TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI Ureja Janez Menart IZ LIRIKE AFANASIJA FETA Prevedel in uvdno besedo napisal Drago Bajt Ruski pesnik Afanasij Afa-nasjevič Fet (Šenšim) se je rodil leta 1820 v orlovski guberniji in je bil po materi Nemec. Med študijem na moskovski univerzi se je pridružil literarnemu krožku, ki ga je vodil pesnik in kritik Apollon Grigorjev. V Moskvi se je seznanil s predro-mantično in romantično poezijo Rusov, Nemcev in Angležev; rezultat je bila Fetova prva pesniška zbirka Lirični panteon (1840), ki pa še ne kaže posebne pesniške izivirnosti. Ta se je pokazala šele po letu 1842, ko je pesnik dosegel svoj prvi umetniški vrh; pesmi iz tega obdobja so izšle v drugi zbirki (1850). Potem pa je pesnik malone za celo desetletje skoraj povsem opustil literarno dejavnost in stopil v vojaško službo (1845—1858), da bi si pridobil plemiški naslov. Ko mu to ni uspelo, se je odpravil v Petrsburg, kjer je njegovo literarno delovanje znova oživelo. Postal je stalni sodelavec revije »Sodobnik«, v kateri so objavljali vodilni književniki tistega časa: Nekrasov, Turgenjev, Goncarov, Tolstoj. L. 1856 so izšle Fetove Pesmi, ki so doživele velik uspeh. Kritiki so podčrtali pesnikovo umetniško moč in sposobnost izraziti najbolj pretanjene vzgibe človekovega notranjega življenja in podati prefinjeno občutenje narave. Te umetniške kvalitete so skrile pesnikovo razmeroma ozko tematsko-motivno naravnanost: Fetovi najpogostejši temi sta ljubezen in doživljanje narave. Umetniški in tudi finančni uspeh pa Feta nista spodbudila. Leta 1859 je spet nehal pisati — tokrat za celih dvajset let. Tedaj je namreč vladala družbeno zavzeta poezija, nedostopna za »čisto umetnost«, kakršno so pisali 559 560 Drago Bajt Fet, Apollon Majkov in Jakov Polonski. Izdaja Fetovih Zbranih del (1863) je ostala dolga leta nerazprodana. Šele v 80. letih je Fet spet začel pisati pesmi, ki že napovedujejo ruski impresionizem, dekadenco in zgodnji simbolizem. Obenem izidejo tudi štiri pesnikove knjige z naslovom Večerne luči (1883—1891), pa knjigi spominov. Zanimivo je tudi, da so ruski novoro-mantični pesniki s konca 19. stoletja izbrali ravno Feta za svojega vzornika. Tako Afanasij Fet (umrl je leta 1892) še danes velja za enega največjih ruskih lirikov prejšnjega stoletja, takoj za Puškinom in Lermontovom. Drago Bajt Otožna bela breza pod okencem stoji, mraz muhavi jo steza, bleščeči sneg krasi. Kot grozdi vinske trte vršički vej vise — pogledi preko vrta čez žalni lišp drse. Rad vzhajanje danice ob jutrih zrem na njej in žal mi je, če ptica lepoto strese z vej. 1842 Čudežna podoba, kakor s starih slik: belkasta širjava, polni lunin lik, nebesna svetloba, lesketavi sneg in sani v daljavi .^ tih, samoten tek. 1842 Iz lirike Afanasija A. Feta USPAVANKA Tiho dan teman postaja, gor več ne zlati; vroči zrak se že ohlaja — spi, otroček, spi. Slavci so že kdaj zapeli, mrak se že gosti; strune so že zazvenele — spi, otroček, spi. Gledajo, migljajo tihe angelske oči; noč tako lahkotno diha — spi, otroček, spi. 1844 Spi — saj je še zgodaj, hladno in temačno. Zvezde daleč zgoraj se blešče oblačno; petelini plaho tretjič so odpeli; iz zvonika lahno udarci so zleteli. Krošnje lip dišijo radostno in blago. Na blazino vrejo — hladne solze drage. 1847 Misli, sanje, sanjarije — neprestano in ves čas. Solza za solzico Rje čez razžarjeni obraz. Duša hoče, duša prosi, solzne reke pa teko; daleč daleč jok me nosi, sam ne vem — kam in kako. 561 Drago Bajt Želj ne morem utolažiti, biti brez želja ne znam: tihe sanje — so užitek! Tihe solze — so balzam! 1847 Zbudi se: o prvem svitu ti prinašam vrtnici. Bolj od ognja plamenita skoz srebrni solzici. Pomladanski dež šumeči, sveže listje, čisti zrak ... Tiho kaplja na dišeče rože tihi dež solza. 1847 Šepetanje, plašni vzdihi, slavca gostolenje, srebrnina, tihe tihe vode žuborenje, noč, svetloba, sence temne, sence brezoblične in prečudežne premene milega obličja, purpur vrtnice v meglicah, jantarja prelivi in poljubi, solzno lice, zarja, zarja dneva! . .. 1850 Ko se rahlo pričenja mračiti, komaj čakam zvonjenja, razvnet. Moj preljubi otroček, prihiti, pridi k meni zvečer posedet. Pod ugasnjene sveče bom sedel — drva svetlo v kaminu gore; bom poslušal premile besede, da bo znova lahkotno srce. 563 Iz lirike Afanasija A. Feta Bom poslušal te sanje otročje, ki poznajo le radost in moč; vsakokrat se ob njih ves razjočem, solze vro blagodejno vso noč. In ob zori v drhteči bom dlani spet hitel dragi robček vozlat, in zdolž stene, medlo obsijane, upajoč te bom spremil do vrat. 1856 (?) OB KAMINU Žerjavica temni. V polmraku slaboten plamen prasketa. Tako na živo rdečem maku metuljček moder trepeta. In v dolgi vrsti se podobe pred trudnimi očmi gneto; skrivnostni obrazi davne dobe iz sivega pepela zro. Prijateljsko in ljubeznivo prihaja sreča in gorje. A duša laže si in skriva stvari, ki jo razžaloste. 1856 Spi jezero; molčeč je črni gozd; rusalka bela črno vodo brodi; čez nebes plava luna — mlad labod — in gleda svojo dvojnico na vodi. Spe ribiči ob kupčkih tlečih drv; na jamborih miruje jadrovina; v trstikovju je pljusnila postrv in krogi so vznemirili gladino. 564 Drago Bajt Tišina. . . Slišim glas in šum na levi; a nič ne zdrami polnočne tišine — čeprav glasan je slavčji gostolevek, čeprav rusalke zibajo rastlinje ... 1847 MAJSKA NOČ O kakšna noč! O kakšna sladka nežnost! O hvala ti, polnočni rodni kraj! Kako umit, kako ves čist iz snežnih viharjev in ledu prišel je maj! O kakšna noč! Vse zvezde do poslednje spet krotko zrejo v dušo ves večer in v zraku se za slavcjim gostolenjem razširjata ljubezen in nemir. Stojijo breze. Polprozorni listi boječe vabijo in radoste oči. Trepečejo. Tako se zdi nevesti vesel in tuj njen venec iz tančic. Nikoli ni bolj nežen, breztelesen me mučil tvoj obraz, o noč, o noč! Spet nehote ti nesem svojo pesem — morda po njej nobene več ne bo . .. 1857 Na suhem senu v južni noči sem ležal, z glavo sredi trav, in zvezdni zbor brlikajoči prijateljsko je trepetal. Svet, ki me je kot sen obdajal, se je izgubljal brez sledi, in jaz sem, prebivalec raja, sam samcat zrl v obraz noči. Iz lirike Afanasija A. Feta Mar res drvim v prepad polnočni? Morda pa zvezde sem drve? Kot da sem v dlani vsemogočni nad breznom črnim obvisel. Omahovaje in z nemirom globino meril je pogled, v katero je nepovrnljivo tonila moja rahla sled. 7557 Tih in čist večer na jugu; glej, trdno že vrbe spijo; bledo rdeče se bleščijo od zahoda rek vijuge. Skoz gozdove piš prodira od planine do planine. Slišiš ta rezget v dolini? Žrebec divje galopira. 1847 VEČER Je zavilo nad reko bleščečo, završalo čez polnočni gaj, zagrmelo nad tihim gozdičem, razsvetlilo osamljeni kraj. V dalj, čez loke in skozi mrakove, na zahod teče reka, bežeč. Dogoreli so zlati pasovi in oblakov sijočih ni več. Zdaj na griču je voihko, zdaj vroče, dan vzdihuje v sopenju noči — ^ že se bliskavica potoči, v sinji luči zeleno žari. 565 566 Drago Bajt POMLADNI DEZ Za okni se še ni zmračilo, v oblakih sonce se blešči in nebogljeno slavčje krilo se koplje v pesku in drhti. A že spusti zavesa gosta se z nebesa prav do zemlje, nazobčani robovi gozda se v zlatem prahu zazlate, dve kaplji kaneta na steklo, po medu lipa zadiši, čez sadovnjak je nekaj steklo in že po listju hrušk bobni! Kako je tu pod lipo to domače! Tu sem vročina dneva ne predre in nad glavo mi na gosto vise dišeče blede belkaste pahljače. A daleč tam miglja sopara žgoča, ki sem in tja se ziblje, ko da spi, in suho prasketaje, uspavajoče se murnov neugnan čirik glasi. Za mrežo vej so nebeščanski svodi, zastrti s pajčolanom iz meglic, in kakor sen utrujene prirode hite prek njih oblaki — jata ptic. 1857 (?) 1854 Znova se nebo jasni, po pomladi zrak diši, vsaka ura, hipec vsak čaka ženinov korak. 567 V grobu mrzlem ona spi, v sen ukleta sred noči — tiha, mrzla spi ves čas, urečena v sen in mraz. S krili pomladanskih ptic ji pomete ivje z lic in iz zmrzlih, mrtvih sanj potok zakaplja solzan. 22. 3. 1879 Iz lirike Afanasija A. Feta