Domoznanstvo kranjske vojvodine. Spisal Iv. Lapajne. (Dalje.) Na Dunaj se je Otokar najbolj zanašal; a ko je videl, da bi tudi to mesto kmalu prišlo njegovim neprijateljem v roke, in ko se je bil mej tem časom upor unel celo v domači deželi česki, sklend je Otokar z Rudolfom mir (1276.) in se odpovedal gospodstvu Avstrijske, Štajerske, Koroške in Kranjske. Oskrbovanje Koroške, Kranjske in Slovenske Krajine je bilo izročeno Rudolfovemu zavezniku, grofu Manhardu Tirolskemu, ki je bil s svojim bratom Albrehtom te dežele pribojeval. Ko se je bil Otokar v drugič dvignil zoper Rudolfa, poslali so tudi Kranjci svojo pomoč. Dlrik Heimburški je vodil 200, Majnhard pa 300 (vmes Tirolci) kranjskih vitezov. Za Otokarja nesrečna bitka na Moravskem polji (1278) — česki kralj je padel v boju — bila je rojstveni dan za Habsburško Avstrijo. Od bitke na Moravskem polji do smrti cesarja Friderika IV. (1278—1493). Prri Habsburžani kot vladarji Kranjske. Po svetovno-imenitni zmagi na Moravskem polji, postal je nemški kralj Rudolf tudi gospodar avstrijskih dežel. V Judenburgu na Štajerskem vzprejel je višje duhovenstvo in plemstvo kranjske dežele, ki so se rau ondi poklouili; oskrbovanje kranjske dežele je izročil pa grofu Majnhardu. L. 1281. pa je izročil uže svojemu najstarejšemu sinu Albrehtu Štajersko, Kranjsko in Slovensko krajino. V tem letu je v Avgsburgu razglasil splošni deže 1 ni mir, in 1. 1282. vršila se je v Avgsburgu v pričo volilnih knezov slovesna izročitev teh dežel z Avstrijo vred sinovoma Albrehtu in Rudolfu, in tako se je osoda naše domovine tesno zvezala s Habsburško hišo. Do 1. 1335. so pa imeli še goriški grofje gosposke pravice nad Kranjsko, ker so jo bili od kralja Rudolfa v zastavo dobili. Crospodstro Groričanov na Kranjskem (1278—1335). Uže 1. 1286. je dobil grof Majnhard goriški od Rudolfa Koroško, ker mu je bil zvest v vojski, ker mu je posodil še 20.000 mark, zastavil mu je še Kranjsko in Slovensko krajino. Grof Majnhard IV. je bil uže 1. 1283. na Kranjskem, kjer je razsodil neki prepir. L. 1286. je pregledal vse gradove in trdnjave, katere so imeli prej koroški vojvode. L. 1287. je bil v Loki, 1. 1288. v Ljubljani, kjer je Bistriške kartuzijance osvobodil mitnine in carine. Po Majnhardovi stnrti (1295) so skupno vladali Oton, Ludovik in Henrik in po Ludovikovi smrti (1305) Heurik sam. Zvest vazal Habsburžanov, se je bojeval v bitkah z vojvodo Albrehtom zoper Adolfa Nasavskega. Henrik je vzprejel tudi krono česko (1307), kar ga je spravilo v vojsko z Albrehtom. Ko je bil pa kralj Albreht po svojem stričniku Janezu umorjen (1308), obrnilo se je vojvodu Henriku na bolje, in pogodil se je bil z avstrijskim vojvodo Friderikom. Česko kraljevsko krono je tudi kmalu oddal Luksemburškemu Ivanu. Kranjsko dcželo je Henrik sevčda še obdržal in zdaj zanjo tudi bolje skrbel, česar pa je bila tudi potrebna; kajti 1. 1309. so kobilice deželi škodo delale in 1. 1312. je bila tako velika lakota, da so morali žito iz Sicilije dovaževati. L. 1313. je bil Henrik v svojem gradu v Ljubljani in je potrdil Zatiškemu samostanu svobodščine. L. 1317. se je mudil v Kameniku, kjer je nunskemu samostanu v Velesovem potrdil njegove pravice. L. 1318. je bil zopet v Ljubljani, kjer je spravil (1320) mogočna pleiniča Ortenburškega in Turjaškega, ki sta si tako v laseh bila, da je bil Ortenburški Turjaškemu razdrl grad. V 1. 1320. je skazal tudi Ljubljanskim meščanom svojo naklonjenost s tem, da je ukazal tudi plemičem, v Ljubljani naseljenim, da morajo enako drugim meščanora davke plačevati in pomagati, kadar je treba stražiti, mestno zidovje, moste in prekope delati. L. 1335. je umrl Henrik brez otrok; Koroško, Kranjsko in Slovenska krajina pripadle so zopet vojvodotn avstrijskim in štajerskim. Kulturno zgodoTinski pregled od bitke na MoraTskem polji do smrti vojvode Henrika (1278—1335). Rudolfove postave so pokazale svoj dober vpliv v tem, da so se tnesta razširjevala. Ljubljana je postala sedež vojvodine uprave, in včasih je bila celo stolica deželnega kneza saraega. Plemiči so se naseljevali v mestu, kjer se je trgovstvo vedno bolj in bolj razvijalo. Dokaz tenu je, dn je bilo vse polno judov v Ljubljani, katere so bili Ljubljančanje napadli, ker so menili, da so jini dete ugrabili in njegovo kri za velikonočni praznik porabili. Na Gorenjskem je nastala Radovljica, ki je dobila od Henrika mestne pravice; Ondotno cerkev je bil oglcjski očak uže v 12. stoletji ustanovil. Škof Konrad III. je bil Loko utrdil (1317). Mestece Kameniško je z Bcnetkami tržilo. Za omiko skrbeli so edino le duhnvniki, ki so se šolali na italijanskih visokih šolah. Vender je 1. 1291. govor o šolniku v Ljubljani, ki je bil menda iz nemškega reda. V tej dobi so nastale cerkve : v Kranji (1291), Stari Loki, v Svibnjem in Radečah (1324) ter cerkev nemškega reda v Ljubljani (1292). Red templarjev, ki so se bili naselili v Postojini in Vipavi, bil je odpravljen (1307); njih posestva je dobil red Maltajski (Jnhanniter). Nastali so pa tudi novi samostani: v Mekinah Klarise (nune) 1. 1387., ki je bil ustanovljen po Seifriedu Gallenberškem, čegar hči Clara je bila prva opatica. Nunski samostan v Loki je bil tudi 1. 1331. ustanovljen. Brižinski škofje so naselili Tirolce na svojem zemljišči, in ti so ustanovili na koncu Selške doline Sorico (1283). Kranjski plemiči te dobe sc bili: Thurn, čegar ded je bil Pagano della Torre (f 1241) gospnd Milanski. Radovljiško panogo je ustanovil Salvino della Torre (f 1298). Lanthieri izvajajo svoje plemstvo od vojnika Lanterius za langobardskega kralja Deziderija. Bistriški, S tatt eu berški (pri Mokronogu) in Svibinjski vitezi so bili hrabri in bojeviti ter končali v bojih svoje življenje. (Dalje prih.)