s:>'^ PoStarina plaćena a gotovom Posvečeno pesniku našega Krasa Srečku Kosovelu ob desetletnici smrti Broj 21. U Zagrebu, 22. mala 1936 R RIA Pojedini broj stoji dinara 1.50 O dom za gorami, ti sivi, ti na mojem srcu granit — ne umiraj, ne umiraj, ti živi, ko bom jaz že davno ubit! Srečko Kosovel GIASHO SAVEZA iUGOSlOVENSKIII EMIGRANATA IZ JULIJSKE KRAJINE SVETI OTAC PAPA 0 HRVATIMA I SLOVENCIMA Prigodom otvorenja izložbe katoličke štampe otišla je u Rim na hodočašće jedna grupa Hrvata i Slovenaca iz Jugoslavije. Zagrebački dnevnik »Hrvatska Straža« od 20 o. mj. donaša iz Vatikanskog Orada izvještaj o tom hodočašću iz kojega vjerno prenašamo glavnije odlomke: Prije audijencije, koja je bila danas u 1 sat iza podne pohodili su hrvatski hodočasnici i drugi Hrvati, koji žive u Rimu, u 11 sati prije podne korporativno svjetsku izložbu katoličke štampe, a posebno naše nacionalno odjeljenje, gdje su se najduže zadržali (i fotografirali) radosni, što smo i mi Hrvati tako krasno reprezentirani na ovoj veličanstvenoj izložbi. S izložbe pošli smo u 12 sati u audijenciju Sv. Ocu, koja je bila u Sali degli Arazzi. Tu nas se bilo sabralo četrdesetak Hrvata sa šestoricom Slovenaca na čelu sa preuzv. gg. nadbiskupom drom Ivanom Ev. Šarićem i biskupom drom Dionizijem Njaradijem. Dok smo mi bili tako u očekivanju Sv. Oca, bio je u privatnoj audijenciji preuzv. nadbiskup dr. Ivan Šarić, koji je u ime našeg hodočašća predao Sv. Ocu ovu adresu. (Donašamo samo pojedine odlomke radi pomanjkanja prostora. Op. ur.) »Sveti Oče! Medju apostolskim našega doba oružjem, oružjem istine, lako prvo mjesto zauzima Stampa Katolička, ona, kako je zovu, najveća današnjeg vremena zemaljska vlast, koja u isti čas bezbrojnim jezicima i na bezbrojnim mjestima govori, i nikad se ne umori opet i opet govoreći svima u čije ruke dolazi; jer ono, što je napisano, ostaje. A nitko u tom tako providnosnom i apostolskom djelu nije snažnije poradio kao Rimski Papa, koji nikad ne prestaje revno poticati biskupe i vjernike katoličke da prvu 'nigu svoju obrate Štampi Katoličkoj. I mi Hrvati i Slovenci, makar brojem maleni i blagom skromni, uvijek smo sinov-ski odani svetoj Crkvi Kristovoj i apostolskoj Stolici, i slušali smo glas Petrov, i nastojali smo, što smo više mogli, oko Štampe Katoličke. To pokazuje naš zajedni-. čki Paviljon, što smo ga posvetili svetom Jeronimu, najboljem Zaštitniku Katoličke Štampe. Blagoslovi nas, da 1 unapredak još snažnije poradimo na tom djelu Božjem. A mi, Sveti Oče, Tebi i Tvojim nasljednicima obećajemo vječnu vjernost i ljubav. Gospodin neka te uzdrži i poživi! Da Bog da!«. Sveti Otac je adresu primio 1 pročitao s velikom razdraga-nošću, zanimao se za prilike kod kabeli ka Hrvat« i izrazio svoju radost, što i naša katolička štampa tako lijepo sudjeluje na ovoj izložbi. Malo iza 1 sat javio nam je ceremo- oijar: — .Sveti Otac dolazi«. Svi u radosnom očekivanju poklekosmo. U svečanoj pratnji pojavio se Namjesnik Kristov dočekan od nas trokratnim poklikom: »Živio Papa! Živio! Živio!« Sv. Otac nam je ljubaznim smiješkom 1 znakom ruke odao svoje zadovoljstvo i radost nad oduševljenim dočekom. Zatim ie pristupio k preuzvišenoj gospodi nadbiskupu Šariću i biskupu Njaradiju, kojega ie osobito srdačno pozdravio radostan, što » n egp vidi o-'djc, a tada je zaredao i k svima nama ostalima, pruživši svakom ru ku, koju smo sa strahopočitanjem klečeći Poljubili. Iza tog pozdrava izrekao je Sv. Otac kratak covor pun očinske topline. U Trstu je 90 postotaka autohtonog pučanstva slovenskog porijekla. To najbolje dokazuju one tisuće slovenskih prezimena, koje je fašistička vlada nasilno promijenila i još ih mijenja. Zato nije čudo, što je još i sada — nakon doseljenja kojih 70.000 Talijana iz starih pokrajina Italije u Trstu oko 60 tisuća Slovenaca, koji žive dosta kompaktno u predgradjima, a ima ih mnogo tako-djer rastresenih po srednjem dijelu grada, dok je i bliža i daljnja okolica Trsta čisto slovenska. Slovenci u Trstu su od pamtivijeka imali propovijedi i razne nabožnosti u svojem jeziku i to u svim tršćanskim crkvama. U vrijeme najtežih progona, kad su gorjeli po Istri i u Trstu naši narodni domovi — godine 1920 i 1921 — provalili su fašisti takodjer u crkve (posljedica tisućgodišnje kulture!) te su brutalnom silom istisnuli slovenski jezik iz crkvi u srednjim dijelovima grada, dok_ je poraba slovenskog jezika ostala nešto skučena u predgradjima (Rojan, Barkovlje, Škedenj, Sv. Ivan i Sv. Jakob). Mjeseca februara došao je u Barkovlje novi župnik Glavan kojj si je još prije promijenio prezime u Gavani. On ;e dogovorno sa ondješnjim fašijem i s oblastima počeo ukidati slovenski jezik u crkvi. Fašisti su pomagali provalivši više puta u crkvu i rastjeravši pjevački zbor. U Barkovlju imade oko 5.000 Slovenaca i samo 300 Talijana. Pučanstvo do skrajnosti ogorčeno_ počelo je napuštati svoju župnu crkvu i za- NOVI PROGON! RIMOKATOLIKA U TRSTU SLOVENSKI JEZIK STROGO ZABRANJEN U SVIM CRKVAMA U TRSTU SLOVENACA LIŠENO ZADNJIH JEZIKOVNIH PRAVA 60.000 TRŠĆANSKIH laziti k misi i k blagoslovu u Rojan, gdje je bio još donekle sačuvan slovenski jezik. Ali fašiste u Barkovlju je i to uznemirivalo te su zbog toga otišli u Rojan dne 3 svibnja ove godine da spriječe slovensku propovijed. Došlo ih je oko 20 u civilnom odijelu. Čim su čuli kod propovijedi prve slovenske riječi počeli su vikati, da treba s time već jednom prestati. Prisutni Slovenci, naročito žene, počeli su opet vikati na fašiste, i tako je nastala u crkvi velika buka. Drugi dan poslije toga bila je u rojanskoj crkvi odredjena ura klanjanja u slovenskom jeziku. Kako je opet fašistička četa provalila u crkvu, rekao je svećenik prisutnima, neka tiho mole svaki za sebe, dok prodje pogibao. Tako su u crkvi vjernici i svećenik pred oltarom klečali i tiho molili oko pol sata. Fašisti su čekali, da čuju što glasno u slovenskom jeziku, a kad im je to čekanje dosadilo podigli su buku zato što se je navlaš molilo tiho. Zbog te tihe molitve je bio drugi dan svećenik Gabrovšek pozvan na policijski komesarijat, gdje su mu očitali lekciju. Istog dana je i tršćanski kvestor pozvao k sebi rojanskoga župnika Salvadorija te mu izričito zabranio svaku slovensku riječ u crkvi i zaprijetio da će se, bude li potrebno, poslužiti makar vojnicima i miličnicima. Za bolje razumijevanje tih teških đo-godjaja potrebno je znati, da je u Trstu već 4 godine zloglasni prefekt Tien-go, koji je već prije kao gorički prefekt dao smetati po crkvama te je za vrijeme svojeg službovanja u Gorici skratio život pok. nadbiskupu Sedeju i podignuo novinske napadaje protiv tršćanskog biskupa Fogara. Medju njima nisu još ni sada uspostavljeni normalni odnošaji, tako da biskup Fogar ne može posredovati nego preko Vatikana, a Vatikan je daleko ... Sada je došao u Trst za vodju tršćanskoga fašija po zlu poznati inspektor sežanskega i postojnskega fašija Grazioli. Zabrana slovenskog jezika se nije ograničila na crkvu u Rojanu. Prefekt Tiengo je upotrebio tu prigodu te je, prisvojivši si biskupsku vlast, jednostavno službeno putem policije dao apsolutno zabraniti svaku slovensku riječ takodjer u svim ostalim tršćanskim crkvama i to dne 10 c. mj. I Marijino društvo sa više stotina članica i sa svojim vlastitim domom je moralo po nalogu kvesture (policije) obustaviti svako daljnje djelovanje. U tom društvu je_ nalazilo utočišta i moralne pobude više stotina slovenskih sluškinja u Trstu. U ponedjeljak ujutro dne 11 o. mj. imala se je nastaviti u mnogim crkvama svibanjska pobožnost u slovenačkom jeziku. Po običaju došli su mnogi Slovenci, naročito žene, u velikom broju. Svećenici su usred mise imali da održe kratki govor, ali su morali o ■' •>‘i tihi i nastaviti misu bez i jedne riječi. Isto tako su i pjevačima bila od policije zatvorena usta. U klupama je nastalo tiho jecanje i plakanje. Sve je pod teškim dojmom prostačke nepravde. PONOVEN NAPAD NA SLOVENSKO BESEDO V CERKVI Aretacija Marije Brecljeve iz Barkovelj Trst, maja 1936. — Agis. — V nedeljo dne 10. maja so pridrveli k jutranji maši v rojansko cerkev nekateri tržaški fašistični prenapeteži. Med mašo so bili sicer še dovolj mirni in dostojni, ko pa je župnik pred oltarjem^ pričel glasno moliti ob koncu maše »Oče naš«, so fašisti pričeli ropotati, se zaganjati v prisotne in vpiti nad duhovnikom: »Finisci una volta con questa lingua schiava«, nakar so nadaljevali s psovanjem in ropotanjem nad ženskami. Iz rok so jim trgali molitvenike in z njimi vsevprek pretepali. S tem dogodkom je baje v zvezi tudi aretacija 30 letne Marije Brecljeve, rojene Guštin, doma iz Barkovelj, ki je bila pri maši nekako napadena od fašistov. Ker jim je izjavila, da bo molila le v svojem materinem jeziku, ker prav za prav drugače ne zna in ker je tako tudi Kristus naročil, je bila pretepena, nato aretirana in odvedena v tržaške zapore, kjer se nahaja še danes pn Je-znitih. Ko je sestra aretirane Brecljeve šla v zapor po informacije in skušala doseči, da bi aretiranko izpustili, so ji zagotovili, da je škoda vsakega koraka, ki ga naredi v ta namen, ker bo aretiranka, če že ne drugega, predana konfina-cijski komisiji. . Dogodek je izzval v Rojanu, Barkov-Ijah in v Trstu sploh veliko ogorčenje. Ljudje žugajo napadalcem, ki so vernike med mašo v cerkvi izzivali in zakrivili, da je bila Brecljeva aretirana. V Trstu samem in v predmestjih je v zadnjem času vse zelo napeto, posebno od proslave zmage v Afriki. Na vsakogar in na vsako besedo pazijo prenapeteži ter iščejo pribke, da bi se znesli spet nad našimi ljudmi. Slovenski jezik zabranjen v vseh cerkvah v Trstu Trst, maja 1936. — Kljub strašni gonji, ki jo vodijo fašisti zlasti v svojih listih že dolgo vrsto let proti rabi slovenskega in hrvatskega jezika v cerkvi in kljub ponovnim napadom na slovanske duhovnike v sami cerkvi, se je vendar v tržaški okolici do zadnjega časa vsaj v skrčeni meri ohranil naš jezik v cerkvah v Barkovljah, Rojanu, Sv. Ivanu, Sv. Jakobu in Skednju. V začetku februarja letošnjega leta pa je prišel v Barkovlje novi župnik Sv. Otac je medju ostalim rekao: »Naše je srce puno radosti, što ste došli kao članovi velike obitelji u dom svoga zajedničkog Oca, kojemu su svi sinovi uvijek dobro došli, a posebno su mu mili i dragi sinovi iz Hrvatske i Slovenije, jer znamo, da su oni medju najboljim i najodanijim sinovima Crkve. Hrvate i Slovence poznajemo po njihovoj velikoj ljubavi prema Nama, a tu njihovu ljubav dokazuje evo i to, što su i sada došli sa željom vidjeti Oca, i to baš ovom prigodom, kad je otvore na Glavan ali, kakor se je sedaj prekrstil, Galvani. Že način, kako se je predstavil svojim župljanom, je napravil skrajno neprijeten vtis na vernike, ki so po ogromni večini Slovenci Saj je še vedno v Barkovljah okoli 5000 Slovencev proti kakim 250 Italijanom. Slovencem se je predstavil pri jutranji tihi maši ob 8 uri. Nato se je vrnil v mesto in vdrugič javno predstavil v spremstvu barkov-Ijanskih fašistov pri maši ob deseti uri. Sporazumno s krajevnim fašjem in z Naša i vaša svjetska izložba katoličke štampe. Naša je velika radost, što na toj izložbi sudjeluju svi narodi katoličke Crkve, a medju njima i Hrvati i Slovenci, pa se vaše nacionalno odjelenje na ovoj po nama inauguriranoj izložbi odlikuje lijepim oblikom, pokazuje intenzivan vaš rad i znatne uspjehe na polju katoličke štampe, te zauzima medju ostalim narodima ovdje dostojno, odlično i časno mjesto. U znak radosti nad svim tim i što vas vidimo ovdje, podjeljujemo vam rado oblastmi je začel sistematično odpravjati slovenski jezik. Fašisti so ponovno udrli v cerkev in razgnali slovenski cerkveni pevski zbor, v katerem so bila samo še dekleta, ker je bil prvotno cerkveni zbor že pred dobrim letom razpuščen. Pevovodja je moral k fašju in tudi na ko-misarijat, kjer so prepovedali, da bi se sploh kedaj še pokazal v Barkovljah. Tudi pevke so morala na fašjo in na policijo, kjer so jim žugali s konfinaci-jo in ječo. Glavni vodja te kampanje je neki Demai, ki je nastavljen pri znani firmi Serravano, ki pošilja svoje produkte v» Jugoslavijo. On in njegova žena se ne sramujeta ustavljati na cesti ženske in otroke ter jih ozmerjati in celo oklofutati, ker govorijo medseboj slovenski. Vse Barkovlje trepeta_ pod terorjem tega fašističnega voditelja, ki ga plačuje firma, ki računa na odjemalce v Jugoslaviji. ZAPLJENA »ISTRE« Državno tužioStvo u Zagrebu pod brojem: 1085-36. donijelo Je slijedeće reSenJc: Državna tužioStvo u Zagrebu zabranjuje temeljem Cl. 1. Zakona o Stampi, a u vezi sa ćl. 3. Zakona 0 Izmjenama i dopunama toga Zakona rastu-ravanje i prodavanje tjednika »ISTRA* broj 20 od 15 maja lOSO odštampanog u Zagrebu 1 to zbog članka po-1 naslovom »JoS nije sve propalo« na strani prvoj, članka pod naslovom: »Sta to znači?« na strani prvoj i članka pod naslovom »Petnajstletnica krvavih volitev v rimsko zbornico« na strani 2, jer svojim sadržajem u cijelosti tvore krivične djelo koje se kažnjava po Zakonu o zaštiti Javne bez-bednostl 1 poretka u državi. O tom obavijest: 1. Upravi policije u Zagrebu time, da ovu zabranu odmah Izvrši 1 uspjeh ovamo saopći. 2. Tiskari: Jugoslavenska štampa d. d., Zagreb. Masarykova ulica 28. 3. Odgovornom uredniku Dr Franu Hrnčiču, advokatu, Zagreb, Varšavska ulica 8. — Državno tužioStvo u Zagrebu, dne 15 maja 1936. V. d. državnog tužioca: Mallnar. svoj blagoslov, i to ne samo vama, nego vašoj domovini, vašim obiteljima, vašim rodit el jima i djeci vašoj, te svima onima, koji su vam posebno na srcu i za koje posebno želite Naš blago- S 1 0 V«. Sv. Otac je završio svoj govor i sklopio ruke. U svetoj pobožnosti nadjosmo se opet na koljenima, da primimo blagoslov Namjesnika Kristova. Podijelivši nam tako Svoj blagoslov Sveti Otac ie uz burno naše klicanje »Živio«, odlazio s istim očinskim smješkom i istim izražajem vidljive razdraganosti, s kolom, se i pojavio medju nama! Si katVa 2. »rsTRa« >11 Grido del Popolo« list jedne talijanske antifašističke grupe u emigraciji, koji izlazi mjesto nekadanje >L’ idea popolare«, donaša u posljednjem broju dug članak o nacionalnom problemu Julijske Krajine, koji prenašamo u skraćenom obliku. >11 Grido del Popolo« piše: — Svršetkom svjetskoga rata, talijanski imperijalizam je okupirao velik teritorij koji je pripadao bivšoj Austro-Ugarskoj, teritorij koji se danas nazivlje Julijska Krajina. Time je talijanski imperijalizam podvrgao pod svoju vlast preko pola milijuna Slavena, Hrvata i Slovenaca. Usprkos svečanih obećanja raznih demoliberalnih talijanskih vlada iza rata da će poštovati slobodu manjina vidimo već god. 1919 da se u Julijskoj Krajini rad ja prije nego igdje, skvadrističko-teroristički pokret, koji je počeo divljački progoniti Slavene. Ti progoni traju do danas i trajat će — po planovima talijanskih imperijalista — sve dotle dok potpuno ne iščeznu slavenske manjine. Ali U progoni su postigli baš suprotno od onoga što je htio fašizam. Ti progoni TRINAEST LJUDI UHAPŠENO RADI PJEVANJA NAŠIH PJESAMA Vrbice, maja 1936. U našem selu su uhapsili 13 osoba i to: Raspor Ivana, starog 55 god., te dva njegova sina, Ivana starog 31 god. i Slavka starog 24 godine, te njegova brata Raspor Josipa, starog 40 god. Nadalje su uhapsili Logar Josipa, 41 god., Prosen Andrija, 30 god., čekada Antona, 31 god., Roje Mihovila, 33 god., Roje Antona, 27 god., Roje Josipa, 32 god., Gržina Franju, 31 god., Grbec Antona, 26 god. i Grbec Josipa starog 26 godina. Svi su ovi naši ljudi bili odvedeni policijskim avtomobilom u Rijeku gdje su bili saslušani. Nakon saslušanja su bili pušteni kući. Optuženi su bili da su pjevali zabranjene pjesme t. j. pjevali su naše pjesme, a optužio jih je naš poznati renegat Stefančič Mihovil, rodom iz Jablanice. — ćić. Kcmfinirani črnovrški župnik Filip Kavčič na »dopustu« Gorica, maja 1936. — Agis. — Kot poročajo iz Idrije je bii pred kratkim tam bivši črnovrški župnik Filip Kavčič, ki je bil v mesecu juniju leta 1934 obsojen od goriške konfinacijske komisije na pet let konfinacije. Ob priliki smrti svakinje je dobil od pristojnih oblasti dovoljenje, da sme domov na pogreb. POSESTNIK KAREL RUDOLF IZ LOMOV SE JE VRNIL IZ KONFINACIJE Gorica, maja 1936. — Agis. — Kot poročaj u iz črnega vrha se je posestnik Karel Rudolf, doma iz Lomov nad črnim vrhom že pred več tedni vrnil in konfinacije. Ob začetku črnovr- _____ skega procesa je bih omenjeni aretiran provinci se je fašistični teror" zoròt’do-cijski komisiji^ kPaterìng!TéS5bsodnfanna; šSom ^SagoTA^fniji^zoS^aSl" SSS^SJt •.«K’# ta ~ nle-lvemkrn pStov!°MaSXIe,S g£ še podrobnejše razlagati. Toda intere-sirajo nas predvsem načini s katerimi prisiljujejo naše ljudi, da morajo spremeniti svoje priimke. Tako prihajajo vesti iz okolice, da fašistične oblasti ne ga'je čakalo pèrnedorastlih"in'nepre- I nn3° Jm?e1?m ^°^1Jen3,a za Padajo vi-skrbljenih otročičkov. P na’ “Otoocasa dokler niso prisiljeni, pač -----— zaradi sitnosti in materialne škode, ARETACl IÀ 7 Alt? a n,i Dr/-’a ,se fašistični volji. Kjer se naši /Arc,mAA,lJAi ZAKADI BEGA, ljudje obotavljajo, že sumijo kdo jih ČEZ MEJO Reka, maja 1936. — Agis. Pred kratkim je bil aretiran Stanislav Pre-garc, .27 let star, doma iz Trnovega pri Ilirski Bistrici. Bil je baje zasačen, ko se je vračal iz Jugoslavije domov, kamor se je bil pred časom zatekel. BROJ 21. NACIONALNI PROBLEM JULIJSKE KRAJINE U ANTIFAŠIS TIČKOM LISTU »IL GRIDO DEL POPOLO« su imali za posljedicu sve veće neprijateljstvo izmeđju Slavena i Talijana u Julijskoj Krajini. Politika nasilnog odnarodjivanja koju je inaugurirao fašizam, stvorila je u Julijskoj Krajini najosjetljiviju tačku imperijalističke države. Talijanski radni narod nalazi u taj mučeničkoj narodnoj manjim sigurnog saveznika, i obratno, jer i za jedne i druge rušenje fašizma znači početak oslobodjenja. . o®lavem nastavaju Julijsku Krajinu već 1.300 godina, nastavlja >11 Grido del Popolo«. Oni imaju svoju kulturu, svoj jezik, i svoje vlastite nacionalne osobino. Argumenti s kojima talijanski imperijalizam preko fašističke demagogije, hoće da dokaže protivno kako bi time opravdao svoju politiku odnarodjivanja ti argumenti su u najočitijem kontrastu sa historičkom istinom. Ti argumenti su slični onim umjetnim tvorevinama kojima fašizam »teoretizira« o »socijalnom miru« ili o »civilizatorskom ratu« u Abesiniji i t. d. Ali to je stara stvar. Rat 1915 bio je, tobože, poduzet radi nacionalnih rivendika-cija: za oslobodjenje »neoslobodjene braće«. I ISMC W2 1= Italiju da 19lo udje u rat, Ercoli je napisao u 5 broju »Stato Operaio« od 1933 god. i ovo: . »Obično se tu radikalnu promjenu talijanske vanjske politike (tj. izlazak iz au. stro-njemačkog saveza 1915) tumači nacionalnim motivima, ali se to tumačenje ne može primiti. Nacionalni motivi (koji se ograničuju na oslobodjenje Trentina i jednog malog dijela Julijske Krajine budući da_ je ostalo naseljeno Sloveniraa) potpuno iščezavaju nasuprot onim imperijalističkim radi kojih je Italija ušla u svjetski rat.« Nacionalni problem Julijske Krajine u krajnjoj liniji počiva na rivenđikacijama koje su zajedničke radnim masama cijele narnd' i l 8 .° b od a’ to .iest Pravo da narod slobodno izrazi svoju volju u socijalnoj i nacionalnoj borbi.« r-J? s« javnom riječi iz članka u ' n dol Popolo« i prenašamo ih vjerno (i ako ne u cijelosti) bez daljega komen- SPREMENITI MORAJO IME ČE HOČEJO PRODATI VINO nLS°!?aCei,l|f?ii*1?ČneJ0V1.a*ti-na i2daj° ljudem dovo- ljenja za prodajo vma, dokler si ne izpremenijo svojega priimka Gorica, maja 1936. (Agis) V naši gova skrb je bila vedno usmerjena za cim uspešnejšim in vzornim kmetijstvom. Zato se je ženi posrečilo z velikimi denarnimi žrtvami in vsestranskimi prošnjami, podprtimi z izjavami agrarnega sindikata moža dobiti domov, kjer »ščuva« k »uporu« in iščejo morebitne sokrivce. Predvsem je jasno, da naši zavedni ljudje ne morejo dopustiti tega, se J™ s in„z grožnjo materijalne propasti poitaljančuje njihove slovenske priimke. Pripomniti moramo, da je v okolici Gorice vino glavni in celo edini pridelek naših kmetov in vtnogradni-kov, ki zaradi ostre konkurence le s težavo prodajo svoj pridelek. O uspehu in podrobnosti o tem novem načinu poitalijančevanja nimamo podatkov. Pripominjamo samo še to, da je »Gazzetta Ufficiale«, ,z dne 30 marca 1936., št. 556. prinesla dekret, s katerim »se smejo sramotna in smešna krstna in Inter^fta1fiena na Prošnjo »Osnivač Carstva« u svojem carstvu Osumljena poslušanega bega, arefirana in predana sodiščn Reka, maja 1936. — Agis. — Pred kratkim je bil, baje na podlagi ovadbe TRŽAČANI SE VESELIJO ELEKTRIKI- T?3rJifSN,iK!5,sPEOG Tr Si S srebni bhzmi kolodvorov in zelezniškihJ iišče v Afriko Lokalne ~»T deloma že izvršeno elektrinkacijo^^prog! Pravijo, da je že sedaj šum na glavnem, bivšem južnem kolodvoru veliko manjši pa tudi manj saj in dima je kot prej. ELEKTRIČNA RAZSVETLJAVA PO NAŠIH VASEH Št. Peter, 5 maja 1936. — Agis. __j Pred dobrim mesecem so pričeli v mali pivški vasici v Šembijah z električno napeljavo za privatno uporabo in pravijo, da bodo dela v najkrašem času dokončana. neje ih se tako izogniti ekspediciji v Afriko. Po aretaciji je bil odposlan k polku, kateremu je bil dodeljen in Je baje postavljen pred vojaško sodišče. Zaradi zasliševanja domačih prič je bil po daljšem preiskovanju poslan v Trst, odkoder pa bo moral nazaj v Turin. Ob-sodbe se pričakuje v najkrajšem času. Istočasno je bil aretiran tudi 34-let-ni Anton Logar iz Podtabora. Na njega J? P^61 s1™, da je skušal ubežnika Malečkarja skriti in mu pomagati ube-!frfitKarabinJer31 80 ga odredu ▼ bi-* vfst ^P01*6 ln od tu Je Ml odposlan L reT^xZapore’ kler čaka konca proce-^^Pčfsoo Pa imajo tndi drugi po-sestniM iz Podtabora veliko sitnosti in doltov zaradi teh aretacij in ob- PRISPEVKI ZA ZIMSKO POMOČ PRISILJENA PROSLAVA OB ZAVZETJU ADIS ABEBE Falntje prisiljeni piti ricinusovo olje Trst, maja 1936. šele sedaj prihajajo poročila o načinu, kako se je slavil padec Adis Abebe v slovenskem delu Julijske Krajine. Za ta dan je bila kakor znano zaukazana splošna mobilizacija vseh fašističnih organizacij in vsega prebivalstva. Kdor ni prišel pravočasno na določeno mesto, so ga do krvi pretepli ali so mu dali piti večjo množino ricinovega olja, kakor v dnevnih takozvane fašistične revolucije. Tako so v Studenem pri Postojni pretepli radi krajinsko združenje industrijcev v Gorici je v teku prošle zime 1935-46. pri speralo za zimsko pomoč 103.000.— lir, med tem ko so industrijski nameščenci darovali v isti namen razmeroma visoko vsoto 93.000,— lir. POVSOD SANKCIJE... Tršt, maja 1936. — Agis. — Zaradi sankcij je bil letos in lansko leto fašistični režim primoran odpovedati se marsikateremu kapricu, ki ga je uvajal m uvedel v teku svojega vladanja. Tako so letos določili, da ne bodo izdajali znamk za dvokolesa kot vsako leto pač, pa samo ‘ navadne listke. Omenjene v drugi polovici leta 1935 je italijan-znamke so bile navadno iz aluminija ska vlada bržkone z namenom, da si kar bi pa danes v Italiji pomenilo spri-I nridobi prijateljsko rasnolnženi tega. tri domače fante, da so se morali zateči k zdravniku. Ista usoda je dole- Eden teh f antov^e obltóal^es ^vavn’a cesti. Tudi v sami Postojni je bUo nekaj fantov prisiljenih popiti večjo ko-hcino ricinovega olja. Prizadeti pa se čutijo po tem tako ponižane, da ne ma-raju tega nikomu povedati. Nekemu mesarju v Postojni so pobili okna, ker ni pravočasno razobesil zastave JUGOSLAVENSKI LISTI V ITALIJI ZOPET ZABRANJENI co sankcij prevelik luksus. NA ŽIVINSKIH SEMNJIH SME KMFT SAMO ŠE PRODAJATI A NE KUPOVATI Št. Peter na Krasu, 14 maja 1936 Agis. — l>ri nas je vsako sredo živin- pridobi prijateljsko raspoloženje Jugoslavije, po dolgih letih zopet dovolila da smejo jugoslovenski listi zopet v Italijo. Pri tem je mislila, da je asimilacija slovanskega prebivalstva v Julijski Krajini tako napredovala in da je sedamnajstletno strahovanje tako mo- -o*-- ^ jv. oicuu živin- I oeuaiiuicij&i/ictiiLi cuiuvfcuije taKO mo- sKi semenj, a na teh semnjih sme naš čno vplivalo na Slovence in Hrvate da kmet zadnje čase samo prodajati svojo bo le malo jugoslovanskih prebivalcev J16 pa kupovati. Kot kupec sme segalo po tem čtivu. Toda v tem se ie ‘'i«™ » i. nje pooblaščeni prekupčevalci. Vendar pa cene goveji živini, kljub velikim potrebam, niso močno poskočile, kajti živina se prodaja od 2.50 do 3 lire kg žive teze. SMRT V Sv. Luciji ob Soči je pred kratkim . 1 slua> ker je Jugoslavija pretila, da bo -— —v. ------> „ -- —— — ——— * * A | C razpečavalo povprečno po 20 tisoč in še več jugoslovanski listov. Spričo tega dejstva so skušali z raznimi bolj ali manj nasilnimi sredstvi zajeziti širenje jugoslovanskih listov. No nazadnje je služilo v to ricinovo olje. Fašističnim oblastem so bile radi tega dobrodošle sankcije, da je lahko zabranila uvoz jugoslovanskih listov. V začetku tekočega sicer primorana prepovedati uvoz Italijanskih listov v Jugoslavijo. Vendar are sedaj neprimerno manj listov v Italiio Naročnikom na dezeli se jugoslovanski listi sploh ne dostavljajo all J več-dnevno zamudo. Razprodajo po slovanskih občinah je od strani fašistov stro go zabranjena. V glavnem so se dobivali v zadnjem času jugoslovanski listi samo pri časopisnih kioskih in trafikah v Trstu, v kolikor jih ni Italijanska cenzura plenila. Sedaj pa je tudi ta prodaja jugoslovanskih listov ukinjena. Ni morda fašistična vlada izdala formai-ne prepovedi, tudi ni prepovedala uvoza jugoslovanskih listov glavnem dobavitelju, ki je aktiven fašist in ima od tega ogromnoga dobička, temveč so vsi pro-dajalci listov istočasno v docela identičnih pismih zahtevali od glavnega za-stopnika, da naj se jim jugoslovanski listi dalje ne dostavijo, češ da jih nihče ne kupuje La pace romana, fascista.. ANTE TRESIĆ-PA VIČIČ I SINO ALESSI I moSfŽS iiitdZTki dliev>Mk*’ « koji,,,, s, | broju, pred tnaln Ir poza^aviP’ n posljednjem ^ d0ni° ' M™ U, naime, o flZku To l, '”0 snih i naš bivši poslaniki, w n?pmao Pic' \Ante Tresii-Pavifié i u Ll ]] as.,lln9tonu g. tt izvodi, vlamirj* vrtitio T„m!p0Sču ’’°!'“ ‘'a"'‘a Ha,podin PaMUa tim upof,oriti gospodina Tresiia- broPoJamn Alessiia posnam° vrlo dobro. Poznamo ga po vrlo oštrim i otrovnim čiancima protiv našega naroda pod ItaluZ C A’ ;'= Venezia Giulia.. Naslovnu str alci te i™» krvavoervenoj0 IPmteskTmoi t rodnona ŽZ, GnmJT (PoiPalnva,'e.m Na-oanoga doma) na čelu pravi ustannh , v,, n« !eth°dni?a revolucije. ovdje sjajnija'ne-go drugdje, koja je dovelo do osvojenia vla- 'A;pT£ « S oooit.n ‘Zim “ nà AlessUa rnZSmkT- idifU do se Alessila više znade kod nas Videmski škof Nogaro in naša duhovščina vidfiZ^škofTJV936- -/AfT> ~ Pod del slovenskega ZeT^ f' 1 U majhm neških SlovenccvPa b KrT V,0 ‘V ,polpf’ Be' kaj se pravi 7 ’ a J' 0 , i0 bol/, občutijo, jan in še lake, , !,0!!‘Podari v '■«rim Itali- Ijudstva, kot je 'videZk-TtlZT mic(’a skuša na vsakecm \t , *k°L No9aro. Ta sebej nninrri 3°i S 0Ufns ^;//1 duhovnika po-pretvezami in f iT' P°tem m * raznimi S pred IhJT VphVati' da K *«- Predvsem bi v sjVOm da.,ie ni°gove krvi. nike do leno T f>nfiral slovenske duhov-lijanskem ie'-n a 1 pridigali v cerkvi v ita-ni posrečilo ' n'1 Ve]ldar se mu to do sedaj škof Noaarn 1° H nailn Pa je videmski GLASOVI TALIJANSKE ANTIFAŠISTIČKE ŠTAMPE RIA\SKO CARSTVO BROJ 2. Veliko pijanstvo ovih dana proći će prije ili kasnije. Tada će Talijani biti prisiljeni da kritičnijim okom gledaju na abesinski rat i na Rimsko carstvo broj 2. Rimsko carstvo broj 2, objavljeno u deliriju i pjesmi jedne večeri pune orgijala i kolektivne prostitucije, ne pretstavlja se pod povoljnim okolnostima. Gustizia e Libertà. IMPERIJA GLADI, IMPERIJA RATA. Rimsko carstvo! Oh, koje li ironije! Šta je to carstvo? Šta nam daje to carstvo? Mirne duše se može kazati da je to carstvo gladi — -— i da to carstvo pretstavlja novi uzrok svjetskog rata. Istina je jedino to, da Mussolini, kao ni Hitler, ne može dati ni kruha ni mira. Fašistička demagogija čini nadčovječne napore kako bi opila talijanski narod »pobjedom«. Ali »pobjeda« i »carstvo« dolaze zajedno sa propašću Italije, sa najgroznijom bijedom koja vlada u talijanskom narodu, sa gladju, autentičnom gladju, koja u nekim pokrajinama za uz i mije karakter općega zla, strašnoga zla. Mussolini ne može da dade mir. On je bio rekao: — Rat je završen, mir je uspostavljen. — Ali u Africi nema mira. Nema mira zato što abesinski narod ne može da se pomiri sa fašističkim tlačenjem i što će taj narod nastaviti borbu sve dok ne potjera iz svoje zemlje zavojevača. Nema mira ni zato što u Africi 500 hiljada Talijana i nadalje umire. Oni umiru od boleština, od klime, od vrućine. Mussolinijeve geste ovih dana guraju Fvropu u novi krvavi svjetski rat. Il Grido del Popolo. 15.000 RANJENIKA NA RODOSU. Trst, maja 1936. — Doznajemo iz pouzdanog vrela, da sc na Rodosu nalazi 15 hiljada ranjenika, većinom teških. Na Rodosu se takodjer stalno podiže aerodrome uredjuju se baze za hidroavijo-ne. Cijela obala se utvrdjuje artiljerijom. Velik broj trupa je koncentriran na otoku. Svakog dana odlaze manji odredi za Libiju. L’infonuateur italicn. GDJE JE POBJEDA? Pètstotina hiljada ljudi, desetine hi-ilàda motorizovanih jedinica, miljaxde lira, ave je to uloženo u taj tragični pothvat. To je prvi put da se mobilizira toliko ljudi, da se troši toliko novaca i da se prisiljava narod na takove žrtve radi osvojen,ia jedne zemlje od koje se neće imati nikakovih koristi. Ta pobjeda će možda, podignuti malko i privremeno lični prestiž Mussolini-iev i ništa više. Il Grido del Popolo. IZA ABESINIJE DOLAZI NA RED TESINSKI KANTON A šta će doći iza Tesinskog Kantona ? ! »Le Travail«, Ženeva, od 15 maja, donosi jedan članak od svoga urednika A. Sarola, u kome on kaže, da tesinska štampa objavljuje rasturanje u Milanu i drugim talijanskim gradovima jedne nove iredentističke brošure, »Švicarska Italija«, u kojoj se zahtijeva prenošenje talijanske granice na Sv. Gothard i podvlači da ovo nije prvi put da fašistička propaganda širi ovakve brošure. Opasnost ove nove afere vidi Sa-rol u tome što ona izbija u trenutku kad je fašistički nacionalizam naročito uzbudjen i s druge strane što je ovu brošuru izdalo i rasturilo društvo »Dante Alighieri«, čiji je Mussolini aktivan član, i što znači, da Duce odobrava ovu propagandu koja prijeti integritetu švicarskog teritorija. Zatim se u članku kaže, da tesinski listovi energično protestuju protiv ovog novog napada Mussolinijevog iredentizma, a medjuna-rodna štampa naglašava da aneksija Abesi-nije pretstavlja samo početak novih fašističkih zavojevanja. Nije dakle slučajno, veli dalje Sarol, da Mussolini baš sutradan poslije objave o »novom rimskom imperijumu«, širi u ogromnim količinama n Italiji jednu broširu ko- ja zahtijeva aneksiju Tesina, kao i kantona Valisa i jednog dijela kantona Grailbindena, a nije dakle slučajno, što generalni konzul Špekel i grof de Vinci sa svojim agentima organizuju u Ženevi bučne fašističke manifestacije o kojima se zatim piše u italijan-skoj štampi. Na kraju se zaključuje, da je krajnje vrijeme, da federalno vijeće energično reaguje protiv ove politike, fašističkog rćžima, i da zato treba istjerati iz zemlje sve bijedne agente, špijune i kreature fašističkih diktatura koji rade i intrigiraju po volji. Isto tako je vrijeme da švicarski ministar inostranih poslova najzad shvati nečuvene opasnosti kojima se izlaže zemlja. RAD »DANTE ALIGHIERI« Le Travail, ženeva, od 16 maja, donosi i drugi članak svoga urednika Adela Sarola pod gornjim naslovom u kome kaže da je društvo »Dante Alighieri« u stvari u rukama Mussolinijevim pr? dakle samo jedan instrumenat propagande italijanskega imperijalizma i iredentizma. On citira pisanje tesinskog lista »Libera štampa« koje kaže da neosporna prava Rima nad italijanskem švaj carskom potiču iz vremena vojvode milanskog i Savoje i da to dokazuju pisci brošure »talijanska švaj-carska«, i ističe da ništa nije logičnije za Mussolinija nego da se sada, pošto već ima svoju kolonijalnu imperiju, okrene prema Evropi i to prema zemljama talijanskog jezika. Sarol kaže dalje, da ako je to prirodno a ono je mnogo manje prirodno, što buržoaska štampa odobrava skandalozne konferencije fašističke propagande, koju je u Ženevi pod zaštitom Društva Dante Alighieri održao askar Rene Benžomen. Zatim se opisuje radost ženevskih novinara fašista zbog ove konferencije Benžomena, koji je u Rimu bio primljen od Mussolinija, i o kom se on na konferenciji izražavao sa najvećom pohvalom. Za društvo Dante Alighieri kaže se dalje u članku, da je ono po zapovjesti talijanskog diktatora otvoreno zahtjevalo i zahtjeva u ime nove rimske imperije aneksiju dobre trećine švajcarske teritorije. Na kraju se kaže, da propaganda fašistička naročito ovih dana uzima u Ženevi neobične razmjere i istrajnost tako da je živi izraz i pretstavlja ostvarenje jednoga do u pojedinosti pripremljenoga plana. TRST V ITALIJANSKI LUCI Po italijanskih statistikah j© tržaška luka imela največji promet leta 1934 Trst, maja 1936. — Agis.— Boij ko pregledujemo italijanske gospodarske statistike in komentarje, se ne moremo ubraniti izredno čudnega otisa, da te statistike ne odgovarjajo popolni resnici in dejanskemu položaju. Najbolj jasno nas o tem prepriča samo par številk o stanju prometa v Trstu. Kod stalno in trdno velja dozneva, da je Trst doživel svoj višek leta 1913 in 1934, ko je bil kod naravno izhodišče enega največjih političnih teritorijev, t. j. nekdanje Avstrije. Poleg tega se je takrat tudi pripravljala svetovna vojna, ki je vse go-spodarstko življenje in promet izredno dvignila. O tem smo v našem listu že ponovno obširneje razpravljali. Nenadoma pa pride ju italijanske uradne statistike, ki prevrnejo vse te naše račune in pokažejo baš nasprotno: V času naj-večjo gospodarske krize in ko ima Trst najmanjše gospodarsko in politično zaledje, t. j. leta 1934 je po njih mnenju promet najvišji. Leta 1913 je znašal po italijanskih statistikah promet Trsta 5,480.074* ton, vojna je to vrgla precej nizko, tako da je leta 1923 komaj 2,765.233 ton. Toda pod Italijo se |e pričelo takoj dviganje. Nekoliko moramo popraviti »pod Italijo«, ker oni to bolje utemeliniejo in sicer z besedicami »pod [ fašizmom«. Tako je 1924 dosegel že 95% predvojnega prometa. Leta 1934 pa kaže 5,526.527 ton. »Ta pristanišna delavnost Trsta je podlaga gospodarskega življenja najbolj italijanskega mesta«. O tem bi se dalo v vseh ozirih marsikaj govoriti, a se nam zdi nepotrebno. S travo porastla zapuščena pristaniška skladišča, zarjavele pristaniške naprave, brezposelnost in revščina nam govorita o vsem tem dovolj jasno. Po njihovih računih bi moralo biti življenje v Trstu najmanj tako lepo in zdravo kot je bilo pred vojno. Zaslužka in dela ne bi smelo manjkati. Zato dobe tudi nadaljne smele ugotovitve nov obraz in novo razlago, in sicer ko trde, da so »po prihodu fašističnega režima zaživela naša pristanišča novo življenje, bodisi v izpopolnjevanju in zboljšanju službe, bodisi v gospodarski politiki, ki je bila neppznana prejšnjim vladama. 14 let fašizma je bilo dovolj za zagotovitev vseh sredstev ljudstvu za zopetno pridobitev antične politične moči, vojaške kulturne in trgovske«. To novo življenje in gospodarska politika, nepoznana prejšnjim vladam, še bolj pa nemogoče sestavljanje statistik, pa vsekakor ne morejo Trstu ustvariti dejanskega zboljšanja. |f Alojzij Res | CARSTVO ILUZIJA L’ impero delle illusioni. — Ako je za nekog govornika Rimsko carstvo magična riječ koja napunja ponosom njegovu takozvanu »rimsku dušu«, za seljaka južne Italije carstvo znači zemlju, za radnika znači rad, za trgovca znači oživljenje trgovine. A ako ne bude zemlje, ako ne bude rada, ne bude trgovine i ako besposleni, kojih će biti naskoro oko 2 milijuna, ne budu mogli emigrirati u Abesiniju, tada će nastati razočaranja. Sa razočaranjem će se povećati i raspoloženje za pobunu, pa će »osnivač carstva« i protiv svoje volje Postati režiserom revolucije. Il Nuovo Avanti. MI NASTAVLJAMO BORBU Neka se preda i pokloni onaj ko hoće da služi zločinu. Mi nastavljamo i nastavit ćemo borbu. U tome nas podržava sigurnost da služimo interesima domovine, a naročito interesima širokih masa talijanskog naroda, interesima mira i slobode. Il Nuovo Avanti. JOŠ NIJE GOTOVO ... Vojnički se može pobjediti u 7 mjC' i. Ali u malo mjeseci, a niti u malo lina se ne umiruje ogromnu zemlju ia je bila nezavisna preko hiljadu lina. Tu treba podvrgnuti deset miliona di druge rase, druge civilizacije i s Irugom historijom. Deset miliona posnih i borbenih ljudi. Teško će biti ma upravljati; teško će se te ljude itvoriti u prisilne radnike po rudnici-i i po poljima ekspropriranim od za-3-Čcl Koliko je godina trebalo da se »paci-ira« jedan milion tripolitanskih Ara-? Dvadeset godina od kojih deset fa-tičkog režima direkcije Grazianove. A upi SU bili stoljećima pod vlascu Koliko ’će godina trebati Abesiniji? toji bilansi? Giustizia e Liberta POŠALJITE PRETPLATI] Velika avtomobilska nesreča pri Bovcu Bove, 15 maja 1936. — Agis. — Preteklo nedeljo, to je 10. t. m. se je na cesti med Bovcem in Logom pripetila huda avtomobilska nesreča, katera je zahtevala štiri mlade žrtve. Dva mehanika 21-letni Lepold Durjava i 19-letm Drago Vojšček doma iz Bovca sta se z avtomobilom odpeljala na izlet v Log. Nazaj grede iz Loga sta naletela na cesti na tri domača dekleta iz Log, in sicer 14 letno Albino Kovačevo, 16 letno Albino Štrukljevo in 16 letno Henriko Strgulčevo, katere sta povabila v avto. V neposredni bližini mostu, pod katerim se peni v globini 40 m reka Koritnica pa je avto zavozil preveč na rob ceste nakar je sledila grozna nesreča. Avto je z vsemi izletniki strmoglavil v takozvana korita. Vojščku, ki je tudi šofiral se je posrečilo skočiti iz vozila in je odnesel le male poškodbe, med tem ko je ostale štiri zajela smrt. O nesreči so bile takoj obveščene oblasti in je bila obenem organizirana reševalna ekspedicija. Po vrveh so se spustili v globino, toda zasledili niso drugega kakor okrvavljene pečine. Računa se, da je na tem kraju, kjer je izginil avtomobil z žrtvami vrtinec, globok nad 20 m. Po večurnem brezuspešnem iskanju in ogledovanju so bili poklicani tržaški potapljači. Vojšček, ali kot pravi drugo poročilo Boj-cicky je bil po nesrečnem dogodku aretiran, toda kmalu na to tudi izpuščen. NESREČNA SMRT MLADEGA BOGOSLOVCA V TUJINI Ljubljana, maja 1936. —- Agis. — Kot poroča ljubljansko časopisje je 24. februarja 1936 postal žrtev morskih valov mlad bogoslovec, rojak Ladislav Milharčič, doma iz Hruševja pri Postojni. Kot srednješolec je študiral v Ljubljani in jo bil gojenec v Marijanišču, pozneje je študiral v Rimu, a zadnje čase je bn v Južni Ameriki v državi Peru kot gojenec, oziroma prefekt v nekem zavodu. Med počitkom so se šli kopat v morje. Med kopanjem sta se dva gojenca pričela potapljati, pokojni Milharčič jima je priskočil na pomoč, med tem pa sam postal žrtev morskih valov. Prizadetim naše sožalje! AMNESTIJA ZA KAZNOVANE ZARADI TIHOTAPSTVA. Cerkno, maja 1936. — (Agis). Kot se da razbrati iz razširjajočih se govoric, bodo vsi, ki so bili v zadnjem času kaznovani zaradi tihotapstva od 1 meseca do treh let, naložene kazni oproščeni. Na Cerkljanskem je takih »zločincev« vsepolno in je ta vest vse prebivalstvo zelo razveselila. Pač pa se za enkrat ničesar ne govori o kakšni amnestiji za politične kaznjence. PROGA ST. PETER—REKA BO ŠE LETOS ELEKTRIFICIRANA Reka, maja 1936. (Agis). Delo na železniški progi št. Peter—Reka za elektrifikacijo te proge hitro napreduje. Zdi se, da bo na novo preurejena proga na električni pogon izročena prometu še tekom letošnjega leta. Pri teh delih jih niso ovirale ne sankcije, ne vojna v Abesiniji. Med tem, ko so pri drugih javnih delih obrate vsaj skrčili, če ne čisto reducirali, so dela za elektrifikacijo železnic na vseh progah še celo pospešili. S pospešitvijo teh del in naprav so hoteli čimprej doseči elektrifikacijo celotnega železniškega omrežja, na kar so bili skoraj primorani misliti zaradi pretečih sankcij in ker fašizem hoče zmanjšati in omejiti na skrajni minimum uvoz premoga. TRGOVINE SO OSTALE BREZ KAVE Selce, maja 1936. — Agis. — Naše trgovine so že nad mesec dni brez kave in je ni nikjer dobiti kot v času svetovne vojne. Olje se je pa zelo podražilo, najslabše kakovosti stane 6 hr liter. kar je v današnjih razmerah za našega kmeta več kot predrago. V nedeljo je v Benetkah umrl bas rojaik dr. Alojzij Res, književnik in znanstvenik. Rojen je bil v Gorici 1 julija 1393. študiral je gimnazijo v Gorici, kjer ga je ob koncu doletela svetovna vojska. Dopisoval je v »Slovencu« v člankih »Ob Soči« trpko bolest svojih rojakov beguncev. Univerzo je študiral na Dunaju, v Zagrebu in Ljubljani, kjer je leta 1922 postal kot prvi doktor slavistike. Delal je tedaj celo v uredništvu »Slovenca«, študije o umetnosti je izpopolnil na vseučilišču v Firenci. Leta 1923 je bil nastavljen kot docent in kasnije profesor na visoki trgovski akademiji »Ca’ foscari« v Benetkah. Predaval jc slavistiko. . še pred vojno jn med njo se je uveljavljal leposlovno v dijaških listili, »Slovencu« in celo »Domu in svetu«, kamor je pisal male črtice. Pozneje se je posvetil ves umetnosti, likovni in književni. V »času« v 1. 1913 dalje je polno sestavkov, ki se tičejo problematike umetnosti (delavsko vprašanje in umetnost, H krizi gledališča, Svobodomiselnost in umetnost itd.), prav tako v »Domu in svetu« (Umetnost in naravni zakoni, 1934). Pečal se je veliko z likovno umetnostjo in pisal o Rafaelu že med vojno, o Menieru, o Razstavah v Gorici itd. Tako je že pred okupacijo deloval za poznanje italijanske kulture (Furlansko narodno slovstvo). Med vojno je izdal vtiske s fronte »Ob Soči«, ter urejeval »Jadranski almanah«. Pozneje, ko so ga razmere ponesle na odgovorna mesta, je z vnemo delal za poznavanje slovenske in slovanske kulture med nami in Italijani, prestavil je klasične »Rožice svetoga Frančiška« z ilustracijami A. Kralja ter izdal skupno s sloveùskimi in italijanskimi znanstveniki monumentalni »Dantejev zbornik«, ki je izšel istočasno v slovenščini in italijanščini. Zadnja leta je mnogo Pisal za monumentalni italijanski leksikon o vseh slovanskih kulturnih predstavnikih. S posebno ljubeznijo je pisal slovenske strani. Pred kratkim je objavil studijo o Cankarju. V torek so njegovo truplo prepeljali v Gorico, kje je pokopan. Lojze Res, pravi človek in umetnik, počivaj v miru v rodni zemlji STRANA 4. OB DESETLETNICI SMRTI »ISTRA« BROJ -'l. POET KAMENITEGA KRASA m SREČKA KOSOVELA t Srečko Kosovel 41i ste že kdaj hodili po trdi boli kame-/tih cesti iz Sežane mimo Šmarij in Križa v Tomaj, kjer se vam je z griča ob crekvi odprl razgled na vse štiri strani sveta? Kaj ste čutili, ko ste videli na eni strani košček Sežane, stisnjeno med Tabor in Planino, na drugem koncu Avber s Štjakom, naprej na ievo odpirajočo se Doberdobsko planoto in tam, proti jugu, hribe, ki so dobrotljivo zakrivali požrešnega moloha te skopo rodeče zemlje, pomorsko-industrijski Trst? Tomaj s svojo neposredno okolico jo na tej kraški planoti kakor oaza sredi puščave. Po gričevitem pobočju se nizajo njegovi sivi kmečki domovi, obdani s sočno-bujno zelenino vrtov in njiv tja do roba kotlinic, ograd in pašnikov na gmajni, vmes pa ležijo vinogradi z urejenimi trtnimi, nasadi, ki rodijo žlahtni kraški teran. Kjer ni mogel žilavi Krašovec ohraniti zemlje za ograjeno mejo, se je naselila pusta gmajna z brinje-vimi grmi, borovci, hrasti, bresti in topoli, 'la svet, danes ponekod zasajen, večinoma pa še odprt, je v jeseni plesišče kraške bur-jo, ki brije in tuli kakor tropi sestradanih volkov. Kakor stekla zver se zaganja v zidovje hiš in stresa latnike na dvoriščih, da same od sebe oživijo legende o kraških pilotih sredi beneških lagun, legende, ki pripovedujejo tod živečemu ljudstvu ponosne hajke, da je bila ta zemlja nekoč lepša, »krasnejšar, kakor je danes. Iz te pokrajine je prišel pred dva in tridesetimi leti v slovensko občestvo učiteljev Strel v tišini, droben curde Brinievka obleži, obleži.. kroi V tej »Baladi« je že zajeta tragika ue le pokrajine, ki je pomagala oblikovati poeta, marveč tudi tragika njegovega osebnega življenja. Prej, ko mu bolečma še ni razjedla srca s toliko ostrino, je pel drugače (v »Nokturnu«) : Razbijam svoj beli Kras kakor pianist z železnimi rokami: Kras se lomi, zemlja krvavi, a dan se ne zdrami.... Tudi »Kraška jesen« jo šo polna življenja, ki izzveneva le v sklepno melanholično kadenco: Sladka črnina: poln je grozd, » jagode v dežju bleščijo, v dalji temneva borov gozd, topoli, pod hribom šumijo, šumijo. Sumeča prihaja v vršanju lip jesen; topole in hraste uklanja, mi smo v vinogradu, drugi so v hramu vsak si po svoje otožnost preganja. Poda vino, ki »zakipi, zašumi in se raz-teče«, prinaša kmalu bridkejša spoznanja. Lepe šumeče jeseni je konec. Pride zima in z njo sv. Stefan. 'Tiha kuhinja je polna vsa potic in vina, šala greje, svet se smeje, zbrana je družina Samo v mojem srcu žalost, se opila ni. Tiho na žerjavici brinje zadiši. V življenje udarijo tud spoznanja socialne narave. V »Starki za vasjo« ležijo na kupu sena lačni otroci in sanjajo o krompirju, da bi se ob njeni ogreli in se z njim nasitili. Toda krompirja ni... Namesto njega stopa skozi kraško vas starka Beda z ledenim nasmehom. Ob pogledu na- njo so pesnik zdrzne in prvo, kar mu je na misli, je to, da bi moral dati gladnim otrokom vse, prav vse. Toda kaj naj jim da, ko nima ničesar... Že s samo to pesmijo se je glasnik kraške gmajne oddolžil socialnemu vprašanju naše vasi. Takšna odkritja so pospešila trpko zorenje pesnikovih pogledov na svet in so povzročila, da so se njegove misli vedno bolj približevalo skrivnosti smrti. Že v vasi za bori najprej opazi za. cerkvenim zidom grob in na njem šipek, divji cvet kraške gmajne. Srce 'so mu razboli, bolečina razčleni: »Pokazal vam bom grm, no vprašajte, kje rase. Ali rase na gmajni, ali za bori, ali za skalami, ali na Krasu, ali v mojem srcu. Pokazal vam bom grm, trnjev grm, vprašajte, kje rase«. V takšnih mislih se ozre po večernem soncu nad rodno Sežano: Sredi gmajne brest. »Pove], kako raseš. sahneš, sredi tujih tal? Cveteš? — Ti ne boš nikoli cvel, krvavel boš.“glej. in boš molčal. Prihaja žo vzporeditev z lastnim življenjem! Ničesar ni tukaj v tolažbo: sonce bo požgalo travo, vse bo pokončano, ostalo bo samo zvesto srce, ki ne bo nehalo ljubiti te pokrajine in njenih tegob do zadnjega utripa. Zakaj odločeno je. da- Vsi bodo dosegli, svoj cilj, le jaz ga ne bom dosegel... Ognja prepoln, poln sil, neizrabljen k pokoju bom legel. Mrka, črna slutnja se razodeva v »Vetru«, ki je ves nasičen s koloritom kraškoga pokopališča. Veter se je ustavil pred vrati. Drugače vse tiho, vse prazno: vse spi. Samo veter ne more spati opolnoči. Samo ima cipresa šumi še, na belem kamnu angel kleči; v polusvetlobo tonejo hiše sredi kraške vasi. Tiho vse... Glej, med življenjem in smrtjo edino drevo še na gmajni šumi, po cesti pa gre nekdo z dušo potrto, in v onstran strmijo njegove oči ... Nanizali smo samo nekaj tipičnih primerov iz Srečkove poezije ki določno kažejo pesnikovo duhovno in snovno povezanost z domačo kraško zemljo. Kdor pozna to pokrajino iz življenja, bo občutil ob teh citatih še mnogo več: pred duševne oči ;nu bodo stopile čisto konkretne podobe in tako si bo znal poustvariti situacijo, ki je sprožila to ali ono pesem. Kakor je Simeon Gregorčič najrajši opeval svoj »planinski svet«, kakor dehti kri te zemlje tudi iz povesti Ivana Preglja, kakor govorijo Brda, deloma tudi Istra, iz pesnitev Alojza Gradnika, tako je dobil Kras svojega pravega glasnika šele v Srečku Kosovelu. On je poet njegovih radosti in bolečin s to prednostjo, da je dal svojim občutjem poduhovljen pevdarek tragiko človeškega življenja. Malo jo napisal pesmi, ki ne bi razodevale kakršnekoli značilnosti kraške pokrajine ali njenega trpljenja. Njegova ckstenzivnost sega v tem pogledu tja do morja ob skrajni meji našega rodu v Devinu (»Jetniki«, Jadr. koledar 1936). *** (»Pesmi« Srečka Kosovela so izšle prvič v Ljubljani 1927. To knjigo so izdali pesnikovi prijatelji z ljubljanske univerze, uredil jo. je A. Gspan. »Izbrane pes-m i« je izdala 1932 'Tiskovna zadruga v, redakciji kritika dr. A. Ocvirka. Tudi ta iz-’ daja ni popolna. V pesnikovi zapuščini je še obilica gradiva, ki čaka proučevalca. Saj .o urednik »Izbranih pesmi« naštel približno 600 pesmi, 250 črtic, 100 esejev in razprav, poleg kopice dramskih osnutkov in še neizrabljenega gradiva v pesnikovih beležnicah.) SREČKO KOSOVEL: KOŠARA Z JABOLKI Tragigroteska iz dijaškega življenja. sin Srečko Kosovel, vanjo je zatonil pred .‘^f0 lat ^f,-8®10 'rfv RazJ,k* mod desetimi leti po jedva dva in dvajsetletnem n.ami,sVoro n,‘- Postelje so bele, nočne oma- romanju med Tomajem in Ljubljano. Kajti čeprav je bil rojen v Sežani, je živel, odkar se je zavedal življenja, ves čas v Tomaju, »kraškom raju« Vsebina t? pokrajine je o-blikovala njegove najintimnejše pesniške izlive, katerim je vdihnil podobo rodne grude z vsemi vnanjimi značilnostmi in z vso proni oavost jo svojega dehtivega srca. Slavček med trnjem se je zganil in zapel; bel cvet divje rože je zakrvavel. Trnje zori sredi belih puščav. Kot kaplje krvi dozoreva mu plod na belem grobljn kraških planjav — tam bo moj kot. »rt, fi ■••» :'.•<» 'j . V naši sobi smo -trije: dva tehnika in {bližjim znancem, marveč tudi oddaljenim en filozof. Ta filozof sem jaz. Razlike med prijateljem. In tako je dolgo časa vabil k nam v obisk našega znanca Zajcezoba. Ni- rice bele, pod vsako posteljo — ne mislite na profane stvari! — je pleten koš in čevlji. Tudi med pletenimi košarami ni razlike. Vse so onako pletene, znotraj obložene s papirjem, ključavnico imajo enake in ključe tudi Košare so si podobne kakor sonet sonetu ali gazela gazeli. Ali kakor ima ta ali oni sonet ali brzonoga gazelica lepšo vsebino, bogatejšo in sočnejšo, tako je tudi s temi košarami. V eni so stare cape, v drugi knjige, v tretji — o radost in pregreha! — v tretji so jabolke. Tretja ko-šara je kakor dober sonet; prebiraš ga in prebiraš, in še vedno hrepeni tvoja duša i po lepoti, če ga bereš. Tako je s tretjo ko-; šaro : prebiraš, prebiraš — jabolka seveda — in še si želiš tega zdravega sočnega sadu. Jabolko je simbol zdravja. Čudim se zato, da naši bolehavi moderrjlsti tako redko uporabljajo v svojih umotvorih jabolka, ki so zdrava, in če jih ješ, tudi dobra. Razlika mod jabolkom v resnic! in med umo-Takšen je kraški poet, takšen njegov pe- Pa. i0,ta- ^ j®fjabolko v umetnini ški obraz. Kakor Kraševcu, ki v potu! T *n ,u 3e s.*ci£® sveta, v kateri bo zazivel pravi, aC,ltl človek. Hitel je z množico, se *1 in upiral ž njo in ugašal, zakaj NASA KULTURNA KRONIKA NEKAJ LITERATURE O JULIJSKI KRAJINI IZ ZADNJEGA ČASA Naši onstran meje. Uredil in izdal Peter Pavlovič, Ljubljana 1933, str. 103. Neoslobodjena braća, teška kronika našeg življa pod Italijom. Beograd 1934, str. 78. Izdanje Saveza jug. em. udruž. (tudi v cirilici). Jadranski Kalendar. Kalendar jugo-slovenskih emigranata iz Julijske Krajine. Uredio Tone Peruško. Izdao Konzorcij »Istra«. Zagreb 1934, str. 212. Soča. Kalendar izbjeglica iz Istre, Trsta i Goričke. Izdao Konzorcij lista »Istra«. Za god. 1934. Zagreb 1933. Za god. 1935. Zagreb 1934. Andrej Gabršček: Goriški Slovenci, narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice. II. knjiga (1901—1924). Samozaložba. Ljubljana 1934, str. 632. Milko Kos: Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije. Zbirka »Kos-mos«. Ljubljana 1934. Str. 256. Drago Lavrenčič: Deca išče Kralja Matjaža, otroška igra v dveh slikah. Založilo društvo »Tabor«. Ljubljana 1934. str. 20. Ferdo Kariž: Spomini iz narodnega in sokolskega življenja. Samozaložba. Maribor 1935. str. 96. Jihoslovani, jimž se narodnostich prav nedostalo. Naklada Pražskćho odbora českoslovenslco-j ihoslovanské Ligy v Praze. Praha 1935, str. 32. Emilian Lilek: Anklagen gegen die barbarischen Verfolgungen der Kroaten und Slowenen in Italien. Selbstverlag. Celje 1935. str. 38. K. G. Hugemann: Das Nationalita,-tenrecht des alten Oesterreich, heraus-geben v. Wilhelm Braumuller, Wien 1934. Vsebuje med drugim: V. Abschnitt. Alfred Manussi-Montesole: Die Adria- lànder, str. 569-684. Venèzia Giulia e Dalmazia. Guida d’ Italia del Touring Club Italiano. 3. edizione. Milano 1934. str. 443, 276. VII. Censimento generale della popolazione 21 aprile 1931. IX. Vol. I. Relazioni preliminari. Istituto Centrale di statistica. Roma 1933. Vili, 480 str. Vol. III. Risultati definitivi del Censimento. (Vsaka pokrajina je obdelana v posebnem zvesku), Roma 1933-35. i Catasto Agrario 1929. Commento i ! primi risultati del Catasto Agrario. Istit. centr. di stat. Roma 1934., str. 14. Catasto Agrario 1929. Compartimento della Venezia Giulia (vsaka pokrajina je obdelana v posebnem zvesku). Roma 1933-35. (Do konca septembra so izšli zveski št. 30 Reka, št. 32 Pulj, št. 33 Trst, št. 34 Zadar). Ernesto Massi: L’ Ambiente geografico e lo sviluppo economico del Goriziano. Gorizia 1933. Str. 252. Ranieri Mario Cessar: Gorizia d’altri tempi. Edito a cura dell’ Amministrazione provinciale di Gorizia. Gorizia 1933. str. 252. Marina Alga: Il Porto di Trieste dal’ 700 in poi. Trst 1934. str. 55. Francesco Giunta: Un po di fascismo. Consalvo editore. Milano 1934. str. 318. Veliko gradiva je v našem tedniku »Istra«, v dnevnikih »Slovenec«, »Jutro«, »Glas Naroda« in »Novosti«, ter v raznih revijah, posebno v ljubljanskem mesečniku »Misel in delo«. VIJESTI IZ ORGANIZACIJA Plodno delo „Tabora” v Ljubljani Dne 26. aprila se Je vršil v dvorani Trgovskega doma 5 redni občni zbor tega našega najagilnejšega društva. Udeležba je bila zelo številna, saj je bila dvorana Trgovskega doma nabito polna, kar priča, da se članstvo z zanimanjem sledi delu društva. Iz poročil odbornikov ter načelnikov posameznih odsekov je razvidno, da je društvo v pretekli poslovni dobi res uspešno delalo na vseh področjih ter doseglo v polni meri svoj namen. Vsled nujnosti razmer pa Je moralo društvo največ pažnje posečatl perečemu socialnemu vprašanju. Radi Ital. abes. spora Je pribežalo čez mejo zelo mnogo naših ljudi. Prišli so brez vsakih sredstev, a dela v sedanjih razmerah tudi niso mogli najti. K tem se pridružijo še mnogo onih, ki se vkljub temu, da so več časa tu, nahajalo v obupnih žlvljenskih okoliščinah. Te razmere so odbor prisilile, da se Je z vso vnemo In požrtvovalnostjo lotil reševanja tega vprašanja, ki ga Je tudi v dobri meri rešil. Prenočišče na Viču so zvišali za eno nadstropje, tako da je sedaj prostora za približno 100 prenočevalcev. Prenočišče Je bilo vso dobo polno, saj Je bilo okoli 22.000 prenočnin. Poleg strehe Je društvo nudilo brezposelnim beguncem tudi teč-čno hrano. Vtej dobi Je bilo Izdanih nad 32.000 porcij. Vrhu tega Je društvo izdalo nad 17.000 Din denarnih podpor. To vsekako stane ogromne vsote. Tabor, kt ne razpolaga, z nikako Imovino, iz katere bi Imel stalne dohodke, je moral vse potrebno dobesedno prl-beračiti. Koliko truda In samozatajevanja to stane, pa ve le oni, ki v teh teških časih dela natem. Vendar se odbor ni ustrašil ničesar ter je tudi povsod našel razumevanje In žel priznanje za svoje socialno delo na najodličnejših mestih. Ta socialna akcija pa nima samo materljalnega pomena Ima tudi visok moralen In propaganden namen, kajti v teh, ki so vsega potrebni ohrani dušo krepko In zaupanje v bodočnost. Socialno delo se ni omejilo samo na vzdrževanje prenočišča In prenočevalcev. Odborniki, ki so Imeli izmenoma dežurno službo, so sprejeli nad 3000 emigran- tov, ki so se v križih In težavah po večini socialnega značaja obrnUl na društvo. Vsem so skušali vstrečl In Jim pomagati. Samo spiskov o zaposlitvi tujih državljanov Je bilo izdanih okoli 1100. Najbolj se Je torej društvo afirmiralo z delom na socialnem polju, za kar Je tudi želo vsestransko priznanje, vendar se delo ni Izčrpalo v tem pravcu, delalo Je vsestransko tudi na drugih področjih z raznimi odseki. Odbor je poskrbel, da so med gosti na prenočišču naši akademiki prirejali tedensko poljudna predavanja ter tako Izobraževali In vzgajali ljudi, ki Jim Jo doma vsled fašističnega pritiska manjkala vsaka duševna hrana. Za vzgojo vsega članstva pa Je društvo skrbelo s predavanji, ki Jih Je bilo v pretekli dobi 31, po večini emigrantskega značaja. Velik uspeh Je tudi želo društvo s svojim pevskim zborom pod vodstvom g. Venturinija. Zbor šteje nad 50 pevk in pevcev ter spada med najboljše v Ljubljani. Nastopil Je večkrat v Radiu s primorskimi pesmamt ter Je priredil dva zelo uspela koncerta: koncert ob priliki obletnice smrti kralja Aleksandra I. v frančiškanski cerkvi ter koncert Istrske pesmi dne 25. aprila t. 1. v dvorani Trgovskega doma. Tudi ostaU odseki so bili zelo agilni, tako Je prireditveni odsek priredil več družabnih veselic, Izletniški pa več Izletov po Sloveniji. V Ilustracijo ogromnega dela naj navedemo končno še, da Je blagajnički promet v pretekli poslovni dobi znašal nad 300.000 Din, vsota s katero se more izkazati le malo društev. Vodstvo je prevzelo sedaj nov odbor pod predsedstvom Dr. Dekleve. Ostali odborniki so: podpredsednik: Obad Vladimir, tajnik I: Vidrih Rudolf, tajnik II: Gregorič, blagajnik I: Salamon, M: Dekleva Roman, gospodar: Puntar Milko, odborniki: prof. Rudolf, Marušič, prof. Kumer, čač. Načelniki odsekov: soc. odsek Batič Lado, prireditveni: Huraer Radi pevski: Škabar Srečko, izletniški: Koler Mirko, šahovski: Petaros Marjo ter ženski odsek: prof. Lenar Slavica. SESTANEK KOBARIŠKE DRUŽINE »SOČE« V LJUBLJANI Kobariška družina Soče je imela svoj ponovni sestanek pri Levu v Ljubljani 3. maja t. 1. Zbralo se je nad 30 rojakov na poziv Korena Josipa iz Drežnlce in so si pripovedovali svoje trpljenje v ljubezni do nepozabne rodne grude v »planinskem raju«. Kratke govore o bivanju na svobodnih tleh In domačem trpljenju so Imeli rojaki Andrej Gabršček (naša preteklost;. Alojzij Urbančič (naša sedanjost) In Andrej Uršič (naša bodočnost). Vsa rodbina je hvaležna govornikom In njen organizator Koren Je zagotovil, da nas zopet skliče v tem poletju, n že sedaj priporočamo onim. katerih ni bilo. da se udeleže tega sestanka, ki ima blag namen, da pomagamo drug drugemu v socijalnih prilikah In lajšamo hrepenenje po očetovi rodni grudi ter povemo novice Iz domačega kraja v Izvirni materini govorici. Ali bi ne bilo lepo, da bi se vsaj enkrat v letu sestajali vsi rojaki posameznih okrožij naše poteptane zemlje, ker je to nujno potrebno za našo nacijonalno organizacijo in pravilno orijentacijo v naših društvih Soča. Tabor, Branibor, Clril-Metodova družba. Sokol t t. d.? Za Binkošti se sestanejo Cerkljanl, ki bivajo v Dravski banovini. Prav tolo priporočamo, da hi sledili tem zgledom n. pr. Tolminci, Bovčani, Kanalci, goriški okoličani, Vipavci, Kraševci, Brici, Notranje! In Idrijčani. Poglejmo agilno delovanje vrle družine. Istra v naši Soči in prizadevajmo se vsi, da Jo posnemamo v socijalnein in prosvetnem delu za navzočih članov. — Odbor. čutil je, da sam in s smrtjo v sebi ne bo kos nememu zatiranju in krvi, ki se razliva preko sveta, da je bil od nje truden in si je želel pokoja. Toda ko pade je vedel, da pade ko borilec, ki je bil v boju vedno cist. V ti svoji težki melanholiji, nad katero se je sklanjala smrt, v samoti, od katere je bil pijan, v trudni misli, da bo legel še neizrab-Uen, ne da bi bil dosegel novega sveta, Občni zbor društva »Soča« na Jesenicah Društvo »Soča« je imelo dne 14. t. mj. svoj redni letni občni zbor, ki je bil zelo dobro obiskan. Priporočljivo pa bi bilo, da se v bodoče občni zbor vrši v soboto zvečer, ko so člani prosti. Občni zbor Je potekel v prijateljskem razpoloženju, mestoma precej živahno ob splošnem zanimanju članstva. Iz tajniškega poročila Je bilo razvidno, da Je društvo imelo tekom poslovne dobe 19 predavanj In še nekaj sestankov. Blagajniško poročilo pa Je pokazalo, da Je društvo tudi v tem pravcu uspešno delalo. Ob splošnem odobravanju Je bil Izvoljen častnim članom tov. predsednik Žabkar, ki predseduje društvu z malim presledkom že od ustanovitve pred petimi leti. V znak priznanja mu Je društvo poklonilo krasno diplomo s kratkim posvetilom In sliko, ki predstavlja našo Sočo pri Kanalu. Pri volitvah Je bil Izvoljen popolnoma nov odbor s tov. Žabkarjem kot predsednikom. Pričakujemo od novega odbora, da bo posvetil vso pažnjo delu za dobrobit društva In da bo skrbel, da bo »Soča« res pravo zatočišče vseh emigrantov na Jesenicah. Občni zbor »Soče-Matice« v Ljubljani Društvo »Soča« matica v Ljubljani vabi vse je člane na XV redni letni občni zbor, kl v soboto 23. maja t. 1. v salonu pri »Levu« pol 21 url z običajnim dnevnim redom, v čaju nesklepčnosti se bo Isti vršil pol 'J*'® neje in ho sklepčen nrl vsakem številu močili članov. — Odbor se vendar ni vdal. Se zdaj je do zadnjega ljubil, kar mu je svetilo na pot, tisti ideal novega, prerojenega človeka, boljšega sveta, zaradi katerega je imel življenje tako rad. Bil je mlad in vendar je bilo v njem nekaj resnično velikega, zgodaj ga je zlomilo in neprestano je čutil smrt v sebi, pa je vendar Imel toliko tople krvi in toliko življenja, ki bi se rado razdalo, da bi pomoglo ljudem. USPJESI DIRIGENTA SLAVKA ZLATICA Slavko Zlatic Pjevačko društvo »Jablan« u Zagrebu je 10 o. mj. održalo velik koncert prigodom proslave 15-godišnjice neprekidnog rada. Zborovodja » Jaolana« je Istranin Slavko Zlatić. koji je ujedno i zborovodja Pjevačkog zbora »Istre« u Zagrebu. Na tom koncertu su se izvadjale i kompozicije Ivana Matetiča-Ronjkova CZrasla mi lodonja, Pojmo mimala) i .Slavka Zla tiča (Sljepačka). Kritika u dnevnoj štampi se jednodušno izražava vrlo povoljno o radu dirigenta Slavka Zlatića pa tako zagrebačke »Novosti« izmeđiu ostaloga pišu: »Dirigent g. Slavko Zlatić vlada svojim zborom potpuno. On dubokim razumijevanjem izradjuje pojedine kompozicije i interpretira ih ispravno«. O radovima Zlatiće-vim kaže: »Radovi Zlatićevi su solidni i daju našim pjevačkim zborovima dobar materijal za koncerte. Kompozicije su logično izra-djene, sa dobrom gradacijom i harmoni* jom«. BALOTA ! GERVAIS U LETOPISU MATICE SRPSKE »Letopis Matice Srpske« iz Novog Sada donaša u svesci za mart-april pjesmu Mate Balote »Dvi daske«, koja je prvi put objavljena u našem listu, i do sada neobjavljenu pjesmu Draga Gervaisa »Nonice«. U tom istom broju je i članak o »Savre-menim čakavskim liričarima«. Prikazujući Gervaisa i Balotu, uz Nazora i Ljubiča, kaže se pri koncu toga prikaza o Baloti i ovo: »... I da taj lirski regionalizam, danas još pipajući u mraku, ne da ni u budućnosti našem životu ništa drugo sem poezije i svedočanstva jednoga Mate Balote, treba ga pozdraviti raširenih ruku i puna srca, i treba mu verovati«. U tom istom broju Mijo Mirkovič prikazuje knjigu Adama Pribićevića »Seljak« i »La Crise de 1’Europe« André Siegfrida. DVE NOVI KNJIGI NAŠIH ROJAKOV Jugoslovanska knjigama v Ljubljani, ki izdaja zbrane spise Franceta Bevka, je pred kratkim poslala na trg drugi zvezek Bevkovih zbranih spisov, ki obsega dve daljši povesti, in sicer: »Kresna noč« in »Vihar«. Kritika se o izdaji sami kot tudi o obeh Bevkovih delih,kista bill za knjigo posebej predelani, zelo pohvalno izraža. Ista knjigarna je izdala tudi novo knjigo z naslovom: »Osnovne črte književne teorije«, ki jo je spisal prof. dr. Ivan Pregelj. (Agis). KAKO SU SE ZVALI RIJE-CKI GRADJAiNI OKO GOD. ISSO ? U 'Starinama«, što ih izdaje naša Jugoslavenska Akademija u Zagrebu, izišle su god. 1913. »Bilješke kapitula riječkoga iz XVI vijeka«. Objelodanio ih je naš poznati učenjak, sad pokojni prof. Rudolf Strohal. To je popis mrtvačkih misa, što su ih odslužili u god. 1545, 1546 i t. d. svećenici riječkoga kaptola. Evo nekoliko imena onih davnih pokojnika: Petar Kovač, Matej Radovič, Fran Do-rić, Brničevica, Mateje postolar, Paval zlatar, Brneč Kovačič, Kiseiović, Mikula Di-minić, Ivan Veslarić, Krpač. Tomič, Mano-lić, Katarina Bužanka, Petričić, Grohovac, Luka Glad, Skrobonja, Sušanjovica, Maui-veruh Tudor, Tomašič, Bobuš, Mesarič, Matej Ćaćin, Lošinka, Jakov Hudi poli Grašiča, Mavar Obad va Turnie, Petačič, Tr-satič, Belen, Rogljevič, Miiašinič, Šalič, Valič, Anja Zarkovica. Grgur Mikić, Milčič, Savina, Jakova ostara žena, Jure s Mar-tinščice, Žlebčar, Matej Cuk, Trtnlč, Desina, Šepić, Pršić, Svičarić, Kučić i t. d. (»Mornar«) _ R. DVA JUBILEJA V Ljubljani je te dni praznovala v krogu svoje družine rojakinja Marija Bat jelova svoj petdeseti rojstni dan. Jubilantka je doma iz Kojskega v Brdih in se je že po preobratu preselila iz Gorice v Ljubljano s svojim možem Franom Batjelom, lastnikom znane tvornice »Tribune«. Pridružujemo se čestitkam! Pri Gustinovi h, ki vodijo danes gostilno »pri Lovcu« na Bleiweisovi cesti v Ljubljani so te dni praznovali tride-setletnlcp poroke, čestitamo! — (Agis). .4^ srp4z0 tGUMilià ;-•■ • >............................................................................................................................ 1 - . ^ -• ., . •■ „ •. ; ■-- .• 1_- L ■•-• V... -- -S^.~ .V L^L: ' _ __-______________________^____________________________________________________________________________________ .ISTRA« izlazi avakoa Medna u oetak — Brol čekovnoc računa 36.789. _ Pretplata: Za citclu codinu 50.— Din za po modino 25.— Din. za tn ozemstvo dvostruko: za Ameriku 2 dolara na godinu, — Oglasi se računaju po cjeniku. — Vlasnik i izdavač: Konzorcij »ISTRA« Masarykova ul. 28 II kat. — uredništvo odgovora: Dr. Fran Grnčić, advokat Varšavska 8 — Tsak: St»" tajnina Jugoslovansko Stampo d. d„- Zagreb, Masarykova ulica 28a« m Za tiskaru odgovara: Ruđoli Polanović. Zagreb. Dica 131