DR. ANTON POLENEC 
PAJKI Z RATITOVCA 
V lanskih »Loških razgledih«, XIV, smo se nekoliko seznanili s pajki, ki 
žive na Blegošu in njegovem območju. Toda, še preden sem nehal obiskovati 
Blegoš, me je privlačil že Ratitovec (1666 m) najvišja gora na loškem ozemlju. 
Kakšni pajki žive na njegovih planinskih tratah in v gozdovih, ki krijejo 
njegova pobočja? 
Kot na Blegošu sem nastavil pasti (kozarci s formalinom) tudi na Rati-
tovcu v bukovem gozdu (Fagus silvatica) v višini ca. 1500 m; nastavljene so 
bile v začetku avgusta 1967 in delovale vse leto do letošnjega avgusta. V lan 
skem letu so bile pasti zadnjič pregledane 28. oktobra (27. novembra sta mi 
dež in sneg onemogočila pregled), v letu 1968 pa sem prvič obiskal Ratitovčeva 
pobočja 10. maja, pa še tedaj je pri zadnjih pasteh ležal sneg. 
Ko sem se torej v začetku maja vzpenjal mimo Prtovča v gorski svet in se 
je iz gozdov ob Dašnjici oglašala kukavica, je v Ratitovčeve gozdove šele 
dahnila pomlad. Na podlesne vetrnice in jetrnike so sončni žarki še nemoteno 
prodirali, saj bukovi gozdovi pod vrhom Ratitovca še niso ozeleneli. Zadnje 
zaplate snega so se v začetku maja še trdovratno držale v osojnih globelih in 
pričale o dolgi zimi. ki vlada na tem najvzhodnejšem vrhu v bohinjskem sleme 
nu Julijskih Alp. Mesec kasneje je ob poti na Gladki vrh odprl slečnik (Rhodo-
thamnus chamaecistus), bližnji sorodnik sleča, svoje velike rožnate cvetove, 
vzcvetele so že planinske mastnice (Pingutculo alpina) in s svojimi žlezastimi 
listi vabile žuželke (mastnica spada med mesojede rastline), alpska žalujka 
(Bartschia alpina) je tudi že pokazala svoje umazanovijoličaste cvetove, cvetele 
so pogačice (Trollius europaeus). Na planinskih tratah na vrhu pa so čudoviti 
cvetovi velecvetnega svišča (Gentiana Clusii) oznanjali šele pomlad, njeni prvi 
znanilci alpski zvončki (Soldanella) in lepi jegliči, avriklji (Primula auricula) 
pa so pravkar odcveteli. V juliju pa so vrh Ratitovca že lepšale murke (Nigri-
tella nigra), sleč (Rhododendron hirsutum) je ves žarel v cvetju in med travo 
so se pokazale že planike (Leontopodium alpinum). 
Preden preidemo na pajke, naj omenim še hrošče krešiče (Carabidae), ki so 
se ujeli v pasti v teh gorskih bukovih gozdovih; tudi na Blegošu smo jih ome 
nili. Nekaterim vrstam te obsežne roparske žuželčje družine morajo klimatski 
pogoji tega gorskega sveta prav prijati, saj se je v enem samem mesecu od 
10. maja do 11. junija ujelo v 4 pasti nič manj kot 114 krešičev; večina njih 
je spadala v rod Pterostichus. Največji med temi krešiči je bil zelenkasto se 
spreminjajoči kranjski krešič (P. variolatus carniolicus), tudi na Starem vrhu 
ta krešič množično nastopa; največ pterostihov pa je pripadalo nekoliko manjši 
in temni vrsti (P. muehlenfeldi). Kot na Blegošu, se je tudi na Ratitovcu ujel 
v pasti kovinsko se blesteči krešič (P. burmeisteri); poleg navedenih krešičev 
12 Loški razgledi 177 
iz tega rodu pa sta se ujeli še dve vrsti P. jurinei in P. unctulatus. V lanskem 
letniku Loških razgledov je bilo priobčenih nekaj slik navedenih hroščev. 
Sedaj pa pojdimo k pajkom! Najprej naj navedem pajke, ki so se ujeli 
v pasti med 8. VIII. in 8. VII. 1968. 
1967 1968 
Vin IX X V VI VII 
* hepthyphantes tenebricola Wider lm+5ž 3m+3ž 3 z — — lm*+2ž** 
* Cybaeus tetricus C. L. Koch 10m + lžlm+2ž — — — — 
* Cybaeus minor Chyz., Kulcz. lž lž — — — 5 m + 3 ž 
* Harpactes !epi<Jus C. L. Koch ž  im+lt 2 m r
 Microneta viaria BIackwall — — 4 m 
Lepthyphantes cristatus Menge  2 ž — — 
Trochosa terrlcola Thorell — — 2 m
*" Centromerus similis Chyz., Kulcz. — 1 m — r
 Lepthyphantes fragilis Thorell  — — 1 m 
* Lepthyphantes pisai Miller — — — — 1 ž — 
Saioca dlceros Cambridge  — 1 m —
• m = Mannchen 
•* ž = Weibchen 
S + označene vrste so se ujele tudi na Blegošu v podobni višini! Kot 
vidimo, žive podobne vrste v podobnih pogojih na Ratitovcu in Blegošu, toda 
razpored vrst, to je, katere vrste so najbolj zastopane in prevladujejo, pa je 
povsem drugačen: Lepthyphantes tenebricola in Cybaeus tetricus, ki sta, kot 
vidimo, na Ratitovcu prva vodilna, sta zastopana v pajčji združbi, ki so jo 
registrirale pasti na Blegošu, le z enim osebkom in sta zadnja. Na Blegošu sta 
prva zasedla sebi ustrezajoče prostore Harpactes lepidus in Centromerus simi 
lis, na Ratitovcu pa zgoraj omenjeni vrsti. Smisel takega načina lova, s pastmi, 
je prav v tem, da vidimo ne samo, katere vrste žive v določenem življenjskem 
prostoru, ampak tudi, kako so posamezne vrste v njem zastopane, ali z drugimi 
besedami, pasti nam omogočajo tudi vpogled v dinamiko pajčjih združb. 
No, pa pustimo razmišljanja in se podajmo rajši kar nazaj pod vrh Rati-
tovca, v bukov gozd, kjer so bile nastavljene pasti. Poleg pajkov, ujetih v 
pasti, pa žive v tem gorskem gozdu še pajki, ki zlepa ne gredo v pasti; žive 
namreč v rovih, ki so jih napravili razni drobni glodalci. Tak je droben, bled 
komaj 1,5 do 1,8 mm velik baldahinar (Linyphiidae) Centromerus jaksoni De 
nis, dalje Scotargus pilosus Simon (pravilnejše ime za Macrargus strandi, ka 
kor smo doslej imenovali to vrsto), ki tudi spada med baldahinarje. Poleg teh 
dveh v naših listnatih, zlasti gorskih gozdovih razširjenih vrst, pa sem priča 
koval še dve ali tri vrste, ki bi lahko tod živele: to naj bi bile Lepthuphantes 
pisai Miller, podvrsta Lepthyphantes roeweri Wiehle in Troglochyphantes po-
leneci Wiehle. Zelo prijetno sem bil presenečen, ko sem pregledoval pajke, 
nalovljene lansko leto 5. septembra. Brskal sem tam, kjer ne grabijo stelje in 
leži na tleh debela plast listja, pod katero rijejo miši in voluharice. Našel sem 
vse tri pričakovane vrste. Ko sem se v naslednjem mesecu mudil v Brnu pri 
prof. dr. F r. M i 11 e r j u , lahko rečem najboljšem evropskem poznavalcu 
pajkov, se je le-ta nemalo začudil in razveselil, ko sem mu pokazal te loške 
pajke izpod Ratitovca. Med njimi je našel vrsto, ki jo je pravkar opisal in 
imenoval po zdravniku dr. Piša (ta jo je našel) •— Lepthyphantes pisai. Ta 
drobcen, bled baldahinar je na Češkoslovaškem zelo, zelo redek; najden je bil 
en sam samec in samica v Tatrah v podobnih pogojih kot pri nas. Na Blegošu 
in Ratitovcu pa je ta pajček tako pogosten! še več! Ko sem lansko leto začel 
raziskovati pajke na Krvavcu, sem našel to isto vrsto tudi tam, v bukovem 
178 
gozdu v višini ca. 1500 m. Ko sem bil pred leti na Kopaoniku v Srbiji, je bila 
med pajki, ki so bili tam ulovljeni, tudi ta vrsta. Mogoče, da je ta vrsta osta 
nek iz ledene dobe in se je ohranila v gorah, kjer vladajo še podobne razmere, 
kot so vladale v ledeni dobi. Za drugo vrsto iz istega rodu Lepthyphantes, za 
katero sem bil mnenja, da je verjetno vsaj podvrsta vrste L. roeiveri, opisane 
s pobočij Storžiča, pa se je izkazalo ob posvetu s tem odličnim češkim pozna 
valcem pajkov, da je to nova vrsta in jo bova kot takšno opisala. Najprej sem 
jo našel v dolini Luše, potem pa še v Sopotnici, na Lubniku, Osovniku, na 
Krimu in sedaj še na Blegošu in Ratitovcu. S Starega vrha, kot tudi z Blegoša 
nam je znan Centromerus sellarins Simon; tudi na Ratitovcu je doma pod 
kamenjem in med listjem. 
V niže ležečih gozdovih pod Prtovčem in Podlonkom pa žive še naslednje 
vrste: Disdera ninnii Canestrini, Wideria mitrata Menge, Macrargus rufus Wi-
der, Robertus lividus Blackwall, Agroeca brunnea Blackwall, Tegenaria luxu-
rians Kulczvnski, Ainaurobius jugorum L. Koch, Paraleptoneta sp. — to svoj-
sko vrsto iz rodu, ki je bil znan doslej samo iz jam, sem našel najprej v dolini 
Luše, lansko leto pa še v Mali Hrastnici. Poleg teh sem našel pod grmovjem 
na robu gozda še rdečkastega paikca Gonatiurn rubellum Blackwall, s tem kot 
tudi. z ostalimi pravkar navedenimi pajki smo se že srečali. Prvič pa je bil 
najden v Loškem pogorju Coelotes anoplus Kulczvnski, sorazmerno velik pajek 
(ca. 13 mm) iz znane skupine pajkov lijakarjev (Agelenidae), kamor spada tudi 
hišni pajek. Ta vrsta lijakarja je bila doslej ugotovljena le v južnejših pod 
ročjih ožje domovine, v gozdovih pod Nanosom. Razen tega lijakarja, ki sem 
ga našel pod skalo v gozdiču nad Češnjico, pa živi v gozdovih, ki krijejo po 
bočja Ratitovca še drug, za Slovenijo značilen lijakar C. poleneci. Na Blegošu 
živi ta slednji lijakar skupaj z zelo pogostno vrsto iz te družine, C. inermis. 
Ali ie mogoče v teh gozdovih ob Dašnjici in ob Selščici južnjaški C. anoplus 
nadomestil vrsto C. inermis? Nadaljnje raziskave bodo mogoče rešile to vpra 
šanje. 
Doslej smo se zadrževali samo v gozdovih. Naj navedem še nekaj vrst, ki 
sem iih ujel na travnatih košenicah ob poti proti Prtovču. V vdolbinicah sem 
našel med travo tele baldahinarje: Centromerita bicolor Blackwall (srečali smo 
ga na vrhu Blegoša), Tapinopa lonoidens Wider, Stemon-t/pfiaTites lineatus 
Linne; rosne kapljice napravijo pajčevinice tako očitne, da pajkov ni težko najti, 
čeprav so majhni. Dalje so bili ujeti še naslednji majhni pajki (Micryphantidac): 
Erigone dentipalpis Wider, Oedothorax agrestis Blackwall (pod vlažnim ka 
menjem), Dicimbium nigrum Blackwall, Diplocephalus conectens Chvz. Kul 
czvnski, Trachynella obtusa Blackwall; tudi te mikrifantide so izdajale majhne 
rosne pajčevinice. Razen teh majhnih pajkov, ki lovijo drobne mušice v svoje 
sicer komaj vidne lovilne naprave, pa žive na teh sončnih jasah še razni volkci, 
ki v teku love svoje žrtve; ujeti so bili: Tarentula trabalis Clerk, Pardosa cur-
soria C. L. Koch in Pardosa saltuaria L. Koch. 
Pod kamni ob poti. deloma že izven gozda, sem našel dva črna, urna 
pajka iz družine Gnaphosidae; to sta bila ZeZotes apricorum L. Koch, doma 
v svetlih gozdovih v nižinah (ujet je bil že v borovem gozdu pri Stražišču) pa 
tudi v Sredogorjih (na Češkem) ter Zeiotes clivicola L. Koch, znan iz evropskih 
gorskih gozdov. Nadalje sem našel na sončnem odseku poti že blizu odcepa 
na Pečano pod kamnom kar tri svojske rdečerjave, pol centimetra velike pajke 
v zapredkih, obdanih s suhimi bilkami in kamenčki; ta vrsta Zodarion germa-
nicum, najdena že tudi na pobočjih Storžiča, je zanimiva že zato, ker jih do-
12 179 
bimo pod enim kamnom kar po več, celo kolonijo. Kot vemo, so pajki samo 
tarski roparji in le ljubezen zbliža samce in samice za kratek čas; pa še tedaj 
niso samci izven nevarnosti. Ta rod pajkov pa lahko živi skupaj zaradi poseb 
nega prehranjevanja: pod skalami ali kako drugače skriti prežijo na mravlje, 
njihove »procesije« in planejo sedaj na eno, sedaj na drugo mravljo in jo od-
vlečejo na varno. Plena je torej obilo, zato pa med temi pajki ni nikake večje 
konkurence. Še malo više, na travnati ravnici sta bila v septembru najdena 
pod skalami še dva pajka, ki sodita že v gorski, alpski svet; to sta droben bal-
dahinar Meioneta gulosa L. Koch (doslej je znana ta vrsta že z Vršiča in s po 
bočja Storžiča) in kroglasti pajek (Theridiidae) Theridium bellicosum Simon. 
Na sliki vidimo, s kakšno preprosto lovilno napravo lovi ta pajek po tleh lazeče 
žrtve, različne drobne žuželke. Nitke so spodaj opremljene z lepljivimi kap 
ljicami (si. 1). Ko se žrtev dotakne lepljivega dela, se napeta nitka odtrga od 
podlage in se s plenom vred približa zgornjemu nelepljivemu delu mreže, 
kjer preži pajek. Podobne lovilne naprave smo videli že pri dvopikastem hiš 
nem pajku (Stetoda bipimctata Linne), ki lovi muhe tudi v hišah na Prtovču. 
Lovilna naprava pajka Theridium bellicosum (iz Wiehle-ja) 
Sedaj pa se povzpnimo še na vrh, na čudovite planinske trate, ki se raz 
prostirajo prek tega najvišjega vrha na loškem ozemlju. Pod slečevimi grmiči 
živi poseben gorski baldahinarcek Lepthyphantes monticola Kulczvnski, ki ga 
francoski poznavalec pajkov Simon označuje za pravega gorskega pajka, domu-
jočega na tratah najvišjih gorskih vrhov, kjer si dela pajčevine pod kame 
njem in med travo. V Švici so ga našli v višinah med 1070 in 2800 m. V vdol-
binicah in jamicah med travo si spletata mrežice še baldahinarja Meineta ru,-
restris C. L. Koch — tega črnega pajčka smo našli tudi na Blegošu — in stož-
častoglavi pajek Bolyphantes alticeps Sundevall, nam tudi že znan z Blegoša. 
Vse tri omenjene vrste so bile ujete v avgustu 1966 in 1967. V poletnih mesecih 
juniju, juliju in avgustu najdemo na sončnih Ratitovčevih tratah tudi različne 
volkce (Lycosidae): Tarentula aculeata Clerk, ujet v juniju med slečevimi 
grmiči, v juliju in avgustu pa tekajo med travo samice vrst Tarentula trabalis 
Clerk, Pardosa tarsalis Thorell in Pardosa saltuaria L. Koch že s kokoni ali pa 
celo že z mladiči na hrbtu. Prav zato jih kaj lahko opazimo. Te iste vrste, 
razen nazadnje omenjene, smo srečali tudi na Blegošu. 
Najprijetnejše presenečenje sem doživel na Ratitovcu 8. avgusta 1966, ko 
sem našel pod skalami velikega, temnega, dober centimeter velikega lijakarja 
iz že omenjenega rodu Coelotes. Dobrih 14 dni prej sem našel samico iste vrste 
prav na vrhu Storžiča (2132 m). Tudi na Ratitovcu je bila oziroma so bile same 
180 
samice, ene so varovale še kokone, okoli drugih pa so se gnetli celo že mla 
diči. Nekatere teh vrst, verjetno je med njimi tudi naša, so znane kot redke, 
ki ne varujejo samo zapredkov z jajčeci, temveč varujejo in negujejo celo 
mladi zarod. Poskusi, ki jih je delal dobri poznavalec pajkov in njihovega živ 
ljenja E. Tretzel na vrsti Coelotes terrestris Wider, so pokazali, da samice 
dobro poznajo vse svoje mladiče; tudi če skrbne matere niso videle (oči jim je 
premazal z lakom), so s svojimi nogami prepoznale lastne mladiče od tujih. 
Lijakar Coelotes sp., povečano 
Kot skrbne matere skrbijo tudi za prehrano obilne, najmanj 50 članske dru 
žine. Ko ujamejo žrtev in jo že deloma razgrizejo in prepojijo s sokom, se mla 
diči kar gnetejo okoli mamice in s svojimi drobcenimi in mehkimi pipalkami 
in sprednjimi nožicami gladijo in božajo svojo mamico po čeljustih, glavi in 
sprednjih nogah, dokler ne dobijo plena. Včasih se pa zgodi, da mladiči sploh 
ne čakajo, da bi jim mati prepustila grižljaj in ga ji kar iztrgajo iz čeljusti. 
Med 20.000 vrstami, kolikor danes poznamo pajkov, jih je dosedaj znanih samo 
10 vrst, ki tako skrbe za svoj zarod! Po dosedanjih opazovanjih spada tudi naša 
vrsta — verjetno nova — v to skupino. Čeprav sem prevrnil nemalo kamnov, 
mi ni uspelo dobiti tudi samca, ki je za določanje morebitne nove vrste izredno 
pomemben. Tudi naslednje leto 1967 nisem naletel na nobenega samca, čeprav 
sem odkril to vrsto še na Prisojniku, Gamsovcu, Triglavu in Krvavcu. Prvega 
verjetnega samca sem ujel pod Velikim Zvohom. Verjetno sem bil vselej pre-
kasen; samci se najbrž pojavljajo zgodaj, že junija. In res sem ujel 11. junija 
na vrhu Ratitovca poleg samic tudi tri še nezrele samce in sem jih vzel domov. 
Pridno sem jih krmil z muhami in 25. junija so se vsi trije zadnjič levili in 
pred seboj sem imel spolno zrele samčke (si. 2). Po dosedanjih raziskavah in 
181 
primerjavah s podobnimi (Coelotes pastor tirolensis Kulczvnski) imamo pred 
seboj verjetno novo vrsto, ki je značilna za svet iznad gozdne meje in je vrh 
Eatitovca že toliko visok, da se je na njem naselila tudi ta svojska, velika 
alpska vrsta. 
Opombe 
* Za determinacijo hroščev se zahvaljujem viš. referentu Savu Brelihu v Pri-
rodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani. — ** Dr. J. Proszvnskemu iz Varšave se 
najlepše zahvaljujem za posojeni material zaradi primerjave. Prav tako najlepša 
hvala univ. prof. dr. Fr. Millerju dr. se. iz Brna za pregled in determinacijo neka 
terih vrst. 
Literatura 
Chvzer C, Kulczvnski L.: Araneae Hungariae. Budapest 1891, 1894. — Dahl Fr., 
Dahl M.: Spinnentiere oder Arachnoidea II. Tienvelt Deutschlands, Jena 1927. — 
locket M. A., Millidge A. F.: British Spiders. London 1951. 1953. — Miller Fr.: Stu-
dien iiber Kopulationsorgane der Spinnengattung Zelotes, Micaria, Robertus und Di-
poena nebst Beschreibung einiger neuen oder unvollkommen bekannten Spinnenarten, 
Praga 1967. — Polenec A.: Terestrična arahnidska favna na južnih pobočjih Storžiča, 
Biološki vestnik IX, 1961. — Polenec A.: Pajki iz Selške in Poljanske doline, Loški 
razgledi XI. 1964. — Polenec A.: Pajki z loškega pogorja (Stari vrh, 1206 m), Loški 
razgledi XIII. 1966. — Polenec A.: Pajki z Elegoša. Loški razgledi XIV. 1967. — 
Tretzel E.: Biologie, Okologie und Brutpflege von Coelotes terrestris (Wider) (Ara 
neae, Agelenidae), Z. Morph. Okol. Tiere 50, 1961. — Wiehle H.: Spinnentiere oder 
Arachnoidea VIII, Tierwelt Deutschlands, Jena 1937. — Wiehle H.: Spinnentiere oder 
Arachnoidea (Araneae) IX, Tierwelt Deutschlands, Jena 1953. — Wiehle H.: Linvphii-
dae Tierwelt Deutschlands. Jena 1956. — Wiehle H.: Micrvphantidae Tierwelt Deutsch 
lands, Jena 1960. — Wiehle H.: Spinnen aus Slowenien, I, II, Senck. biol. 42, 45, 
1961, 1964. 
Zusammenfassung 
ZUR KENNTNIS DER SPINNENFAUNA DES BERGLANDES VON SKOFJA LOKA 
(Ratitovec 1666 m) 
In den Jahren 1967 und 1968 setzte der Autor seine Untersuchungen der Arachni-
denfauna des Berglandes von Škofja Loka fort und widmete dabei den mjichtigen 
Buchenwaldern, die die Hange des Berges Ratitovec bedecken, sowie auch den Gras-
matten auf seinem Gipfel besondere Beachtung. Nebenbei werden hier auch einige 
der haufigsten dortigen Bliitenpflanzen envahnt, desgleichen die haufigsten Cara-
biden, die in die Fallen geraten sind. 
In der Hohe von etwa 1500 m wurden im Buchenwalde vier Formalin fallen 
gestellt. Die Spinnenarten, die in den Fallen gefangen wurden, sind aus der Tabelle 
im Text zu ersehen. Die Qualitiit der Spinnenassoziation aus dem envahnten Buchen-
walde zeigt viele Ahnlichkeiten mit der Assoziation aus dem in 1500 m Hohe gelege-
nen Buchenwalde am Blegoš (Loški razgledi XIV, 1967). Die Ahnlichkeiten betreffen 
aber nur die Qualitat der Assoziation, nicht ihre Quantitat, aus der ja die Dvnamik 
der Arten zu ersehen ist. Mit der Hand wurden in den Waldern in der Hohe von 
etwa 1500 m noch Lepthyphantes pisai, Lepthyphantes sp. (vervvandte Art mit L. roe-
tueri), Trogloch.ypfumtes poleneci, Centromerus jaksoni, Scotargus pilosus, Centrome-
rus sellarius gefangen. In niedrig gelegenen Waldern unter 1000 m Hohe wurden noch 
D^sdera ninnii, Wideria mitrata, Macrargus ru/us, Robertus lividus, Agroeca brunnea, 
Tegenaria luxurians, Amaurobius jugorum, Paraleptcmeta sp., Gonatium rubellum, 
Coelotes anoplus festgestellt. Die sonst in allen bis jetzt untersuchten VValdern Slo-
182 
weniens sehr haufige Coelotes inermis wurde bis jetzt nicht gefunden, gelunden 
wurde iedoch Coelotes poleneci; die C. anoplus ist sonst aus sudlichen Gegenden 
Sloweniens (z. B. aus den Waldern unter dem Nanos) bekannt. Wie diese Art in den 
Waldern an den Hangen des Ratitovec verbreitet ist, werden die nachsten Unter-
suchungen festzustellen haben. 
Auf unbewaldeten Grasmatten in ungefahr 1000 m Hohe wurden Centromerita 
bicolor, Tapinopa longidens, Stemonuphantes linneatus, Erigone dentipalpis, Oedotho-
rax agrestis, Dicimbium nigrum, Diplocephalus conectens. Trachvnella obtusa, Taren 
tula trabalis, Pardosa cursoria und Pardosa saltuaria gefangen. 
Unter Steinen wurden oberhalb von 1000 m Zelotes apricorum und Zelotes clivi-
cola gefangen. Unter Steinen auBerhalb des Waldes in der Hohe von 1550 m wurden 
Zadurion germanicum, Meioneta gulosa, Theridium bellicosum gefunden. 
In den Grasmatten, die den langen Ruckengrat des Ratitovec bedecken, sind 
folgende Arten gefunden worden: Lepthyphanles monticola. Meioneta rurestris. 
Bolvphantes alticeps, Tarentula aculeata, Tarentula trabalis, Pardosa tarsalis, Pardosa 
saltuaria. 
In der Hohe von 1660 m wurde unter Steinen auch Coelotes sp. aus der Gruppe 
Coelotes pastor festgestellt. Wahrscheinlich handelt es sich um eine neue hoch-
alpine Art. 
183