POGOVOR ZA OKROGLO MIZO O NAČRTOVANJU VISOKOSOLSKEGA STUDIJA
ZA SOCIALNO DELO
Višja šola za socialne delavce Je 20. aprila 1988 v okviru tedna
odprtih vrat Univerze priredi la pogovor za okroglo mizo o
načrtovanem visokošolskem študiju socialnega dela. Na pogovor so
bili vabljeni predstavniki Univerze Edvarda Kardelja v Ljubi Jani
in delavci vsebinsko sorodnih višjih in visokih šol ter univerzi-
tetnih inštitutov. Prav Univerza Je namreč v Samoupravnem spora-
zumu o temeljih plana za obdobje 1986-1990 sprejela obveznost, da
bo "sodelovala ... pri pripravah na prehod višjih šol na
visokošolski pouk. " Poleg tega pa Je eno bistvenih vprašanj ob
prehodu na visokošolsko izobraževanje vprašanje znanstvenih
temeljev socialnega dela in prispevka, ki ga lahko socialno delo
da v univerzitetni fond znanja in raziskovanja. Ta pogovor naj bi
bil torej prvi skupni korak k uresničevanju dolgo načrtovanega
prehoda na visoko stopnjo izobraževanja za socialno delo.
Pogovora so se udeleži 1 i prorektorica Univerze Edvarda Kardelja v
Ljubljani prof. dr. Alenka Selih. prorektor prof. dr. Rastko
Močnik, prof. dr. Rudi Kyovski, profesor Pravne fakultete v pokoju
in nekdanji profesor delovnega prava na Višji šoli za socialne
delavce, prof. dr. Katja Vodopivec z Inštituta za kriminologijo
pri Pravni fakulteti, dr. Janez Pečar, direktor Inštituta za
kriminologi Jo, prof. dr. Maca Jogan s Fakultete za sociologi Jo.
politične vede in novinarstvo, mag. Tanja Rener z iste fakultete,
mag. Anjuta Bubnov-Skoberne z Inštituta za delo pri Pravni
fakulteti, mag. Bojan Dekleva z Inštituta za kriminologi Jo,
Bogomir Mihevc. direktor Centra za razvoj univerze, mag. Tone
Brejc z Univerzitetnega zavoda za rehabi1 itaci Jo invaiidov in
Stana Kavalič z Višje šole za zdravstvene delavce.
Od učitelJev Višje šole za socialne delavce pa so bili prisotni:
dekanka dr. Gabi čačinovič-Vogrinčič, ki Je vodila pogovor,-
prodekanka prof. dr. Andreja Kavar-Vidmar, mag. Mara Ovsenik,
Pavla Rapoša-Tajnšek, Vida Miloševič, Darja Zaviršek, Anton
KikelJ, Bernard Stritih. Franc Stopajnik. Vito Flaker, Srečo
Dragoš in Blaž Mesec.
Ker naprava, ki naj bi snemala pogovor, ni delovala, kar smo
ugotovi 1 i šele po končanem pogovoru, smo udeležence zaprosi 1 i
za pisne prispevke. Nekateri so nato svoje razprave razširi 1 i,
prispevki drugih pa so po obsegu bolj skladni s tistim, kar Je
bilo povedano za okroglo mizo.
V tej številki Socialnega dela objavi jamo prvi, večji del razprav,
druge pa bomo objavili, ko Jih bomo prejeli.
Uredništvo
182	Socialno delo, 27. 1988/3
PREOBRAZBA VIŠJE SOLE ZA SOCIALNE DELAVCE V LJUBLJANI V
VISOKO SOLO ZNOTRAJ UNIVERZE
Dr. Gabi Cačinovič-Vogrinčič
Naslov vsebuje temeljno tezo prispevka ki jo želimo obrazlo-
žiti. utemejiti in ponuditi v razpravo, saj gre tako za od-
prta vprašanja razvoja vede, stroke in èole kot za vprašanja
koncepta univerze.
Morda je treba poudariti takoj v uvodu - cilji preo-
brazbe temeljnih pogojev za izobraževanje in raziskovanje na
področju socialega dela, kot smo jih zastavili v dosedanjih
pripravah. so nedvomno v skladu s cilji modela univerze, ki
ga predstavljajo raziskovalci projekta Dolgoročni razvoj
visokega šolstva v SR Sloveniji.^ To je podoba univerze,
znotraj katere vidimo svoje mesto.
Edina perspektiva slehernega izobraževanja za socialno
delo je razvijanje znanosti in ustvarjalnosti in povezovanje
fundamentalne znanosti z razvojno-aplikativnim delom. Dose-
danje raziskovalno delo to dokazuje, saj smo nosilci funda-
mentalnih raziskav in raziskav, ki pomenijo inovacijo v
strokovnem delu.
Da zmoremo biti delovno ustvarjalna univerza, dokazujemo
že danes: univerzi lahko ponudimo operacionalizacijo zamisli
o "torišču ustvarjalnega dela" študentov in profesorjev, kot
ga uresničujemo v številnih inovativnih oblikah sodelovanja v
takoimenovanih blok eksperimentalnih vajah, praksi, terenskem
delu in skupnih projektih.
Opredeljevanje za kvaliteto diplomanta ne more pomeniti
drugo kot zastavljanje njegovega izobraževanja tako, da
izhaja iz sistemske znanosti in da je trdo podprto z znan-
stvenoraziskovalnim delom, da bi bili "organizacija, ki svoja
dognanja in ustvarjalne dosežke sprotno vnaša v stvarnost",
kot pravi tekst.
Tako bi lahko nadaljevali opredeljevanje za vizijo
modela univerze. V nadaljnjem delu raziskovalcev bi bilo
potem treba le še predložiti projekte in dokaze o tem. kako.
s kakšnimi strokovnjaki in kakšnimi konkretnimi rešitvami bi
za izobraževanje za socialno delo to dosegli. Vendar nam
projekt vsiljuje najprej še drugo. po naše nepotrebno in
nesmiselno nalogo.- razpravo za in proti Humbo 1 dtovemu kon-
ceptu univerze. Razprava, ki nas usmerja v konflikte o tem.
183	Socialno delo, 27. 1988/3
kje so meje med izobraževanjem "za profil znanosti" in
izobraževanjem "za področja dela", kdo sodi v univerzo in kdo
mora ven, stran od tistega, kar je prvotnejèe. stran od nujne
analize univerze, kakršna je in operacionalizacije potrebnih
sprememb za njeno preobrazbo v boljšo univerzo, ki je možna,
če združimo moči okoli pomembnih vprašanj.
Eno temeljnih vprašanj je gotovo vprašanje, kako znotraj
univerze omogočiti napredek v njeni ustvarjalni moči za
razvoj znanstvenoraziskovalnega dela in izobraževanja za
področja dela in profila znanosti hkrati.
Smo za koncept univerze, ki združuje vse, kar ustreza
zastavljenim kriterijem raziskovalnega in pedagoškega dela.
Strinjamo se s tem, da mora biti osnova za oblikovanje
univerzitetnih programov profil poklica, ki temelji predvsem
na "profilu znanosti" oziroma "profilu stroke", oprt na
znanstveno-raziskoval no delo v procesu študija. Nesprejem-
ljivo pa se nam zdi zoperstavljanje izobraževanja za profil
znanosti "izobraževanju za visoko zahtevna dela" oziroma za
operativne poklice.
Univerza vendar mora dati diplomantu hkrati znanje za
znanstveno-raziskoval no delo in znanje in izkušnje za
"področje dela" ali za "visoko zahtevne naloge poklica"!
Kvalitetna je univerza, ki daje hkrati vrhunske strokovnjake,
ki so sposobni razvijati znanost in stroko. in strokovnjake,
ki obvladajo "področja dela". Na univerzi mora študent dobiti
hkrati oboje: izkušnjo za ravnanje z znanostjo. ki vodi v
samostojno znanstveno-raziskova1 no delo - in izkušnjo za
povezovanje in nenehno ekspliciranje povezovanja med teorijo
in prakso za konkretna področja dela.
To pomeni, da mora univerza vložiti več tako v svojo
ponudbo znanstvenoraziskovalnega dela študentom in njihovega
usposabljanja zanj, in mnogo več v kvaliteto znanja za
opravljanje nalog na področjih dela.
Univerzi manjkajo predvsem skupni projekti profesorjev
in študentov, ki bi omogočali nenehen delovni dogovor v
učenju stroke in uporabnosti naučenega za raziskovanje,
razvoj ali poklicno delo.
Maloštevilne višje in visoke šole prav gotovo niso mogle
znižati ravni univerze pri nas. Ce se je znižala, se je, ker
je premalo intenzivno razvijala prostor za ustvarjalno
delovno izpostavljanje razumevanja stroke in reševanja njenih
nalog slehernega učitelja in slehernega študenta. Utemeljitev
poklica na sistemski znanosti ni fraza, utemeljitev mora biti
operacionalizirana v instituciji univerzitetnega izobraževa-
nja kot način dela oziroma sodelovanja. In to je izobraževa-
nje za področje dela in za znanost hkrati.
184	Socialno delo, 27. 1988/3
V izobraževanju za socialno delo je izredno pomembno, da
se na èoli ustvari prostor za teoretično in razvojno delo
hkrati z vključevanjem učiteljev in Studentov v konkretne
"visoko zahtevne naloge za področje dela."
Sodoben, socialno-ekoloSki oziroma sistemski koncept
znanosti o socialnem delu se lahko razvija v pogojih
izobraževanja, kjer je mogoče soočenje s "teorijo ravnanja",
ki jo veda potrebuje in kjer med Studijem ustvarja prostor za
preizkušanje strokovnega ravnanja.
Hubert Oppi. eden najvidnejših teoretikov znanosti
socialnega dela. jo opredeljuje kot "Handlungswissenschaft",
vedo o ravnanju, vedo. ki potrebuje teorijo ravnanja, teorijo
strokovne intervencije.^
Opplov model znanosti socialnega dela predstavljamo kot
za nas relevantno izhodišče za razvoj teorije in prakse. ki
hkrati ponazarja pogoje za izobraževanje, ki jih znotraj
univerze potrebujemo. Menimo tudi. da ima tisti del sloven.ske
strokovne javnosti, ki se ne povezuje neposredno s področjem
socialnega dela. malo vpogleda v znanstveno zasnovo stroke,
ki jo je treba vedno znova dokazovati.
Socialno delo je znanost o iskanju novih rešitev za
kompleksne socialne probleme ljudi in za iskanje takih
rešitev. Gre za pomoč in za spreminjanje, ki izhaja iz
celovitega. sistemskega ali ekološko-socialnega pogleda na
človeka kot posameznika, v skupini in skupnosti. Ustvarjanje
možnosti za "spremembe drugega reda", torej za spremembe, ki
presegajo običajno Watzlawickovo "več istega" - spremembe, ki
služijo zgolj temu. da se ne bi nič spremenilo - pomeni,
prispevati h kvaliteti življenja ljudi. h temu. da bi kot
družba našli modus skupnega življenja, ki ne bi izključeval
nobenega človeka. Modus skupnega življenja, ki ga ne bi
določala le večina ali moč.
Vrnimo se k Opplovemu modelu. Sociologija, psihologija,
pedagogika, pravo, politologija, medicina so opredeljene kot
pomožne znanosti. ki prispevajo k raziskovanju vzrokov
socialnih problemov in k oblikovanju osnutkov za spremembe;
skozi prispevek k raziskovanju vzrokov in oblikovanju osnut-
kov možnih sprememb, vplivajo na znanost socialnega dela.
Formalni	predmet znanosti	socialnega	dela
(Sozia 1arbeitwissenschaft) je organizirana m prostovoljna
pomoč oziroma širše. organizirano m prostovoljno spremi-
njanje, ki sledi specifičnemu načinu postavljanja vprašanj o
družbenih in osebnih predpogojih, ki zahtevajo pomoč ali
spreminjanje; o pogojih. v katerih je poklicna ali prosto-
voljna pomoč oziroma spreminjanje možno in končno o genezi
185	Socialno delo, 27. 1988/3
problema o osveščenosti glede problemov in rešitev.
Iz znanosti socialnega dela se oblikuje "področje
znanja" za ravnanje, teorija ravnanja, v katero prispevajo
uporabne discipline takoimenovanih pomožnih znanosti.
Rezultat je socialno delo kot teorija ravnanja na
posebnih področjih in za metode dela.
Ce reduciramo izobraževanje za socialno delo na "teorijo
ravnanja", na učenje o področjih dela in o metodah, prista-
nemo na to, da si družba ohranja svoje obrobne skupine. ki
jih prepušča za to izobraženim strokovnjakom, ki zmorejo le
spremembe prvega reda. S tem pristanemo na to. da se nam še
naprej ne bo treba naučiti ničesar iz problemov ljudi, ki
potrebujejo pomoč, ničesar za to, da soustvarjamo skupnost,
kjer je prostor za človeka. Socialno delo kot teorija
ravnanja se mora vedno znova reflektirati v raziskovanju
družbenih predpogojev za pomoč, tako kot se mora sleherni
teoretični koncept preizkusiti v tem, koliko ga je mogoče
konkretizirati v teorijo o ravnanju, v iskanje novih rešitev.
Iskanje novih rešitev ni možno brez sodelovanja tistih,
ki jih potrebujejo. Socialno delo lahko vzpostavi procese
dogovarjanja le, če razvija celovit pogled na človeka, če jih
vedno znova išče in artikulira kot problem skupnosti.
V izobraževanju za socialno delo potrebujemo dovolj časa
za delovne pogoje, v katerih bi študent skupaj s profesorjem
vedno znova mogel prehoditi pot od znanosti socialnega dela
do socialnega dela kot teorije ravnanja in konkretnih metod
intervencije, ki morajo ohraniti celovit pogled na človeka
tudi, ko določajo metodološki korak v podrobnosti.
Potrebujemo štiri leta časa za intenzivno delo, ki smo
ga metodološko in vsebinsko že zastavili. In potrebujemo
podporo za temeljne in aplikativne raziskave v socialnem
de lu.
Socialno delo se je razvilo in doseglo raven znanosti.
Treba mu je odpreti vrata na univerzo tudi pri nas.
OPOMBE
1.	Projekt dolgoročnega razvoja. Dolgoročni razvoj
visokega šolstva v SR Sloveniji, Univerza Edvarda Kardelja v
Ljubljani, Univerza v Mariboru, Gospodarska zbornica
Slovenije. Center za razvoj univerze, Ljubljana 1986
2.	Oppi, H., Tomaschek, A., Soziale Probleme und
handlungsflexibi1 itat. Lambertus Verl., Freiburg im Breisgau
1986
186
Socialno delo, 27. 1988/3
ODNOS MED ZNANOSTJO SOCIALNEGA DELA. POMOŽNIMI ZNANOSTMI IN
PRAKSO SOCIALNEGA DELA
(Po H. Opplu, 1986)
POMOŽNE ZNANOSTI
sociologija, psihologija,
pedagogika, politologija,
pravo, medicina idr.
raziskovanje vzrokov, razvoj
osnutkov za spreminjanje
ZNANOST SOCIALNEGA
DELA
osnutki
ciljev
_I
Formalni predmet: organizirana in
prostovoljna pomoć oziroma spremi-
njanje
Specifična vpraöanja:
♦družbeni in osebni predpogoji, ki
zahtevajo pomoč oz. spreminjanje
•pogoji, pod katerimi pride do
poklicne oz. prostovoljne pomoči
oziroma do spreminjanja
♦proces geneze problema,osveščanja
o problemu, rešitev problema
ZNANJE ZA RAVNANJE NA POSEBNEM
PODROČJU DELA
SOCIALNO DELO KOT TEORIJA RAVNANJA
•socialno delo kot
področje ravnanja
^socialno delo kot
metoda
187	Socialno delo, 27. 1988/3
VLOGA PRAVA PRI OBLIKOVANJU VEDE O SOCIALNEM DELU
Dr. Andreja Kavar-Vidmar
Socialno <}elo si lahko predstavljamo kot presečno množico
disciplin. Iz elementov znanosti, ki jih vključuje, se počasi
oblikuje nova veda. Ena od disciplin, iz katerih izhaja
socialno delo, je pravo.
Pravo in socialno delo sta univerzalna fenomena, ki vsaj
v rudimentarni obliki obstajata v vsaki človeSki skupnosti.
Pravu je na institucionalnem in izobraževalnem področju
namenjene več pozornosti kot socialnemu delu. zato je smo-
trno. da ga znanost, praksa in pouk socialnega dela uporabijo
za sredstvo svojega razvoja.
Povezanost prava in socialnega dela se kaže na treh
nivojih: vsebinskem, to je v pravicah in obveznostih oziroma
materialnem pravu; formalnem, to je pri uveljavljanju pravic
in obveznosti oziroma procesnem pravu ter na teoretičnem, to
je v pravni znanosti oziroma filozofiji prava.
Najbolj razvidna je vsebinska povezanost. V vseh progra-
mih študija socialnega dela so*v večji ali manjši meri
zastopane nekatere pravne panoge. Socialne pravice so hkrati
pravna kategorija ter cilj oziroma vsebina socialnega dela in
socialne politike. Posebno mesto ima pravna panoga socialne
varnosti, ki je - kot bi rekel sociolog - eden od načinov
družbeno organiziranega in normiranega pristopa k nuđenju
pomoči. Ob dogodkih in stanjih, ko posameznik, družina ali
skupine ne morejo zadovoljiti svojih socialnih potreb ali z
lastnimi močmi obvladati položaja, v katerem se znajdejo,
imajo pravico do dajatev in storitev socialne varnosti. Druge
pravne panoge. ki v večji ali manjši meri posegajo na
področje socialnega dela. so družinsko pravo, kazensko pravo,
delovno pravo, del ustavnega prava - zlasti svoboščine,
pravice in dolžnosti človeka in občana.
Kljub razlikam v pravnih sistemih večina držav priznava
pravice človeka, vsebovane v aktih OZN, konvencijah MOD ter
drugih mednarodnih pravnih aktih. Pomen mednarodnega delov-
nega in socialnega prava se pokaže posebno v neugodnih gospo-
darskih razmerah, ko sprejete mednarodne obveznosti prepreču-
jejo večje znižanje ravni socialne varnosti. Tako je medna-
rodno pravo opora socialnemu delu.
Procesno pravo je povezano z metodami socialnega dela.
188	Socialno delo, 27. 1988/3
Postopek predpisuje, kako ravnati. postopati, da bodo cilji
doseženi na najboljši način. Procesni instituti varujejo
šibkejšega v postopku. Elemente procesnega prava, posebno
upravnega in samoupravnih postopkov, je možno vključiti v
teorijo ravnanja socialnega dela.
Vrednote prava, ki jih obravnava pravna teorija, na
primer pravičnost, enakopravnost, pravna varnost, so lahko
prispevek k oblikovanju filozofije socialnega dela. Porazde-
li Ina pravičnost je zelo blizu pojmu socialne pravičnosti.
Pravo ima ohranjeval no in razvojno funkcijo. Prva zavira
erozijo socialnih pravic. S priznavanjem novih socialnih
pravic oziroma s preoblikovanjem že priznanih. s predpisova-
njem pa tudi z deregulacijo postopkov pa odpira nova področja
socialnega dela in spodbuja k razvoju metod.
Pravo je potrebno vključiti v vzgojnoizobraževalni pro-
gram visoke šole za socialno delo na interdisciplinaren
način. Nekatere pravne panoge je treba prilagoditi potrebam
socialnih delavcev. tako kot se jim prilagodijo druge vede.
npr. sociologija, psihologija, elemente drugih pravnih disci-
plin pa je treba vgraditi v vedo o socialnem delu.
S tako oblikovanim pravnim znanjem socialni delavci ne
prevzemajo klasičnih pravniških vlog, morajo pa poznati meje
pravnega urejanja, moč in nemoč prava, vedeti, kaj lahko
ljudje dosežejo ali spremenijo po pravni poti in kaj z
drugimi oblikami socialnega dela, kot so svetovanje, sku-
pinsko delo ipd. Socialni delavec mora znati presoditi, kdaj
in kako je te poti mogoče povezati in kdaj ne.
Obratni vpliv socialnega dela in socialne politike na
pravo se kaže v ugotavljanju in izražanju potreb ljudi v
spreminjajočih se družbenih razmerah, v artikulaciji in
integraciji interesov, ki se normativno izrazijo v socialni
varnosti in drugih prej omenjenih pravnih panogah. Bodoči
možni prispevek socialnega dela, ki zahteva razvito znanost o
socialnem delu, je nadomeščanje in dopolnjevanje pravnih norm
z doktrino socialnega dela, z njegovimi strokovnimi pravili.
189	Socialno delo, 27. 1988/3
IZOBRAŽEVANJE ZA POKLICNO VLOGO SOCIALNEGA DELAVCA TERJA
POSEBEN "DUH" SOLE
Vito Flaker
K temu razmišljanju me vodita dve različni izhodišči. Prvo je
diskusija, ki smo jo na šoli imeli glede preraščanja v visoko
šolo. Ena i2aned tem. ki se je ob tem sprožila, je bila
povezana z mnenjem, da je treba v tem procesu ohraniti nekaj,
kar smo takrat poimenovali duh šole. Pri tem smo mislili na
vzdušje, kvaliteto odnosov, ki so se razvili, teme vsakda-
njika, ki se ob študijskem procesu porajajo in so specifične
za našo šolo, kpt tudi značilne občutke, ki se med dveletnim
bivanjem na šoli med študenti pojavijo. Drugo izhodišče je
zanimiv članek B. Jordana^, ki sem ga pred kratkim zasledil v
British Journal of Social Work. Za diskusijo o izobraževanju
za socialno delo je članek zanimiv zato, ker identiteto
socialnega delavca postavlja na nove temelje. Kot pravi
Jordan, se socialni delavec v svoji praksi ozira po dveh
vrstah identifikacij. Obe ležita v starodavnih poklicih
odvetnika in zdravnika, socialni delavci pa oscilirajo med
tem. da se vidijo poklicane za zagovarjanje pravic zapostav-
ljenih. in tem, da se vidijo psihološke svetovalce
(psihoterapevte) zamorjenih. Avtor trdi, da niso niti eno
niti drugo. ampak partnerji v posameznikovem pogajanju glede
njegovega lastnega blagostanja (pri tem pa je blagostanje
pojmovano dovolj široko. da ne obsega zgolj materialnega,
ampak tudi odnosnega, identitetnega itn.)
Naj se najprej lotim vprašanja: "Kakšen je torej duh
naše šole?". Ce bi hoteli izvedeti kaj o duhu katerekoli
izobraževalne ustanove. bi bilo najpametneje prisluhniti. o
čem se pogovarjajo njeni študenti. Ponekod so to najmoder-
nejše teorije. drugod posebno težki izpiti. nekje količine
faktografskega znanja, ki ga je potrebno pridobiti. spet
drugje pa zahtevnost programov, ki jih je potrebno izdelati,
največkrat pa kombinacija nekaterih od teh tem. z različnimi
poudarki. Lagal bi. če bi rekel. da se študentje pri nas o
tem ne pogovarjajo, vendar pa si upam trditi, da te teme. ki
drugače krasijo akademsko življenje, pri naših študentih
nimajo tolikšnega naboja kot tudi ne tako centralnega mesta v
njihovem simboličnem vesolju.
Ena izmed posebnosti naše šole. ki jo je takoj opaziti,
je relativno velika dostopnost učiteljev za študente. Ce
študentje kličejo učitelje z njihovimi imeni in ne priimki,
to ni izraz ironije in paradoksa glede na realno distanco, ki
190	Socialno delo, 27. 1988/3
med njimi obstaja, ampak je izraz domačnosti, ki vlada med
sodelavci v delovnem procesu. Nadalje je ena od značilnosti
šole. da med študenti in učitelji poteka tako znotraj
predvidenega programa kot tudi neformalno izven teh ur veliko
pogovorov. Del teh pogovorov ima tudi nekatere značilnosti
pregovarjanja, nekaj tudi z razsežnostmi identitetnih poga-
janj .
Posebnost šole je tudi v tem. da študentje že od samega
začetka študija prevzemajo odgovornost za samostojne naloge v
okviru terenskih vaj (prakse). ki so sicer laičnega značaja,
vendar pa stvarne ter v etičnem pogledu ravno tako zahtevne
kot naloge, ki naj bi jih kasneje opravljali kot socialni
delavci. Ze od samega začetka delajo z ljudmi. Hkrati s tem
je potrebno poudariti tudi to. da je študent naše šole
udeležen v aktivnostih, ki nimajo zgolj didaktičnega značaja,
ampak pomenijo tudi stvarno in konkretno proizvodnjo nekih
uslug in vstopanje v konkretne življenjske prostore nekih
ljudi, skupin ali skupnosti.
Zaradi poudarka na doživljajskih in medosebnih vidikih,
ki tvorijo značilnosti mentalitete naše šole, bi lahko kdo
sklepal na podobnost s šolami oziroma instituti, kjer se
ljudje usposabljajo za svetovalne in psihoterapevtske po-
klice. Vendar ni tako. Ce psihoterapevtske šole odlikuje
ekskluzivnost doktrine in enovitost interpretativnega okvira,
pa se na naši šoli srečujejo različni okviri vedenja in
razlaganja, niti ni predmet niti ni pristop enovito defini-
ran. Student naše šole ima priložnost izbiranja med različ-
nimi pristopi in je relativno samostojen za samostojno
definiranje predmeta socialnega dela.
Razloge za sproščeno vzdušje, za raznovrstnost strokov-
nih tem ter za konkretno naravnanost na naši šoli, bi lahko
iskali v neki tradiciji. ki se je slučajno ustvarila v letih
obstoja šole ali pa v dejstvu, da so se na šoli slučajno
zbrali taki ljudje, ki jim tak stil dela ustreza. Iskali bi
jih lahko tudi v multidisciplinarnosti študijskega načrta. Ne
glede na to, koliko bi te razlage držale, pa se mi zdi, da bi
jih bilo prav iskati tudi v naravi poklicne vloge socialnega
delavca, ki je v nasprotju z drugimi vlogami na področju
medosebne in družbene človeške regulacije in poklicne dejav-
nosti neezoterična (kar velja še posebej v primerjavi z
arhetipoma zdravnika in odvetnika, po katerih se socialni
delavec izmenično ozira).
Ce se torej vrnem k Jordanovemu članku, je poklic
socialnega delavca razumeti iz bolj širokega pojmovanja
blagostanja, kot je običajno. Blagostanje lahko pojmujemo
tudi kot neprenehen proces pogajanja za pravičen delež v
vseh pogledih - pravic, potreb kot tudi zasluženega. Gre za
pogajanja o ugledu, ljubezni, denarju, podpori, za probleme
191	Socialno delo, 27. 1988/3
odnosov itn. Večina pogajanja poteka v neformalnih okoljih in
sistemih, preko diskusij in pogovorov. In socialni delavec je
tisti, ki se je pripravljen in sposoben spustiti v tako vrsto
pogajanj. Ce imajo drugi poklici, ki obravnavajo ljudi, svoje
prostore, kamor ti ljudje prihajajo in kjer se strukturira
pogled nanje same. pa gredo socialni delavci med ljudi. Tam
so postavljeni pred dejstvo, da morajo ljudi poslušati in se
vključiti v neformalne sisteme pogajanja. Tako tudi ni
smiselno, da bi uporabljali nekakšen svoj jezik, saj se
morajo s svojimi strankami pogovarjati o čisto običajnih
zadevah kot je npr. vzgoja otrok, kako poskrbeti za stare
starše, kje iskati službo itn.
Značilnost socialnih delavcev in njihovega dela je, da
vidijo in slišijo posameznika znotraj njegovega konkretnega
družbenega okolja, kot tudi vnaprejšnja pripravljenost, da
sprejme strankine pogoje sodelovanja. Ce naj bi bilo njegovo
delo smiselno . naj bi posegel po formalnih rešitvah le v
zadnji instanci. Zato je smiselno socialne delavce zaposlo-
vati tam. kjer postopki niso predvideni in standardizirani,
v vnaprej relativno nestrukturiranih situacijah.
Zaključili bi lahko torej, da vloga socialnega delavca
terja tako izobraževanje, ki študentu zagotovi solidno znanje
različnih okvirov obravnavanja ljudi in družbe (morda s
poudarkom na kritičnih in interakcionističnih). obvladanje
različnih veščin (tako psihoterapevtskih in svetovalnih kot
tudi pravno upravnih), hkrati pa je tudi nujno, da vse to
poteka v atmosferi, kjer študent lahko kultivira svojo
ustvarjalnost in domišljijo kot tudi socialno inventivnost in
pogum. In nekaj tega tako program kot tudi "duh" naše šole že
zagotavljata.
OPOMBE
1. Jordan. B.. Counselling, Advocacy, and Negotiation. The
British Journal of Social Work. 17. 1987, 2. 135-146
192	Socialno delo, 27. 1988/3
KRATEK PROBLEMSKI POGLED NA SOCIALNO DELO
(Organizacijsko-organizacioioôki vidik)
Mag. Marija Ovsenik
Uvod
Oznaka socialno je izpeljana iz latinske besede "socius",
tovariš. Danes pa govorimo o socialnem primeru oziroma pro-
blemu tedaj, kadar nekdo kot član civilizirane družbe ni, še
ni, ali pa ni več zmožen v celoti ali delno skrbeti in
zadovoljevati normalnih oziroma naravnih potreb svojega
telesa ali duha. Civilizirana družba se pri tem praviloma ne
sprašuje, zakaj se je posameznik v takem položaju znašel,
zakaj je postal ali je morda že kar od rojstva nemočen v
svojem lastnem bitju in žit ju, ampak to sprejema kot dejstvo
in posamezniku skuša - brez postavljanja pogojev - priti
nasproti in mu pomagati, da bi, če je le mogoče, živel
človeka dostojno življenje.
Na današnji stopnji razvoja kulture človekovega duha in
srca, izraženega v vsakodnevnih medčloveških odnosih, se -
poleg sicer brezobzirne in neusmiljene tržno-egoistične ali
drugače nasilno nastrojene bitke subjektov za obstoj, preboj,
prodor, zmago. uspeh, dobiček, oblast - vendarle srečujemo
tudi z manifestacijami medsebojnega nesebičnega tovarištva,
ki je pripravljeno ponuditi roko pomoči človeku oziroma
ljudem, ki jih je karavana življenjskega uspeha tako ali
drugače izrinila in postavila na stranski tir oziroma v
kategorijo družbenih/socialnih "margin" (obrobja).
Fenomen organizacije in socialne margine
Kategorija družbenega/socialnega obrobja nikakor ni homogena
in monolitna, temveč jo sestavljajo številne različne sku-
pine. Strukturno je mogoče "reke življenja", ki vključuje
tudi številne kategorije družbenega obrobja, nazorno prika-
zati grafično, ne da bi se seveda spuščali v podrobnosti (gl.
sliko "reka življenja).
V skladu s pojmovanji fenomena "organizacije", ki jih
najdemo pri znanih domačih in tujih avtorjih tako s področja
družbenih [Lipovec, 1974. 28: 1986. 35; Novak, 1984. 6-7) kot
tudi s področja naravoslovnih ved (Malić, 1976,4; Capra,
1986. 315-154) je mogoče in v našem okviru očitno tudi
smiselno celoto življenja neke družbe obravnavati in preuče-
193	Socialno delo, 27. 1988/3
vati kot da gre za pojav. ki ga označujemo s sicer dokaj
široko oznako "organizacija" oziroma "samoorganizacija". (Na
tem mestu se seveda ne moremo spuščati v podrobnejšo artiku-
lacijo (naših) razlogov za to.)
Ni dvoma o tem. da je mogoče celoto "reke življenja"
neke družbene skupnosti obravnavati kot živ organizem. V
sliki ima ta reka življenja svoj osrednji, glavni, proizva-
jalno udarni. deroči tok življenja oziroma družbe in njenega
ustvarjanja (predvsem materialnih) dobrin. V ta osrednji tok
življenjskega ustvarjanja se (po pravilu) usmerjajo vsi
družbeni in življenjski tokovi, da bi se vanj tvorno vklju-
čili. se v njem preverili ter se tako (življenjsko in
družbeno) potrdili.
Vse. kar je izven tega glavnega proizvajalnega toka,
tvori razne skupine družbeno-proizvajaInega obrobja
(margine). Te so predvsem dveh vrst. Prva je sestavni del
"normalnega" toka življenja človeka, ki "potuje" skozi tri
glavna obdobja: rojstvo in mladost (otroci z materami), doba
najvišje vključenosti v družbeni proizvajalni tok (čas
delovne aktivnosti) in doba starostnega upadanja delovnih in
življenjskih moči človeka. V tem prerezu sodijo z družbeno
proizvajalnega vidika v področje "socialnih margin (obrobja)"
predvsem ljudje. ki preživljajo svoje "prvo" in "tretje"
življenjsko obdobje (naplavina in odplavina).
Poleg normalnih margin človeške reprodukcije pa se
pojavlja še zelo pisana paleta raznih "zgodnjih" socialnih
margin (odplavine); zgodnjih zato. ker njihovo nastajanje ni
odvisno od starosti in ljudje zapadejo vanje kadarkoli od
svojega rojstva dalje ali pa že z njim samim (zgodnje
življenjsko omahovanje). Med takšne bi lahko šteli naslednje
skupine: ljudje s prirojenimi telesnimi oziroma duševnimi
omejitvami ali okvarami. pripadniki raznih vrst manjšin. ki
uživajo manj pravic kot ostali člani družbe (v mnogih državah
narodne manjšine. verske sekte. cigani različne nefavorizi-
rane, zatirane in zapostavljene skupine). ljudje brez zapo-
slitve. ponesrečenci s trajnimi okvarami, težki kronični
bolniki (hemofilija, aids, sifilis, bolezni srca in ožilja in
podobno). invalidi. zasvojenci, alkoholiki, prostituiranci,
kriminalci, klateži in drugi brezdomci, mladinski prestopniki
in begavčki. povratniki ter drugi. ki so iz katerega koli
razloga izgubili stik z življenjem v družbi in si ne znajo
ali ne morejo več sami zagotavljati vsaj minimalnih pogojev
za kolikor toliko zadovoljiv in družbeno sprejemljiv ter
(vsaj za druge) neškodljiv način življenja. Številnim ljudem
(ne pa čisto vsem) iz teh zgodnjih skupin socialnih margin je
dostopna ponovna vključitev v normalno življenje
(resocia 1izacija in rehabilitacija).
Obe veliki skupini človeške družbe, proizvajalno aktivni
194	Socialno delo, 27. 1988/3
(predvsem iz "drugega" življenjskega obdobja) in vse družbeno
obrobne skupine tvorijo organsko in dinamično ravnovesno
celoto, celovit živ družbeni organizem, katerega oba dela sta
dejansko medsebojno povezana in tudi drug od drugega na
številne načine medsebojno odvisna. Niso le tisti, ki so na
marginah odvisni od proizvajalno aktivnih, temveč je odvis-
nost tudi v obratni smeri. Ljudje na marginah so vsekakor
navezani na večjo ali manjšo, neizogibno materialno zelo
pogosto pa tudi duhovno-mora1no pomoč s strani aktivnih,
vendar pa tudi aktivni verjetno ne bi mogli biti povsem to,
kar so, oziroma kar naj bi bili, brez ljudi z obrobja; v
svoji pomoči ljudem na obrobju razvijajo poleg materialno-
ustvarjalnih tudi svoje moralne in duhovno-kulturne
(človečnostne) potence. To pa jim krepi vero v sočloveka,
kajti ve, da bo le-ta svoje človečne pozitivne lastnosti
mogel, znal in zmogel izraziti tudi tedaj, ko se bo slejko-
prej tudi sam znašel v akteri izmed kategorij "marginalcev".
Tu naj poudarimo, da razmejitev med tistimi, ki so na
marginah in aktivnimi člani družbe nikakor ni nekaj stati-
čnega. nekaj-enkrat za vselej postavljenega. V resnici je v
življenju prav narobe: po pravilu vsak človek (otrok, mlade-
nič) doživlja najprej status "marginalca"; šele v določenem
obdobju se vključi med močne "aktivce", vnaprej pa tudi ve.
da se bo v določenem kasnejšem obdobju spet znašel na obrobju
- (upokojitev), poleg tega pa tudi ve, da "nesreča nikoli ne
počiva" in da se je kateri koli trenutek lahko prav nepriča-
kovano znajde v kateri izmed "zgodnjih socialnih margin",
omenjenih zgoraj.
Zato je mogoče in tudi potrebno obe družbeni skupini
obravnavati kot dva medsebojno dinamično povezana dela, ki
morata nenehno iskati in dosegati medsebojno dinamično pove-
zavo in ravnovesje. Socialno delo je torej vsekakor pomembno
organizacijsko vprašanje v pomenu, ki nam ga po delih in
stopnjah oblikujejo zgoraj omenjeni avtorji.
Seveda pa tudi zgoraj omenjene kategorije v "reki
življenja" niso nekaj povsem stalnega in statičnega. Posa-
mezni ljudje namreč, kot je že opozorjeno. v teku svojega
življenja prehajajo skozi razna življenjska obdobja, v svojih
prizadevanjih naravno težijo k uspehu, vendar pa jih na tej
poti zelo pogosto marsikaj doleti, da občasno, za daljša
razdobja, ali pa celo trajno, izgube bistvene zmožnosti za
proizvajalno (telesno ali umsko) delo. V takšnih primerih
seveda postanejo potrebni materialne oziroma moralne pomoči
drugih, družbe. Tedaj jim je potreben nesebično naklonjen
tovariš, "socius". Vsakdanja praksa nam pove, da je človeško
in družbeno življenje prepolno takšnih situacij. Brez
socialne nesebičnosti in tovariške širokogrudnosti, odprtosti
človeka v naravne in družbene tokove bi se življenje tudi
ustavilo. Socialno delo se nam v tej luči pokaže kot bistveni
pogoj tudi za to, da se proizvajalno delo more normalno
195	Socialno delo, 27. 1988/3
odvijati, nadaljevati, obnavljati in razvijati. To pa pomeni,
da mora socialno delo tudi samo biti sposobno prav tolikSne -
če ne бе večje - stopnje iznajdljivosti in ustvarjalne
inovativnosti, kot jo zahteva proizvajalno ("aktivno") delo.
Sleherni človek je živa celota, ki v dinamičnem ravno-
vesju izkazuje svojo živost prav z iznajdljivim, ustvarjalno-
inovativnim načinom povezovanja svojih proizvajalno
"aktivnih" zmožnosti s Številnimi elementi ustvarjalne
iznajdljivosti človečnega tovarištva ("sociusa") tako v samem
sebi, kot tudi v svojem ožjem in SirSem (družbenem in
naravnem) okolju. V tem je tudi njegova sposobnost in
zmožnost za bivanje in življenje v najSiršem smislu te
besede.
Industrijska revolucija in eksplozija socialnega vpraSanJa
V predindustrijskih časih so ljudje živeli, to je proizvajali
in si medsebojno pomagali, v razmeroma visoki stopnji nepo-
sredne povezanosti z naravo (zemljo, gozdom, živalmi) in tudi
z drugimi ljudmi, ki so živeli v približno enakih ali
podobnih razmerah. 2e od rane mladosti dalje so spoznavali
najrazličnejše življenjske situacije praktično neposredno.
Kot otroci so opazovali starejših pri njihovih proizvajalnih
opravilih ter tudi v primerih pomoči drugemu, kadar je bila
ta potrebna. Se več. otroci niso le pasivno opazovali
starejše pri tem. temveč so jih starejši tudi aktivno
vključevali tako v proizvajalna kot tudi pomagalna (drugim)
in samopomagalna (pomoč samemu sebi. na primer pri celjenju
ran. v trenutkih razočaranj in obupa ter tudi v snovanju
akcijskih in življenjskih načrtov ter priprav zanje) opravil.
Mogoče bi bilo reči. da je (sleherni) človek imel dovolj
priložnosti, možnosti ter tudi nuje, zrasti v zdravo in
celovito osebnost, zmožno in voljno za prilagodljive? odzi-
vanje na najrazličnejše življenjske situacije, katere je
često tudi sam izzivalno sprožal in ustvarjal.
Z nastopom industrijske revolucije so se razmere za
človeka bistveno spremenile. Prehod v industrijsko zaposlitev
je (bil) največkrat povezan tudi s preselitvijo v drug kraj.
iz vasi. podeželja v mesto. in z naselitvijo v mnogostano-
vanjskih blokovnih kolosih. V industrijski hali je bil človek
le Se delavec ob njemu poprej neznanem stroju in le majhen
delček v razvejanih procesih industrijske proizvodnje in
poslovanja. Delavcu je bilo že ob prihodu v tovarno in ob
vključitvi v "poslovni sistem" rečeno. da mu bo vse. kar naj
bi počel v tem "sistemu". pravočasno in sproti povedano in
sporočeno. predvsem pa. da naj se nič ne razburja in da naj
nikakor česarkoli ne počne kar "po svoje", da v industrij-
skem in poslovnem sistemu velja le "red", brez katerega stvar
ne bi "šla" oziroma bi se vse ustavilo in podrlo, poslovnih
rezultatov pa ne bi bilo, s tem pa tudi ne sredstev za
196	Socialno delo, 27. 1988/3
plačilo oziroma nagrado za njegovo delo.
Posledica tega prehoda so verjetno številne in različne.
Tu bi opozorili predvsem na naslednji dve vrsti: prvič, vse
dotedanje proizvajalno in pomagalno izkustvo, ki ga je
človek, ki je postal tovarniški delavec, imel. se je v hipu
pokazalo kot neustrezno. nepotrebno; kot odvečno je učinko-
valo bolj kot breme kakor pa nekaj uporabnega. To je bil za
človeka, ki je dobil oziroma sprejel lastnost industrijskega
delavca, bolj ali manj "hladen tuš", nepričakovano začudenje:
prej je namreč "nekaj znal in veljal", zdaj pa so ga začeli
obravnavati kot "nekvalificiranega" delavca, ki naj šele
čaka. da mu bodo drugi ("nadrejeni") povedali, kaj da "je
prav in kaj da ni". Industrijska organiziranost je torej iz
poprej življenjsko (proizvajalno in pomagalno) sposobnega in
požrtvovalno voljnega "človeka" napravila nesposobnega in
pasivnega "delavca", ki bolj ali manj nezaupljivo čaka na
delovna in vedenjska navodila "sistemskih anonimnežev", Ust-
varjalna iznajdljivost in inovativnost je postala hipoma ne
le nemogoča, temveč tudi "sistemsko nezaželena".
Človek, spremenjen v delavca v industrijsko-poslovnem
sistemu, je neizpodbitno moral porabiti veliko svoje ustvar-
jalne energije zgolj za prilagoditev novim delovnim razmeram.
Veliko energije in časa mu je vzelo, predno je odkril sam v
sebi tiste nove načine, s katerimi bi mogel izraziti svoje
proizvajalne iznajdite1jske in inovativne zmožnosti. Posle-
dica tega je bila, da je produktivnost dela zagotavljal
predvsem mehanski strojni sistem, kateremu je bil delavec
dodan le kot manjkajoči živi "del stroja". Razmeroma dolgo
časa je bilo potrebno človeku v vlogi takšnega "delavca", da
se je z vsemi omejitvami "sprijaznil", jih sprejel kot nekaj
normalnega ter spet poskušal izražati svoje naravne iznajdi-
teljske in ustvarjalno inovativne zmožnosti tako, da je "na
sistemsko sprejemljiv način" začel prispevati tudi svoje
ideje za nadaljnjo produktivistično izpopolnjevanje delovanja
"svojega" industrijskega in poslovnega sistema. Gledano tako,
je bil prehod človeka z zemlje z naravnim okoljem v tovarno z
umetnim in brezdušnim strojnim sistemom nedvomno zelo težak
proces, ki je neizogibno in podzavestno vsrkal vase ogromno
človekovih in družbeno stvarite 1jskih sil in energij.
To je bila le ena plat. Druga je bila bivanjska preseli-
tev iz vasi, podeželja v mesto. Stik z naravo je postal zelo
otežen, če že ne povsem nemogoč. Blokovna naselitev je
stisnila množice ljudi različnih navad in celo kultur na zelo
majhen življenjski prostor. Tudi tu so se v prvi fazi
pokazale nekdanje navade in vzorci življenja, po katerih so
ljudje živeli v poprejšnjih oziroma prvotnih okoljih, za
neprikladne in često za medsebojno sožitje v novih bivanjskih
razmerah za povsem nesprejemljive. Človek se je s svojo
družino moral z vsemi svojimi navadami in vzorci živ-
197	Socialno delo, 27. 1988/3
Ijenjskega ritma stisniti zgolj v svoje majhno stanovanje.
Ljudje. ki so prišli "z vseh vetrov" in se naselili v
stanovanjih. ločenih le s tankim zidom, so si bili sprva med
seboj povsem tuji. Občutek "sosedstva" med sosedi se je
razvijal v takšnih razmerah praviloma šele počasi in zlagoma.
Tudi ta bivanjska prilagoditev novemu okolju je ljudem,
"mestnim novincem" vzela veliko življenjskih (psihičnih in
emocionalnih) energij in sil in šele skozi določeno obdobje
so mogle nove soseske "zaživeti" svoje novo "življenje
sosedov", ki si tudi "pomagajo" med seboj v potrebi.
Tak proces prehoda iz vasi, podeželja v industrijo
oziroma mesta se je odvijal vsaj v Sloveniji v zadnjih
desetletjih (od okrog leta 1950 dalje), medtem ko z raznimi
stopnjami zaostajanja očitno poteka tudi v drugih predelih
naše države. Nasprotno pa so danes visoko razvite pokrajine
predvsem v zahodni Evropi pa tudi drugod fazo mučne revolu-
cije prešle že mnogo prej.
Zelo zanimiv opis razmer in posledic te industrijske
oziroma urbanizacijske revolucije nam za Anglijo v prvih
desetletjih 19. stoletja daje Engels v znanem delu "Položaj
delavskega razreda v Angliji", napisanem v letu 1844. Posle-
dica razmer, v katere so bili postavljeni ljudje na prehodu
iz agrarne v industrijsko proizvodnjo, je bila, kot rečeno
ta, da so se zrušili stari vzorci tako proizvajalnih kot tudi
bivalnih in pomagalnih navad in vrednot. Razmere, v katere so
bili "vrženi" ljudje, so bile posebej z vidika "marginalnih"
skupin tako hude in neznosne. da se je v Franciji že okrog
leta 1830 pojavila najprej socialistična in že nekaj let
zatem tudi komunistična stranka, ki sta si zadali cilj. da po
politični poti (s premiki oblasti) dosežeta zgodovinsko
rešitev socialnega vprašanja, ki je eksplozivno spremljalo
pohod industrijske revolucije postopoma po vse številnejših
deželah sveta. Delavsko gibanje je poskušalo in še poskuša na
razne načine olajšati "delavcem" razmere na delovnih mestih,
vključno z bojem za večjo udeležbo v novoustvarjeni vred-
nosti. Socialno delo pa poskuša pomagati ljudem. ki se
znajdejo v takoimenovanih "marginalnih skupinah", posebno
pozornost pa posveča predvsem tistim skupinam, ki smo jih
zgoraj (v sliki) označili kot "zgodnje socialne margine". in
si pri tem prizadeva za njihovo resocia 1izacijo in rehabili-
tacijo oziroma za njihovo ponovno (vsaj delno) vključitev v
proizvaja 1no-aktivne dele družbene skupnosti in s tem v vsaj
kolikor toliko človeka vredno življenje z maksimo, da je
človek vsekakor delovno in ustvarjalno bitje.
Najnovejši tokovi pogojev za zaposlitev
Pomembna je ugotovitev, da je gospodarska rast. zasnovana	na
industrijski proizvodnji, v zadnjih desetletjih v zastoju.	Ne
le pri nas. temveč tudi drugod po svetu se govori	o
198	Socialno delo, 27. 1988/3
gospodarski in drugih z njo povezanih vrstah krize. Tako na
primer desetletna povprečja rasti družbene produktivnosti
dela v najbolj razvitih deželah, skupno imenovanih "tovarna
sveta" (ZDA. Kanada. Japonska. ZRN. Anglija, Francija. Ita-
lija). kažejo zanimivo, vendar nerazveseljivo sliko. Ta
stopnja je bila na ravni 3.8% letno v razdobju 1950-60, nato
je dosegla raven 4.6* letno v desetletju 1960-70, toda že v
naslednjem desetletju 1970-80 je padla komaj na 2,3% letno.
Zgovorni so tudi podatki za eno izmed teh najrazvitejših
dežel: ZDA. Tam je rast družbene produktivnosti v nenehnem
upadanju že praktično vsa povojna desetletja. Znana avtorja s
področja organizacijske teorije Kast in Rosenzweig (1985/644)
navajata, na primer, naslednje podatke: v razdobju 1948-66 je
družbena produktivnost dela naraščala še s stopnjo 3,3*
letno, nato pa je v razdobju 1966-73 padla na raven 2,1% ter
v razdobju 1973-83 na zgolj 1.0% letno. Ob tem pa harvardski
ekonomist L. C. Thurow (1985, 28) ironično trdi naslednje:
"Rast produktivnosti (0.1% letno) je pcxnembno zastala in
pričakovati je. da se življenjski standard ne bo podvojil
prej kot do leta 2329 - to je nikoli." Ni pomembno, ali je
vzrok tega zaostajanje gospodarske ali pa njegova posledica
vse vidnejše izginjanje svetovnih zalog oziroma ležišč neob-
novljivih fosilnih goriv (nafta, plin, premog) in surovin, ki
pač predstavljajo surovinski in energetski input industrijski
predelavi (v končne izdelke materialnega standarda). Za našo
temo je pomembno dejstvo, da se bistveno spreminjajo
možnosti za število in strukturo zaposlitve ljudi v indu-
strijski bodočnosti. Po nekaterih analizah bo industrija v
razdobju takoimenovane "informacijske družbe" vezala nase vse
manjše število manuelnih delavcev (E. M. Pintar namiguje
celo na manj kot 10%, 1983), po drugih analizah Auerhan.
1965/69) pa bodo v industriji visokih tehnologij (avtomatska
naprava s samoregulacijo - od 9. stopnje dalje) potrebne samo
še tiste kategorije delavcev, katerih glavna značilnost je
znanje. Iz tega se vidi, da se bodo možnosti zaposlitve v
industriji prihodnosti zelo močno zožile, v posameznih prime-
rih morda celo zgolj na neko "elito", ki bo razpolagala z
najnovejšim in najzahtevnejšim znanjem. Pomen znanja. ki bo
temeljilo na informacijah (ob tem bo pomemben pritisk na
dotok in urejanje diseminad je informacij!) bo. po mnenju
nekaterih - tudi naših - strokovnjankov tolikšen, da bo
znanje daleč najbolj odločilen faktor produktivnosti. Njegovo
udeležbo cenijo na 60% (Pintar, 1983) 70% (Frlec, 1985) 1985)
oziroma 65-98% (Cvetanović, 1985).
Industrija prihodnosti torej ne bo imela prav ni-
kakršnega "posluha" za zaposlitvene želje ljudi, pomenila bo
le privilegij, ki bo dostopen le zelo omejenemu krogu
"elitnih strokovnjakov". Hkrati pa industrija tudi ne bo
področje, kjer se danes dogajajo "nesreče pri delu" in iz
njih izvirajoči "invalidi zaradi nesreče pri delu". Te
kategorije socialnih "margin" v prihodnosti ne bo. bodo pa
199	Socialno delo, 27. 1988/3
nastali invalidi iz kroga "elitnih razumnikov", ki pa bodo
imeli drugačne vrste potreb po socialni pomoči, kot pa jih
imajo današnji "manualni poškodovanci". Mogoče je tudi, da
bodo "elitni" razumniški invalidi in upokojenci bogatejši od
drugih in si bodo mogli privoščiti tudi dražje in bolj
izbrane vrste socialne pomoči. Ce bo doktrina socialnega dela
vključevala tudi te vrste "socialnih margin" (odplavine), pa
se bo moralo tudi socialno delo temu primerno delno prilago-
diti, vsekakor v smeri večje zahtevnosti, vsebinske pope-
stritve in individualnosti. Zelo verjetno pa bo to veljalo le
za ožji krog ljudi.
Velika večina ljudi bo sodila v kategorijo marginalnih
brezposelnikov, saj zanje ne bo dela oziroma zaposlitve niti
v industriji niti v tehnlzlranem kmetijstvu. Zanje ostaja le
področje takoimenovanih terciarnih dejavnosti (razne sto-
ritve), ki pa so - glede na obseg bodočih potreb ter tudi
smoter zaposlitve (socialni vidik) - danes očitno še vse
premalo razvejane in artikulirane. Ce naj bodo te dejavnosti
tiste, v katere se bo moglo usmeriti bodoče socialno-
rehabi1 itacijsko delo, pomeni, da bo v smeri razvoja teh
dejavnosti potrebno vložiti še posebno velike napore, da bi
mogle vezati nase množice tistih, ki bi se rade rehabiliti-
rale z delom (telesnim in/ali umskim). Videti je torej, da se
bo socialno delo znašlo prav kmalu pred novimi vprašanji in
nalogami. Potrebe po socialni pomoči se bodo v prihodnosti
očitno oblikovale na drugačen način in možno je, da bo prišlo
tudi do pregleda in prilagoditve tudi same doktrine social-
nega dela.
Posebne razmere pri nas
Razmere v Jugoslaviji in tudi v Sloveniji bodo v prihodnosti
v marsičem očitno še posebej zapletene, kar se tiče social-
nega dela. Gospodarska moč naše družbe ne kaže zelo vabljive
podobe. Smer dolgoročnega gibanja družbene produktivnosti
dela v SR Sloveniji je izrazito neugodna, saj nezadržno in
strmo pada že četrto desetletje zapored. Podatki so na-
slednji: 8* v razdobju 1953-61, 6.2% v razdobju 1961-1971.
4,1% v razdobju 1971-1981. prebitje točke 0.0% v letu 1985 in
padec na raven -0,3% še v istem letu ter na raven -2,3% v
letu 1986 {Sicheri, 1983 ; RTV Lj. ). Pri tem zunanjetrgo-
vinska menjava naše države že od leta 1948 dalje vseskozi
kaže, da uvoz presega izvoz (Banič. 1988). Dalje je gibanje
akumulativne sposobnosti gospodarstva SFRJ padlo na raven
0,0%, doseglo v letu 1985 raven -1.0% ter se poslej ni več
dvignilo v sfero pozitivnih številk. Sodeč po drugih ekonom-
skih analizah (Pučko, 1988) pa se nam tudi za prihodnost ne
more pisati kaj posebno dobrega. saj so bile v razdobju
osemdesetih let tudi rast, struktura in učinkovitost investi-
cij v Jugoslaviji "vse prej kot zadovoljive" (Pučko).
200	Socialno delo, 27. 1988/3
Glede na takäen razvoj gospodarskih gibanj v Jugoslaviji
ter še posebej glede na njihovo vztrajnost (v smeri negativ-
nega!) ni Čudno, da je inflacija pri nas že leta 1987 dosegla
raven trimestnih številk. Logika takšnega gospodarskega raz-
voja dežele vodi očitno v takšno ali drugačno katastrofalno
situacijo. In. kako naj v takšnem okolju izgleda, se formira
oziroma reformira socialno delo?
Kriza kartezijaneke paradigme in socialno delo
Splošno znano je - kažejo pa na to tudi zgoraj omenjeni
podatki - da je v razvitem svetu že v teku šestdesetih let
nastalo krizno stanje. (Znaki takega stanja so tudi :
onesnaženost okolja, ekološki problemi, energetska kriza, val
nasilja in kriminala, posebej v velikih mestih, mednarodni
terorizem - tudi vladni.) Nastali problemi so v zadnjih
desetletjih spodbudili znanost tako v družboslovju kot tudi v
naravoslovju k vztrajnemu odpiranju vprašanj, od kod vse to,
kje so globlji vzroki takšnih novih pojavov ipd. Postavljanje
takšnih temeljnih vprašanj. pa je logično naletelo tudi na
vprašanja temeljnih vzorov (paradigem), po katerih so urejene
današnje družbe, njihove gospodarstva ter tudi ustanove
moderne (današnje) družbene nadstavbe. Tako so ob koncu
sedemdesetih let odkrili, da je za razumevanje današnje
krize, ki da je globalno-planetarna, mnogovrstna in večpla-
stna. smiselno razlikovati med dvema paradigmama oziroma med
dvema načinoma videnja sveta. Na eni strani je mehanistično
gledanje na svet in naravo kot na velik stroj, ki deluje po
enakih načelih kot mehanska ura sedemnajstega stoletja; na
drugi strani pa je gledanje na svet kot na živ organizem. Za
mehanistično videnje sveta se je odločil Descartes. ki je
zasnoval splošno metodo odkrivanja znanstvene resnice: (1)
raziskovati le tisto, kar je razvidno in jasno. (2) sleherni
problem razstaviti na dele. obdelati vsakega izmed njih
posebej, nato po vzvratnem zaporedju priti do sklepa. Za
Descartesa je bila naràva/svet/materija sestavljena iz pred-
metov, teles (tja do atomov), ki se gibljejo po načelih
mehanike, ki pa jih je mogoče odkriti, natančno opisati,
izmeriti in kvantitativno izraziti. Prevzel je Baconovo
misel, da je smisel znanosti o naravi v tem, da postanemo
njen lastnik. gospodar, da si jo podredimo in izkoriščamo
njene potenciale: materiale, energijo, zemljo, pa tudi
(podrejenega) človeka.
V skladu z Descartesovim ločevanjem duha/uma/razuma od
telesa/materije/narave so se ločeno institucionalizirale vede
s področja "res cogitans" (misleča stvar) kot humanistične
oziroma družbene vede na eni strani ter od njih povsem
neodvisno tudi vede s področja "res extensa" (podaljšana
stvar) kot naravoslovne vede. Smatralo se je, da med tema
dvema področjema znanstvene misli ni nobene povezave ali
skupne točke. Prav ideja o medsebojni nepovezanosti pa je
201	Socialno delo, 27. 1988/3
botrovala tudi uveljavitvi ideje o nujni medsebojni samostoj-
nosti in neodvisnosti ter preko tega tudi medsebojni neodgo-
vornosti .
Takšne kartezijanske ideje so. že posebno potem ko jih
je odlično podprl Newton z objavo svojih splošnih zakonov o
gibanju teles (gravitacija) (1683). prežele vso kulturo
"zahoda". Spodbujale so razvoj znanosti, tehnike in tehnolo-
gije za obvladovanje, podrejanje in izkoriščanje potencialov
narave (zemlje/materije in podrejenih ljudi). Uveljavila se
je delitev dela (do vse manjših podrobnosti, tja do fragmen-
tarnosti) na vseh področjih: ne le v proizvodnji, temveč tudi
v znanostih (akademskih disciplinah), strokah in družbenih
(vladnih) ustanovah. Vsakdo se je hotel ukvarjati s svojim
čim ožje opredeljenim področjem, ga poznavati in obvladovati
(s svojega vidika) do podrobnosti, a brez povezave z drugimi
področji. Vsakdo je težil k čim večji (če že ne kar
absolutni) samostojnosti in neodvisnosti od drugih. Občutek
povezanosti ljudi med seboj, ljudi z naravo ter tudi zavest o
medsebojni povezanosti posameznih delov narave, sta se vse
bolj izgubljala. Verjelo se je. da je dogodke mogoče vnaprej
(natančno) napovedovati. Tak kartezijanski pogled na
svet/naravo/stroj prežema mehanicizem. determlnlzem in racio-
nalizem. V svoji dobi je povsem ustrezal težnji kapitalistov
po gospodovanju in izkoriščanju vseh potencialov narave. Temu
ni nihče niti pokazal niti postavljal meje. Videti je bilo.
da gre to podrejanje in hlastavo (zasebno profitarsko) iz-
koriščanje lahko v nedogled. Predstava o svetu kot stroju je
težila k statičnosti objektov (teles, delov). Stroj, ki ga je
Izdelal človek, pa je bilo mogoče nenehno izpopolnjevati (po
načelu racionalnosti - poudarjanje moči razuma).
Vse to je dalo pečat večstoletnemu razvoju industrijske
družbe zahodnega tipa. Vodilo je v hiter razvoj znansoti in
na njej temelječe tehnologije podrejanja in Izkoriščanja
(narave in človeka). Dosežena je bila po eni strani visoka
stopnja materialne blaginje. po drugi strani pa se je v
določenem trenutku razvoja pokazalo, da Ima tak "napredek"
tudi svoje objektivne meje tako v naravi (izginjanje neob-
novljivih fosilnih materialov/surovin) kot tudi v človeku In
družbi (neznosne razmere, v katere je kapitalizem klasične
dobe potisnil najete delavce so privedle do spoznanja o dveh
nasprotujočih si družbenih razredih: razred kapitalistov in
razred mezdnih delavcev. razred Izkoriščevalcev in razred
Izkoriščanih - glej Marx-Engel sov Komunistični manifest.
1948). Najprej je na neznosnost subordinatorno-eksploatator-
sklh razmer opozorila človeška narava. ki je kot nasprotje
ustvarila idejo o soclalnlzmu in komunizmu, sprožila sindi-
kalno organiziranje delavcev ter v tem okviru tudi nastanek
socialnega dela. Precej dlje je vzdržala pritisk
grabežljivosti (najprej v kapitalizmu. nato pa tudi v socia-
lizmu) narava: zemljina skorja. ozračje in voda. Problem
202	Socialno delo, 27. 1988/3
ekološke preobremenitve se je pokazal šele v drugi polovici
20. stoletja. Vendar je tedaj zelo hitro prišlo tudi do
spoznanja, da obstoje "meje rasti" (Meadows. 1974). Sprožila
pa so se tudi vprašanja o temeljnih paradigmah (vzorih)
ureditve modernih družb, njihovega odnosa do naravnega okolja
in podobno. Tako je ob kobncu sedemdesetih let prišlo med
drugim tudi do trditve, da je odnos do narave napaćen in da
temeljna napaka izvira še iz Descartesovih zmot o pretiranem
razparceliziranju sveta/narave, o povsem loćenem obstoju
duha/uma/razuma od telesa/narave in iz tega izvirajoče ideje
o medsebojni neodvisnosti in samostojnosti delov celote.
Slednje pa je spodbujalo zanikanje ideje o medsebojni usodni
povezanosti med deli celote ter iz tega izvirajoči prav
tolikšni medsebojni odgovornosti - tako med ljudmi kot tudi
med človekom in naravo/zemljo/vodo/ozračjem.
Socialno delo je torej v tem smislu le eden izmed
načinov odzivov/uporov/negacije ureditve odnosov med ljudmi
in odnosa člvoeka do narave zgolj po vzoru kartezijansko-
newtonovskega stroja/mehanizma/determinizma in racionalizma.
Socialno delo v luči nove paradigme
Raziskovanja na področju subatomske fizike so v prvih deset-
letjih našega stoletja pripeljala do nepričakovanih in prese-
netljivih odkritij. Le-ta bi mogli na tem mestu (po Capri.
1981, 86) povzeti v naslednjem: Prvič, subatomski delci
(elektroni, protoni) niso delci kot zrnca (objekti, predmeti,
telesca) temveč so to obrazci (sheme, formule) verjetnosti
medsebojnih zvez (povezav, razmerij, odnosov) v nedeljivi
kozmični mreži, ki v način in obliko svojega obstoja in
obnašanja (kot "delec" ali kot "val") vključuje tudi
človeškega opazovalca in njegovo (oziroma njeno) zavest, duha
(Capra, 1986, 99). To je v diametralnem nasprotju s kartezi-
jansko-newtonskim pojmovanjem "objektivne" stvarnosti,, ki da
obstoji in se giblje neodvisno od človekovega duha, torej
"objektivno" (ne pa "subjektivno!").
Drugič, svet/narava/kozmos je ena sama vsesplošna pove-
zanost in odvisnost stvarnosti, je nedeljiva dinamična celo-
ta. Takšna je zaradi tega, ker poleg lokalnih (predmete
opredeljevalnih) zvez obstajajo tudi nelokalne (trenutne)
zveze med vsemi deli stvarnosti ne glede na prostor in čas.
Tretjič, linearnost vzročno-posledičnih zvez (značilnih
za logiko mehanizma/stroja) je le poseben del/primer v sklopu
nelinearnosti, ki opredeljujejo vsesplošno in (časovno in
prostorsko) vsesmerno povezanost stvarnosti. Po Capri novo
videnje/paradigma/vzor stvarnosti vznika iz spoznanja o bist-
veni medsebojni povezanosti in odvisnosti vseh pojavov -
fizikalnih, bioloških, psiholoških, družbenih in kulturnih -
ter s tem presega (do)sedanje disciplinarne in pojmovne meje
203	Socialno delo, 27. 1988/3
(Capra, 1986. 307). Za nov (sestavni-sistemski) pogled	so
značilne zamisli o celosti (holizmu). organskosti	in
ekoloâkosti v razsežnostih, ki segajo od subatomske	do
vsemirske ravni.
Kritiki kartezijanske paradigme se zdaj ogrevajo za
pogled na svet kot da gre za živ organizem. Za živ organizem
pa je značilen princip (samo)organizad je. To načelo se
Izraža v dveh pojavnih oblikah: prvo je samoorganizacija
oziroma samoobnavljanje. ki predstavlja sposobnost živih
organizmov, da se neprestano obnavljajo in reciklirajo svoje
komponente, pri tem pa ohranijo svojo integriteto (osebno
identiteto) In osnovne strukture. Druga pojavna oblika tega
principa (samo)organizad je pa je sposobnost samopreseganja :
živi organizmi so sposobni ustvarjalno samopreseči fizične in
mentalne dosežene meje v procesih učenja, razvoja in evolu-
cije. (Capra, 1986. 312).
Za žive organizme je značilno, da imajo dve težnji:
težnja po relativni avtonomiji, ki zagotavlja vsakemu orga-
nizmu (tudi organu kot njegovemu delu/podsistemu) osebno
identiteto in relativno samostojnost/avtonomijo. Druga pa je
težnja po integriranju/vključevanju v sistem višjega
reda/nadsistem. Zivi organizmi imajo izjemne sposobnosti
prilagajanja okolju, hkrati pa imajo tudi sposobnost ustvar-
jalnega razvijanja novih struktur in funkcij brez kakršnega
koli pritiska na okolje. ki predstavlja manifestacijo
možnosti samopreseganja. Za svet živih organizmov so značilna
razmerja sožitja in sodelovanja/simbioze (Capra. 1986. 322).
Značilno za žive organizme je tudi. da vključujejo um/zavest
in so s tem sposobni svobodne izbire med alternativnimi
možnostmi.
Sklep
Na osnovi povedanega bi mogli glede socialnega dela povzeti
naslednje :
V preteklosti se je tudi socialno delo neizogibno
oblikovalo in razvijalo v okviru kartezijanske paradigme: kot
ozko opredeljena stroka poleg drugih strok, s katerimi se je
sicer povezovala bolj ali pa manj, odvisno od primera do
primera. Gospodarski zastoj je verjetno sestavni del neke
globlje krize razvoja in splošne kulture družbe in njenega
odnosa do narave, ki ga bo očitno treba spremeniti. Spremembe
pa verjetno ne bodo mogle biti izvedene hitro in brez zadreg.
Sprememba splošnih gospodarskih in družbeno-kulturnih
razmer bo brez dvoma pomenila tudi ustrezen izziv socialnemu
delu in njegovi doktrini. Očitno pa je. da bodo zahteve do
socialnih delavcev s strani tistih. ki bodo njihovo pomoč
potrebovali. v prihodnosti dobile novo kvaliteto. tudi v
204	Socialno delo, 27. 1988/3
skladu s spreminjanjem temeljnega pogleda na svet, naravo in
družbo.
LITERATURA
Auerhan. S., v: Richta. R., Civilizacija na raskr&ću.
Komunist. Beograd 1972
Banič, I., Vpliv tehnoloških dejavnikov na razvoj sploâne
tržne sposobnosti gospodarstva, XX. posvetovanje o ekonomiki
in organizaciji združenega dela. Društvo ekonomistov Ljub-
ljana, Zbornik referatov, Portorož, 9.-11. marec 1988, str.
11-16.
Capra, F., Vrijeme preokreta. Globus, Zagreb, Ljubljana,
1986.
Cvetanović. S.. Rast produktivnosti. Produktivnost, Beograd,
1985/5-6
Enciklopedija leksikografskog zavoda. Zagreb 1969, 4 zv..
str. 215-216
Engels, F., Položaj delavskega razreda v Angl i li. MEID. 1.
ZV., CZ, Ljubljana 1969, str. 535-890
Kast, F. E., Rosenzweig, J. E., Organization and Management.
McGraw Hill, New York 1985.
Kurenkov, A., Produktivnost u svijetu. Produktivnost. Beograd
1983/5
Lipovec. F., Razvita teorija organizacije. Obzorje, Maribor
1986
Malič, D., Kibernetska termodinamika. Gradjevinska knjiga,
Beograd 1976
Marx-Engels, Manifest komunistične partije. Komunist, Ljub-
ljana 1974
Meadows, D. H. idr.. Meje rasti, CZ, Ljubljana 1974 (prva
izd. 1972).
Novak, M., Organizacij J rada u socijalizmu. Informator,
Zagreb 1985
Ovsenik, Jože, Prenova organizacije dela v luči dveh paradi-
gem, VII. Posvetovanje organizatorjev dela "Prenova organiza-
cije dela glede na zahteve tržnega gospodarjenja", Portorož,
14-15. aprila 1988, in v: Organizacija m kadri. Kranj
205	Socialno delo, 27. 1988/3

1988/1-2, str. 148-157.
Pintar, E. M.. Dolgoročni razvoj SR Slovenije, Organizad ja
in kadri. 1988, 1-2, str. 148-157
Pučko, D., Postavljanje razvojne strategije ozda in plani-
ranje investicij, XX. posvetovanje o ekonomiki in organiza-
ciji združenega dela. Društvo ekonomistov Ljubljana, Por-
torož, 9. - 11. marec 1988. Zbornik referatov, str. 49-63
Rihta, R. idr.. Civilizacija na raskršću. Komunist. Beograd
1972.
Thurow. L. C.. The Zero-Sum Solution. Simon and Schuster. New
York 1985
206	Socialno delo, 27. 1988/3
ZA VISOKO SOLO SOCIALNEGA DELA KOT INVENTIVNI IN KRITIČNI
EDUKATIVNI AMBIENT
Mag. Tone Brejc
Prav nič ne bi rad dopolnjeval ali celo popravljal zanimivih
in prepričljivih utemeljevanj, ki so jih za tole "okroglo
mizo" podali učitelji žole, rad bi se le pridružil z
nekaterimi asociacijami optimističnemu in vztrajnemu prizade-
vanju. da se žtudij na tej šoli izoblikuje v obliki in
trajanju, ki se je izkazala kot imanentna nujnost vseh oblik
usposabljanja za delo z ljudmi. Podlaga za moje navezovanje
sta predvsem dva pojma, ki sta bila danes v dveh prispevkih
posebej izpostavljena, in sicer "profesionalizacija stroke"
in "duh šole". Zdi se mi namreč, da se oba pojma, vsaj kar
zadeva njuno udejanjanje v praktičnem vsakdanu šole. navezu-
jeta na pojem, recimo pogojno, višjega reda. ki bi ga
opredelil kot "edukativni ambient" šole oziroma, po domače,
izobraževalno (notranje) okolje. Ce si odmislim kaj slabe
prostorske in siceršnje materialne pogoje, v katerih šola že
leta deluje in ki bi lahko kvečjemu vplivali na oblikovanje
nizkih ali nikakršnih aspiraci j delavcev šole (pač v skladu s
Gideovo iskrico, da so značaji zmeraj usklajeni z dogodki),
se mi "edukativni ambient" prikazuje predvsem kot postvaritev
prevladujoče ideologije šole. S tem mislim na to, katere
vrednote želi šola v okviru svojih pedagoških in proučevalnih
dejavnosti podpirati v odnosu do stroke in v odnosu do
družbe. Kolikor šola dejansko pristaja na sintagmo, ki je
sicer dokaj splošna in lahko tudi aktivistično zapeljiva, da
je "socialno delo dejavnik sprememb " pri posamezniku in v
družbi, potem se mi zdi, da je treba med take vrednote
uvrstiti vsaj "pogum", "kritičnost", "inventivnost",
"sodelovanje", in "uveljavitvenost". Ker pa predstavlja šola
tudi poseben sistem organizacije dela kaže upoštevati tudi
spoznanja iz teorije organizacij, da je zanjo verjetno
najprimernejša Ouchijeva "teorija Z", ki temelji na nasled-
njih treh vrednotah: "zaupanju", "zavzetosti" in "bližini".
Tako pridemo do sklopa vrednot, ki, po mojem mnenju, tudi
zmanjšujejo bojazen za "pomirjanje z obstoječim" oziroma za
negativno prilagajanje , omogočajo pa tudi primerno zastavi-
tev notranjih in zunanjih povezav šole. Te povezave so lahko
ena bistvenih lastnosti "edukativnega ambienta". saj lahko
rezultirajo v stori 1nostno. empatično/emocionalno ali nev-
tralno naravnanost odnosov med učitelji šole, študenti in
"pomembnimi drugimi" ali pa v kombinacijo teh naravnanosti.
Pomemben vidik naravnanosti šole, ki je seveda posebej
vezan na profesionalizacijo stroke, se mi zdi izkustvena
207	Socialno delo, 27. 1988/3

sestavina študija. Mislim, da bi pri uresničevanju teženj, o
katerih je danes govora, morali upoštevati, da lahko prido-
bijo socialni delavci, tako so pokazale raziskave na mojem
ožjem področju, veščine dela z ljudmi le na osnovi sistema-
tičnega programa usposabljanja, ne pa v okviru "prakse", ki
temelji na opazovanju in posnemanju izkušenih praktikov.
Kazalo bi torej ponovno pretehtati sedanjo izkustveno plat
šolskega programa in izbrati pot. ki bi omogočila, da se
preseže tudi danes omenjeno epistemološko odvisnost social-
nega dela od drugih ved in študentom omogoči doživetje
specifične poklicne verodostojnosti.
208	Socialno delo, 27. 1988/3
SOCIOLOGIJA. PRODUKCIJA SMISELNOSTI VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA IN
SOCIALNO DELO
Dr. Maca Jogan
V vseh prispevkih sodelavcev iz VSSD. ki so z različnih
vidikov osvetljevali izobraževanje socialnih delavcev in
njihovo poklicno delovanje. je bilo ogrcsnno zanimivih in k
širšemu razmišljanju spodbujajočih spoznanj. V svojem pri-
spevku se bom cene ji la na navedbo nekaterih vsebinskih
razsežnosti, ki so vredne pozornosti pri presoji odnosov med
sociologijo in socialnim delom. Usmerila se bom na nekatera
teoretično pomembna vprašanja produkcije in uporabe
socioloških znanj zlasti z vidika delovanja na posebnem
področju socialnega dela. Čeprav se zdi takšna usmeritev
morda preveč tuja današnji razpravi, sem prepričana, da je
potrebna in da bom s konkretnimni primeri uspela pokazati na
praktičnost in vsakdanjo navzočnost tega področja tudi v
izobraževanju in delu socialnih delavcev.
Socialni delavci kot neposredni Izvajalci različnih
pomoči ljudem se namreč pri vsakdanjem delu naslanjajo na
Izražene ali prikrite razlage družbene urejenosti In na njih
temelječe recepte uravnavanja posameznikovega socialnega
položaja. Dr. R. Kyovski je upravičeno opozoril na opreznost
pri sprejemanju različnih receptov (ki se v času Iskanja
Izhoda iz krize naše družbe ponujajo - večkrat enostransko,
brez medsebojne konfrontacije - kot najučinkovitejši) In na
njihovo preverjanje z vidika socialne politike. Ena od
funkcij sociološkega izobraževanja socialnih delavcev je -
po mojem globokem prepričanju - prav ta. da socialni delavci
sami laže razumejo svojo poklicno dejavnost kot sestavino
celotnega družbenega dogajanja, to pomeni da lahko presojajo
o smiselnosti in usmerjenosti lastnih praktičnih posegov.
Čeprav se poklicno usmerjajo pretežno k posamezniku ali
skupini (manjšega obsega). je v receptih za pomoč vselej
vsebovana tudi neka določena koncepcija pravilnosti glede
urejenosti globalne družbe.
Ker pa nI nekega naravnega soglasja o tem. kaj je
pravilno. temveč je to soglasje plod oziroma posledica
procesov ustvarjanja smiselnosti vsakdanjega življenja, je z
vsakokratno praktično dejavnostjo tudi povezano vprašanje,
kdo in kako producira pravila o tem, kaj je prav, zaželeno,
nujno Itd. in kako se ta pravila ohranjajo.
Upravičena zahteva, da mora biti socialni delavec uspo-
209	Socialno delo, 27. 1988/3
sobi jen za "branje socialnega teksta" (Zavirèek). za spozna-
vanje ozadja. iz katerega izvirajo stigmatizacije itd. se
zato povezuje z vprašanjem, kako brati; drugače povedano:
kako pojasnjevati delovanje in obstajanje različnih družbenih
mehanizmov (na področju ideologije, prava, morale, religije,
ekonomije itd.), ki sodelujejo pri oblikovanju posamičnih
življenjskih celostnih situacij. Ce se omejim na tiste vzorce
"branja", ki so bili prevladujoči v dosedanjem sociološkem
pojasnjevanju, potem gre za dvoje ključnih tipov razlaganja.
Na eni strani razlaganje obstoječe resničnosti kot nekega
pojava po sebi, ki pa ima to lastnost, da sam skrbi za to, da
ostaja nespremenjen; iz takšne razlage totalitete črpajo
svoje praktične potenciale predvsem reformistični pristopi v
socialnem delu, pri čemer je (izraženo ali prikrito) vodilo,
kako prilagoditi človeka obstoječim pravilom, medtem ko sama
pravila morajo ostajati neproblematlzlrana. Ce se sociološka
razlaga odmakne od takšnega "naturalističnega" vzorca, se
mora začeti spraševati po samih načinih ustvarjanja in
reguliranja vsakdanjega življenja, po nosilcih teh regulacij,
po tem, komu določene zapovedi zlasti ustrezajo, koga priza-
denejo ipd. Skratka; obstoječa definicija smiselnosti delo-
vanja vsakega posameznika v povezavi z drugimi v različnih
družbenih okoljih (skupinah, institucijah. itd.) postane
vprašljiva.
Pri obravnavi medsebojnih odnosov med sociološko teore-
tično razlago in usmeritvijo socialnega dela se vedno
pojavlja vprašanje kakovosti razlage v zgornjem smislu in ne
le vprašanje razmejitve področij glede na obseg dejavnosti.
Praktična pomoč posamezniku je že usmerjana s predhodno
razlago normalnega in pozitivno moralnega delovanja posamez-
nika. V konkretnih razmerah neenake razdelitve moči v družbi,
kar je dejstvo v vsem dosedanjem razvoju, so nosilci moči
vselej lahko tako razložili obstoječo neenakost, da je bila
smiselna in da so jo posamezniki sprejemali kot nekaj povsem
naravnega ter delovali tako. da so jo ohranjevali. Ce preidem
na konkretne parcialne razlage in na njih nakažem medsebojno
(različno) povezanost sociološke teoretične razlage in usmer-
jenosti socialnega dela, bi omenila področje človekove
samoskrbi in družbeno organizirane skrbi. Pri nekaterih
avtorjih v sodobnosti lahko beremo, da se je s prenašanjem na
institucije zmanjšala možnost človekovega avtonomnega ure-
janja svojih problemov in da prenašanje teh dejavnosti družba
(država) težko prenaša. Na kaj bi morali biti pozorni pri
tovrstnih razlagah?
Menim. da ne moremo mimo predpostavke. da je bilo v
preteklosti bolje. da so bili ljudje bolj avtonomni in tudi
bolj svobodni. Seveda je ta preteklost navadno označena kot
"predindustrijska" družba, ki jo še dodatno kltijo konotacije
o harmonični urejenosti v smislu Toenniesove "Gemeinschaft".
Ce poskusimo to podobo o zlati dobi v preteklem reševanju
210	Socialno delo, 27. 1988/3
socialnih problemov prenesti v resnične zgodovinske
okoliščine, potem se hitro zamajejo temelji tega načina
presojanja. Glede na asimetrijo moči in bogastva je bilo
tako, da je za manjšino bilo poskrbljeno v vseh ozirih
zagotavljanja socialne varnosti, za večino pa je bilo
vprašanje zagotavljanja varnosti zamejeno s skrajno zoženim
prostorom "samopomoči" na temelju, ki so ga določale vlada-
joče norme. Ce vzamemo različne indikatorje socialnega
položaja večine prebivalstva, denimo konec 19. st. v Evropi,
potem bi težko sklepali, da so si vsi sorazmerno enako
pomagali. S tem hočem samo opozoriti na to. da se moramo
vprašati, kako je prišlo do institucionalnega širjenja
pomoči, bolje različnih vrst pomoči. ki jih razumemo pod
oznako "socialna država". Večkrat imam vtis, da se tudi
nastajanje socialne države razlaga kot nekaj naravnega v
okviru "industrijske družbe", nekaj, kar je obstajalo in
obstaja mimo konkretnih interesov različnih skupin v družbi.
Do institucionalizacije v zagotavljanju socialne varnosti je
prišlo v veliki meri prav zaradi razrednega boja depriviranih
in zaradi množičnega izkušanja neugodnih posledic
"samopomoči".
In ravno v času krize države blaginje se ponovno
pojavljajo sklicevanja na samopomoč - tako v razvitih pozno-
kapitalističnih družbah kot tudi v zgodnjesocia1 ističnih.
Takšna orientacija se velikokrat povezuje tudi z izredno
ostro kritiko napak institucij (razosebljenost, veliki
stroški itd), kar je zaradi dejanskih hib (ki pa jih je treba
vendarle primerjati s preteklim konkretnim stanjem) potem
tudi navzven zelo prepričljivo. Norveška sociologinja Kari
Wearness je pred nekaj leti nedvoumno opozorila na to, da ne
smemo pozabiti, kakšno je bilo realno stanje v preteklosti in
kakšne so izkušnje večine s samopomočjo in "miloščino". Prav
delovanje različnih institucij je omogočilo dejansko večjo
svobodo in vsaj minimalno omilitev velikih neenakosti (čeprav
nikakor ne trdim, da so se temeljna nesorazmerja odpravila).
Seveda ne zanikam potrebe po negovanju vzorcev samopomoči v
vsakdanjem življenju v vseh okoljih in tudi ne potrebe po
kritičnem presojanju institucionalnih oblik medsebojne
pomoči. Hočem le opozoriti na nujnost vključitve zgodovin-
skega spomina (ki ni in ne more biti identičen z ideološkimi
samopredstavami. ki so vladajočim pomagale producirati vsako-
kratno smiselnost) v razpravljanje o razmerju med formalnim
in neformalnim (institucionalnim in neinstitucionalnim) delom
na področju zagotavljanja pomoči.
Za vsakokratno družbo in pojasnjevanje njene urejenosti
je gotovo pomembno vprašanje, kako se producirajo nemočni,
marginalni. pomoči potrebni (kar je ena od sfer socialnega
dela) in kako se organizira pomoč. Ključno vprašanje se mi
pri tem zdi. kdo in zakaj postavlja meje marglnalnosti. ozi-
roma. če se navežem na izredno uspelo prispodobo o reki
211	Socialno delo, 27. 1988/3

(Ovsenik). kdo določa merila za sodelovanje v "deročem toku"
in čemu. Glede na socialna okolja in tehnološki razvoj so
namreč te meje zelo gibljive in včasih silno zožene. Kot
primer lahko razumemo udeležbo ženske delovne sile v sodobni
elektronski industriji v nekaterih deželah v razvoju (več o
tem M. Košak v delu Ženske in diskriminacija): pri njih se
udeležba v "deročem toku" omejuje na mladost (od 13. 14 let
do nekaj čez dvajset), ko pa so izkoriščene in invalidi, se
odplavi jajo v sfero marginaInosti. Poskusi, da bi se takšna
urejenost kaj spremenila (npr. sindikalna organiziranost in
zahteve varstva itd.), navadno peljejo do premika dejavnosti
v tista področja, kjer je še mogoče neovirano poslovati tako.
da je struga aktivnosti in normalnosti silno zožena in
izjemno deroča. Mimogrede: ta "tok" (vzorec družbeno želenega
načina življenja) ne izključuje le človeka kot celostnega
bitja potreb (ki ga reducira na pretežno moralno dimenzijo, s
čimer je dana možnost izravnave deficitov dejanskih
možnosti), temveč vključuje tudi roparski odnos do narave. Ce
se človek upoš-teva zgolj kot govoreče orodje (posebej naj
omenim razumevanje žensk kot "udomačenih reproducentk
vrste"), potem je pač razumljivo, da je ta zanimiv, dokler
služi osnovnemu namenu - da je orodje. Ko pa ni v tej
funkciji, se prepušča kot sestavina obrobja korekcijskim
mehanizmom (socialne politike). Smisel pridobivanja
socioloških znanj vidim v razvijanju takšnih sposobnosti
socialnega delavca, da ta ne bi vnaprej pristajal na to. da
je "deroča reka" nekaj edino veljavnega in da se normalno
(zaradi tehnološkega razvoja) širijo struge marginaInosti.
Kolikor sem mogla razbrati iz današnje razprave, je ta cilj
vsaj v nastavkih že tudi navzoč v dosedanjem raziskovanju
socialnih problemov in v izobraževanju. (Posebej bi moral
biti poudarjen v visokošolskem izobraževanju.) Obstoječa
krizna situacija le še dodatno povečuje pomembnost sociološke
dimenzije - seveda ne v pozitivistični paradigmi.
212	Socialno delo, 27. 1988/3
K RAZMERJU MED SOCIOLOGIJO IN SOCIALNIM DELOM
Mag. Tanja Rener
V razvoju socialnega dela kot stroke sociologija ni imela
vselej enakega mesta in pomena. Dialog in sodelovanje med
sociologijo in socialnim delom se je v svetu intenziviral
zlasti ob koncu šestdesetih let. Dotlej je bila sociologija v
študijskih programih socialnega dela prisotna bolj obrobno,
socialno delo je imelo privilegirano razmerje najprej s
pravnimi in nato s psihološkimi in psihiatričnimi vedami. S
silno politizacijo in radikalizacijo socialnega dela v
šestdesetih in sedemdesetih letih pa je prišlo do zasuka in
po mojem kar posrečenega srečanja med socialnim delom in
levo. kritično sociologijo. Gre za razmere, ki jih poznamo:
socialno delo aH bolje socialni delavci so se zoperstavili
svoji vlogi tampona in funkciji "vaze 11na sistema", kakor so
se Izražali, stopili so na stran kilenta in se z radikalno
sociologijo srečali v skupnem hotenju po spremembi družbenega
sistema in institucij, ki so utesnjevali oboje, tako sociolo-
gijo kot socialno delo.
Vzporedno s tem zbližanjem obeh strok so se spreminjali
tudi programi sociologije v višješolskem in nato
visokošolskem oziroma fakultetnem študiju socialnega dela v
smeri vse večje prisotnosti socioloških znanj. Kolikor poznam
programe sociologije v študiju socialnega dela v zahodni
Evropi, bi jih bilo mogoče - grobo rečeno - deliti na tri
sklope: na uvodni sociološki študij poglavitnih družbenih
vprašanj sodobnosti in posamezne globalne družbe; na drugi
sklop, ki obravnava metodologijo In sistematike družboslovne-
ga raziskovanja; in na tretji, bolj aplikativni sklop, kjer
prihajajo do izraza predvsem posebne sociologije, afinitetno
usmerjene k socialnemu delu, zlasti urbana sociologija,
sociologija družine, mladine, sociologija zdravja, sociolo-
gija organizacije in sociologija planiranja.
Sociologija naj bi tako v korpus socialnega dela vnašala
sociologiji Imanentne značilnosti, kakor je teoretsko spo-
znavna in Interpretatlvna vednost o strukturi in dinamikah
globalne družbe, nato njena informativna funkcija, kar
pomeni, da mora biti sociologija sposobna operativnega preva-
janja informacij o družbi, ki jih producira njen teoretsko
metodološki aparat. In slednjič, na osnovi razvojnih trendov,
ki jih ugotavlja, mora artikulirati elemente za predlkcljo in
predvsem za planiranje družbenega razvoja.
Res je, da je vednost vzajemna, kar pomeni. da se ima
213	Socialno delo, 27. 1988/3

bržkone tudi sociologija kaj naučiti od socialnega dela. toda
ker vendarle govorim kot sociologinja, bi rekla, da je po
mojem prispevek sociologije socialnemu delu lahko dvojen.
Sociologija lahko daje socialnemu delu spoznanja za rigorozno
interpretacijo problemov socialne realnosti, ki zadevajo tudi
socialno delo. in s socialnim delom sodeluje v definiranju
(oziroma premišljanju) njegove družbene vmeščenosti; gre za
torej neke vrste sociologijo socialnega dela.
Se nekaj besed k razmerju med sociologijo in socialnim
delom. To razmerje je bilo včasih pri nas. vsaj po mojem,
nekoliko zamegljeno ali vsaj ne zelo dobro definirano.
Začela bom kar per negationem. Menim, da ne držijo oziroma
da so poenostavljena nekatera razločevanja, kakor na primer
to, da je sociologija teoretska veda in socialno delo
ateoretsko in bolj operativno-aplikativno. da sociologija
temelji na raziskovanju, socialnemu delu pa da ta predpo-
stavka ni tako nujna, da je sociologija socialnega dela nekaj
takega kot teorija socialnega dela in podobno.
2e res, da mora biti sociologija teoretska veda. vendar
je ni dobre sociologije brez sposobnosti prevajanja svoje
vednosti v konkretno družbeno realnost; tako tudi socialno
delo ne more biti zgolj operativno aplikativno početje brez
lastne teoretske refleksije, sicer bi ne bilo veda, disci-
plina. temveč strokovno tehnično podjetje. Mnenja sem. da ne
sociologija ne kaka druga akademsko konsolidirana disciplina
ne more zgraditi (vnesti) teoretskega aparata za socialno
delo ali namesto njega in mu s tem pomagati do akademske
legitimnosti in identitete. Raven sodelovanja med sociologijo
in socialnim delom vidim drugje. Strokovna področja obeh ved
so sicer sorodna. "objekti" proučevanja se kdaj tudi prekri-
vajo. pa vendar se obe stroki gibi jeta na avtonomnih ravneh.
Zdi se mi. da šele jasna identiteta in avtonomija ene in
druge vede nudi možnost dobrega teoretskega, raziskovalnega
in pedagoškega sodelovanja.
214	Socialno delo, 27. 1988/3
SOCIOLOGIJA - SOCIALNO DELO: (IN)KOMPATIBILNOST ?
Srečo Dragoé
Predvsem preko tistega, kar je sociologiji in socialnemu delu
skupno, se lahko (u)vidijo njune različnosti. Skupen je
sociologiji in socialnemu delu ie vzrok njunega nastanka, ki
je v naslednjem:
1.	soočenje z družbeno krizo, ki jo je bilo treba
pojasniti in iz katere je bilo treba najti izhod na način,
ki je bil drugačen od vseh prejšnjih;
2.	odvisnost od drugih znanosti, predvsem v spoznavno-
teoretičnem smislu (epistemološki vidik).
Ad 1. Zato sta se sociologija in socialno delo kot samo-
stojni družboslovni področji pojavili relativno pozno, bili
na začetku precej apologetski, njune temeljne teoretične
kategorije, v kolikor so bile izoblikovane, so se zaradi
svoje spekulatlvnosti morale hitro spreminjati, kot so se
spreminjale tudi razmere, ki naj bi se s temi kategorijami
razloži le.
Ce pogledamo nastanek sociologije, vidimo, da je to
pravzaprav odgovor meščanske družbe na lastno krizo (sredina
19. stoletja). Razvoj kapitalističnega blagostanja je namreč
zelo hitro pokazal, da je to za precejšen del družbe propada-
nje. za celotno družbo pa nestabilnost. Od tod paradoks, da
je potreba evforlčne akumulacje kapitala sama sprožila
potrebo po racionalIstičnl akumulaciji znanja, ki bi dalo
čimbolj natančne odgovore za nadaljnji razvoj. Tako je nasta-
la sociologija. Podobno je tudi s socialnim delom. Indivi-
dualna pomoč. temelječa na ljubezni do bližnjega ali pa na
preračunljivosti do samega sebe. naenkrat ni več zadostovala
kot blažilec kriz; treba je bilo izoblikovati družbeno
organiziran pristop k nuđenju pomoči, ki ne bo več temeljil
zgolj na osebnih motivih in občutkih. pač pa na racionalni,
sistemsko organizirani dejavnosti, ki naj bi ustvarila druž-
bene pogoje, v katerih bo pomoč ljudem spet lahko učinkovita.
Tudi tu gre verjetno za podoben paradoks: etični pristop
protestantizma (zlasti glede materialnega bogastva, ki zdaj
ni več cilj. ampak sredstvo odrešitve za tistega, ki ga ima)
je bil pomemben faktor razvoja kapitalizma (M. Weber), in
prav tako pomemben motiv za dobrodelnost kot tudi ustrezen o-
kvir za začetek strokovnega socialnega dela. ki naj bi razre-
ševalo prav tisto, kar je kapitalizem povzročil, a ni mogel
sam po sebi razrešiti. (Prve šole za socialno delo so nastale
215	Socialno delo, 27. 1988/3
v okviru dejavnosti protestantske cerkve).
Ad 2. Pri sociologiji in socialnem delu gre za podobno
genezo glede svojega nastanka in potreb. iz katerih sta se
rodili in glede vpraèanj. na katera naj bi odgovarjali.
(Seveda je pri socialnem delu glede na sociologijo polsto-
letni časovni zamik , ki je verjetno razložijiv predvsem z
njunim interesnim področjem in mestom socialnega dela v
"klasifikaciji" družboslovnih ved.) In zdaj poglejmo razlike
med sociologijo in socialnim delom. Sociologija, ki naj bi
bila spložna teoretična znanost o družbi, je vendarle morala
počakati na formiranje drugih znanosti, ki so bolj enostavne
("čiste", ki niso "sestavljene" iz več znanosti). Tako se je
najprej osamosvojila matematika; pa astronomija, ki se je
morala prej otresti astrologije; fizika, ki se je vzpostavila
šele z mehaniko; kemija, ki je morala prej opraviti z
alkemijo; biologija, ki je postala eksaktna šele z Darwinom;
zgodovina, ki se je morala otresti mistike itd. Vse te
znanosti, ko se očistijo neznanstvenih pristopov, kulminirajo
v 19. stol. v takšen spoznavnoteoretični potencial, da se
kot samostojni vedi končno lahko pojavita tudi psihologija in
sociologija. Sociologija se je lahko naslonila predvsem na že
razvito zgodovino, svojo empirlčnost pa razvila zlasti iz
eksperimentalne' ter klinične psihologije, torej na podoben
način, kot je psihologija v istem času nastala s tem, ko je v
mnogočem izhajala iz biologije (fiziologije in nevrologi je).
-	Sociologija (kot najsplošnejša veda o globalni družbi)
je torej lahko nastala le tako, da je črpala iz drugih ved.
Prav to je tudi eden od pogojev njene eksaktnostl in eden od
razlogov, da se je pojavila šele tako pozno, saj so morale
biti druge znanosti že razvite.
-	Ce rečemo. da je sociologija najsplošnejša znanost o
družbi, kot taka pa hkatl sestavljena veda. potem to glede na
druge družboslovne vede pomeni, da ima sociologija za cen-
tralno (splošnoteoretlčno) preokupacijo tisto, kar ostaja pri
drugih vedah na obrobju. (Ekonomija ali pravo npr. proučujeta
družbo zgolj z ekonomskega oziroma pravnega vidika in čeprav
ne moreta ignorirati socioloških aspektov svojega področja
proučevanja, sociološki problemi kljub temu niso središče
njunega zanimanja.)
To je značilno tudi za socialno delo. ki je (prav tako
kot sociologija) sestavi jena veda in se je takšna lahko
pojavila šele takrat, ko so bile povsem vzpostavljene druge
vede (zlasti sociologija, psihologija). Med socialnim delom
in sociologijo pa je pomembna razlika, po kateri jima v
"klasifikaciji" družboslovnih ved pripada povsem različen
položaj. Od tod izvira tudi dobršen del travm tako sociolo-
gije kot socialnega dela, ki imajo sicer isti Imenovalec, a
različen predznak. Gre namreč za to, da sociologija preneha
216
Socialno delo, 27. 1988/3
biti splošna teoretična veda o družbi takrat, ko preveč
zanemari :
a)	družbo v njeni splošnosti oziroma globalno strukturo
ali pa
b)	konkretne strukturne dimenzije, v katerih je sploh
lahko razvidno neposredno družbeno izkustvo skupin in posa-
meznikov.
To sta dva za sociologijo uničujoča ekstrema, saj oba
onemogočata temeljno nalogo sociologije, ki bi jo najkrajše
lahko označili (s Supekovimx besedami) "raziskovati razvoj
človekovih potreb v primerjavi z razvojem same družbene
organizacije". Celoten razvoj sociologije je pravzaprav pos-
kus izogibanja tema dvema ekstremoma, saj sociologija stag-
nira takrat, ko se izgublja v abstraktnih teorijah (ekstrem
a), ali pa, ko njeno parcialno izkustvo ne omogoča novega
družbenega Izkustva na splošni ravni (ekstrem b) . Sociologi-
ja se je v bistvu začela tako. da je štartala povsem iz
prvega ekstrema (kot splošna "znanost" o globalni družbi),
po eni strani se je namreč zavedala svoje naloge, da naj bi
pojasnjevala družbo na obči ravni, vendar je bila temu Se
nedorasla. Socialno delo pa se je začelo ukvarjati predvsem
s posameznike«!); že takrat se je namreč zavedalo svojega stro-
kovnega poslanstva (pomoč ljudem), čeprav mu še ni (bilo)
doraslo. Tipičen "sociološki" poskus izoblikovati čimbolj
splošno in eksaktno teorijo o družbi je naredil že sto let
pred sociološko stroko duhovnik George Berkeley, ki se je
skliceval na Newtonove zakone mehanike in potegnil analogijo
med družbenim instinktom in silo gravitacije v fizičnem
svetu: kot se dve masi privlačita tem bolj, čim bližje sta
si, tako se posamezniki privlačijo, čim bolj so si podobni.
Sodelovanje je zato centripetalna sila v družbi, človekova
sebičnost in individua 1izem pa centrifugalna sila. Zato je
obstoj družbe dosežen takrat, ko je centrifugalna sila
Šibkejša od centripetalne. Eden od najprodornejših sodobnih
jugoslovanskih sociologov Vjeran Katunarić razlaga buržoazno
družbo prav tako na abstraktni ravni in z analogijo iz fizi-
ke; zanj je meščanska družba "institucionalno razpadanje vseh
medsebojnih vezi med ljudmi. razen ekonomskih, sistem izoli-
ranja in medsebojega oddaljevanja... Ta proces je sličen
teoriji 'velikega treska" v fiziki, s katero se pojasnjuje
širjenje vesolja ob hkratnem oddaljevanju med planeti,
sistemi in galaksijami.
Ce se sociologija iz tega vesoljskega nivoja ne bi
spustila na zemljo, bi ostala v tistem prvem ekstremu (a), in
^Vjeran Katunarić. Ženski eros i civilizacija smrti. Napri-
jed. Beograd 1984. str. 33
217	Socialno delo, 27. 1988/3
sicer ne glede na to. če so takšne obče teorije družbe
metafizično zgrešene (kot Berekeleyeva)) ali pa empirično
pravilne (Katunarićeva). In enako je s socialnim delom: če v
svojem interesu za posameznikovo ravnanje in njegovo kon-
kretno družbeno okolje izpusti iz svojega strokovnega hori-
zonta posluh za splošne razmere (socialne. normativne,
ideološke), ki pogojujejo to konkretno (a)socialnost posamez-
nika. potem socialno delo ne more biti nič drugega kot
parapsihiatrija . parapsihologija. parapedagogika... ali pa (v
najboljšem primeru) tehnologija dobrodelnosti. Socialno delo
je torej podobno sociologiji (bolje: z njo stično) tam, kjer
se mora zanimati za kvaliteto odnosov, porazdelitev moči,
dobrin, ugleda. skratka za družbene možnosti obstoja in
funkcioniranja posameznika v konglomeratu socialnih intera-
kcij; hkrati pa je bistveno drugačno od sociologije zato, ker
je predmet socialnega dela še vedno posameznik, ne pa
družbene strukture. Socialno delo se ukvarja sicer s skupi-
nami in s skupnostjo (lokalno, širšo), a vselej z namenom, da
uvidi položaj posameznika in mu omogoča (po)moč^ za lastno
funkcioniranje - za razliko od sociologije, ki se razen z
družbo v globalu ukvarja prav tako z njenimi strukturnimi
deli (institucije, posamezne skupnosti, skupine. posamez-
niki). in sicer z namenom, da odkrije zakonitosti razvoja teh
družbenih struktur in celotnih sistemov, ter omogoča opti-
malno reguliranje družbenega razvoja po posameznih sektorjih
(ekonomiji. pravu, socialni politiki itd.). To lahko poeno-
stavljeno prikažemo s shemo (glej shemo na naslednji strani).
Sociologija se torej usmerja. če hoče biti teoretična
znanost o globalni družbi, predvsem na medsebojne odnose
posameznih (dez)organiziranih delov družbenega sistema, torej
na njegovo strukturo oziroma dinamiko družbenih interakcij
strukturnih delov sistema. Socialno delo pa se (kot praktična
veda) usmerja na interakcijo posameznika z njegovim družbenim
okoljem oziroma s posledicami in vzroki "kratkih stikov", ki
na tej relaciji nastajajo. Samostojnost in povezanost sta
namreč dva osnovna pojma, ki postajata vse bolj aktualna,
zlasti v sociologiji in socialnem delu. Ko samostojnost
postane v socialnem smislu problem, ga skušamo reševati s
povezanostjo, kot je tudi povezanost lahko problem, če
uničuje samostojnost. Tisto, kar problematizira tako samo-
^Problem posameznikov, skupin, celotnih skupnosti se mi z
vidika socialnega dela vselej kaže kot problem njihove
moči, potrebne za optimalizacijo njihovih socialnih inter-
akcij. V tem smislu mi je sintagma "socialno delo - veda
o pomoči ljudem" čisto simpatična. Klasična karitativnost
npr. je postala problematična takrat, ko je ljudem, ki
naj bi jim bila namenjena, njihovo moč zmanjševala
(odvisnost), ne pa povečala.
218
Socialno delo, 27. 1988/3
stojnost kot povezanost. je namreč vprašanje obstoja (in
participacije) ter odvisnosti - tu pa ima svoje mesto tako
sociologija kot socialno delo. pač odvisno od tega. kaj to
pomeni za funkcioniranje družbe ter njenih delov (sociološki
pristop) ali pa za funkcioniranje posameznika in tistih, ki
sestavljajo njegovo neposredno okolje (socialni pristop).
Zgornja shema (ilustracija shematskega odnosa med
socialnim delom in sociologijo) temelji na predpostavki. da
je družbena realnost nekaj. kar ni ulovi i ivo zgolj s pristo-
pom obče teoretične sociološke spekulacije ali pa zgolj z
aplikativno pragmatičnim socialnim delom. V teh dveh ekstre-
mih bi se stroki spet znašli takrat. ko bi na realnost
gledali tako, kot je bilo to značilno za sociologijo v
začetku njenega razvoja ali pa za socialno delo v njegovi
predstrokovni praksi. Ne družbe (v njenem občestrokovnem
219	Socialno delo, 27. 1988/3
smislu) ne posameznilta namreč ni mogoče brez ostanka izvesti
enega iz drugega. Od bistva družbe se namreč odmaknemo, če
jo skušamo izvesti iz nekih notranjih psihičnih pojavov, ki
jih nosijo posamezniki v svojih interakcijah z okoljem. (To
stališče je npr. ekstremno razvil Gabriel Tarde; po njegovem
naj bi sociologija postala "inter-psihologija".) Prav tako pa
zgrešimo, če posameznika razumemo zgolj kot funkcionalni
privesek družbe, ki je dejaven v prostorskem in vsebinskem
smislu zgolj na način, ki mu ga določa sistem (Parsons,
Merton). Obe totaliteti, družba in posameznik, živita le, če
je možen svoboden razvoj vsake od njiju, kar pomeni, da
prevlada ene nad drugo nujno pelje v zastranitev obeh - od
tod asocialnost kot najsplošnejša oznaka takih procesov.
Vojin Milič poudarja, ko piše o sociološkem pristopu k stvar-
nosti. da se moramo zavedati naslednjih dveh osnovnih faktor-
jev:
1.	da vsebujejo posamezni strukturni deli družbe vse
družbene dimenzije (gospodarsko osnovo, posebno organizacijo,
posebno kulturo) in lahko postanejo samostojni nosilci
družbene akcije;
2.	da so -posebne družbene dejavnosti zgrajene na speci-
fičnih determinizmih, ki jih globalna družba mora upoštevati
pri realizaciji določenih ciljev, kar pomeni, da ti ožji
strukturni deli terjajo relativno samostojnost (ne glede na
to, ali jo upoštevamo, priznavamo, dopuščamo ali pa ne.)
Seveda je za vse to potreben sociološki napor, saj je za
razliko od takega pristopa "mnogo lažje potrditi neke osnovne
karakteristike družbenega sistema pa iz njega deducirati vse
ostalo. Toda to je provizoričen in znanstveno neploden
postopek. ker družba, posebno sodobna, ni abstraktna totali-
teta. . .
Stališče, da posamezni deli družbene strukture lahko
postanejo celo povsem samostojni nosilci družbene akcije, ker
imajo lastne, samosvoje razvojne determinante in zato niso le
izvedene funkcije globalnega sistema, postavlja pred socio-
logijo zahtevo, da ne ostaja samo na globalni ravni, pač pa
se mora v analitičnem razčlenjevanju približati mnogoterim
konkretnim strukturam, med katerimi je mišljen tudi posamez-
nik. Dejstvo, da sociologija mora upoštevati tudi človeka v
njegovi antropološki dimenziji, je pri nas poudaril R. Supek
že leta 1961. ali pa tudi V. Milić z vprašanjem: "Ali se
lahko, na primer, dobi popolna slika o družbenih pogojih, v
kakršnih je nastajala neka umetnost ali znanost, brez siste-
^Vojin Milič, Sociološki metod, Nolit, Beograd 1965, str.
170
220	Socialno delo, 27. 1988/3
matskega biografskega proućevanja ljudi, ki so jo ustvar-
jali?" (op. cit. , str. 171)
Takéen "sistematsko biografski pristop" je niîpogreôl jiv
tudi pri socialnem delu in ga zasledimo že v njegovih
strokovnih zaćetkih. Prav v socialni diagnozi na primer gre
za takSno početje, ki sicer èe ni raziskovanje, je pa hkrati
v nekem smislu tudi več od tega: "V odnosu do procesa
dajanja pomoči stranki (socialna diagnoza) preseže domet
raziskovanja" [M. Milovanović ) . Torej se tudi v tej točki
sociologija in socialno delo približujeta, v kolikor se
osredotočata na posameznika, čeprav seveda vsaka z drugačnega
izhodišča in z drugačnim namenom (gl. prejènjo shemo). Ob tem
namen sociologije ôe vedno obstaja predvsem v razkritju
možnosti optimalnega funkcioniranja sistemskih delov ter
celotnega sistema - in hkrati v omogočanju takega funkcioni-
ranja predvsem preko nosilcev družbene moči (v politiki,
ekonomiji, planiranju...). Namen socialnega dela pa je pomoč
ljudem pri njihovi optimalni integraciji v neposredno
življenjsko okolje, pri čemer je analitična intencija socia-
lnega dela (za razliko od sociologije) vselej podrejena temu
namenu, torej konkretni pomoči. Prav v tem vidim centralno
ločnico med sociologijo kot splošno vedo o družbi in social-
nim delom kot aplikativno vedo.
S tem ko za izhodišče socialnega dela postavljamo
človeka, je mišljeno pravzaprav zadovoljevanje njegovih po-
treb, ki so vselej pomanjkanje (nečesa ) oziroma težnja po
zadovoljitvi tega pomanjkanja. Ta potreba, tisto (po)manjka-
nje, ki ga je treba odpraviti, lahko nastane v človeku samem
(biološke potrebe) ali pa med njim in okolico (socialne
potrebe). Ko rečemo, da se socialno delo usmerja na socialne
potrebe posameznika, mislimo s tem na tri aspekte"*:
1.	kaj se dogaja v psihičnem življenju posameznika
(psihološki vidik)
2.	kaj se dogaja med posameznikom in njegovim okoljem
(socialni vidik),
3.	kaj se dogaja v ožjem in širšem okolju, ki je za
posameznika življenjsko pomembno (sociološki vidik).
Tu je še bolj vidna specifičnost socialnega dela.
katerega namen je. kot rečeno, integracija posamezika v
njegovo neposredno okolje (točka 2) - in prav zaradi tega je
zelo pomemben tudi psihološki in sociološki vidik. Zato se
zdi, da je nemogoče najti tisto črto ločnico, ki bi ločevala
"•Gl. Milorad Mi lovanović. Metodika individualnog i grupnog
socijalnog rada. Viša škola za socialne radnike. Beograd
1981. str. 29.
221	Socialno delo, 27. 1988/3
socialno delo (glede na njegov predmet) od drugih strok, ki
bi torej razkrila področje, na katerem bi bilo končno lahko
socialno delo "avtonomno", ker ne bi potrebovalo več ne
sociologije ne psihologije. Avtonomnost stroke (tako social-
nega dela kot sociologije) je zato treba razumeti v drugačnem
smislu, in sicer kot takšno samostojnost, ki je možna le s
povezanostjo z drugimi strokami, kar je šele pogoj speci-
fičnosti vsake od njih. Tudi tu sta osamosvajanje in integra-
cija možna šele oba skupaj, saj nista nekaj nasprotnega
(izključujočega), podobno kot to velja v vsakdanjih socialnih
odnosih. Prav to, kar velja za socialno delo, velja tudi za
sociologijo; to je lepo razvidno npr. iz Berger-Luckmannove
knjige Družbena konstrukcija realnosti. V njej je že iz samih
naslovov poglavij razvidno, kako sodobna sociologija čuti
potrebo po sestopu iz občega v posebno in zlasti posamično,
kjer se v središče interesa postavlja individuum in njegova
percepcija, od česar je tudi odvisna družbena konstrukcija
realnosti. Naslovi, kot so Realnost vsakdanjega življenja.
Organizem in aktivnost. Vloge. Pojmovni mehanizmi za
vzdrževanje sveta. Interna 1izacija realnosti. Internalizacija
in družbena struktura, kažejo na teoretski sestop v tista
področja, ki so po kiišejskih predstavah običajno primat
psihologije ali socialnega dela. Kljub temu pa knjiga prav
zaradi takega- pristopa predstavlja zgledno sociološko
pisanje... Očitno torej pri takih postopkih ne gre za pose-
ganje v sosednji vrt, pač pa za soočenje z družbeno realno-
stjo na tistem mestu, kjer je stičišče različnih strok, ki se
z njo ukvarjajo.
V omenjeni Družbeni konstrukciji realnosti se eno od
poglavij začne z mislijo, ki pravi:
"Realnost vsakdanjega življenja delim z drugimi, toda
vprašanje je. kako te druge doživljam v vsakdanjem
živi jenju."
Prav to velja še posebej za odnos socialnega dela do
drugih strok v tem trenutku.
222	Socialno delo, 27. 1988/3
NOVI KONCEPTI IN IZKUŠNJE PRI IZOBRAŽEVANJU ZA SOCIALNO DELO
V EVROPI
Vida Milošević
1. Zaöetki profesionalizacije socialnega dela
Izobraževanje za socialno delo se je začelo v razvitih
evropskih državah in ZDA ob koncu prejšnjega stoletja
(Nizozemska 1896, ZDA 1898). Izobraževanje strokovnih kadrov
pomeni hkrati tudi začetek procesa profesionalizacije social-
nega dela. Poklic se je počasi uve javi jal in Siril po vsem
svetu. posebej intenzivno Se po drugi svetovni vojni. K temu
je pripomogel obstoj Številnih in težkih socialnih problemov
in uveljavljanje ideje "države blaginje", kakor tudi dejav-
nost Organizacije združenih narodov na tem področju. Skupina
strokovnjakov je pripravila model Izobraževalnega programa za
socialno delo. ki ga je OZN ponudila svojim članicam s
priporočilc«n, da pričnejo z izobraževanjem tega profila. V
posameznih državah je bil predloženi Izobraževalni program
modificiran v skladu s specifičnimi potrebami konkretnega
družbenoekonomskega in družbenopolitičnega sistema in glede
na organizacijo socialnega varstva. tradicijo vzajemne
pomoči, vladajoče vrednote in norme, kakor tudi druge dejav-
nike .
Danes poklic socialnega delavca obstaja skoraj v vseh
državah (v Evropi ga zaenkrat še ni v Albaniji. Bolgariji in
Sovjetski zvezi), vendar ni natančnih podatkov o tem. koliko
je na svetu šol za izobraževanje tega poklicnega profila.
Mednarodno združenje šol za socialno delo (IASSW, ustanov-
ljeno leta 1928 v Parizu) povezuje danes 500 šol iz sedemde-
setih držav. Vendar po vsej verjetnosti številne obstoječe
šole zaradi različnih vzrokov niso včlanjene v to mednarodno
organizacijo (denimo. od šestih jugoslovanskih ustanov. na
katerih se izobražujejo socialni delavci, sta samo dve
včlanjeni v IASSW)ln jih je torej dejansko še precej več.
Glede na takšno razširjenost poklica je jasno, da tako v
praksi kakor tudi v izobraževanju za socialno delo obstajajo
velike razlike. Vseeno pa ima stroka skupno značilnost, ki je
prisotna v vseh okoljih, to je humanizem. Človečnost kot
generično bistvo socialnega dela povezuje tudi poklicno in
prostovoljno delo kot komplementarna vidika ene celote. Ce bi
primerjali vzgojnoizobraževalne programe za socialno delo iz
raznih delov sveta, bi lahko našli vsaj deset predmetov, ki
so sestavni del vseh programov (denimo družbena ureditev,
pravni sistem. sociologija, psihologija, socialna politika.
223	Socialno delo, 27. 1988/3
organizacija socialnih služb, metode socialnega dela ipd.).
Povsod se študentom posreduje temeljno družboslovno znanje
ter poznavanje pravnega in upravnega sistema konkretne
države.^ Poleg tega obstaja cela vrsta socialnemu delu
sorodnih poklicev in posebnih izobraževaInh programov raznih
stopenj, ki jih izvajajo razne institucije. Upoštevati moramo
tudi dejstvo, da je socialno delo dinamičen poklic, ki se po
eni strani stalno prilagaja spreminjajočim se družbenim
potrebam, po drugi strani pa tudi samo poskuša vplivati na te
spremembe. Ko govorimo o konceptih izobraževanja za socialno
delo. moramo torej najprej določiti kriterije za oceno stanja
na tem področju.
Izobraževanje za socialno delo bi lahko presojali iz
vidika družbenoekonomske in družbenopolitične ureditve držav,
v katerih poteka (kapitalistične, socia 1 ističnein države v
razvoju), kakor tudi glede na značilnosti, ki izhajajo iz
družbene vloge socialnega dela, ali pa z vidika organizacije
in trajanja izobraževanja in podobno.
Menimo, da je izobraževanje vendarle najbolj odvisno od
družbene vloge socialnega dela. Prav družbena vloga izraža
tudi vsa protislovja te stroke. V procesu profesionalizacije
so se doslej -izoblikovale tri pomembnejše družbene vloge
socialnega dela. Za vsako od njih je, poleg drugih značil-
nosti, možno opredeliti tudi prevladujoči model izobraževanja
socialnih delavcev. Modele je težko natančno razmejiti, ker
pravzaprav ni povsem "čistih". Vendar pa obstajajo nekatere
bistvene značilnosti vsakega od njih, ki ga diferencirajo od
drugih; poskušali jih bomo izluščiti.
2. Modeli izobraževanja socialnih delavcev glede na družbeno
vlogo poklica
Čeprav so se pojavile v različnih časovnih obdobjih in
družbenopolitičnih sistemih, usmeritve socialnega dela, o
katerih tukaj razpravljamo, še vedno vzporedno obstajajo,
nekatere pa celo ponovno oživljajo (denimo konzervativizem v
obliki neokonzervatizma). Obravnavani modeli najbolj izražajo
pričakovano vlogo socialnega dela v določeni družbi, seveda
pa se njegova dejanska vloga od pričakovane pogosto dokaj
raziiku je.
2.1. Konzervativni model
Konzervativna usmeritev socialnega dela najbolj ustreza kla-
sični kapitalistični državi. ker pomaga pri vzdrževanju
socialnega miru in reprodukciji delovne sile. Cilj tako
zastavljenega socialnega dela je socialna kontrola, ki jo v
imenu države in njenih institucij opravlja tako, da posamez-
niku in družbenim skupinam pomaga pri prilagajanju na družbo,
njeno strukturo, norme m vrednote. Oblike pomoči so lahko
224	Socialno delo, 27, 1988/3
zelo različne, pogosto le navidezne in v bistvu predstavljajo
represivne ukrepe. Naloga socialnega dela je, da z uporabo
posebnih metod in tehnik usposablja ljudi za opravljanje
predvidenih socialnih vlog.
V	tej usmeritvi se je razvil mit o politični nevtral-
nosti socialnega dela, kakor tudi prepričanje, da družbene
razmere, ki pogojujejo človekovo življenje, niso predmet
socialnega dela.
Konzervatizem je v socialnem delu prisoten kot dediščina
dobrodelnosti in krščanske etike. čeprav so pionirji poklica
(M. Richmond. J. Adams, O. Hill) poskušali to tradicijo
spremeniti z opozarjanjem na družbeno pogojenost socialnih
problemov. K uveljavitvi konzervativizma je v precejšnji meri
prispeval tudi razvoj psihoanalize, ki se je utrdila v
tridesetih letih in je v socialnem delu še vedno dokaj
uveljavljena, čeprav v modernejših oblikah.
V	konzervativni usmeritvi se je najbolj uveljavila
metoda socialnega dela s posameznikom (kasneje tudi s sku-
pino). ki je socialne delavce odvračala od vzrokov družbenih
in socialnih problemov.
Prevladujoča disciplina v tem konceptu socialnega dela
je psihologija s poudarkom na psihoanalizi. Socialni delavec
deluje kot terapevt. značilen je tako imenovani klinični
pristop (v ZDA. Veliki Britaniji in še nekaterih državah tudi
privatna praksa socialnih delavcev ni izjema). Socialnemu
delavcu ta usmeritev ustreza zaradi relativno nekonf1iktnega
družbenega položaja in določenega "elitizma" poklica.
V	sedemdesetih letih je zaradi ostrih kritik in uve-
ljavljanja radikalnih idej o družbeni vlogi socialnega dela
konzervatizem začel iskati nove inspiracije. Tako se je
uveljavila psihosocialna šola, ki socialno delo vidi kot
nujno življenjsko intervencijo in pomoč pri prilagajanju ali
v kriznih situacijah. Pri tem se zamišlja država kot idealni
socialni sistem, ki zagotavlja demokracijo, enakost in bla-
ginjo in v katerega naj socialno delo s svojimi metodami
posameznika (re)integrira.
Drugo novo obliko starih zamisli o socialnem delu lahko
najdemo v neokonzervatizmu. Nastal je zaradi neuspeha države
blaginje. da bi svojim prebivalcem trajno zagotavljala
socialno varnost. Ekonomski upad in druge težave so v
nekaterih državah (denimo ZDA in Velika Britanija) pomenile
priložnost za napad na temeljna načela in prakso države
blaginje.2 Država zmanjšuje sklade za socialno varstvo in
prenaša odgovornost ter obveznosti na posameznika in družino.
Neokonzervatizem je pri večini socialnih delavcev naletel na
resen odpor, vendar pa ga sprejema tista manjšina. ki je
225	Socialno delo, 27. 1988/3
nasprotovala radikalnemu gibanju. Se več, ravno v radikalni
usmeritvi so se razvile in preizkusile nekatere oblike dela,
ki se ujemajo tudi s predstavami zagovornikov neokonzerva-
tizma - da naj socialno delo predvsem spodbuja samorazvoj,
samopomoč in samoorganiziranje ljudi.
Socialno delo, ki je zvesto svoji konzervativni vlogi,
si prizadeva za ohranjanje družbenega ravnovesja in v
središče svojega zanimanja ter delovanja postavlja posamez-
nika in družino, da bi jih usposobilo za opravljanje vseh
njihovih funkcij in pričakovanih družbenih vlog. Robert
Pinker denimo predlaga socialnim delavcem (in njihovim uči-
teljem), naj se spet usmerijo na posameznika in njegove
probleme, vprašanje ekonomije in politike pa naj prepustijo
drugim strokovnjakom.^
Konzervatizem je še danes prisoten posebno tam. kjer ima
socialno delo najdaljšo tradicijo, posebej še v ZDA. kjer se
radikalizem ni toliko uveljavil. Tudi v Evropi obstaja v
raznih oblikah, čeprav je tukaj radikalno gibanje prineslo
več sprememb tako v praksi kakor tudi v izobraževanju za
socialno delo. To se posebej vidi v kodeksih poklicne etike
socialnih delavcev. Konzervativna usmeritev v socialnem delu
je v svoji različici pustila sledi tudi v socialističnih
državah vzhodne Evrope.
Značilnosti konzervativnega pristopa v socialnem delu
SO: visoka stopnja profesionalizacije, institucionalizacije
in specializacije. Videti je, da v teh državah izobraževanje
socialnih delavcev ni omejeno na raven višjih šol, ker
njihova praktična dejavnost ne ogroža države in njenih
institucij.
2.2. Reformistični model
Socialna reforma in izboljšanje socialnoekonomskega
položaja posameznih družbenih skupin je bil cilj socialnega
dela v prvi fazi njegove profesionalizacije, ko je opozorilo
na družbeno pogojenost socialnih problemov (Mary Richmond,
Social Diagnosis, 1917). Čeprav jo je konzervatizem za nekaj
časa potisnil ob stran, je socialno reformistična usmeritev
postala najpomembnejša značilnost socialnega dela, ki je
pogosto dobivala nove inspiracije ob aktualnih družbenih
procesih (gospodarska recesija v tridesetih letih, uveljavi-
tev socialne demokracije in države blaginje po drugi svetovni
vojni).
Socialno delo, ki ima za cilj svojega delovanja večje
ali manjše socialne reforme, se povezuje s političnimi
strankami in v okviru obstoječega sistema, po legalni poti
poskuša izboljševati socialno varnost državljanov. Socialno
delo te usmeritve je do neke mere politično ozaveščeno in
226	Socialno delo, 27. 1988/3
aktivno, čeprav ne opozarja na razredno izkoriščanje in
njegove posledice.
Od klasičnih metod socialnega dela je za delovanje v
skladu s cilji te usmeritve poleg dela s posamezti^ikom in s
skupino še zlasti primerna metoda skupnostnega socialnega
dela.
Med temeljnimi disciplinami, na katere se socialno delo
te usmeritve najbolj opira. imata najpomembnejše mesto pravo
(socialno pravo) in sociologija. V tem modelu, ki je v svojem
bistvu usmerjen tako na družbo kakor tudi na posameznika. se
je najprej razvil psihosoclalni pristop, ki pri svojem
delovanju upošteva tudi psihološka spoznanja. Poudarek je na
potrebi po razumevanju stresov, ki jih človek v industriali-
ziranem in dehumanizlranem svetu dnevno doživlja, kakor tudi
na človekovi potrebi in pravici, da dobi ustrezno strokovno
pomoč.
2.3. Radikalni model
Radikalizem v socialnem delu se je pojavil v revolucionarnih
šestdesetih letih na iniciativo francoskih študentov ter se
razširil po večjem delu zahodne Evrope in deloma tudi v ZDA.
Studenti so opozarjali na nevzdržnost konzervati2Mna in neu-
činkovitost reformizma v socialnem delu ter tudi na neustrez-
nost izobraževalnih programov, ki so oddaljeni od življenja
in človeških problemov. Zahtevali so pripravo strategij za
politizacijo stroke in takšno izobraževanje, da bo vsak
posamezni socialni delavec čutil odgovornost za družbene
probleme in se naučil uporabljati politična sredtva. da bo
nanje opozarjal in sodeloval pri njihovem reševanju. Zavze-
mali so se tudi za odpravo klasičnih metod stroke in iskali
nove. ki naj bi bile bolj učinkovite in celovite."*
Radikalizem je težko natančno razmejiti od reformizma v
socialnem delu. Bistvena razlika je v politični ozaveščenosti
socialnih delavcev in prevzemanju odgovornosti za socialne
spremembe. V tem pristopu socialno delo zavestno in sistema-
tično deluje tako. da spodbuja in organizira vse tiste ljudi,
ki so porinjeni na rob družbe. Pri tem uporablja metode in
sredstva politične borbe in za uresničitev političnih in
socialnih ciljev nastopa skupaj z vsemi tistimi, ki bi jutri
lahko postali njihove stranke. Sele s pojavom radikalno
usmerjenega socialnega dela je dokončno odpravljen mit o
politični nevtralnosti stroke.
Radikalno socialno delo vztrajno išče nove prijeme in
metode. ki bi ustrezale njegovi novi strategiji. Tako so se
razvili novi načini delovanja kot je na primer socialna
animacija ("izposojena" pri ekstremni levici). tradicionalne
227	Socialno delo, 27. 1988/3
metode socialnega dela pa so kritično preverjali in jih
dopolnjevali. Tako se je uveljavil "integrativni prijem" ali
"združena metoda" socialnega dela, ki zahteva istočasno
uporabo vseh klasičnih strokovnih metod. Ta usmeritev, ki
kritizira tradicionalno dobrodelnost in represijo v socialnem
delu in mu daje bistveno novo vsebino, je postala zanimiva
tudi za druge strokovne profile iz področja družboslovja.
Tako se je, denimo, na enem izmed kongresov Mednarodnega
združenja èol za socialno delo (Haag, 1972), izoblikoval
predlog za skupno akcijo pri organiziranju izkoriščanih
množic ("agologija").
Čeprav uspehi te nove ideologije v socialnem delu niso
ustrezali zastavljenim ciljem družbenih sprememb in ne glede
na to, da je radikalizem danes, kakor pravijo "iz mode"
menimo, da je na stroki zapustil trajne pozitivne sledove,
zlasti glede pojmovanja njene družbene vloge in potrebe po
povezovanju z ljudmi, s katerimi dela.
Med disciplinami je v radikalno usmerjenem socialnem
delu najpomembnejša sociologija, ki raziskuje družbene odnose
in procese. V izobraževalnih programih za socialno delo je v
okviru te usmeritve dobila pomembnejše mesto tudi pedagogika,
ki je nujna za novo strategijo ozaveščanja, informiranja in
usposabljanja ljudi za uveljavljanje socialnih in človečan-
skih pravic. Do dejanske povezave med socialno politiko in
socialnim delom je v nekaterih državah prišlo šele po
uveljavitvi radikalizma.
Radikalizem je ponovno obrnil pozornost na potrebo po
pol ivalentnem modelu socialnega dela. Razvila se je tudi nova
kvaliteta v razmerju med poklicnim in nepoklicnim socialnim
delom in tendence po dezinstituciona1izaciji.
Za socialne delavce kot nosilce stroke je od obstoječih
usmeritev ravno radikalizem najmanj sprejemljiv. Glede na
cilj tega pristopa bi se socialni delavci morali boriti proti
državi in njenim institucijam, od katerih pa je odvisna
njihova lastna eksistenca. Jones je v Veliki Britaniji
raziskoval stališča socialnih delavcev do nove strategije in
ugotovil, da so večinoma ambivalentni. Razloge za to je po
eni strani videl v njihovi razredni pripadnosti, po drugi pa
v feminizaciji poklica. V preteklosti je večina socialnih
delavcev izhajala iz srednjega in višjih družbenih razredov.
V zadnjem času pa se je njihova socialna struktura spremenila
tako, da se socialni delavci formirajo 12 nižjih slojev. Ti
pa praviloma stremijo k socialni promociji in se zato bolj
konformistično obnašajo. Med socialnimi delavci v Veliki
Britaniji sta dve tretjini žensk, ki so. kot trdi avtor, bolj
submisivne in nagnjene k iskanju konzervativnejših rešitev.®
V Evropi je radikalizem zapustil zelo veliko sledi, na
228	Socialno delo, 27. 1988/3
najbolj plodna tla pa je naletel v Latinski Ameriki (P.
Freire, C. Franco, C. Delgado) in nekaterih drugih državah v
razvoju. Nedvomno so tista okolja, kjer profesionalizacija in
institucionalizacija socialnega dela še nista dosegli visoke
stopnje, mnogo primernejša za razvoj in uresničevanje novih
idej. od tistih, kjer se je tradicionalno socialno delo že
maksimalno razvilo.
3. Nekatere značilnosti izobraževanja za socialno delo v
evropskih državah•
V državah. za katere imamo podatke o izobraževanju v pre-
cejšnji meri prevladuje polivalentni tip socialnega dela (18
do 21). kar je verjetno, med drugim, tudi eden od pozitivnih
vplivov radikalne usmeritve. Specializirane programe
izobraževanja imajo v Belgiji. Franciji. Luksemburgu In
Nizozemski. Nekatere države (npr. Velika Britanija. Irska, ZR
Nemčija) so se z reformo izobraževalnih programov in prakse
od specializacije vrnile k polivalentnemu socialnemu delu.
V	večini evropskih držav so izobraževalni programi
zakonsko predpisani in same šole nimajo možnosti, da Isi nanje
vplivale. Najbolj centraliziran je izobraževalni sistem v
Veliki Britaniji in Irski, kjer deluje poseben svet za
pripravo izobraževalnih programov za socialno delo, v katerem
imajo največji vpliv institucije. Studij se oblikuje brez
pravne regulacije v Svici, ZR Nemčiji, Italiji. Islandiji in
Jugoslavi ji.
V	večini držav delujejo poleg javnih še privatne šole za
socialno delo (največ je cerkvenih). Število cerkvenih šol se
z ukinjanjem višjih šol in z integracijo študija socialnega
dela v univerze zmanjšuje.
Model izobraževanja socialnih delavcev, ki prevladuje v
Evropi, je triletna višja strokovna šola (pogosto se imenuje
akademija), ki deluje izven univerze (Avstrija. Belgija.
Danska, Grčija, Nizozemska. Norveška in Portugalska). Pravi-
loma so to male šole, v katere se vpisuje 100 do 200
študentov letno. Posebnost in hkrati prednost teh šol je v
tem, da je praviloma tretjina vsega časa namenjena organizi-
ranemu praktičnemu usposabljanju za poklic ter, da je
vzgojno-izobraževalno delo intenzivno in poteka v majhnih
skupinah (praviloma en učitelj na 10 študentov). Pogost pojav
je tudi paralelizem v izobraževanju. kar pomeni. da še
obstajajo višje šole za socialno delo, a poleg njih so se
izoblikovali tudi visokošolski programi, ki potekajo na
univerzah. Enak status imata oba programa le na Švedskem in v
Veliki Britaniji. Države. v katerih se socialni delavci
izobražujejo samo na univerzah. so v Evropi še izjema
(Finska. Islandija. Irska. Izrael in Turčija). Najkrajše,
dveletne izobraževalne programe za socialno delo imamo v
229	Socialno delo, 27. 1988/3
Avstriji in Jugoslaviji (samo še v Sloveniji!); v šestih
državah, ki jih je zajela analiza, je študij trileten. v
petih državah je študij organiziran na triletnih višjih šolah
in tudi na fakultetah (traja štiri ali celo pet let).
Zanimivi so tudi strokovni nazivi diplomantov. Večina šol
daje naziv "socialni delavec" ali "diplomirani socialni
delavec" (tudi nekatere višje šole). V ZR Nemčiji poznajo
sorodni poklic "socialni pedagog", za katerega študij prav
tako poteka na višjih šolah in fakultetah. Na Švedskem so
strokovni naziv spremenili v "socionoma". V Franciji in
Belgiji, kjer imajo specializirane vzgojno-izobraževalne
programe, tudi poznajo dva sorodna poklica: socialni delavec
in socialni pomočnik (assistent sociale).
Značilno za višje šole, ki delujejo izven univerzitet-
nega sistema, je. da nimajo razvitega raziskovalnega dela.
Stanje na tem področju se bistveno spreminja z razvojem
visokošolskih programov za socialno delo in njihovim vključe-
vanjem v univerzo.
Z raziskovalnim delom so povezane tudi možnosti za
podiplomsko izobraževanje za socialno delo, ki je zaenkrat v
Evropi še bolj izjema kot pravilo. Le v polovici držav je
možno doseči magisterij iz socialnega dela. doktorat znanosti
s tega področja pa samo v devetih. Tako je v Evropi še vedno
zelo prisotno stanje "začaranega kroga", da socialne delavce
izobražujejo bodisi drugi strokovni profili z ustreznimi
akademskimi nazivi, vendar brez dejanskega poznavanja social-
nega dela, ali pa socialni delavci, ki nimajo pravih kvalifi-
kacij za univerzitetne učitelje. Doslej se je zelo pogosto
dogajalo, da so socialni delavci - učitelji potrebne aka-
demske nazive pridobivali s podiplomskim študijem v ZDA, kar
je nedvomno prispevalo k določeni indoktrinaciji socialnega
dela v teh državah.
Učitelji šol za socialno delo prihajajo s področja
družbenih ved in medicine, kakor tudi iz vrst socialnih
delavcev - praktikov. Socialni delavci - učitelji brez
potrebnih akademskih nazivov imajo po šolah nižji status. Z
oblikovanjem visokošolskih izobraževalnih programov za
socialno delo se tudi to stanje počasi spreminja, vendar pa
ponekod še predstavlja precejšen problem (ZR Nemčija, Grčija,
Italija, Nizozemska. Španija in Jugoslavija). Veliko število
učiteljev dela na šolah le honorarno, kar nedvomno ovira
nadaljnji razvoj stroke, zlasti na teoretskem področju. Med
učitelji je relativno veliko žensk, čeprav se tudi to
spreminja z uvajanjem visokošolskih programov za socialno
delo (primer v ZRN in drugje).
Med študenti socialnega dela je v večini držav, ki jih
je zajela raziskava, dve tretjini žensk. Od te ugotovitve
odstopajo: Turčija s polovico in Jugoslavija, Danska, Nizo-
230	Socialno delo, 27. 1988/3
zemska. Švica in Velika Britanija s 56-66% žensk v študentski
populaciji. Verjetno razlogi za večjo feminizacijo socialnega
dela v razvitih državah niso isti kakor pri nas in v Turčiji.
V nerazvitih okoljih je študij ženskam nasploh težje dosto-
pen. vzroki za upadanje feminizacije poklica v ostalih
državah pa so nedvomno v izboljšanju statusa socialnega
delavca, zaradi česar postaja privlačnejši tudi za moške.
Skoraj v vseh evropskih državah se je študij socialnega
dela bistveno reformiral pod vplivom radikalnega gibanja,
reforme pa so ponekod zajele tudi področje socialnega varstva
(Velika Britanija, Finska). V osemdesetih letih se
izobraževalni programi za socialno delo v nekaterih državah
ponovno menjavajo. Prihaja ali do poenotenja programov (ZR
Nemčija) ali pa do integracije teh programov v univerze.
Posledice te integracije so oblikovanje visokošolskih progra-
mov za socialno delo in ukinjanje malih samostojnih, predvsem
privatnih (največkrat cerkvenih) šol. Ta proces pozitivno
vpliva na razvoj raziskovalne dejavnosti kot nujnega pogoja
za razvoj znanstvenih temeljev socialnega dela. ki je bist-
veni pogoj za nadaljno profesionalizacijo. Vendar pa same
reforme vsebine in sistema izobraževanja za socialno delo
doslej običajno niso nastajale na osnovi resno proučenih
družbenih potreb.
V	poročilih iz posameznih držav lahko do neke mere
spoznamo tudi povezanost izobraževanja za socialno delo s
procesi socialnih reform. Izgleda, da se je v Evropi radika-
lizem umiril in da se socialno delo vrača k preizkušenemu
receptu socialnih reform vejčega ali manjšega obsega. Ob
pojemanju moči države blaginje in zmanjševanju skladov za
socialne potrebe se socialno delo srečuje tudi z naraščajočim
nezadovoljstvom ljudi. Reakcije socialnih delavcev so raz-
lične - od resignacije do povečane aktivnosti in iskanja
novih ustreznejših rešitev.
V	Evropi. ki je bila do nedavnega pod močnim vplivom
ideologije, ki je prihajala iz Združenih držav Amerike,
zaznavamo določeno "emancipacijo" ali "evropeizacijo" na
področju socialnega dela. Medtem, ko so v ZDA. kjer so se
klasične metode socialnega dela razvile, le-te kritizirali in
že opuščali, so bile v evropskih državah najbolj popularne.
Danes tudi na naši celini prevladuje "združen" (integrativni,
unificirani) pristop (kar je nedvomno rezultat radikalizma),
razvija se socialno delo v skupnostih in vrača polivalentno
socialno delo. vendar na višji strokovni ravni. Na drugi
strani pa se. kot smo že omenili. pojavlja tudi novi
konzervatizem in individua 1izem. ki od socialnega dela priča-
kuje. da bo usposabljalo posameznike in družine za funkcioni-
ranje v državi. ki svojim državljanom ne zagotavlja več
blaginje. Vprašanje je. če se bo socialno delo pustilo ujeti
v past, ki mu jo nastavlja uradna socialna politika.
231	Socialno delo, 27. 1988/3
V javnosti se v nekaterih državah (ZR Nemčija, Velika
Britanija) vse bolj pojavlja tako skepticizem glede sposob-
nosti, učinkovitosti in možnosti socialnega dela kakor tudi
kritike njegovega birokratizma. To poleg drugih problemov,
zlasti počasnejšega procesa profesionalizacije, povzroča
krizo identitete socialnega dela. Ta kriza se bo rešila le z
intenzivnejšo in hitrejšo profesionalizacijo, katere bistveni
pogoj je znanstvena zasnovanost. Dograjevati je torej treba
teoretične temelje stroke, uveljaviti socialno delo kot
znanstveno disciplino ter zagotoviti dialektični odnos s
prakso. Protislovje med teorijo in prakso je v socialnem delu
prisotno od samega začetka procesa profesionalizacije
("znanstvena dobrodelnost" kot gibanje za preraščanje
"prijateljskih obiskovalk" v socialne delavke/delavce). Po
eni strani si danes stroka prizadeva za akademski status in
nadaljuje razvoj teoretičnih temeljev, po drugi pa se sooča z
dnevno prakso, ki zahteva fleksibilne strokovnjake, ki bodo
sposobni hitro .in učinkovito reševati številne in vse bolj
zapletene socialne probleme. V izobraževanju socialnih delav-
cev je od vsega začetka prisotno vprašanje, kateremu delu
usposabljanja - teoretičnemu ali praktičnemu - je treba dati
večji poudarek. _
Pri iskanju rešitev tega večno prisotnega problema so v
Evropi največ dosegli Svedi in Finci, ki s sistematičnimi
raziskovalnimi projekti poskušajo povezovati teorijo in
prakso. Načrtno iščejo in razvijajo specifično teorijo
socialnega dela, ki naj bi povezala vse discipline iz katerih
socialno delo črpa svoja spoznanja. Na šolah so razvili
interdisciplinarni predmet "socialno delo", v katerem se
prepletajo vsebine sociologije, prava, psihologije, pedago-
gike, socialne politike in metode socialnega dela. Na ta
način poskušajo odpraviti tako pogosto prisotne "logizme", ki
socialno delo enostransko vežejo na eno od disciplin - bodisi
psihologijo, sociologijo, pravo ali katero drugo. Dominacija
ene od disciplin v socialnem delu je običajno posledica nekih
subjektivnih okoliščin v izobraževalnem procesu (prevladujoče
stroke na šolah, usmerjenost učiteljev ključnih predmetov
ipd.), ne pa objektivno ugotovljenih potreb po določenih
znanjih za strokovno delo.
Podobna iskanja opažamo tudi drugod, čeprav še ne
pomenijo splošno izražene potrebe."^ Ta pomembna in za
nadaljnjo profesionalizacijo socialnega dela vitalna
vprašanja bo potrebno reševati na mednarodni ravni s skupnimi
raziskovalnimi nalogami in povezovanjem prizadevanj za razvoj
znanstvenih temeljev in izboljšanje prakse socialnega dela.
Sole prav tako za vsako ceno poskušajo ohranjati nepo-
sredni stik s prakso. Od učiteljev se pogosto zahteva, da
vzporedno s pedagoškim delom opravljajo tudi nekatere naloge
232	Socialno delo, 27. 1988/3
v socialnih institucijah in na ta način svoja znanja
prenašajo v prakso, praktične izkušnje pa v pedagoško delo.
Ob koncu tega kratkega pregleda se seveda sa»no po sebi
postavlja vprašanje o tem. kakšno je stanje v izobraževanju
za socialno delo v Jugoslaviji. Znano je. da se je proces
profesionalizacije socialnega dela začel pred 35 leti z
ustanovitvijo prvih šol. Skoraj 20 let po tem so se razvili
tudi bolj ali manj ustrezni programi izobraževanja za
socialno delo (na družboslovnih fakultetah). Doslej še niti
ena od bivših ali obstoječih višjih šol pri nas ni uspela
prerasti v visoko šolo in tako vse pozitivne izkušnje pri
oblikovanju poklicnega profila socialnega delavca povezati z
več teoretičnih spoznanj, ki jih danes nedvomno potrebuje.
Argumenti, ki se postavljajo proti preraščanju višjih Sol v
visoke ali celo proti njihovi integraciji z obstoječimi
visokošolskimi, socialnemu delu sorodnimi programi, nikakor
niso strokovne narave.
Vzgojnoizobraževalni programi tudi pri nas niso pri-
pravljeni na temelju objektivno ugotovljenih potreb družbe,
temveč stihijno. Med seboj se tudi dokaj razlikujejo, kar
pomeni, da imamo v izobraževalnih institucijah različne
predstave o profilu socialnega delavca v naši družbi.
Protislovja, ki izhajajo iz družbene vloge socialnega
dela in tista. ki leže v njem samem, so v precejšnji meri
izražena in ovirajo nadaljni proces profesionalizacije. Na
tem mestu bomo nekatera od njih le omenili, ne da bi se
spuščali v njihovo analizo: protislovje med sociaInovarstveno
funkcijo države in podružbljanjem socialnih dejavnosti, med
prostovoljnim in poklicnim socialnim delom, med teorijo in
prakso, pomočjo in nevarnostjo stigmatizacije strank, poliva-
lentnostjo in specializacijo idr. Med protislovje nedvomno
sodi tudi odnos med velikimi pričakovanji do socialnega dela
in njegove vse večje odgovornosti na eni strani, na drugi pa
priprava aktualnih "socialnih programov" povsem mimo stroke
in zavestno (?)zaviranje izobraževanja in raziskovanja na
področju socialnega dela.
Navedena in še druga protislovja in nerešena vprašanja
socialnega dela v naši družbi zahtevajo sistematično in
skupno raziskovalno delo tistih strokovnjakov, ki hočejo in
znajo prispevati k nadaljnji profesionalizaciji socialnega
dela v Jugoslaviji.
OPOMBE
1. Brauns, Hans Jochen, David Kramer, Social Work Educa-
tion in Europe: A Comprehensive Description of Social Work
233	Socialno delo, 27. 1988/3
Education in 21 European Countries. Frankfurt 1986. str. 15.
2.	Ramesh Mishra, Riding the New Wave: Social Work and
the Neoconservative Challenge. Referat na Svetovni konferenci
socialnih delavcev. Stockholm, julij 198 (tlpkopis). str. 1.
3.	Robert Pinker. The Social Economy of Social Work:
Making Ends Meet. Referat na seminarju IASSW - Evropske
regije žol za socialno delo. Barcelona, nov. 1987.
4.	Patrie Me Cuqn, The Student Movement in Social Work,
Social Work Education Reports. Vol. 17. No. 2 (June 1969).
5.	Howard Jones, Towards a new Social Work. Rout ledge
Kegan Paul. London 1975. str. 17.
6.	Razpolagamo z opisom izobraževalnih modelov za
socialno delo v 21 evropskih državah, ki je objavljen v
zgoraj citirani knjigi H. J. Braunsa in D. Kramerja. ter s
pregledom Izobraževanja teh profilov v 9 evropskih državah iz
neobjavljene raziskave I. Frasslne in F. Siebla. Dunaj 1985.
Analizirano je Izobraževanje v sledečih državah: Avstrija.
Belgija. Švica, ZR Nemčija. Danska. Španija. Francija. Vel.
Britanija. Grčija. Italija. Irska, Izrael. Islandija. Luxem-
burg, Norveška. Nizozemska, Portugalska. Švedska. Finska.
Turčija in Jugoslavija.
7.	Na 24. kongresu Mednarodnega združenja šol za
socialno delo na Dunaju julija letos je o teh ključnih
vprašanjih razpravljalo le malo referentov. Seminar evropske
regije tega združenja, ki bo novembra 1989 na Bledu. pa bo
posvečen teoretskim konceptom socialnega dela.
LITERATURA
Brauns, H. J.. Kramer, D., Social Work Education in Europe; A
Comprehensive Description od Social Work Education in 21
European Countries. Frankfurt 1986
Howard. J.. Towards a New Social Work. Rout ledge Kegan Paul.
London 1975
McCuqn. P.. The Student Movement in Social Work, Social Work
Education Reports (New York), 17. 1969. 2
Miloševič, v.. Socialno delo. Ljubljana 1988 (v tisku)
Mishra, R., Riding the New Wave: Social Work and the
Neoconservatlve Challenge. Referat na Svetovni konferenci
socialnih delavcev, Stockholm, junij 1988
234
Socialno delo, 27. 1988/3
Pinker. R.. The Social Economy of Social Work: Making Ends
Meet. Referat na seminarju IASSW - evropske regije Sol za
socialno delo. Barcelona, nov. 1988
235	Socialno delo, 27. 1988/3
VEDA O SCX:iALNEM DELU KOT ZNANSTVENO JEDRO VISOKOSOLSKEGA
STUDIJA
Blaž Mesec
Včasih je dobro, da mora človek govoriti v časovni stiski.
Prisiljen je kratko povedati, kar misli. ne da bi veliko
dokazoval, roži jal z imeni in navedbami. Ker sem bolj
škatlaste pameti, sem prostorčke, po katerih se giblje moj
skromni um. kar narisal. Besede so tako bolj razlaga slik kot
pa samostojno besedilo.
Rad bi spregovoril predvsem o dveh vprašanjih. Najprej
bom prav shematično orisal. kako se je po mojem razvijala
znanstvena osnova praktičnega socialnega dela. Nato bom
primerjal formalne strukturalne značilnosti vede o socialnem
delu z nekaterimi drugimi, dobro uveljavljenimi vedami in na
tej osnovi izvedel sklep o njenem akademskem statusu, ki ga
po vsej pravici, zasluži. Za nameček pa še predlog za učeno
ime naše vede, da se bo lahko primerjala vsaj z znanostjo o
nogometu.
1. O razvoju znanstvene osnove socialnega dela. - V
dosedanjem razvoju teoretične osnove socialnega dela bi. prav
grobo lahko razlikovali tri faze. V začetni fazi je tako v
svetu kot pri nas prevladovalo mnenje, da je socialno delo
praktična stroka, ki se opira na spoznanja različnih že
uveljavljenih ved, med katerimi so nekatere imele status
"fundamentalnih", druge "aplikativnih". V naši shemi jih
imenujmo "osnovne vede", osnovne glede na praktično socialno
delo. Socialno delo ni veljalo za vedo. Spoznanja teh drugih
ved je bilo treba na nek način povezati s praktičnimi
problemi, ki se je z njimi srečevalo strokovno socialno delo;
znanje, zbrano z drugimi nameni in v drugih kontekstih, je
bilo treba narediti relevantno za to dejavnost. To so dosegli
v glavnem na tri načine: z izborom določenih znanj iz
osnovnih ved, znanj, ki so sestavljala programe šol za
socialne delavce; s posredovanjem posebnih znanj na multidi-
scipl inaren način v okviru seminarjev za socialne delavce iz
prakse; in z oblikovanjem metodičnih načel za socialno delo.
Tako so v šolah za socialno delo poučevali določene dele
osnovnih ved s poudarkom na tisti snovi. ki so jo imeli za
posebno blizu socialnemu delu. Nazivi predmetov kot so
Psihologija za socialne delavce. Sociologija za socialne
delavce ipd. kažejo na to, da gre za izbor iz osnovnih ved,
prilagojen posebnim potrebam te stroke. Na seminarjih za
socialne delavce so navadno osvetlili določen problem z
236	Socialno delo, 27. 1988/3
vidika različnih ved. Poleg tega pa se je pojavil poseben
predmet. to je Metodika socialnega dela. ki je vseboval
osnovna načela socialnega dela in njihovo razlago.
Na sliki 1 predstavljajo okenca določene institucionali-
zirane načine za označevanje korpusov znanja ali načinov
prenašanja znanja. puščice pa označujejo pretok znanja.
Puščica 1 označuje neposreden pretok informacij z določenega
dela osnovnih ved v prakso. Puščica 2 ponazarja, da se je na
seminarju za socialne delavce posredovalo znanje več osnovnih
ved in se nekako povezalo, da je postalo praktično bolj
relevantno. Puščica 3 označuje, da je Metodika socialnega
dela prav tako služila kot nekakšna vmesna postaja za prenos
in povezovanje znanja iz osnovnih ved okrog problemov social-
nega dela. Znanstvenega raziskovanja socialnega dela v tej
fazi ni, pač pa socialni delavci že začenjajo izvajati tako
imenovane operativne analize za usmerjanje praktičnega dela.
Te analize dajo uporabne podatke za praktično odločanje, niso
pa temeljno in kritično usmerjene.
Za to fazo je značilno predvsem: (1) Sistem temelji na
predpostavki, da je socialno delo zgolj praktična stroka, ki
dobi relevantna znanja iz osnovnih ved. (2) Integracija znanj
osnovnih ved okrog praktičnih problemov je individualna
zadeva - opravi se, če se. v glavah študentov; zametki
kolektivne integracijske dejavnosti so v predmetu Metodika
socialnega dela. v strokovnih seminarjih in strokovnih glasi-
lih. (3) Raziskovanje je v domeni akademskih disciplin, ki se
za socialno delo zanimajo praviloma le postransko. Sole za
socialno delo ne opravljajo raziskovalne dejavnosti (tako
določa zakon). socialni delavci v praksi in centri za
socialno delo izvajajo le operativne analize. Kritičnega,
teoretičnega raziskovanja socialnega dela ni. (4) V socialno
strukturalnem pogledu je za to obdobje značilen dualizem med
akademsko sfero na eni strani in prakso socialnega dela na
drugi. saj imamo opraviti z zelo različnimi referenčnimi
okviri obeh okolij. Sole za socialno delo so šibki posred-
niki, ki niso ne enakovreden član akademske strukture (kljub
formalni vključenosti v univerzo), ne del "semiprofesiona1 ne"
strukture. ki se tudi sama hierarhično organizira, partici-
pira na družbeni moči. se pa marsikdaj ne čuti zavezana
telesu avtonomno proizvedenega znanja in profesionalni etiki,
temveč vsakokratni družbeni avtoriteti. (Opozoril sem, da
gre za poenostavitev v idealnotipskem smislu: gotovo so bili
že tedaj prisotni elementi drugačne strukture, velja pa tudi.
da še sedaj vztrajajo nekatere značilnosti te prve faze).
Za drugo fazo (slika 2) so značilni trije razvojni
koraki: (1) Nekdanja Metodika socialnega dela se razdeli na
nekaj posebnih predmetov. ki od tedaj dalje sestavljajo
skupino strokovnih predmetov: Uvod v socialno delo. Sveto-
vanje v socialnem delu (s skupinskim delom). Skupnostno
237	Socialno delo, 27. 1988/3
socialno delo. Raziskovanje v socialnem delu. Istočasno se
bolje profil irajo tudi sociaInopolitični predmeti. Ustvari se
zavest o treh enakovrednih skupinah predmetov (osnovne vede.
"socialnopolitični predmeti", "strokovni predmeti"). (2) Sola
sprejme in začne sistematično izvajati program raziskovalnega
dela. ki ima značaj kritično-teoretičnega raziskovanja na
področjih socialne politike in socialnega dela. V manj kot
desetih letih je bilo izvedenih 18 raziskav, v glavnem v
okviru usmerjenega raziskovalnega programa Socialna politika
in socialno delo. (3) Ob tem se razvije zavest o tem, da je
socialno delo ne le praktična stroka, ampak tudi z drugimi
povezana vendar avtonomna veda.
Glede na stanje v prejšnji fazi se je bistveno spreme-
nilo razumevanje v naslednjih točkah: (1) Začeli smo doume-
vati, da socialno delo ni zgolj praktična stroka, ki črpa
znanje iz osnovnih ved. ampak da je v sami naravi stvari (v
odnosu med teorijo in prakso oziroma informacijskih tokovih),
da se ob praktični dejavnosti postopoma vzpostavi tudi sistem
komunikacij o tej dejavnosti. Te komunikacije so v prvem
obdobju neformalne, kot so npr. prenašanje informacij o
precedensih, o praktičnih izkušnjah, "železnih pravilih" ipd.
Postopoma pa se mora ta proces formalizirati in podvreči
metodološkim pravilom, da bi bile informacije zanesljivejše.
Skratka. ob problemih socialnega dela se začne proizvajati
in sistematizirati znanje o tem delu. Oblikuje se veda o
socialnem delu. (2) Integracija znanj osnovnih ved ob proble-
mih socialnega dela in s podatki o delovnih postopkih ni
stvar posameznega socialnega delavca, ampak je kolektivni
posel vseh, ki delujejo na tem področju. Izvaja se v oblikah,
ki so uveljavljene v vseh znanostih in katerih bistvo bi
lahko na kratko označili kot javno razmišljanje ali razisko-
vanje o predmetu proučevanja. Socialni delavec naj ne bo
obsojen na poslušanje, ampak mora o svojem delu spregovoriti
na metodološko šolan način. (3) Za znanstveno utemeljitev in
usmerjanje praktičnega socialnega dela ne zadoščajo zgolj
raziskave na področju osnovnih ved, raziskave, ki so bolj ali
manj relevantne za socialno delo, in tudi ne le operativne
analize. ampak so v socialnem delu potrebne teoretične,
kritične raziskave njegove lastne prakse.
Tretja faza je tista, v katero mora socialno delo
stopiti zdaj. Glede na drugo fazo ni več bistvenih novih
elementov; to, kar je nastalo v drugi fazi, je treba
dopolniti in utrditi. V področju med osnovnimi in mejnimi
vedami na eni strani kot nekdanjo znanstveno . osnovo in
praktičnim delom na drugi se je ob ohranitvi in vključitvi
vseh nekdanjih oblik pretoka znanja iz teorije v prakso in iz
prakse v teorijo razvila samostojna veda o socialnem delu. To
vedo pojmujemo kot zakladnico sistematično urejenega znanja o
problemih, ki jih rešuje socialno delo in o njegovih pristo-
pih, metodah in tehnikah; dejavni del te vede pa je razisko-
238	Socialno delo, 27. 1988/3
vanje, ki se deli na tri ravni: na operativno, fundamentalno
in metateoretično. V tej fazi bi morala ta veda dobiti jasne
institucionalizirane oblike, ki bi zagotavljale njen
nadaljnji razvoj (slika 3).
Na sliki 4 je shematično prikazan pretok informacij med
teorijo in prakso socialnega dela. V vedo o socialnem delu
dotekajo (poleg informacij iz osnovnih ved. kar na sliki nI
prikazano) tri vrste informacij. Informacije, ki jih daje
raziskovanje socialnih problemov in družbenih pogojev. v
katerih nastajajo; informacije o delovanju sistema socialnega
varstva in socialnega dela; informacije o odnosu med social-
nim delom/varstvom in socialnimi problemi. Te sistematično
zbrane informacije pridejo v kolektivni mlin, ki se mu reče
"veda o socialnem delu". se v njem predelajo in uredijo ter
kot usmeritve za praktično delo na različne načine
(vzgojnoizobraževaIne oblike, sredstva obveščanja) pridejo v
prakso. Ta prikaz je v resnici zelo shematičen in ga ni treba
jemati prav dobesedno, ampak bolj kot prispodobo, s katero
želimo povedati. da je praktično socialno delo na socialnih
problemih neizčrpen vir posebne vrste informacij. ki se
morajo na nek urejen in metodičen način predelati, da bi
s luž i le praksi.
2. O analogiji z drugimi vedami. - Drugi argument za to.
da bi se socialno delo povsem upravičeno lahko uvrstilo med
druge vede o različnih področjih človekove smotrne dejav-
nosti. je njegova strukturalna podobnost z uveljavljenimi
vedami. Prav nespodobno ße zdi primerjati tako uveljavljeno
vedo, kot je medicina, s socialnim delom in celo trditi, da
sta si v marsičem podobni. In vendar je podobnost precejšnja
in. upamo si reči, po strukturi odnosa med teorijo, razisko-
vanjem. prakso in poučevanjem popolna. Isto velja za pedago-
giko in druge vede, ki proučujejo človekovo dejavnost na
posebnih področjih in s posebnimi cilji, kot so organiza-
cijske vede, upravne vede ipd. Poglejmo. Sliki 5 in 6
prikazujeta strukturo odnosa med teorijo in prakso pri
medicini in pedagogiki (zelo shematično in poenostavljeno).
Posebna vrednota, za katero si prizadeva medicina, je
zdravje, in dejavnost, s katero se to uresničuje, je zdrav-
ljenje. Bodoči zdravnik posluša v šoli dve vrsti predmetov:
osnovne in mejne vede (anatomija. fiziologija, fizika, ipd.)
ter strokovne ali klinične vede (interna medicina, kirurgija,
kardiologija. pediatri ja, ortopedija, geriatrija itd.). Pri
teh slednjih predmetih se uči neposredno, kako zdraviti.
Medicinska veda (poenostavljamo. saj gre v resnici za vrsto
posebnih ved) raziskuje postopke zdravljenja; to je srž
njenega zanimanja in po tem se razlikuje od drugih ved.
Zdravnik hoče vedeti, kako se določena terapija obnese pri
določeni bolezni. Raziskovalne ugotovitve o zdravljenju so
poleg ugotovitev temeljnih ved gradivo, iz katerega se
oblikujejo posebne medicinske vede in ki ga s pridom uporab-
ljajo tudi temeljne vede.
239	Socialno delo, 27. 1988/3
Podobno je s pedagogiko. Vrednota, h kateri si prizadeva
vzgojnoizobraževaIna dejavnost, je vzgojenost in izobraženost
(kakor koli si že v vsakokratnih družbenih pogojih predstav-
ljajo ti vrlini). Bodoči vzgojitelj, učitelj ali pedagog
posluâa osnovne in mejne vede (psihologijo. sociologijo,
etiko itd.), jedro njegove strokovne izobrazbe pa sestavljajo
strokovne vede kot so teorija vzgoje, didaktika, posebne
metodike itd. Predmet pedagoških raziskav je vzgojno-
izobraževalni proces in vzgojnoizobraževaIna dejavnost; torej
posebna smotrna družbena dejavnost. Pedagogika ne raziskuje
psiholoških razvojnih procesov. To je predmet razvojne psiho-
logije. Ne raziskuje socializacije kot družbenega in psi-
hološkega procesa. To je predmet sociologije in socialne
psihologije. Raziskuje v prvi vrsti vzgojo in izobraževanje
kot smotrno človekovo dejavnost.
Tako bi lahko nadaljevali in predstavili strukturo
organizacijskih ved. upravnih ved, vede o telesni vzgoji in
športu itd. Rezultat bi bil ista struktura, kot jo lahko
vidimo pri vedi o socialnem delu (slika 7). Vrednota, ki ji
služi socialno delo, je socialna varnost, vključenost in
kompetentnost. Bistvo socialnega dela je nuđenje pomoči
ljudem pri zagotavljanju teh vrednot in razvijanje potencia-
lov samopomoči in solidarnosti. Socialni delavec si mora
pridobiti znanje iz osnovnih in mejnih ved (psihologija,
sociologija, pravo, pedagogika itd.) in iz strokovnih ved
(teorija socialnega dela, socialno delo s skupino, skupnostno
delo, upravno delo, socialno delo pri boleznih odvisnosti
itd.). Socialno delo kot veda raziskuje postopke praktičnega
socialnega dela, poleg tega pa tudi procese samopomoči,
vzajemne pomoči in solidarnosti v človeških skupnostih.
Resnično ne vidimo, da bi bile med temi vedami o
smotrnih človeških dejavnostih (ali kakor jih imenuje G.
Cačinovič-Vogrinčič vedami o ravnanju) bistvene strukturalne
razlike. Iz tega vsekakor sledi, da je socialno delo kot veda
s tega vidika že danes član družine teh ved.
3. Učeno ime. - Veda o socialnem delu nima kakega
posebnega imena in to je na tem nečimrnem svetu velika
pomanjkljivost in ovira za njeno uveljavitev. Obstaja stvar,
ki se imenuje teorija nogometne igre in je del kineziologije,
vede zvenečega imena. Človeku v resnici zavre zaradi tolikšne
krivice! In nič ne kaže, da bomo kaj primernega našli.
Skovanke. ki izvirajo iz "socius". so že močno zasedene.
Nekdo je predlagal: socionomija, socionom. Menda se v neki
deželi ž-e zmerjajo tako. Drugi je pomislil na "delo" in
prevedel v latinščino ter dobil "agologijo" (od lat. agere.
delovati). Mogoče ba šlo tudi "agonomija", to bi mi bilo
všeč, ker je blizu agronomiji. Sam sem brskal po slovarjih in
pomislil pri tem na (socialno) varnost. Latinsko se reče
240
Socialno delo, 27. 1988/3
varnosti securitäs. To nas privede v nevarno bližino varno-
stno-obveščevalnih služb. Beseda za varovati je tuerj. iz
tega tutus. Tutologija. Ha-ha. Grško se reče varovati fjJat-
tomai. Filatologija, filatelija. Odpade. Potem sem izhajal iz
bistva socialnega dela, ki je pomoč. Latinsko je pomoč
auxílium. Nerodna beseda (auksi1iologija). Zanimivo je, da je
eden od sinonimov za pomočnika tudi socius. Se pravi, da je
beseda "socialen" tesno povezana s pomenom "pomoč, pomagati"
in ne le z danes običajnim razumevanjem socialnega kot
družbenega. Socius, socialen je tisti, ki pomaga. Pogled v
grški slovar me je pa prav razveselil. Pomoči so rekli Heleni
bontheia. Z boetologijo seveda ne bo šlo; spominja me na
jurčka - boletus. Ampak boetika je krasna beseda. Nekaj
blaženega, beatičnega je na njej. Malo diši po cerkvenem,
ampak to je zdaj moderno. Poskusite! Ponovite nekajkrat:
boetika - veda o socialnem delu. Lepše se sliši kot kinezio-
logi ja !
Naj se zresnim. Mislim torej (1) da strukturalne značil-
nosti tega področja družbene prakse zahtevajo razvoj rela-
tivno avtonomne znanstvene osnove, tj. posebne vede o social-
nem delu; (2) da ima ta veda formalno podoben značaj kot vede
o drugih področjih človekove smotrne dejavnosti. To sta poleg
tradicionalnih argumentov o posebnem predmetu in posebnih
metodah, (o katerih več na drugem mestu), dva dodatna
argumenta, s katerimi utemeljujemo pravico do obstoja te
posebne vede.
SLIKfi 2
SLIKñ 3
OSNOVNE IN MEJNE UEDE
PODROČJA PRAKSE
SLIKfl 4
TEORIJfl-RfiZISKQVflHJE-PRAKSfi
SLIKA 5
И E D I C I N A
ZDRAVJE
SLIKfì 6
NUĐENJE POHOČI IN RftZVIJfìNJE POTEHCIfILOM
SñhOPOMOél IH SOLIDARNOSTI