LAŽEŠ, KRADEŠ, UŠI IMAŠ!
V »orožarni« vzgojnih sredslev preteklosti, ki se je komaj kdo še spominja, je obstajala zgodba o fantku, ki je na cesti našel iglo in jo odnesel materi. Njena dolžnost - po logiki zgodbe - bi bila, da svojemu sinku vtepe v glavo resnico, ki je vsebovana tudi v reklu: Kar najdeš, ni tvoje. V nasprotju $ tem je mati prinešeno iglo hvaiežno sprejela in $ tem v moralni zavesti svojega potomca zabrisala pomembno razliko med »rooje« in »ne - moje«. Posledico takega nevzgojnega ravnanja je bilo v tistih časih mogoče videti vnaprej, saj se je v vzgojnem postopku tudi sicer pogosto omenjala, ko je šlo za to, da otrok v svojem ravnanju odstopa od splošno sprejetih pravil, pa čeprav je šlo za take malenko$ti, kakršna je igla. Domnevalo se je pač, da ob tem, ko otrok raste, rastejo tudi njegove napake in grehi, zato tudi opozorilo: »Končal boš na vislicah!« nikakor ni bilo redko.
Po času. potrebnem, da iz igle na-stane lokomotiva. je torej fant stal pod veSali (ali vislicami) z - običajno možnostjo v tistih časih - da izreče svojo zadnjo željo. In zaželel si je poslednjič videti svojo mater. Seveda so mu jo pripeljali. Toda namesto ganljivega slovesa, ki bi ga morda kdo pričakoval. ji je kratko in malo od-griznil nos, edino pač, kar ji je lahko žalega storil spričo na hrbtu zvezanih rok. Sporočilo je bilo jasno: ko bi ga takrat ob najdeni igli pfimerno po-učila, se stvar ne bi končafs tako ža-lostno.
Zgodbo se mi je zdelo vredno obu-
diti v spomin zlasti zaradi tega zad-njega sporočila. ki je skupaj z visli-cami in podobnimi rekviziti zatonilo v pozabo. Hvalabogu. sicer bi številni med nami hodili po svetu brez nosov. Dandanes otrokom, ki v wojem rav-nanju odstopajo od tistega, kar velja za dobro ali normalno, ne grozimo več z vsilicami. prav tako pa staršev po pravilu ne razglašamo za krivce, vsekakor ne edine. saj smo se po eni strani spoznali s Številnimi dejavniki, ki poleg starševske vzgoje vplivajo na razvoj otroka, po drugi strani pa vemo, da so z občutkom krivde obre-menjeni starši manj dostopni za dobre
nasvete ustrezno usposobljenih stro-kovnjakov, torej bodo neustrezne vzgojne postopke prej ponavljali kot spremenili. Kakorkoli, poudarek se je od groženj s posledicami (vislice in odgrizeni nos) premestili na zahtevo po razumevanju, strpnosti in podob-nih rečeh.
V načelu seveda in ko gre za posa-mične primere, ko je treba »grešniku« pogledati v obraz. Povsem drugače je. ko se počutimo ogrožene od otrok nasploh, vseeno ali manjših ali neko-liko večjih. Takrat se »zgodovina po-navlja«. kar pomeni, da ne ravnamo dosti drugače kot tisti egipčanski pi-sec. ki je - denimo okroglo - pred štiri tisoč Ieti pisal, kako je mlada genera-cija pokvarjena. kako ne spoštuje pra-vi), dobrih običajev in tako naprej, in kako smo bili »mi« v njihovih letih povsem drugačni. Natanko tako mi je nedavno govorila gospa iz soseske. vsa vznemirjena nad dejstvom, da si je mularija, seveda ne naša. temveč iz sosednjega bloka, izbrala za sestaja-nje.J glasno pogovarjanje in igro prav pločnik pod njenim oknom oziroma pokriti   prostor   pred   »našim   vho-
dom«. Pri tem je gladko pozabila, da skorajda ni prostora. kjer otroci ne bi bili pod oknorn kake vznemirjene go-spe ali nadstreška, ki ne bi bil »naš« ampak njihov. Seveda se je z njitni zapletla v prepir. doživela neprijeten odziv in zahtevala oster nastop ne-koga, ki naj bi po njenem mnenju imel dovolj »avtoritete«. Zahteve se-veda ni utemeljevala s tem, da jo pač motijo, kar je mogoče razumeti, tem-več predvsem z njihovo »takšnosljo«: kdaj se le učvjo. ko so kar naprej »na cesti«, saj mi nismo imeli toliko časa. mi smo se učili ali delali kaj drugega pametnega: pa tista punca, kako se obnaša. pa šipo so razbili, pa steno zamazali... No ja, vse v znanem slogu »lažejo, kradejo, uši imajo!«
Res, kakšni posebni angelčki niso. sicer pa nič posebnega. otroci pač, dokler jih ne prizadeneš in - kar se mi zdi zlasti pomembno - dokler jim ne ponudiš skupinske »identitete«, s ka-tero lahko pričnejo igro »kdo bo koga«. Tokrat smo zadevo rešili z ne-kaj posamičnimi pogovori z otroki, v katerih se je izkazalo, prvič, da se počutijo preganjani in da so se samo branili in drugič, da bodo zdaj zares delali tisto, kar jim gospa očita. če jih ne bo pustila pri miru.
Nasveti, kako naj tudi sami prispe-vajo k ohranjanju miru, če jim res ni
do vojne. tu niso pomembni. Zani-miva pa je reakcija, zaradi katere sploh pišem vse icle, namreč grožnja, da bodo res delali tisto, kar se jim očita. Slikovito rečeno. da bodo res lagali, kradli in imeli uši. Zanimiva zato. ker ne gre samo za neko gospo v soseski, temveč za neko »stanje duha« v - denimo - celotni družbi. Zdi se. kot da si nezaveden občutek kolektivne krivde za brezperspektiv-nost, pred katero se je znašla mlada generacija. poskušamo olajšati z ugo-tavljanjem, včasih celo »znanstve-nim«, kakšna da ta generacija je.
Če boste pozorni na to. kaj pišejo tako imenovani mediji, boste zlahka ugotovili, da ne pretiravam. Spom-nite se, denimo, samo na objave re-zultatov raziskav. ki govorijo o razšir-jenosti razvad med šolsko mladino. Po takem branju nam ostane mučen vtis, da so tisti šolarji. ki ne kadijo. ne pijančujejo, ne jemljejo drog in kar je še tega. bele vrane. Ker te reči berejo tudi mladi ali pa jim o tem sami govo-rimo tako. kot so včasih grozili z visli-carai. in ker zlasti za mladega človeka občutek »bele vrane« nikakor ni pri-jeten, lahko razmišljate o posledicah. Odprto ostane samo vprašanje, kdo bo komu odgriznil nos.
INA PETRIC