6	Ljubljana, 26. marca 1957	LETO VEL
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo In uprav* Nazorjeva 1-1. Telefon Številka 22-192. — Letna naročnina din 300.—% Štev. ček. računa 60-KB-1-Z-140 — Tisk Časopisno založniškega podjetja »Slovenski poročevalec«	,
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV


Posmrtna maska Moše Pljada
Življenjski krog enega naj večjih sinov jugoslovanskih narodov je sklenjen. Življenje pokojnega Moše Pijada je bil boj-, posvečen najviSjhn človeškim idealom, človek, kateremu je usoda namenila, da bi postal velik slikar, sfe je svojemu čopiču kmalu odrekel in odslej le še težko našel kak trenutek, da ga je vzel v roke in se predal čaru barv. Njegovo življenje je bilo en sam boj za dosego in uresničenje socializma. Pijadova revolucionarna pot se začenja že takoj po končani prvi svetovni vojni, ko se aktivno vključi v delavsko gibanje. Pot je bila strma, polna vijug, terjala je nenehno žrtvovanje. Pijade se je ni ustrašil. Trdno in odločno se je namenil po njej in ni je zapustil vse do zadnjega diha. Takšna usoda zahteva nadčloveške moči, zvest jd ostane samo pogumen mož, ki je pripravljen za svojo pravično idejo žrtvovati vse.
Pokojni Moša Pijade je že kmalu po prvi svetovni vojni prevzel v Komunistični partiji odgovorne naloge. Ko je bila prepovedana Neodvisna delavska partija, je skrbel za organizacijo ilegalnega tiska centralnega komiteja v Beogradu. Policija mu je prišla na sled in ga leta 1925 aretirala. Obsojen je bil na dvanajst let strašne ječe! Moše ni zlomilo, živa ustvarjalna sila mu ni usahnila, temni jetniški zidovi so mu voljo in moč še bolj zjekilenili. Začelo se je trdo vsakdanje delo, ki ga je bilo toliko, da je preostalo za spanje in počitek le nekaj borih ur. Moša se je lotil prevajanja Marxovega Kapitala pa cele vrste drugih knjig znanstvenega marksizma. Vzgajal je mlade komuniste, ki so bili z njim na robiji. Vmes pa si je včasih ukradel urico ali dve in vzel v roke risarski čopič. Pogled mu ni segel daleč: nad njim 'košček modrega neha, vse okoli njega pa sivina jetmdških zidov. Tako je bilo dvanajst let, potem pa so mu. prisodili še dve leti. Vsega štirinajst let trpljenja in nečloveškega garanja.
Moša je vedel, da trpljenje ni bio zaman. Leta 1939 je prišel iz kaznilnice, nato so ga zaprli še dvakrat in dva dni pred hitlerjevskim napadom na Jugoslavijo je prišel dokončno iz zapora. Leto 1941! Mošo zajame mrzlica odporniškega gibanja, ki mu posveti vse svoje misli in vse svoje moči. Kot da je v njem sila, ki se ne bo nikdar izčrpala. Po nemškem napadu organizira vstajo v Črni gori, kasneje pride v Vrhovni štab. Tu ga zopet čakajo dnevi in noči trdega dela, ki ga prav z magično silo priklepa nase. Možina vera v zmago je neomajna, v dneh najhujših bojev in nečloveškega trpljenja mu pogled tipa v prihodnost. Moša misli na svojo domovino, ki jo bo treba šele ustvariti in ji izklesati podobo. In on je eden prvih, ki vzame dleto v roke in začne oblikovati. Neumoren je pri ustanavljanju prvih celic ljudske oblasti. Temu je poslej posvečena vsa njegova dejavnost. Na II. zasedanju AVNOJ je izvoljen za njegovega podpredsednika. Čaka ga delo pri oblikovanju nove Jugoslavije, pri ustvarjanju njenih zakonov, njene ustavnosti... Za ureditev ustavnega in pravnega sistema FLRJ si je Moša pridobil ogromno zaslug.
Leta 1945 se zanj šele začne pravo delo. Utrudljivo bi bilo naštevati vse funkcije, ki jih je imel v naših skupščinskih organih, družbenih in političnih organizacijah, v raznih delegacijah. Leta 1953 je izvoljen za predsednika zvezne ljudske skupščine, kar mu nalaga velikanske odgovornosti. Njegove misli so odslej osredotočene skoraj izključno na ljudsko skupščino. Vse do zadnjega dne, ko ga dohiti smrt pri opravljanju dolžnosti v tujini.
Ali je mogoče, da človek vzdrži takšne napore? Odkod taka silna energija? Moša Pijade — človek, umetnik, revolucionar, komunist! Vir njegovih moči je bila vera v ljudstvo, vera v idejo komunizma in brezmejna vdanost Komunistični partiji Jugoslavije. Bil je eden tistih njenih orjakov, katerih ime bo zapisano v zgodovini jugoslovanske revolucionarne dejavnosti z zlatimi črkami.
Odnosi med šolo in muzejem pri nas
■ • 'J?®??**-iS ■.
Naši muzeji, ki jih .imamo v zadnjih letih tudi v naši republiki že kar lepo število, opravljajo poleg svojih znanstvenih nalog tudi široko kulturno - pro-svetoo in izobraževalno poslanstvo. S tem namenom so opravili muzeji posebej v zadnjih letih slkoraj povsod reorganizacijo zbirk in razstavnih oddelkov, da bi tako svojo gradivo kar najbolj približali širokim slojem, s strokovnim vodstvom Pa tolmačijo obiskovalcem vse-bioa eksponatov. Prav s takim delom je uspelo že v veliki meri realizirati zamisel o vlogi muzeja, ki naj bi bil, posebej v socialistični družbi, široko odprta knjiga, ki naj doprinaša svoj delež v dialektičnem tolmačenju dogodkov in pojavov, v človeški družbi preteklih in polpreteklih dni.
Znaten del tega široko zasnovanega izobraževalnega dela. ki ga opravljajo naši muzeji, nedvomno odpade na posredovanj« naši šolski in dijaški mladini. Za nazornejši pouk nekaterih predmetov se tako učitelji kot predavatelji srednjih šol vse bolj poslužujejo tudi pri nas muzejev in njihovega razstavnega gradiva. To velja posebej za pouk domoznanstva v osnovni šoli in za zgodovino v vseh razredih srednjih šol, kolikor seveda naši posamezni muzeji razpolagajio z ustreznimi zbirkami. V čem je prednost obiskovanja muzejev za nazornejše podajanje učne snovi, ki jo predavatelj obdeluje v šoti?
Se vedno se pritožujemo, da je. zgodovinski pouk precej abstrakten, premalo nazoren, z njiim v zvezi pa čujemo’ tudi očitke o .pomanjkljivih učnih uspehih, ki v znatni meri prav gotovo izvirajo tudi iz te pomanjkljivosti. Ilustrativno gradivo. ki bi naj pomagalo ustvarjati nazornejše predstave o posameznih pojavah in dogodkih in ki ga imajo posamezne šole bodisi 'v obliki stenskih kart, zemljevidov in podobnega, ali v obliki ilustracij v knjigah, je često pomanjkljivo, nezadostno, mnogokrat pa ga ni prav za lista poglavja v zgodovini, kjer 'bi ga najbolj potrebovali. Razen tega 1 čutimo, da večkrat še tako posrečena ilustracij a težko nadomesti živ zgodovinski predmet, razen v primerih, ko gre ?.a oris oziroma prikaz kakega zgodovinskega dogodka, ki ga drugače prikazati in objasniti ni mogoče.
Naši muzejt razpolagajo s precejšnjo obilic0 gradiva, ki se v arheoloških, zgodovinskih in kulturno - zgodovinskih oddelkih nanaša na obsežna poglavja iz domoznanstva, prazgodovine domačega kraja in na druga poglavja iz zgodovine srednjega in novega veka, posebej tam, kjer gre za kompleksne muzeje, ki se skoraj povsod ponašajo s kar zadovoljivim in zadostnim gradivom, ki lahko v znatni meri priskoči predavatelju oziroma učitelju na pomoč. Razen tega so vse te razstave bolj ali manj urejene tako, da »o dejansko dostopne in razumljive, kar bi lahko posebej poudarili za arheološke oddelke v teh muzejih.
Tega »e zavedajo predavatelji oziroma učitelji, ki vzpostavljajo sodelovanje med muzejem in šold. Izkušnje Pa nas učijo, da se prav pri tem pojavlja precej pomanjkljivosti, ki se ponavljajo iz leta v leto ih kvarijo zdrav odnos med šolo in muzejem In ne vodijo k pričakovanim in zaželenim uspehom,. -Le-teh bi se želela na kratko dotakniti z namenom, da bi jih v bodoče skupno kar najhitreje tudi odstranili.
Med te pomanjkljivosti bi smeli prišteti predvsem naslednje 3 pojave: 1. Učitelji in predavatelji se v celoti še ne poslužujejo pomoči, ki jim j0 lahko nudijo muzeji v krajih, kjer le-ti obstajajo: 2. Muzejske zbirke oziroma razstave obiskujejo zgrešeno, le enkratno, tako da jim obisk ne more služiti v pomoč pri pouku; 3. Predavatelji ne sodelujejo pri vodstvu in s tem zmanjšujejo vrednost učne ure. ki jo želijo opraviti v muzeju.
C e bi se ustavili pri prvem, potem bi smeli ugotoviti, da se muzejev poslužuje v resnici minimalno število osnovnošolskih učiteljev in srednješolskih pre7 davateljev, čeprav bi med muzejskimi eksponati lahko našli dovolj gradiva, ki se da porabiti za poživitev domoznanskega ali zgodovinskega pouka. Mnogokrat izvira tak pojav, ki bi ga smeli do neke mere imenovati »Ignoranco«, iz površnega alj nepopolnega poznavanja
muzejev in oddelkov, kar j« mnogokrat posle,dfca osebnega nezanimanja predavatelja. Takega pojava kajpada ne moremo posplošiti, vendar ga je precej čutiti. Jasno je, da se kaj takega težko odstrani vse dotlej, dokler ne bo med samimi predavatelji nastalo osebno zanimanje za muzej in njegovo delo.
Drug občuten pojav je nedvomno v napačnem mnenju, češ da je dolžnost opravljena talčo, da otroke oziroma dijake popeljemo v muzej nekaj dni pred zaključkom šolskega leta ali ob nadležnih sup len turah. Takt »masovni« obiski se vrstijo posebej v maju in juniju ter povzročajo ob' običajnih majskih ekskurzijah tujih zunanjih šol precej preglavic tudi muzejskim upravam, ki v velikem navalu obiskovalcev težko ustrežejo s kvalitetnim in natančnim strokovnim vodstvom. Razen tega je izključeno, da bi enkraten in nagel obisk v vseh številnih razstavnih prostorih ustvarili v dijaku možnost za popolne in jasne predstave, ki naj bi potem asociativno podkrepile v šoli pridobljeno znanje in poznavanje dogodkov in pojavov. To je vsekakor precej negativen in v celoti zgrešen odnos šole do muzeja, proti kateremu bi se morajo tako vodstvo muzeja kakor šole boriti in ga v prihodnje tudi odstraniti.
Velik del predavateljev v mestih, kier imajo muzeje, sicer z njimi sodeluje in išče pomoči za nazornejši pouk, toda kljub poznavanju muzejskega gradiva sam; predavatelji odklanjajo aktivno vodstvo po muzeju. To se opaža tudi v primerih, ko gre neposredno zt uporabo Kradiva, ki naj bi rabilo za ponazoritev snovi, ki se je obravnavala ali ki se bo šele obdelala v posameznih in določenih metodičnih enotah. To velja tako "*a učitelje osnovne šole, ki jim je muzej prepotrebee, zn pouk domoznanstva, kakor za predavatelje s srednjih šol. ki se zatekajo v arheološke, zgodovinske in kulturno - zgodovinske zbirke, in to kljub dobremu poznavanju ustreznega gradiva. Tolmačenje ih vodstvo zahtevajo od muzejskega vodiča, 3e-ta pa kljub zahtevanj strokovni izobrazbi in usposobljenosti za vodstvo ne more biti istočasno tudi pedagog in didaktik. Le-ta pa tudi težko kdaj najde pravo izhodišče za obravnavanje nove snovi, ki jo pripravlja učitelj in ki sam
najbolje ve, kaj naj pokaže dijakom ogled razstavljenega gradiva. To velja predvsem za splošnoizobraževalno šolo, medtem ko je seveda vodstvo med vi-šješolci precej lažje in enostavnejše.
Ne moremo prav mimo tega,, da se vodstvo odraslih obiskovalcev temeljito loči od vodstva šol n,a različnih stopnjah, ki prihajajo v muzej z določenim namenom in v zvezi s snovjo, ki jo obravnavajo pri pouku. Ker so to nedvomno prave učne ure, ®o za, vodstvo predvsem poklicani predavatelji sami. Razumljivo pa je, da je za to pogrebno res temeljito poznavanje gradiva. Da bi se z njim seznat ntli predavatelji osnovnih in srednjih šol, so že pred leti poskrbeli nekateri naši muzeji, ki so s tem namenom organizirali posebne tečaje. V Mariboru je bil pred leti tak tečaj zelo obiskan, žal pa v praksi ni pokazal pozitivnih rezultatov, ker ostaja vodstvo, razen v nekaj izjemah, še vedno na ramenih muzejskega vodiča.
Tega ne navajam z namenom, da bi kogarkoli ožigosala, grajala ali celo netovarlško kritizirala. ampak predvsem z željo, d,a bi pričeli tudi razmišljati o omenjenih pomanjkljivostih, ki pač ne morejo koristiti zdravim odnosom med šolami in muzeji. Z njihovo odstranitvijo bi šele lahko v občutni meri sprostili tiste možnosti, ki jih ima muzej glede prosvetnega in izobraževalnega udejstvovanja vse dotlej, dokler nam proračunske možnosti ne bodo dopuščale, da bi v muzejih namestili poklicne vodiče - pedagoge, kot je to uspelo ponekod v drugih 'republikah.
Zal mi ni znano, ali je v tem pogledu tako v vseh naših slovenskih muzejih, zato sem predvsem pisal® Ro iskušnjah in opazovanjih v mariborskem Pokrajinskem muzeju, kjer sem si v delu zadnjih let pridobila tudi pri vodstvu po muzeju več prakse. Zato mislim, da ne bi bilo zgrešeno, če bi o tem povedali svoje mnenje tovariši, ki delajo v drugih muzejih. Upravičeno bi potem lahko pričakovali boljše, prave odnose med našo šolo in muzeji, ki bodo nedvomno pripravljeni pomagati sedaj, ko gre za dvig kvalitete in izboljšanje dela na naših šolah.
U. T.
SKLEPI
občnega zbora Združenja vzgojiteljev Slovenije
dne 23. II. 1957
1.	Na občnem zboru vzgojiteljev je bilo poudarjeno, da je nujno pritegniti v združenje vzgojitelje domov, ki še niso vključeni v združenje vzgoiteljev, da bi skupno reševali vse probleme vzgojnega kadra in vzgojnih ustanov. Zato je potrebno, da člani RO obiskujejo posamezna društva in pripomorejo neposredno k uresničenju tega sklepa.
2.	Občni zbor meni, da je treba predlagati višjim organom, občinam in okrajem, da sklicujejo uradne konference upravnikov in vzgojiteljev, na katerih naj obravnavajo vzgojno, materialno in ostalo problematiko.
Občni zbor je mnenja, da je treba formirati «>ri sedanjih društvih sekcije za strokovno izpopolnjevanje, tako kot je urejeno pri okrajnem društvu vzgojiteljev v Ljubljani.
3.	Občni zbor je analiziral delo že izvedenih tečajev za strokovno izpopolnjevanje domskih vzgojiteljev v okviru Pedagoškega centra v Ljubljani in je mnenja, da so bili ti tečaji uspešni in koristni za udeležence ter predlaga, da bi še v naprej organizirali take tečaje s podobno tematiko. V zvezi s opravljanjem strokovnih izpitov domskih vzgojiteljev bi bilo potreba organizirati daljše tečaje, na katerih bi obdelali snov, ki je zajeta v programu za strokovne izpite vzgojiteljev v domovih.
4.	Občni zbor predlaga okrajnim društvom, da v sodelovanju s sveti za šolstvo in družbenimi organizacijami izdelajo predlog perspektivnega plana za vrtce. V zvezi s tem je potrebno, da vzgojitelji neposredno in aktivno delujejo v družbenih in političnih organizacijah, kjer naj prikažejo potrebe sistematične predšolske vzgoje.
5.	Občni zbor ugotavlja, da je delo vzgojiteljev premalo znano in popularizirano In še ni pravilno vrednoteno, zato je treba več dopisovati v pedagoški tisk. Nalogo dopisovanja naj prevzamejo okrajna društva.
6.	Na občnem zboru je bila poudarjena vloga vzgojitelja
kot družbenega delavca. Vzgojitelj vpliva na razvoj družbe, na njeno miselnost, zato mora razumeti čas in prostor: vzgojno delo z mladino je težko, odgovorno in pomembno. Za to delo so potrebni kvalificirani delavci, ki se morajo stalno izpopolnjevati. Prav s temi zahtevami je potrebno pravilno vrednotiti delo vzgojitelja in ga tudi primerno nagrajevati. Skrbeti moramo za pravilno izvajanje uredbe o nagrajevanju vzgojiteljev.	.	«
7.	Občni zbor je mnenja, da je treba delovno obveznost vzgojiteljev domov znižati na 36 ur tedensko, ker je delo naporno In zahteva tudi pripravo. Prav tako na! bi se zmanjšalo števl0 gojencev od 59 na 40 na vzgojitelja.
8.	Občni zbor predlaga, da svet za šolstvo LRS izdela predlog za šolanje vzgojiteljev domov.
Pri pouku upoštevajmo duševno higieno
Veliko čujemo, beremo to se pogovarjamo o duševni higieni otrok, a včasih vse to malo zaleže, vse ostane le pri besedah, to marsikateri učitelj vleče učno in vzgojno delo po svojem utrjenem tiru naprej ta se ne vpraša, kako otrok sprejema oziroma reagira na njegove zahteve, kakšno duševno stanje povzroči njegovo vzgojno to učno ravnanje.
Vojni čas, napori, pomanjkanje hrane, čas hladne vojne, današnja naglica vsega našega življenja in dela zapušča, pri ljudeh veliko mero živčnosti, ki prehaja tudi na otroke. Hitra utrujenost, glavobol po kratkem napetem duševnem delu ali vidno padanje kvalitete duševnega dela po kratkem času — to so znaki nervoznega otroka. Otrok nekaj časa v začetku odgovarja pozitivno, nazadnje pa odpove. Če ga ne vprašamo, v klopi snov obvlada, če ga pokličemo, se zmede, zalije ga rdečica, srce mu bije s pospešeno naglico. In takih otrok v naših razredih ni malo!
Prvi to poglavitni pogoj duševne higiene otroka v osnovnošolski dobi je absoluten otrokov občutek sigurnosti to varnosti v razrednem življenju. Tu se mora počutiti varnega kakor v najboljšem družinskem vzdušju. Izključen mora biti vsak občutek strahu pred šolo, pred učiteljem., pred kakršnokoli krivico, ki bi mu jo prizadejala katerakoli stran šolskega življenja.
Pri tem so izjeme učenci, ki se pregreše proti temeljnim pravilom discipline ta vedenja ter se zaradi tega boje posledic. Ta strah je normalen in ga čuti vsak nepokvarjen otrok po storjenem prestopku. Druga zapoved je stara in znana, pa kljub temu še ni prodrla vsakemu učitelju do zavesti: Vživi se v otrokovo duševno življenje, opazuj ga to čustvuj kakor on!
Pripomniti moram, da sem opazovala pri mladih učiteljskih kandidatih mariborskega .učiteljišča, ki so prakticirali na naši šoli, zelo dobro znanje iz psihološkega opazovanja otrok in praktično sposobnost vživeti se v otroka. Za to so se izredno zanimali, kar priča, da jih je .šoia v tem pogledu temeljito pripravila. Reči moram, da se marsikateri starejši učitelj s svojo »prakso« lahko skrije pred njimi. Pri nekaterih starejših šolnikih opažam,, da veliko govorijo, o psihološkem opazovanju otrok' znajo mnogo povedati. Ne odrekam jim dobrega in tudi temeljitega znanja. Toda v praksi zaradi svoje lagodnosti, zaradi težkih družinskih razmer, zaradi preobremenjenosti izven šole, splošne preutrujenosti ali česar koli pozabljajo na naloge duševne higiene, gredo preko tega in delajo grobe napake prav v duševni higieni otrok.
Duševna higiena ni samo to, da je po vsaki učni uri odmor, da ga tudi otrokom res privoščimo, da težjo snov menjamo z lažjo itd., njeno področje sega vse globlje, sega v malenkosti, ki se zdijo na videz postranske in nepomembne. Te malenkosti puščajo mlademu bitju usodne negativne ali pozitivne posledice. Pravilno upoštevanje duševne higiene pri pouku in vzgoji vpliva tudi na otrokov telesni razvoj. Samo nekaj resničnih to grobih primerov kršenja vsakega razumevanja, da je otrok bitje s svojim duševnim življenjem, ki ga je treba upoštevati to razumeti!
Bilo je na neki ljubljanski šoli. Lani ob koncu prvega polletja sem srečala mater neke deklice, ki je obiskovala četrti razred osnovne šole. Potožila mi je, da je deklici spodrsnilo pri računstvu. Učiteljica je namreč spraševala za »red« računske naloge pri tabli. Narekovala je nalogo in potem štela do deset. Če otrok v tem času ni pravilno izvršil naloge, je dobil slabo oceno. Deklica je doma vsa-obupana pripovedovala ta dodala: »Veš, mama, jaz sem samo poslušala, kdaj bo 10 to nisem mogla ničesar drugega misliti.« Ko je mati omenila učiteljici, da to ni prav, se je izgovorila: »Veste, otrok se mora navaditi, da hitro misli; v gimnaziji tudi nihče ne bo čakal.« Kje je otrok, kje je njegova notranjost, tu je vse po eni šabloni do deset!
Za zimske počitnice je dala ista učiteljica nalogo:	Vsak
dan morajo napisati spis: »Kako sem preživela današnji
dan«. Ali ne meji to na sadizem? Zagreniti otroku vse počitnice to ga duševno namučiti. Deklica seveda na pisala zahtevane naloge vsak dan sproti, ampak je sedela zadnje dneve cele ure in ure ter na silo pisala spise. Ves čas pa je visela kakor Damoklejev meč nad njo — naloga!
Poznala sem pred leti učiteljico, ki je učence naravnost mučila z znanjem. Nikoli ji ni bilo dovolj gladko, dovolj lepo, dovolj količinsko to vsebinsko. Če se je otrok še taka »naguldl« (pouk je bil precej mehaničen) in je bil otrok prepričan; »Danes pa znam, danes bo tovarišica zadovoljna!« je učiteljica gotovo našla kako pomanjkljivost. Iskala jo je, morala jo je najti, ker je pač silno natančna in dosledna učiteljica. Nikoli ni dala učencem notranjega zadovoljstva po opravljenem delu, kar je .za uspeh in za duševno zdravje otrok nujno potrebno. Učenci so postajali nervozni; še več, učenje jim je postalo muka, šola jim je postala zoprna. Učencem osnovne šole je pohvala iz učiteljevih ust več _ vredna kakor marsikatero drago darilo. ■ Pohvala krepi njegovo samozavest, dviga življenjsko radost in utrjuje duševno zdravje tffcrok. Pri ličen-cih ne štedimo s pohvalo, pri otroku z manjvrednostnim občutkom jo izrecimo ob vsakem najmanjšem zasluženem uspehu! Nasprotno pa, bodimo pri preveč samozavestnem to lahko doseženem uspehu bolj skopi s pohvalo.
So nekateri učitelji, zlasti učiteljice, ki se silno trudijo ali, kot rečemo, »ženejo« za uspeh svojega razreda zaradi svojih osebnih ambicij, ker pač hočejo doseči najboljši uspeh ter veljati za najboljše učitelje oziroma učiteljice na šoli ali celo v okraju. Poznam tudi take, ki se boje upravitelja, kaj šele šolskega inšpektorja, to vse delo usmerjajo tako, da bo zadovoljen inšpekcijski aparat. Nekaterim pa gre samo za golo znanje, vzgojo zanemarjajo; otrok mora poznati snov za vsako ceno, ne glede na njegove sposobnosti; merilo je za vse enako. »Znanje zaradi znanja« — temu namenu je posvečeno vse delo v razredu. Ni treba poudarjati, da v takem okolju slabše nadarjen otrok ne uspeva to postane duševno zagrenjen. Otroka v takem razredu ni, ‘učitelj ga ne vidi!
Nazadnje naj še omenim re-dovanje v osnovni šoli.
Zdi se mi, da bi za osnovno šolo zadostovalo samo ocenjevanje: sposoben ali nesposoben za prestop v višji razred. Zlasti je težko ocenjevanje po predmetih in redih v nižjih in posebej še v elementarnem razredu. Ali ne storimo krivice otroku, s katerim se v predšolski dobi nihče ni ukvarjal, mu ni bistril razuma, ne bogatil njegovega besednega zaklada to se mu začne šele po treh, štirih mesecih »odpirati«, čeprav niso njegove prirojene duševne zmožnosti nič manjše kakor pri otroku, ki ima srečo, da ima starše, ki se zanj brigajo to se z njim ukvarjajo. V prvem razredu so ti razločki zelo veliki to zato je prvi otrok samo »dober« ali »zadosten«, medtem ko je drugi z najmanjšim naporom »odličen«. Praksa, da vsako šolsko vajo v dnevnikih oziroma vsak pozitiven in negativen ustni učenčev odgovor v osnovni šoli redujemo s številkami in da stoji učitelj z redovalnico v roki kot nekak strah pred razredom ter uveljavlja avtoriteto redov že na tej stopnji, je popolnoma zgrešena to povečuje nervoznost, duševno nezadovoljstvo in nepravilen občutek večvrednosti nekaterih nadarjenih ta morda tudi častihlepnih otrok. Se v nižji gimnaziji so ti redi relativni to problematični. Na drugi strani povečujemo pri nekaterih otrocih občutek manjvrednosti. Na osnovni šoli, kjer je učitelj — razrednik vse ure s svojim razredom, je vzgojno delo lažje to zato lahko učitelj vsakega učenca tudi psihološko opazuje in spozna, da mu ne dela krivice to s tem znanjem usmerja svoje delo tako, da ne škoduje duševnemu ravnovesju otroka. Če se take napake ponavljajo 8 šolskih let, ni treba spraševati, zakaj toliko nervoznosti. Gotovo bi mi psihiatri potrdili, da je tudi šolska doba doprinesla svoj® k povečanju števila njihovih pacientov.
A. B.
t
2 stran
»PROSVETNI DELAVEC«
Štev. 8
O vprašanju estetske vzgoje
Od zrna do pogače
Popolnoma soglašam z Izvajanji tov. J. !M. v št. 5 revi:jo Jezik in slovstvo (str. 222), o eemiinarjiU za estetsko vzgojo. V podkrepitev hi dodal še nekaj misli.
Z vprašanjem bi se bilo treba po miojem mnenju intenzivno ukvarjati posebno v zvezi s strokovnimi šolami. Nedvomno je doslej v teh šolah igrala prvo violino ozka strokovno-teih-niona usmerjenost, tokoimeno-veni splošnoizobraževalni predmeti pa več ali manj posrečeno spremljavo. Dalje je prešlo v zavest ljudi, da je gimnazija šola »boljše« vrste, kjer naj bi intenzivneje gojili vse, kar zadeva kulturno nadsitavbo. Reformirana šala bo prav gotovo pomedla s takimi naziranji, ki niso v skladu z našim družbenim razvojem. Menim, da mora biti Ideal naše šole vzgoja enu-vitega človeka, ki bo zmožen nazen na svojem delovnem mestu (na primer pri stroju) uveljaviti se tudi v kakršni koli umetnostni ustvarjalnosti. Zato je nakazani problem toliko pomembnejši, aktualnejši iin toliko bolj .terja takojšnjo rešitev. Na drugi starani pa gimnazija ne bo imela več prizvoka »boljše« šole, ampak bo pač ena izmed strokovnih šol, če hočete, s posebnimi .cilji in nalogami, kar vse pa bo treba že natančneje določiti dn osvetliti.
Obratno pa se bodo morali na vseh strokovnih šolah — tudi na gimnazijah — dijaki seznaniti s političnoekonomsko problematiko, posebno glede na našo graditev. Delavsko samoupravljanje in ves družbeni razvoj to od naših mladih državljanov, bodočih članov DS in UO, vedno bolj nujno zahtevata. O tem pa*hi balo treba spregovoriti posebej.
Jasno je,' da bo skrb za estetsko vzgojo imel predvsem slavist, ki se mi zdi, da je za to najbolj poklican. Zato naj ima vsaka šola — ^udi predvsem vajenska — sposobnega, domiselnega, živahnega, predvsem pa široko razgledanega slavista, ki bo to sila težavno in zamotano nalogo lahko uspešno opravljal. Bodočega slavista n,a srednji šola si ne zamišljam več kolt izrazito v svojo lastno, ozko pojmovano predmetnost zaverovanega strokovnjaka, ampak kot široko razgledanega človeka, ki bo lahko posredoval mlademu človeku, željnemu lepote jn spoznavanja življenja tar nikakor ne tako slabemu, kakor bi ga nekateri hoteli prikazovati, vse tisito lepo, plemenito in dobro, kar je last vsega naprednega človeštva vseh časov. Skupno s pedagogom oziroma psihologom ter v tesni povezavi s predmetom moralne vzgoje — ki bi Sa bilo treba ponovno uvesti v višje razrede srednjih šol (vseh) — bi torej gradil da oblikoval lik moralno močnega, za vse lepo in dobro vnetega mladega državljana, kot ga zahteva naša družba. Človeka, ki se bo znal in mogel upreti edino »zveličavnemu« in »posnemanja vrednemu« amerikaniziranemu uvozu pravice pesti, sexbombar-stva in rokendrolstva, kar vse je našemu človeku v bistvu tuje in sega po njem zato, ker ga pač drugače nismo znali usmeriti.
Razumljivo je, da bo moral •lavist ob tako pojmovanem delu marsitoaltero uro o indoevropskih korenih, starocer-kvenoslovauskih deležnikih ali glagolskem aspektu pri Japlju nadomestiti s komentiranimi in idejno ter estetsko pripravljenimi obiski gledaliških .predstav, razstav, filmov, koncertov z fliteinamo-geografsko-M-starično in družbeno ekonomskimi ekskurzijam!!. Znanstve-no-sitrclkovno delo pa bo žal moral prepustiti asistentom na univerzi ali vsem tistim mnogim slavistom, ki študija na univerzi nSiso posvetili vzgoji mladine. Zdi se, da oboje predvsem na podeželju zaradi vedno večjih zahtev žal ne bo več združljivo. Morda bi kazalo m/tsilditii na to dvojno usmeritev še pri študiju na univerzi? Baje imajo Francozi nekaj podobnega? Vse te naloge pa bo podeželski slavist (!) — v centrih je to neprimerno laže — če hočemo upoštevati načelo enotnosti, uspešno opravljal le, če bo Imel na razpolago potrebna proračunska sredstva za knjižnico, revije, ekskurzije, obiske ' gledališč, kina, za diaprojektorje itd.
Ker pa mi mogoče čakati na kader, vzgojen in pripravljen po novih smernicah, je nujno treba .začeti prevzgajati sedanji kader. Baje je tečaj za umetniško recitacijo že v pripravi. Slavistom pa bj bilo treba posredovati v zgoščeni obliki tudi poglavja o filmu, gledaliških in vseh drugih umetnostih,' saj verjetno me bo mogoče na vsako šolo dobiti tudi strokovnjaka za te predmete, ki bi program estetske vzgoje dopolnjeval.
Za zaključek naj navedem citat iz omenj enega članka v Jeziku in slovstvu, kar bj moralo pravzaprav stati v uvodu:
»In tako se dogaja, da pre-
mnogi absolventi naših srednjih šol in celo univerze odhajajo v Življenje brez pravega odnosa do umetnosti, da resnične estetske vrednote zamenjujejo z ničvredno plaž© in kičem, da v gledališče zahajajo le dz nekakšnega meščanskega snobizma in mode, da v glasbi ne poznajo in priznajo drugega kot impoirtirani jazz ter ob mehanlizaciji in tempu naše
dobe ostajajo neredko prazni, sebični in surovi, brez žlahtnega človeškega jedra v sebi. Ne tvegajmo enostramrike, zgolj športno - tehnične vzgoje naše mladine; naš vzor mora biti telesno zdrav in odporen, tehnično izurjen in poraben, a tudi duhovno bogat človek z razvitim okusom za plemenito lepoto«.	•
Andrej Česen
Mladina in mornarji
Tretjina naše državne meje se vije ob morju, košček obale ima tudi naša ljudska republika in na njej se je v zadnjih treh letih razvilo pomorsko podjetje, po svoji moči danes na drugem mestu v Jugoslaviji. SPLOŠNA PLOVBA V PIRANU je v svoji rasti in dejavnosti presegla vsa pričakovanja. Njenih deset ladij dolge in velike obalne plovbe križari ne le po bližnjem Sredozemlju in ob obalah za-padne Evrope, njene trgovske niti segajo tja do Daljnega vzhoda In Amerike. Najbolj znan je »ROG«, po nosilnosti njena naj večja ladja. Pred letom dni je bil na poti okrog sveta In tedaj mu je 7.‘ razred klasične gimnazije v Ljubljani poslal pismo, v katerem beremo med drugim tudi sledeče:
»Izvedeli smo. da si drugod po svetu dopisujejo mornarji in učenci raznih šol. Ponekod imajo učencj neke vrste patronat nad izbrano ladjo, z zanimanjem spremljajo njena potovanja, s katerih jim pošiljajo mornarji pisma, razglednice in podobno, učenci pa njim novice iz domovine. Zato smo sklenili tudi mi storiti nekaj podobnega. Ladjo »Rog« pa smo si izbrali iz razloga, ker je to naša največ, ja slovenska ladja in ker je sedaj najbolj oddaljena od domovine.«
Nekaj tednov kasneje se je klasična gimnazija v Mariboru na podoben način povezala z »GORENJSKO«, ki je tudi last Splošne plovbe.
Te vrste stik mladine z mornarico imenuje svet »adoptaci-jo« .ali »posvojitev« trgovskih ladij.
To ni nič novega. Zapadne in severnoevropske države imajo v tem že svojo tradicijo. V Veliki Britaniji, na Norveškem, Nizozemskem, Danskem in Irskem imajo celo odlično organizirana »Združenja za adoptacijo trgovske mornarice«. Id zajemajo na tisoče dopisujočih si šol in ladij.
Dopisovanje uvaja mladino n neposreden in vzpodbujajoč stik s svetom. Neposredni stik, ki nastaja z -adoptacijo ladje, naj b; pripomogel k temu. da se v mladini nagonsko razvije določen odnos do življenja, ki je v soglasju s praktičnim vplivom stalnega »krčenja« sveta.
Vzgojno vrednost in-korist te akcije priznavajo tako učiteljski zbor) prizadetih šol kot tudi najvišje šolske oblasti v prej navedenih državah, njena pomembnost Pa je najbolj razvidna iz dejstva, da s® zanima zanjo celo OZN po svoji instituciji za prosveto, znanost in kulturo, kratko UNESCO. (Primerjaj : V. Bohinec »Mladina in ladje«, Pomorstvo 9-19541).
Ob primernem sodelovanju učiteljstva (vseh kategorij) tako dopisovanje lahko zelo poživi pouk, predvsem v zemljepisju in zgodovini, našla bi se snov morda celo za matematično ali gospodarsko učno uro. (Primerjaj: V. Pirnat »Zemljepisni pouk — zanimiva in resna igra«, Popotnik št. 4-5/1936-37!)
Sedanjo obmorsko Jugoslavijo bo prav doraščajoia mladina lahko preoblikovala ▼ pomorsko državo, če jo bom0 že v letih njenega razvoja usmerjali k poznavanju morja in zanimanju za pomorstvo. In to bi bila dolžnost nas vseh! Pomagati bi pri tem želela Splošna plovda v Piranu. Da bi se te vrste zveza med kopnom in morjem čimbolj razvila, razširila in utrdila, je njen upravni odbor odobril, da tri najmarljivejš! dopisovalce z njenimi ladjami nagradi z daljšo brezplačno vožnjo po Jadranskem morju. Kandidate za nagrado bodo predlagali kapitani prizadetih ladij, izbrala pa jih bo posebna komisija pri Splošni plovbi. 0 čemer bodo pismeno obveščeni. Potovali bodo v času počitnic z eno izmed motornih jadrnic Splošne plovbe. Vožnjo od mesta bivanja do Pirana in nazaj plača nagrajenec sam. vso nadaljnjo oskrbo pa Splošna plovba. Ob velikem zanimanju bo najbrž zvišano tudi število nagrad.
Prosvetnemu delavcu se- tod odpira novo široko delovno področje. Raztolmačiti mladini akcijo adaptacije trgovskih ladij, jo pridobiti zanjo ter jo potem smotrno voditi, bo izredno hvaležna naloga, ki bo zadovoljila vsakogar, ko se ji bo posvtetl. So! imamo «a. izbiro. Predvsem srednje in strokovne pa tudi osemletke bi morale sodelovati prav vse!
Pisali bodo o tem tudi v »Mladini« in v »Pionirskem listu«. Novotarija, ki jo uvajamo, b0 v korist mladini, šoli to prosvetnim delavcem.
Ledje Splošne plovbe ki prihajajo v poštev za adoptacijo, so sledeče:
»Pohorje«. »Rog«, »Zelengora«, »Gorica«, »Kornat«, »Bihač«, »Ljubljana«, »Neretva«. »Go-
Stevilne razprave o naši šolski reformi so doslej skoraj dosledno puščale vnemar vprašanje podeželskili šol in problem izobrazbe šolske to pošolske kmečke mladine. Prepričan sem, da je ta problem, ki je doslej ostajal nekako izven reformnega življenja, tako aktualen, da se velja ob njem ustaviti to ga nekoliko osvetliti. ,
Naša ljudska šola je bila doslej preveč enostransko usmerjena izobraževalna to vzgojna ustanova, M je na podeželju pozabljala na tiste, ki jim ni dano zajemati iz polne sklede dzobraEbe in učenosti. Kmečka mladina žal največkrat ne more nadaljevati svojega šolanja v srednjih in strokovnih šolah, ampak obiskuje le osnovno šolo do svoje šolske polnoletnosti, potem pa ostane doma na zemlji, na kmetiji. Pogoji za izobrazbo so tu specifično drugačni kot v mestih ali industrijskih središčih. V mestih- je cela vrsta vzgojnih in izobraževalnih ustanov, ki oblikujejo v otroku bodočega državljana. In na vasi? Tu deli vso učenost samo eno-ali dvo-razredna osnovna šola. Mestni otroci žive lahko res samo za šolo. Njihovi starši imajo
največkrat več časa, več sposobnosti in morda tudi več s.ni-sla za to, da svojega otroka navajajo k učenju in ga vzgajajo k samostojnosti. Ta nasprotja pri stopnji izobrazbe postajajo tako kričeča,, da mi bo vsak šolnik na vasi z lahko vestjo pritrdil, če rečem tole: kmečka mladina nima pred seboj niikake perspektive. In zakaj ne? Ker ne pozna sama sebe; ker ne razume svojega dela, često ne najde svojega mesta v družbeni stvarnosti. — Kaj bi se pretvarjali, ne bojmo se pogledati resnici v oči!
Sedanji učni načrt za osnovne šole se v višjih razredih samo rahlo približuje stvarnosti naše vasi. Še tisto bore malo, kar je, je tako breztelesno in nesiste-matično. Nikjer v učnem načrtu ni sistematično nakazano učenje o sadjarstvu, o poljedeljstvu, o živinoreji, nikjer niti besedice o gozdnem gospodarstvu, o trav-n-ištvu, kmetijski kemiji itd. Skratka; nikjer ni tiste nujno potrebne kontinuitete med živim zanimanjem in med resničnimi potrebami kmečke mladine. Ne morem se strinjati s tem, kar trdijo nekateri šolski teoretiki, da bi bii z uvedbo praktičnih
S pesmijo po Pomurju
Pevski zbor prosvetnih delavcev »Slavko Osterc« iz okraja Maribor je bil 10. in 11. marca na turneji v Ljutomeru, Lendavi in Murski Soboti. Z-a te koncerte so se pevci že nekaj časa temeljito pripravljali. Napor ja bil obilno poplačan.
V nedeljo, 10. marca dopoldne, eo jih sprejeli gostoljubni 'n veseli Ljutomerčani. Dvorana .Ljudske prosvete je bila polna poslušalcev, kot že dolgo ne. Čutiti je bilo, da v zanimivi Prlekiji, v deželi zdravic, še ni zamrla ljubezen do prelepe slovenske pesmi. Temperamentni poslušalci so z dolgimi aplavzi nagradili prosvetne delavce-pevce. Popoldanski koncert, ki je trajal skoraj dve uri, je zapustil globok vtis. Koncertu je prisostvoval tudi tov. Jože Gregorc, dirigent UPZ, ki je zelo pozitivno ocenil napredek tega zbora, ki ga je sam vodil leto dni in imel z njim prve nastope.
Po enournem oddihu so se pevci še isto popoldne odpeljali preko Mure v Doljno Lendavo.
Večerni koncert je privabil mnogo ljudi. Dvotrana je bila zasedena do zadnjega kotička. Organifeaoijo koncerta je prevzel svet za šolstvo pri občinskem ljudskem odboru v Lendavi. Avditorij v Lendavi je bil zelo hvaležen; nekatere pesmi so morali pevci ponavlj a. ti, kar kaže, da je bii stik s poslušalci živ. V imenu obmejne Lendave ta naših belih rudar-goste tovariš
renjs&a« in »Martin Krpan«.
Šola, ki bi se za adoptacijo 'jev je pozdravil odločila, naj piše posadki izbra- Bitenc, ne ladje pismo in ga odpošlje na Splošno plovbo v Piranu, ki bo pošto poslala na določen naslov. da bo ladja prejela pismo, kjerkoli bo na svoji dolgi poti.
Primer:
Posadki m. 3. MARTIN KRPAN c-o Splošna plovba Piran
Usmerjajmo mladino na morje, uvrstimo jo v tekmo za razpisano nagrado: brezplačno po Jadranu!
Viktor Pirnat
šs nekaj o pravici do brezplačnega kuriva
V 19. številki lista z dne 15. decembra 1956 smo objavili članek pod naslovom »Nekaj pojasnil o pravicah prosvetnih delavcev do brezplačnega kuriva«. Po objavi tega članka smo prejeli ponovno več vprašanj, pa tudi kritiko nekega občinskega ljudskega odbora. Zato dajemo danes naslednje pojasnilo:	Prvotna Uredba o
pravicah prosvetnih delavcev do brezplačnega kuriva (Uredba o pravici učiteljev osnovnih im sedemletnih šol do brezplačnega stanovanja in kuriva) je bila objavljena v Uradnem listu LRS št. 34-1949 dne 29. oktobra 1949 in je tega dne tudi stopila v veljavo. V 7. čl. pravkar navedene uredbe je rečeno, da natančnejša navodila za izvajanje uredbe predpisuje minister za prosveto. Minister za prosveto LRS je nato dejansko v Uradnem listu LRS št. 4. z dne 24. I. 1950 objavil Navodilo za izvajanje uredbe o pravici učiteljev osnovnih šol in sedemletnih šol do brezplačnega stanovanja in kuriva, ki je začelo veljali 24. I. 1950. Uporabljalo pa se je za nazaj od L novembra 1949 dalje.
Prvotna Uredba, ki je bila objavljena v Uradnem listu LRS št. 34-1949, pa je bila dopolnjena in spremenjena ter v prečiščenem besedilu objavljena v Uradnem listu LRS št. 22-1950 dne 22. julija 1950; ta dan je tudi stopila v veljavo. S to novo uredbo je prenehala veljati prvotna uredba, objavljena v Uradnem listu št. 34-1949 z dne 29. oktobra 1949. S tem je' prenehalo veljati tudi
Navodilo za izvajanje te uredbe, objavljeno v Uradnem listu št. 4-1950. To sledi jasno iz besdila 7. čl. nove uredbe, ki pravi, da natančnejša navodila za izvajanja nove uredbe predpiše minister za prosveto. Zato Navodilo za izvajanje prvotne uredbe ne velja več.
Naše pojasnilo v .št. 19 Prosvetnega delavca z dne 15. decembra 1956 je tudi v skladu s čl. 24 Ustave FLRJ, kjer je izrecno določeno, da so ženske enakopravne z moškimi in da imajo za enako delo pravico do enakega plačila kakor moški.
Kakor nam je znano, je svet za kulturo in prosveto LRS že ponovno objavil v Prosvetnem glasniku več navodil za izvajanje uredbe, ki je bila objavljena v Uradnem listu LRS št. 22/1950. Ta svet je tudi edini upravičen, izdajati avtentična tolmačenja uredbe in zato prizadetim priporočamo, da se obračajo nanj.
V ostalem pa določa čl. 6 Uredbe, da o spornih vprašanjih, ki se pojavijo ob izvajanju uredbe, odloča, na zahtevo izvršnega odbora krajevnega oziroma mestnega ljudskega odbora ali pa na zahtevo prizadetega učitelja, vzgojitelja ali profesorja, okrajni izvršilni odbor.
Vztrajamo pri pojasnilu, ki smo ga objavili v Prosvetnem delavcu dne 15. decembra 1956. Se nadalje smo mnenja, da pripada učiteljicam, ki so poročene z neučitelji, prav taka količina kuriva kakor učiteljem, ki so poročeni z neuči-teljicami.
Drugo jutro, 11. marca, so, si pevci ogledali naftna polja in tamkajšnje naprave, nato pa se odpeljali stoži zanimive prekmurske Vasice v okrajno središče Mursko Soboto. Tu je že dokaj utrujeni zbor čakala najtežja naloga na tej turneji. Imeli so dva koncerta: zjutraj za mladino, zvečer pa za ostalo prebivalstvo. Mladina je poslušala koncert nepričakovano disciplinirano. Mladincev in mladink je bito okoli 600. Vedno znova so terjali ponovitev posameznih pesmi. Tudi večerni koncert je bil zadovoljivo obiskan.. Dvorana kina, ki Sobočanom služi tudi kot koncertni prostor, je arhitektonsko zelo zanimiva, hkrati pa izredno akustična, tako da pridejo pevski zbori s pravilno interpretacijo pesmi, s pravilno dikcijo in dinamiko do močnega izraza. Dvorana je kot nalašč za koncerte. Dokaj zahtevna publika je z zanimanjem spremljala precizno izvajanje posameznih
Učiteljem zgodovine
Sporočamo, da bo začela ponovno izhajati revija Historijski pregled s podnaslovom Nastava istorije.
Revija bo objavljala načelna to metodska vprašanja pouka zgodovine, vprašanja učnih načrtov im učbenikov, izkušnje eksperimentalnih šol in posameznikov pr{ pouku zgodovine, važne bibliografske podatke, nove znanstvene ugotovitve na področju zgodovine itd. Spremljala b® tudi pouk zgodovine v svetu in poročala o tečajih, konferencah in drugih organizacijski!] vprašanjih.
Revijo, kj je edina te vrste v državi, priporočamo vsem učiteljem zgodovine in šolskim za. vodom. Hkrati pozivamo vse zgodovinarje k aktivnemu sodelovanju v reviji.
Letos bodo izšle štiri številke. Prva številka bo izšla v kratkem na 80 straneh. Za naročnike bo cena posamezni številki 125 dinarjev. Prijave za naročilo pošljite takoj na naslov: Zgodovinsko društvo. Turjaška 1, NUK, Ljubljana. Zgodovinsko društvo bo nato seznam naročnikov poslalo »Šolski knjigi« Zagreb, Hica 28, ki bo revijo razpošiljala in kamor bo treba Po izidu prve številke nakazati tudi letno naročnino.
pesmi. Tokrat je bil program koncerte bolje izbran. Poleg umetne pesmi je zbor zapel nekaj takih narodnih pesmi, ki jih sicer ne slišimo tako pogosto. Pa tudi te narodne pesmi je umetniško vodstvo porazdelilo v dva dela, od katerih je bil zadnji zelo šegav.
Kdor,rad poje in posluša lepo pesem, je plemenit, je dober in human. Zato pesem ni samo sredstvo, s katerim izražamo svoje notranje razpoloženje, temveč je tudi močan faktor, s katerim vzgajamo posamezniki in družbo. Ce je zapeta slovenska pesem vsaj delno dosegla te namen, je bil trud pevskega zbora »Slavko Osterc« tudi na tej turneji obilno poplačan.
Zbor je vodil dirigent Jože Ritoc,.ki je tudi tokrat pokazal, da zna precizno naštudirati tudi težje skladbe. Uspeh, ki sta ga zbor to dirigent dosegla, bo prav gotovo velika .vzpodbuda za nadaljnje delo. K. D.
Kratko obvestilo o dveh radijskih oddajah
Dne 3. aprila ob 18. urj bo predavala dr. Ana Kraker o šolskih malicah po teh načelih: 1. šolska mallca kot vzgojno sredstvo, njen pomen tudj za tiste otroke, ki imajo vsega dovolj. 2. Razbremenitev matere, saj odpade vsakodnevno pripravljanje In zavijanje malic, posebno če je več šoloobveznih otrok. 3. Dodajanje najvažnejših prehrambenih prvin, predvsem beljakovin in vitaminov, v primerni obliki. Predavanje opozarja tudj na najvažnejše napake pedagogov in staršev. Priporočamo. da vključite to predavanje v roditeljski sestanek. Prosimo Vas. da nam po predavanju spoorčite, ali ste bili * oddajo zadovoljni in kaj b| želeli, da bi še obdelalj in na kakšen način.
Pedagogi,. prisluhnite radij, sto oddaji v Tednu RK, ki bo v četrtek, 9. maja, ob 18. uri. Dr. Ana Kraker bo poročala o stanju naših šol |n povedala nekaj o boljši higienski ureditvi.
Glavni odbor Rdečega križa Slovenije
gospodarskih in gospodinjskih predmetov v višjih razredih osnovne šole storjen korak nazaj k starim šolam. Nikakor ne mislim, da bi morali te stvari poučevati tudi na tistih šolah, kjer so pogoji drugačni, toda tam, kjer je kmečka mladina odvisna samo od znanja, ki ga dobi v osnovni šoli, bi bila ta usmeritev potrebna in nadvse koristna, Ce hočemo tudi na tem področju imeti nov rod naprednih in samostojnih kmetovalcev, moramo ta rod žela vzgojiti, moramo za ta rod tudi nekaj žrtvovati. Kmet bi končno smel zahtevati, da se v šoli na vasi vzgajajo njegovi otroci za kmečke ljudi, z vsemi tistimi dobrimi moralniiimi im naprednimi lastnostmi, ki jih nosi v sebi naše delovno ljudstvo v borbi za socialistično demokracijo.
Cas je že, da bii šolski teore-tiiki začeli misliti na to, da je kmečko okolje svojstveno področje, ki ga je treba glede na gospodarske posebnosti, pa tudi zaradi posebnosti kmečke duševnosti obravnavati drugače, tudi z vidika šolske problematike.
In kako bo reformirana šola pomagala pri oblikovanju bodočega kmeta proizvajalca?
Dosedanje razprave in analize so pokazale, da bo ostalo marsikaj in marsikje pri starem. Eno in divooddelčne šole bodo tudi v prihodnosti Ahilova peta v našem šolskem sistemu. Reformirana šola v »dolind« bo za našo podeželsko, kmečko in hribovsko mladino mnogo obetajoča pesem prihodnosti, kjer je le poslednja stopica v zaiklj učnem verzu posvečena njej, ki je bila in ki bo — po dosedanji logiki — prepuščena samohotni rasti to razvoju.
Mar so neobvezne kmetijsko-gospodarske šole res edini in poslednji člen na poti k višjemu in popolnejšemu znanju našega bodočega kmeta? Ali niso prav tovariši učitelji s podeželja priče danes že kar epidemičnim pojavom, ko zdrava, krepka In naravno inteligentna kmečka mladina beži z zemlje in išče zaposlitve drugod?
To je dovolj jasen memento nam vsem, ki postavljamo te-
melje, na katerih novo šolo.
bomo zidali
Posebno poglavje v pridobivanju znanja kmečke mladine pa predstavljajo šolski vrtcVi in sadovnjaki. Vestno oskrbovan in pravilno urejen šolski vrt nam lahko nudi vemo sliko skupnega delovanja šole in vasi, m nam ni samo v okras; ampak lahko predstavlja izhodišče za domala vse oblike kmetijske dejavnosti. Skratka: šolski vrt je lahko učilo za slehernega kmeta.
Mnogi učitelji — vrtnarji so s svojim vzornim delom odločilno vplivali na gospodarski • razvoj svoje okolice.
Nekdaj cvetoče ta lepo urejene vrtove so zamenjale žalostne divjine, polomljene ograje in zanemarjena nasadi. Šolski vrtovi niso več lepi vrtovi, ki so nekoč navdajali človeka z veseljem in zadovoljstvom, ampak — teto se mi zdi — so nepotrebno zlo za učitelja in menda tudi za učence.
Ce hočemo šolske vrtove urediti tako, da bodo resnično služili svojemu namenu, potem j* v prvi vrsti potrebno, da preskrbe občinski ljudski odbori, ki so odgovorni za materialno oskrbo šol, zadostna sredstva za njihovo vzdrževanje. Vendar nam takšni prijemi še niso porok, da bodo vrtovi zares učilnica naših bodočih kmetovalcev, dokler nimamo na šolah učiteljev, ki bodo imeli za vrtnarska delo veselje in smisel. Zato -je treba za tiste učitelje, ki že delujejo na tem področju, pripraviti v poletnih mesecih tečaje, kjer bodo v nekaj letih dobili potrebno znanje za svoje uspešnejše delo.
Po tej poti bomo prišli do novega naraščaja učiteljev, ki bodo nesebično delali za napredek kmetijskega gospodarstva pri nas.
Pogled na vaško šolo se bo popolnoma spremenit in mladi učitelji ne bodo več videli v njej svoje pogube, temveč bodo prav tu spoznali smisel in namen svojega dela.
Lado Zakošek
NOVE KNJIGE
KNJIŽNICA »ČEBELICA« (cena broš, 50 din, kart. 110 din)
F. Milčinski: ZLATA HRUŠKA — že izšla;
M. Nanda: KONJIČKI IZ KROMPIRJA — izide prve dni v mesecu aprilu.
KNJIŽNICA »SINJI GALEB« (cena brš. 90 din, ppl 150 din)
M.	Majerova: ROBINZONKA — izide prve dni v mesecu aprilu.
KNJIŽNICA »KONDOR) (cena broš. 130 din, ppl 250 din)
N.	V. Gogolj: REVIZOR — že izšla;
J. B. Moliere: TARTUFFE — izide prve dni v mesecu aprilu.
KNJIŽNICA Za SOLARJE:
T. Seliškar: VESELE IN ŽALOSTNE O MULAH — Ponatis Seliškarjevih zgodb o partizanskih mula. Cena približno 190 din;
J. Debreczeni: PRVI POLČAS. Cena približno 190 din.
IGRA IN DELO: Prvi zvezek z načrti REZLJANJE — že
izšla. Cena približno 100 din.
Knjiga J. Vandot: KEKEC NA VOLČJI SLEDI — na zalogi vezani izvodi po 150 din, brš. izvodi razprodani.
Vsa naročila pošljite na naslov:
založba »mladinska knjiga«
Ljubljana, Tomšičeva ulica 2.
Državna založba Slovenije
opozarja na naslednjo nove knjge:
Rudolf Rakuša, ESPERANTO, II. del. Vezana v polplafno 280 din.
Dr. Leon Žlebnik, IZBRANI TEKSTI PEDAGOŠKIH KLASIKOV. V knjigi so odlomki iz del Komenskega, Pestalozzija, Rousseaua, Diestervvega, Ušinskega In Makarenka, opremljeni s kratkim uvodom. V poiplatno vezana knjiga stane 330 dinarjev, v platno vezana 330 dinarjev.
Ing. Janko Mlakar, STROKOVNO RAČUNOVODSTVO za vajence kovinarske stroke. Vezano v poiplatno 220 dinarjev.
Dr. Ivan Prijatelj, SLOVENSKA KULTURNO POLITIČNA IN SLOVSTVENA ZGODOVINA (1848—1895) II. knjiga. Vezana v platno 1200 dinarjev, v polusnje 1400 dinarjev.
Tik pred izidom so:
MONOGRAFIJA HINKA SMREKARJA
Nehru, ODKRITJE INDIJE
IZBRANO bELO FRANCETA BEVKA — V. KNJIGA
Mavricij Zgonik, ZEMLJEPISNI PREGLED ZEMLJIN: EVROPA
Zahtevajte knjige v vseh knjigarnah ali jih pa naročite naravnost pri
Državni založbi Slovenije, Ljubljana, Mestni trg 26.