Pripoved revolucionarja
Drobci rdečega življenja
Anton Šušteršič — Tine Zeleznik je zgodo-vinska osebnost. Ure in ure bi lahko pripove-doval o svojem revolucionarnem delu. Rojen je 5. maja 1903 ... Sedemnajstletni mladenič je že 1920. leta menil, kako mora temeljito proučiti marksizem in leninizem. Precej drob-tin mu je natrosil oče, veliko so mu povedalt pobegli  tržaški in goriški železničarji:
»Nekateri so prebivali začasno z druži-nami kar v vagonih na stranskem tiru dra-veljskega kolodvora. Dvojica je kasneje sta-npvala pri nas v Stanežičah, posebno rad sem poslušal Vinklerja.«
Anton Šušteršič je pred vojno spoznal skoraj vse vidnejše komuniste: Kardelja, Kidriča, Marinka, Kermavnerja, brate Žor-ga, Fiziča ...
»Ime Tine mi je dal na nekem sestanku Miha Marinko. Sestanek smo imeli tam, kjer danes stoji LITOSTROJ. Rekel je: ,Ce si Tone, bodi pa Tine'. Leta 1943 na nekem drugem sestanku v Beli Krajini na Blatnem klancu mi je Aleš Bebler dodal še ime Že-leznik, bil sem namreč že dolga leta želez-riičar.  Tako  sem  postal  Tine  Železnik...
Veste, včasih je bila konspiracija, tajnost, izredno pomembna. Clovek se je tega tako navadil, da sem tovariša, s katerim sem imel zmenek v Tivoliju, spoznal že po hoji.«
Revolucionarna preteklost Tineta Želez-nika je tako obsežna, da se je v tako skrom-nem obsegu tega zapisa ni lahko lotevati. Povemo lahko le nekaj drobcev rdečega živ-ljenja. Aprila 1920 sodeluje s tovariši v stav-ki in krvavih demonstracijah železničarjev na Zaloški cesti v Ljubljani. še istega dne leži skupno s tovariši na tirih pred počasi premikajočo se lokomotivo in kordonoma vojakov ter žandarjev. Nasajeni, ostri bajo-neti so zlovešče pobliskovali nad ležečimi. Nekaj kasneje na starem gorenjskem kolo-dvoru s kamni besen obmetava spi'emljeval-ca — izdajalca na lokomotivi ... Dobro so si ga zapomnili, bil je kmalu odpuščen. V laž-nih mesnih konzervah in lepo zapečeni hru-stavi pleteni štručki kruha nosi partijsko literaturo v Bileco. Spomladi 1932 v takrat-ni SIGNALNI, današrrjem PAP, ustanovi par-tijsko celico. Zatem partijsko literaturo skri-voma prenaša v Belo Krajino. V NOB je najprej ilegalec, spreten demonter neeksplo-diranih min in avionskih bomb, politični komisar Gorjanskega odreda, vodja parti-zanskih puškarn v Starih Žagah in dolgo-letni član CK KPS.
»V partijo smo sprejemali pametne, do-stojne ljudi. Ugledne, človeške in vredne za-upanja med delavci. V SIGNALNI smo ce-lico osnovali trije: Zalar, Žargi in jaz. Po-vem vam, da smo tisto podjetje obvladovali
in še več. Sestajali smo se v garderobi, de-lavci so prav čakali kaj bomo rekli ali skle-nili...«
Naslednjo partijsko celico je ustanovil v Kurilnici s Tinetom Rožancem in Cerničem. Tretja je bila osnovana v Železniški zadrugi z Martinom Kokaljem in drugimi.
48 let je torej minilo od ustanovitve prve partijske celice v Šiški, podatek je nekajkrat uradno zabeležen in ima svojo težo v zgo-dovini slovenske partije. Anton šušteršič — Tine 2eleznik je bil tvorec tega dela zgodo-vine. Majhen je, žlahtno sivolas, gladko po-česan. Skozi naočnike dvojnih stekel mirno opazuje današnji svet. Tisto, za kar se je desetletja boril, je doseženo:
»Dočakal sem uresničitev sanj tisočev in tisočev. Mnogi tega žal niso dočakali... Na"j-lepše pa je bilo vendar 1945. Dočakal in do-živel sem svobodo ...«
Bogomir  šefic