V sredo in saboto
izhaja in velja:
Za celo leto .	6 for. 20 kr.
n	pol leta	.	3	„	30	„
»	četert leta	.	1	„	10	,
)	mesec .	.	—	„	60	„
Po pošti:
Za celo leto .	7 for. 60 kr.
„	pol leta	.	3	„	80	„
„	četert leta	.	2	„	—	„
„ mesec . . — „ 70 „
Nar. pesem.
Oznanila.
Za navadno dvestopno versto se plaču je: 6 kr., ktera se enkrat 8 kr., ktera se dvakrat, 10 kr. ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (»tempelj) za 30 kr.
Rokopisi se ne vračajo.
St« •	V Celovcu v sredo 26. septembra 1866.	VCCAj II«
^ Poslednje četertletje se bliža in tudi mi BsJaližffmo slovenskim rodoljubom ter jih lepo vabimo, naj se vsi, kterim naroČba poteka, tudi za poslednje tri mesece na „Slovenca" naroče. Pred durmi so nam kaj imenitne dogodbe, ko se bojo avstrijanski narodi na „pr o s t e j p o t i“ pogajali zastran deržavnopravnih zadev. Zatorej je vsakemu narodu živa potreba, da časnike, ki branijo njegove pravice in svetinje, tudi podpira. Slovenci! ne zanašajte se na tujo moči, ne deržite križem rok, ne zategujte svojih mošnjic, timveč zaupajte na samosvoje lastne moči, postavite se na sVoje no, ge, — videli hote, da pojde nam za glavo! Ako nas ne goljufajo vsa znamenja, imamo še pričakovati britkih ur in pili še bomo veliko pelina ! Podpirajte časnike, ki se za vas vojskujejo ! Zatorej prosimo, da so še kaj novih naročnikov oglasi; tudi ponavljamo svojo staro, lepo prošnjo, naj čč. gg. svoj stari dolg poravnajo, in pričakujemo, da bode vsak naročnik dopolnil svojo dolžnost.
Kdor jc volje vnovič si „Slovenca11 naročiti, naj nam to naznani še pred koncem tega meseca, da vemo, koliko iztisov potrebujemo ; cena za četert leta znaša po pošti 2 gld, brez pošte 1 gld. 70 kr. — Ako število naročnikov vsaj za 100 poskoči, bodemo prevdarjali in poskušali, „Slovenca11 prihodnje leto ali trikrat na teden ali pa vsaj dvakrat v v e č e j o b 1J k i na svitlo dajati. Rodoljubi pomagajte !
V Celovcu 20. septembra 1866.
Lastnik in v r e d n i k.
Naš program po vojski. v
V.
A. Ž. Iz Goriškega,
Povedali smo v 69. listu, da je ranjki cesar Franc novo „ilirsko kraljestvo" vstva-ril in zakaj da ga je vstvaril. V današnjem listu bi pa radi povedali, kaj naj današnja visoka vlada z „ilirskim kraljestvom" stori.
Francovo odperto pismo (patent) od 23. avgusta 1816 je zaukazalo, da se ima nacediti iz „ilirskih dežel" novo „ilirsko kraljestvo" ter da ima ovo obsegati te - le dežele: Vojvodstvo koroško in kranjsko, potem Goriško, Furlanijo (Friul), Terst in Istro pa tudi znamenit kos Hervaskega. To „ilirsko kraljestvo" ni še popolnoma zginilo. Še dan danes imamo nekak obris „ilirskega kraljestva." V tem obrisu stoji koroško in kranjsko vojvodstvo, poknežena grofija gra-diškansko-goriška, Terst z okolico in mejna grofija istrijanska z otoki v Kvarnem.
Današnje „ilirsko kraljestvo" je sicer nekaj manjše, vendar obsega njegovo po-veršje 4894/i<> [3nkj avstrijanskih, z blizo 1,400.000 dušami. In to „ilirsko kraljestvo" ima ne le pravico med cesarjevimi naslovi — bere se vedno „Kiinig von Illirien" — ampak hrani tudi svoj posebni gerb. Ilirski gerb obstoji iz ščita, kterega kraljeva zobata krona pokriva, in ki na višnjevem polju kaže zlato ladijo na vesla stare podobe. Torej ne manjka današnjemu „ilirskemu kraljestvu" nič druzega, nego središčna uradnija. Ta mu je- pa tako potrebna, kakor duša telesu. Ravno zavoljo tega pomanjkanja pa ne smemo šp govoriti o „il. kraljevini", ampak le o „ilirskem kraljestvu"; kajti kraljestvo imamo že, kraljevine pa ne. Ostane tedaj današnji vladi naloga, priskerbeti „ilirskemu kraljestvu" središčno uradnijo.
Središčna uradnija mora biti dvojna: ena cesarska, druga narodna. Perva ima svojega poglavarja v cesarskem namestniku, druga pa v dvornem, kancelarju.
Dati „ilirskemu kraljestvu" edino na-mestnijo, — to bi bilo ne samo prav lahko, ampak tudi prav koristno.
Prav lahko bi b‘.k>, ker jo v tej reči sama vlada poveljnica. Ni jej treba sklicevati nijednega soveta ali zbora, ampak le pro-stovljno zapovedati, naj bode v celem „ilirskem kraljestvu" ena sama namestnija ter naj ima svoj sedež na pr. v Ljubljani, ki je serce „Ilirije." Pripravne osebe ji tudi ne bo težko dobiti, kajti ima jo že v sedanjem teržaškem namestniku g. baronu Kellerspergu, kteri zna in čisla vse tri „ilirske jezike": nemški, talijunski in slovenski.
Prav koristno pa bi to bilo zato, ker bi se veliko prihranilo. Brez dvotnbe požrejo tri namestnije več, nego ena sama? Zdaj ima „ilirsko kraljestvo" tri namestnije, eno za Koroško, drugo za Kranjsko, tretjo za Primorje. To je vendar velika potrata! Cernu tri namestnije za tako majhno deželo, kakor je „ilirsko kraljestvo." Zakaj bi ne mogla ena sama zadostovati? Saj zadostuje češkemu kraljestvu, ktero je za dve „ilirski" veliko, ena sama namestnija! Saj zadostuje cel6 ogerski kraljevini ena sama! Tam na Ogerskem bivajo Madjari, Slovaki, Slovenci, Serbi, llusini, Nemci, Valalii — in vendar imajo vsi eno središčno vlado; v „Iliriji" pa smo le Slovenci, Talijani in Nemci, pa bi ne mogli biti zedinjeni pod eno namestnijo ? pod enim finančinim vodstvom ? pod ono nadsodnijo?
Glejte deržavniki! Zedinili ste že tri samostojne deželice, Goriško, Teržaško in Istrijo pod enim namestnikom. Stopite naprej ! Zedinite celo „Ilirijo" pod eno samo „ilirsko namestnijo"! Časi so hudi. Denarja manjka. Deržavni dolg je strašno velik. Treba vam je varčnim biti. Stroške prikrajšajte ! Odpravite nepotrebne namestnije, ki so tako drage !
Dati „ilirskemu kraljestvu" dvornega kan-celarja, aii da bolj splošno govorimo, središčno nfirodno vlado, je druga naloga današnjih deržavnikov. Ta naloga je nekoliko toža, vendar silno potrebna, da bi se izpeljala.
Teža je ta naloga zato, ker je ne more sama visoka vlada brez sodejanja narodov izpeljati. Morala bi namreč vsem deželnim zborom „ilirskega kraljestva" svojo željo naznaniti ter jim postavo, zadevajočo skupni „ilirski zbor" in druge skupne reči, v posvet predložiti. Da bi vsi zbori tej zahtevi priterdili, morala bi jim med drugim tudi to zagotoviti, da hoče popolno ravnoprav-nost vseh treh narodov „ilirskega kraljestva" vpeljati, utorditi in obraniti. Kakor hitro ne bo treba narodom v strahu biti za njihovo narodnost, postala bo ljubezen med njimi. Radi bodo pošiljali ne samo primorski Talijani, ampak tudi koroški Nemci svoje poslance v „ilirski zbor", -da so prijateljsko pogovorijo z brati Slovenci o skupnih za-levah „ilirskega kraljestva." In takih zadev ne bo malo, ako deržavni zbor ne prestopi mejnikov oktoberske diplome. Spadala bi med nje tudi bramba zoper vnanje napade. Pač prav ta bramba dola potrebo „ilirskega zbora" in „ilirske namestnije." Toda o tej potrebi drugi pot. Za danes rečemo le še to, da bi morala visoka vlada poskušati, tudi južni ali mali Stajer gori do Mure in Sulpe (Sulm) k „ilirskemu kraljestvu" pridružiti. Ta Stajer je ločen od severnega po narodnosti in cerkveni uradniji, naj dobi še svoj deželni zbor v Celje ali Maribor, pa videli bote, da bo sklonil pristopiti k „ilirskemu kraljestvu." Dali ste Primorju tri deželne zbore, zakaj bi ne dali Štajerskemu vojvodstvu, ki je veliko za dve Primorji, vsaj dveh deželnih zborovv? Saj ste videli, da sta si južni pa severni Stajer v svojih težnjah in namerah zel6 navskriž! Ali ste mar sami ptujei, da niste zvedeli, kaj se je v Graškem zboru godilo ? Naredite mir, dajte Nemcem pa Slovencem na Štajerskem vsakemu svoj deželni zbor, pa videli bote, s kom se jjužni po nekdanjih „Celjskih knezih" slavni Stajer brati !
Potem bo „ilirsko kraljestvo" lepo tri-kotje, segajoče od Talijanskega do Oger-skega! Rešpekt!
Avstrijansko cesarstvo.
I¥« Dunaju. (Bel čredi; ogersko m i n is te rst v o; narodna ravnoprav-no st na Moravskem; izhodno p r a š a n j e ; v o j a š k e r e f o r m e.) Ni ga bilo še ministra, kterega so bili Slovani — vsi od konca do kraja — tako veseli, kakor je bil grof Belcredi. Od vseh krajin obširne slovanske zemlje so mu dohajale za-hvalnice in zaupnice, po več mestih, trgih in vaseh je bil izvoljen za cestnega občana. Tudi mi Slovenci smo storili vse, da le pokažemo svoje serčpo veselje in terdno pa veliko zaupanje v Belcredija. V Mariboru, kjer so bili slovenski rodoljubi zbrani iz vseli slovenskih dežel, naznanili so mu po telegrafu zaupno adreso. Le en sam gospod je bil, ki je to adreso spodbijal, opominje-vaje, naj se ne prenaglimo in počakamo del, — sladkih in lepih besed smo že dosti in tudi od Schmerlinga slišali. In ta previdni gospod se je bil veliki večini hudo
zameril. Komaj je pa leto minulo, kar Bol-credi sedi na ministerskem stolu, in že moramo vsi Slovani žalostnega in pobitega serca izdihovati: Mi Slovani smo pač golobji narod, vsakemu zaupamo ; da se nam kdo le nasmehlja, že smo Židane volje in polni zaupanja. Bodimo torej zanaprej bolj previdni in počasni! — Kar je Belcredi celo leto delal, Sc bolj pa, kar je zanemarjal, posebno kakor se je poslednje dni jel obnašati v ogerskem prašanju in po deželah češke krone: vse to nas res žalibog sili, pred celim svetom spoznati, da smo bili prenagli s svojim zaupanjem in veseljem!
V ogerskem prašanju stoji Belcredi z Mad-jari in avtonomisti na dualističnej strani, na Češkem pa vzdiguje stara birokracija svojo glavo, kakor nikoli poprej. Žalostno pa pod-učno za nas! — Vsega prenapeti Madjari vendar niso dosegli; svoje ministerstvo sicer dobojo, ali še le po tem, ko deželni zbor v Pešti svoje misli zastran občnih in vzajemnih zadev naznani. Javeljne pa bo deželni zbor drugači sklenil, kakor naznanja j Deakov dualistični načert ali program. Kaj pa po tem? Ali nikoli ne pridemo do konca ali pa pojde Avstrija na dvoje! Naj vendar visoka vlada ne prezira in no presliši nemadjarskih narodov na Ogerskem ! — Brez vse veselice pa vendar ne smem pustiti svojega dauešnjega lista. Na Moravskem je narodna ravnopravnost pri sodnijah spet storila velik korak naprej: Vse sodnije morajo s strankami v domačem jeziku občevati, pisma narejati, v javne bukve vpisovati it<j,jTako stopamo kljubu vsem oviram korak za korakom naprej in Slovenci vi, kterim birokracija vaš materin jezik le po mačehovsko meri in na domačej zemlji po tolmačih z vami obravnuje, le poterpite in bodite potolaženi: Solnce prisije gotovo tudi pred vaša vrata; saj smo prebivalci ene in iste dežele, vsi nosimo ene butare, vsi bomo tudi vživali ene pravice! Da bi le zunanje zadeve ne motile naše vlade pri uravnanju notranjih zadev! Pričakovali smo zdaj ko smo se nemških in talijanskili lio-matij znebili, da se bomo dolga lota veselili zlatega miru. Pa časi so čudni in izhodno prašanje nas bo prej ko ne zapletlo spet v hudo vojsko. Vojska ta bo strašna in spet nesrečna, ako se Avstrija derži svoje stare politike na Jutrovem. Naj se vlada naša v turške zadevo najmanj ko je mogoče meša, slovanskih narodov zoper turško
— 308 -
vlado ne šunta, pa tudi jim ne brani znebiti se starega silnega turškega jatma: politika naša na Jutrovem mora biti slovanska, pa ravno s to se vlada naša ne more spoprijazniti, v tem grmu zajic tiči! — Žo smo mislili, da se bojo vojaške prenaredbe kakor v poprejšnjih časih le sukale okoli jopičev, klobukov, gumb itd. Pa kaže se bolje, reforme bojo segale do živega. V ta namen je nadvojvoda Albreht že imenovan za nadpoveljnika cele armade in ravno njemu so te prenaredbe izročene; vojaško mirii-sterstvo še sicer ostane, pa se bode le pečalo z denarjem za vojaške potrebe in z vojaško upravo, zastran kterih reči tudi ostane deržavnemu zboru odgovorno. Da bi se le tudi kmalo druge reforme začele !
Dežele notranje-avstrijanske.
1% Celovca. (Prosta pot; začetek naših šol; pritožbe; gledišče; letina). Leto je že minulo, kar nam je svitli cesar odperl in odkazal prosto pot, po kterei naj si narodi sami napravijo ustavo ali konstitucijo, da bode Avstrija edina in močna, njeni narodi pa svobodni in veseli. Kazalo se je, da se narodi ne bojo porazumeli in zedinili; posebno so Madjari in Nemci tako napenjali strune, da se je bilo res bati za ustavo in svobodo, da 1 še celč za našo deižavo. Pa sukati se je jelo na bolje, tudi Madjari in Nemci se bojo u Lili in s svoje domišljene visočine zlezli. Vidijo, da se na Ogerskem na noge spravljajo nomadjarski narodi, — vidijo, da se tudi Poljaci, Cehi in Slovenci postavljajo po koncu : ti narodi bojo že skerbeli, da madjarska in nemška drevesa ne zrastejo v nebesa. Bog daj, da bi nas znamnja, ki kažejo, da so se Madjari in Nemci zmodrili in se drugim narodom bližajo, ne goljufala! Se enkrat ponavljamo: Ali bojo vsi narodi v Avstriji svobodni in srečni, ali pa vsi sužni in nesrečni 1 — Monturska komisija se odpravlja v Prago in spraznuje šolska pohištva, ždaj se bojo šolski prostori še le cedili in prevetrovali, zatorej se šole ne morejo začeti 1. oktobra. Ža gotovo je sklenjeno, da se bogoslovci pokličejo 14. oktobra in da se potem pričnd šole 15.; začetka druzih šol pa še ne moremo zdaj na-
Besednik.
Vsakovrstna roba po grošu,
(Naši dopisniki. Rogatec in slovenščina. Čitalnica v Rogatcu. G. Rogački.)
— o — . Od gornje Sotle.
Kako da bi začel svoje vrstice, to mi ne prizadeva nobene težave, saj me to uči začetek zkorej vsaccga dopisa, ki nam jih prinašata „Slovenec11 in „Novice11. Le čuj-mo! „Ljube „Novice11, dovolite, da tudi jaz“! . . . „Predragi „Slovenec", vem, da ne boš odrekel tern-le mojim vrsticam malega prostorčeka". . . . „Iz vseh krajev naše mile Slovenije Vam dohajajo obilni dopisi, samo" . . . „Rad bi Vam večkrat kaj
pisal, pa ne vem kaj"..........Bogtne! ta
poslednji je še pa najlepši izmed vseh, to mi gotovo pritrdiš, častiti bralec! Kaj bi rekel? Ali to Vam, č. g. dopisniki, odkritosrčno povem, da sem vsakega dopisa, ki se z gori navedenimi in njim enacimi, navadnimi izrazi pričenja, vselej žo pri prvih besedah sit, in z mend še gotovo marsi-kteri drug bralec.
Ali ne zameri mi, bratec moj , če je moja nemila pšica morebiti blizo tvojega ušesa brnčla in te morda celo malko oplaz-nila, ne zameri mi, saj veš, da je to prva in najlepša lastnost vseh besedničarjev, da
radi zabavljajo. In da se malko potolažiš in jezo svojo nad meno ohladiš, začel bodem sum svojo „robo" prodajati po tvojem kopitu, in potem mo lahko modro zavrneš : Medice cura te ipsuin ! (Zdravnik zdravi se sam). Evo poslušaj me!
Od gornje Sotlo redki se nahajajo dopisi v „Slovencu", ali kaj redki, če se ne motim in prav spominjam, vem doslej le za edinega, ki je bil lansko leto na svetlo pri-kukal, pa še tistega oča spada, kakor se mi zdi, med one dopisnike-domorodce, ki bi radi kaj pisali, pa ne vedd dosti. Novičnih tečajev ne bodem pregledoval, da bi videl, koliko je tam dopisov iz teh krajev, in to zato ne, ker jih prvič nimam pri roči, drugič pa, ker sem jaz zdajle , kakor vidiš, dragi čitatelj , besedničar „Slovenčev" in kot tak se ve da le bolj za „Slovenca" vnet, kot za „Novice". Vendar pa gotovo vem, da je v „Novicah" iz te okrajine večkrat kaj brati, kot pa v „Slovencu" , ker se one bolj pogosto todi nahajajo kakor „Slovenec". To pa nič ne de. Kedar bo , „Slovence" imel 20 tečajev za hrbtom, tega sem prepričan, da je ne bode koče več po vsej velicej Sloveniji, kjer se ne bi nahajal in prebiral, če že zavoljo druge tvarine ne, pa vsaj zarad prekrasne in dobrocene moje „vsakovrstne robe po grošu".
Kakor vidiš, mili Čitatelj, se meni nič kaj posebno naprej ne mudi, torej rad Stankam, kjer le morem in znam. Dori sem ti
tanko naznaniti. - Da ljudje zastran nastano-vanju vojakov terpe po mestih , še bolj pa po kmetih, znano je vsakemu. Posebno se čujejo pritožbe iz št. Jurske fare blizo Celovca. Vse se Čudi, zakaj da ona velika kosama skorej prazna stoji, vojaki pa da so po kmetih nastanjeni; da bi se le skorej na bolje obernilo! Ljudje težko čakajo in zelo godernjajo. Tudi lesene kolibe ali barake, kjer so ležali ranjenci, bojo se te dni prodajale. Ena taka koliba je veljala 12— 1500 gld., zdaj pa menda pojde po 60— 80 gld. — Glediščino igre so se tudi tukaj že začele; vodja in podvzctnilc je nek g. Sclar, menda po rodu Slovan. Imeli bomo tudi spevoigre ali opere. Trikrat se je že igralo, nekteri so prav zadovoljni in veseli, drugi pa spet le godernjajo, mi pa pravimo: Počakajmo, da večkrat vidimo in slišimo. — Po polju se črez in črez domu spravlja in ljudje so žetve veseli: turšicaje kaj lepa, ajda tudi, kerme pa je prav dosti; ljudje bojo lehko pitali in redili. Vreme je tudi kaj ugodno.
Ik iiotljiiiiNke (Solino. (Slov. p e t j e ;
nov turn ali stolp; beseda.) Že je „Slovenec" kratko omenil, kako lepo se je pri novej mesi v Doberlejvasi pelo. Naj pa zdaj o slovenskem petju kaj več povem. Ževbo kaka tri leta, kar je grajščakov sin v Šotarivasi g. Meglič začel mlade ljudi v petju podučevati. Delo je bilo s perva težavno, pa vendar je slo vse srečno izpod rok. Dobili so v Šotarivasi tako cerkveno petje, da je slovelo daleč okoli. Ko se je pa g. Meglič v činčijo vas na svojo novo službo preselil, prevzel je njegovo mesto g. učitelj Richter, ki se je tako rekoč sa-1 motež v šolstvu in v gpdbi tako izuril, da je pohvale vreden na vso strani. Ta go-spod nam je priča, koliko človek pri do-1 brej in terdnej volji premore. Slava mu! — G. Meglič pa tudi v Doberlejvasi nj j križem rok deržal, timveč tudi tu se je po* \ prijel podučevanju v petju. Harihovo družino, ktera zavoijo cerkvenega petja zasluži vso hvalo, izuril je tako, da zdaj 2 fanta in 3 dekleta res umetno po notah pojo v cest Bogu in v veselje celej fari. Gosp. prošt L i j a v n i k in g. benelicijat C i n k o v i prijazno in krepko g. Megliča podpirata i" zdaj sta prišla v Doberloves še dva gosp"' da, ki sta tudi prijatla in podpornika po* štenega petja. Novi g. kaplan Nesler i" učitelj Artnak bota g. Megliču gotovi
tožil, da se redko kdaj kaj bere v „Slo* vencu" iz ovega okraja. Hodi z mend pl si poglejva, zakaj? Da so pa še bolj spo; znava in sprijazniva, povem ti , da je on1 gospod —o—, ki ovo robo prodaja , ede" izmed tistih zemljakov ali deželanov, ki dvfl' mesečne počitnice svojo radi tako porabljaj] da se malko po slovenski domovini ogledajo ! Ali stavim kaj, da zdaj še vendar no veM ali sem gosposk profesor ali pa negosposlj dijak. Ne boš zameril, —■ tega ti pa tukaj očitno no smem povedati, že veš, zakaj d*1 ne; ali obljubim ti, da, kedar se snideva osebno, povem ti ovo tajnost na uho.
Blizo tri ure sem že romal za Sotlo got'1! in naposled sem primoral v Rogatec, ki k*' čili 50 — 100 korakov od Sotle 'stoji. Rogil' tec je sbil cilj mojega onodnevega pot0' vanja. Oe si že bil kedaj v Rogatcu, goto'’11 se še spominjaš onih obočnih dveri brc* vrat, ki nosijo imenitni napis prav po šefi1 krahwinklerski:	„K. k. 1 a n d e s f u r d1'
t e r 1 i c h e r (sem hotel reči: furstliche'/1 Markt Ro hit seli".
Po stari , sveti navadi tacih potnikovi kakor sem jaz, stopil sem najprej v gost'1 nioo „zur goldenen Krone". Na mizi je P’ žala nošeča mati „Gemeinde-Zeitung" z pogoltljivimi svojimi bedarijami. Pri „z*il_ kroni" bi rekel, da je prva gostilnica v K0 galcu, a nimajo ti tam druzega časnika raj zun omenjene „G. Z." Od „zlate krone stopal sem potem naprej iz ene gostilnice
pod ramo segala, da se slovensko petje še bolj razširja in uterjuje. Slišali smo praviti, da je g. Meglič neko prelepo misel sprožil, da bi se slovensko petje po cele j dekaniji povzdignilo na višo stopinjo. Po njegovej misli naj vsaka cerkev na leto 1 gld. plača, da se s tim denarjem vse čedne in pripravne slovenske pesmi kupijo. Ta zbirka slovenskih pesem naj se pri g. proštu in dekanu hrani in tistim učenikom izposoja, kterik cerkve so dotični denar plačale. Ta misel žalibog ni stopila v življenje, pa se nam dozdeva tako imenitna, da jo priporočamo vsem dekanijam. Po tem potu bi se lepo in pravilno petje kaj lehko razširjalo, ker bi vsaka fara si izbrati mogla staro in nove slovenske pesmi. — Se to omenjam, da so so mladi ljudje tudi v št. Lipšu jeli v slovenskem petju vaditi: izgledi i’es vlečejo. Le tako naprej, — začetek je težek, pa vendar, ako hočeš zerna ali jedra, moraš pregristi tudi lupino ! — Hud vihar je pred dvema letoma v Sotarivasi cerkveni stolp ali turn poderl; ravno ga stavijo in pričakujemo kaj ukusno in terdno delo, kajti to zidarijo je prevzel občno spoštovani gosp. Pogane, po domače Miklavec. — Skorej bi bil pozabil še to naznaniti, da mislijo tukaišni in Kapelski rodoljubi še to jesen tu v našej okolici „besedo14 napraviti. O svojem času pišemo že kaj več! — y* I* kanalMke (taline. (Ž a 1 o s t i n k a; ujetniki; strah me d T a 1 i j a n i ;
* i d a r i j e ; letina,) (Milo mi je pri sercu, da se pri danešnjem pisanju tresem in da mi britke solze kopljejo na papir. Dva sosednja fajmoštra, komaj pol ure narazen, smo zgubili po kratkej bolezni. Umerla sta oba na en in isti den, to je v saboto 15. t. m. in sta tudi oba na en in isti den bila pokopana. C. g. Hafner Tomaž, fajmo-šter v Ukvah, je umori ob osmih zjutraj, č. g. F resi Franc, fajmošter v Naborjetu, pa ob štirih popoldne. V pondeljek potem smo najpred pokopali fajmoštra v Ukvah in za njim fajmoštra v Naborjetu Pervi je bil 64, drugi pa še le 40 let star. Da sta bila oba spoštovana in ljubljena, pričale so trume, ki so se pri pogrebu bile zbrale pa tudi solze,vki so se točile. (4. Fresl jo bil rojen na češkem in veri slovensk rodoljub, — podpiral je vse slovenske časnike in narodne naprave. Ni pa zapustil nobenega premoženja, zatorej že okoli 80 let stara mamka za svojim sinom milo zdihuje. Ubo-
drugo, nalašč da pozvem, kakove časopise kaj Rogačani prebirajo. Našel sem „Ta-gespošto44, „Neue freie44, „Kikeriki44 in nekaj družili ovim podobnih. Srdit, žalosten 'n poparjen na domoljubnem duhu svojem, ker nisem nijednega slovenskega časnika v vseli rogaških gostilnicah našel , vrnem se Uazaj k „zlati kroni44, že sam ne vem zakaj, pa zdi se mi da zato, ker me je toča-rica prijazno slovenski pozdravila, ko sem prvikrat bil prišel tje. Sedčl sem sam v nekem kotu, pa na tihem molil Boga, da bi skorej došel čas , ko se bodo naša mesta in trgi jeli za narodne stvari kaj bolj zanimati. Tužen in žalosten, da, celo jezen ®etn bil in pravičen srd moj navdušil me D tako, da sem po Koseskovem zlogu veličastno odo skoval:
„čajte Rogačem Posve popačoni,
Eno zapel v .im bom,
Da bo gorjčl"
V istem kotu pri „kroni44 v Rogatcu rodila Se je v mojej glavi prva misel za ove čenčanje, in prav za prav bi bil moral gori zapisati:	„Iz Rogatca44, a ne „Od gornje
kotle44. Ali to se mi je dozdevala prevelika čast za ovi nernškutarski trg , torej sem raji vzel vselej zvesto nam slovensko Sot-lico, —
(Konec pride.)
— 309 —
ga ženka je za njim prišla na Koroško, prav dobro se počutila in na svojem ljubem sinu v svojej sivej starosti edino podporo imela. Bog jej je to odvzel in sirota stoji zdaj ptujka na ptujej zemlji. Slišimo, da so sosednji duhovniki blage volje, za sivo zapuščeno mater med seboj neko zbirko napraviti. Slava! — Po našej ozkej dolini je še dosti vojakov nastavljenih in draginja še vedno zelč narašča; zdravi smo še sicer vsi, pa vendar se bojimo, da bi se tudi med nas kaka bolezen ne zatro-sila, timveč ker hodijo cele trume vjetih in zdaj izpuščenih vojakov skoz našo dolino na svoj dom. Bili so le-ti od Prusov vjeti in tožijo, da se jim je na ptujem kaj huda godila, prav terdo so jih Prusi imeli; zatorej so zdaj Kaiveseli in se prepevajo vračajo domu/ ^p^Znano je, da smo mi Ka-nalčani na talijanskej meji, le en mostič loči naš Pontabel od talijanskega. Vse ušesa nateguje, kje da bo zdaj po vojski meja med našo deržavo in Italijo. Po naših mislili se mora meja malo bolj proti jugu predjati, tje namreč, kjer se soteska začenja. Ako se soteska polog Bele talijun-skemu kraljestvu prepusti in sedanja meja ostane, morejo Taiijani vsako uro k nam privihrati in ob času kake vojske jih bode težava ustaviti in jim braniti na našo zemljo. Mi Slovenci srno tega prepričani, da je tukaj treba mejo prestaviti, Taiijani se pa tega strašno boje ; ravno oni so najbolj pijani tali janskega duha in hočejo za vsako ceno postati deržavljani zedinjene Italije! Bomo videli, ktera obvelja./^- Hiše, ki so pred nekaj tedni na Te.rbfžu pogorele, popravljajo se pridno in so večidel že spet pod streho; kjer je denar, tam pač vse urno izpod rok gre. — Zastran letine moram opomniti, da je pozna; nekaj so vojskine trume pokončale, nekaj je vigredi mraz vzel, nekaj pa zdaj spet deževje zaderžuje. Vendar ako turšica, ki je nam Kanalčanom prav za prav vse, dozčri, no bo tako slabo. Upajmo! —
Iz eerkovike ilrkunijr pri Celju. (T u k a j š n j e šolske zadev e.) Žalostne prikazni nam pričajo, kako se v naši dekaniji pod vodstvom šolskega nadzorništva nemčuje. Učeniki se temu z vso moćjć upirajo, pa kaj zamorejo proti mogočnemu glasu g. nadzornika raz olimpiško - visokega stajališča. V vsaki srenji je nekaj takih mož, ki srkajo iz „Tagespošte44 ovfije in sofizme in ki še več novih avtonomističnih poddružnic ustanoviti želijo. Ne vejo pravega namena ljudskih šol in kot šrenjski predstojniki morajo svojo veljavnost pokazati s tem, da srenjčanom svoje pulile misli vcepljajo. Da šolsko nadzorništvo tudi na to stran cika, sem že omenil. Pri šolskih skušnjah je g. nadzornik s trdo doslednostjo pazil, da bi le nemščina svoje veljavnosti ne zgubila, akoravno se slovenščina zanemarja. Marljivo se držo že davno ples-njive metode poprašuje mladino, kako se zeve ta ali una reč nemški? Veselja mu srce skaklja, ako jo kak fantek zadene kakor slepa kura zrno. Niti kmet na podu, niti kmetica pri ognjišču bo kedaj tuhtala, ali je besedica „denn“ ein Zeitwort oder ein Bindewort!
Ce mu pa 'pride kedaj „kmetijska kemija44, „sadjorejec44 „umno kmetovanje44 v roke, bo le šolo grajal in klel, če se ni toliko naučil, da bi knjige, ki so večidel le za njega spisane, razumel. Tudi se mi no zdi vse enako, ali se otroku „Ključek zlat nebeških vrat, Pavliha i. t. d. da v v dar, ali pa „Zgodovina Slovencev44, Grša-kova Čitalnica, Domači zdravnik i. t. d. Zelo sram me je bilo, ko sem slišal g. nadzornika slovenski govoriti. Njegovih slovenskih narekovavnib stavkov bi si celo Dalmatin ne bil upal priobčiti. Omenjam samo izraze: v svojrnu srcu, velivni čas, eno slabo nagnenje k grehu itd.
Kaj pomeni nemški pred- in nagovor v šoli, v kteri le kacih pet otrok nekaj ku-
hinjske nemščine razumi, dozdaj nisem mogel sprevideti; med cerkvene obrede (ceremonije) vendar to ne spada. Da bi pri-hodjnič vendar več takih bedarij ne doživeli !
(£,,t't. Haloz. R. B. (Se ena besedica' o* zedinjenji obeh koledarjev.) Nikdo ne sme, nima pravice in ne more siliti odbora družbe sv. Mohorja, da privoli na zedinjenje obeh koledarjev, ako noče tega sam rad, toliko manj, ker zvedevši moj nasvet je na skoremsklenil, naj ostane, kakor je dosle bilo. V omenjenem nasvetu so me nagibali razlogi koristeči tvar-ucmu in dušnemu pospehu, kteri še nikakor niso ovrženi v poslednjem „Glasniku44. Vidim, da navrženi preračun kaže 200 gld. več potroškov; toda omenjam, da je že sedaj okoli 300 udov, kteri so mohorjani in matičarji, kar odbija 300 otiskov. Zedinjeni koledar bi gotovo imel 80 kr. — lg. vrednosti, tedaj najmanj 240 gld., kolkovina pa tudi znaša več goldinarjev. Kolikor bolje bodo se množili vzajemni družniki, toliko manjši bodo potroški, o vspehu ni dvorobe. Ta razlog R. predloga torej nikakor ne podira. Gledati pa je zlasti na to, da se bralna tvarina pomnoži na 8 pol za vse m o h o r j a n e in vse matičar-j e, kar je najvažnejši razlog in največe vrednosti, česar pa „Gl.44 ni hotel vzeti v tehtničino sklečko, čeravno po pravem v tem grmu zajec leži, vse drugo so malenkosti. Po tem poti bi se močno pospeševal napredek obeh družtev brez posebnih potroškov.
Iz lijiitiljanc 19. septembra. A. B. (M a t i č i n e knjige; nekaj o koledarju; plačani tajni k). Z veseljem smo prejeli tukaj knjige, ktere nam je podala slov. matica, posebno tudi koledarja , kteri je dokaj bolji nego je bil prvi. Knjigi „Vojvodstvo Kranjsko in Koroško44 ste iep začetek obširnega dela, ki bode obsegalo vse slovenske dežele. Ta in „zgodovina Slovencev44 združena s Kozljerjevim zemljevidom bčde lepa pri-pomoč vsacemu Slovencu dostojno spoznavati svojo domovino. Naj bi se tedaj te izvrstne knjige tudi razširjale med slovenskim narodom! Koledar je prav dobro uredjen, le eno pogrešamo v njem, kar smo nasvetovali o svojem času, namreč slovanska krstna imena. Nekoliko bolj znanih je sicer že notri, — zakaj pa se jih ni pristavilo še več? Znani so nam hrvaški koledarji, v kteri h bi se bila lehko našla, še enkrat tedaj izrekamo željo, naj se to zgodi prihodnjič, in vstreglo se bode gotovo vsakemu. — V proračunu za leto od 1. julija 1866 do 1. julija 1867 nahajamo med stroški tudi 360 gld. za tajnika, kar se nam pa dozdeva tiskarna zmota, ker vemo, da so dozdanji gospodje tajniki brezplačno prevzeli ta posel; ali se pa morebiti hoče vzeti zopet plačan tajnik nasproti tako imenovanemu sklepu (?) lanskega občnega zbora? Več o tem bodemo gotovo zvedeli v občnem zboru, za danes obračamo le pozornost čestitih udov na to nepričakovano pomnožen je stroškov v sedanjih pičlih časih, ko je treba na vse strani hraniti, kakor se je reklo lani!
I* Topolovca v Istriji. J. L. (Letina; faro v ž; š o 1 a.) Dragi „Slovenec44! ker ti dopisujejo od več strani o letošnji letini, naj ti povem tudi jaz, kako smo pri nas po naših hribih kaj pridelali. Dobro se je obneslo j aro žito, in zlasti kuruz jo po nekte-rih krajih prav zelo lep Pa tudi turšica se je, hvala Bogu, dobro obnesla. Kakor so mi pravili, začel jo krompir gnjiti, vendar pa po njivah ne, kakor druga leta. Bog ve, kaj bo pa po hramih storil? Letošnji vinski pridelek ne bo posebno dober, vino ne bo tako, — da bi prekosilo tisto od lanskega leta. — Farovž so tu tako popravili in prenaredili, da ima gospod kaplan prav lepo, prostorno in pa pripravno
stanovanje, ker razun ozidja je skoro ves predelan, prenovljen in pa olepšan. — Za šolo se tudi hvale vredno skrbi in dela. Šola bo za naprej v farovžu, in učitelj bode ondotni gosp. kaplan. Bog daj, da bi tudi dobili ten poprav in prenaredb vrednega moža, ki bi se v šoli, v cerkvi in pa do občine kakor mož na svojem mestu vesti in obnašati znal!
Pluje dežele.
Turčija. Zadnjič smo naznanili tele-grafično novico, ki nam je skoz Carigrad in Pariz došla, namreč da je zedinjena turško - egiptovska armada Kretence potolkla, — ali koj drugi dan se je zvedelo, da je nilo vse to samo le pisana račica in da se je ravno nasprotno zgodilo. Kretenci so bili namreč turško - egiptovsko armado od 4 strani zgrabili in jo p o p o 1-n o m a premagali. Zgubila je 3000 vojakov. Paša in drugi vojaki so se neki s tem rešili, da so sklenili pogodbo in so bili potem sprosteni. Kretenci so dobili 10 topov in 4 zastave. Tudi je bilo turško kardelo od egiptovskega ločeno. Turški poglavar je zapovedal, naj vsi Turki na otoku za orožje primejo. Sultan neki tudi noče na prigovarjanje angleške vlade otoka niti egiptovskemu namestnemu kralju prodati niti ger-škemu kraljestvu pridružiti. Ondotna narodna skupščina pa je skenila, turško gospostvo enkrat za vselej odpraviti in združiti se z gerškim kraljestvom. — Skorej pa bomo zvedeli bolj natanko o teli zadevah, ki so jako imenitne, in se tudi za gotovo pripoveduje, da Rusija na vso moč puntarje podpira. Vse vlade bodo imele dosti opraviti, zlasti pa ker so si še v svojih namerah tako zelo navskriž. Za zdaj se le toliko sliši, da je turška vlada Kiritli paša z 2500 vojaci Turkom na otok na pomoč poslala. — Ondi biva 200.000 kristjanov, ki so bili res, kakor povsod, hudo od Turkov stiskani.
v Italija. Pomirjevanje z našo pa italijansko vlado ne gre zdaj tako ročno izpod rok, kakor se je sperva kazalo, in smo vsi serčno želeli in pričakovali. Me samo denarne zadeve, ampak tudi potreba zastran boljšega omejenja napravlja veliko sitnost in zadreg, tako da je še le prihodnji mesec kaj gotovega pričakovati. Razun tega pa se tudi Pruska poteguje na vso moč za svojega zaveznika, ki se tudi zavolj tega močno upira. Tako smo zelo želeli, naj bi se nam vsaj beneški Slovenci pridružili, a zdaj moramo čuti, da neki Italija ni volje nam niti ene vasice na Beneškem odstopiti, tem-* več da še celo od Avstrije tirja, naj jej tu pa tam od svoje zemlje kaj odstopi! — Mislimo pa vendar, da naši deržavniki tega po nobeni ceni ne bodo dovolili, r— Italijanska vlada se je gotovo hudo prestrašila, ko je zvedela, da se je v Siciliji punt vnel in da so se puntarji že vclicega mesta Palermo, kjer je pred nekaj leti Garibaldi največ podpore našel, polastili in po samostanih v predmestjih uterdili. Ravno to se je neki tudi v Mesini in še v par družili mestih zgodilo. Puntarji so vse telegrafe razderli, tako da morebiti še zdaj v Florenciji dobro ne ved6, kaj in kako. Vlada je sicer že odposlala generala Cadorna s potrebnim kar-delom v Sicilijo, da bi spet deželo pomiril, nad čemur tudi res ni dvomiti, če bo tudi moral precej strune napeti. Sliši se namreč, da so se tako imenovani briganti (tolovaji, hajduki) spet začeli bolj kazati in vladi zadrege delati. — Mazzini, ki menda zdaj v Švajci biva, neki zahteva, naj se ustanovi na Beneškem ljudovlada (republika); menda je teh misli, da bodo njega za pervo-sednika izvolili. Pač bi si res potem lahko brado gladil !j—Za gotovo se sliši, da se je Palerma 22. t. m. spet udala.
— 310 —
Pruska. 20. t. m. so se obhajale v Berlinu velike svečanosti zavolj slavnih zmag in prihoda pruske armade. Kralj je zapovedal, naj se posebna svetinja za večni spomin naredi in med vojščake razdeli. Da se tedaj o Avstriji in Avstrijaneih ni kaj posebno lepo in prijazno govorilo, si lahko mislimo. — Kar nam je pa vse eno pomniti treba, je to, da je pruska vlada splošno po-miloščenje zarad političnih in tiskarnih prestopkov in pregreh podelila. To je kaj lepo in nam kaže, kako se Bismark na vse strani previdno obnaša.
Francoska. Pismo, ki ga je minister Lavalette vnanjim francoskim zastopnikom ali prav za prav vesoljnemu svetu oni dan pisal, reščeta se še vedno pridno. Pripoveduje se za gotovo, da ga je Napoleon sam navdihnil in naznaniti ukazal pervič zavolj Francozov, ki z zavidnimi očmi na Prusko gledajo in bi bili radi kako odškodovanje dobili, — zdaj pa jih je, Bismark še celo ob slavo pripravil, potem zavolj samega sebe, ker je obljubil, da se bodo vse premembe po vojski njemu v pregled in poterjenje dale, kar se pa ni zgodilo, in slednjič zavolj Rusov in Amerikancev, kte-rih se — boji. Zato tudi zavrača vlado na vso sapo, naj se z vojaško prcnaredbo podviza, t. j. naj se armada hitro pomnoži. Druga načela so se pa bolj ali manj po Napoleonu samem zvergla.
Kazne novice.
*	Na češkem je za kolero 19.000 ljudi zbolelo, 9000 pa umerlo. — V Bernu in njegovi okolici je kolera neki samo 4000 pruskih vojakov pobrala.
*	„Zukunft“ piše, da je nek uradnik na Marskem, ko so ga stranke opominjevale, da naj glede na narodno ravnopravnost tudi v narodnem jeziku uraduje, jim na to odgovoril to le: „Da, vi ste nam s svojim slovanstvom Pruse v deželo pripravili; da se to več ne zgodi, bom tudi za naprej le po nemški uradoval!“ Dobro si se zaderi, g. uradnik! Gotovo zaslužiš tudi ti kako svetinjo, če je tudi le iz usnja! Vemo, da bo tudi naš g. I. k temu z rokami ploskal.
*	Na Dunaju sta umerla one dni za kolero dva med učenim svetom slavno znana moža, namreč ministerski Bvetovalec in ud dunajskega modrišča (akademije) g. o. Marijan Kolar (Koller) in dr. L i hal- i k. Pervi je bil rojen 1. 1792 na Bistrici v Bohinju in se je podal po doveršenih ljubljanskih šolah na Dunaj, potem pa v benediktinski samostan v Kremsmtlnster na gornje-avstrijanskem, kjer je bogoslovske in druge nauke doveršil in se potem do 1848 v samostanskem učilišču z učenjem trudil. Najbolj se jo odlikoval v naravoznanstvu, posebno v astronomiji ali zvezdoslovju. L. 1848 je postal ud dunajskega modrišča. Zadnja leta se je neki na vso moč trudil, realke ali rečnice po sedanjih potrebah predrugačiti, zlasti pa dunajsko politehniko prenoviti. Hvalijo pa ga zelo zarad njegovega ponižnega in prijaznega vedenja in temeljite učenosti. Voščimo ncu tudi mi večni mir in pokoj, a reči moramo tudi, da je bil žalibog naš samo po rodu!
*	Časniki naznanjajo, da je do 15. t. m. 34.961 v jetnikov iz Pruskega na Avstrijan-sko nazaj prišlo, med njimi je 501 oficirjev. Pričakuje se jih še nekaj tisoč. — Kaj nam te silne številke pravijo! Avstrija, žalostna ti majka!
*	Vladin pruski časnik „Staatsanzeiger“ naznanja, da so Prusi naših vjeli vseh skupaj 50.806 m., med njimi je 939 oficirjev, sami pa da so zgubili le 1692 mož in 4 oficirje. Potlej so tudi dobili Prusi 489 topov
ali kan6n in 31 zastav, zgubili pa da niso nič. Po takem so res lahko slave pijani! —	i
*	Nek časnik piše, da je med omikanimi jeziki angleški najbolj razširjen (79
—	80 milijonom je materin jezik). Nemški jezik govori 48—50 milijonov, francoskega i 40—-42 mil., španskega pa blizo 26 mil. — Na slovanske jezike, n. pr. ruskega, se ve da je ta časnik pozabil.
*	Cesar je tiroljskemu namestniku knez« Lobkovicu posebno pohvalno pismo zarad deželne obrambe poslal ter zaukazal, da naj s« v vedni spomin letošnje Černe vojske sre berne svetinje naredč in vsem deležnikom izreče. Slava!
*	Vse šole v Ljubljani se bodo še lc meseca novembra pričele.
*	Učeni dr. Krek bo prihodnje leto!
na graškem vseučilišču slovansko jezi-j koslovje učil. Da bi ga le tudi pridno po-;i> slušat hodili!	»
*	V C e lovcu se bodo 27. t. m. vojaški konji na dražbi prodajali.
*	Okoli Novega mesta na Dolenskem 'f strašna toča 9. t. m., vse pokončala. On dotni prebivalci so res usmiljenja vredni, zatorej tudi „Slov.11 zanje usmiljenja prosi.
*	„Ilirski Primorjan“ piše, da je nek rodoljub daroval obligacijo za 500 gld. admiralu Tegethofu s tem poročilom, naj obresti od njih vživata dva mornarja, po smert* pa naj so za ta denar obema postavi spominek na grob. — To je res kaj lepo, zraven pa tudi kaj čudno, da ima biti napi9 na spominkih laški in nemški, ko sta vendar oba mornarja dalmatinska Slovana!
* Oni den je bil obešen znani KarakasoV, ki je spomladi ruskega carja ustreliti hotel-
—	Druga novica pa nam naznanja, da jej tudi glasoviti goneral Muraviev umeri. Bil je zadnji čas pervosednik preiskovavne komisije. Mislimo, da nikomur ne bode poten' kervižejnem možu kaj prida žal. Mesto Vil'1 na, kjer je bil dalj časa carjev namestniki pomnilo ga bode gotovo na vse veke. Se celo car sam ga je menda sovražil.
*	Pri viši vojaščini se je tudi že nekaj
prememb zgodilo. Tako so namreč pen-zijonirani ali v pokoj djani:	dva poljn*
maršal-lajtnanta (grof Ptilfy in pl. Dobrzei* sky), 8 generalmajorjev, 1 polkovnik al* oberstar, 1 podpolkovnik in 3 majorji ; spd penzijoniranih je 6 generalmajorjev in H majorja, v razpoloženju ali disponibel pa so:|
2 maršal-lajtnanta in 4 generalmajorji, 17 polkovnikov pa, ki so bili do zdaj ko brigi*] dirji v razpoloženju, prevzelo je spet p°'i veljstvo pri polkih. — Vojaškega ministri* bota namestovala generala Rossbacher i" Arbter.
*	Nedavno je v Pančevu umerla Serk kinja, z imenom Fr. Dragičevih, ki ie v svoji oporoki ali poslednji volji namenil*1 12.000 gld. za naučne, 11.000 pa za bog0' častne potrebe. — Slava joj ! Da bi jo p#‘ še drugi bogatinei posnemati both !
*	„Zukunft11 piše, da so si pruski voj# ški muzikanti prisvojili tudi izverstno Jenkovo pesem „Naprej “, in dajo zdaj, ko f tračajo vojaki domu, kaj pridno godej0. Tudi prav!
Dunajska borsa 25. septembra 1866-		
5 'V0 metalike		. 62.25
5V0 nacijonal		. 68.65
1860 derž. posoj .	.	. 80-2°
Bankine akcije	, ,	. 722.-
Kreditno „	,	. 162-00
London	,	. (27 75
Novi zlati .	.	6.10
Srebro	.	.	.		. 127 75
Lastnik A. Einspieler. Odgovorni vrednik J. Božič. Zu tiskarno F. pl. K 1 ei nmay e rj n odgovorni vodnik R. Be rtschingar.