DUHOVNO ŽIVLJENJE*, Družinski tednik za slovenske izseljence JLAVIDA ESPIRITUAL ’ "Ttsviüta Semanal A vii)> ESPIRITUAL Eevista Semanal THE SPIRITUAL LIFE Weekly Bewiew 10 _ VI — 1935 BUENOS AIRES DUHOVNO ŽIVLJENJE slovenska izseljenska splošno prosvetna tedenska družinska revija si je osvojila kot vodilo tale načela: Izbrana vsebina stalne vrednosti — številni in najboljši sodelavci — pesmi m povesti -— poljudno znanstveni sestavki — socijalne razprave — življenje slovenskih izseljencev — slavospevi lepot slovenske zemlje — opisi tujih ljudi in navad in dežela — vse kar spada v skrivnostno duhovno kraljestvo lepega, dobrega in resničnega — edina redna tedenska slovenska dopisna šola Naš mladi rod — Ženski vestnik — službeni vestnik Slovenske katoliške misije za Južno Ameriko — mnogo slik — fin papir — nizka cena — letno okrog 1.500 strani. Ustanovitelj in glavni urednik: Josip Kastelic. Urednik SLUŽBENEGA VESTNIKA Slovenske katoliške misije za Južno Ameriko: Vsakokratni odgovorni izseljenski duhovnik. Urednica ŽENSKEGA VESTNIKA: Marija Vodopivčeva, Rosario. Urednica NAŠEGA MLADEGA RODU: Krista Hafnerjeva, učiteljica, Jesenice na Gorenjskem, Jugoslavija. Naročnina znaša: a) Za republiko Argentino in vse ameriške dežele, vključeno Severoameriške Združene države in Kanado, letno $ 5.— m/n (arg. pap. pesov), milreis 20.—, severoameriških $ 1.50, uruguajskih pap $ 3.50, čilen- skih $ 35.—. — b) Za evropske in vse ostale države: letno $ 6.— (šest argentinskih pesov v papirju)_ ali Din 70.—, francoskih frankov 25.—, Lir 20.—, mark 4.50, holandskih gold. 2.50, šilingov 10.—, Sterling 0.35, belgijskih frankov 35.—. Naročnino je najboljše nakazati naravnost upravi (glej spodnji naslov) bodisi v priporočenem pismu, bodisi potom bančnega čeka “sobre Buenos Aires”, bodisi s poštnim girom, bodisi našemu pooblaščencu g. Mirku Peljhanu proti službenemu potrdilu, bodisi na katerega izmed načinov, kakor jih spodaj navajamo, vedno s pripombo: za Duhovno življenje (La Vida Espiritual). Buenos Aires — Banco Germänico, A v. L. N. Alem 150. — Banco Holandčs, Bme. Mitre 234. Kdor ima hranilno vlogo pri kateri izmed teh dveh bank_ mu ni treba pošiljati denarja, temveč lahko piše banki, naj nam ona izplača naročnino kar iz njegove hranilne vloge. Buenos Aires, La Paternal. — J. živec Osorio 50S7, sprejema naročnino in oglase. (Dalje na predzadnji strani ovitka) Naslov uredništva in uprave: Direccidn de la Redaccičn v de la Administracičn: LA VIDA ESPIRITUAL Condarco 545 Buenos Aires, Argentina Telčfono: U. T. 63, Volta 2435. Dr. Jožef Debevec, Ljubljana Knj— igc pa blaznica, bolnica, ječa A' istem našem iisiu, v katerem stoji zapisan ta v tuliti naslov o “knjigi, blaznici, bolnici in ječi”, je bil napisal isti naš odlični gospod sodelavec dr. Jože Debevec pred ne tako dolgini časom, dne -. XI. 193-1, tako sijajen slavospev umetnosti, zlasti književni umetnosti, kakor ga nismo čitali še nikjer drugje. Dobre knjige mislimo, da v resnici ni mogoče prehvaliti. Knjiga nas vzgttj.:. Blaži, štiri nam obzorje. Knjiga je naša velika dobrotnica. Vse znanosti in umetnosti su popisane v knjigah. Skoro nam ni treba drugega, kakor da znamo brati, pa lahko vse spoznamo in si skoro vse osvojimo. Posebno ljudem, ki ne morejo in niso mogli obiskovati šol, je knjiga dragocen učitelj. Resnično izobraženega moža si brez knjige ne moremo misliti. Knjiga nas navdušuje za dobro in lepo. Od nizkotnega življenja nas vabi h visokim vit,em. m [m vsem tem: — “knjige, blaznice, bolnice, ječe”, vse v eni sapi ’ Da, tudi to! Gotovo smo že vsi večkrat opazovali, kako je bila temu ali onemu umetnost in lepota v kodo in nesrečo, včasih v veliko nesrečo. Umetnost in lepota vsake vrste. posebno smo se spomnili ob opisovanju velikega umetnika Danteja, ki niim ga je bil predstavil isti naš gospod sodelavec, kako more biti človeku ravno knjiga v veliko nesrečo. Frančiška iz Rimini, ki jo je postavil Dante v pekel, pred Dantejem in njegovim spremljevalcem, slavnim pesnikom Virgilom v plamenih večnega ognja preklinja knjigo ob kateri je postala grešnica, zavrgla ljubezen svojega moža in mu postala nezvesta, in dostavlja: “...bil z njo (s knjigo) je on zvodnik, ki jo je spisal...” ali kakor je v ljubljanskem “Domu in Svetu” prestavil isto mesto naš pisatelj: “...galjot bila je knjiga in nje pisec!” Čeprav smo že naprej vedeli za odgovor, smo se vendar obrnili na gospoda ravnatelja z vprašanjem: Ali more knjiga tudi škoditi? Gotovi smo, da bi malokdo, izmed Slovencev morda nihče ne znal tako lepo odgovoriti in razložiti, kako nam slaba knjiga lahko tudi škodi in kako zelo da re moramo zato prijatelji knjig varovati slabili knjig. Uredništvo. Kaj naj pomeni ta naslovDa zaradi knjig pridejo ljudje v blaznice, bolnišnice in ječe M Saj to ni mogoče! Saj iz knjig zajemamo modrost; saj knjige pišejo modri ljudje, kakor to ve že slovenski pregovor, ki pravi: Bela njiva, črna ral — moder mož jo je oral. Kako naj torej modrost vodi v blaznico, norišnico? In pa v bolnico? Knjige nas uče, kako si ohranimo ljubo zdravje; kako m,ore torej kdo trditi, da knjige vodijo tudi v bolnice? In ltočno v ječo? Knjiga pripravlja človeku srečo, ne pa ječo. Da alkohol polni ječe, da, to slišimo in skoro kar vidimo dan za dnevom; ampak da bi jih polnile knjige ? Nak, to ne more biti res! In vendar je vse troje res. Seveda pod enim pogojem: če je knjiga slaba. Dajmo, poglejmo malo v zgodovino in v vsakdanje življenje! I. Slaba knjiga vodi v blaznico. Za to trditev imamo sloveč dokaz v svetovnem slovstvu in sicer v španskem, mislim svetovno-znani roman Cervantesov “Don Kihot iz Manče” (Don Quijote de la Mančka). V 15. in 16. stoletju so v Španiji razni pisatelji pridno pisali takozvane viteške romane, “libros de eaballerias”. In vse jih je bralo, ne bralo, požiralo: kmet in meščan, vojvoda in kralj, vse se je strastno zanimalo za zgodbe in prigode viteza Amandisa in viteza Belianisa itd. itd. Zlasti pa je vplivalo tisto slovstvo na vročekrvno špansko mladino. Premnogim so bili tisti romani zmešali glave. Ljudje so se bili že tako zmedli, da niso več ločili, kaj je resnično in kaj izmišljeno. Bili so čisto blazni, dasi se seveda sami tega niso zavedali. Znanih je dosti anekdot, ki so se primerile ob takem čtivu. Tako se je nekoč vrnil z dela domov gospodar, oče večje družine. Ko stopi v kočo, zagleda vso družino v solzah. Vse je na glas vzklikalo: “Amadis je umrl! Amadis je mrtev!” Brali so bili pravkar v romanu, da je (v romanu) umrl. In zaradi tega jok! —; Neki drug strasten bravec viteških romanov ni šel nikoli z doma, ne da bi s seboj vzel debelo knjigo o vitezu Palmerinu; znal je zgodbo na pamet od prve do zadnje strani, pa jo je vendar zmerom s seboj nosil. — Neki vseučiliški študent iz Salamanke je nenadoma sredi branja začel vpiti in vihteti nož ter divje suvati. Ko so ga domači prestrašeni vprašali, kaj mu je. je zavpil: “Glavna junakinja je v nevarnosti in jaz jo moram braniti!” V nevarnosti je bila samo v knjigi. — Tako so bile knjige ljudi čisto ob pamet pripravile. In da bi svojim rojakom predočil vso nespamet dotič-nih knjig in ljudi izpametoval, je Cervantes 1. 1605. na svetlo dal prvi del svoje nesmrtne satire na viteške romane, 1. 1615. pa drugi del. Kaj so brali Španci v Cervantesovem spisu ? Don Kihot, ubo-žen podeželski' vitez je imel glavo polno viteških romanov; sklenil je, da tudi sam postane slaven; oborožil se je s ščitom in sulico, zapustil svojo borno hišico ter šel iskat prilik, da se spoprime. . . Prvi “sovražnik” je bil mlin na veter. . . Velikanske lopate je don Kihot imel za oborožene sovražnike... Zaletel se je torej z vso silo va- M A E T E R-L I N K slavni belgijski pisatelj, pesnik, esejist in 'dramatik, šestinsedemdesetlet-nik, ki živi v mestu Gand. Njegov jezik je čudovito lep, misli pesniške in globoke, vendar — mnogokrat zmotne. Tudi Maeterlink je pesnik boli, ope-vavec nesreče. Svojim navdušenim či-tateljem je povzročil že mnogo hudega, še več pa bi ga, če bi bil v svojem pripovedovanju nekoliko bolj jasen in razumljiv. nje. . . Prvo krčmo, ki je do nje prišel, je imel za grad, sleparskega krčmarja za viteza, dve pocestnici, ki sta se slučajno nahajali v krčmi, za grajski gospodični... In tako dalje. Bravci so se smejali ob teh prigodbah ICihotovih in spoznali vso neumnost sodobnih viteških romanov. Ljudje so bili s tem ozdravljeni. Slovenci smo dobili letos prvi popolni prevod I dela Don Ki-hota v izdaji Slovenske Matice v Ljubljani; obširen uvod (64 strani) in prevod je spisal dr. St. Leben, ilustracije (zelo posrečene) je naredil Niko Pirnat. Kako bi dandanes vsak narod potreboval svojega Cervantesa ! Tudi slovenski! Filmi (ki so največkrat narejeni po romanih), razni detektivski in policijski romani tudi pri nas begajo mladino. Kolikokrat se ^gocli. da se združijo mladi fantje, navadno po trije, pa hajdi po svetu, da dožive nenavadne reči in postanejo milijonarji ! Tako zmešano trojico je izvrstno portretiral pri nas pokojni Fr. Milčinski v svoji povesti “Ptički brez gnezda”. Hujše ko na mlade fante vpliva čtivo malovrednih romanov — malovrednih, pravim, ker nočem posploševati! — na mlada dekleta : iz tistih zaljubljenih romanov, ki jih strastno prebirajo, si ustvarijo napačen pojem o življenju, o zakonu, o svojem bodočem ženinu, ki mora biti seveda krasotec, duhovit, plemenit, junaški in bogve še kakšen. Ker v življenju takih “junakov” ni. pride razočaranje, žalost, nesreča, obup... Vsaka strast — so dejali že stari Grki — je neke vrste blaznost, zlasti pa ljubezenska. Že sama po sebi torej strast žge in pali ubogo mlado srce; in če pride še knjiga, polna erotike, ali se ne pravi to olje vlivati na ogenj ? Zato je že Dante obsojal pretirane erotične romane, rekoč: “Galjot bila je knjiga in nje pisec” (Pekel. 5. spev). Zato je veliki italijanski romanopisec A. Manzoni v svojem slovečem romanu “Zaročenca” do skrajnosti skrčil ljubezenske prizore, češ: “Saj je te stvari itak preveč v življenju!” V blaznico vodijo slabe knjige, pa tudi brezvestni časopisi in časniki. Spoštovanja vreden je pošteni časnikar, ki se zaveda svoje odgovornosti, kadar piše; ali koliko jih je drugih, ki namenoma pišejo tako, da omamljajo bravce s svojim pripovedovanjem. Že pred kakimi 50 leti je dejal nemški žurnalist Ferdinand Kiirn-berger, velik poštenjak: “Dnevno časopisje je najopasnejša iznajdba novega veka; ljudje, ki to hrano požirajo dan za dnevom, se odvadijo samostojno misliti;'če te iznajdbe ne bodo zatrli, bo svet znorel in se uničil.” (Gl. Schönbach. Knjiga o čtivu in omiki. str. 21). In kaj ni letos v začetku aprila izrekel modri angleški državnik, da je “Evropa sedaj dom norcev"’, — blaznica? II. Knjiga lahko vodi tudi v bolnico. L. 1774. je izdal največji nemški pesnik W. Goethe svoj roman “Bolečine mladega Wertherja” (Die Leiden des jungen Werthers). Naslov že pove, kaj je vsebina: bolečine mladega zaljubljenca, — seveda Goetheja samega — ki se stopnjujejo, ker se mladenič ne ukloni pameti, do skrajnosti in do samomora. Pesnik Goethe je bil takrat star 25 let, ko je spis izdal. Sam je sicer svojo srčno bol prebolel brez samomora, vendar pa si ni upal pozneje več citati tega svojega romana. Še kot 75 letni starec je dejal: “Skrbno se čuvam, da ne bi te knjige odprl. V njej so same rakete, bombe. Tesno mi je pri srcu, kadar se spomnim na to svojo dogodbo in se bojim, da bi jo moral z branjem še enkrat vso prečutiti, še enkrat preboleti tisto takratno bolno in bolestno stanje, iz katerega se mi je roman rodil.” Z zapisom romana si je bil mladi Goethe odvalil — kakor je sam priznal — kamen od srca in se sam ozdravil, ni pa bil roman zdravilo za premnoge druge mlade ljudi, ki so si vprav po branju te knjige življenje vzeli. Nastala je bila v Nemčiji cela epidemija samomorov. Torej ne samo v bolnico, ampak celo v mrtvašnico lahko vodi omamno pisana knjiga. — Tudi pri nas Slovencih kakor pri vseh narodih je ta Goethejev roman našel žalosten odmev. Josip Stritar je sicer učakal kakor Goethe visoko starost (1836—1923), ali 1. 1870. je v svojem (dunajskem) Zvonu objavil roman “Zorin”, v katerem si glavni junak, poln svetobolja, sam vzame življenje. Na tedanjo našo mladino je “Zorin” porazno deloval. — Če toliko čitamo in slišimo o samomorih mladih ljudi zbog nesrečne ljubezni, imajo prav gotovo precej deleža pri tem tudi knjige. ITT. Knjiga lahko vodi tudi v ječo. Namestil mene naj pri tej SLEHERNEGA NAŠEGA NAROČNIKA, KI JE PRAVOČASNO PORAVNAL NAROČNINO SMATRAMO ZA SVOJEGA DRAGEGA PRIJATELJA IN CENJENEGA SODELAVCA. POSEBNO ZADNJI ČAS SE NAM MNOGI ZAHVALJUJEJO ZA IZDAJANJE TAKO ZANIMIVE SLOVENSKE IZSELJENSKE REVIJE. PROSIMO JIH, NAJ NAM PRIDOBIVAJO NOVIH PRIJATELJEV, KER BO REVIJICA TOLIKO VEČJA, LEPŠA IN BOLJŠA, ČIM VEČ PRIJATELJEV—NAROČNIKOV—SODELAVCEV BO IMELA. točki govori slavni francoski romanopisec Paul Bourget (r. 1. 1852.) L. 1889. je na svetlo dal roman “Le diseiple” (Učenec), čigar vsebina je ta: Mlad francoski vseučiliščnik Robert Greslou, zapeljan ])o znanstvenih teorijah svojega univerzitetnega profesorja M. Adrijana Sixta, zastrupi, bivajoč v hiši grofa Andreja -J. kot domači učitelj, gospico Charlotto, sestro svojega gojenca. Študenta vržejo v ječo. Pisatelj dokazuje, da so krive tega zločina učene knjige profesorjeve, učeče, da človek nima svobodne volje, da sploh ni razen materije ničesar. S to trditvijo je Bourget zadel v živo: brez dvoma je zrastla kal mnogih zločinov iz teh pogubnih knjig. Saj je nekako ob istem času, ampak v čisto drugem kraju Evrope, v Rusiji, spisal slavni Dostojevski j svoj roman “Zločin in kazen”, v katerem glavni junak Razkolnikov, ubožen vseučiliščnik v Petrogradu, ubije dve starki, hoteč priti do denarja; zločinec ima glavo polno prevratnih misli, nabranih iz raznih knjig, zlasti je uverjen, da mu je, korakajočemu v slavno bodočnost, dovoljeno vse. tudi ubijati. — Krvavo francosko revolucijo iz 1. 1789. so bili pripravili francoski enciklopedisti s svojimi knjigami; zlasti J. J. Rousseau, ki je proti koncu svojega življenja sam dejal o svojih spisih: “Nikoli ne pogledam svojih knjig, ne da bi vztrepetal; na-mestu tega, da bi učil, kvarim; namestu tega, da bi redil (an lieu de nourrir), zastrupljam.” Samo o trojni nevarnosti kvarnih knjig (spisov) sem govoril; namenoma sem molčal o četrti, najhujši, o nevarnosti za vero. Kaj je povzročil n. pr. sam Renan s svojo knjigo o življenju Jezusovem, je strašna povest. O tem bi moral posebej razpravljati. Kaj zasluži brezvesten pisatelj, ki zavestno kvari mlade duše ? Prav dobro je to povedal veliki ruski basnik K rilo v (umrl 1. 1843.), ki je o tej stvari spisal to-le basen (ali parabolo) : Pred sodbo sta po smrti prišli obenem dve duši: duša razbojnika ki so ga obesili, in duša sicer slavnega pisatelja, čigar spisi pa so bili polni strupa brezverstva. Na onem svetu pa ni strankarstva, sodi se po čisti pravici. Obema je Vsesodnik prisodil hudo kazen. V dveh kotlih, pod katerima gori peklenski ogenj, se kuhata obsojeni duši. Minevajo leta. Pod razbojnikovim kotlom polagoma pojema ogenj in slednjič ugasne, pod onim drugim pa gori silneje i nsilneje. “To je krivica!” se pritožuje duša pisateljeva, “jaz nisem nikogar ubil, niso me obesili, na svetu slave mojo stoletnico, jaz pa tu trpim.” Pa začuje se glas: “Zoper previdnost božjo se pritožuješ? Razbojnik je v svoji zlobi ubil enega človeka, pa se je spokoril. Ti ubijaš pa še po smrti s svojimi spisi. . . Zato tvoj ogenj ne bo ugasnil.” Pot do uspeha Zavedaj se, da je zelo veliko odvisno od Tvojega obnašanja pri prvem srečanju s človekom od katerega je kakorkoli odvisna Tvoja bodočnost. Posebno v Južni Ameriki je važno, da prideš na obiske ali v pisarno snažno, skrbno napravljen, vendar ne čez svoje razmere nališpan. V pisarni in pri prvem obisku govori kratko, gladko, odločno in .'.amozavestno, vendar ne predrzno. Kaj da boš povedal in kako, preje dobro prevdari. Pri svojih obiskih, tudi prijateljskih, ne bodi dolgočasen. Kadar si slabe volje ali utrujen, ne hodi na obiske. Potrudi se, da bo do obiskanci Tvojega poseta veseli in da jim ne boš zoprn. Bodi potrpežljiv! Ne obrekuj in ne opravljaj, česar naj se ne zavedajo samo ženske ampak tudi moški! Ne strezi ljubezni in se varuj vsakega zadevnega namigavanja ali razumevanja. Napravi svojemu bližnjemu življenje kolikor mogoče prijetno. Ne bodi skop! Ne živi pod svojo povprečnostjo. Ne delaj se pametnejšega, razumnejšega in učenejšega, kakor si v resnici. Ne rabi tujih besed, ki jih popolnoma ne razumeš in obvladaš, sicer boš v kratkem času neverjetno veliko izgubil na svoji veljavi. Prilagodi se svojim letom v obnašanju in govorjenju in se ne delaj ne mlajšega, ne starejšega, kakor si v resnici. Kadarkoli ne veš, kako bi se vedel, se obnašaj tako, kakor se vedejo drugi. Vedi, da se je bolj težko držati teh kratkih pravi^ kakor bi si mislil na prvi hip, vendar pa tudi veliko bolj koristno. tmwm ^ jncffe. öratZ'oso ^ r r* r* ui v new-Sd (pudnjd Oe Ll te rra cJe -sils s’enva - t ,> /Jr*-vi. se rre-tjC -po------- — M č>ct d-e JtorsJ'esir/dl ------td . - - — L, fp-td o (J. rvp-ta do______rvp-td n eu. 77 77.//. Lipefov blc Gledavei so j^r-ičeli burno ploskati. Profesor pa je pristopil k Lipetu, ki je stal ponosen in srečen sredi vseli teli ljudi, in mu rekel: “Fant, ti nisi kar tako. Izmed vseli teli gospodov in gospe si bil ti edini, ki me je opazoval, kako sem delal. Iz tebe bo še kaj. Kadar boš v stiski, se lahko name obrneš, če bom še živ. Za danes ti pa pravim, da s kačami ne delaj več takihle poizkusov.” “O, saj jih ne mislim,” je odgovoril Lipe in si z srajčnim rokavom! obrisal znoj s čela. “Ampak tisto, kar ste rekli o stiski, si bom zapomnil. Če kdaj ne bom vedel ne kod ne kam, vam bom prišel pomagat kače lovit. Saj me boste vzeli za pomočnika, kaj ne?” “Bom. Še danes, če hočeš, lahko ostaneš pri meni. Se pravi, če nimaš kod drugod posla.” “Imam. Nazaj na planino moram, pastir sem. Pogodba me veže.” Pozdravil je in počasi odšel. Ostali so gledali za njim, mu klicali v slovo in mahali z rokami. On pa je mirno stopal po stezi do koče, pobral svoj nahrbtnik in se odpravil nazaj proti planini. Počasi je stopal po ozki stezi in nikamor se mu ni mudilo. Spodaj v nižini, ki je ležala med dvema bregovoma, sta ga srečala dva orožnika. Mrzlo ga je spreletelo, ko ju je zagledal. Ustavila sta ga in ga vprašala, če je kod srečal velikega razcapanega moža, ki je imel roko ali nogo obvezano. Lipeta je za hip pretreslo, po- tem pa se je začudil: “Ne, nikogar nisem srečal vso pot.” “Odkod pa prihajaš?” sta poizvedovala orožnika dalje. “Od koče”, je pojasnil Lipe. “Pa tudi tam ni človeka, kakršnega vi iščete.” “Že prav,” je rekel eden izmed orožnikov. “Neki divji lovec se skriva po tem gorovju. Kdor ga naznani orožnikom, dobi tisoč dinarjev nagrade. Šumska uprava jih razpisuje.Odpri oči. fant, morda je tebi sreča namenjena.” Lipe ni rekel nič, ampak je nadaljeval pot. Ko pa sta se orožnika skrila za ovinkom, se je ozrl nazaj in pljunil za njima: “Tfej, judeževih grošev si že ne bom služil.” Stopal je dalje, prekoračil globel in zdaj ga je steza vodila po pobočju na drugi strani brega. Ob stezi so rastle maline. Lepe rdeče jagode so ga zvabile in Lipe z gadom. pričel jih je obirati. Lačen je bil, že vse jutro ni ničesar jedel in sladke jagode so mu šle v slast. Čedalje globlje je prodiral v goščo. Tedaj se mu je zazdelo, da sliši pritajen šum. Posluhnil je: res, šum se je bližal. Kakor bi si nekdo utiral pot skozi goščo. Skoraj ga je bilo strah. Počenil je med grmovjem in tiho čakal. Šum je prihajal bliže in bliže. Lipe je čutil, da ga. loči le še ozek grm od neznanca. Rad bi se bil dvignil in pogledal preko grmovja. Toda še preden je mogel vstati, se je pokazala na oni strani človeška postava. Lipe je začuden vzkliknil. Širok klobuk, raztrgana obleka, namazan obraz in roka v obvezi: Pred njim je stal mož iz njegovih sanj, divji lovec, ki so ga iskali orožniki. Neznanec je prestrašen obstal, zakrilil z rokami in vzkliknil .-“Tak že zopet ti!” Potem se je obrnil ko divji in vzela ga je gošča. Lipe je ostal na mestu ko pribit. Gledal je v grmovje, kamor je izginil tujec. Nato si je položil roko na oči in solza mu je pripol-zela po licu. “Sveti Bog! On je, on!”, je zavzdihnil in glasno zaklical t “Urh, Urh !” * * Minila je poletna vročina in nastopili so jesenski mrazovi. Pastirji so seganjali živino v dolino. Lipe se je nerad poslovil od planine. Prelepe dneve je preživel tu gori v teh mesecih in toliko je doživel. Pa vendar se mu je mudilo domov k materi. Mračen, deževen dan je bil, ko je stopil proti večeru v borno kočico nad vasjo. Mati ga je čakala že na pragu, ga prisrčno objela in stisnila na prsi. “Pipe, moj dragi dečko,” je hitela in solze so ji zalile oči. Lipe je bil neizmerno srečen. Ponosno je stegnil roko in privlekel iz nje nekaj skrbno v papir zavitega. Položil je tisto reč pred mater na mizo in oči so se mu iskrile, ko jo je razvil. Trije metulji so ležali na mizi, trije stotaki. Mati jih je gledala in se jim ni mogla načuditi. “Joj. koliko si zaslužil,” je sklepala roki in z bleščečimi očmi gledala sina. “Veš, dva metulja mi je dal stric”, ji je razlagal Lipe. “tretjega sem si pa postrani zaslužil. Ampak veš, to vse ni še nič. Tudi jančlta dobim, veš. Starčev mi ga jutri pripelje, ker sem mu takrat na planini ovčke rešil." In na široko ji je pripovedoval, kako je bilo tistega strašnega dne na planini pod Bogatinom. Mati ga je poslušala, se mu čudil i in trepetala ob njem. ko ji je pravil o strašnih trenotkih, ko ga je zbegani oven vlačil za seboj nad strmim breznom. “In veš,” je pristavil, ko je končal svojo povest, “Urh mi bo pa hlevček naredil za ja neka. Sam m: je obljubil.” “Urh!” Mati se je začudila. “Kako je to mogoče? Saj ni nikoli kaj prida maral zate. Vedno te je grdo gledal, o, dobro sem to opazila.” Lipe je za hip pomislil. Ali bi povedal materi, kaj je bil v planinah doživel? Hitro je premislil, da je njegova mati tako dobra in še nikomur ni žalega storila: Prav gotovo tudi Urha ne bo izdala. In povedal ji je vse, kako se je v planinah srečal z njim. Mati ga je začudeno poslušala, potem pa se je globoko zamislila. “Ubogi Urh” je rekla, “in ubogi Balant!” Drugi dan je Starec res pripeljal obljubljenega jančka. Lipe ga je bil neizmerno vesel. Miloval ga je in božal in najsla.jše detelje mu je poiskal po travnikih in senožetih in ko se je na večer zares oglasil še Urh v njihovi kočici in mu pričel postavljati hlevček je bil Lipe presrečen. Ko veverica je skakal okoli njega, mu do-našal zdaj deske, zdaj kladivo, zdaj žeblje, kar je Urh zahteval, samo da je šlo delo urneje izpod rok. Vmes sta se tudi marsikaj pogovorila in Urh ga je tako po ovinkih spraševal o divjem lovcu, ki so ga orožniki iskali po planinah, da se Lipe ni mogel več po-tajevati in je bratrancu vse povedal, kako ga je onega dne v tisti gošči spoznal. Urhu je bilo nekoliko nerodno, toda videl je, da se z Lipetom da pogovoriti in priznal mu je vse, kako se je skozi teden dni skrival po bosti kakor divja, preganjana zver in ga je Joža preskrboval s hrano, dokler se mu rana ni zacelila in je mogel spet v dolino. “Veš, lmdo je, če človeka takole.prime in se ne moreš ustavljati” je rekel h koncu. “Ampak zdaj sem sklenil, da dam tej strasti za vedno slovo. Puško sem zakopal in nikoli več ne pojdem ponjo, naj počiva, kjer je.” Nosača. Zima je minila in prišlo je poletje. Lipe je bil zopet Škan-tarjev pastir v planinah in je zopet zaslužil lepe stotake in še jančka povrhu. Zdaj je imel že dva. Skrbno ju je pasel, poleti na planinah poleg druge črede, jeseni pa doma po sončnih bregeh in gorskih obronkih. Za zimo pa jima je nasušil v letnem času sočne mrve in detelje, ki mu jo je podaril stric Balant. Še ena zima je minila- in znova je prišlo poletje. Lipe je bil zdaj že pravi pastir. Joža ni imel ob njem skoraj nič več dela. Mimogrede je tudi prenašal hrano v kočo pri jezerih in si marsika-kega kovača prislužil. Pa se je zgodilo, da je na teh svojih nošnjah zopet enkrat trčil skupaj z onim profesorjem s kačami. Za gospoda Janko ta so ga klicali ljudje. Gospod Janko je Lipeta pri priči spoznal. Zadovoljno mu je pokimal in ga potrepljal po rami: “No, fant. kako je s teboj.’ Ali si še vedno za pastirja V’ In spravil je debelega gada v vrečo. “Še vedno”, je odgovoril Lipe. “Hm, saj nič r.e rečem”, je odvrnil profesor, “ampak zdi se mi, da si nekoliko preveč bistroumen za pastirja. Jaz na tvojem mestu bi se poprijel kakega drugega posla.” “Saj bi se ga tudi jaz rad'”, je odgovoril Lipe, “pa ne vem, kako bi to napravil. Veste, od planin se ne bi rad ločil.” “Hm”, je pomislil gospod Janko. Pritisnil je prst na zgubano čelo in premišljeval. Kmalu jo je našel. “Hm, jaz bi že vedel za poklic zate, samo.. Lipe je nestrpno dregal vanj: “Samo.. ., kaj je tisto samo?” “Veš, pri nas v planinah bi rabili nekaj izkušenih, izobraženih vodnikov. Takih, ki poznajo vsako ped naših gora, ki imajo ljubezen do planin, pa obenem tudi nekaj vedo o sestavu gora, o njih rastlinstvu in živalstvu, da bi mogli biti tujcem, ki čedalje pogosteje in raje zahajajo v naše planine, zares vodniki. Ne samo telesni, ampak tudi duševni. Ti. se mi zdi, bi bil zato, če se ne boš izpridil. Dela se ne bojiš, bistrega duha si in korenjak tudi. Samo ....” Že zopet ta “samo”. Lipe je bil nejevoljen in nepotrpežljiv. “No kaj ?” je mračno vprašal. “Izobraziti bi se moral, za nekaj časa bi moral v šole, morda za kakšno leto tudi v tujino, da se priučiš jezikom in vsemu drugemu, kar bi bilo za tak poklic potrebno. Za to pa, vidiš, fant moj, je treba denarja”. Lipe ga je obupno pogledal. Svetel grad. ki se mu je za hip prikazal v zraku, se je mahoma zrušil v prazne sanje. Ne, denarja on nima. To, kar čez poletje zasluži, je komaj toliko, da' se čez zimo preživita z materjo, seveda s tem. kar si še ona sama prisluži. (Nadaljevanje) Guido Joseph Jug, Buenos Aires Moje srečanje z levom (Nadaljevanje in konec) Seveda je bilo treba leva najprej dobiti, ali ležal je pred menoj tako mirno in smrčal je tako enakomerno, da je imel gotovo spanja še za dober čas. Medtem že dobim dobro puško in podrl ga bom gotovo z enim samim “brumf”. Ampak kam naj ga streljam? Ako ga počim v obraz, ga bodo šibre tako popačile, da sploh ne bo več podoben levu in kdo bo potem verjel, da je bil res lev? Ako ga pogodim v pleča, mu požgem to lepo rumenkasto grivo in te je vendar škoda. Najbolje je, da mu zabrusim dober strel v trebuh. Tam par šiber več ali manj ne igra take vloge in te luknje se potem lepo zašije. Stal sem torej na pekočem solncu in ako bi mogel od daleč videti samega sebe, bi rekel, da sem smešen. Imel sem bele hlače s škornji, belo srajco z zavihanimi rokavi in na glavi klobuk iz probkovine preoblečen z belim platnom, kot jih nosijo časnikarji in raziskovalci v tropičnih deželah. Eno nogo sem imel postavljeno naprej in malo flobertko s tanko cevjo sem imel naperjeno na leva. Kaj bi se zgodilo, ako se lev med tem prebudi? Tega slučaja doslej nisem prevdaril. Na beg ni misliti. Toraj bi moral sprožiti nanj to igračo. Kakšno škodo mu napravi ta naboj? Najbrže nobene. Lev bi me gotovo ironično pogledal, se gromko zasmejal in stopil počasi do mene. Potem bi mi s šapo prismodil dobro zaušnico in bi me prav mirno pohrustal. Moj prijatelj ne bi našel drugega nego kup kosti. Za malo minljive slave sem tvegal življenje. Vročina je pripekala in vnovič sem se pričel potiti. O spremljevalcu še nobenega sluha. V nebesni modrini je krožil nad menoj črn orel. Nekje blizu se je pričel v presledkih oglašati škržat. V daljini se je nekaj premikalo. Ugledal sem kapo. Visoka trava je pričela zopet valoviti. Nekaj je zablestelo. Gotovo puška. Ali valovenje je bilo burnejše kakor prej. Poleg kape se je prikazal klobuk, dva, trije, deset. Kaj je to? Ljudje! Nekaj glav je bilo go- / i ^ M*. m/b - -mm 3 . . ■ |gy. ; '§g&, ŠM HPfeUFmR-^ -ff jF mm JH y&u~ :i* -a\pi^ rv Im fflgsr HE|^K , jr* ■ Ak loglavili. To so bile ženske. Torej vsi ti so prišli gledat, kakšen da je lev, ki ga bom streljal. No, to ni bilo tako napačno. Včasih rabimo nekoliko poze. da se postavimo v ospredje. Ljudje so prihajali tiho kakor fantomi. Gledali so me in mi mahali z roko. Gotovo so mi dajali korajžo. Čisto odzadaj je pridušeno lajal pes. V par trenutkih sem imel puško v rokah. Petelini so bili že napeti. “Criolli” so se postavili poleg mene in napeto gledali med drevesje. Naperil sem dvocevko na leva. Ali ker sem se spomnil, kam da moram, meriti, sem najprej zakričal, da zver zbudim. Žival je planila kvišku in. . .” “Prosim nadaljujte, gospod Vrentar”, je razburjeno dejala mlada gospa. “Želite prosim še nekoliko konjaka?” “Ne bi bilo treba, gospa, ampak ako mislite.. “Prosim, prosim...” Spil sem rumenino na en dušek in nadaljeval: “Kaj mislite, gospa, kaj je skočilo pred menoj ?” “Lev, brezdvomno.” “Prešič, gospa, čisto navaden domač prešič. Imel je rumenkasto kožo in solnce, ki je sijalo skozi ovenele liste, je napravilo to barvo še svetlejšo. Tam blizu je bil “rancho” in ker je bil vroč dan, se je žival ulegla v senco in prespala prebavo.” “Kaj se je dogodilo potem?” “Lahko si predstavljate. Najraje bi se pogreznil v zemljo, ako bi se bil mogel. Prešič je udaril preko goljave, posebno ker so ljudje zagnali vik in krik. Toda to ni bilo še nič proti manifestacijam v kampamentu, kjer so se ljudje iz vseh strani nabrali krog mojega “rancha”. Sedli so k vratom in pili vino. Seveda so ponudili tudi meni. Zvečer, ko je padla noč na “sierre” in so kresnice uprizorile svoj fantastični ples, so Indijanci užgali velik ogenj in plesali krog njega “gato”. Še dolgo potem so me imenovali “cazador de leones”. lovec levov, dokler niso. pozabili. Da bi pa tudi sam ne pozabil tega dogodka. sem zapisal to kratko in skromno zgodbico. Srečko Stepančič Buenos Aires T r s t e 1 j (Nadaljevanje in konec) Naš pogled je oöjel najprej jugozahod, kjer se je razprostrl pred nami Kras tja daleč do istrskega Slavnika in resice Učke. Proti jugu se nam je kazal del istrske obali tja do Pirana, celi tržaški zaliv, lagune okoli Gradeža, proti zapadli furlanska ravnina z dobro vidnim stolpom oglejske stolne cerkve. Ob jasnih dnevih morete videti iz Trstelja celo stolp cerkve sv. Marka v Benetkah. Naprej proti severo-zapadu so se razpostavili znameniti tirolski Dolomiti in Karnske Alpe. Še bolj proti severu začne Julijsko gorovje, Matajur, Bonbon, Kanin in Črna prst za katero je videti kot trinog odločne in dostojanstvene vrhove večnega Triglava. Kot nekaka predstraža zgoraj naštetih silnih gorskih velikanov v ozadju, se je malo bolj spredaj ustopil kepasti Krn. Proti vzhodu se je razprostrla Trnovska planota, ki se po zaraslih grebenih dviga počasi v Čaven, tja naprej proti vzhodu v znameniti Nanos in še dalje proti vzhodu v kranjski Snežnik. Tik pod nami leži ljubka Vipavska dolina, posejana z neštetimi vasicami, ki se kot beli biseri svetlikajo iz zelenja, skozi katero se vije Vipava in izgublja pod vrtojbinskimi holmi, ki ločijo to prekrasno dolino, od v solncu žareče prelepe Gorice, ki jo stražijo prijazni briški griči. Sabotin. Sveta Gora in Sveti Valentin. Če bi hotel dostojno popisati vso krasoto, ki smo jo uživali iz vrha Trstelja. bi moral imeti pesniški polet našega goriškega slavčka Gregorčiča. ki je tudi nekaj let preživel ob vznožju Trstelja. v va.si Gradišče. Toda čas poteka. Že zdavnaj hi se bili morali vrniti proti domu. še slikati se moramo, da bo še bolj živ ostal v naših srcih veseli spomin na lepi dan vrh naše gore. Skupina domačinov se poslavlja in jo krene proti Temnici. Tudi nekaj slabših pešcev je odšlo z njimi, ki so se peljali potem iz Temnice naravnost v Nabre- — ti67 žino. Združena tržaška in goriška skupina, kar nas je bilo boljših hodcev, pa, jo mahne čez drn in strn po vzhodnem obronku hriba, po lovskih in kozjih stezicah, ki sem jih jaz kot domačin prav dobro poznal. Za vse te kozje stezice seveda niso bile. Najbolj je protestirala soproga odličnega goriškega rojaka Dr. P., ki ni bila vajena skakati čez kraške mejne zidce, ki so precej gosto postavljeni, da razmejujejo posamezne parcele. Seveda ni bilo nobene pomoči : udati se je morala v svojo usodo. Toda kmalu smo preboleli tudi to oviro in dospeli v bližini takozvanih Železnih vrat na cesto, ki vodi iz Škrbine v Vipavsko dolino. Kar nas je bilo junakov, pa smo nalašč še naprej skakali po klancih in stezah ob obronku k raških hribov, dokler nismo dospeli v prvo vipavsko vasico Pedrjevo. Mladost je seveda norost: čez jarek skače kjer je most. Od.tu smo se spustili po precej navpični poti do rihenberške postaje, odkoder se je družba ločila in veselo zahtevala, da moramo skoraj napraviti spet kakšen podoben izlet v naše gore. Na kar je skoraj prisopihal hlapon in jih odpeljal nekaj v Gorico, nas pa v Trst. Nič ne vem, če je priredila naša vesela družba še kaj tako uspelih izletov. Mene vem, da ni bilo nikdar več med njimi. Pač pa sem se še velikokrat z veseljem spominjal teh lepih ur. Franc Dalibor, Buenos Airess Argentinski Filmi XVII. FILM KOBILICE (Nadaljevanje) Po sadovnjakih, ki so jih napadle kobilice-letalke, ne izgine samo listje, marveč tudi samo sadje s katerim smo si bili hoteli ljudje slajšati svoje življenje neizprosno izgine v želodce teh nenasitnih požeruhov. Menda v vesoljnem stvarstvu ni tako požrešne in nenasitne živali! Nič drugega ne pusti za seboj kakor do golega oglodane koščice in do sk