Zelo tanke sploš(če)nosti
Boštjan M. Zupančič
Zaokroženost petih metafizičnih dagerotipij
Nagovor:
Eno od bistev Shakespeara, ki je vidno zlasti pri sonetih, je prepletanje intelektualnega in čustvene dovzetnosti: pri Plečniku se to kaže v bizarni konsonanci monumentalnosti in ornamentalnosti; Čajkovski ubira topove in violine v istem molu.
NEKA IGRALKA PRED POEJEVO HIŠO.
Ko se takrat ozreš nazaj, za trenutek uvidiš prevaro, ki je med stalnim pobiranjem razbitin iz spenjenega morja nisi imel časa spoznati.
Potem je trenutek zatišja,
da se ti bogovi laže posmehnejo,
ker rešuješ pred potopom,
kar ni nikoli plavalo:
tak je pomen enega ali dveh galebov
na vseh marinah.
798
Zelo tanke sploš(če)nosti
Odbrenkali bomo določena bivanja
kakor da gre zares,
drugače bi čemel v nekem grajskem stopnišču za pol pod
zemljo
in gledal odsev sence na potnem kamnu.
Nekaj zelo nenavadnega
bi moralo po tistih stopnicah priti
in tudi kakšno reminiscenco imeti s seboj,
da bi se od navdušenja pustil pozdraviti,
ker je drugače od mene tukaj med vami,
celo kadar me pobožate po hrbtu roke,
samo še senca iz onostranskosti.
Ker črne ptice nad vrati (nikoli več)
niso moderne, so magični pozitivi
zdaj bolj otipljive praznine v prostoru,
kot prazen parkirni prostor pred Poejevo hišo
na petinsedemdeseti cesti,
kjer lahko parkiraš od pol enajstih (a.m.) naprej.
MLADCI, KI NIKOLI    V resnici gre seveda za radovednost NE POGLEDAJO V OČI     m za ne^e vrste fatamorgano,
da migeta v meglici v smeri proti Afriki,
ko ne ločiš več med morjem in nebom
kot neko dekle iz Philadelphije,
ki stanuje v šestnajstem nadstropju,
če le pomisliš, kaj je tam zadaj za obzorjem
in s kom bi se bil stopil v eno, v eno, v eno,
potem je vse stvar nekega naročja,
ki si ga pred časom zapustil,
da si se lahko šel igrat z drugimi fanti nad gostilno
pri Kregarju Indijance z listi pitanega kostanja
in je imela svileno obleko, modro z belimi pikami
in prave koralde, ki si jih potem dal naprej
njej, ki bi si bili boljša mati in hči,
čeprav meni te tako imenovane ženske malenkosti
v resnici niso nič drugega (potrebuješ pa jih, včasih
zvečer, ko si utrujen),
ker še vedno verjamem, da je moja duša
799
800
Boštjan M. Zupančič
hitrejša od vesolja in se zaradi svojih ljubezni lahko
prebije v onstran,
zaradi katerega pišem tole raziskavo
o teh nenehnih poslavljanjih, ki so
stopicanje na mestu
in dvigovanje ročic, češ naj te vzamejo v naročje,
morda štuporamo, da boš videl daleč, daleč,
ali da te dajo vsaj na rob ograje,
ko greš z očetom na Grad in imaš na novo
zglajene hlače in plašček iz gaberdena z velikimi gumbi,
ki se odraslim zdijo majhni,
ker te celega vidijo majhnega na velikem stolu
z očetovimi knjigami, da na njih sediš
in veš, da imaš v svojem življenju odgovornost,
ker že takrat se ti malo smilijo in
si, ne kakor drugi otroci, sam.
Razen kadar v kakšni taverni
v plesu sam s seboj, v votlini iz plovca v Messariji,
kot derviš, dvigneš se, pravi tornado obupa,
in potem padeš k njima na postelj,
postelj za medene mesece in te vzameta medse
in je nad glavo medeninast portal, stene pa so tudi iz plovca.
Oh tiho, tiho, tiho je jutro
in Atene na severu so nepojmljivo daleč,
ko pridejo razbrazdani starci
in mladci, ki nikoli ne pogledajo v oči,
da bi odnesli tvoje poročeno truplo.
V OKATI    Kako, da nihče ne verjame, kakor da ne zahajajo sonca, kakor da ne poljubljajo lune, koliko lun je že minilo od Avalona, kakor da Sirius ni bil najina zvezda, ko je burja vlekla skozi piščali iz žleda v mojem petrificiranem gozdu?
Ta izkrivljeni napor volje
se izplakne kot bednost vsakega vala,
ki rine iz oceana, morda iz Egeja ob Otoku,
801
Zelo tanke sploš(če)nosti
kjer še od nekdaj šušljajo evkalipti,
da lahko za stenami samostana Profitis Elias
posušeni pravoslavni asket od preteklih strasti,
ki jih je tako nežno osvojil,
čisto tiho in obzirno jemlje slovo.
Tako teče čas, kronos, posojen brez obresti
kakor kozarec, preden prileti ob steno,
da vdihnemo svoja oddahnjenja:
in, glej, celo jaz
poznam pravega ženina, življenje,
da čutim z njim, ki ob zahodu tiho,
in zadnjič, vdihne poljub Meltemija.
Kako bi jim dal ta svet belih poželenj
iz pobožnih poklekov pred lepoto,
ki nagnjena v nagonu prekaša iz celote izločene resnice:
zajaši spomin vrste do dna, ah do dna,
ko pridemo do Perisse, bo prepozno!
Tako umiram za opombe prevajalca v romanu, ki ni bil nikoli preveden, precej bolj od onega, ki je vsak večer, na vogalu dvainštiridesete do dveh ponoči, ko smo šli okajeni domov, igral svoj saks.
Po mojem smrečju ne bi bilo tise
in v vetru izdajstev in začasnih pripadnosti,
ker preveč vem, da bi ljubil, ker:
od psov oblajane kamele hite nečemu naproti.
Pozabljen od smrti, zavit v črno bel kockast šal,
ostajam na poti v Okati.
DAGEROTIPIJA    Kdor ima smrt za ljubico, ni nikoli do konca obupan, varuje ga pred življenjem, da nima domotožja, slovesa in hrepenenja, ki so sama sebi namen, da ne bi slučajno, tega ne smem izdati, pripadal kakšni vulgarnosti.
802
Boštjan M.Zupančič
Ne spomnim se njenih rok,
toda nore oči, ki jih je dobila
pri nekem tovarnarju s črnili,
so se me dodobra nagledale,
problem pa je v tem, da so taki
programi nujno vezani na določen hormon
in adijo Guernica,
če prekmalu popusti
in nimaš biti več nad ničemer tako sladko obupan.
Onstran teh kapric je
točka neizprosne treznosti,
ki je ni mogoče preplaviti z belimi vini,
razdalja, preko katere ne pride noben most,
Sirius na nebu Januarja,
da drgeta od snežene diamantnosti,
zvezda, ki ni sama na nebu,
a je tako zelo ločena od drugih.
Napaka v programu? Nič bolj kot pri drugih, le da tu ostane v albumu kakšna dagerotipija majhne punčke na krznu, ki pase krav'ce.
SGRAFITO NA THIRI    Ne boš rekel, da orbita splošnosti ni sploščena in da planeti v resnici ne gredo hitreje, ko se približajo soncu? Tam blizu nekje se kot črv zvija zavedanje (mene in tebe), ko piše te vrstice, začasnost, ki ve zase. Ni rečeno, da ne bi hotel biti začasen, da bi se bal tega, da ne bom več bil. Zato hrepeni po meču, po borbi za pravično stvar, to te rešuje pred peno na valu.
Premisli o vrvenju, ki vodi malega princa v nebo,
ker (nekateri od nas) pripadajo neskončnostim neba
in če pademo, nam ni mar za Dedalov jok,
ki sprašuje po regiji, ki me je vzela:
tudi, ko se vosek stopi, ostane duša v orbiti.
Zelo tanke sploš(če)nosti
Pij s pesniki zemlje, dokler ne uvidijo
čarobnega vetra, ki se upre v neslišno latinsko jadro,
da te odnaša, bočno, onstran obzorja.
Nič več poklekanja pred maliki, nič več ruvanja z bogom, ker
na poti na Delos,
kjer so vsi bogovi skupaj, s Krete pa je daleč,
greva preko Thire in prvega sgrafita,
ki nosi prav vse, kar je današnjemu času treba sporočiti.
Njim je (šele) pričelo odmevati po čustvenih katakombah
in tipanje v temi, ki je prazna, prihaja v modo,
kar si vedel pred več kot dvajsetimi leti:
zato je pesnik vedno sam, izvidnik zgodovine, vates.
Iskali bodo tisto enostavno resnico, ki jo kuješ
v tej pesmi in ki ti prihaja tako postopoma,
da teh pet minut na planetu v resnici ni programiranih
in da je hiša, ki si jo zidal, opomba prerokbi.
Ko bom dal odgovor, se želim ustaviti
in počakati te, ki se zdaj šele rojevajo,
da posedejo okrog mene in da se skupaj
ob steklenici vipavskega rizlinga v jesenovi senci
nasmejemo.
Kateri bog, da me je na Delosu, vzel zase, ne vem. Bil sem tam kratko uro kot vsak turist z guide bleu. A se vedno odzove, če kličem Apola na Thiri.
Ljubljana, december 1990
,
803