Poštnina plafnna v gotovini GLEDALIŠKI ilST DRAMA Štev. 8 JEAN RACINE BRITANIK PREMIERA V PETEK 17. APRILA 1953 JEAN RACINE B R ITAN I K Tragedija v petih dejanjih Prevedel Janko Moder Scena: Niko Matul — Mile Korun Režiser: Slavko Jan Neron, cesar, Agripinin sin .................... Demeter Bitenc Britanik, sin cesarja Klavdija ................. Boris Kralj Agripina, vdova po Domitiju Bronobradcu, Neronovem očetu, in iz druge možitve vdova po cesarju Klavdiju ........................ Mihaela Šaričeva Mira Danilova Junija, Britanikova ljuba ...................... Majda Potokarjeva Mihaela Novakova (debut) Bur, Neronov vzgojitelj ........................ Stane Sever Narcis, Britanikov vzgojitelj .................. Ivan Jerman Albina, Agripinina zaupnica .................... Helena Erjavčeva Godi se v Rimu, v prostoru na Neronovem dvoru Scenska glasba P. Šivic Inspicient: Marijan Benedičič — Odrski mojster: Vinko Rotar — Razsvetljava: Vinko Sablatnik — Masker in lasuljar: Ante Cecič Odmor po tretjem dejanju. Cena Gledališkega lista din 40.—. Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. — Urednik: Ivan Jerman. Zunanja oprema: ing. arch. Janko Omahen. Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubljani. GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1952-53 DRAMA štev. 8 Izvršnemu svetu Ljudske skupščine FLRJ Beograd Osebje Slovenskega narodnega gledališča, Akademije za igralsko umetnost in Mestnega gledališča v Ljubljani, zbrano na žalnem zborovanju, izreka globoko sožalje ob smrti tov. Borisa Kidriča, Vašega člana in velikega revolucionarja. Z njim je odšel od nas eden prvih voditeljev slovenskega naroda v najtežjem in najslavnejšem razdobju naše zgodovine, v boju, ki ga je vodilo naše ljudstvo v okviru enotne vojne jugoslovanskega ljudstva za narodno in socialno osvoboditev. Po zmagovitem koncu te vojne je kot predsednik prve slovenske vlade vodil obnovo Slovenije in kot državni in partijski voditelj utrdil ljudsko oblast. Kasneje je kot član zvezne vlade položil temelje novemu gospodarskemu življenju socialistične Jugoslavije in bil najbližji sodelavec tov. Tita v določanju in utiranju samostojne, neodvisne poti socialističnega razvoja naše države. Delu revolucionarja je ostal neutrudno vdan od mladih let, ko se je pridružil komunističnemu gibanju, vse njegove sile so veljale le temu boju in po zmagi utrditvi njegovih pridobitev. S to svojo zvestobo prepričanju, s svojo požrtvovalnostjo je in ostane zgled vsemu našemu ljudstvu. Slava tovarišu Borisu Kidriču! V Ljubljani, dne 13. aprila 1953. — 157 — Izvršnemu svetu Ljudske skupščine Slovenije Ljubljana Celotno osebje Slovenskega narodnega gledališča, Akademije za igralsko umetnost in Mestnega gledališča v Ljubljani, zbrano na žalnem zborovanju, Vam izreka globoko sožalje ob smrti prvega predsednika prve slovenske vlade, tov. Borisa, Kidriča. Ob tem udarcu se s spoštovanjem spominjamo njegovega dela za revolucionarno gibanje v Sloveniji in vsej državi pred vojno, zlasti pa Se njegovega voditeljstva za časa osvobodilne vojne slovenskega naroda in boja vsega jugoslovanskega ljudstva, njegovih naporov po vojni za utrditev ljudske oblasti in odločilnega sodelovanja v samostojnem razvoju socialistične Jugoslavije. Ni bilo skoraj področja našega javnega življenja, kamor tov. Kidrič ne bi bil posegal s svojimi pogledi in nasveti. Njegovi članki in govori o naših kulturnih vprašanjih ter o umetnostni dediščini in sodobnosti nam pričajo, da je tudi slovenska kultura v ožjem pomenu besede izgubila z njim izrednega moža. V zgodovini slovenskega naroda in vse Jugoslavije ostane neizbrisno ime vojaka naše revolucije, tov. Borisa Kidriča, ki je odločilno sodeloval v obli-kovanju našega življenja v najusodnejšem našem razdobju. Slava revloucionarju tov. Borisu Kidriču! — 158 — Dr. Bratko Kreft: OB PRVEM SLOVENSKEM RACINU Nobena literarna struja pred naturalizmom ni doživela toliko napadov in krivične kritike kakor francoski klasicizem. Najhujši boj zoper njega je bila konservativna nemška romantika, ki ji je stal na čelu A. W. Schlegel. Boj zoper francoski klasicizem je bil hkrati boj zoper dvestoletni dominantni položaj, ki sta ga imela francoska kultura in francoski jezik v Evropi sploh. Negativno stališče nemške konservativne romantike do francoskega klasicizma je tako daleč vplivalo tudi na razvoj naše repertoarne politike, da prihaja Racine šele z »Britanikom« prvič na slovenski oder, Corneille pa še vedno čaka, čeprav sta naš čas in naša miselnost, ki ji smisel za herojstvo ni niti najmanj tuja, marveč je po naši Osvobodilni vojni in revoluciji neposredno in tudi upravičeno zrastla iz nje, bližja ali pa bi vsaj morala biti takšni dramatiki, kakor jo zastopa v tragediji Corneille. Francoski klasicizem, ki ga v dramatiki predstavljajo Corneille, Racine in Moližre, je zrastel iz prvin in okovov fevdalno-meščanskega razsvetljenskega absolutizma, ki je doživljal pod Ludvikom XIV. svojo zlato dobo, z veliko revolucijo 1789 pa doživel svojo družbeno in politično likvidacijo. Tudi literarno je vkljub Voltairu in njegovim sodobnikom opešal že pred revolucijo, ker je tako v svojem estetsko formalnem kakor tudi idejno racionalističnem dogmatizmu okostenel in se s psevdoklasicizmom omrtvičil sam. Odpor romantike zoper okosteneli psevdoklasicizem, ki je krivično in strujarsko enostransko pometal tudi s klasičnim klasicizmom francoske dramatike, kakor ga predstavlja omenjena trojica, je nastal v Franciji sami, čeprav misli morda še ta ali oni pod vplivom nemške (pri nas pod vplivom c. kr. habsburško avstrijsko-ogrske) literarne zgodovine, da je ta boj bila predvsem nemška romantika A. W. Schlegla. Iz tega vsekakor enostranskega in krivičnega odnosa do francoskega klasicizma se je pri nas doslej osvobodil le Moliere, čeprav je boj zanj pri našem občinstvu kakor tudi za tvorno gledališko interpretacijo trajal ves čas med prvo in drugo svetovno vojno. Še pred petindvajsetimi leti, ko je pri nas bil med klasiki Shakespeare glavni in osrednji dramatik našega repertoarja, si mogel tako v gledališču kakor v literarnih krogih slišati pripombo; da nam Moliere ne leži, da je preveč razumski, preveč hladen itd., o Racinu in Corneillu pa še ima marsikdo danes negativno mnenje. Pri mnogih izvira to iz že omenjene tradicije, pri tem ali onem pa tudi iz nepoznavanja. Prav take in podobne okoliščine so vplivale na to, da prihaja Racine, ki ga šteje danes zgodovina svetovne dramatike med klasike svetovne dra-matske književnosti (in ne le francoske), tako pozno k nam. Zgodovinsko-literamo ne bo odveč, če zapišemo, da je bil »Britanik« predlagan v slovenski repertoar že pred petnajstimi leti in da je tako rekoč ves ta čas romal dolgo pot, da je prišel do letošnje uprizoritve. Veliko težav je bilo zaradi prevoda, ker se nihče ni hotel lotiti te izredno težke naloge, dokler se je ni pred tremi leti lotil prof. Moder ter ustvaril po dveh redakcijah sedanji prevod. Ko stopa osrednje slovensko gledališče prvič k temu velikemu klasiku francoske dramatike, ki spada k strženu francoskega nacionalnega gledališkega repertoarja, se dobro zaveda, da zanj ni to nič manj težak gledališki korak, kakor je bil za prevajalca literarni. Francoski klasicizem — 159 — ima svoj gledališki stil, ki je različen od stila Shakespearove baročno-ro-mantične dramatike. Ta stil ni nekaj vnanjega, tudi ni nekaj posnemljivega, kar bi se dalo mehanično prenesti iz francoskega gledališča k nam, marveč mora tvorno pognati iz slovenske režiserske in igralske umetnosti iz naše psihe, kajti vsaki svetovni dramatski umetnini daje slednje narodno gledališče tudi neko svojo, domačo, narodno noto. Zdi se mi, da smo jo pri Molieru že v precejšnji meri dosegli, pri Racinu pa smo ga začeli šele iskati in kolikor smo ga našli, bo izpričala predstava in prihodnost, kajti prepričan sem, da se Racinova pot v naš repertoar z »Britanikom« ne bo ustavila, marveč nadaljevala, saj ima pisec »Fedre« in »Athakie« marsikaj povedati tudi nam. Krivični odnos in predsodek, ki ga je zoper Racina in Corneilla ustvarila tudi pri nas predvsem nemška romantična kritika, izvira odtod, ker ju je ocenjevala strujarsko ter ju tendenčno primerjala s Shakespearovo dramatiko, ki ima svojo obliko in svojo dramaturgijo, saj je tudi zrastla iz drugačnih družbenih in nacionalnih osnov kakor tragedija Racina in Corneilla, torej tudi iz drugačne duhovne atmosfere in perspektive. V procesu njunega nastajanja, v objektivnem in subjektivnem, v družbenem in osebnem, je toliko tenkih in pomembnih nijans, mimo katerih ne more iti niti gledališki tvorec niti pravični kritik, ki si prizadeva, da bi si odkril globine umetniškega dela, ki kljub hudim nasprotovanjem preživlja čas in kritike ter svojo umetniško trdoživost izpričuje v literaturi in v gledališču. 2e na prvi pogled moreš opaziti, da je Racinova tragedija, ki se je zavestno ozirala po starogrških vzorih, predvsem po Evripidu, zgrajena silno ekonomično, da je njena arhitektonika tako matematična in logična kakor kakšna Bachova kompozicija. To pa ni zgolj njena zunanja oblika, ampak je le odraz neke notranje umetniške tvorne askeze, ki skuša ustvarjati z največjo koncentracijo izraznih sredstev. Zato je manj barvita, kakor je n. pr. Shakespearova dramatika, ki se poslužuje širokih, velikih potez in množičnih kompozicij fresk, marveč je kiparska, monumentalna kiparska in ne slikarska. Prav zato se zdi mnogim predvsem retorična, čeprav je retoričen tudi Shakespeare, ki tudi ni nič manj zanosen, kakor sta po svoje zanosna Comeille in Racine, kajti umetnine brez notranjega zanosa ni, le da je morda temu ali onemu ta notranji zanos težje odkriti pri Cor-neillu in Racinu. Toda če ga ne najde, še tega nista kriva ta dva dramatika. Comeille je tragediograf herojstva, Racine pa človeških strasti, zlasti ljubavnih. V primeri s Corneillom je Racine bližji zemeljskemu, realno-človeškemu, kakor je to Evripid v primeri z Ajshilom in Sofoklejem. Cor-neille poveličuje človeško herojstvo skoraj v nadčlovečnost, Racine pa ga skuša te nadčlovečnosti osvoboditi in ga opozoriti na ničnost in minljivost. Kljub temu, da govore Racinovi junaki v izvirniku v elegantnem aleksandrincu, ki predstavlja že po svojem ritmu in s cezuro po šestem zlogu nekaj svečanega in zadržanega, kljub temu, da jemlje svojim tragedijam povečini snov iz starogrške ali rimske zgodovine, saj je bila v takratni dramaturgiji in estetiki tragedijam zgodovinska in geografska oddaljenost zaukazana, so vendarle Racinovi ljudje živi, imajo meso in kri in če so jim nekateri očitali, da niso niti Rimljani niti Grki, marveč Francozi iz Racinove sodobnosti, so jim očitali nekaj, kar je ravno pozitivno. Racinove tragedije niso toliko zgodovinske tragedije, kolikor so tragedije raznih človeških strasti, ki jih poznajo vsi časi in vsi družbeni redi doslej. Te strasti določajo dejavnost oseb in njih značaj. — 160 — rodovnik Članov cesarske družine, o kateri je govor v britaniku > 'Čl 'b > -4-> V) S > < is g »0» s in .a - r> S ° 2.S ž! — 161 — Številke v oklepajih označujejo red nasledstva na rimskem prestolu. Racine, ki so ga mladega vzgajali janzenisti, se je v sebi vse življenje boril z lastno razdvojenostjo: mlad pesnik in dramatik se je vrgel v vrvež takratnega življenja, v razne ljubezenske zveze z igralkami, ki niso ravno vplivale blagodejno in pomirljivo na njegovo življenje, saj se je zaradi igralke Duparc, ki je nudila svoje ljubezenske čare Corneillu, Lafontainu. Molieru in Racinu, nespravljivo sprl z Molierom. Nekega dne, razočaran nad ljudmi, kritiko in razmerami, pa se je zaprl vase in v svoj družinski krog ter se odpovedal vsemu prej zanj tako mikavnemu blesku vnanjega življenja v času Ludvika XIV. Razvrat cerkvene in posvetne gosposke, pritisk nasilnih norm in dogem vladajoče družbe je bil zelo velik, čeprav se režim ni mogel posluževati tako rafiniranih organizatoričnih sredstev za zatiranje svobode, zlasti pisateljske, kakor modemi totalitarni režimi. Zato je vendar marsikaj smuknilo skozi goste rešetke časa. Ali se ne skriva tudi za »Britanikom« odpor zoper neronsko brezobzirnost in diktatorstvo, s katerim je vladal tudi Ludvik XIV., čeprav oficialna javnost takrat tega ni opazila in je bil Ludvik XIV. celo dolga leta Racinov zaščitnik, kakor je bil tudi Molierov, ker so bili n. pr. v primeri Molierovega »Tartuffa« drugi še hujši zatiralci umetniške svobode in še hujši diktatorji, kakor je bil sicer narcisoidni kralj sam? Ali je res samo naključje, da reši Junijo iz oblasti tirana in iz rok njegovega krvnika — ljudstvo? Ali ni tudi to dokaz, da si je dvorni tragediograf Racine vendarle ohranil svoje človeško čustvo, svoj humanizem? Tudi on je okusil mnogo pelina, bil mnoge življenjske bitke z okolico, zlasti pa v samem sebi, o čemer priča pesem, ki jo je napisal leta 1694 (pet let pred svojo smrtjo). Pesem spada v ciklus »Duhovnih pesmi« (»Cantiques spirituels«). V njej pravi: »Moj Bog, kakšna okrutna vojna! 'Dva človeka sta v meni. Eden, ki hoče, da bi ti bilo moje srce zmeraj zvesto, drugi pa se upira. (L’autre a tes volontes rebelles — Me revolte contre ta loi.) ... Ne delam dobro, ker ljubim, in delam zlo, ker sovražim!« Ta pesem, ki bi jo radi mnogi omalovaževali, priča, kakšni boji so se morali biti v njegovi notranjosti. Racine ni le velik tragediograf, marveč tudi subtilen lirik. Romantik Victor Hugo je videl v njem celo predvsem »božanskega pesnika, elegika in lirika«. Mnogi, ki so o njem pisali kritično, kljub temu niso mogli zanikati veličine in pomembnosti njegovega dela. Znameniti kritik in esejist Sainte-Beuves pravi, da stoji Racinovo delo v središču francoske poezije, teoretik naturalizma Taine, ki je izpričal veliko razumevanje za Racinovo umetnost, pa je Sainte-Beuvesa še dopolnil: »»Racine je narodni pesnik... za naš narod je najboljši tolmač srca.« Djurdjica Flere: RACINE (Svojemu učitelju dr. B. Gatvelli) ČLOVEK Če bi bil poznal Stendhali Racina v njegovem sikritem žLvOjjenju, bi bil ravnal z njegovim delom precej drugače. Racina samega pa bj bil moral posinoviti kakor najzanimivcišo figuro svc(jih romanov: Jruliena Sorela. Menim, da vsa svetovna dramatika n e-pozna občutljivejše in inteligentnejše fi-guire, sfkavane v strastnem in discipliniranem boju za življenjski prostor v najvišji dmžbi. Siroto brez staršev — matere ni nikoli poznail — vzigaijaijo mrki očetje janzenisti — 162 — v Port Royalu; v samoti seminarjev prevajajo učenci leto in dan teJeste grških in rimskih klasikov, da ibodo znali proti jezuitom elegantno sukati pero za omi Janzenov nauk: milost zveličarja se podeljuje le predestiniramim izvoljencem, ki jih rešuje zveličarjev! kri le preko individualnih hotenj; vse ostalo je zapisano večnemu ognju in žveplu, zakaj človeška narava je slaba in zlovešča; ves tostranski mik je pogubna poltenost in strup, ki se pred bogom razblinja v puhel nič, vreden vsega sovraštva. Mlada epikurejska narava se ob takem opominu prebuja s tem večjo pozornost za vsak detajl. Dvaindvajsetletni Racine piše prijatelju Le Vasseunu: »Tu živi neko dekle, zelo lepe zunanjosti in prikupne postaje. Njena polt se mi zdi polna krvi iin življenja, lepe črne oči, zalo velike prsi in vse ostalo je kraisno belo.« To »krasno belo« se je nemirno ponavljalo v vseh poznejših Racinovih delih. Celi dve leti se izmika Racine senci Port Roya;la, ne da bi kdo budnih očetov slutil o njegovem pa(jdalšenju s pesniki in posivetnjaki po skritih gostilnah. Sistematično, preračunano in strastno išče izhoda v svet. Skrivoma piše pesmi, naslovljene na visoke dvorske osebnosti. Končno prodre njegov sonet v slavo Ludo-vika XIV. do dvornega kritika Ghape-lina, ki ga po tridnevnem motrenju prizna in priporoči. Led je preibit. Hipoma odvrže Racine večletno krinko, nestrpno se ozre po priložnosti, da napade stare očete. In kakor hitro dbsodi Veliki Ni-code iiz Part Royala neznatnega dramskega pisca Sit. Sorlina kot »javnega zastrup-'jevalca duš«, se vzpne mladi gad proti svojim rednikom s spisom, katerega stavki žgo: »Ne, ne, gospod, nismo vam vajeni verjeti tako izlahka! Gospod, zar-dovoljite sc s podeljevanjem rangov na onem svetu, na tem že nagrajajo drugi!« In preko pariških streh vpije in razglaša, da je aivtor spisa on, Jean Racine, ki je Port Roya!a sit. Da zna zdatj priplezati preko Colber-tovega in Condfjevega hrbta do spalnice sončnega kralja, niti ne preseneča: disciplinirani gojenec Port Royala, ki sije od udržamega temperamenta, esprita, znanja in udvorijiive uglajenosti in ki se vzpne skokoma do literarne višine velikega Coirneilla; ki meri udarce tekmecem v preračunanih dozah; ki črpa življenjske izkušnje v tajnih rovih vseh družbenih plasti, kar zna prikriti samemu St. Simonu (ta, najfinejši termometer družbe ga imenuje »skromnega poštenjaka«); zaplesti se v najzamotanejše finančne manipulacije in izviti Se sodni obravnavi o aferi s strupi, katere dokumenti okrog Racina in Du Parcove so še danes nepojasnjeni, vse to nam je v njegovi dolbi končno razumljivo. Toda zadnja Racinova poteza je nedosledna; ni mu dovolj, da je osvojil trostramskega boga ter itzžel iE njega vse možne milosti; tudi na onem svetu hoče biti pirvi, ki bo smel k več-jiamiu monarhu nenajavljen ob vsaki uri dneva in noči! Grehi so težki in odkupnina jih mora biti vredna. S strastjo, ki je lastna le njemu, se na mah odpove vsej literarni slavi. Ganljivo, kakor nikdar nihče, Se spravi s Port Royalom. Še ista mesec si naijde ženo. V senci vzornega zakonskega življenja se odslej posveti le dobrodelnosti in vzgoji svojih sedmerih otrok, ki jih je vse do zadnjega daroval bogu v samostan. PISEC BRITANIKA Nedvomno noben sodobnik ni občutil in izrazil tako pretresDjivo kakor Racine strahote stvarnosti, ki je ležala kakor mora na vsej edinstveni hierarhičn, družbi Ludovika XIV: stvarnosti, ki je zaobsežena v pojmu: absolutna ofblast. Kakor hitro se je zavedel sveta, je ležal na otroku črni bog Port Royaila. Brž ko se mu je uprl s pobegom k umetniškemu ustvarjanju, si je nakopal prekletstvo »zastrupljevalca duš«, prekletstvo, ki miu je potem nenehoma glodalo misel in jo obračalo k dnu slaibotne in zatavane duše, dokler se ni po dvajstetih letiih zatekel naizaj po izgubljeni mir. — 163 — A v svetu, kamor je pobegnil, živeti? Si sme žeileti slave, po kateri neudržno hlepi, brez strahu pred kaznijo nekoga, pri katerem je ni opravičil? Nihče nima pravice do slave, dokler nima moči. A moč je oblast. Vsenaokrog slabotni črvi, ki se žro in zastrupljajo na poti k njenemu sončnemu viru. En sam človek jo ima: absolutno, neomejeno. On sam si lahko nekaznovano prilašča, karkoli si poželi. Drugim preostaja na ozki, nagneteni poti dvoje: zločin ali poguba. Montespanova, La Brinvilliers, La Valižre, vojvodinja De Bouillon, grofica De Soisson, princesa De Thingry in le koliko lepih glav hlodi vsako noč v strahu, da izgube milost sončnega kralja; vse njihove blodnje pripravljajo strupe in kalijo bodala za zavratne umore tekmic, bratov in očetov. Same Roxane, Henmione, Phcdre ... Koliko Jiunij se umika pred sončnim peklom v samostan, koliko nedolžnih Hvppolitov in Britanikov se žrtrvuje v škrlatu in sijaju — vse to more povedati o svojem stoletju naravnost in neprizadeto edino St. Simon, ki živi med strupi živahno in veselo kakor riba v vodi. Globoko pretreseni Racine ki se počuti v sijaju Ludovikove milosti dvakrat preklet, ki je zapisan pogubi s Port Royaia in ki uspeva v blesku dvora edinole s cinično masko udvorljivosti, toda epiku-rejec in strastni psiholog hoče po vsaki ceni prodreti do najviSje stopnice v hie-rairhiji družbe — IRacine (je v 'bistvu osamljen. (Nemara izvira prav iz občutka nljegoive absolutne, družbi nevarne osamljenosti nezmožnost, da bi si v življenju pridobil le enega prijatelja* njegovo izzivanje in napadalnost, kakor hitro zasluti v sodobniku človeka večjega formata.) Osamljen, z globoko skritim, skrajno črnim pogledom na življenje in goreč od življenjske sle: to so nasprotja, ki jih more rešiti edinole moč velikega, objektivnega stila. S kako nujnostjo prežema ta stil vse Racinovo delo, ki izibira od obdelave snovi, bomo že videli. Zdaj le par besed o tistem najvidnejšem, ki ga imenujejo priročniki papirnato: literarni stil. Znano je, da je imel Racine vrojen pesniški dar, da so mu od irane mladosti tekli verzi izpod peresa laže kakor protza. V njem je nekako vse pelo. Tega nikdar ne bo izgubil in njegovi aleksan-drinci (bodo vselej čudo muzike in harmonij. Toda Racine je psiholog. Predgovori k njegovim dramam so naravnost manifesti — sic venia verbo — psihološkega realizma. Kakor njegovim, najboljšim racionalističnim sodobnikom Molič-ru in Boileauju, gre tudi njemu edinole za resničnost: »le v.rai«. Zato se boji svojega verzifikacijskega dara, ki mu narekuje lahke verze, preden si je na. čistem z resničnostjo, ki jo opevajoč zaobsagaljo. Zato mu je deviza Boileaiujev nadk: »Trudoma kovati lahke verze« (laire difficile-ment des vers faciles). Zato napiše najprej vsako tragedijo v piroizi, kjer išče miulkoma, naijtočnejšsh notacij pristnih človečkih karakterjev. Nu/jnost objektivnega stila mu pri tem narekuje največje varčevanje sredstev:: njegov besedni zaklad je kar najbolj skop (pretežno ga tvorijo notacije za abstraktni, psihični svet). Toda klasik in latinist Racine uporablja besedo s polnim čutom za njen izvor — in v tem zazveni, kakor da si jo slišal prvič, kakor da nisi že nikdar pred njim občutil, kako v črno in točno mora zadeti najbolj splošen izraz: strast, jeza, up. Tu in tam poseže po konkretnemu izrazu, ki te v zvezi z mirnim ozadjem strese do mozga: »Le z eno mislijo sem šla v postelj h kralju« (Agripina izpoved). Kadar se spozabi gola strast, se vsa harmonična kadenca aleksandrinca pretrga s kričečim prozaiizmom, kakor da je pni tulila sredi lepega koncerta ranjena .zver. N. pr. j Kaj to Narcis? Izgubi i sem srce!« Sicer pa je že Voltaire povedal glavno besedo o Racinovem slogu, ko je razglabljal o razliki med umetnjakarjem in umetnikom, rekoč: »Prvi razkazuje svojo umetnost, drugi jo skriva: veliko pravilo, ki sta se vselej ravnala po njem Moliere in Racine.« — 164 — BRITANIK tragedija nemih mask Zanimivo je, koliko stoletij se včasih ponavlja zmota v pojjmovanju neke umetnine. Ludovika XIV. je n. pr. Racine prepričal z naslovom, da je njegova umetnina tragedija galantno (zaljubljene dvojice; po prvem neuspehu v Hotel de Bourgogne reši kradi) Britanika na dvor in diktira občudovanje Versaillesu Fontainebleauja Chantillyju, St.-Germainu. Skoraj stoletje poizneje pravi Voltaire o Britaniku: »Čarobnost stila terja vso pohvalo, čeprav je konflikt zelo neznaten in vzbuja malce hladen konec samo ogorčenje! Tudi Stendhalu Je v romantičnem boju proti klasikom Racinova tragedija Bri-tanika le oslepilo lepih verzov, ki ovijajo malo topoglavega in mailo sladkobnega Britanika«. Danes se nam ne kaže mnogo muditi ob iskanju pravega konflikta. Racine sata je opomnil v predgovoru, da je Britanik 'tragedija porajajočega se nestvora. Nerona. Konflikt v Britaniku je boj med propadajočo Agripino in vstajajočim Neronom, dvema pretendentoma na absolutno olblast. Britanik? Slučajen kamen spotike, priložnost, da se oblastnika spopadeta. Malo razširjena epizoda, Švedi pramen, vpleten v temo glavnega vozla. Tudi o Racinovem nedosežnem poznanju človeka in slikarju karakterjev ne bom mnogo govorila; v Franciji čivkajo že vrabci po strehah, da so n|jeni najjvečji psihologi: Racine, Stendhal in Proust. Neronova vodilna sila je upor proti Agriipini. Narcis ga ne pridolbi za umor braita s item, ko ga poziva k sovraštvu do tekmeca v ljulbezni, temveč edinole z očitkom, da je znova zapadel pod vpliv Agripine. Neron je komaj dorasel otrok in kot tak naiven in hudoben, hinaivtski in lahkoveren. Kot otrok sadistično uživa nad mukami svoje žrtve Julije, in te muke mu vzbujajo še večje poželenje po njej. Bodoči literat Neron se naslaja predvsem Lmaginati.vno, uživa v opisovanju in skorajda v slikanju. Le en citat, — prvi Neronov nastop: Neron: Kaj to Narcis? Izgiubil sem srce. Narcis: Kaj? Neron: Da, nocoj, toda za zmer. Vzdihujem, ker ljubim Junijo, ne, obožujem. Narcis: Vi Junijo? Neron: Nocoj me čudna sla je gnala gledat, ko je sem prišla. V nebo uprto, solzno, tožno lice sijalo je skoz kopja in plamenice preprosta, lepa, vsa omamljena kot lepotica, iz spanja vzdramljena. Ne vem, je ta naravnost to molčanje, so sence, plamenice in kričanje, pogledi divjih roparjev srepi povečali milino nje oči. Nalj bo, kar če: zavizeto- sem jo gledal in molčal, ker mi glas — je odpovedal V osuplosti sem dolgo stal vkopan, da mirno je lahko odšla v svoj stan. Jaz stopim v svojo sobo, a na samem podobo nje zaman poditi jamem. Bila je z mano, ko da z njo kramljam, Djiuibeč še jok, ki kriv sem gai bil sam, sem prosil jo — prepozno — odpuščanja, ji zdajj grozil, zdaj vzdihal od kesanja. Dobesedno’: Ljubil sem vise do solz, ki sem jim ukazoval, naj lijo. Impresivni umetnik Neron po raznih nasvetih trikrat koleba pred bratomorom, ko pa ga zaukaže in odigra pripravljeni prizor do konca in ko izve za Junijin umik med vestalke, se m« živci zlomijo, polasti se ga fizičen strah nad storjenim dejanjem in osupel odtava v opustošeno praznoto. Agripina je po dolgih letih absolutnega vladanja pretkan politik* ko ima vselej — in za vse bodoče primere pripravljeni — dve železi v ognju. Z Britanikom izigrava Nerona in z Neronom bo eventualno izigravala Britanika. Oba sta v njeni oblasta-; obema veže roke s krvavimi uslugami, ki jih opravlja »zanju«. Vsa njena ofalastiželjnost pa je specifično ženska, preprosto sama sebi namen. Agripina je oblastiželjna kakor je druga koketna; uživa v vsemogoči oblasiti. — In vendar, kako bedna mati je; samica, ki instinktiv- — 165 — no zahteva mladiča zase; ljjubosiumna na Ju ni j o, na svetovalce, na vse, kar obdaja Nerona. Kako bedno nasede in kako se raizveseli izvite Neronove obljube; kako hiti klepetavo se bahat pred Juuijo s svojo zmago v hipu, ko visi vemo1, da je dokončno poražena. Ko pa spozna svoij poraz, jo ■— kakor pogosto ženske — na/v,da maščevalno, jasnovidno sovraštvo, ki prekolne svoijega sovražnika s tako silo, da ga uroči: njeno prekletstvo se bo natanko uresničilo. Enako svojske in žive so ostale figure. A Racinu gre za nekaj več: pokazati pečat, ki ga je vsem vtisnil absolutni dvor. Dvor, kjer se vse zapleta v lažne situacije, namigavanja, lažna priznanja in molk. Kjer je beseda maska za pravi namen, in kjer govoriš zato, da utegneš za hip zasačiti pravo lice sobesednika, ki molči1. Kjer vse antene drhte v tesnoibnam vzdušju prežeče nevarnosti. Spomnimo se slavnega prizora, ko skuša Agripina v dolgi pripovedi o svojih zfočinih pregovoriti Nerona, naij ji vrne izgubljeno oblast (IV, 21.). Svoj najhujši umor — umor Klaivdilja — nakaže z molkom. O svojem namenu — dobiti nazaj svoje drugo železo, Britanika in svojo tekmico Junijo, — molči. Še več: ko ijo molčeči Neron spregleda in oponese v črno: »Da boste vojski tekmeca poslali ije glas vojaške tabore zajel, vzkipi Agripine: »Jaiz njemu prestal? Kdo bi to verjel? O nahvaležnik! Kaj bi z njim počela? Na njega dvoru kakšno čast imela?« Agripina si torej izbere malsfco, ki je njej najbolj podobna. Cinično razgali svoj lasmi cinizem in se razgali, da se more zakriti. — A kaij je njen poglavitni namen? Vsi vemo, da ji tu ne gre ie za zopetno usuž rejenje Nerona, temveč da se je v njej dvignila incestna mati, ki je zaljubljena v svojega sina. Šele s to iraizlago dobi ves njen dolgi goivor svojo zadnjo tezo: konvecionaflne besede naij zamolče najiskrivnejšo željo. Predstava Britanika 1. 1946 iv Gotmždie franfaise je to režisersko jasno podčrtala. A tudi Neron, ki je naivnejši in manj rafiniran od Agripine, je vreden sin svoje matere. Kako koleba pred odločitivijo? Kakor hitro miu je Agripina izvila obljubo sprave z Britanikom, izijavi Nar cisti: — i»Olbjel bom tekmeca, da ga strem! (IV, 3.) A vendar ga hkrati že resnično mika sprava z njim, kar vidimo’ iz vseh njegovih prejšnjih besed. Vsa satanska odločnost, ki jo v citiranem stavku bruhne v lice Narcisu, je le maska, ki jo bo pošteni Bur iztflgal, da si iz/vije novo obljubo. Toda ko po njej najavi Neron Naircisu: »Dovolj, Narcis, skrbi sem res vesel, a za naprej bi trud vam rad odvzel.« že koleba, še preden je izrekel dokončno zatrdilo. Tako je pri vseh treh prizorih, rekla bi, par taktov zamude med Neronovo mislijo in besedo. Beseda mu nikdar ne izraža sočasne misli, temiveč obsodbo skrite misli in nekak zadnji poskus, da je ne bi formuliral v zavest.. Ne vem, če zna kak moderen dramski pisec izraziti tako tanke 'in zamaskirane psihološke nianse — s tako preprostim sredstvom. Še en Racinov dramaturški pri/jem, da vidimo moč Neronove maske in molka. Mislim na slavni prizor izza zavese (11, 3) nepričakovani Neronov domislek, ko zagrozi Juniji, da mora odbiti Britanika v pomenku na samem. Sodobniki so očitali Racinu, da je spravil Nerona za zaveso v komičen položaj. Racine, ki se je vselej največ naučil od svojih sovražnikov —, čudno, Racina ta očitek izjemoma ni prizadel. Saj je skoraj: povsod ponavljal paradoksalno uporabo komedijske tehnike za skrajno zvečanje dramatične napetosti. Ko mora ljubeča Juniija izjaviti ljubečemu Britaniku na samem v lice — ne le, da ga ne lljiubi več, temiveč izzvati tudi njegovo’ sovraštvo — vse pod težo Neronovega skritega pogleda, ki nemo bolšči vanjo izza zavese, ustvari ta moment — sam po sebi resda komičen — nekalj hipov skoraj nevzdržno krutega ozračja. Sartrovi prikazi mučenja na — 166 — odru so proti tem hipom zabava. Nečio-vežlko skrita toplina Junijinega čustva prod. našimi očmi — je laž zapovedana, hkrati, njen brezmočen ogenj pod ledeno masko — vse tp so sredi tragedije laži nenadoma presenetljivi učinki: hipoma, pred našimli očmli — je laž zapovedan-. Pri vsem je glavna oseba prizora zopet nema in skrita ter vodi igro le s pogledom, ki ga ne vidimo: protagonkost je nevidni pogled. Tudi igra je nema: nemi Neron je obsodil Junijo v neimi girozi: »Poslušal vaj« skrit bom tu v bližini.« Talka je moč tnaske v tragediji absolutističnega dvora: masko nosi Agripina, nosi jo Neron; pošteni Bur je pred Agripino v položaju, da ga celo ona ne more prepoznati; Narcis sprejema zaupanje, ki ga izdaja; Botanik in Junija nista gospodarja lastnih obrazov; in cello Bri-tamikova smrt, ki nosi masko prijateljske sprarve, se odigra pred gledalci, med katerimi ni nikogar brez naličja. V taki drami ni beseda priča ali pojasnilo dejanja, temveč njegova pretveza ali alibi. Tudi zato ima Racinova beseda tako izjemno moč. SHAKESPEAROV ANTIPOD .Racine se je popolnoma zavedal, da prinaša s svojo tragedijo edinstven tip. Zato toliko predgovorov k vsaki. To niso le osebni napadi Corneilla, pionirja kla* sične tragedije. Ne, to je svojstven estetski manifest, ki ga danes lahko krstimo za realističen manifest tragedije 17. stoletja. Romantičnega Corneilla pravila utesnjujejo. Z največjim naporom se trudi, kako naj verjetno zaplete umor, maščevanje, poroko in bitko v dogajanje enega dne. Disciplinirani, k objektivnosti težeči Racine sprejme pravila kot rešitev za svoje prebujno notranje vrenje. Zblaznel bi ali poginil, če bi ne našel klasične možnosti maksimalnega izločanja in izbora. Videli smo ju v njegovem literarnem stilu. Kaikšno pot ubira Racine v gradnji svoijih tragedij? Izločanje in izlbor sta rmu blažilo, s ka- terim se osvobaja vseh pez svojega protislovnega, dvorjanskega življenja. — »Ustvariti nekaj iz niič«, ponavlja v predgovorih kakor refrain. Temni in zapleteni dvor, ki ga opisuje Tacit, je Racinu na|jbliilžji, saj se sam zapleta v sličnem vozlu. Vanj mora poseči. Toda najti mora trenutek, ki kakor v eksploziji »pustoši vso okolico. Z lučjo, ki je jasna in nagla kakor blisk, da se bo zasvetilo vise do obzorja. V enem dnevu, z enim saimim upomom v kraljestvu, ki v. zgodovini najbolij slavi po umorih, uspe Racinu z genialnim obvladanjem skrajšave skoncentrirati pred gledalcem vso dolgoletno grozo imperija. Tudi Shaikespeare oživlja na odru zgodovino krvavega dvora. 'Toda Shakespeare gradi svolje drame nekako čudno muhavo, po svojskih, svobodnih zakonih. O -zločinih angleškega dvora sestavi nekak tragičen katalog, potem pa nebrižno spremlja gledalce iz palače v ječo, z bojišča na iavne trge, od zarote k obglavljenju in pogrebom. A glavna odlika je ta: njegov nebrižni ogled dekorjev in ovinkov zgodovine se nikdar ne oddalji od velike ceste, in ko smo se pomudili pri ljubezenskih scenah, javnih govorih in pijanih morilcih, nismo pozabili niti za hip na glavno stvar, za katero »gre«. Shakespeare sprejme v svo(jo dramo domala vse. Racine domala vse izvrže. Shakespearova maščevalnost ali1 pravica ali ne vem kateri demon zasledujejo in po-kose v treh urah predstave cele armade in generacije. Racinov ogenj žge le v osrednji točki, kamor nam je edino pripet pogled. Toda odtod razsvetli preteklost in bodočnost v istem obsegu kalkor Shakespearov genij. Kaj nam mar Britanik? Kaj Junija? Toda, ko Obsojeni (junak umre, se prava drama šele pričenja. Ne prešine nas groza konca, temveč groza začejtlka. Umor Britanika zbledi pred vsemi bodočimi umori, katerim odpira fot. Tragedija »Britanika« ni smrt Britanika, temveč rojstvo 'Nerona — odtod strahota vsakega vzgiba, vsake besede. V slehernem trenutku je klica bodočnosti. — 167 — Baron Naletel — St. Sever v Linhartovem, »Matičku« Tudi Agripina ni le Neronova glaivna nasprotnica, ki jo hoče Neron zlomiti, ko udari Britanilka. Agripina je Neronova živa vest, ki ga bo preklela in uročila. Medtem ko je epizodična figura Britani-ka padla nevidno za kulisami, daleč od prizorišča, osvetli Agripina živega Nerona in dopolni njegovo vlogo. Ves čas pa smo Jo hlkrati gledali kot živo pričo preteklosti, glas dolgoletne ablastiželljnosti in zločinov, ki so ustvarili Nerona in ki mu skušajo hoditi pre- pozno na pot. Dolga vrsta let, vsi podtalni elementi drame štiriindvajsetih ur zlijejo vse usedline preteklosti. Z Agri-pino, ki pričuje o preteklosti in kliče v prihodnost, se spremeni kratki dan Bri-tanikove smrti v zbiralno točko in križišče mnogih let. Tako obvlada Racinov genij pravilo enotnosti časa s prijemom, ki se smeje Corneillevemu kopičenju neverjetnosti in pove z verjetnim in resničnim dogodkom toliko kakor Shakespeare. Tako Racinov gledalec ni negiben v nepremičnem času, temveč se iz središča časa, ki nosi usedline preteklosti in kali bodočnosti zagib-Ije po velikih razdobjih zgodovine z enako svobodo kakor Shakespearov. »Racine izmeče iz svo(je drame domala vse«, sem dejala. Isto velja tudi za njegovo prizorišče. Predstava, ki nam jo nudi »iz niča«, je skorajda predstava golih duševnosti vsa običajna odrska mehanika kot ugrabljena, uboji, mučerija in umori — so mu ceneni odrski učinki. Vsi zunanji dogodki Britanika se odvijajo za gledalca nevidno. Junijo so ugrabili Neronovi vojaki preden se je dvignil zastor. Britanik umre v oddaljeni dvorani in v trenutku njegove smrti je na odru samo Junija z vzklikom: »Na pomoč!« Narcisa ubijejo daleč od cesareke palače, na nevidnem javnem trgu. Vse se godi za kulisami, ali bolje: običajna scenska perspektiva je obrnjena. Kulise drame stoje'na odru, le te zanimajo Racina. Intrige, tajnosti, spletke, laži, to je mehanika, ki giblje Racinove nemo motreče se figuire, — vse dokler ne odhajajo živeti in umirati — za oder. Tu jih slednjič lahko naša fantazija razgibava z isto /vobodo kakor Shakespearova, morda celo z večjo. Dokaz: medtem ko so zamenjali Shakespearove čarobne napise »gozd«, »ječa«, »morje« pobarvani papirji, je Racine suvereno ohranil svojo edino in edistveno dekoracijo, ki jo je namenil tudi Shakespeare kot edino za svoje drame: besedo. Želite sklep? Ljubitelji Shakespeara, spoznavajte Racina. — 168 — I OSEBE V BRITANIKU »Moja tragedija je Britanikova smrt in Agripinina nesreča.« Agripina je torej poleg Nerona glavna oseba drame. Ne da bi zmanjševal pokvarjenost Klavdijeve vdove, ki bi žalila sodobnike in kazala Nerona manj odvratnega, je Racine pokazal v njej predvsem mater in častihlepnico. Materinska ljubezen in častihlepje sta storila vse, da bi zagotovila mlademu princu cesarstvo. Ti dve čustvi pa sta zašli v spor, ko je inteligentna, a ponosna in občutljiva žena videla, da se ji sin odmika in postaja samostojen. V medsebojnem odnosu teh dveh čustev je ves ti jen značaj. Neron je »nastajajoča pošast«. Vzgojitelji so se mučili, da bi ga vzgojili v kreposti. Krepost pa ne bo mogla zaustavili prve ljubezenske strasti in predvsem ne mikavnosti občutja oseb- ne moči, ki oživlja kruto, hinavsko, za laskanje občutljivo naravo, nagnjeno k pretvarjanju. Razvoj od dobrega k zlu v Neronovi duši je glavna vsebina drame. To je še občutneje poudarjeno v nasprotju med' Burom in Narcisom, ki simbolizirata dobro in zlo v Neronu. Ta dva sta več kot samo simbola, sta živi in dramatični osebi. Bur je pošten in odkrit vojak, Narcis pa bister in brezvesten dvorjan. Posebno pa je Racine z Narcisom na splošno medlo figuro zaupnika, ustvaril nenavadno podobo. Junija in Britanik, edina svetla točka te temne slike, sta zaročenca, čista in nepokvarjena, pogumna do heroizma. »Britanik« je od krstne predstave 1680.1. do 1932 bil uprizorjen 850-krat v Comedie Frangaise in je še zdaj v njenem repertoarju. Linhartov »Matiček« — scena (ing. arch. Molka) — 169 — Ob proslavi 60-letnice nekdanjega Dež. gledališča PROSLAVA 60-LETNICE GLEDALIŠČA V LJUBLJANI V zgodovini slovenskega gledališča so bile gledališke proslave skoraj vedno nekaj posebnega. Zaradi raznih naključij in naših navad pa niso praznovali desetletnice (1902) in ne dvajsetletnice (1912) otvoritve gledališča 1892, ker so malo pred tem 1900 praznovali 1000. predstavo Dramatičnega društva in takisto 1910 2000. predstavo, medtem ko je gledališče 1912 proslavilo rajši 50-letnico ustanovitve ljubljanske Čitalnice kot matice slovenskih društev, iz katere je izšlo tudi Dramatično društvo. Petdesetletnica ustanovitve Dramatičnega društva pa ie bila zavita v temo prve svetovne vojne, tako da je bilo možno še leta 1922 prezreti tridesetlenico otvoritve nekdanjega deželnega gledališča, štiridesetletnico 1932 pa proslaviti v skrčenem obsegu kot praznik slovenske opere. Za šestdesetletnico gledališča je bilo treba prvotni načrt omejiti in prosla- vo porazdeliti. Kot uvod v pomembno obletnico je bil 29. novembra 1952 odprt Slovenski gledališki muzej v Ljubljani. Drama si je izbrala za proslavo 6. marec 1953 z novo uprizoritvijo Linhartovega »Matička«. Predstava se je začela z državno himmo, ki jo ije občinstvo poslušalo stoje. Na odprtem odru so se nato zbrali člani dramskega osebja in sprejeli v svojo sredino nekdanji članici slovenskega gledališča Avgusto Cerarjevo-Danilovo in Marijo Nachtigallovo-Slavčevo, ki sta od nekdanjega osebja še živi dočakali šestdesetletnico. V okviru kratke proslave je govoril slavnostni govor dramaturg dr. Bratko Kreft (govor so objavili »Naši razgledi«), nakar so bili požrtvovalni člani Drame z obema naj starejšima slovenskima igralkama manifestativno pozdravljam po navzočem občinstvu. Kratka proslava je nosila v danih okolnostih in možnostih izraz intimnosti. — 170 — IZ ELSINORJA V LOVRIJENAC Poročilo o nenavadni predstavi »Hamleta«, tki jo je uprizorite olb dalmatinski obali Narodno gledališče Jugoslavije. Julietta Decrens Lansko poletje je Narodno gledališče Jugoslavije, da bi privabilo turiste na dalmatinsko oibalo, uprizorilo vrsto predstav na prostem v lepem srednjeveškem Dubrovniku. Vse mesto is svojimi pol-gotskimii, polrenesančniimi palačami, z malimi urgi, vodnjaki, nasipi, ječami in zvoniki, daje tako popoln vtis odrske scene, da bi bilo težko najici igro, ki bi je tu ne mogli uprizoriti. Shakespearove tragedije in komedije se dajo zlahka postaviti med slikovito arhitekturo palač. Za Haimleta niso mogli naljti primernejšega prizorišča, kakršno je na pečinah •trdnjave Lovrijenac, neosvojljivega gradu, ki se dviga v treh ploščadah okoli 50 m nad Jadranom. Načrt ije zorel in po dveh letih študija je bila nesmrtna elizabetinska mojstrovina 'uprizorjena z izbranimi igralci beograjskega in zagrebškega gledališča. Za angleške študente Shakespeara, ki tso navajeni tradicionalnih predstav v Stiratfordlu in v Old-Vicu, je bilo to gotovo nekaj novega. Režiser dr. Marko Fotez je opozoril publiko, da ni ilmel namena narediti iz Hamleta konvencionalnega sanjača, temveč človeka iz krvi in mesa iz viharne dobe, značaj z vsemi shakespeairskimi strastmi in napakami. Ali naj to pomeni, da so angleški Hamleti sanjači? Ne! Angleški Hamleti so hipohondri, nezadovoljni s seboj in svetom. Njihova melanholija napoveduje še pred nastopom Duiha neko nepričakovano grozo, njihovo razpoloženje obvladujeta in določata dve težki senci: zaničevanje strica in strašna naloga maščevati očeta. To meji skoraj že na obsedenost. Velimir Mairičič pa je bil dinamičen Hamlet, presenetljivo mlad in energičen, trpeč, le tu pa tam melanholičen. Njegovo vedenje je bilo plemenito, reakcije živahne, gibanje harmonično. Zdelo se je, da ga norost, ki jo je simuliral, do neke mere zabava. Lahkota, s katero je prehajal iz duševne zmedenosti v veselo dobrohotnost, je zanikala sleherno teorijo o obsedenosti. Maričičevega Haimleta ni težila prikrita in zločinska pokvarjenost danskega dvora. Bil je mladenič, ki ni hotel pozabiti Klavdijevih nizkotnosti in ki je intenzivno živel v sedanjosti. Prej je presojal kot sanjaril, več se je šalil, kot zabavljal, maščevanje pa je pripravljal brez naglice in sM>ostL Prej je bil potrpežljiv sodnik, ki zbira dokaze za krivdo, preden udari, kot pa neodločen mladenič. Morda je tej interpretaciji pripisati, da se je zdela scena med Hamletolm in Duhom pretirana. Ko mu ta odkriva strahotnega morillca, pade Maričic v deliriju od strahu na 'tla, tako da posluša strašno pripovedovanje viseč z glavo in rameni nad prepadom. To ni bilo brez plastične lepote in je napravilo močan vtis na gledalce. Bilo je presenetljivo. Tradicionalno igranje angleškega Hamleta v tej sceni, ko stoji otopel od' groze, tesnoben, z zadržanim ogorčenjem, se zdi resničnejše. Alj ni v tem vsa razlika med severnim in Jjiužnim temperamentom? V življenju južnega Hamleta je Duh samo epizoda. Pokojni kralj (je naročil princu, naj spremeni način svojega življenja, ne da bi nuijno moral spremeniti svojo osebnost. Severni Hamlet pa nosi po srečanju z Duholm neizbrisen pečat sovraštva in trpljenja. Ves je spremenjen, težko se trga iz duševne potrtosti, da bi izpolnil svojo naloigo. Ofelija je bila popolna. Na angleškem odru je često neokusna zaradi pretirane ponižnosti. Pokorščina očetu prevlada bolečino. Marija Grnolbori je bila trpeča in nežna Ofelija, zalo bliziu interpretacije v filmu Lawrenca Oliviera. Ta film je bil predvajan v Jugoslaviji in je verjetno vpliva! na igro. Blaženka Katalinifc kot Hamletova mati je preveč in prevečkrat jokali. Tu bi se dalo razpravljati o na-paični interpretaciji. Kraljica v igri (mišnica), ko zapusti spečega kralja, ne bi smela biti na pol skrita za kuliso priča umora. To pokvari karakteristiko, ker — 171 — nakaže, 9. — Hiirsohfeld, Taikštna je prava, str. 381. — MP 1931/32: Ro st and, Vest, str. 26. — Be-govič, Brez tretjega, str. 28. — Golar, Dve nevesti, str. 28. — Popovič, Kir Janja, str. 60. — Reim/uind, Zapravljivec, str. 60. — Lablanc-Groisset, Ar-sene Lupin, str. 61. — Golia, Jurček, str. 92. — Podor, Revna kot cerkvena miš, str. 92. — Shaw, Zdravnik na razpotju, sitr. 124. — Molnatr, Nekdo, str. 125. — Miloševič, Jubilej, str. 157. Shakespeare, Kar hočete, str. 188. — Katajev, Kvadraltura kroga, str. 218. — Krleža, Leda, str. 189. — Sophokles, Kralj Oidipius, sitr. 252. — Pagraol, Marij, str. 254. — »Slehernik« in »Sen kresne noči« na prostem, str. 349. — MP 1932/33: Conners, Roksi, str. 123. — Dostojevski, Zloč.n in kazen, str. 124. — O Neill, Strast pod bresti, str. 125. — Ibsen, Gospa Inger na Oestrotu, str. 159. — SBT 1933: Vfallfried, Maksel, štev. 6; Nicodemi, Scampolo, štev. 7; Cankarjev »Kralj na Betajnovi« v beograjskem Narodnem gledališču, štev. 8. -— SBT 1934: Golar, Vdova Rošlinka, štev. 3. — MP 1935/36: Begovuč, Med včeraj in jutri, str. 30. — Gledališka poročila o predstavah SNG v Trstu: Cankarjev večer v SNG. v Trstu (LT 17. 5. 1946). — »Tuje dete« v Ajdovščini (PD 8. 10. 1946). — Nušič, Pokojnik (Ra 1947, str. 326). — Knittel, V.a mala CPD 18. 6. in 10. 7. 1947 ter Ra 1947, str. 381). — Kulturna prireditev v Koprivi, Moliere, Namišljeni bolnik (PD 24. 7. 1947). O Neill, Ana Chit stie (PD 20. 1. in 20. 3. 194« ter Ra 1948, str. 82). —- Cankar, Kralj na Betajnovi (PD 21. 1. 1948 in Ra- 1948, str. 80). — Goldoni, Primorske zdrahe (Ra 1948, str. 83). — Moliere, Skopuh (PD 29. 5. 1948 in Ra 1948, str. 241). — Kranjec, Pot do zločina (PD 3. 7. 1948 in Ra 1948, str. 317). — »Deseti brat« v prezasedbah (PD 15. 7. 1948). — Shakespeare, Kar hočete (PD 6. 11. 1948 'n Ra 1948, str. 529). — Gogolj, Ženitev (PD 20. 11. 1948 in Ra 1948, str. 352). — Cankar, Hlapci (PD 21. 12. 1948 in - 178 — Ra 1949, str. 30). — Galsworthy, Srebrna tobačnica (PD 6. 3. 1949 in Ra 1949, str. 135). — D‘Usseau - Gow, Globoko so korenine (PD 10. 4. 1949 in Ra 1941, str. 234). — Pucova, Ogenj in pepel (PD 7. 6. 1949 in Ra 1949, str. 328). — Goldoni:, Mirandolina (PD 17. 7. in 17. 9. 1949 ter Ra 1949, str. 415). — Ostrovski, Donosna služba (PD 13. 11. 1949 in Ra 1949, str. 545). — Golia, Sneguljčica (Ra 1949, str. 547). — Nušič, Sumljiva oseba (Ra 1950, str. 81). — Hellman, Kobilice (PD 12. 3. 1950 Cn Ra 1950, str. 135). — Gostovanje SNG v Sloveniji (PD 16, 19, in 27. 4. 1950). — Moliere, Tartuffe (PD 21. 5. 1950 in Ra 1950, str. 283). — Kreft, Veleizdajalec (PD 1. 7. 1950 m Ra 1950, str. 377). — Goldoni, Primorske zdrahe (PD 23. 7. 1950 in Ra 1950, str. 427). — Božič, Umik (PD 27. 10. 1950 in Ra 1950, str. 479). — Finžgar, Razvalina S.vljenja (PD 22. 12. 1950 in Ra 1951, str. 38). — Gogolj, Revizor (PD 6. 3. 1951 in Ra 1951, str. 93). — Cankar, Za narodov blagor (PD 24. 4. 1951 in Ra 1951, str. 188). — Shaw, Obrt gospe Warrenove (PD Z5. 5. 1951 in Ra 1951, str. 239). — Moliere, Namišljeni bolnik (PD 9. 6. 1951 in Ra 1951, str. 288). — Kreft, Celjski grofje (PD 17. 7. 1951 in Ra 1951, str. 382). — Krleža, Gospoda Glemba-jevi (PD 17. 10. 1951). — Gorinšek -Roš, Desetnica Alenčica (PD 27. 10. 1951). — Nušf.č, Gospa ministrica (PD 11. 12. 1951). — Krleža, V agoniji (PD 3. 1. 1951). — Schurek, Pesem s ceste (PD 27. 1. 1952). — Schojiherr, Satan v ženski (PD 22. 1. 1952). — O dveh premierah SNG — Schurek, Schonherr (Ra 1952, str. 94). — Goetz, Dedinja (PD 20. 3. 1952). — Golia, Jurček (JPD 28. 3. 1952). — Držič, Dundo Maroje (PD 22. 4. 1952). — Ibsen, Nora (PD 13. 6. 1952 in Ra 1952, str. 379). — Shakespeare, Romeo f.n Julija (PD 3. 8. 1952 in Ra 1952, str. 425). — Gostovanje SNG v Jugoslaviji (PD 1, 2, 4, 11. 1952). — Kreft, Celjski grofije (PD 23. 11. 1952). — Budak, Metež (PD 18. 12. 1952). — Gledališka poročila o gostovanjih raznih italijanskih in drugih gledaliških družb v Trstu: PD 1948: Anouilh, Popotnik brez prtljage 15. 5. — Shakespeare, Macbeth 16. 5. — Sheldo, Roman 14. 10. — Nicodemi, Senca 14. 10. — Cocteau, Stričniki 16. 10. — »Milijonarski Neapel« in »Ti strahovi« 27. 10. — »Filumene Marturam« 2. 11. — PD 1949: Goldoni, Svojevrsten dogodek 2. 4. — Calvino, Stolp nad kurnl.kom 6. 4. —-Wallace, Človek, ki si ni menjal imena 7. 4. — O* Neill, Cesar Jones 9. 4. — Rice, Dekle, ki sanja 4. 5. — Kesserling, Arzenik in stare čipke 4. 5. — Praga, Idealna soproga 13. 5. — 0‘Neill, Črnina se Elektri poda 13. 5. — Giovaninetti, Prepad 14. 5. — Bompiani, Albertina 17. 5. — Beer f.n Verneuil, Vlak v Benetke 21. 5. — Van Druten, Glas grlice 21. 5. — Roger, Mož se ne šteje 27. 5. — De Filippo, Gospodova njiva 14. 6. — De Filippo in Mascara, Tisti dnevt 14. 6. — PD 1950: Shaw, Nemogoči zaročenci 8. 3. — Possenti, Ti nas hočejo 8. 3. — De Letraz, Eno noč v vašli hiši, gospa! 10. 3. — Somerset - Maugham, Carol ali Nedosegljivo 10. 3. — Shakespeare, Kar hočete (Gost. »Old Vic«) 25. 6. — Salacrou, Tak kot vsi 11.10 — Casone, Drevesa umirajo stoje 18. 3. — Vergani, Prva ljubezen 21. 3. — Medalje starih gospa 21. 3. — PD 1951 D’Annunzio, Jorijeva hči. 16. 6. — PD 1952: Pirandello, Od enega ali odi nikogar 4. 3. — Bernard - Luc, Filemonov kompleks 6. 3. — Eshil, Aganemnon 15. 3, — Deval, ... ta večer v Sarman-kandu 19. 3. — Shaw, Cezar in Kleopatra 22. 3. — Shakespeare, Hamlet 26. 3. — Pirandello, Sest oseb išče avtorja 26. 3. — Colantuoni, Havanska cigara 29. 3. — Cenzatto, Prepustite to ženam 30. 3. — Dello Šesto, Rodni zrak 1.4.— Manzani, Mrtvi ne plačujejo davkov 2. 4. — Gi.innini, Kraljev povratek 3.4. O slovenskih igralcih: Iz razgovora s slovensko igralko (Saričevo), LT 26. 10. 1946. — Dva zaslužna jubileja (Le- — 179 — var, Cesar), PD 4. 2. 1947. — Pogovor z Angelo Rakarjevo, GLT 1949-50, štev. 1. — 40-letnica umetniškega delovanja Angele Rakarjeve, PD 9. 11. 1949, Ra 1949, str. 568 in GLT 1952-53 štev. 1. — Gostovanje Angelce Sancinove v ljubljanski Drami »Globoko so (korenine« GLT 1949-50 štev. 4. —1 Milan Košič, LT 17. 11. 1950. — Igralka Nada Gabr*-jelčičeva (Portretna skica), GLT 1950-51 štev. 6 in Ra 1951, str. 181. — Književni oceni: Grum, Dogodek v mestu Gogi, MP 1929-30, str. 180. — Kreft, Kreature, Ra 1948, str. 471. — Razni članki: Problem slovenske komedije, GLLjD 1945-46, štev. 2. — Potreba po prosveti LT 25. 7. 1946. — Velik uspeh dramskega tečaja PD 16. 10. 1946. — Železni zastor se je dvignil (gostovanje Leninskega komsomola v Ljubljani;) LT 19. 10. 1946. — Velik kulturni dogodek na Reki (otvoritev gledališča) LT 26. 10. 1946. — Težave in napori našega gledališča (Iz razgovora z M. Sancinom) LT 1. 11. 1946. — (Tržaški) Gledališki list v novi sezoni PD 15. 12. 1946. — Nova slov. opera (Švara, Veronika Deseniška) PD 31. 12. 1946. — Oton Zupančič, glasnik življenjske sile in pozitivnih vrednot, PD 26. 1. 1947. — Festival v Pragi, PD 28. 8. 1947 in naprej. — Slavnostna kulturna prireditev Antifašistične slovensko- italijanske ženske zveze (plesi, recitacije), PD 10. 3. 1947. — Gostovanje ljubljanske Drame v Kopru, PD 27. in 28. 5. 1949. — Govor ob komemoraciji, za Otonom Zupančičem v Skednju, PD 2. 7. 1949. — O poročanju, recenziji in kritiki (prispevek k diskusiji o ocenjevanju naših kulturnih prireditev) PD 20. 22. in 23. 5. 1951. — Poklicni odri v mnogih slovenskih mestih PD 27. 2. 1952. — Tržaška pisma LD 16. in 27. 10. ter 10. 11. 1951; SP 6. 12. 1951. — Tržaško gledališko pismo SP 31. 8. 1952. — Pismo liz Trsta SP 16. 12. 1952. — Razgovori: Kratek razgovor z avtorjem Lopeza (Borko), Jutro 24. 9. 1932. —■ Kaj pravi avtor o svojem »Lopezu« (Lipah), GLLjD 1932-33, št. 4. — Pogovor z Vladimirjem Bartolom (Žagar), MP 1931-32, str. 321. — O recitaciji v Umetniškem klutbu, SN 14. 3. 1940. — Bartol o literarni tvornosti na Tržaškem, PD 4. 2. 1951. — Bibliografija sega do konca 1. 1952. Kratice: GLLjD — Gledališki list SNG v Ljubljani, dramska izdaja. GLT — Gledališki list SNG v Trstu. LD — Ljubljanski dnevnik. LT — Ljudski tednik. MP —■ Modra ptica. PD — Primorski dnevnik. SBT — Slovenski beograjski tedr.ik. SP — Slovenski poročevalec. Ra — (tržaški) Razgledi. GLEDALIŠKA KRONIKA Problem novega dramskega gledališča v Zagrebu. Ko smo v Ljubljani po koncu prve svetovne vojne rešili vprašanje stavb Narodnega gledališča tako, da je začela opera uprizarjati glasbene predstave z baletom v stari stavbi Deželnega gledališča, drama pa se je preselila v stavbo v Gradišču, se je zdelo, da je to bila idealna rešitev. Cas in naraščanje prebivalstva v mestu sta prinesla s seboj, da sta že tudi ti dve hiši premajhni. Toda ne glede na to sta med obema vojnama tudi Narodni gledališči v Beogradu in Zagrebu stremeli za tem, da bi mogli igrati v dveh hišah, kar jima je počasi uspelo. V Zagrebu so sicer igrali v dveh hišah, toda kljub temu sta našli v Velikem kaza-lištu (nekdanje Hrvatsko zemaljsko kazaliište) prostor i opera 1 drama. Deloma je to dejstvo oviralo boljši razvoj drame. Pri pravkaršnjih dogodkih v zagrebškem gledališču, ki jih listi označujejo kot »krizo« v drami Hrv. narodnega gledališča, se je celo pokazalo, da ena stavba za dramo in opero v Zagrebu tako moč- — 180 — no ovira razvoj drame, da označujejo skupno hišo kot docela neprikladmo za dramo, posebno še, ker so opazil.i, da je morala pri denarnih kreditih ostati drama večkrat zunaj svojih potreb, skratka da je bila zapostavlja-na. V tem smislu je nastopil tudi znani hrvaški režiser Tito Strozzi in se izjavil za novo sta vibo za dramske predstave. Dogodki pa so se začeli prehitevati in kmalu je skupina hrvaških gledaliških in drugih kultur-nh delavcev predlagala Svetu za prosveto v Zagrebu, da se ustanovi novo, s-amostojno dramsko gledališče. Ta predlog so podpisali mnogokateri hrvaški gledališčniki — med njimi upravnik zagrebškega gledališča Marijan Matkovič, — dasi so bili idejni začetniki akcije nekateri mlajši režiserji in igralci. Pri razpravi, ki se je nato razvila v listih, se je pokazalo, da gre pri tem za mnogo tehtnejše zadeve, kot pa je samo omogočitev novih gledaliških prostorov zagrebški Drami. Po mnenju predsednika Društva dramskih igralcev Hrvatske Emila Kutijara naj bi se bila kriiza začeta, ko je na dnevni red prišlo vprašanje društvene samouprave. Pri tem so prišli na dan razni drugi problemi in medsebojni osebni in umetniški odnosi, ki so povzročili nekakšno kompliciranje zadeve. Glavni razlog za medsebojno bojevito razpoloženje med mladimi in starimi v gledališču v Zagrebu pa bo kakovostno upadanje ravni hrvaške drame, ki je bila svojčas na tako visoki umetniški ravnini. Zanimivo je, da se je del očitkov v tem oziru nanašal na jesensko uprizoritev Kreftove drame »Velika puintarija« v Zagrebu, ki sta jo režirala dva mlada režiserja brez vsake prakse. Uprizoritev ni zadovoljila: drama da je zelo težka, ker ima mnogo množičnih prizorov, ki jih režiserja nista znala obvladati. Poleg tega sta se uprla predlogom igralcev, da bi se besedilo skrajšalo, kar bi pomagalo k uspehu predstave. Kaže, da medsebojni odnosi ne bodo mogli zbližati raznih umetniških stališč starih in mladih, da pa bo po drugi plati izredno velike važnosti za nadaljnji razvoj hrvaške Drame dejstvo, da bo Drama dobila svoj oder, kar je Svet za prosveto v Zagrebu že v načelu sprejel. V tem smislu bi tudi bilo tolmačiti izlavo Marijana Matkoviča, ko je rekel: »V pravem gledališkem življenju je samo ena vrsta senzacije: dobra predstava! Mo. goče bo ustanovitev novega dramskega kolektiva (v kar verujem) pripomogla, da bomo prišli v Zagrebu do teh globokih senzacij, ki preobražajo gledališče v tribuno umetniške resnice, mnogo bolj pogosto kakor doslej:« -ji Petletnica Jugoslovanskega dramskega gledališča v Beogradu. Pred petimi leti je bilo v Beogradu ustanovljeno Jugoslovensko dramsko po-zorište z namenom, da postane reprezentativen gledališki zavod, ki bi predstavljal visoko raven jugoslovan.. ske dramske gledališke umetnosti. Vsa gledališča v državi -so pripomogla, da se je sestavil ansambl, ki bi mogel zadostiti isvoji nalogi. Upravnik gledališča je znani književnik Velibor Gligorič, med njegovim osebjem je bilo ob ustanovitvi mnogo Slovencev, med drugimi režiser ing. arch. Bojan Stupica, Sava Severjeva, Bert Sotler itdt Gledališče je doslej uprizorilo 22 dramskih del, med katerimi so bili zastopani jugoslovanski avtorji: Držič, Sterija, Laza Kostič, Ivan Cankar in Miroslav Krleža. Kakor znano je bila otvoritvena predstava Cankarjeva drama »Kralj na Betajnovi«. Gledališče je doslej trikrat gostovalo po raznih mestih države. V sezoni 1948/49 je obiskalo tudi Ljubljano in Maribor. Delavci in nameščenci! X . J/zJzcoiiitite. odločno nakupovanje &£afa — nudimo vie, Kazen živil, ketnikaiij in to&ačnifi. izdelkov /