbije vsak pogled. Utrujen tava po enolični sivini in brezupno išče, kje bi se odpočil, dokler se ne utrudi in ne ustavi spet na teh pelagonijah in na zamolklo sivi steni sosedne hiše. Čutim, kot bi od nekod legala name neizmerna svinčena teža, proti kateri je sleherni upor brez moči. Zgine vsaka podjetnost in delavnost, obsedim vdano in nepremakljivo, kakor bi bil tudi sam le kos opreme v tej sobici, nekak brezpomemben predmet v tej žalostni pokrajini, pod klavrnim, sivim, nizko ležečim nebom. Nastane velika tišina. Za trenutek je tako, kot bi utonile vse misli. Potem pridejo spet, pa tiho, kakor po prstih, nejasne, kot bi se držale nekje v ozadju in bi si ne upale prav motiti in spreminjati tega skoro letargičnega stanja.
Slišim enakomerno udarjanje in pljuskanje ob^ streho, krito z opeko; voda odteka vedno enako glasno po stresnih žlebičih, se zaletava ob pločevinaste stene ter izvablja iz njih neke kovinske, otožne zvoke. Zdi se mi, kot bi slišal skoz šum padajočega deža neprestano neko oddaljeno, pridušeno, prijetno glasbo, ki prihaja tiho sem čez, sam bogve odkod.
Tako gre ura za uro.
In dan se prikloni večeru.
Dež začne prenehavati, za njim ostane samo še sveži hlad, ki nenadoma strese človeka, da ga zazebe. Nekaj se mora goditi s temi nizkimi oblaki in težkimi meglami! Najbrž so se odmaknili od zemlje kvišku ali pa so se začeli celo trgati. Svetloba, ki je bila prej tako mrtvaška, da je ležal ves svet brez leska in življenja kakor kak izumrl planet, zdaj narašča kakor reka ob povodnji. Svetloba, svetloba in senca, to daje vse življenje, vso žalost in veselje pokrajini. Te spremembe se primejo tudi človeka, od njih je vesel, od njih je žalosten. Mudim se ob tej misli in gledam skoz okno, kako se zunaj vse obrača na bolje.
Knjiga mi zdrsne iz rok, zdaj samo še gledam. Skoro ne mislim več. Takole pozabiš, kje si. Izgubljaš se brez sleherne misli v prostoru. Oči imaš trmasto uprte v zid sosedne hiše, pa ga ne vidiš. Nato se pomudiš dalje časa na tem in na onem predmetu, tako dolgo, da ga razločiš in si prikličeš v spomin, kaj je in cemu je; potem preletiš in premeriš vso daljino, kar je prenese oko, greš do obzorja, kjer si podajata roke zemlja in nebo.
Vedno bolj se svetli. Se je že moralo nekje nebo pretrgati. Čeprav je tisti kos neba, ki ga odreže moje okno in sleme sosedne
hiše, še prav tako žalostno siv kot prej, vendar vem, da se nekje zgoraj, morda prav nad hišo, že smeje skoz mrežaste razpoke vesela modrina, svetla kot plavice, morda nekoliko zeleno nadahnjena — večer ni več daleč. Zdaj se zasveti pusta stena pred menoj — solnce razlije svojo mogočno luč — vsi zgodnji mrakovi, blede sence in jesenska otožnost se poskrijejo — zlato življenje se zasmeje. Oblaki se začno premikati, cefrajo se in gubajo. Napihuje in suje jih ostri sever.
Svetlo in veselo je kakor spomladi zgodaj dopoldne. Blišče se mokre strehe, iskre zlata jabolka in križi, zasvetijo se izprani asfaltni pločniki in ceste, dim se prešerno vije in suklja proti nebu. Solnce zlati zidove, upira se v okna, tako da jemlje človeku vid. Zvoniki sijejo kakor kovinske konice. Obrisi stolpov in poslopij so nenavadno ostri in čisti. Dobrodejni, sveži hlad, ki je ostal od dežja, zalije sobico. Kako je prijetno in lepo tu na božjem solncu!
Pred. oknom leži cela pokrajina, nad njo pa visi modro nebo kakor neizmeren nem zvon. Hiša se stiska k hiši, mokre strehe se gneto kakor jata pisanih ptic. V tišini, ki je nastala po dežu, se spet oglasi neumorna, radostna pesem človeškega dela. Živi, nagli ritem tekočih strojev, žvižgi lokomotiv, glasovi siren, drdranje in ropot voz, hrum prihajajočih in odhajajočih vlakov, hrup avtomobilov, tisočeri zvoki na zemlji in pod njo, brnenje v zraku, petje otrok in pijancev, lajež psov, vpitje žensk, ki se nekje spodaj pod mojim oknom prepirajo in lasajo, preprosti miren pogovor, ki prihaja od spodaj gor k meni skoz čisti, hladni zrak tako jasno in razločno, da slišim vsako besedo. Tračnice se lesketajo, sopara se dviga, vse je izprano, prenovljeno, sveže. Vse se radostno smehlja. Bele se hišne stene, sije neskončno modro nebo, večni neizčrpni vrelec življenjske radosti. Kako je dobro, kako je lepo, da so vse te majhne hiše, ti vrtički, ta šum in trušč strojev, živali in ljudi, vsa ta pisana, gomazeča mnogoličnost, prav tu, pod tem našim svetlim, dobrim nebom!
Oči pijo neprestano vse lepote velikih in neznatnih stvari v pokrajini.
Med slemeni dveh hiš vidim z okna ravnino. Tam se kade mokra polja, med ogoni se vlečejo nad toplo zemljo redki megleni kosmi. Ljudje so že na delu. Z okna se vidijo majhni kakor neumorni, neutrudljivi mravljinci, podjetni in delavni, krepki in polni življenja. Zemlja se oddiha, zrak je veder, skoro hladen. Iz kadečih se polj, iz rosnih lok, mokrih livad in opranih gozdov se pred mojimi očmi dviga k nebu neprestano naraščajoča mogočna, prešerna in pogumna, pa vedno enako zagonetna himna življenju.
Nad enakomerno razpetostjo ravnin se svetijo ponekod iz zmede .meglenih grmad sneženi vrhovi gora. V polkrogu stoje in se drže za roke. S svojim bleščeče svetlim, novim snegom so kakor v belo oblečene neveste. Megle se vlačijo, dvigajo, raztezajo in usedajo. Tu skrijejo bleščeč vršac, tam odgrnejo drugega. Temna, izmita
gorska pobočja so na drobno poprskana s svetlimi, razcefranimi kosmiči. Težje megle se grmadijo ob vznožju, sloj se dviga za slojem, vsak raste zase, in vsak posebej zamrači, ko pride dovolj visoko, sijočo, bleščobo snežnega lanca. Čez polja drse grozeče sence teh grmad, neprestano, brez miru.
Veter narašča, butne ob oknice, upogne pelagonije. Solnčna luč se zdaj pa zdaj skrije. Nemirno polže oblaki, svetloba boječe trepeta, — na steni sosedne hiše opazujem kako narašča in pojema, kakor jo že pregrinjajo in odgrinjajo oblaki.
Skozi okno privrši v sobo šop rumenega listja, mokrega in uvelega — bogve kje ga je bil utrgal veter. Ta hip spet posije solnce in vlažno listje se zasveti, kot bi bilo zlato. Kaj se meni priroda za to, če tu leži nekaj preperelih, požoltelih, odmrlih listov, ki so bili nekoč lepo zeleni!
Spodaj na ulici govore ljudje, oglašajo se živali, šumi rosno drevje, škrobota padajoče listje. Nekdo se smeje, sliši se otročji jok
—	nekje v bližini imajo odprto okno. Tulijo sirene, nekje bije cerkvena ura. Pode se vozovi, drve avtomobili, na vseh koncih in krajih se dviga trušč. Mesto hrumi kakor pekel.
Naliv je tako ponehal, minil je odmor. Senca se je umaknila svetlobi, otožnost veselosti. Zvedrilo se je docela.
Tako lepo je to pozno popoldne! — Res je naše ubogo življenje tolikokrat od sile bridko in težko, pa vse to mine. Ena taka ura zabriše vse te težave. Kako je vredno živeti! Res smo enodnevniki, pa kaj naj bi radi tega hodili čmerno in pobito okrog in vsako božje veselje obračali v žalost!
Življenje vrši spet neumorno naprej. V frančiškanskem zvoniku poje navček. Nekdo je umrl v tem času, ko se je bilo pretrgalo sivo nebo in se napravil tako lep, zgoden večer. Boječi, proseči glas mrtvaškega zvončka mi bije zdaj glasneje na uho, zdaj spet slabi, kakor ga že zanaša veter. Komu izmed vseh teh neštetih ljudi, ki tu doli hodijo po opravkih, ^e trudijo in ubadajo, jokajo in se smejo, pride na misel, da se je ta hip neka duša oprostila. Umrl je morda tam skromen samostanski brat, ki je vse svoje malo, preprosto življenje prebil med zidovi, ograjen z njimi in ločen od sveta. Svoje dobre, blage oči je upiral neprestano kvišku, neprestano čakajoč, kdaj bo smel odtod tjakaj. Z ljubeznijo se je radostno sklanjal nad vsemi malimi, neznatnimi božjimi stvarcami, ki so zavzemale mesto v njegovem življenju na tem svetu. Zdaj prosi zanj navček; sporoča dvem, trem dobrim dušam, ki so ga poznale. Pravi jim, da poslej ne bodo več videle tistega, ki so ga ljubile.
Pa v veliki plimi in oseki življenja, ki preplavlja vse male spremembe in neznatne dogodke, se tudi ta smrt izgubi kakor majhna, nebistvena epizoda. Tok vrši neugnano naprej.
Takole premišljujem, da ni vsakemu usojeno, da bi v življenju srečal kaj velikega, nenavadnega, takega, da bi ga zgrabilo. Je pa
tudi krivično, ko neki ljudje govore večno in neprenehoma le o nekih izmišljenih, pogosto celo nemogočih dogodkih, saj gre vendar skoro sleherni dan mimo naših oči sicer čisto neznaten, pa čudovit kos življenja, ki zapusti v nas za vselej lep in svetel spomin. Človeško življenje pa je dolga vrsta posameznih dni.
Iztok:
Čudežne rože.
Lani sem vriskal v prečudnih nočeh, s tabo sem sanjal po temnih poteh, lani sva zrla v oči si blesteče, lani si trgala rože mi rdeče.
Zdaj se je žalost v me potopila, zdaj si me samega v boli pustila.
S tvojega vrta več cvetja ni, zdaj si sam vežem čudežne rože v robec iz svoje rdeče krvi . ..
Jože Kastelic:
Pogovor.
Dekle:
Moja mati veze drago vezenino v težko, kakor rože mehko, svileno tkanino — veze za svatbo odejo mi rdečo, vanjo bo vtkala: »Ljubezen in srečo!«
Fant:
Moja mati tke na statvah prte bele.
Mimo okna letajo čebele in znašajo vosek mi v panje.
Za sveče bo, ki mi gorele bodo za poslednje spanje.
Jože Kastelic:
Pesem hrepenenja.
V meni so se ure samotnih noči v bolesten krik zgostile, v moje srce so kot v kelih se kaplje boli potočile,
v meni so trudne misli na daljno pomlad onemele,
v srcu so pesmi se zadnje izpele —
oj, v meni samota kot tiho morjč valovi,
oj, v meni bolest, kot noč temni, molči, molči — *—
V daljavi — ali še pomlad živi,
se še na cvetkah rosa v solncu jutranjem blesti?
Fred Ungerb:
Romanski in slovanski kipar: — Dvoje vrhov.
2.	Slovanski: Ivan Meštrovič.
Rodin je bil najbrž zadnji vrh in zapad je z njegovimi deli dal morda poslednje in najvišje v kiparstvu, kar je še imel. Bourdelle je mogoče že prvi mejnik na poti navzdol. Na vzhodu, med Slovani, pa se je javil tačas prvi veliki kipar, Dalmatinec Ivan Meštrovič.
2e v prvih delih človek zasluti, kakšen duh tu snuje. Čudno lepa in nežna je' iz njegove mladosti izvirajoča skulptura »Majčina briga«. Samo dvoje glav se odraža iz neoblikovane snovi, glavica spečega deteca z odprtimi usteci in nad njo sklonjeni, od skrbi izpiti obraz ljubeče matere. Kakšna nežna pazljivost in ljubezen je v tem, na prvi pogled samo resnem in izmozganem obrazu. Vse pre-čute noči, pritrgovanje, vsa- neizmerna, požrtvovalna in nesebična materinska ljubezen odseva iz dela. Detece spi brez skrbi, nič še ne ve za gorje, ki ga čaka na tem svetu, spi varno in zaupljivo, čuti, da bedi ob njem dobri obraz mame. Ni zlepa dobiti nežnejše skulpture od tega čudovitega dela. Prav ista skrbljivost in nežnost je izražena v skupini »Porodica«. Mož in žena, z detetom v sredi, ki ju druži, se zavedata, kakšno nalogo jima je dalo življenje — da vzredita to malo, ljubo dete, ki si zdaj ne more še nič, prav nič pomagati. Kdor je videl ta kip, bo pritrdil, da je Meštrovič prav ta »si ne more še nič, prav nič pomagati« izborno izrazil. (Dejstvo, da kdo tako intimno stvar zadene tako, da jo za njim občutimo in doživimo, spričuje dovolj jasno, da je človek, ki kaj takega zmore in doseže, umetnik.) Silna je skulptura »Timor Dei«. Orjaška noga tepta s strašno silo k tlom množico gomazečih, obupno se borečih ljudi, ki sc zastonj upirajo in protivijo. Brezuspešen je napor množice. Izraz, ki ga bereš na obrazu moža, katerega pritiska k tlom silni prst božji, govori dovolj jasno, kakšen strah je obšel človeka, ko se je v njegovi, ob tla pritisnjeni glavi prebudila in posvetila misel in zavest strašne božje sile in veličine, proti kateri je človek brez sleherne moči.
Tudi njegov Adam izvira iz mladostnih let. Desno roko drži na hrbtu, levico je obupno zagrebel v lase; pogled upira v tla. Vsa drža telesa govori, kako težko je nositi božje prokletstvo, kako hudo in trdo ie izgnanstvo iz raja.
Od drugih del se odlikujejo posebno nekateri reliefi. Zdi se, da iz njih Vejeta prav barbarska svežost in sila. Tako liniament kot način izdelave spominjata močno na stare reliefe asirskih kraljev. (Isus i Samaritanka.) Ponekod že s samim liniamentom zbudi, ne da bi nakazal mišičje, v osebah čudovito dinamiko in življenje. Tudi ta dinamika stvominja na tiste stare asirske reliefe, ponekod celo na egipčanska dela. (Primerjaj n. pr.-. Bissing, Denkmaler agyptischer
Skulptur.) Vsak dobro ve, koliko sile in veličastnosti je v njih, dasi so na prvi pogled enostavno okorni in mrtvi. S čisto skromnimi sredstvi je naš kipar na ta način dosegel nekaj čudovitega celo v podajanju čustev! Kakšna globoka, neutolažljiva žalost preveva skupino »Skidanje s krsta«! V bibličnih snoveh je Meštroviču podoben mogoče samo še češki kipar Bilek.
Nešteto je del, ki jih je naš mojster ustvaril. Od velikih kipov bi omenili mogoče v prvi vrsti samo slavna »Indijanska jezdeca« in splitskega »Grgura Ninskega«. Močan je tudi v portretih (Bistolfi, Pašič, ga. Meštrovič i. dr.), vendar ga tu mogoče prekaša rojak T. Roksandič.
Glavno svoje delo pa je Meštrovič usmeril v »Vidovdanski Hram«. Tu je hotel postaviti nacionalni spomenik Jugoslovanstva. Sem naj bi romali kakor na kako božjo pot in naj bi si klicali v spomin imena onih junakov, ki so že od davnih časov mislili na to, da nas združijo, ki so se borili in umirali za nas. To delo je v resnici nekaj velikega, z njim je postal Meštrovič tudi slaven. Saj je velik del kipov, ki jih je bil namenil za »Hram«, razstavil na raznih evropskih razstavah. Škoda, da ni dovolj denarne podpore, da bi se ta veličastni načrt mogel uresničiti.
V	teh kipih prihaja do izraza vsa veličina in skoro brutalna lepota mojstrove duše. Lepo je silno, lepo je junaško. To je morda lepota, kot jo je pojmovala in si jo predstavljala duša našega naroda skoz stoletja. Tako je mogel gledati le narod, ki je vsa silna leta' vztrajal v junaški borbi za pravico. Nekaj svežega, močnega, novega, zapadnemu Evropejcu tujega, diha iz teh del. To je druga, živa in krepka umetnost, ki se šele javlja, ki šele vzhaja in slavi svoj solnčni vzhod.
Silo Meštrovičevega duha so priznali za časa rimske razstave celo italijanski časniki. Kaj niso mogoče tele besede rimskega časopisa proroške: »Pojdite v srbski paviljon, v to čudo rimske razstave, in poklonite se geniju Ivana Meštroviča! Narod, ki je mogel roditi takega umetnika, ne more propasti; gorje tistemu, ki bi se drznil dvigniti roko nad neodvisnost tega narod a!« (Citat je vzet iz knjige: Kosta Strajnič-Meštrovič.)
Čudovito delo so dvanajstere Kariatide. Te žene so pripravljene nositi sleherno breme in napor, ki bi prišlo prednje, močno in potrpežljivo. Prevevata jih težka melanholija in vdanost. Silen molk leži na obrazu Sfinge. Takole pravi o njej pesnik^ Ivo Vojnovič: »Pružena u nevidenoj pozi nestalih, neslučenih božanstva, ona se pružila kao brdo na ploči, koja zatvara propala carstva i nestala biča. A na uzdignutome, ukočenome licu — isti profil planina s kojijeh slaze karijatide nositeljice tereta života.« (Citat je vzet iz knjige: Kosta Strajnič-Meštrovič).
Silna sta kipa Kraljeviča Marka in Miloša Obilica. Obilic je brez rok in vendar se zdi, da mora vse, kar se mu postavi na pot,
pasti pod silnim zamahom. Glava Kraljeviča Marka pa je brez dvoma ena najsilnejših glav, kar jih je kdaj izklesalo kako klesarsko dleto. Obraz »Junaka« simbolizira vso tisto duševno silo, odločnost in samopremagovanje, ki tvorijo in povzročajo neustrašenost ter junaštvo.
Krasne so skupine »Udovič«. Najrazličnejša čustva se zrcalijo na njih obrazih. Neizmerna žalost, strastna ljubezen in trpeča odpoved ter neutešeno koprnenje za možmi, ki so šli v krvavi, junaški boj in, ki jih nikdar, nikdar več ne bo nazaj. — Lep je tudi kip »Sečanje«. To je torso Vukosave »koja se krasna i tužna seča smrti i propasti«. (Citat iz knjige: Kosta Strajnič-Meštrovič). Zena sedi sama s svojo neizmerno bolečino in žalostjo. Tudi Dum jan Penič je napravil kip »Sečanje«, ki je umetnina, da ji ni zlepa enake, vendar ni dvoma, da se bo zraven njegovega dela vedno omenjalo tudi Meštrovičevo.
Kar odlikuje Meštroviča je prodornost, s katero se je znal zamisliti v narodno dušo. Človeku se zdi, ko gleda ta silna dela, da je tu klesal ves narod, s svojo silo, z junaško dušo, z neusahljivo močjo ter s prepričanjem v gotovo končno zmago. Vendar ta dela preveva tudi tedaj, prav tako kakor narodne pesmi, tudi tedaj, ko dosegajo višek moči, herojstva, krutosti in maščevalnosti (Kraljevič Marko, Miloš Obilic, Srdja Zlopogledja), nekaj žalostnega, neutolažljivega. Prav ta poteza je za jugoslovansko, mogoče celo za slovansko dušo najznačilnejša.
Vseh njegovih kipov ne moremo omenjati. Slaven je njegov »Kristus«, njegovi »Angeli« učinkujejo kakor glasba. Nepregledno je njegovo delo.
Meštrovič še kleše in gradi. Zdravi, silni umetnik predstavlja svetu narod, ki ga še ne pozna, narod, ki nosi in čuva v sebi dediščino ter zapuščino teh Obiličev, teh Kraljevičev Markov, teh kosovskih junakov, junaštvo, ponos in zdravo silo. Dokazal je, da je naš čas blizu.
Logar Cene:
Psihologija jezika.
(Nadaljevanje.)
O glagolu.
Z ozirom na prejšnje splošne podatke o jeziku moramo glagol, ki je druga glavna vrsta v jeziku, obdelati nekoliko bolj kratko, kot zahteva, njegova obsežnost in pomen v jeziku.
Ker delovanja ni brez osebe, ki bi delovala, zato je moral človek tudi pojem delovanja združiti z osebo. To je glagol.
»Glagol (lat. verbum) je tista besedna vrsta, ki znači kako dejanje (delo), ki ga kdo opravlja (n. pr. delam, pišem, mislim itd.) ali stanje, v katerem je kdo (n. pr. stojim, rastem),« tako pravi Breznik v svoji slovnici o glagolu.
V glagolu imamo dva do tri načine, o katerih pristnosti, enotnosti, doslednosti, o vrsti postanka in o oziru na življenje nam je težko govoriti. Posebno sumljiv nam je medij zaradi svoje življen-ske plitkosti, malega in jalovega obsega v službi človeškega življenja, zaradi svojega nastanka in potrebe nastanka.
a)	O časih.
Glagol ima tudi čase, kot vsi vemo. Tako ima n. pr. pretekli čas, sedanji čas, prihodnji čas i. dr. Prav v časih tudi vidimo, da je jezik nastal le za praktično življenje. Človek je namreč moral analizirati in razporediti čas, ki je popolnoma abstrakten, ki je le pojem, in ki je le v človeku. To mu je pa bilo za življenje silno potrebno. Seveda je rešil tudi to zadevo edino za življenje in sicer zopet najboljše, kolikor je za življenje sploh mogoče.
Ločil je v glavnem preteklost, sedanjost in prihodnost. Ločil pa je tudi predpreteklost in predprihodnost (boljše poprihod-n o s t). Ta dva zadnja časa kažeta, da je jezik namenjen v glavnem le praktičnemu življenju. V znanosti (fiziki, psihologiji, matematiki) predpreteklega in predprihodnjega časa sploh ne moremo rabiti: za znanost teh časov namreč sploh ni, kajti znanost hoče vsako stvar dognano, določno omejeno na vseh straneh. Prav tega pa v predpreteklem in predprihodnjem času ni, kot bomo videli, dočim v preteklem in prihodnjem je, torej se more znanost zadovoljiti s tema dvema časoma. Ta dva časa je dalo življenje in potrebe življenja, sta torej tudi z ozirom na življenje relativno veljav-n a , nedognana, dočim so oni trije vsaj deloma dognani, torej so z ozirom na človeško življenje absolutno veljavni. Moremo jih tudi, te tri čase, imenovati osnovne čase. Seveda ni ta stvar tako enostavna, kakor se zdi na prvi pogled. Videli bomo zelo čudne odnošaje teh časov do časa v človeku.
Če natančno pregledamo uredbo časov, vidimo, da niso tako lepo urejeni kot se nam zdi, niso tako enostavni; vidimo, da čas ni tako lepo enakomerno porazdeljen na tri, oziroma pet časov, na tri oziroma pet enakih delov.
V navadnem govoru se nam zdi, da so si vsi časi sorazmerno enaki, sedanji čas tolik kot pretekli in obratno, prihodnji tolik kot sedanji in obratno, in celo predpretekli in predprihodnji sta nam enaka z ostalimi. Videli pa bomo, da ta zadeva ni tako preprosta in dovršena. Prav tukaj, bomo videli, je človek zelo popustil, prav tej zadevi človek ni bil kos in morda je prav tukaj najbolj popustil o realnosti in resničnem spoznanju in dal prostora izrazu življenskih potreb. Zivljenske potrebe pa se prav v tej zadevi ne morejo zadovoljiti s človeškimi ugotovitvami o sami realnosti.
Neenotnost bomo opazili v vsem sestavu časov. To neenotnost si bomo mogli razložiti in jo opravičiti.
Vedeti moramo, da je življenje dalo ves jezik, da je življenje reguliralo jezik v vsakem času in ga še danes regulira. Videli bomo tudi, da je življenje prvotno človeško spoznanje o samem sebi in o
svetu, ki ga je človek izrazil v jeziku, zabrisalo in vrinilo v jezik izraz drugih spoznanj, ki s stališča pravilnega mišljenja niso pra--.vilna, dočim ona prejšnja so. Ta zadnja so le relativna, ona so pa absolutna.
Prav zaradi te izpremembe imamo v današnjem jeziku veliko okrnjenih ali medsebojno pomešanih prvin jezika, ki so tvorile v svojih dobah samo tisti del v jeziku, ki ga tvorijo danes brez kake primesi drugih delov. Popolnoma čiste prvine so bile v jeziku le v njegovih početkih in nikdar več pozneje, ker prav razvoj jezika tudi zavisi od mešanja prvotnih prvin jezika. Torej danes nimamo več v jeziku čistih prvotnih prvin, ampak so že pomešane med sabo. Te prvine moremo imenovati drugotne prvine kot je n. pr. samostalnik in glagol i. dr.
Mešanje prvin jezika med sabo posebno lepo vidimo v glagolu in sicer v časih. Da se je ta proces izvršil prav v glagolu tako jasno, je vzrok prvič naloga glagola v jeziku, drugič pa nesklad med človeškim spoznanjem o času in pa med potrebami življenja.
Ker je čas tako subjektiven in so vsi sestavni deli časov (pogojnik, velelnik, želelnik) razen naznanilnega naklona čist izraz subjekta, zato vidimo, da je v vsakem jeziku glavni del sintakse prav v času. Bistvo sintakse je pa v tem, kako so se razne prvine pomešale med seboj (poleg tega pa še način mišljenja naroda i. dr.).
Glagol je tudi edina vrsta v jeziku, ki močno obsega v sebi krog izven subjekta in krog subjekta samega. Kot smo videli, tudi samostalnik obsega obe vrsti, a druga, t. j. stranska vrsta (glagol) je v njem silno slaba, skoraj je ne občutimo. Glagol pa obsega obe vrsti zelo močno in sta obe ti vrsti celo bistvo današnjega glagola. Glaven je seveda v glagolu prvotni čisti glagol, oseba pa je le stranska. Za-jemljivo je tudi to, ^da je oseba, ki je v glagolu, vedno najbolj čista, t. j. da je v nominativu. Ker so v samostalniškem genitivu že mešane prvine in sicer za stopnjo više kot v nominativu, če sploh moremo imenovati nominativ že prvo stopnjo, bi torej mogla biti še ena višja stopnja v tem mešanju prvin. Seveda je to nemogoče za naše čute in naše mišljenje, to že presega človeka in je nad našim mišljenjem in sploh nad človekom ali pa vsaj izven človeka. Mogoče mislijo tako živali, človek gotovo ne in ne bo nikdar. Pač pa je to zajemljivo zato, ker so že v našem jeziku korenine nadčloveškega oziroma izvenčloveškega mišljenja. Jezik pa je veren izraz človeka in njegovega mišljenja, torej je nemogoče tudi zaradi tega, da bi prišlo kdaj do te stopnje. Tudi se jezik ne razvija v smeri proti tej stopnji, ampak se razvija, če gledamo s stališča te zadnje stopnje, sam v sebi, se sploh ne razvija v nobeno smer. To je seveda, če gledamo s stališča te zadnje stopnje. Vsekakor je pa to zajemljivo, ker pridemo tudi v tem oziru iz človeka, v neznane prostore, ki jih za naše čute sploh ni.
Kot smo že omenili, imamo v časih objektivni krog (indikativ),
in subjektivni krog (velelnik, želelnik, pogojnik). Subjektivni krog je torej mnogo večji, kakor objektivni.
V	jeziku vidimo, da so se morali časi razvijati v smeri subjektivne strani. To je razumljivo, ker je vsak čas s stališča človeškega doživetja subjektiven. Čim bolj bi se človek razvil v spoznanju samega sebe, čim bolj bi bil obrnjen v se, tem bolj bi se razvila subjektivna stran v jeziku in tem bolj bi opešala objektivna stran.
Objektivna in subjektivna stran v jeziku sta torej nekak izraz telesa in duha človeškega. Zato tudi vidimo, da se je z večjo notranjo kulturo razvila tudi subjektivna stran.
Če torej iščemo v jeziku somernosti med subjektivno in objektivno stranjo, najdemo le nesomernost, če iščemo ravnotežje, tudi tega ne dobimo.
Nastane vprašanje, če se bo jezik še razvijal v tej smeri. Veliko stopnjo vidimo od časa, ko je bila v jeziku in sicer včasih zgolj objektivna stran. Toda ne smemo misliti, da se je razvila tudi človeška duševnost sorazmerno v toliki meri. Prvotnega jezika, ko je bila v času samo objektivna stran, ne smemo namreč smatrati za že dovršen in pravilen izraz človeške notranjosti. Tega tudi 'ne moremo ne, ker bi moral biti potemtakem človek v tistih časih silno nizko bitje. Pač si moramo misliti, da prvotni, to je objektivni del v času, ni bil takoj v začetku natančen odsev človeške notranjosti, ker je bil gotovo človeški pogled v začetku obrnjen veliko bolj navzven, kot je obrnjen sedaj nam.
Torej tudi s tega stališča morem osklepati, da se je bil prvi razvil naznanilni naklon, potem šele drugi nakloni. Indikativ se ni razvijal pozneje, kot vidimo, dočim so se konjunktiv, optativ in imperativ razvili šele pozneje.
Danes vidimo v tem oziru res že veliko nesomernost v jeziku. To je razumljivo, ker ima človek toliko odnošajev do sveta izven njega in v njem. Vsi ti odnošaji so pa izraženi prav v tej subjektivni strani časov. Tudi je jezik samo nekako orodje človeku za življenje: torej se morajo izraziti z jezikom različna razmerja človeka do sveta, od katerega je človek po navadi odvisen ali so pa stvari od človeka.
Naznanilni naklon pa nima tega opravila. Človek je do naz-nanilnega naklona vedno indiferenten, dočim je do subjektivnih naklonov ali aktiven ali pasiven. Ne smejo nas pa tukaj motiti osebe.
Glavni in najpomembnejši del za človeka v glagolu je torej subjektivni del. Objektivni del naklonov mu je za drug namen. Tudi je ta del osnova subjektivnega dela, brez tega objektivnega dela tudi subjektivnega ne bi bilo.
Tudi o časih toraj spoznamo, da so namenjeni življenju: prav to neravnotežje je znak tega.
Omenili smo že, da imamo v glavnem tri glavne čase in to pri
vseh jezikih. Ti glavni časi so: pretekli čas, sedanji čas in prihodnji čas. Brez teh osnovnih časov si nam ni mogoče misliti jezika. Tako svojstveno človeški so, da nam je že zaradi tega težko misliti kak drugačen ustroj jezika v tej zadevi. Nastali so tako naravnost iz človeških potreb, da je trpela pravilnost v njih, kot bomo videli. V njih je nakazano natančno, kako človek misli: odkod ima misli, odkod skrbi in zakaj skrbi, za kaj misli in na kaj je v življenju vezan, od česa je odvisen. S preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo pove človek vse to.
Nobena slučajnost ni mogla dati teh časov, ker noben drug ustroj v časih in nobena razdelitev časa ne bi mogla tako ustreči življenskim potrebam, kot prav ta. Saj prav to, da je v glagolu združena subjektivna stran z objektivno, že kaže, kako mojstrska in prava je uredba časov. Kako neločljivi od človeškega mišljenja in ob enem kako zadostni za praktično življenje, za človeško izražanje potreb in želja so časi, nam priča že dejstvo, da še v nobenem jeziku, ki bi imel te tri čase, ni odpadel kateri izmed njih. Nemogoče je to, ker bi se zrušila vsa zgradba časov in potem ostali časi ne bi zadostovali izražanju človeških misli.
Če pregledamo čase in prostor, ki ga zavzema vsak izmed njih v času, dalje, če pregledamo razmerje teh časov do človeka in že njihovo vrednost primerjamo medsebojno, vidimo, da so časi popolnoma različni, v vsakem oziru se razlikujejo med seboj, le to jim je skupno, da značijo čas, pa še ta čas je pri vsakem izmed njih različen.
V	sedanji razdelitvi časov ne dobimo nikakega sledu, da bi se človek trudil priti do kakega pravega spoznanja o času, tudi ne dobimo v časih nikakega pravega pojma o času, ker tega tudi ne potrebuje človek, kakor je pokazal razvoj jezika. Prav življenju je namenjen jezik in nobenemu drugemu višjemu namenu. V tem oziru ne vidimo prave aktivnosti človeškega duha. Nobene težnje za resničnostjo ne vidimo v razvoju časov, dočim povsod drugod vidimo, da se človek trudi priti vsaki stvari do dna. Pač nima jezik take naloge. Lahko trdimo, da nam prav sedanja razdelitev časov, ki je le za praktično življenje in za nič več, za znanost le toliko, kolikor sta si življenje in znanost vzporedna, da nam prav sedanja razdelitev topi in ovira pravo mišljenje. V tem se jezik prav nič ni dvignil nad prvoten jezik in se tudi ne bo.
Pretekli čas je svojstven za bitje, ki se zaveda preteklosti. Razumljivo je, da je pri takem bitju tudi nastal. Če bi bili časi izraz prave in vsaj delne realnosti, bi mogla nastati samo dva časa, to sta sedanji in pretekli čas. Ta dva sta višja časa in bolj prvotna.
Prav iz preteklega in sedanjega časa pa je mogel nastati prihodnji čas. Ta čas je torej višji čas, bolj kulturni čas in je moral nastati pozneje. Dočim kažeta ona dva človeka še na najnižji kulturni stopnji, to je, da živi le iz dneva v dan, ga kaže ta zadnji že bolj
kulturnega, takega da se zaveda prihodnosti. To je pa že prvi pogoj in korak h kulturi.
Pretekli čas je prvi čas, ki je z ozirom na dejanje izven nas, drugi čas, ki je z ozirom na dejanje tudi izven nas, je pa prihodnji (tukaj se ne smemo ozirati na resničnost dejanja). Prihodnji čas je bil po postanku najbolj vezan na ostala dva, nobeden izmed onih dveh časov ni bil tako vezan. Po svoji kulturi pa je ta najvišji čas, kot smo že omenili. Ona dva sta veliko nižja v tem oziru od prihodnjega, medsebojno pa se tako malo ločita glede kulture, da ju moremo postaviti kar oba v eno skupino, to je prirodno ali prvotno skupino. Prihodnji čas pa sam tvori višjo, kulturno skupino. Prihodnji čas je kulturno tako visok, kot sta oba ona dva skupaj. Le težko bi mogel nastati prihodnji čas brez sedanjega, še težje brez preteklega. Sedanji čas pa je nastal brez preteklega in prihodnjega in tudi pretekli je nastal brez prihodnjega.
Če dobro premislimo, kaj je v časih prihodnji čas, vidimo, da ni nič drugega kot na drugo stran sedanjosti postavljena preteklost. Seveda se spremenijo pri tem razni odnošaji, kot n. pr. lastnosti v časih, ki tvorijo njihovo bistvo, kot n. pr. to, ali so časi v nas ali izven nas, ali so irealni, napol realni ali realni i. dr.
Če vzameš čas kot črto, gre na eno stran preteklost, na drugo prihodnjost, sredi med njima pa je sedanjost. Dočim sta preteklost in prihodnjost lahko umljivi in zelo enostavni, kot bomo videli, je sedanjost bolj trd oreh.
O onih dveh, namreč o preteklem in prihodnjem času je gotovo, da sta le v nas, torej sta v tem oziru le relativna, o sedanjem času je pa gotovo, če gremo mimo raznih filozofskih domov, ki navsezadnje to stvar sorazmerno tudi nič ne izpremenijo, da je tudi se izven nas. V dejanju se torej razlikujeta sedanji in pretekli čas. Prav tako tudi pretekli in prihodnji, v tem namreč, ali je čas neposreden izraz dejanja ali dogodka ali pa šele posreden oziroma sele provizoričen (prihodnji čas).
Iz lastnih občutij pri raznih časih in iz tega, kako je cas za nas navidezno razdeljen na enake dele, iz tega moremo sklepati, da je človek že skoraj od vedno občutil čas kot premo črto. Prav to je slabo in napačno občutje časa. Zaradi tega so mogle priti vse neenotnosti v čase, zaradi tega je mogel človek sedanji cas tako napačno občutiti. Sicer je res, da je tako umevanje sedanjega časa, namreč enakovredno z ostalima časoma, edino praktično, toda napačno je in je bilo prvotno umevanje, ko še ni bilo ostalih dveh časov, gotovo bolj pravilno, kakor je pa sedaj.
Boljše predstavljamo čase v času z dvema stožcema. Če stakneta stožca svoji konici drugo ob drugo, rasteta navzven in sicer v neskončnost. Nasprotno se pa konici tudi stikata v neskončno mali točki. Stožca moremo vsaj deloma primerjati s preteklim in prihodnjim časom, tisto malo točko pa s sedanjim časom. Po ob-
sežnosti časov bi bilo to veliko bolj pravilno. Z drugih ozirov seveda ne bi bilo nič boljše.
Določimo torej meje časov. Pretekli čas sega od sedanjega časa do neskončnosti v preteklost, prihodnji sega od sedanjosti do neskončnosti v prihodnjost, pravi sedanji čas pa je nad njima in je neskončno' mal. V njem se pretekli čas samo pretvarja v prihodnjega.
Prej smo že omenili, da imamo tudi predpretekli in predpri-hodnji čas. Če bi hoteli dobiti meje za ta dva časa, jih ne bi dobili. Predpretekli je nekje v preteklem, predprihodnji pa nekje v prihodnjem. Torej sploh nista časa v pravem pomenu, ampak pomenita le kak del preteklega ozir. prihodnjega časa. Torej ju moremo rabiti le tedaj, če nam je v jeziku določen pretekli oziroma prihodnji čas na obeh straneh. Tedaj moreta biti ona dva poleg preteklega oziroma prihodnjega časa, kot sta ta zadnja dva poleg sedanjega časa. S tega stališča sta torej ta dva časa le relativna. V splošnem pa ju sploh ne moremo šteti med prave čase.
Če vzamemo samo tri čase, to je glavne čase in pogledamo razdelitev časa med nje, vidimo, da je absolutna, je absolutno vredna. Če pa vzamemo vseh pet časov in pogledamo razdelitev časa med nje, vidimo, da je le relativna.
Nastanek predpreteklega in predprihodnjega časa si moremo razlagati. Prvi in edini pogoj, da sta mogla nastati, je način, kako človek misli in kako je govorjenje odvisno od misli. Nikdar ne more človek objeti vse preteklosti in nikdar vse sedanjosti, ampak vedno le del prve ali druge. Torej je v preteklosti pred določenim delom, ki ga ima človek v mislih, še preteklost in za določenim delom v prihodnjosti še prihodnost. Ta preteklost in ta prihodnost je pred-preteklost in predprihodnost. Sedaj je razumljivo, da sta ta dva časa le relativna, če vzamemo one tri za absolutne, ker moreta nastopiti le v zvezi z onima dvema.
Predpreteklost in predprihodnost sta torej nastali le zaradi živ-ljenskih potreb in sta po nastanku drugotna ali sekundarna časa, dočim so oni trije po nastanku prvotni ali primarni. V predpreteklem in predprihodnjem času ne opazimo nobene lastnosti, ki je ne bi imel pretekli oziroma prihodnji. Imata le nekaj manj lastnosti kot ona dva. Torej že zaradi tega ne moremo predpreteklega in predprihodnega časa smatrati za prave čase.
Iz vsega sedanjega moremo 8 raznih stališč razdeliti čase na več skupin.
I. Glede tega, če je čas sestavljen ali ne, ločimo:
1. sestavljen čas je sedanji čas, če ga vzamemo tako, kot ga navadno primerjamo;
2. nesestavljena časa sta pretekli in prihodnji, ker sta v nas.
II. Glede tega, če je realen ali irealen:
i.	realen je sedanji čas;
2. polrealen je pretekli čas;
3. irealen je prihodnji čas.
III. Glede kulture časov:
1. sedanji in pretekli čas sta časa prve stopnje;
2. prihodnji čas je čas druge stopnje, ker obsega v sebi kulturo obeh prejšnjih časov.
IV. Z	ozirom na to, če je čas samo v	meni	ali	še	kaj	več:
1.	najbolj notranji je	prihodnji;
2.	za stopnjo nižji je	pretekli;
3.	še za stopnjo nižji	je sedanji,	ki	je	z	zunanjostjo tesno
v zvezi, dočim je pretekli veliko manj, prihodnji pa je najmanj.
V. Z ozirom na dejanje in realnost je:
1. sedanji čas še najbolj realen, popolnoma zvezan z zunanjostjo, zunanjost ga nekako tvori;
2. pretekli čas je še odvisen od realnosti, kar je tudi njegovo bistvo in brez česar sploh nastati ne bi mogel;
3. prihodnji čas je pa popolnoma neodvisen od realnosti.
To so časi in nakloni v njih.
(Dalje prih.)
Gabrovšek Emil:
Nekaj o Prešernu.
V	sonetu »Sanjalo se mi je.. .« se glasijo zadnji trije verzi iz izdaje 1847. L:
Perdjala čednosti sva nje in tvoje Vsak svojim pčsmam, in skudčla Njega bila ni mž’ od skled’ce moje.
Dočim je v vsem sonetu v vsaki vrstici po n zlogov, jih ima predzadnji verz samo 9. Ali je temu nedostatku vzrok pesnikova raztresenost? Morda je, morda ni. 2e v prvi izdaji je tanedostatek in v vseh izdajah do danes se ponavlja isto, tudi kritična izdaja Žigonova ima ta nedostatek in sicer brez opombe ali oznake. Možno je, da je v tej napaki vzrok raztresenost stavca, ki je ze leta 1847. zagrešil napako, kot se je to zgodilo z znanim verzom iz »Turjaške Rozamunde«. Toda to ni verjetno, kajti verz, dasi ima 9 zlogov, se smiselno popolnoma veže. Verjetneje je, da je sam Prešeren, ko je soisal to pesem, prezrl to napako in je tudi pozneje ni opazil in zaradi tega tudi ne popravil.
Ll:
Gledališki kotiček.
Pod teni naslovom bomo priobčevali kritike, pravzaprav poročila o našem gledališču, da se bo dijaštvo tudi za dramatiko bolj zanimalo, kakor se dosedaj in da ga opozorimo na lepa in dobra dela.
Sen kresne noči:
(Spisal William Shakespeare, poslovenil O. Zupančič, režija O. Šest.)
Shakespearejeva dela imajo pri nas in tudi drugod po svetu še vedno isto veljavo kot nekdaj, če ne še večjo. Shakespeare je namreč še vedno moderen. Zato ni čuda, da njegova dela, kadarkoli se pojavijo na odru, vedno z veseljem pozdravimo. »Sen kresne noči«, katerega je naša drama pred desetimi leti že predvajala, se nam je zopet pokazal na odru, in sicer prenovljen. Delo samo nam je zopet dokaz, da je Shakespeare eden največjih dosedanjih dramatikov sploh. Njegovo delo se odlikuje po pestrosti in razgibanosti dejanja in sploh po vseh dobrih lastnostih, ki jih lepa drama mora imeti in katere so bile pri Shakespeareju že mnogokrat povdarjene.
Režija g. Šesta je bila v glavnem dobra, saj se je on specializiral za Shakespeareja, toda občutili smo, da je bila komična stran igre le preveč povdarjena, tako, da je glavno dejanje, sen kresne noči, stopilo precej iz ospredja, kar se nikakor ne bi smelo zgoditi. Več pozornosti pa bi bilo treba obrniti prizorom bajnega življenja v gozdu, ki ni bilo popolnoma tako naglašeno, kakor to zahteva Shakespea-rejevo delo. Mnogo umestnih opazk pa se je sprožilo pri rajanju nekakih silhuet tam za zastorom, kar bi lahko odpadlo ali se pa vsaj nekoliko okusneje priredilo. Scenerija je bila dobra in je tudi pripomogla k lepemu uspehu igre.
Igralci so nas v splošnem zadovoljili. Pozdravili smo g. Daneša, ki je prav lepo podal svojo vlogo. Pari so bili tudi izraziti, čeprav je ta ali oni igralec včasih malo preveč hrupno povdarjal svojo vlogo.
Igra pa je bila, kakor smo že rekli, v splošnem lepo podana in jo vsakemu dijaku najtopleje priporočamo kot klasično igro.
V	prihodnji številki bomo prinesli poročilo še o »Mladoletju« (spisal Leonid Andrejev) in o »Pravljici o rajski ptici«, katero je napisal slovenski pisatelj Šnuderl, in o drugih novitetah na našem gledališkem odru. Upamo, da smo z uvedbo teh kritik in poročil velikemu delu naših bralcev ustregli.
SESTANKI:
j. (literarni) sestanek:
a) Uvod v pesem »Človeka nikar«. (Žabkar VHI.a).
b) Recitacija Gregorčičeve pesmi »Človeka nikar«. (Pogačnik, VI.a).
c) Recitacija Aškerčeve pesmi »Nočna potnica«. (Smole, I.a).
d) Predavanje: »Starejše in novejše literature: — dobre in slabe strani«. Poskus ocene in komparative, II. del. (Gregorin, VHI.a).
6. sestanek (posvečen Danteju):
a) Predavanje o Danteju. (Žabkar, VI.a).
b) »Dante: njegova manjša dela«. (Stare Egon, VI.a).
c) Recitacija I. speva Div. Comm. (Pogačnik, VIII.a).
d) Skioptične slike (vsebina »Divine Commedie«. (Stare Leo,
VI.a).
7. literarni sestanek:
Natančen spored naznanimo pozneje.
8. sestanek (umetnostna zgodovina s projekcijami).
»Helenistična in rimska umetnost«. (Pogačnik, VIII.a).
Na strani 29, vrsta 15, se nam je radi prevelike naglice vrinila napaka: (boljše p o p r i h o d n o s t), pravilno: (lat.: futurum exactum) To zadevo bomo obravnavali v prihodnji številki.
Uredništvo.