ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVII 1975 banja pri nas. Nekaj dopolnil k zgodovini delavskega ! gibanja v Mariboru'je referatu dodal Bogo Teply. ,, Ob zaključku zborovanja so zborovalci sprejeli poseben protest zaradi orga­ niziranega nastopanja nemških nacionalistov na Koroškem proti slovenski manj­ šini (protest je objavilo ljubljansko Delo 15. oktobra 1972), naslednji dan pa so si pod strokovnim vodstvom prof. Franceta Planine,, Pa vieta Blaznika in Ivana Jana ogledali del loškega ozemlja (Bitnje, Zabnico, Crngrob, Selca, Dražgoše, Železnike in Sorico). , • .. FrancRozman ' ' , " VIII. MEDNARODNA KONFERENCA ZGODOVINARJEV DELAVSKEGA GIBANJA V LINZU 12.—15. SEPTEMBRA 1972 ' - i ' ' . Zadnja linška konferenca je bila po številu udeležencev doslej. najštevil­ nejša, udeležilo se je je več kot sto raziskovalcev problematike zgodovine delav­ skega gibanja, poleg delegatov večine evropskih držav tudi iz ZDA, Kanade, Ja­ ponske in Izraela. Lani se je tudi prvič zgodilo, da je konferenca svojo proble­ matiko presmerila na obdobja nazaj in ni več sledila kronološkemu poteku do­ godkov. Nekako se namreč ne more prekoračiti tistega Rubikona, ki ga pred­ stavlja konec prve svetovne vojne, čeprav je bilo že mnogo predlogov, da bi obravnavali tudi razdobje med obema svetovnima vojnama. Na lanskoletni kon­ ferenci je bilo sicer sklenjeno, da bo konferenca 1974 posvečena 40. obletnici lin- ških dogodkov, kar bo seveda predvsem počastitev mesta, ki tako gostoljubno in požrtvovalno gosti ta znanstvena srečanja, obenem pa je morda le tudi že sondiranje terena za morebitno obravnavanje problemov še polpretekle dobe. Lanskoletna konferenca je kot glavno temo obravnavala stališča mednarod­ nega delavskega gibanja do imperializma in militarizma od stuttgartskega do baselskega kongresa internacionale 1907—1912. Dodatna tema je bila avstro- marksizem in pa masovna in stavkovna gibanja v istem razdobju. Osrednji refe­ rat k prvi, glavni temi je bil vzhodnonemško-poljski. Avtorji F. Klein, A. La- schitza, F. Tych in B. Radlak v svojem sumarnem referatu pravzaprav niso pri­ nesli nobenih novih materialnih dognanj, pač pa interpretacijo v skladu s svojimi svetovno nazorskimi gledanji, ki je naletela na precejšnjo, v glavnem upravi­ čeno kritiko. Avtorji so v svojih tezah poudarili, da se v zgodovini II. interna­ cionale zrcalijo problemi največjih strank zahodne in srednje Evrope, ne. pa manjših držav in narodov, ker so bile pač številčno najmočnejše in najbolje organizirane in so zato imele prevladujoč vpliv v internacionali. Poleg tega so bile v teh državah najmočnejše revolucionarne tradicije. Vsem 25, v internacio­ nali vključenim strankam pa je bil skupen problem militarizma in imperializma, ki se je v njej začel čutiti v. času prve maroške krize 1905 in pod vplivom ruske revolucije istega leta. Tako je na kongresu v Stuttgartu 1907 militarizem postal osrednja točka kongresa. Avtorji so potem predvsem razčlenili stališča levice in desnice do vprašanj obravnavane teme, ki so jih razdelili na štiri glavne sku­ pine: ali je imperializem samo ena in to nujnà fàza kapitalizma, ali pa je zadnji in najvišji stadij kapitalizma, kaj je obrambna vojna in kdaj jo lahko tako ime­ nujemo, oblike in metode boja delavstva proti vojni nevarnosti ter odnos prole­ tariate do obrambne vojne. Zelo mnogo prostora so posvetili nemški socialno demokratski stranki, ki je bila pač najmočnejša stranka v internacionali in so bili mnenja, da je bil y večini stranke razkorak med teorijo in prakso prevelik ter da je vodstvo za vsako ceno hotelo braniti fiktivno enotnost med buržoazno in proletersko ideologijo in politiko. Večino prostora so posvetili stališčem le­ vice, predvsem Lenina in R. Luxemburg. Referat je bil napisan tako, da je ostro ožigosal nesposobnost in nespretno politiko socialističnih strank, ki "naj. bi se s tem, ko so prišle v parlamente, deloma poburžoazile, predvsem se pa bale akcije vladajočih slojev. Na ta način je bilo mogoče, da je' ob izbruhu vojne 1914 inter- 152 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVII 1973 nacionala na vsej-črti in povsem odrekla. Referati so bili zaradi svojih zelo partijno postavljenih sodb precej kritizirani;-Tako je F. Klopčič (Ljubljana) opo­ zoril na preveč dogmatsko in znanstveno nesprejemljivo vztrajanje pri Lenino­ vih "ocenah o določenih'historičnih procesih, ko npr. referenti še vedno pristajajo na tezo, da- je imperializem zadnja in najvišja oblika kapitalizma, sledeč Leni- novi^oceni izpred dobrih 50 let. J. W. Brilgel (Velika Britanija) je v pisme­ ni kritiki referat- označil za skoraj političen pamflet, ki povzdiguje vse. kar se ujema z avtorjevimi pogledi, podajanje je v črno-beli tehniki, ne pa znan­ stveno kritično.-Vsi tisti, ki so označeni kot »levi«, so vedno imeli prav, »desne« pa se stalno diskvalificira. Mnenja je bil tudi, da je vprašljivo, če je mogoče reči, da je zlasti med in po drugi svetovni vojni vedno prevladoval interes za medna­ rodno delavsko gibanje, ne pa tudi obrambni in napadalni karakter vojne tudi za države s socialističnim družbenim sistemom. Oba s Klopčičem sta upravičeno očitala avtorjem, da so prezrli prötivojno stališče srbske socialno demokratske stranke, ki ga je prav Lenin imel za najboljši primer protišovinistične politike. Upravičena je bila tudi kritika, da referat ni upošteval zadnjih dognanj zgodo­ vinske vede, niti stališč, ki so se izoblikovala'na linški konferenci 1969. leta in so se je avtorji udeležili. Upoštevanja vredna je bila nadaljnja pripomba, da je s kolonialističnim izkoriščanjem bogatel tudi delavski razred izkoriščevalskih držav, ki si je dvignil standard. Skrajno zavrnitev, ki je vsaj zelo sporna, je po­ menil disput Shorter ja (ZDA), ki je dejal, da'je bila delavskim voditeljem revo­ lucija samo sredstvo, da bi si pridobili politične skupine in uveljavili svojo po­ litično moč, ne glede na to ali se revolucija imenuje marksizem, reformizem, revizionizem ali kako drugače. Spričo dejstva, da je velik del udeležencev v Linzu domačinov, je bilo se- .veda razumljivo, da je bilo precej referatov na temo o avstromarksizmu. Osred­ nji referat je pripravil N. Leser (Avstrija), ki je v bistvu povzel svojo obsežno monografijo Zwischen Reformismus und Bolschevismus. Der Austromarxismiis als Theorie und Praxis. V večjem delu referata se je zadržal pri filozofskih in ekonomsko-teoretičnih izhodiščih vodilnih avstromarksistov K. Rennerja, O. Bau- erjâ in M. Adlerja. Če povzamemo bistvo, je bil mnenja, da je avstromarksizem nazor, ki v sebi združuje marksizem in odklone od njega. V sebi je združil revo­ lucionarno frazeologijo z atentizmom, taktiko čakanja. Filozofske koncepte avstromaksizma so zlasti kritizirali raziskovalci iz SZ. Za avstromarksi­ zem kot politično gibanje je Léser dejal, da se je kazal v revolucionarno donečih frazah ter v praksi čakanja, kar naj bi bilo pogojeno z zgodovino avstrijskega delavskega gibanja, za katerega naj bi veljala trditev, da nosi celotna stranka pečat svojega rojstva. Značilno za avstrijsko delavsko gibanje je namreč, da se je balo frakcionaštva in je stremelo po enotnosti vse odkar je V. Adler začel s svojim »philantropisehen Ärztesozialismus«, saj se je le s strahom spominjalo hudih persekucij sedemdesetih in osemdesetih let 19. stol. in razkola na zmerne in radikale. Tako tudi Bernsteinov revizionizem v Avstriji skoraj ni odmeval. Ves zapozneli razvoj delavskega gibanja, ki se je moralo ozirati na komplici­ rano in težavno situacijo mnogonacionalnega članstva, je pogojil avstromark­ sizem takšen, kakršen se je razvil. V debati je F. Klopčič opozoril na razliko med ideologijo avstromaksizma in dejanskim praktičnim razvojem, ko je avstro­ marksizem pokazal svojo nemoč in brezperspektivnost. S političnega vidika je Leserjjev referat osvetlil, referat H. Steiner ja (Avstrija) o masovnih gibanjih v Avstriji 1907—1912, ki je pokazal, da je bilo v Avstriji delavstvo številčno močno in dobro organizirano, posebno v sindikatih, kar se pa v masovnih gibanjih ne vidi vse do preokretnice leta 1905 v zvezi z borbo za splošno volilno pravico, ko je bil generalni štrajk. Od 1908 do viška 1911 se masovno gibanje usmerja proti naraščajoči draginji, šele 1911/12 pa proti militarizmu. Ob tem se je večina strankinega vodstva bala, da z močnim gibanjem mas ne bi izgubila parlamen­ tarnih'pozicij, ki jih je dobila, ko je postala najmočnejša parlamentarna frak­ cija in se je zato Osredotočila na organizatorično utrjevanje baze. V letih pred vojno 1912/13 se je vodstvo stranke balo, da ne bi prišlo do represalij vlade. Ta­ ko se je precenjevala možnost parlamentarne akcije, mase pa je zajemala pasiv­ nost. Ob zaostrenih nacionalnih bojih in zunanji politiki je masovno gibanje 153 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVII 1973 delavstva vseh narodov kratkotrajno delovalo kot integrirajoči faktor proti bur- žoaznemu nacionalizmu in bi natančnejša raziskava teh pojavov pojasnila raz­ lične historične alternative. Delež jugoslovanskega zastopstva je bil letos večji kot leta nazaj. Udeležbo F. Klopčiča v diskusiji sem že omenil. Poleg njega je o stališčih hrvatske socialne demokracije do jugoslovanskega vprašanja, še posebej o Demetroviču pripravila referat C. Knapič-Krhen (Zagreb). /. Prunk in F. Rozman (Ljubljana) pa sta v referatu o avstromarksističnih koncepcijah J SDS pri reševanju slovenskega na­ rodnostnega vprašanja podala pregled stališč od okrog 1900 do začetka prve svetovne vojne. Predvsem sta se ustavila pri genezi in pomenu tivolske reso­ lucije in stališčih, nekaterih vidnejših slovenskih socialnih demokratov (Der- mota, Tuma, Kristan). , • Seveda je bilo koreferatov in diskusije, ki je pravzaprav glavna oblika lin- ških konferenc, še mnogo večje število, vendar vsega ni moč povzeti. Naslednja konferenca leta 1973 bo obravnavala širjenje marksizma v teoriji in praksi od 1890 do 1905. JožeŠorn - PRVA OKROGLA MIZA JUGOSLOVANSKIH GOSPODARSKIH ZGODOVINARJEV V okviru Zveze društev zgodovinarjev Jugoslavije obstaja že določen čas posebna komisija za ekonomsko zgodovino. Tej komisiji je končno uspelo, da je za dneva 18. in 19. december 1972 sklicala v Zagrebu prvo okroglo mizo jugo­ slovanskih ekonomskih zgodovinarjev na temo »Industrijska revolucija v jugo­ slovanskih pokrajinah«. Prvega dne je tekla beseda res o tej temi, medtem ko je bil drugi dan posvečen organiziranju in urejanju novega glasila z naslovom Acta historico-oeconomica in s podnaslovom Jugoslavenski časopis za ekonomsku historiju. V glavnem so že pred sestankom razdelili ciklostilirane referate za prvo okroglo mizo. Prispevali so jih: Dr. Nikola Vučo, Industrijska revolucija u ju- goslovenskim zemljama; dr. Kemal Hrelja, Industrijska revolucija u Bosni i Hercegovini; dr. Miroslava Despot, Tehnička izobrazba i propagandna sredstva jedni od preduvjeta nastajanja industrijske revolucije i u Hrvatskoj; dr. Kaiman Cehak, Počeci industrializacije Vojvodine (1867—1914); dr. Igor Karaman Osnovna obilježja razvitka industrijske privrede u Hrvatskim zemljama do prvog svjetskog rata. Na samem sestanku je razdelil dr. Dančo Zografski svoj strojepisno razmnožen sestavek Glavne faze, obeležja i dimenzije razvitka indu­ strije u Makedoniji do kraja drugog svetskog rata. Podpisani in dr. France Kresal sva prebrala vsak svoj rokopis; prvi je imel naslov Pogoji za uveljavitev tehniške revolucije in njen obseg v Sloveniji, drugi pa Vloga tekstilne industrije v industrializaciji Slovenije. — Ker bodo referati prvega dne objavljeni v prvi številki novega jugoslovanskega ekonomsko-historičnega glasila, ki se pripravlja za tisk, bi tu o njih ne poročal obširneje. Drugega dne se je po daljši in obsežni debati konstituiral uredniški odbor. Razumljivo so bili izbrani v redakcijo zastopniki vseh republik in avtonomnih pokrajin. Za Slovenijo prvotno izbranega dr. Sergija Vilfana sem — zaradi nje­ gove prezaposlenosti — zamenjal podpisani. Nova revija naj bi objavljala origi­ nalne razprave iz ekonomske zgodovine jugoslovanskih pokrajin, dalje biblio­ grafijo o jugoslovanski gospodarski zgodovini, prinašala bi knjižne ocene, poro­ čila o delu ekonomsko-zgodovinskih revij v tujini — in podobno. Zlasti je treba tu naglasiti, da naj bi redakcija občasno in po potrebi sklicevala nadaljnje se- stranke okrogle mize, kjer naj bi se obravnavali in pojasnili določeni problemi, na primer metodološka vprašanja s področja ekonomske zgodovine, forsirale naj bi se komparativne študije — in podobno. Vsi taki referati bi tudi bili objavljeni v novi reviji. Časopis bo izhajal kot publikacija Zveze društev zgodovinarjev Jugoslavije. 154