rezervat, Botswana), drugod so narasle izgube zaradi nalezljivih bolezni 1n kultivizacije ozemlja. Vsako hordo sestavlja 7 družin. Osnovni stebri njiho- vega življenja so zaupanje, skupno delo, mir; izravna- vanje sporov je ena glavnih nalog vodstva. Vodje sku- pin so navadno najbolj sposobni lovci ali pa je oblast dedna. Žene so enakopravne. Pari se poročijo zaradi naklonje- nosti ali po dogovoru. Dober lovec lahko vzdržuje več žena, obstaja pa tudi poliandrlja. Družine so majhne, v povprečju rodi žena 2-3 otroke. Štetja časa ne poznajo, za njih so časnovni mejniki različni dogodki, po katerih Imenujejo tudi otroke. Bušmani nosijo predpasnike iz kože, kosmate copate, preko ramen pa si obesijo nabiralno torbo. Visoki so poldrugi meter, bledorumene do rumenorjave barve pol- ti, ki se rada guba. Venomer klepetajo in slišati je sa- mo tleske in zveneče soglasnike. Delimo jih na tri go- vorne skupine. Ker so belci in črnci uničili ogromne črede divjačine, je Bušmanom vedno težje priti do hrane. Levji delež prehrane priskrbe žene In ta je: termiti, kače, kuščar- ji, divji med, nojeva jajca ... možje love divjačino s strupenimi puščicami In tetivami. Ker preprosto orož- je živali ne ubije, morajo počakati, da učinkuje strup. Svobodni Bušmani nimajo ne vasi in ne koč. Vsaka hor- da ima določen teritorij, po katerem potuje. Prenoču- jejo v polkrožnih zavetjih iz šibja in lubja, ki jih zgradijo žene. Po načinu življenja delimo Bušmane na naslednje skupi- ne: 1. "Divji" Bušmani v odročni, neprehodni puščavi Kala- hari so lovci in nabiralci ter preživljajo še kame- no dobo. 2. Občasno potujoči Bušmani, ki so največji del leta ob vodi in potujejo le kratek čas. 3. Bušmani pastirji, ki čuvajo črncem živino na bolj oddaljenih pašnikih. 4. Ciganski Bušmani, ki se v posebno suhih letih pri- bližajo farmam in prosijo svoje rojake za pomoč. 5. Cmancipirani Bušmani z razmeroma dobro Izobrazbo in tehničnimi spretnostmi. Ti delajo pri belcih in se pogosto mešajo z Bantui in Hotentoti. Bušmani so za oblast precejšen problem, ki ga rešujejo na različne načine-Angleži so ustanovili v centrali Ka- laharl naravne rezervate, kjer se nemoteno zadržujejo tudi Bušmani. V Pretorijl poskušajo potujoče Bušmane prevzgojiti v stalno naseljene kmete. Pogosto pa zapa- dejo Bušmani, ko opuste stari način življenja, v popol- no odvisnost od komisariata. Zdi se, da je pot v Bečua- nijl ia najboljša. d. rad in j a zanimiv hidrološki pojav v rdečem morju Pred leti je ameriška ekspediclja iz ZDA, ki je z lad- jo Albatros proučevala Rdeče morje, ugotovila v njegov vem južnam delu nenormalno visoko temperaturo in zelo veliko slanost morske vode. Angleška oceanologa Swalow In Crease sta hotela pri ti stvari do dna In sta pojav podrobneje proučila. V južnem delu Rdečega morja (na 38° vzh. dolžine in 21°17'sev.širine) sta v en1 Izmed tankajšnih podmorskih globeli z globino preko 2 000 a ugotovila plast aorske vod« s temperaturo 44°C 1n sla- nostjo 270?o (!). Dno Rdečega morja je močno razčlenjeno. Na razdalji komaj nekaj milj se vrstijo prepadi s stometrskimi stopnjami. Da b1 našla mesto s temperaturno in slanost- no anomalijo, sta angleška oceanologa postavila plovec ter v radiju 5 milj napravila profile z ekolotoa (na- prava za avtomatično merjenje globine). Na ta način sta ugotovila dve globeli. Ena od teh je globoka 2 200 a in široka 1,5 milje. Od tod sta s pomočjo pinglerja (poseb- na priprava, ki omogoča zajemanje vzorcev vode Iz po- ljubne globine) napravila ustrezne profile. Zajela sta tudi dve seriji batometrov. Prva je obsegala 12 bato- netrijskih merjenj In je zajela okoli 400 a debelo plast vode. Morsko vodo z 22°C sta opazovala vse do globine 2 000 m, nakar se je temperatura hitro dvignila do 40°. Z drugo serijo vzorcev sta podrobneje proučila prehodno plast. Pri temperaturah nad 35° sta uporabljala termo- metre s skalo do 60°C. Pri izmerjenih temperaturah sta upoštevala korekturo glede na pritisk. Slanost sta do- ločila elektrometrično; v nujnih priaerlh sta vzorce razredčila. Glede na sulfate magnezija in kalcija v analiziranih vzorcih ter glede na razmerje klora do elektroprevodnostl v njih nista računala, da bi Imela opravka s koncentracijo morske vode. Nadaljnje analize vzrocev so opravili na univerzi v Liverpoolu in v Nacionalnem oceanografske« institutu. Že »ed proučevanjem so ugotovili, da ni verjetno, da bi tako koncentrirana morska voda nastala z izpareva- nje» površinske vode v plitvinah, kot so sprva domne- vali. Vse kaže, da je ta voda nastala zaradi ponovnega raz- tapljanja soli na dnu morja. Veliko gostoto in visoko koncentracijo raztopine pripisujejo konvekcijskim to- kovom. Predvsem pa gre za učinke geotermične energije, k1 doteka iz notranjosti zemlje in dviga temperaturo globinske morske vode. Temperaturni gradient, ki so ga opazovali v prehodni plasti z vrednostjo 0,5°C na 10 cm (!), kaže na to, da znaša izguba toplote v sme- ri navzgor približno 6 mikrokalorij na 1 cm2/sek. To ustreza toplotnim tokovom, kakršni se uveljavljajo v tistih delih morskega dna, ki so znani po veliki tek- tonski aktivnosti. Taki primeri so tudi v osrednjem delu Rdečega morja. Temperaturna in slanostna anomali- ja globinske morske vode, kakršno so ugotovili v juž- nem delu Rdečega morja, na svojstven način opozarja na precej aktivne geološke procese v tem delu litosfe- re. d. radinja planetologija in geografija V diskusiji o tem, kako je zgrajena Luna, sodelujejo razen astronomov tudi kemiki, fiziki, geologi, geofi- ziki, meteorologi pa tudi geografi. Manj znano je, da je prvi model o zgradbi Lune podal naš Mohorovičič, ki je Luno razdelil na zunanjo sele- nosfero do globine 400 km in notranjo sfero do globi- ne 1 340 km. Po kemičnem sestavu in zgradbi naj bi bila zunanja sfera Lune (z gostoto 2,75) analogna si- alskemu delu Zemlje (litosferi). Notranja sfera pa naj bi ustrezala simi in bi imela gostoto /,4. Drugi model je postavil poljski znanstvenik Kvirlng. Pod selenosfero iz sime je po njegovem mnenju razvita piroksenska sfera, ki je bogata z železom, aluminijem, titanom in natrijem. Še globlje naj bi bila tzv. dunit- na sfera. Jedro Lune pa naj bi bilo 1z hortonolitne sfere, ki je sestavlja zmes forsterita in z železo« bogatega fajallta. Na ta način sta dve najbolj globo- ki sferi Lune obogateni z «inerall iz skupine olivina. Podobno strukturo je postavil tudi znani češkoslovaški planetolog Konrad Beneš. Najbolj Intenzivno pa se s proučevanje« Lune ukvarjajo v ZDA in SZ. Z razvoje« koznonavtike dobivajo prouče- vanja Lune čedalje bolj trche predstave, ki temeljijo na številnih fizikalnih in drugih merjenjih. S tem v zvezi se je začela čedalje bolj razvijati planetologi- ja in z njo vred seveda tudi selenologija, ki pa še zdaleč nI več sa«o domena astronomov. Nasprotno, pri tea je čedalje bolj aktivna cela vrsta znanstvenikov najrazličnejših disciplin. Pri tem je zanimivo - in Zaiu pravzaprav pišemo to informacijo - da so se v pro- učevanje Lune, posebno njenega površja, vključili tudi geografi. Pri tem sta dva aspekta proučevanja. Prvič gre za proučevanje Lune kot skorajšnjega novega okolja človeka. Orugič pa gre za proučevanje Lune, zaradi boljšega razumevanja same Zemlje. Pri tem se veliko go- vori o tzv. komparacijski planetologij1. S tega vidika se ukvarja s proučevanjem Lune tudi leningrajski geo- morfolog Katterfeld. 0 tem je objavil že precej študij. Več let pa predava kurs "Primerjalna rorfologija Zemlje in drugih plane- tov".Po stroki je Katterfeld matematik, kasneje pa je študiral geografijo (geomorfologijo). To je pri«er, kako v SZ prihaja do čedalje ožje delitve znanstvenega dela. Tovrstna usmeritev nas zanima predvsem zato, ker je nastala v okviru geografske znanosti, in ker so s te« v zvezi «arsikje žive diskusije o smiselnosti ta- kih "geografskih" specializacij. Karakteristično, da so leta 1955 prav v okviru zveznega geografskega dru- štva in ustreznih geografskih institucij akademije zna- nosti SZ ustanovili posebno komisijo za planetologijo, ki združuje predstavnike različnih znanosti. Leta 1965 je bil o planetologiji tudi že prvi zvezni simpozij. Zani«ivo, da je Katterfeld enega izmed svojih člankov objavil tudi v jugoslovanski geografski literaturi (Planetologija - alada nauka, Glasnik Srpskog geograf- skog društva, Beograd, 1967). 25