prejeto: 2008-08-12	UDK 930(497.4)"14/17"
izvirni znanstveni članek
RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA O PROSTORU MED ALPAMI IN JADRANOM V ZGODNJEM SREDNJEM VEKU
Darja MIHELIČ
Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 4 e-mail: mihelic@zrc-sazu.si
IZVLEČEK
Prispevek obravnava razlage spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev v krščansko vero (Konverzija) ter o nekaterih dogodkih iz karantanske zgodovine pri historio grafih 15. do 18. stoletja. V17. stoletju se v historiografiji pojavi vrsta izmišljenih, domišljijskih opisov dogodkov, ki v virih nimajo osnove.
Ključne besede: historiografija, zgodnji srednji vek, prostor Alpe-Jadran, Karanta-nija, conversio, carmula
APPARATI RETORICI NELLE INTERPRETAZIONI DELLA STORIOGRAFIA UMANISTICA SULLA REGIONE COMPRESA TRA LE ALPI E L'ADRIATICO NELL'ALTO MEDIOEVO
SINTESI
Il contributo prende in esame le interpretazioni di un saggio sulla conversione dei Bavaresi e dei Carantani alla fede cristiana (Conversione), prestando parti-colare attenzione ad alcuni avvenimenti che hanno segnato la storia della Caran-tania, trattati dalla storiografia tra il XV e il XVIII secolo. Una serie di descrizioni di fatti inventati e fantastici, che non trovano riscontro nelle fonti, fa la sua comparsa nella storiografia del XVII secolo.
Parole chiave: storiografia, alto Medioevo, regione dellAlpe Adria, Carantania, conversione, carmula
23
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
Humanizem je bil poznosrednjeveški in zgodnjenovoveški svetovni nazor, ki je poveličeval antično obdobje, tedanjo kulturo in njene stvaritelje, pisce, pesnike in filozofe. Gojili so ga v krogih izobražencev, literatov in učenjakov, ki so se pogosto odvračali od tradicionalnega in odklanjali cerkveno avtoriteto, v ospredje pa so postavljali človeka. V prispevku uporabljam izraz "humanistično zgodovinopisje" za historiografska dela, ki so nastala v obdobju humanizma in še pozneje (do 18. stoletja). V vprašanje, ali so se avtorji teh del intimno čutili pripadnike humanističnega nazora, se ne poglabljam. Takšen pristop bi namreč zahteval podrobno preučitev življenja, ravnanja in določenih nians pisanja vsakega zgodovinarja omenjenega razdobMa, česar pa obseg prispevka ne bi prenesel.
Historiografska bera štirih stoletij (od 15. do 18.), ki jih jemljem pod drobnogled, je številčno in količinsko neprimerljiva s sodobno knjižno proizvodnjo, res pa so bile tedanMe obMave praviloma obsežneMše kot sodobne. Pisane so bile v latinščini in lMudskih Mezikih, v srednMi Evropi predvsem v nemščini.
V evropskem zgodovinopisju omenjenega razdobja je zaznati več smeri. Italijanska praksa Me bila z današnMega gledišča naMnapredneMša. Prizadevala si Me za opisovanje resnične preteklosti. Italijanski "škorenj" je imel veličastno zgodovino, ki ni potrebovala olepšav: to je italijanskemu zgodovinopisju objektivno omogočalo neobremenjeno verodostojnost. Nemški in slovanski (poljski, češki, dalmatinski) zgo-dovinopisci, ki so izhajali iz okolij z manj slavno preteklostjo, so želeli slediti italijanskemu zgledu. Poudarjali so pomembnost zgodovine germanskega/slovanskega ljudstva, katerega pripadnike so se čutili. Njihovo rodoljubno pisanje je skušalo dokazati germanske ali slovanske vrednote. Po zgledu starejših piscev so se zatekali k bibličnemu dokazovanju porekla svojega ljudstva. Posamezno germansko ali slovansko etnijo, ki so jo opevali, so enačili s celoto germanskih oziroma slovanskih (ter drugih) ljudstev, ki so se kdaj koli pojavljala v Evropi in na Bližnjem vzhodu. Te zgodovinopisce je označeval narodnjaški zanos. Historična vrednost njihovih del je tem manjša, čim večja je njihova privrženost etniji.
Sistematika razporejanja snovi v delih obravnavanega obdobja je težko obvladljiva. Historiografi nizajo dogodke brez časovnih opredelitev, neredko v neurejenem zaporedju, pogosto podvojeno - a ne enako. V pripoved vpletajo premi govor in dramatizirajo dogodke. Njihovo izražanje je pogosto patetično napihnjeno. Mnogi zgodovinarji suhoparno pripoved popestrijo z bajkami, izmišljotinami in celo z zavestno potvorjenimi vložki. Izmišljajo si priložnostne slavnostne nagovore vojskovodij in vladarjev. Maličijo resnico in se prilagajajo ideološkim in političnim ciljem ali osebnim interesom. Hlepijo po opisih "zanimivosti", s katerimi želijo pritegniti pozornost bralca. Opisujejo vojne in junaštva, slavijo vladarske družine in pišejo slavospeve princem in kraljem. Pogosto objavljajo genealoške preglede dinastičnih in velikaških rodbin, pri čemer večkrat samovoljno izpopolnjujejo vrzeli v genealogijah, časovna neskladja v njihovem izvajanju pa jih ne motijo.
24
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
Avtorji radi posegajo po predhodnih piscih. Včasih jih bolj ali manj dobesedno povzemajo brez komentarja - pri čemer se različni citati pogosto ne skladajo niti med seboj niti z njihovim lastnim izvajanjem o isti stvari -, spet drugič se spuščajo z njimi v dolgovezna polemična razpravljanja. V teh delih mrgoli nedorečenosti in netočnosti, ki jih je poznejša historiografija le korakoma odpravljala. Šele 17. stoletje je prineslo vzpon erudicije in iskanja zgodovinske resnice, delo na virih in objektivno kritiko zgodovinskih spoznanj predhodnikov.
Tipološko značilnost zgodovinskih del srednjeevropskega celinskega (ne sredozemskega!) prostora 15. do 18. stoletja je narekovala politična stvarnost in upravna ureditev. Pisci se prostorsko največkrat osredotočajo na posamezno deželo, naročniki in financerji njihovih spisov pa so pogosto deželni stanovi. Predstavnikom dežel-nostanovskega se v 17. stoletju pridružijo zastopniki dvornega in cerkvenega zgodovinopisja.1 Geografski okvir njihovih obravnav sega včasih prek deželne meje. VladaMoča dinastiMa, ki Mo opevaMo dvorni zgodovinopisci, namreč ne obvladuMe le ene dežele. Tudi območje vpliva upravnih enot katoliške cerkve, ki jim namenjajo svojo pozornost cerkveni zgodovinopisci, lahko sega prek meje posamezne dežele. Sele v 18. stoletju je hkrati s pojavom znanstvenega zgodovinopisja, ki izhaja iz kritične analize virov, prišlo do zavestnega preraščanja deželnega zgodovinopisja v zgodovinopisje širšega območja, katerega skupni imenovalec je bilo tam živeče ljudstvo oz. etnija.
Ozemlje med Alpami in Jadranom, kjer so v zgodnjem srednjem veku živeli (tudi) slovanski predniki Slovencev, ki so se sem priselili po sredi 6. stoletja, so opisovali številni zgodovinopisci iz nemškega prostora, redkejši iz italijanskega, dotaknili pa so se ga tudi pisci iz slovanskih okolij ter posamezniki iz madžarskega prostora. Starejši historiografi so ohranjali kronikalni značaj pisanja, bili so nekritični, izmišljali so si nove vire in prikrojevali prikaze preteklosti.
Avtorjev, ki so se v obravnavanem obdobju dotaknili zgodovine ozemlja med Alpami in Jadranom, je mnogo. Marsikateri je že pozabljen, čeprav je v zgodovinsko vedenje prispeval nova spoznanja. Ne le vsak avtor, ampak tudi vsak posamezen historiografski spis - od katerih so mnogi, žal, izgubljeni - obravnavanega razdobja bi si zaslužil posebno podrobno obravnavo - a ne na tem mestu. Poznejši pisci so imeli možnost nadgrajevati spoznanja predhodnikov, pri čemer so se historiografska spoznanja postopno približevala sodobnemu vedenju.
Med Alpami in Jadranom sta se v zgodnjem srednjem veku izoblikovali gentilna kneževina Karantanija in pokrajina Karniola. Zlasti prva je v virih, med katerimi po zgodovinopisni povednosti prednjači kronistični spis o spreobrnitvi Bavarcev in Ka-rantancev v krščansko vero (Conversio Bagoariorum et Carantanorum, tim. Konverzija) (Kos, 1936; Wolfram, 1979; Grafenauer, 1985; Lošek, 1997) salzburškega du-
1 Delitev zgodovinopiscev na dvorne, cerkvene in deželne vpeljujeta Coreth, 1950 in Lhotsky, 1962.
25
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
hovnika (morda celó samega tedanjega salzburškega nadškofa Adalwina) (Wolfram, 1995, 197; Lošek, 1997, 5-6) iz 870, ki je postal temelj preučevanja in poznavanja zgodnjesrednjeveške preteklosti prostora med Alpami in Jadranom. Poznavanje in interpretacije tega spisa so v zgodovinopisju postopoma izgrajevali o Karantaniji vse jasnejšo podobo, pri čemer pa se avtorji niso poglabljali v prikriti namen pisca Konverzije, da utemelji upravičenost salzburških misijonskih interesov v Vzhodnih Alpah in Panoniji.
Kot historiografe obdobja, ki so opazneje prispevali k poznavanju karantanske zgodovine, moramo po prvem, Korošcu Iacobu Vnrestu (1420/1430-1500) omeniti zlasti Bavarca Iohannesa Aventina Turmairja (1477-1537). V "zakladnico zgodovine" je prispeval nekatera spoznanja, ki so na daljši rok zaznamovala historiografijo o Karantaniji. Marsikdo od naslednikov ga je povzemal, na primer Dubrovčan Mauro Orbini (ok. 1550-1614). Istran Mathias Flacius Illyricus (1520-1575) je Konverzijo objavil, s čimer je prispeval k njeni pritegnitvi v obravnave zgodovinopiscev. Med faktografsko stvarne zgodovinarje sodijo bavarski historiografi Marcus Velserus Matthaeus (1558-1614), Tirolec Andreas Brunner (1589-1650) in Lotarinžan Johannes Vervaux (1586-1661) oziroma Johann Adlzreit(t)er von/a Tet(t)enweis (1596-1662). V zgodovinopisje je s svojimi domišljijskimi pripovedmi veliko slad-ko-srhljive zmede vnesel koroški zgodovinar Michael Gothard Christalnick (1530/40-1595), katerega delo je pod lastnim imenom objavil nemški jezikoslovec in polihistor Hieronymus Megiser (1554/55-1619). Goriškega jezuita Martinusa Bau-zerja (1595-1668) je njuno delo tako zelo pritegnilo, da je njegove dele dokaj zvesto povzel v latinščini. Več novih spoznanj glede karantanske zgodovine je ponudil Kranjec Joannes Ludovicus Schönleben (1618-1681), vendar je njegov mlajši, v zgodovinopisju manj podkovani kolega, sloviti kranjski polihistor Johann Weichard Valvasor (1641-1693) nekatera od njih namerno prezrl in raje sledil Christalnick-Megiserjevim izvajanjem. Podobno velja za štajerskega historika Aquilinusa Juliusa Caesarja (1720-1792), čeprav je že poznal objave koroškega jezuita Marcusa Hansiza (1683-1766), ki so bile za poznavanje in razlago virov o karantanski zgodovini v omenjenem razdobju nenadkriljive. Zal je bilo Hansizevo delo zaradi standardne znanstveno-kritične eruditske metode prepuščeno pozabi v konkurenci z novimi atraktivnimi prijemi, ki jih je uporabil sicer zgodovinsko šibkejši Anton Linhart (1756-1795). Ta je sledil novim trendom zgodovinopisja, ki so iskali ljudske posebnosti v državi, pravu, govoru, umetnosti in literaturi.
Konverzija omenja vladarja Sama, ki naj bi bil Slovan in karantanski knez. Dal je oropati in pobiti trgovce frankovskega vladarja Dagoberta, ki naj bi Sama s kazensko ekspedicijo pokoril.2 Non multo post tempore - "ne dolgo za tem"3 naj bi po besedilu
2	Drugi, zanesljivejši vir, burgundski avtor Fredegar pripisuje Samu frankovsko poreklo, frankovska vojska pa naj bi v spopadu s Samom utrpela poraz.
3	Dejansko gre za časovni skok, dolg celo stoletje.
26
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
spisa Huni4 ogrožali Karantance. Njihov knez Borut je prosil za pomoč sosednje Bavarce. Skupaj so odvrnili Hune (Avare), Karantanci pa so kot zagotovilo zvestobe poslali na Bavarsko talce - člane knežje družine, med njimi oba prestolonaslednika, Borutovega sina Cacatia5 in nečaka Cheitmarja,6 ki so ju na tujem - po trditvi vira na Borutovo prošnjo7 - krščansko vzgojili. Po Borutovi smrti je tri leta vladal Gorazd, za njim pa z dovoljenjem frankovskega kralja Pipina Hotimir. Obema je dalo oblast ljudstvo. Omemba Pipina (zavladal je 751) omogoča retrogradno kronološko opredelitev vladavine omenMenih karantanskih knezov, način, kako sta Borutova naslednika prevzela oblast, pa kaže na zametke obreda ustoličevanMa koroških voM-vod. V KarantaniMi se Me zvrstilo več misiMonarskih poslanstev, položaM pokraMinskega škofa-korepiskopa pa je imel Modest. Po njegovi smrti je Hotimir prosil salz-burškega škofa Virgilija, naj pride k njemu. Ta pa zaradi upora, imenovanega car-mula (puč), ni prišel osebno, ampak je poslal drugega duhovnika, ki pa je zaradi novega upora moral oditi. Ko je bil drugi upor zatrt, je Virgilij zapored poslal v deželo še dva duhovnika. Po HotimirMevi smrti Me izbruhnil še tretMi upor, nato pa nekaj let v deželi ni bilo nobenega duhovnika, dokler ni knez Waltunc vnovič zaprosil Virgilija zanje. Kaj je sprožilo poskuse državnega udara - puča, iz zapisa ni razvidno. Duhovniki so v negotovih razmerah zapustili deželo. Odhod duhovnikov Me v historiografiji zbudil poenostavljene razlage, češ da je bil razlog za poskuse puča protikrščansko razpoloženMe. VerMetneMe pa Me bila vera le ena od novitet - ob tuMi nadoblasti, davkih, družbenih spremembah -, ki Mih Me uvaMala nova oblast in so zbujale odpor. Poskus državnega udara je običajno delo ozke družbene elite, za katero moremo domnevati, da Me v novih okoliščinah izgubila privilegiMe in vpliv na oblast.
V nadalMevanMu se želim posvetiti historiografskim razlagam poskusov omenMe-nega državnega udara, o katerem nam vir poroča takole: "Ko je preteklo nekaj časa, je omenjeni karantanski knez (Cheitmar/Hotimir) prosil (salzburškega) škofa Virgi-liMa, naM obišče nMegove roMake, da bi Mih čvrsto potrdil v veri. Ta pa tega tedaM ni mogel storiti, ampak je namesto sebe poslal svojega škofa, po imenu Modesta, da bi učil to ljudstvo [...]. In tam je (Modest) ostal do konca svojega življenja. Ko je torej ta škof umrl, Me isti knez Hotimir spet prosil škofa VirgiliMa, če bi mogel priti k nMemu. On pa Me to odklonil, ker Me izbruhnil upor, ki mu pravimo karmula. Pač pa Me sklenil tja poslati duhovnika Latina. Kmalu za tem je izbruhnil drug upor in duhovnik Latin je odšel od tam. Ko je bila karmula zatrta, je škof Virgilij spet poslal tja duhovnika Madalhoha, za njim pa duhovnika Warmanna. Ko je Hotimir umrl in je
4	Tako ta spis, kot tudi tedanja historiografija uporablja vzdevek Huni tudi za Avare in včasih za Ogre. V tem kontekstu je šlo za Avare.
5	Slovensko zgodovinopisje ga pozna pod imenom Gorazd.
6	Slovensko zgodovinopisje ga pozna pod imenom Hotimir.
7	Trditev, da bi poganski knez Borut na Bavarce naslovil prošnjo, da naj njegova prestolonaslednika vzgojijo v krščanski veri, zbuja dvom; verjetno je pisec spisa želel z njo le zaokrožiti svojo pripoved.
27
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
spet izbruhnil upor, več let ni bilo tam nobenega duhovnika, dokler ni njihov knez Valtunk spet poslal k škofu Virgiliju in prosil, naj pošlje tja duhovnike ..."8
In zdaj k historiografiji o tradiciji spisa in dojemanju poročila o poizkusu državnega udara. Jakob Unrest, avtor "Avstrijske", "Koroške" in "Ogrske kronike", v "Koroški kroniki", ki je nastajala v zadnjem desetletju 15. stoletja, poroča: "V takem času je umrl krščanski knez Hotimir in tedaj so deželo Karantanijo vnovič [po napadu za časa Hotimirjevega strica Boruta, op. a.] napadli Huni, zdaj imenovani Ogri.9 Zato so duhovniki zbežali iz dežele in nekaj let tu ni bilo nobenega duhovnika, dokler ni nastopil vlade v deželi nov knez. To je bil Malchmut [gre za Valtunka; v tedanjem črkopisu je ime Uualthunc (Valtunk) možno brati tudi Malchmut, op. a.] ki je bil tudi kristjan. Ta je zaprosil Virgilija, naj mu pošlje duhovne učitelje, kar se je tudi zgodilo. To je bil vnovični začetek vere"10 (Unrest, 1724, 481-482).
Johannes Aventinus v "Sedmih knjigah bojskih analov" omenja, da je na Tasilov ukaz Virgilij posvetil Modesta za škofa11 in ga poslal ad Charionas skupaj z duhovniki Cothario, Latino, Battone, Reginoberto. Dogodke po Modestovi smrti pa opisuje takole: "Ko je umrl Modest, je Virgilij, povabljen od koroškega12 kneza Ho-timirja, ukazal, da tja odpotujeta duhovnika Madold in Varioman. Sam ni želel priti zaradi vstaje in razprtij med Slovani".13 Pri Aventinu srečamo naslednjo razlago uporov: "Njihovi (Slovanov) prvaki so se upirali knezu Hotimirju, ker je zavrgel vero dedov, ki so ji predniki srečno sledili in je sprejel nov način čaščenja Boga".14 Knez
8	"Peractis aliquantis temporibus praenominatus dux Carantanorum petiit Virgilium episcopum visitare populum gentis illius, eosque in fide firmiter confortare. Quod ille tunc minime adimplere valuit, sed sua vice misso suo episcopo nomine Modesto ad docendam illam plebem [...] Ibique permansit usque ad vitae suae finem. Eo igitur defuncto episcopo, postulavit iterum idem Cheitmar dux Virgilium episcopum, si fieri posset ut ad se veniret. Qod ille rennuit orta seditione quod carmula dicimus. Sed inito consilio misit ibidem Latinum presbyterum, et non multo post orta alia seditione exivit inde ipse Latinus presbyter. Sedata autem carmula misit iterum Virgilius episcopus ibidem Madalhohum presbyterum, et post eum Warmannum presbyterum. Mortuo autem Cheitmaro et orta seditione aliquot annis nullus presbyter ibi erat, usque dum Waltunc dux eorum misit iterum ad Virgilium episcopum, et petiit ibidem presbyteros mittere ."
9	Sočasno z opisanimi dogodki so Panonijo obvladovali Avari, ki pa s karantanskimi upori niso imeli nič. Huni so ogrožali te kraje nekaj stoletij prej, Ogri dobro stoletje pozneje.
10	"Inn solcher Zeit starb aber kristenlich Hertzog Cotmarus, da huebn die Hewn, yetzt Vngern genant, das Landt Quarantein aber zu den andernmall an zu khriegen. Do fluchen die Priester aus dem Landt dass ettlich Jar khain Priester inn dem Landt was, als lang, dass ein ander Hertzog des Landes wart. Der was genant Malchmut, der was auch ein krist".
11	Tasilo pri posvetitvi Modesta ni imel nobene besede.
12	Historiografi omenjenega obdobja pogosto zamenjujejo Karantanijo s Koroško.
13	"Modesto defuncto, D. Vergilius a Chitomaro Charinorum duce inuitatus, illuc Madoldum, & Variomanum sacerdotes proficisci iubet. Ipse venire noluit ob seditionem & discordias Venedorum".
14	"Quorum primores Chitomaro principi rebellabant, quod explosa auita religione, quam feliciter maiores sectati fuissent nouum ritum colendi Deum accepisset". Tu izvira tradicija označevanja uporov za protikrščanske, ki so jo povzemali in nadgrajevali mnogi poznejši pisci. Upor naj bi zanetili slovanski prvaki, vzrok zanj pa naj bi bil v novi veri, ki jo je sprejel Hotimir.
28
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
Tasilo je prisilil Slovane k pokorščini Hotimirju.15 Ko pa je Hotimir umrl, so slovanski prvaki odvrgli "jarem krščanske vere" in izgnali duhovnike na Bavarsko. Bavarski kraljevič Tasilo je napadel koroško deželo z vojsko in postavil Slovanom za kneza Valtunka: "Thessalonus dux in Venedos arma mouet, parere Chitomaro cogit. Quo mortuo, Venedorum proceres iugum religionis Christianae excutiunt, sacerdotes in Boiariam exigunt. Thessalonus Boiorum Regulus in Charionum regionem infesto, intentoque exercitu procedit, Valdungum ducem Venedis imponit". Valtunku je Vir-gilij poslal duhovnike Haemonem, Reginoualdum, Maioranum, Gotharium, Erchi-nobertum, Reginardum, Augustinum in Guntharium, da bi slovanskemu ljudstvu razkrili skrivnosti krščanstva in iztrebili krivoverstvo (Aventin, 1554, 304). Aventinu so bili znani podatki iz spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev, čeprav jih ne navaMa povsem točno.
Mauro Orbini je avtor dela "Kraljestvo Slovanov" (Orbini, 1601). Poroča o uporu proti knezu Hotimirju, pri čemer v italijanščini povzema Aventina (Orbini, 1601, 3738): "Li Baroni Slaui ribellarono da Chitomir loro Principe, per hauere egli posposta la religione antica, la quale i suoi maggiori lungo tempo felicemente seru-arono et abbracciata vn'altra nuoua".16 Hotimirju je na pomoč priskočil bojski knez Tasilo in prisilil nMegove podložnike k pokorščini (tega posredovanMa ni bilo, omenMa pa ga Aventin, op. a.). Po Hotimirjevi smrti "i Baroni Slaui lasciarono la religione Christiana, et scacciarono li Sacerdoti in Boioaria" ("so slovanski plemiči odvrgli krščansko vero in nagnali duhovnike na Bavarsko"). Tasilo je vnovič posredoval in pomagal na oblast Valtunku: "Ora dunque hauendo gli Slaui (come s'e detto) abban-donata la religione Christiana, Tessalone rinforzando l'essercito, di nuouo entrd nel paese di quelli, et dopo alcuni fatti d'arme gli superd, constituendo loro vn Duca, che fù Valdungo".11 Orbini omenja prihod novih misijonarjev, imena pa prek Aventina povzema po spisu o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev.
Domišljijsko slikovito se uporom posveča "Kronika častitljive nadvojvodine Koroške" avtorja Mihaela Gotharda Christalnicka, ki jo je - mestoma skrajšano in nekoliko dopolnjeno - pod svojim imenom objavil Hieronymus Megiser (Christal-nick, Megiser, 1612). Omenja jih na več mestih (Christalnick, Megiser, 1612, 433436, 448-458). Poglejmo nekaj sočnejših odlomkov: Minili sta komaj dve leti, odkar je Koroška prevzela krščansko vero, ko so se mnogi deželani zlasti v Podravju, kjer danes stoji Beljak, odvrnili od koroškega vojvode Hotimirja. Neverni pogani so sovražili krščansko vero. Grdo so ravnali s kristMani, "nobeno sramotno deManMe Mim ni
15	To ne drži: Hotimir je glede na dokumentirana dejstva oba upora, do katerih je prišlo za njegovega življenja, zadušil sam.
16	"Slovanski plemiči so se uprli svojemu knezu Hotimirju, ker je zavrgel staro vero, ki so ji bili on in njegovi predniki dolgo srečno zvesti, in se oklenil druge, nove".
17	"Ker so zdaj Slovani (kot rečeno) opustili krščansko vero, je Tasilo okrepil vojsko in vnovič vdrl v njihovo deželo, jih po nekaj vojaških akcijah premagal in jim postavil za kneza Valtunka".
29
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
bilo odveč, posiljevali so žene in device, zagrešili so nepopisno veliko zla, bili so brezumni in so prelili mnogo krščanske nedolžne krvi".18 Kristjani so poslali k Hoti-mirju svoje poslanstvo, ki ga je vodil Antonius. Pisec ob tem dogodku navaja tudi govor, ki naj bi ga imel Antonij pred Hotimirom. Hotimir naj bi s pomočjo furlanskega vojvode Petra Munichesa zbral vojsko 8.000 mož. Bil naj bi zmagovit, 6.000 nasprotnikov naj bi pobil, 900 ujel.
Na drugem mestu avtor poroča, da se je plemstvo večkrat zoperstavilo bavarskemu dvoru in od njega postavljenemu knezu Hotimirju, ki se je dal krstiti. Največji deželni gospodje in deželni knezi naj ne bi hoteli sprejeti vere, ampak naj bi hoteli obdržati vero svojih pradedov. Slovanski gospodje na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in v Slovenski marki19 naj bi bili večinoma še neverni in naj bi pregnali duhovnike in kristjane na Bavarsko, vdrli pa naj bi tudi na Laško in neusmiljeno preganjali krščanstvo. "Die Winden rissen den Weibern die seugenden Kinder von den Bruesten / legtens vber einen hauffen / darzu die alten vnd schwachen Kinder / zuentens an / verbrenntens / binden die Frawen vnd Weiber an die Baeume / schnitten ihnen den Bauch auff / zogen ihn die Daerm vnd Eingeweide heraus / schössen mit Pfeilen zu ihnen / vnd erschlugen viel Volcks / fiengen sie / vnd fuehrtens hinweg"20 Italijanski kralj Deziderij naj bi se jim neuspešno postavil po robu. Bavarski vojvoda Tasilo naj bi s tremi vojskami vdrl na Koroško in v Slovensko marko, na treh krajih premagal sovražnike, osvojil deželo in polovil slovanske gospode. Na Koroškem in v Slovenski marki je postavil za kneza Valtunka. V času nemirov ni bilo v deželah nobenega duhovnika več, zato se Me knez Valtunk obrnil na salzburškega škofa Virgilija s prošnjo, naj mu pošlje misijonarje, kar je ta tudi storil.
Pobožni krščanski knez Valtunk naM bi komaM eno leto vladal v miru, potem naM bi se nMemu in nMegovim pokristManMenim Slovanom zoperstavili plemiči in deželani. V drugem letu vladanja naj bi namreč skušal rojake in plemstvo podučiti v krščanski veri. Pomagali naj bi mu koroški Slovani, ki naj bi že odvrgli pogansko brezverje. Bili naj bi uspešni, a nasprotoval naj bi jim del plemstva, zlasti pet gospodov visokega rodu Drochus, Hermannus Aurelius, Samo, Theodorus in Henricus. Kolovodja Herman Avrelij naj bi sklical knezove nasprotnike. Christalnick-Megiserjeva Kronika navaja njegov nagovor ob tej priložnosti. V deželi naj bi nastal razkol. Valtunk naj bi se hotel s kristMani zoperstaviti AvreliMu in nMegovim pristašem. Oborožil naM bi se z 12.000 izurjenimi oboroženimi hlapci. Na pot naj bi krenil od kraja Julia, ki naj bi jo Aventin postavil v Beljak. Spotoma naj bi se mu pridružilo še 900 oborožencev.
18	"[...] war ihnen keine Schande zu viel / schendeten Frawen vnnd Jungfrawen / begiengen vnsaeglich viel vbels / waren vnsinnige Leut/vergossen viel Christliches vnschuldiges Blut".
19	To delo je prvo, ki dogajanja v zvezi z upori umešča tudi južno od Karavank.
20	"Slovani so trgali ženskam dojenčke od prsi, jih met ali na kup skupaj s starimi in šibkimi otroki in jih prižigali in sežigali; žene in ženske so privezovali na drevesa, jim parali trebuhe, jim trgali ven drob in čreva in streljali nanje s puščicami. Mnogo ljudi so pobili, ujeli in jih odpeljali proč".
30
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
Usmeril naj bi se proti Sisku (po piščevem mnenju naj bi bil to Agram oziroma Zagreb). Na poti naj bi število njegovih mož naraslo na 18.000. Blizu Siska naj bi porazil Avrelija in njegovih 4.000 mož: 600 naj bi jih pobil, 400 pa ujel. Droh naj bi poskušal pripraviti atentat na Valtunka, a brez uspeha. Pri Metliki naj bi Valtunk opravil še z Drohom, ki naj ne bi poslušal previdnih nasvetov soupornika Henrika. Z ujetimi izdajalci naj bi se vrnil v Beljak. Naslednjega dne naj bi jih dal "auff den Platz fuehren / vnnd denen die Haende abhawen / an dem Drocho anfangend / darnach die anderen Glieder alle / als Ohren / Nasen / die Schenckel zerstimmeln / die Schienbein zerbrechen / vnd also mit dem Strumpf in ein Pfuetzen vnd Gruben werfen lassen / vnd solches nach der alten Deutschen Ordnung vnd Gesetze".21 Zaradi krutih kazni naj bi se drugi nasprotniki krščanstva ne upirali več tako predrzno svojim knezom. - Kot vir za te dogodke navaja pisec Ammonia Salassa, neobstoječega22 avtorja, ki naj bi bil doma iz Celovca. Ta opis, ki je glede na zapis v Konverziji čisti konstrukt, je imel pozneje v historiografiji velik odmev.
Martinus Bauzer je v rokopisnem delu "Zgodovina noriških in furlanskih dogodkov" (1657-1663) posnemal Christalnickovo oz. Megiserjevo izvajanje. Boruta je imel za neposrednega Samovega naslednika. Po Christalnicku oz. Megiserju je prevzel tako opis uporov za časa Hotimirja in po njegovi smrti, kakor tudi izmišljeni redosled vladarjev, ki naj bi mu sledili.
Marx Welser je v delu "Bavarska zgodovina" (Welser, 1605) prispeval novosti v zgodovinske razlage. Karantanci naj bi prišli iz Dalmacije (Welser, 1605, 213-214), Vandali pa naj bi bili isto kot Wendi (Welser, 1605, 264). Sama opredeljuje kot (frankovskega) trgovca iz Senonaga, ki je bil dejaven med Slovani in je nagnal hunske tirane (Welser, 1605, 241). Boruta pravilno postavlja v čas Pipina. Dvomi v iskrenost nMegove želMe, omenMene v KonverziMi, naM bi nMegova prestolonaslednika krščansko vzgojili (Welser, 1605, 317-318). Le skopo opiše vojne za časa Hotimirja in izgon duhovnikov po njegovi smrti ob izbruhu nove vojne. Čez nekaj let naj bi Salzburg poslal Waltuncku nove misijonarje, ki so iztrebili poganstvo (Welser, 1605, 324-326).
Tudi Andreas Brunner v delu "Anali junaških dejanj in usode Bojev" (Brunner, 1626-1637) enači Vandale z Wenedi (Brunner, 1626-1637, 158), ugotavlja, da je Borut Pipinov sodobnik, voMne za časa HotimirMa pa smiselno opisuMe kot Welser (Brunner, 1626-1637, 174-175).
21	"[...] peljati na trg in jim po stari germanski ureditvi in zakonih, začenši z Drohom, odsekati roke in druge ude kot ušesa, nosove, izmaličiti stegna, polomiti goleni in skupaj s trupli vreči v mlakuže in jarke".
22	Gre za izmišljenega pisca, prim.: Doblinger, 1909, 460-461.
31
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
Johannes Vervaux v svojih "Analih bojskega rodu" (Vervaux, 1662, 177-178) navaja, da je Frank Samo Karantance osvobodil od Hunov in jim zavladal. Tasilu pripisuje zasluge za spreobrnitev Karantancev. Pomagal naj bi Borutu proti Hunom, čemur naj bi sledila verska prevzgoja Borutovih prestolonaslednikov na Bavarskem. Kratko opiše nemire za časa Hotimirja. Po njegovi smrti naj bi bila vera Karantancev omajana, duhovščina pa za nekaj let pregnana do nastopa Valtunka (Vatinius).
Janez Ludvik Schönleben v delu "Nekdanja in novodobna Kranjska ali sveto-posvetni anali slavne vojvodine Kranjske" (Schönleben, 1681, 378-384) omenja, da se je za časa Hotimirja krščanstvo med ljudstvom zelo razširilo, medtem ko je plemstvo na skrivaj sovražilo kneza in se oklepalo svojega prepričanja. Za čas po Hotimirjevi smrti pisec navaja podatke iz življenjepisa sv. Virgilija (gre za inačico spisa o pokristjanjevanju Bavarcev in Karantancev iz 12. stoletja) in njegovo poročilo o tretjem uporu: "Mortuo autem Chetimaro, & orta tertia seditione, aliquot annis nullus Presbyter ibi erat vsque dum Waltunc Dux eorum misit iterum ad Vir-gilium."23 Zanimiva je Schönlebnova razlaga vstaje: "Ali je bila ta vstaja plemičev naperjena proti duhovnikom, ki so pridigali vero, ali proti oblasti frankovskih vladarjev - če bi to odvrgli, bi z lahkoto zatrli in odpravili tudi krščanstvo".24 Schönleben tudi pove, da Megiser vstajo "po svojem Ammoniu Salassu" označuje kot upor plemstva proti Hotimirju, ker je širil krščansko vero. Meni, da ni gotovo, ali je po smrti Hotimirja takoj sledil Valtunk. Verjetneje je tedaj plemstvo poskušalo odvreči bavarski jarem in ni hotelo sprejeti nobenega ponujenega kneza. Če pa je sprejelo za kneza mladoletnega Valtunka, je toliko drzneje nastopilo proti verskim naukom. Avtor domneva, da so bili v tem času duhovniki izgnani in prisiljeni zapustiti cerkve, dokler ni bil Valtunk zrelejši. "Tasilo, bavarski vojvoda v Karantaniji, je podvzel pohod nad Korošce in Kranjce25 in jih prisilil k pokorščini".26 Razlog za njegov poseg je bil morda v tem, da je bil "Valtunk [...] prepuščen plemiškim varuhom in je moral hliniti sovraštvo do kristjanov in duhovnikov".27 Valtunk je nato - morda ob podpori bavarskih vojvod - vnovič prosil Virgilija za misijonarje.
23	"Ko je Hotimir umrl in je izbruhnila tretja vstaja, nekaj let ni bilo tam nobenega duhovnika, dokler se ni njihov knez Waltunc vnovič obrnil na Virgilija".
24	"Seditio ista vel fuerit nobilium contra sacerdotes fidei praedicatores, vel certé contra Francorum Regum Dominium, quo excusso, facilé erat etiam Christianas leges contemnere, & abrogare".
25	Po Schonlebnovem mnenju so bili Korošci in Kranjci združeni v Karantaniji.
26	"Thassilo Bavariae Dux in Carantanum expeditione suscepta coegerit Carinthos, & Carniolos in sua verba jurare".
27	"Valdungus [...] relictus sub tutorum directione, nobilium erga Christianos, & sacerdotes odium dissimulare debuit".
32
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
Johann Weichard Valvasor in njegov soavtor, nemški polihistor Erasmus Fran-cisci (1627-1694), sta pri pisanju "Slave Vojvodine Kranjske" (1689) sicer črpala podatke pri Schönlebnu, vendar pa so bili opisi uporov Christalnicka oz. Megiserja preveč vabljivi: Valvasor jih je še popestril, težišče njihovega delokroga pa s Koroške prenesel na Kranjsko. Valvasor je pri pisanju zgodovinskih delov sicer povzemal Schönlebna, opis karantanskih uporov pa si je izposodil pri Christalnicku oz. Megiserju (Valvasor, 1689, 386-390). Tu ni šlo za naivnost ali zavedenost, ampak za Valvasorjevo - večkrat opazno - nagnjenje k senzacionalizmu, za pristop k pisanju, kjer ima privlačnost branja prednost pred zgodovinsko objektivnostjo.
Valvasor piše, da je bil okrog 760 blesk krščanske vere na Koroškem in Kranjskem skoraM vsak dan večMi. VoMvoda Hotimir in nMegovo spreobrnMeno lMudstvo sta po duhovniku Latinu prosila škofa Virgilija, naj pride k njim. Pomembne zadeve njegovih glavnih cerkva so Virgiliju to preprečile, pač pa je dal Latinu dva duhovna spremljevalca, ki naj bi "poleg drugih učiteljev delala v božjem vinogradu na Koroškem in Kranjskem".28
Ko Me Hotimir položil glavo k počitku, Me prevzel krmilo vlade nMegov sin Valtunk. Plemstvo Me hotelo odvreči bavarski Marem, kaMti koroško-kranMske voMvode Me deželama tedaM daMala bavarska vladarska hiša. Ni maralo biti več podreMeno nobenemu krščanskemu knezu. Deželni odličniki so se še vedno krepko oklepali nevere svojih prednikov: "Preganjali so jih (kristjane) z njihovimi duhovniki vred. Ko so se jim pridružili tudi gospodje s Štajerske in iz Slovenske marke, so izvedli tudi močan vpad na Laško. (Krščanskim) ženskam so trgali dojenčke od prsi, jih metali skupaj z ukradenimi otroki na kup in jih skupaj zažigali. Žene in device so privezovali k drevesom, Mim parali trebuhe in trgali iz nMih drobovMe in čreva ali pa strelMali nanMe s puščicami".29
Langobardski kralj Deziderij se je skušal poganom zoperstaviti, a ni uspel. Bavarski vojvoda Tasilo je okrog božiča krenil s tremi vojskami na Koroško, Kranjsko in v Slovensko marko. Na treh krajih je napadel sovražnike in se polastil vse dežele. Ujel je veliko množico Slovanov, rešil mnogo ujetih kristjanov in vnovič postavil na prestol pregnanega mladega vojvoda Valtunka, Hotimirjevega sina. Ta se je obrnil na salzburškega škofa Virgilija s prošnjo, naj mu pošlje duhovnike, in bil uslišan.
28	"[...] die in dem Weinberge des Herrn bey den Kärndtern und Crainern nebenst denen übrigen Lehrern sollten arbeiten". Tudi Valvasor umešča salzburško misiMonarsko deMavnost na Koroško in Kranjsko.
29	"Sie verjagten dieselbe samt den priestern, und weil gleichfalls die Herren in Steyr und in der Windischen Marck sich zu ihnen schlugen, thaten sie auch einen starcken Einfall in Welschland [...].
Sie rissen den Weibern die Säuglinge von den Brüsten, warfen dieselbe zu den entwehnten Kindern
auf einen Hauffen, und verbrannten sie miteinander. Frauen und Jungfrauen wurden von ihnen an die
Bäume gebunden, denen sie die Bäuche aufgeschnitten, und das Gedärm samt dem Eingeweide heraus rissen, oder mit Pfeilen auf sie zielten".
33
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
Kristusovi poslanci so postopno spreobrnili mnogo ljudi, imenitniki pa so se le pretvarjali za kristjane. Prišlo je do strašnega upora proti Valtunku in spreobrnjenim Slovanom. Valtunk je namreč v drugem in tretjem letu vladanja skušal spreobrniti tudi deželne gospode in plemiče. "Morda je bilo pri tem tudi nekaj prisile (!), ki za seboj potegne zagrenjenost".30 Valtunku se je postavil po robu del plemstva, zlasti pa pet gospodov uglednega porekla. Kolovodja med njimi je bil Hermannus Aurelius, ki je z govori spodbujal k uporu in pobil mnogo kristjanov. V deželi je prišlo do razkola. Valtunk je krenil z vojsko od Julije, ki jo ima Aventin za Beljak, proti Sisku z 12.000 oboroženci; sprva se mu je pridružilo še 900 mož, spotoma pa je njihovo število naraslo na 18.000. Na poti blizu Siska so se spopadli s 4.000 možmi Hermana Avrelija. 600 Avrelijevih mož je padlo, Avrelij pa je bil ujet skupaj s 400 možmi. Droh je v Sisku organiziral na Valtunka atentat, ki pa ni uspel. Droh se je utaboril pri Metliki in čakal na spopad. Ni poslušal nasveta soupornika Henrika, naj ne podcenjuje nasprotnika. Valtunk je opravil z Drohovo vojsko.
Sledila je kazen: "Dan pozneje je zmagovalec prišel radostno v Julijo in postavil ujete izdajalce pred vojno sodišče. Po razsodbi najodličnejših deželnih gospodov so jih odpeljali na trg in jih strogo kaznovali. Najprej so jim začenši z Drohom odsekali krivoprisežne roke, s katerimi so izdajalsko in uporniško zgrabili za orožje proti svojim zakonitim gospodom. Nato so jim odrezali nosove in ušesa, jim izmaličili stegna in polomili goleni. Trupla so zmetali v mlako ali jarek, kot je določal tedanji stari nemški zakon in ureditev".31 Tako strašno so ravnali zato, da se nasprotniki krščanstva ne bi več drznili upirati. Potem ko je fizično nadvladal pogane, je Valtunk zaprosil Virgilija za nove pridigarje in učitelje. Skof Virgilij pa je tudi osebno obiskal deželo.32
Marcus Hansizius je v drugem delu "Svete Germanije" (Hansizius, 1729) opisal zgodovino salzburške škofije, glavni vir pa mu je bila Konverzija. Sclavini ali Winidi naj bi skupaj s hunskimi Avari od 568 prodirali v južni Norik. Samo, ki se je 622 uprl Hunom, naj bi bil Belgijec iz Senonaga, vendar pogan. Porazil je Dagobertovo vojsko. Hansizeve časovne opredelitve in opis dogodkov za časa Boruta, Cacatia in Karasta skoraj ne odstopajo od sodobnih. Upore za časa Hotimirja in po njegovi smrti je povzel po Konverziji brez izmišljenih dodatkov. Stvaren je ostal tudi v delu
30	"Es kann seyn, daß vielleicht hiebey einiger Zwang sey mit untergeloffen, der gemeinlich Verbitterung nach sich ziehet".
31	"Deß Tags hernach zoch der Uberwinder zu Julia ein mit Freuden, und stellte die gefangeneVerräther vors Kriegs=Recht. Welche nach rechtlicher Erkenntniß seiner fürnehmsten Land=Herren auf den Platz geführt, und mit harter Straffe belohnt wurden. Man hieb ihnen zuvorderst die meineydige Hände ab, womit sie wider ihren rechtmässigen Herrn treuloser und aufrührischer Weise die Waffen ergriffen hatten, und ward am Drocho der Anfang gemacht. Hernach wurden ihnen Nasen und Ohren abgeschnitten, die Schenckel zerstümmelt, die Schienbeine zerbrochen. Den Rumpff warff man in eine Pfützen oder Gruben, wie das damalige alte Teutsche Gesetz und Ordnung vermogte".
32	Do tega obiska ni prišlo.
34
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
"Drobtinice in paberki urejeni za zgodovino Koroške" (Hansizius, 1782; Hansizius, 1793), kjer se je celo ponorčeval iz Christalnickovih oz. Megiserjevih opisov uporov. V zvezi z upori povzema anonimnega avtorja spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Ka-rantancev. Ko Me umrl škof Modest, Me knez Hotimir prosil VirgiliMa, naM ga obišče. Ta pa tega ni storil, ker je prišlo v deželi do vstaje, imenovane Carmula. Pač pa je poslal Hotimirju duhovnika Latina. Nedolgo zatem je prišlo do druge vstaje in Latin je odšel od tam. Hansiz opozarja, da "to, kar je anonimni pisec povedal tako skopo, Megiser dopolnMuMe z obsežnim opisom, kMer pripoveduMe o prizorih divMega kla-nja".33 Omenja tudi, da Megiser poroča o Hotimirjevih bitkah in zmagah, vendar ne na splošno, ampak s podrobnimi dodatki, kot da bi jih sam videl. V kratkem povzame Christalnickov oz. Megiserjev opis upora: "Karantansko plemstvo, ki je imelo posest blizu Beljaka, se je trdno oklepalo malikov. V jezi na kneza in v sovraštvu do krščanske vere je okrog 757 zgrabilo za orožje. Z divjaštvom in pohoto je vznemirjalo vse: device, žene, na nezaslišane načine je morilo otroke".34 Hansiz omeni, da je po pripovedi Christalnicka oz. Megiserja knez s pomočjo furlanskega kneza Petra Municha zbral 8.000 ljudi in zmagoslavno utrdil vero; pobil je 6.000 upornikov in jih mnogo ujel. S kančkom posmehljivosti opozori, da je Megiser povzel "to po svojem Ammoniu", pri čemer meni, da je opis "za tisti čas dobro izmišljen; moglo bi se izkazati, da so se dogodki odvijali tako".35 Carmula je bila zadušena in obnovila se je verska dejavnost.
Hotimir je nekako 768 umrl. Prišlo je do sklica k orožju: "Nazori velikega dela preprostega ljudstva še niso podredili ukoreninjene surovosti svetemu zakonu. Širi-telMi božMe besede so bili izgnani, dostop Mim Me bil nekaM let preprečen. Ko so Mim Franki postavili za kneza Valtincha ali Waltcunona, so ga zavrnili z izvlečenim orož-Mem; odvrgli so frankovsko klientelo in se na vse kriplMe trudili zadržati kralMevsko svobodo".36 Sledil je (772) poseg Tasila v Karantanijo, ki si jo je podredil in vnovič postavil na oblast Valtunka. Spet se je okrepila vera. Hansiz tudi tu omeni Me-giserjev opis divjaštva ljudi: "Megiserus haec more suo longe vberius enarrare nouit, verum haud alia quam Ammonii sui fide: saeuitiam tumultuantis populi, ait, fuisse tantam, vt infantes in aceruum congestos igni supposito absumerent, alligatas arbo-
33	"Verum quod Anonymus adstricte, hoc per amplam paraphrasim supplet Megiserus, spectaculumque edit lanionae atrocissimae ... "
34	"Nobilitatem Carentanam, quae proximum Villaco oppido agrum possidebat, idolis tenacius ad-dictam, ira in ducem, et christianae religionis odio corripuisse arma circa annum 757; saeuitiae et libidine miscuisse omnia: virgines, matronas, pueros inauditis caedium modis contrucidasse".
35	"Haec ipse ex Ammonio suo: quae vt accommode ad tempus excogitata sunt, sic magis fieri potuisse, quam ita facta esse probantur".
36	"[...] indociles popularium animi pars magna nondum feritatem insitam sacrosanctae legi sub-miserant: pulsis adeo coelestis disciplinae praeceptoribus aditum iis omnem annos aliquot inter-clusere: quem Franci iis imposuerant ducem Valtinchum, seu Waltcunonem, expeditis armis respue-bant: clientelam Francicam abiicere, libertatem regiam sustinere omni studio moliebantur".
35
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
ribus mulieres exsectis intestinis, alias libratis velut in scopum iaculis conficerent; Desiderium Langobardorum regem ea immanitate prouocatum cum exercitu venisse, sed ingenti strage reiectum: postremo Tassilonem tribus accinctum agminibus peruicaces ad officium redegisse, restituto in principatum Walcuno. Vtut haec sint, effectus certus est, licet modus incertus: restitutus armis Walcunus: ex quo rursus erigere caput religio ".37
Aquilinus Julius Caesar v delu "Državna in cerkvena zgodovina vojvodine Štajerske" (Caesar, 1768-1788, 261-264) prek Valvasorja povzema in prireja Chri-stalnick-Megiserjevo tradicijo o uporih. Gorazdu, ki je vladal tri leta, je sledil Ho-timir in pod njim je med Slovane prodrla krščanska vera. Salzburški škof Virgilij je med Slovane poslal škofa Modesta z duhovniki. Po Hotimirjevi smrti so frankovski kralji imenovali za vojvodo njegovega sina Valtunka. Vlado je nastopil šele tri leta pozneje zaradi nemirov, ki so se med Slovani začeli že pod Hotimirjem. Upor naj bi se najbolj razširil okrog Maribora, Celja in v Slovenski marki. Hotimir in furlanski vojvoda naj bi branila krščanske podložnike. V spopadu naj bi bilo 6.000 Slovanov pobitih, 900 ujetih. Ko je zavladal Valtunk, je sledil nov izbruh nemirov, ki jih je zadušil Tasilo. Po zatrtju upora so v deželo spet prišli duhovniki. Tedaj naj bi vnovič prišlo do nemirov; uporni plemiči Deoder, Drochus, Samo, Aurelius iz Slovenj Gradca in drugih krajev naj bi bili poraženi pri Beljaku.
Anton Linhart je v delu "Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije" (Linhart, 1788; Linhart, 1791) svoj raziskovalni interes usmeril prek okvira dežele (Kranjske) na etnijo južnih Slovanov Avstrije. Slovani naj bi prihajali v prostor med Donavo in Jadran od 4. stoletja. Sama, pod katerim so se Slovani 624 uprli Avarom, ima Linhart za Belgijca iz kraja Senonago, ki je tudi porazil del Dagobertove voMske. KarantaniMo označuMe Linhart za slovansko. OmenMa avarsko nevarnost v 8. stoletju, Borutovo prošnjo za pomoč, ki je imela za posledico frankovski jarem, oba talca Karaza in Ketumarja, ki naj bi ob nastopu vlade prejela fevd od frankovskega kralja. Upore za časa Hotimirja in po njegovi smrti podaja stvarno v skladu s Konverzijo in jih podrobneje ne komentira (Linhart, 1791, 162-163, 165; Linhart, 1981, 228-229). V opombah pod črto citira odlomke iz Konverzije: "Damal war Virgil Bischof zu Salzburg. Er kam nie selbst nach Karantanien, so sehr auch Ketumar in ihn drang. Er schickte aber eifrige Missionäre in's Land, welche Priester und Kirchen weihen sollten [...]. Die Slawen sträubten sich hartnäkig dagegen;
37 "Megiser je to znal na svoj način obsežneje opisati, vendar z zaupanjem enemu samemu pričevalcu, svojemu Ammoniju. Trdi, da je bilo divjaštvo razbijaškega ljudstva tolikšno, da so sežigali otroke, ki so jih zložili na kupe, ženam, privezanim na drevesa, so izrezovali drob, druge so pobili tako, da so jih ciljali s kopji. Langobardskega kralja Desiderija je to divjaštvo izzvalo, da je nastopil z vojsko, a je bil po hudem porazu odbit. Končno je Tasilo s tremi vojskami prisilil uporneže k pokorščini in vnovič postavil za kneza Valtunka. Kakor koli že, izid je znan, način pa ne: Valtunk je bil postavljen nazaj z orožjem, odtlej pa je vera vnovič dvignila glavo".
36
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
dreimal brachen sogar Empörungen aus. Als Ketumar starb - es war im J. 769 -mußten diese Heidenbekehrer vollends das Land räumen; und durch einige Jahre, bis Herzog Valdung neue Unterstüzzung aus Baiern erhielt, befand sich kein Priester in Karantanien... ".38
Čeprav se je Linhart pri opisovanju preteklosti lotil tudi obravnave jezika in civilizacije, pa pri njem ne gre za kakovostni skok v ozkostrokovnih zgodovinopisnih spoznanjih: glede poznavanja virov, njihove kritične analize in znanstvene inter-pretaciMe ga Me namreč visoko presegel nMegov manM znani predhodnik Marko Hansiz.
RHETORICAL ADDITIONS IN THE INTERPRETATIONS OF HUMANISTIC
HISTORIOGRAPHY CONCERNING THE REGION BETWEEN THE ALPS AND THE ADRIATIC IN THE EARLY MIDDLE AGES
Darja MIHELIC
The Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, Milko Kos Historical Institute, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 4 e-mail: mihelic@zrc-sazu.si
SUMMARY
The expression "humanistic historiography" used in the article refers to histo-riographic works dating from the period from the 15th through the 18th centuries. While it is true that the historiographic harvest of this period cannot be compared to the contemporary literary production in terms of quantity, it is also true that these publications were as a rule more voluminous than today's. They were written in Latin and in the vernaculars, in central Europe mostly in German.
Various trends can be observed in the European historiography of that time. The Italian practice was, from the present point of view, the most advanced. The Italian Peninsula had a magnificent history that needed no embellishments: this objectively allowed the Italian historiography unencumbered authenticity. German and Slavic (Polish, Czech, Dalmatian) historiographers, who came from milieus with a less famous past, wanted to follow the Italian example. They emphasised the importance of the history of the Germanic/Slavic people to whom they felt affiliated with. Their patriotic writing tried to demonstrate Germanic or Slavic values.
38 "Virgil je bil tedaj škof v Salzburgu. Nikdar ni osebno prišel v Karantanijo, čeprav je Hotimir zelo pritiskal nanj. V deželo pa je poslal goreče misionarje, da bi posvečali duhovnike in cerkve [...]. Slovani so se temu trdovratno upirali; trikrat so celo izbruhnili upori. Ko je Hotimir umrl - to je bilo 769 - so morali ti spreobračevalci poganov povsem zapustiti deželo. Nekaj let, dokler ni vojvoda Valtunk dobil nove pomoči z Bavarske, ni bilo v Karantaniji nobenega duhovnika ...".
37
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
The content distribution system in the works of the mentioned period is difficult to follow. The authors would list events without any temporal definition, not infrequently in unsorted chronological array, and often the same event would be described twice, but in different ways. They would intertwine the narration with direct speech and dramatize the events. Their style was often exaggerated with pathos common in phrasing. Numerous historians would adorn the tedious events through the use of fables, fabrications and even consciously false sections, making up the occasional solemn addresses by generals and rulers, deforming the truth and adapting it to ideological and political goals or even personal interests. They craved descriptions of "curiosities" with which to attract the attention of the reader. They described battles or heroic acts, glorified ruling families and wrote eulogies to princes and kings. Often they would willingly engage in the compilation of dynastic and family genealogies, frequently bridging the gaps in them on their own, without minding temporal inconsistencies.
The authors would often use texts written by their predecessors and literally copy them without adding any personal comment. Usually, they were not disturbed by the inconsistencies between the various quotations or by the incongruence with their own presentations of the same historical facts. Occasionally they engaged in long-winded polemics with their predecessors. Their works are permeated with incorrect and incomplete information that later historiography only gradually managed to remove. Only the 17th century saw the rise of erudition and search for historical truth, work on sources and objective critique of the historical findings of the predecessors.
The typological characteristics of the historic works pertaining to the central European continental space of the 15th-18th centuries were dictated by the current political reality and administrative system. In spatial terms, the authors mostly covered individual provinces, in particular as a result of the fact that their services were frequently ordered and paid for by the provincial authorities. The authors of these writings were representatives of the Provincial historiography and in the 17th century they were joined by representatives of imperial and ecclesiastical historiography.
The territories between the Alps and the Adriatic, in the early Middle Ages (also) inhabited by Slavic predecessors of the Slovenes who moved here in the second half of the 6th century, were described by numerous German and rare Italian historiographers, as well as some writers from Slavic areas and individuals from the Hungarian region. Older historiographers preserved the chronical type of writing and were uncritical; they made up new sources and tailored the representations of the past. Later writers had the possibility of upgrading the conclusions of their predecessors and brought the historiographic findings closer to modern knowledge.
38
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
In the early Middle Ages, the area extending from the Alps to the Adriatic saw the emergence of the tribal principality Carantania and the Carniola region. Particularly the former is present in various sources, among which the chronical essay "Conversio Bagoariorum et Carantanorum" (The Conversion of the Bavarians and the Carantanians) by a Salzburg priest stands out for its historiographic narrativity and represents the basis for studying and learning about the early Middle Ages period in this region. The knowledge and the interpretations of this essay helped construct an increasingly clearer picture of Carantania in historiography.
After the Carinthian Iacob Vnrest (1420/1430-1500), who was the first historiographer of this period to help improve the knowledge about the history of Carantania, the Bavarian Iohannes Aventinus Turmair (1477-1537) in particular should be mentioned, as he contributed to the 'treasury of history' several findings with long-term effects on the historiography of Carantania. Many of his successors would copy him, for instance, Mauro Orbini from Dubrovnik (around 1550-1614). The Istrian Mathias Flacius Illyricus (1520-1575) published the mentioned essay, thereby moving it closer to the attention of the historiographers and encouraging its treatment. Among factual historians we should mention the Bavarian historiographer Marcus Velserus Matthaeus (1558-1614), the Tyrolean Andreas Brunner (15891650) and the Lotharingian Johannes Vervaux (1586-1661) alias Johann Adlz-reit(t)er von/a Tet(t)enweis (1596-1662). The fanciful narratives of the Carinthian historian Michael Gothard Christalnick (1530/40-1595), whose work was plagiarized by the German linguist and polymath Hieronymus Megiser (1554/55-1619), brought into historiography a great deal of thrilling chaos. The Jesuit Martinus Bauzer from Gorizia (1595-1668) found their work so appealing that he faithfully summarised parts of it in Latin. The Carniolan Joannes Ludovicus Schonleben (1618-1681) offered some more findings concerning the history of Carantania, but one of his younger colleagues, who was much less versed in historiography, the famous Carniolan polymath Johann Weichard Valvasor (1641-1693), deliberately ignored some of them and preferred to follow the Christalnick-Megiser performances. The Styrian historian Aquilinus Julius Caesar (1720-1792) behaved much the same way, although he was already familiar with the publications by the Carinthian Jesuit Marcus Hansiz (1683-1766), unrivalled at the time in their importance for the understanding and the explication of sources about the history of Carantania. Unfortunately, owing to the standard scientific-critical erudite method in which it was written, the work by Hansiz fell into oblivion, fading against new and more attractive approaches used by the historically less proficient Anton Linhart (1756-1795). The latter followed new trends in historiography, which looked for folk particularities in the state, law, speech, art and literature.
39
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
Key words: historiography, Early Middle Ages, the Alps-Adriatic region, Caran-tania, conversio, carmula
VIRI IN LITERATURA
Aventin, I. (1554): Annalium Boiorum libri septem Ioanne Auentino autore. Ingol-stadii.
Bauzer, M. (1663): Historia rerum Noricarum et Forojuliensium [rokopis]. Gorica.
Bavčer, M. (1975): Zgodbe Norika in Furlanije. Toronto, Jelinčič.
Bavčer, M. (1991): Zgodovina Norika in Furlanije. Ljubljana.
Brunner, A. (1626-1637): Annales virtutis et fortunae Boiorum, 1-3. München.
Caesar, A. J. (1768): Staat- und Kirchengeschichte des Herzogthum Steyermarks. Vol. I-IV. Graz.
Caesar, A. J. (1787): Staat- und Kirchengeschichte des Herzogthum Steyermarks. Vol. V. Graz.
Caesar, A. J. (1788): Staat- und Kirchengeschichte des Herzogthum Steyermarks. Vol. VI-VII. Graz.
Christalnick, M. G., Megiser, H. (1612): Chronica des Loeblichen Ertzhert-zogthumbs Khaerndten. Leipzig.
Grafenauer, B. (1985): Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev. Conversio Bago-ariorum et Carantanorum. V: Dolinar, F. M. (ur.): Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih. Ob 1100-letnici Metodove smrti. Acta Ecclesiastica Slo-veniae, 7. Ljubljana, 9-43.
Hansizius, M. (1729): Germaniae sacrae, II. Archiepiscopatus Salisburgensis chronologice propositus. Augustae Vindelicorum.
Hansizius, M. (1782): Analecta seu Collectanea R. P. Marci Hansizii S. I. pro historia Carinthiae concinnanda. Vol. I. Clagenfurti.
Hansizius, M. (1793): Analecta seu Collectanea R. P. Marci Hansizii S. I. pro historia Carinthiae concinnanda. Vol. I-II. Norimbergae.
Kos, M. (1936): Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani, 11. Ljubljana, Znanstveno društvo.
Linhart, A. (1788): Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen suedlichen Slaven Oesterreichs. I. Laibach.
Linhart, A. (1791): Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der suedlichen Slaven Oesterreichs. II. Laibach.
Linhart, A. (1981): Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. 1, 2. Ljubljana, Slovenska matica.
40
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
Lošek, F. (1997): Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und der Brief des Erzbischofs Theotmar von Salzburg. Monumenta Germaniae Historica. Studien und Texte, 15. Hannover, Hahnsche Buchhandlung.
Orbini, M. (1601): II Regno de gli Slavi di don Mavro Orbini Ravseo. Pesaro.
Schönleben, J. L. (1681): Carniolia antiqua et nova sive Inclyti ducatus Carnioliae Annales sacroprophani. III. del. Labaci.
Unrest, I. (1924): Iacobi Vnresti, theologi et sacerdotis Carinthiaci. Chronicon Ca-rinthiacvm. V: Simonis-Friderici-Hahnii, D. (ur.): Collectio monvmentorvm ve-tervm et recentivm ineditorvm. I. Brunsvigae, Meyer, 479-536.
Valvasor, J. W. (1689): Die Ehre des Herzogthums Krain. Vol. VII. Laybach -Nuernberg.
Vervaux, J. (1662): Boicae gentis annalium pars I. Complectitvr historiam a prima Bojorum origine usque ad annum Christi M.CCC.XIV quo Ludovicus IV. Bavariae Dux electus est imperator Romanorum. Monachii.
Welser, M. (1605): Bayrische Geschicht in fuenff Buecher getheilt darinn begriffen was sich mit den Bayrn von ihrem ersten Anfang biß zu zeiten Kayser Carls deß Grossen verlauffen hatt. Durch Herrn Marxen Welser. Augspurg.
Wolfram, H. (1979): Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Das Weißbuch der Salzburger Kirche über die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannonien. Wien - Köln - Graz, H. Böhlau.
Coreth, A. (1950): Österreichische Geschichtschreibung in der Barockzeit (16201740). Veröffentlichungen der Komission für neuere Geschichte Österreichs, 37. Wien, Adolf Holzhausens Nfg.
Doblinger, M. (1905): Hieronymus Megisers Leben und Werke. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, 26. Innsbruck, 431-478.
Lhotsky, A. (1962): Östereichische Historiographie. Österreich Archiv. Schriftenreihe des Arbeitskreises für österreichische Geschichte. Wien, Verlag für Geschichte und Politik.
Mihelič, D. (1977): Karantanija y očeh zgodovinarjev od konca 15. do 18. stoletja. Zgodovinski časopis, XXXI, 3. Ljubljana, 287-328.
Mihelič, D. (2000a): Vstaja, imenovana "carmula". Karantanija, druga polovica 8. stoletja. Tretji dan, XXIX, 9. Ljubljana, 78-88.
Mihelič, D. (2000b): Etnična podoba Karantanije in njenih prebivalcev v spisih zgodovinopiscev od 15. do 18. stoletja. V: Bratož, R. (ur.). Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etnogeneze. Situla, 39 -Razprave, 18. Ljubljana, Narodni muzej Slovenije - Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 839-961.
41
Darja MIHELIČ: RETORIČNI DODATKI V INTERPRETACIJAH HUMANISTIČNEGA ZGODOVINOPISJA ..., 23-42
Mihelič, D. (2001): Vstaja, imenovana "carmula". Karantanija, druga polovica 8. stoletja. V: Rajšp, V. et al. (ur.): Melikov zbornik. Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje. Ljubljana, Založba ZRC SAZU, 197-214.
Mihelič, D. (2005): Die Christianisierung Karantaniens in den Augen der Historiker des 15.-18. Jahrhunderts. V: Busset, T., Lorenzetti, L., Mathieu, J., Stauber, R. (ur.): L'Autriche intérieure. Histoire des Alpes, 10. Zürich, Chronos, 39-56.
Wolfram, H. (1995): Salzburg, Bayern, Österreich. Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung. Ergänzungsband, 31. Wien - München, R. Oldenbourg.
42