292
»Ali njej?«
Ta hip sem prvič opazil poteze popolne apaiije na moževem obrazu. Oči so vsihale v voilinah, usino je viselo na brado, vse lice je bilo razpotegnjeno. Slaboumen, ka-li?
V postelji se je zgenilo.
»Kdo je?«
Babica je iztegnila glavo, a je morala zamežati. Steklo v oknu se je lesketalo v solncu liki ploča čistega zlata. Bilo je nemogoče, pogledati vanjo.
»Ti si, Liza...« Bolnica je živahno dvignila glavo, oči so se ji široko razprle. Le bele roke so obležale na odeji kot mrtve.
Babici se je pretrgala krinka, prijazno življenje je prošinilo polt. Nekoliko trd, a vendar topel usmev ji je skrožil prisiljeno brado, po-drgala si je celo vele roke.
»Starke se pdsečajo... Te stopnice sem komaj zdelala. Toda, kako tebi?«
Kdor misliš, da je babica sredi sobe obsedela, kot da se boji okuženja ali da ne zmečka zidanega krila, se motiš. Toliko da se je iznebila uvodnih besed, običajnih fraz, ki jih je kot olikanka cenila visoko, že je primaknila stol k postelji in je popravila bolnici zglavje, da jo je ta mogla udobno gledati.
TRUBADUR.
Miran Jarc. i
V rastočo mesečino večerni veter šumi...
Tam, tam na obzorju še dehti spev mojih poletnih dni...
Ah: nad polji in gorami zla tema kot črna slutnja ždil
Zamaknjene tja, tja strme oči — —
Ah: črna slutnja ždi...
In kot tolažila vila luna poljubila mi oči je
in nad spečo daljo pesem sije, pod ljubečimi se prsti-žarki
moja prej molčeča struna vije.