19 Ocene Nova diskografsko-knjižno-notna tetralogija skladatelja, pedagoga, esejista in pianista dr. Mitje Reichenberga Franc Križnar franc.kriznar@siol.net tla, saj so bile v grobem znane obljube antante 4 Italiji, če vstopi v vojno. Avtor in izvajalec Mitja Reichenberg je projekt imenoval avdio zgodba Soška fronta. Ker se je soška fronta dogajala v letih 1915– 2017, ne sovpada toliko s samim pričetkom (prve svetovne) vojne, temveč bolj s samim jedrom tega krvavega zgodovinske- ga dejstva. Ideja avdio zgodbe pa je, da prek glasbe spregovori o tem, kar je najpomembnejše: živeti in živeti v miru. V preds- tavljenem projektu gre za 12-delni avdio 5 projekt (tape music/ glasba s traku), s katerim se podajo glasbena premišljevanja o samem poteku in razvoju dogodkov soške fronte. Glasba ni zasnovana kot militantna, niti tragično dramska ali patetično zgodovinska, temveč bolj kot to premišljena in kontemplativna 6 avdio izkušnja, ki z abstraktnimi in konkretnimi zvočnimi ele- menti zaokroža zgodbo, končano ob 100. obletnici ene največ- jih frontnih linij, ki so potekale po ozemlju sedanje Slovenije. V spomin in opomin 1. svetovne vojne, katere 100. obletnico smo zaznamovali v letu 2014, je treba brez dvoma opozoriti na soško fronto, del bojišča med italijansko in avstro-ogrsko vojs- ko, ki je potekalo od Rombona (Veliki Vrh, severno od Bovca) 4 Sporazum, zveza med državami. 5 Tj. slušni. 6 Izhaja iz poglobitve v lastno notranjost, v duhovni svet. 1. Soška fronta v aktualni in sodobni slovenski avtorski glasbi (CD, Kulturni center Maribor , zbirka Classica Slovenica, 2017; 9,00 €) Soška fronta je bila stranska fronta 1 v 1. svetovni vojni 2 in je bila del avstrijsko-italijanske fronte, večinoma na bregovih Soče. Po italijanski napovedi vojne 23. maja 1915 so Italijani želeli prodreti čez avstrijsko mejo do ljubljanskih vrat v smeri proti Dunaju. Avstro-ogrski vojaški voditelji so se po začetnih raz- mišljanjih o umiku za Ljubljano odločili za obrambo na utrjeni fronti, naslonjeni na reko Sočo. Boji so kmalu postali izčrpa- vajoče bojevanje. Že v prvem letu štiri italijanske ofenzive niso dosegle zaželenega učinka. Šibkejša avstro-ogrska V. armada pod poveljstvom Svetozarja Borojevića von Bojna (1856–1920) je organizirala uspešno obrambo na utrjenih položajih. Soška fronta je bila največja vojaška operacija, kar jih je v zgodovini potekalo na slovenskem ozemlju, in nasploh največja operaci- ja v gorskem svetu. Na fronti so se zelo izkazali tudi slovenski polki: 3 še dodatno jih je spodbujala zavest, da branijo domača 1 Prednja bojna črta, bojišče. 2 Velika vojna, 1914–1918. 3 Vojaške formacije. 20 Nova diskografsko-knjižno-notna tetralogija skladatelja, pedagoga, esejista in pianista dr. Mitje Reichenberga min–Sabotin–Gorica–Devin. Tam je čakala okrepitve. Vseh 12 (soških) glasbenih slik M. Reichenberga ima zato programske naslove, saj gre za programsko glasbo, 10 ki so jo spodbudili omenjeni dogodki: 1. Soška bitka/Prolog – Tolmin (23. jun.–7. jul. 1915): itali- janska vojska je želela zavzeti tolminsko in goriško mosti- šče ter zahodni rob kraške planote; odločili so se za udar proti Doberdobski planoti, toda na koncu so le s težavo osvojili vznožje planote pri Sredipolju, Romjanu in Sel- cu. Delo prične z gromom in peklom granat in topov ter šumenjem vode (reke Soče), vmes pa se oglasi (godalni) orkester, ki v počasnem tempu in otožnem, molovskem napevu razvleče celoten stavek v ponovno in začetno po- novitev samega začetka (vodnega in gromovskega ropota) v neke vrste tridelno pesemsko obliko. Glasba je glede na (ne)navedene izvajalce sintetična? 2. Soška bitka/Vojska (18. jun.–10. avg. 1915): smer poho- da je bilo goriško mostišče na Krasu, italijanski vojaki so večinoma napadali neuspešno, le nad Kobaridom jim je uspelo osvojiti Batognico in poriniti nasprotno vojsko na rezervno obrambno črto. Sintetika posnetka se iz 1. st. na- daljuje. Onomatopoija pa daje tokrat prednost sodobne- mu žvižganju krogel mimo glav. Prvič se oglasijo človeški glasovi brez znanega ali poznanega besedila. Če so bila 10 V nasprotju z absolutno glasbo, programsko inspirirajo določene ideje, duševni ali zunanji dogodki, ki večkrat z nekim literarnim delom ali likovno umetnino in zgodovinskim dogodkom dajejo določeni glasbi povsem določen program. Skladatelj jo ustvari z namenom, da je poslušalec ne bo spremljal svojevoljno ali se predajal le tonskim vtisom; zato jo opremi z ustreznim naslovom, ki usmerja poslušalčevo fantazijo. pa vse do Tržaškega zaliva. Dolžina te celotne fronte je bila več kot 90 km, pomenila pa je največji spopad na gorskem območ- ju v celotni zgodovini človeštva ter nasploh največji spopad na slovenskem ozemlju. V dvanajstih soških bitkah je umrlo na tisoče slovenskih vojakov, njen edini pozitivni vidik pa je mor- da preprečitev italijanskega prodiranja še globlje v notranjost slovenskega ozemlja. Zagotovo lahko trdimo, da je imela soška fronta velik pomen med velikimi bitkami 1. svetovne vojne. Ne le, da je trajala dve leti, za seboj je pustila mnoga življenja nekje daleč v hribih – in to na eni, kakor na drugi strani. Kot del celotne italijanske fronte, dolge 600 km od tromeje med Švico, Italijo in Avstro-Ogrsko, ob reki Soči vse do Jadrana, je bila eden najtežjih terensko zaznamovanih bojišč. Narava se je kmalu izkazala kot največji sovražnik vojakov na obeh straneh. Pri proučevanju gradiva in mnogih pogovorih smo spoznali, da pravzaprav na Slovenskem ni družine, ki bi ne imela v svo- ji rodbini nekoga, ki bi ne bil tako ali drugače vpleten v bitke 1. svetovne vojne. Slovenci smo imeli sicer svojce na vzhodni fronti (Prusija in Galicija) in na balkanskih bojiščih (Srbija in Črna gora), množično pa na italijanski, torej soški in tirolski fronti. Prvi boji ob Soči so se začeli že zvečer, 23. maja 1915. Italija- ni so imeli dve armadi – ena je bila postavljena od Kanina do Ločnika, sestavljena pa je bila iz 122 bataljonov 7 pehote, 33 eskadronov 8 konjenice in 35 baterij 9 topov. Avstro-ogrska vojs- ka se je tedaj brez boja umaknila na črto Rombon–Bovec–Tol- 7 Taktična vojaška enota (pehota, oklepne enote, tri do štiri čete, tj. /osnovne/ vojaške enote). 8 Oddelek konjenice, konjeniška taktična enota. 9 Topniški oddelek, osnovna bojna enota pri topništvu. Slika 1 | Naslovnica plošc ˇe Soška fronta 21 Ocene ali reke pa vse do (prelitih) tolkal, ki se na koncu zlijejo v inštrumental z dodatki (spremljajočih) vokalov. V tem stavku se začetni in hitri tempo delno umiri, pa spet vrne v svoje izhodišče: zato zdaj v ospredju inštrumental (glasba) in ponovno (tekoča) voda do finalnega plena. 9. Soška bitka/Gore (31. okt.–4. nov. 1916): italijansko letalst- vo je bombardiralo Sežano, Dutovlje in Miramar. Avstro- -ogrska vojska je obranila Fajtji hrib, vendar so Italijani v treh naskokih prodrli za kar 4 km. Kljub vsemu jim vpad v Trst ni uspel. Ob tej ne preveč idilični vsebini bi pričakova- li vse kaj drugega kot pa npr. le veter – glasove, (minimal- ni) ropot in skoraj ali čisto brez glasbe same. 10. Soška bitka/Alpini (12. maj–5. jun. 1917): Italijani so zno- va poskusili prodreti v Trst. Z zasedbo Kuka, Vodic, Svete Gore in Škabrijela, s frontnimi napadi. Iz Gorice pa so se hoteli prebiti v Vipavsko dolino. Bili so neuspešni, avstro- -ogrska pa je ponovno zavzela črto Flondar–Frnaža–Ver- šič. Ropot, v katerem prevladujejo marširanje, korakanje in mali ali vojaški boben ter zdaj že s standardno »sprem- ljavo« vode, se na koncu prelije v neke vrste rockovsko, heavy metal glasbo, kjer prednjačijo električne kitare. T o je prava parada te muzike. 11. Soška bitka/Soči (17. avg.–15. sep. 1917): to je bila zadnja italijanska ofenziva na Soči – pritisnili so z vso močjo, a jim ni uspelo. Teh 25 dni šteje za najbolj krvav spopad na slovenskih tleh. Voda (dež ali reka, lahko pa tudi oboje?) je uvodni slišni element tega odseka, preden se spet pojavi (sintetična) elektronska glasba. To traja skoraj vse do kon- ca stavka. T a pa ni več nikakršen rock ali heavy metal, tem- več čisto »običajna« elektronika; ves čas podprta z vodo. 12. Soška bitka/Epilog (24.–27. okt. 1917) – imenovana tudi čudež pri Kobaridu: avstro-ogrski vojski so priskočili na po- moč nemški vojaki (načrt zvestoba v orožju), ki jim je pove- ljeval general Konrad Krafft von Dellmensingen. 12 Napad se je pričel ob dveh zjutraj, uporabili pa so bojni plin in to- pove ter do konca dneva vse od Bovca do Tolmina pognali italijanske vojake v beg. Zaradi tega poraza je morala Italija začasno izstopiti iz vojne, za pomoč pa je zaprosila zavez- nike. Fronta se je z njihovo pomočjo ustavila šele na reki Piavi. Zadnje italijanske enote pa so se čez Sočo umaknile 28. okt. 1917 ob pol enajsti uri dopoldne. Zadnja soška bit- ka je tako končala 885 dni krvavih spopadov na tem sicer tako lepem in mirnem področju. Voda – reka in grmenje kot refleksija bombardiranja in (sintetična) glasba v neke vrste morbidnem 13 vzdušju napovedo brezizhoden konec (vojne) in tega čudeža. Ker uvodno grmenje kmalu popusti in se mu (v ozadju) približajo glasovi, je konec z vključitvijo 12 (1862–1953), bojni veteran iz vojn in bitk v Srbiji, Verdunu, Kobaridu in po- mladni ofenzivi; soavtor načrta za preboj – Čudež pri Kobaridu. 13 Šibek, slaboten in občutljiv, rahločuten. godala v prvem stavku razvlečena v dolgih tonih in so jim bili kontrapunkt posamični ropoti, so zdaj glavni melodič- ni element vskoki ali siki godal. Tudi tu se v zadnjem delu pojavi ponovitev prvega dela, vse skupaj pa deluje v neke vrste enoviti tematiki. 3. Soška bitka/Spopad (18. okt.–4.nov. 1915): gre za skupino neuspešnih italijanskih napadov, ki so zavzemali mostišče na Plavah ter goriško mostišče, neuspešno pa je bilo tudi zavzetje Gorice. Orkester z dodanimi ropoti in streljanji (mitraljezi, puškomitraljezi …) nadaljuje spopad. Govori- ca orkestra in dodatkov je vedno bolj zaostrena, misterioz- na. Nadaljuje pa se tudi samo streljanje … 4. Soška bitka/Čakanje (10. nov.–5. dec. 1915): celotna bitka je bila omejena na odsek Plave–V rh. Italijani so v boj vklju- čili topništvo in letalstvo ter sistematično rušili Gorico. Zav- zeli so le nekaj deset metrov ozemlja – strelske jarke pri Doljah in Zagori, hrbet s cerkvijo med Oslavjem in cesto od Števerjana do Pevme ter prednje jarke pri Podgori. Se- parirani streli se izmenjujejo z muziko v relativno skromni (sintetični) dinamiki. Na koncu pa se ta vendarle razvije v pravo čakanje. 5. Soška bitka/Balada (11.–16. mar. 1916): sestavljena je bila predvsem iz lokalnih krajših napadov na cilja Gorica in Tolmin; vsi so bili neuspešni. Po dolgem času nastopi (morda celo prvič?) sama glasba in spet prvič v relativno tekočem in hitrejšem tempu. Upravičena ali neupravičena balada? 6. Soška bitka/Pismo – Doberdob (6.–17. avg. 1916): glavna cilja italijanske vojske sta bila ponovno Gorica in Dober- dobska planota. Zavzeli so porušeno Gorico, avstro-ogrs- ka vojska se je umaknila na pomožno obrambno črto na levem bregu Soče. Spet se oglasijo tok reke in vokali (gla- sovi), nadaljuje pa se tudi (sintetična) glasba: med toni in zveni je to zvočnost in valovanje, ki mu tudi v dinamiki ni slišati ne konca in ne kraja. 7. Soška bitka/Jutro (14.–17. sep. 1916): Italijani so potisnili avstro-ogrsko vojsko z Mirenskega gradu in z drugih po- ložajev med Lokvico in Opatjim selom. Začne se s čisto pravim ptičjim petjem in jutro nadaljuje ter sklene s pod- prtimi flavtami. Glasba, ki je konkretna, ni kaj! Počasna pastorala 11 pa obvladuje celoten bojni prostor, podprt z menjajočimi se godali. 8. Soška bitka/Gozd (10.–12. okt. 1916): Italijani so potisnili avstro-ogrsko vojsko še dlje, kar na drugo črto med Lokvi- co, Hudim Logom in Lukatičem, vzhodno od Gorice pa je padel še vrh Šobra. Od (uvodnega) šumenja (tekoče) vode 11 Idilika, povezana z vsemi njenimi pojavnimi vizualnimi, slušnimi in še kakš- nimi oblikami. 22 Nova diskografsko-knjižno-notna tetralogija skladatelja, pedagoga, esejista in pianista dr. Mitje Reichenberga op. 53 (1841), op. 62 (1842–1844), op. 67 (1844), op. 85 (1841– 1845) in op. 102 (1842–1845). Prvotni naslov jim je bil Melo- dies for the pianoforte/Melodije za klavir. Prvi niz je napisal kot darilo za rojstni dan ljubljene sestre (pianistke in skladateljice) Fanny Mendelssohn Bartholdy por. Hensel (1805–1847). S tem je Mendelssohn Bartholdy ustvaril čisto novo (romantično) zvrst klavirske skladbe. Pesmi brez besed – to pove že njihovo ime – so lirične skladbe skoraj vokalnega značaja. V njih klavir poje. Te skladbe so neke vrste prave popotne skice, narisane v veselje tistim, ki so ostali doma. Lahko so tudi lahkotne, kar je značilno za take skice. Hkrati pa so živ izraz neizbrisnih vtisov dojemljivega in omikanega duha ter narisane neskončno očar- ljivo in ljubko. Kot piše zdaj avtor in izvajalec sodobnih in novih Pisem brez besed (M. Reichenberg; 2017), so njegove skladbe za klavir solo (10 pisem, 1–10 v trajanju ok. 60 min.) hommage ter sodobni odgovor na Pesmi brez besed/Lieder ohne Worte, ki jih je ustva- ril F. Mendelssohn Bartholdy. Njegova ideja je bila, da uporabi pesniško obliko za glasbeni izraz – torej da besede zamenja z glasbo in jih tako spremeni v glasbeno pesem. Tudi njego- ve pesmi so bile narejene za klavir solo, njegov 5. zvezek (op. 62; 1842–1844), pa vsebuje samo šest klavirskih pesmi. Pos- vetil jih je prijateljici Clari Schumann Wieck (1819–1896) – slavni pianistki in skladateljici, ženi še mnogo bolj slavnega Ro- berta Schumann. Vse to je vodilo k ideji, da je možno napisati pisma, ki prav tako ne vsebujejo besed, pa se kljub temu berejo in poslušajo. Nimajo samo enega naslovnika, saj so namenjena vsakomur, ki se v glasbeni pripovedi najde in katerega pripoved brez besed nagovori. Tako so Reichenbergova klavirska Pisma brez besed korak v svet glasbene pripovedi, vzete tako iz spomi- nov, kakor tudi iz vsakodnevnih idej in dogodkov. Ker gre za pisma, gre tudi za vprašanje pisave – pa naj gre za logografsko, 15 zlogovno ali pa abecedno. Predvsem zadnja je enaka partitur- nemu zapisu, saj gre za pisanje od leve proti desni in nenazad- nje, za zapis fonemov, 16 torej glasov oz. glasovnih enot, zvokov. S tem se Pisma brez besed tudi resnično zapisujejo, zvočni za- pis, kakor rečemo zvočnim posnetkom, pa je dejansko zapis glasbenofonemske pripovedi klavirja; brez besed, a z mnogimi pomeni. Ta plošča je imela iste botre kot prejšnja, le da je tukaj sklada- telj (avtor) in izvajalec veliko bolj izpostavljen, saj je tako rekoč edini izvajalec, pianist solist. 15 Tj. pisava najstarejše grške zgodovine. 16 Glasovna prvina v fonetiki. trobil, tolkal, klavirja … spet živ, orkestrsko hiter in svetal. Ker je to hkrati tudi najdaljši stavek te celotne skladbe (sko- raj 11 min.), je njegova večdelnost več kot očitna. V celotnem delu prevladuje glede na zadani in izpisani prog- ram musique concrete/konkretna glasba. 14 Skoraj 70 minut tako oblikovane, izpovedane in sprejete glasbe pa pomeni še enega od mnogovrstnih spomenikov minulim dogodkom. Omenjena plošča je bila posneta in zmiksana v MMusic Stu- dio (Ljubljana, 2017). Avtor glasbe, izvajalec in producent je M. Reichenberg, prav tako je opravil mastering. Oblikovanje je prispeval PDesign, Peter Dobaj. Ilustracije (fotografije) so iz Pokrajinskega arhiva Maribor oz. iz zbirke (in razglednic) zdravnika H. Robiča s soške fronte. Ploščo je v seriji Classica Slovenica oz. Založbe Kulturnega centra Maribor (Zavod za umetniško produkcijo in založništvo v Mariboru, zanj B. Hedl) podprl kot izvršni producent Dušan Hedl, urednik glasbenih izdaj pa je bil P . Dobaj. 2. Mitja Reichenberg: Pisma brez besed (CD, Kulturni center Maribor , zbirka Classica Slovenica, 2017; 9,00 €) Pisma brez besed so najbolj podobna znanim klavirskim ciklu- som Pesmi brez besed nemškega glasbenega romantika Felixa Mendelssohna Bratholdyja (1809–1847). Kompozicijsko in pianistično ne kažejo znamenj napora ali negotovosti. Saj je tudi za klavir kot za premnoga druga glasbila pisal z lahkoto in sproščeno. Mendelssohn jih je napisal (in pogosto izvajal) za osem zvezkov: opus 19 (1830), op. 30 (1833), op. 38 (1836), 14 Gre za glasbo, ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega sveta v glasbo kot umetnost. Slika 2 | Naslovnica plošc ˇe Pisma brez besed 23 Ocene in zahtevajo takšne cenene izdelke. Mnogi v tem niti ne opazi- jo, da je za vsem tem samo igrača, računalniška simulacija in ceneni zvočni trik. Na vse to je že pred več kot pol stoletja opo- zarjal mislec, veliki nemški sociolog, muzikolog, glasbeni kri- tik in skladatelj Theodor Wiesengrund Adorno (1903–1969), ki ga še danes pozna, bere in razume malo ljudi. Morda je prav zato ukvarjanje z zvokom in tudi z glasbo tako postalo skoraj nekakšno preigravanje možnosti, ki jih takšni programski pa- keti ponujajo – in pri tem se, vsekakor, pozablja na tisto, kar bi morali imenovati »vednost« o nečem – v tem primeru pač vednost o zvoku, ob tem pa vednost o glasbi, o njeni zgradbi, vsebini, obliki in pomenu. V tem in prikazanem filmskoglasbenem kontekstu gre v prvi vrsti za vprašanje zvoka, za pojav, ki sodi tako v znanost kot v umetnost in na kar se prav rado pozablja. Prav ta njegova dvojna narava mu daje predznak posebnosti, vendar se mora- mo omejiti na njegovo razumevanje in na njegove značilnosti, če ga želimo razumeti, uporabljati in obravnavati. Res je, da ga zaznavamo s čutilom za sluh, saj gre (v fizikalnem smislu) za mehansko valovanje, ki se pač širi po različnih snoveh. Vendar je tudi naš sluh, kakor vemo, zelo omejen – slišimo le razpon med ok. 20 Hz in 20 kHz, kar pa niti ni tako zelo veliko. V zave- danju, da je zvok tudi zunaj našega slušnega polja, se moramo nenehno spraševati še o čem drugem, ne le o tem, kako in zakaj uživamo ob tem, da nekaj poslušamo. Ko je akustika spoznala že skoraj vse njegove lastnosti, je prišla na vrsto še psihoakusti- ka, ki je dala razumevanju in zaznavanju zvoka nove dimenzije. Psihološki in fiziološki odziv našega organizma na zvok je nam- reč precej različen. Del vsega tega obravnava tudi psihofizika, ki pa jo prvenstveno zanima odnos med dražljaji in občutki, ki jih sprožajo ti dražljaji. Avtor v vseh teh relacijah, odnosih med prvimi omenja nemš- kega fizika, psihologa, naravoslovca, filozofa in književnika Gustava Theodorja Fechnerja (1801–1887) s psevdonimom Dr. Mises. V svoji Primerjalni anatomiji angela/Vergleichende Anatomie der Angel; 1825) se eksperimentalno ukvarja s čisti- mi fizikalnimi dražljaji in njihovimi subjektivnimi zaznavami. Tako je mdr. ustoličil obstoj povezave med telesom in razu- mom, kar je tudi za film in glasbo oz. zvok še kako pomembno. Ta zagotovo zapopade obe točki. Pred njim se je s podobnimi vprašanji in zadevami ukvarjal tudi nemški zdravnik, psiholog, anatom in fiziolog Ernst Heinrich Weber (1795–1878). Prav iz njunega skupnega sodelovanja je nastal t. i. Weber-Fech- nerjev zakon, ki definira povezave med fizikalnimi obsegi dra- žljajev in njihovimi subjektivnimi doživljaji. V fiziologiji še danes velja prav ta zakon, ki potrjuje, da je odziv sorazmeren z logaritmom 17 dražljaja. Npr. izdatnost občutka za zvok, torej njegova glasnost, je sorazmerna z logaritmom jakosti (moči) zvoka. Običajno namreč radi govorimo in mislimo na inverz- 17 Matematični pojem, eksponent (tj. število, zapisano višje ob osnovi pri potenci ali korenu) potence. 3. Knjiga Evropska filmska glasba 1987–2017 / Poslušajmo filme, 5. knj. (Kulturni center Maribor , zbirka Sekvence, 2017; 186 str .; 19,90 €) Nov filmsko-glasbeni duel, ki izhaja tako iz filma kot iz glas- be, prinaša pregled glasbeno-filmske dejavnosti na področju evropskega filma, njegovih skladateljev in skladateljic in po- deljenih nagrad EFA (Evropska filmska akademija; 1988 →) za izvirno filmsko glasbo, imenovanih felix. Gre za avtorjevo 5. tovrstno nadaljevanje in predstavlja esejistični pregled zadane tematike zadnjih 30 let filmskega ustvarjanja v Evropi: Benet- ke, Berlin, Cannes …, kar pa že pomeni sam tovrstni, evropski vrhunec. Pričujoči pregled tovrstne glasbeno filmske dejavnos- ti predvsem opozarja na naslove, ki so se v času (1986–2016) vrteli v evropskih filmskih gledališčih, venomer pa opozarja na več kot enakovredno vlogo glasbene umetnosti v (zvoč- nem) filmu. Za razliko od nepreseženega (ameriškega) Holly- wooda (Bollywooda) in vedno bolj agresivne kitajske filmske produkcije evropski film v glavnem predstavlja avtorski film v njegovi najboljši in najbolj občutljivi umetniški dikciji, da o zvoku v njem in njegovi glasbi niti ne govorimo. Ukvarjanje z zvokom in z glasbo je danes žal mnogokrat samoumevno, saj lahko vsakdo z njima počne, karkoli pač že hoče; saj obstajajo računalniški programi, ki delajo vse sami, njihovi uporabniki pa se lahko temu samo čudijo in hkrati veselijo izdelkov. Žal prevečkrat prav to postaja standard, ko filmski studii kupujejo Slika 3 | Naslovnica knjige Evropska filmska glasba 1987-2017 24 Nova diskografsko-knjižno-notna tetralogija skladatelja, pedagoga, esejista in pianista dr. Mitje Reichenberga 4. ZIMA, 12 pesmi za otroke (otroški zbori): glasba: M. Reichenberg, pesmi: Magda Dolén (Kulturni center Maribor , 2017; / 22 str ./; 19,00 €) 12 otroških zborov (a cappella ali/in s spremljavo; saj so eno- glasnim napevom v notnih črtovjih nadpisane /spremljevalne/ harmonije) je avtor komponiral na zimsko tematiko in poezi- jo Magde Dolén. To so enoglasni zbori, ki so še kako vabljivi za mlade otroške glasove v vrtcih in prvih treh razredih prve triade OŠ. Njihovi obsegi so v nekaj redkih primerih nekaj nad (priporočljivimi) obsegi otroških glasov: c 1 –cis 2 (več kot čista oktava) . Vse to samo še sledi njihovim vedno boljšim ali morda celo vedno bolj zaostrenim sposobnostim. Ta dvig je od nastopa do revije, od posnetka do tekmovanja vedno težji ali celo boljši, če že hočete. Adekvatno likovno podobo in prelom celotne izdaje je prispeval Peter Dobaj. Ni treba posebej po- udarjati ubrane celote tega avtorska projekta. Igrivost celotnega izdanega opusa je temeljna vrednota vseh 12 pesmi, ki jih je, kot že naslov pove, enovito obarvala zima. Njihove odlike so mdr. nazornost in hudomušnost: od tega, da se otroci podijo po snegu, do predajanja zimskemu veselju (sonce raztopi sne- žinke, čas napravi svoje, saj bo kmalu prišla pomlad s poglavit- no veljavo otroške igre v snegu, sankanje, kepanje, postavljanje snežaka, saj je njihovo otroštvo sproščeno, veselo in prijetno). V tej notni izdaji je prisotna tudi pedagoška funkcija glasbene no 18 odvisnost. T akrat govorimo o eksponentnem zakonu, a tak- šen zakon velja v biologiji. Psihofizika pa postavlja dojeman- je in razumevanje zvoka na nove in drugačne temelje. Weber je sicer tudi zaslužen za fiziološko razumevanje zaviralne moči vagusnega živca (lat. nervus vagus), ki je deseti možganski ali glavni živec našega parasimpatičnega živčevja. Zvok in glasba pa nimata samo omenjenega znanstvenega in fiziološkega po- mena, saj nas v zadani situaciji zanimata predvsem drugače. Svoj pomen in funkcijo imata predvsem v družbenem prosto- ru, torej v našem življenju. Če se na tem mestu navežemo še na Lacana, 19 potem se moramo nasloniti na njegov tyche. 20 S tem se zvok in glasba kot pojav vežeta na skupek dogodkov vračajo- če se entitete, 21 ki se po različnih oblikah in kanalih spremeni v svojo reprodukcijsko sliko. Tak zvok in glasba se morata vrniti k svojemu referentu. Morata mu dati priznanje svojega počela ter videti in vedeti, kje sta prvič nastala. Razumevanje pojava zvoka skozi lingvistiko 22 je prav gotovo prvenstvena naloga, ki jo ima zvok – predvsem v našem vsakdanjem življenju in v razumevanju njegove najosnovnejše vloge. Govorimo seveda o glasu, na kar pa se lahko neposredno navezuje tudi glasba. Ker pa ni zvoka in glasbe brez smisla, tudi njuna odsotnost ne pomeni konca sveta. Lahko pa se zaradi vsega tega zgradi nov svet – svet imaginarnega 23 dojemanja realnosti ter hkrati (ali pa zaradi tega) tudi film in filmska glasba, ki sta pri tem vsekakor glavna akterja. Avtor razdeli trideset poglavij tako, da v vsako umesti filme in filmsko glasbo na dve leti. Že to govori v prid velikemu številu filmov, ki nastanejo na evropskem prostoru vsaki dve leti. Pro- dukcija je očitno enormna. Marsikateri zapis o filmu in njegovi glasbi pa je še dodatno (slikovno) ilustriran. (Abecedno) kaza- lo omenjenih skladateljev filmske glasbe prinese vsega kar 138 imen. Avtor je svojo tokratno celotno glasbeno filmsko zgodbo zgradil v obravnavi več kot 580 naslovov filmov. Knjigo sklene še (zaključno) kazalo fotografskega gradiva (za objavljene sli- ke). Izid knjige in njen natis (»le« 100 izvodov) je podprla Mest- na občina Maribor, izdal jo je Kulturni center Maribor, zavod za umetniško produkcijo in založništvo (zanj Branko Hedl), oblikovanje in grafično zasnovo je prispeval Peter Dobaj, gra- fično zasnovo in naslovnico Žiga Valetič/Grafični atelje Zenit, lektorja pa sta bila Bojan Mauch in Anuša Petr, ki je hkrati tudi urednica zbirke Sekvence pri tej založbi. Še ena knjiga od tako značilnih Reichenbergovih filmsko-glasbenih zgodb pa samo še utrjuje misel, kako velika umetnost se odvija mimo naših ušes, medtem ko je naša individualna ali včasih kar malce ego- istična p ozo rnost usmer jena zg ol j na f ilm sk o pla tno ali ekra n. 18 Preobrat, preusmeritev. 19 Francoski zdravnik in psihoanalitik Jacques Lacan (1901–1981). 20 Lacan navaja, da si je besedo sposodil pri Aristotelu, ki se žene v svojem iskanju vzroka. Prevajamo jo kot srečanje z realnim. Realno pa je onstran automaton, onstran vračanja, vrnitve, vztrajanja znakov, kamor nam očitno ukazuje načelo ugodja. Realno je tisto, kar vselej leži za automaton (v: Lacan J., 1996). 21 Bivanje, eksistenca česa, stvar v sholastični filozofiji, tj. filozofije srednjega veka. 22 Nauk o jeziku, jezikoslovje, jezikoslovstvo. 23 Namišljeno, nekaj, kar obstaja le v domišljiji. Slika 4 | Naslovnica ZIMA, 12 pesmi za otroke 25 Ocene šoli v Mariboru in bil 1986–1990 predstojnik šole. L. 1998 je bil habilitiran na Pedagoški fakulteti UM, v letih 1990–96 pa zaposlen v UKM kot bibliotekar in strokovni referent za glasbo in film, kjer je oblikoval samostojni avdio-video oddelek ter bil pomočnik ravnatelja. Končal je podiplomski doktorski študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani pri prof. dr. Rastku Močniku (2012; na temo Film in filmski zvok v družbeni funkciji), sicer pa predava in pripravlja seminarje za zborovodje, pedagoške de- lavce v predšolskem, osnovnošolskem in srednješolskem polju (Zavod RS za šolstvo), o sodobni scenski glasbi, na alternativ- nih srečanjih, delavnicah, v filmskem abonmaju ljubljanskega Cankarjevega doma, filmski šoli Vzgajanje pogleda, vodi Malo šolo filmske umetnosti idr. Je habilitirani predavatelj (2003) in docent (2014) na Fakulteti za medije (FAM), Inštitutu IAM, SAE Inštitutu angleške univerze Middlesex (v Ljubljani in Zag- rebu) ter na Akademiji za umetnosti na Univerzi v Novi Gorici. Nastopa kot pianist, igra pri nemih filmih in deluje kot glasbeni producent. V njegovi bibliografiji je treba posebej omeniti ok. 100 izvirnih znanstvenih člankov in več kot 30 avtorskih knjig na temo glasbe ter glasbe in filma. Je tudi avtor skladb (izbor): Šest pesmi za mladinski in otroški zbor na bes. Štrekljeve zbir- ke, Pevka (bes. Metka Leljak), za ženski zbor a cappella, Ako (bes. Ivan Dujmović), za mešani zbor a cappella, Šaljem ti vjet- rove (bes. Nenad Engel), za moški zbor a cappella, Koncert za klavir in štiri slike idr. Od l. 1999 deluje kot samostojni umet- nik, samozaposlen v kulturi. Ker so v knjižici M. Reichenberg: Soška fronta objavljene tudi avtentične fotografije aktivnega udeleženca soške fronte, mari- borskega zdravnika, nekdanjega primarija mariborske splošne bolnišnice in prepoznavne mariborske osebnosti, dr. Huga Ro- biča (1886–1937; Pokrajinski arhiv Maribor), še nekaj (skopih) besed o njem: bil je dermatovenerolog. Leta 1912 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Gradcu, kjer je bil tudi rojen. V letih 1914–1918 je delal na graški dermatološki kliniki (v tem času je očitno deloval tudi kot vojaški zdravnik ob naši Soči?), nato na Dunaju ter od 1920 v splošni bolnišnici v Mariboru. Tam je ustanovil in do smrti vodil oddelek za kožne in spolne bolezni. Leta 1921 je na oddelku ustanovil brezplačni ambulatorij za zdravljenje spolno bolnih in prvo serodiagnostično postajo v Sloveniji. Vpeljal je fizikalno in rentgensko zdravljenje kožnih bolezni, kot prvi v takratni Jugoslaviji pa je zdravil sifilis z biz- mutom. Raziskoval je tudi gonorejo med otroki. Mariborski časnik Večer je ob njegovi smrti v Mariboru zapisal: »Skozi vse življenje blagega pokojnika se vleče kot rdeča nit njegova neizmerna ljubezen do svojega rodu …«, ki ga je vodila tudi v zaledju soške fronte; ob svojem delu jo je fotografsko doku- mentiral. umetnosti. Enovitost (enostavnih) besedila prav take glasbe in njeni napevi samo še podčrtajo tako oblike kot vsebine. Ta je seveda v celoti zimsko obarvana. Prav iz besedil in napevov veje pristna igra, ki je zdaj celo večdimenzionalna: vsebinsko pesemska in oblikovno glasbena. Dve do največ štiri notne vr- stice so podlaga za praviloma kitične literarne podlage, poezijo. Ritmično so dela preprosta, vse od 2/4- do največ 4/4-taktov- skega načina. Oblikovno gre za kitične pesmi. Tudi tonalitete so enostavne in ne preveč oddaljene od osnovnega, C-dura ; pa še: D-, F- in G-dur. Spremljave so spet v mejah enostavnih har- monij, ki jih tako ali drugače obvladajo vsaj (osnovno) glasbe- no izobražene učiteljice oz. vzgojiteljice tako v vrtcih kot v OŠ. Že omenjeni snežni tematiki se pridružujejo še drugi tovrstni eksterierji in interierji, pa še domače živali in prazniki. Prav ti (zimski prazniki) so svetli, radostni in polni pričakovanj. Mala pesmarica ali kot je podobne otroške pesmi imenoval doajen in nestor podobnega opusa, pokojni Janez Bitenc (1925–2005), »simfonije za mamenke«, je še eno od sicer prenekaterih po- dobnih dosežkov slovenskih umetnikov, ki komaj 2-minutne vokalne ali/in vokalno-inštrumentalne miniature posvečajo najmlajšim izvajalcem. Glavni urednik omenjene izdaje je Dušan Hedl, odgovorni pa P. Dobaj, ki je opravil tudi oblikovanje in prelom. Pesmarica je izšla v založbi Kulturnega centra Maribor v seriji Drugačni (002; naklada 1. natisa 100 izvodov). * * * Slika 5 | Mitja Reichenberg – portret Skladatelj, (glasbeni) producent, filmski in televizijski produ- cent, dr. socioloških znanosti in univerzitetni predavatelj (do- cent) dr. Mitja Reichenberg (roj. 25. sep. 1961 v Mariboru) je po končani srednji glasbeni šoli dobil državno štipendijo za izredno nadarjene in 1984 diplomiral iz kompozicije na AG v Ljubljani v razredu Daneta Škerla. Deloval je kot predavatelj za klavir in glasbenostrokovne predmete na srednji glasbeni