Sfron 90                    ANGELČEK                     Leto 28
G. Ardina:
Murin.
filo je lepega poletnega dne, Zlatorumeno solnce ic razpošiljalo svoje žarke naokoli. Ncbo je bilo sinje barve. črni murni( cvrketajoči pred oglajenimi luknjicami, brenčavi čmrlji, pridne čebe-Uce in lepotično pisani metul)i — vse je romalo od cveta do cveta kakor zlate mladostne sanje. 0, kako lepo je poletjel Vse se giblje in ziblje, vse skače, smuče in cvrči, da je kaj.
Tudi osiveli starček se pride gret na klop. Ljudjc se izprehajajo. Nekateri krenejo na cesto, ki se vije kakor srebrna nit mimo posiopij, dalje v do-lino in log. Tam se križa z njo nasprotna cesta, ki drži v temni gozd, poln mogočnih hrastov, sključenih borovcev in taokih zelenih jelk-košatic, ki rastd ob robu. Nekoliko bolj na strani, kjer se razprostirajo travoiki, kjer cvet6 bele marietice, rdedi petelinčki, šentjanžcva roža — tamkaj pa žubori in šumi biserni studenec in žene svoje valčke proti jugu na konec gozda,
Tam zapazimo tri otroke. Prva je sedemletna Tončika, ki ima v roki škatljico. Zraven nje pa sedi petletna Micika, ki ima v naročju bele marjetice, v eni roki pa drži še glavico njarjetice in trga lističe z nje ter šcpeta: »Nebcsa, vice, pekel.« Ah, kako se vzradosti, ko utrga zadnji listek: »Nebesa!« Poleg Tončike pa sedi šestletni deček, bralec Tončkin, Stanislav. Ta pa drži na roki božjega volka in ga prosi: »Božji volek, pokaži mi domek!« ... In volek zleti — ne na tla, ne po strani, ampak kvišku — na-ravnost proti zlatim nebesom. Tedaj se pa prikaže v
Leto 28                    ANGELČEK                  Stran 91    j
luknjici nekai črnega —• raurin! Hitro sežc Tončika V škatlo po palčico, pa dene prst na ustar v znamenje, naj bosta onadva tiho, da ne splašita murna — pa prime s palčico muma. A ta je hitrejši, — pa se zmuzne nazaj v Juknjico, To pa ne ustraši TonČilce; brž začne spet drezati v luknjico. Murin pa jezen skoči vun in Tončiki ravno na rokoi, Tončika pa brž J v jok! Tedaj pa pridejo ravno očc mimo, primcjo murna v roko in ga denejo v škatlo. Vsi otroci so veseli, da sc jim je posrečil lov, Tončika pa pravi, da bo muraa redila vse poletje. A doma ji ne bo cvr- I Čal. Ljubšc mu je v črni luknji ko v lepi škatli.          ¦