Andrej Rozman
S smetano nad jagode
Založba Lipa, Koper 1989
S smetano nad jagode, ki poleg pesmi vsebuje še pet kratkih proz-n'h tekstov, je zbirka, ki jo je težko umestiti znotraj literarnoteoretskih "znak, verjetno pa ji tudi ne bo lahko najti mesta v slovenski literaturi.
ozmana postavlja v povsem specifičen prostor poezije (ali bolje pes-n.lenja), ki ostaja osamljen. Da je tako, se pokaže takoj, ko bi radi njegove pesmi uvrstili znotraj t. i. vala mlade slovenske poezije, če pod to oznako razumgmo tiiste pesnike, ki so se pojavili skupaj v Pesniškem almanahu mladih leta 1982 ali že leto prej v Skucovem literarnem zborniku. Čeprav je v tem sklopu doživel svoje prve objave tudi ozman, pa ga zapisi o tej generaciji največkrat izpuščajo ali pa samo
omenjajo.
Ce se opremo na študijo Vite Zerjal o novem valu slovenske Poezije (Problemi-Literatura 1988, 5, 6), potem za njihove poetike zelo na sPlošno velja, da so na stilni ravni resda raznovrstne, da pa se pogosto uveljavlja stalna zunanja oblika z realističnimi in artistično me-oričnimi postopki, da se na tematski ravni kaže zaostreno zavedanje eztemeljnosti posamične eksistence, da dobiva ta poezija na mestih, J01" je poudarjeno subjektivistična, elegične in sentimentalne tone. veda so te oznake preširoke, da bi ob njih apriorno merili Rozma-o poezijo, poleg tega pa se zametki novih poetik pri vsakem avtorju nifestirajo in razrešujejo drugače, samosvoje. Pa vendar je takoj n°' ^a Rozman ne išče nikakršnih mostov, se ne umika od sveta, ni n	resigniran niti sentimentalen nad spoznavnim in vred-
ek 'nim re^a^vizmom, ne razčiščuje vprašanj o utemeljenosti človeške težk nCe ° n^enem nasProtju> verjetno bi njegovo poezijo tudi »►zri ° ozna^' kot liriko. Rozman pričenja povsem drugje: Na točki ave desakralizacije« usodnega -pesniškega poklica«, če citiramo govega recenzenta. Ker pa sam ni zavezan le pesnjenju, temveč se tikc§°Va ustvarialnost kaže predvsem v vlogi igralca, avtorja, »drama-2a a<<' režiserja in duhovnega vodje Gledališča Ane Monr6, bi lahko kot tT Se Rozmanova desakralizacija zgodi na poziciji umetnika IVlask ega- Njegovo poigravanje z literaturo (objavljal je tudi v reviji e> v Mladi slovenski prozi (Znamenja), v zborniku Rošlin in Ver-
janko zbirke Aleph in še kje) in ostalimi akti, ki ga v mnogoterih funkcijah vežejo na gledališče, ga je pripeljalo do samoironičnega ukvarjanja s svojo lastno pozicijo in od tod v (njemu lasten) avtode-struktivni način ukinjanja. To počenja na dvoumno resen — smešen način. V slovenskem prostoru osemdesetih let je to precej osamljen fenomen. Seveda je res, da ni povsem nov ali izviren, saj je avtode-strukcija, ki vodi v samoukinitev, lastna modernizmu, Rozmanovo stopanje v/z življenjem, torej stapljanje umetnosti z življenjem, pa avantgardi. Vendar pa se zdi njegova pozicija specifična in obenem tipična: (samoumevni) posmeh, neobremenjenost, odprtost, udarnost in preprostost njegove poezije, ironizacija tipično slovenskega trenutka in prostora, njegovih mitov in travm, torej način, na katerega Rozman vse to počenja, deluje vsaj na dveh ravneh: kot umetnost in kot njen trivialni del. Ce povzamemo malce patetični ton, bi to pomenilo, da je Rozman s svojim pisanjem in početjem »obsedel« povsem različno publiko, njegov sarkazem in ironija se kažeta kot del tega lokalnega sveta, ki pa ravno zaradi svoje provincialnosti postane svetovljanski. Izvirnost, s katero Rozman to dosega, pa je daleč od zgolj aktualističnih pamfle-tov. Zato je tudi težko pisati o njegovi poeziji kot ločeni od ostalega ustvarjanja. Tudi samo zbirko sestavljajo pretežno pesmi oz. songi iz predstav Gledališča Ane Monr6, ki jih prebiramo smehljaje, poslušamo krohotaje.
Rozmanova namerna navezanost in norčevanje iz lastnega naroda, iz njegovih obsedenosti, se dogaja ravno skozi ironizacijo te pozicije, ki ji priteče prav Rozmanova sakralna pripadnost. Reprezentativna je že uvodna pesem Parada naroda, kjer se postavi v svojo tipično figuro: »Močvirje moje domače močvirje / že za Karpati v močvirju sem stal / potem pa znenada nekoč sem uzrl / zvezdo v daljavi in svetli Triglav //...// in sem z gorečo glavo stopil prek Evrope / tuje slavoloke spotoma požgal / da bi v tem močvirju na robu Balkana / kot doma ugasnil in obstal//«. Ta(samoumevni) posmeh na eni in zavezanost na drugi strani se v zbirki stopnjuje in manifestira na več načinov, tako na primer pesem Duma (in, če vemo, da je ta pesem pri Zupančiču paradigma za izoblikovanje njegovega odnosa do naroda, domovine in slovenstva in tudi če tega ne vemo) postane parodija tipično slovenske neskrunljive pripadnosti: »...// Čeprav bom zatajil / svoj jezik in rod / pred tujcem ne bom dal dol / srajce labod//«.
Rozmanovi songi niso disciplinirani v kakšno stalno zunanjo obli' ko, poigravajo pa se z rimo, ki že zaradi svoje navidezne preprostost' učinkuje smešno, spominja na ljudsko pesem in tako dvakrat zaostri vsebino: na primer v pesmi Vojaška, iz katere v ta namen citiramo prvl dve štirivrstičnici: »Po vrtu hodi mlad vojak / dresirane postave / izvrstno vodi svoj korak / ko čuva zeljne glave // krompir
čebulo
paradajz / fižol radič korenje / za ohrovt česen papriko / bi svoje da življenje//«. Več ali manj so pesmi spevne in tekoče, nemalokrat sl
ustvarijo takšno »formo«, ki se z vsebino nekako ujema, kar se še najbolj vidi v naslovni pesmi, triciklu S smetano nad jagode, kjer uradniško-recitatorska struktura tako kot v prejšnjem primeru rima doseže svojo potenciranost: »Mi ki vozimo traktor / mi ki nas ni strah zaorati ledino / mi ki ljubimo zemljo znanstveno / mi ki verujemo v agroživilsko tehnologijo // smejte se nam! križajte se! / mi bomo goreli še močneje!//...« Kljub nekaterim posameznim oblikovno-struk-turnim značilnostim, ki jih lahko najdemo v Rozmanovi poeziji, Pa dajejo njegove pesmi občutek spontanega, tekočega zapisa.
V svoji specifični in edinstveni poziciji pa je Rozman še najbolj Podoben Ježku. Resda je Ježek deloval kot del etablirane kulture, čeprav še do danes ni doživel dokončnega priznanja, Rozman pa ostaja zgolj neke vrste alternativa, kar je po svoje seveda logično, saj se njegovo početje s&mo bori za tak status. Vendar kljub temu, da oba ver-Jameta, da je svet tega trenutka vreden njunega početja, pa se ga vseeno lotevata drugače. Ježkova ironija in samoironija ima drugačne vzroke im se drugače tudi aktualizira. Ježkov svet je še nostalgičen, je svet potepuštva, vagabundstva, ki iz svoje žalosti črpa optimizem in verjame v spravo. Rozmanov posmeh pa se začenja tam, kjer je jasno (ali bolje, ko to postane), da te sprave ni in njegova tragika je potem obesedno v tem, kot sam pravi na zavihku knjige, da še ni našel tovarne, ki bi mu nadomestila narod in bi ji lahko posvetil vse svoje e|°- In pod naslovom Duma 2 zapiše: »Zbogom ječmen in fižol / ču-Va.lta mi rodni krov / Zbogom ajda in pšenica / v daljnem kraju jaz mam strica / Zbogom koleraba repa / kdo ve če se vrnem zlepa / Zbo-pašnik in živina / k sebi vabi me tujina/«.
Tako mu ostaja obračanje sveta, ironija, ki mestoma resda prehaja cinizem, a s pripombo, da le takrat, ko ga začnemo jemati smrtno zares. Ves čas je dvoumen, s svojo neresnostjo resen. Odločitev ni • var njegovega početja, je vedno nekje drugje.
Rozmanovo (zavestno) ločevanje od sočasne produkcije, njegova ostavnost, preprostost, neposrednost in odprtost, njegovo cirkusant-v „°' to' da je en sam tak, pa je porok za to, da ga bomo zaman iskali sm	^ imaJ° priti. Razlog več. da se čimprej spravimo s
' rnetano nad jagode, dokler so še tu.
Zenja Leiler