367
Pavle Zidar
Krhki soneti
KRHKI SONET I
Milo sije iz vsake besede, pa naj reče karkoli, tako lepo reče, kar že reče, kot bi to odserviral
na beli prt natakar; res, vsaka beseda je jed, le da tega ne vemo, ko jo poslušamo.
Potem utihne iznenada in kane ji solza, noče, da bi jo razumeli
narobe, da bi jo potvorili, rekli kaj, česar ona nikoli ni mislila.
KRHKI SONET II
Strmiva v podobo, na kateri se seseda hiša, pokaže mi okno, kjer se je v tišini učila.
368
Pavle Zidar
Njen pogled se je odpočival na smaragdu trave rovta, v bilkah niso mežikale rose, ampak ves dan zvezde.
Bila je trmast otrok.
(Toda ubogljiv.)
Radi so jo imeli metulji.
Sedali so ji na mlade prsi,
utripali s krili
in opazovali kolobar življenja.
Vidite, je rekla, na grobu vaše mame gori lučka, imela je obiske živih pa tudi ruševnato sivih srn.
One se ne ozirajo na smrt, vse pojedo z grobov, nageljne, zimzelene ovijalke, smrekove vence.
Sieer pa je tako tiho, tiho tam. Na spomenikih so okenca odprta in skoznje oprezajo mrtvi
po prostrani, večni njivi, saj spodaj dozorevajo v nov, boljši sad: v sanje o sebi.
Kako lepo je biti neumen, to se pravi, delati otroka, ne enega, deset otrok, ko je prepozno, doumeš to.
KRHKI SONET III
KRHKI SONET IV
369
Krhki soneti in Orfej
Ona je bila žal samo enkrat,
jaz štirikrat.
Smejeva se temu,
oba pa veva, da je to resnica.
Veliko otrok pomeni, da si življenje imel rad in ono tebe.
Zdaj zdaj bomo odšli
in nam bo žal,
ker smo toliko zamudili.
Nekoč jo je moral nekdo na vso moč prestrašiti, njen glas je tako mehak, vdan tvojemu,
kakor da bi v kit vtiskoval palec ... Ona mora vse prej premisliti - pravi.
Premislila je vsak svoj korak, a vendar si ne zna pojasniti toliko čudnih korakov.
Mislila je, da so vsi njeni, zdaj pa vidi, da jih ji je nekdo skoraj vse podtaknil.
KRHKI    Prebrala je knjigo in rekla: SONET IX    Lepa jCi mami pa je ne bom posodila, ne, zanjo bi bilo vse to grdo, a rečem vam: čudovita je.
KRHKI SONET V
Pavle Zidar
Lepa zato, ker je ljubezen res taka: potna koža, kri in jok iz slasti, in potem globok spanec, žalost, strmenje v prazno.
Čemu je tako; kaj mislite. Vendar sem jaz srečna, ker je tako.
Utrujenost je tako blaga,
ko da lije od sonca ogreti dež
po meni in sem vsa težka od njega.
KRHKI    Tisto poletje ne bo prešlo. SONET X    v obleki iz belih pik in
z ovratnikom, ki ga je bilo samo pol, kot zadnjega krajca,
je sedela nasproti; njen glas je bil premišljen, najbrž je doma vadila na njem tedne in tedne,
da mi bo zaigrala nekaj,
kar bom moral jaz odgonetiti.
In če bi - seveda nisem,
bi bila začudena, zmedena, in bi po vsej verjetnosti rekla - ne, to pa ne.
KRHKI    Samo na ozadju, ki je ves SONET XI    jz mjru in prespanosti,
je mogoče živeti človeku, rastlini ali pajku.
370
371
Krhki soneti in Orfej
Iz miru prihaja glasba, ki oživlja in spravlja v like določene življenjske reči.
V tem kontrastu so energije, ki se jih komaj ovemo, kadar smo del njih.
Šele ko smo spet del miru in tako temelj drugim, vidimo, da je to resnica.
KRHKI SONET XII
Suha trava spominja
na pečen kruh,
v različni inačici
sta to v resnici oba - kruh.
Prvi hrani vola, njegovo moč, drugi odrašča človeka in njegovo neskončno bednost.
Pogled na travo jeseni pomnoži slast v ustih, človek bi se pasel,
pasel kot tisočkilski vol, počasi, sopeč, dehtljiv po mleku.
KRHKI SONET XIII
V pelinu, sivo zelenem, bdi demon, v steblih in vejah se pretaka vonj,
372                                                                                                                             Pavle Zidar
vonj, ki te strese, ko da ti je mraz, pelin je duhovnost, v kateri je naš kes.
Saj vsakega spomni,
kaj mora moliti,
da mu bo odpuščeno;
to je zeleno sivi odmev
naše biti,
ki je v solze zastekljeno.
ORFEJ    Ti si tisti, ki si pognal morje v beg,
skale na obali so se zmehčale, ko si položil roko nanje, in sonce ti je krotko sedlo v dlan, zobaje pesmi, ki so tekle iz tvoje strani. Kako so ciprese pri obzidju vso noč jokale, ko si odšel, vedoč, da za vselej. V sen sem jih slišal. Kako bridko joka les, kadar joka na glas. Jože, luna je tisti večer bila getsemanska, vzdramila je vse sence našega Port Lligata. Dolgo so te spremljale, ko si odhajal.
Ti pa si se poslavljal od streh, strešnih balkonov, kjer se je veselilo perilo v vetru.
Krhki soneti in Orfej
Od svojih kmečkih rut, vrtnic,
ki so se zaplezale v zidu
in obstale tam kot kazalci ure,
kazaje pol osmo.
Si slišal svoje trte,
ko so se solzile za tabo?
Moral si jih, saj si še bedel
kot žerjavka v starem
likalniku.
Potem pa je naglo vstopil Lorca,
bel,
ves prestreljen, in te
v elipsi krika
povedel na zadnjo pot.
Mehko pot.
Po teh lezejo samo čmrlji,
ker so razsvetljene
od vstajenjskih besed.
O, vedel si, da je vse to
poslednjič, kar delaš
in misliš.
Nekajkrat si se kot sivankino uho
še izmaknil niti smrti,
potem pa se je le vdela
vate
in zašila tvoje življenje.
373