124 2016ocene in Poročila, 111–128 rena ter za transport slabe infrastrukture. Pomen so mu dvigala kostanjeva drevesa, ki so jih izrabili tudi za hrano in so hkrati pomenila tudi vir dohodka. Na trgu v Čedadu so prav tako prodajali dračje. Produk- cijska razmerja v kmetijstvu so temeljila predvsem na dolgoročnem dednem zakupu, kratkoročnih za- kupih s fiksnimi dajatvami, od 18. stoletja dalje pa tudi na kupoprodajnih pogodbah, ki so bile v bistvu oblika kreditiranja. Za območje je bila torej značilna agrarna obmejna ekonomija: dohodek od obdelo- valnih in gozdnih zemljišč ter živinoreje ni zadoščal za preživetje prebivalcev, zato so se nanj navezovale tudi neagrarne panoge kot so bile obrti, oblike zalo- žništva, prekupčevanja in tihotapstva. Avtorica ugotavlja, da je večina privilegijev, ki jih je skupnostim priznavala Beneška republika, sovpadala z njihovimi gospodarskimi dejavnostmi ter socialnimi in ekonomskimi interesi. Teme razprav vaških zborov so se namreč navezovale na upravljanje srenjske zemlje, najemanje skupnih posojil, upravljanje cerkvenega premoženja. Veliki zbori so se dogovarjali o zaščiti pravic v odnosu do države, odlogu plačil v primeru slabih letin itd. Sodni zbori so odločali v sporih glede lastništva, izplačila dot, zapuščin… Prebivalci so pri- vilegije dobili zaradi sodelovanja v černidski vojski, ki je varovala mejo s habsburško državo, in samega pomena, ki ga je imelo obmejno območje. Slednje se v tej luči prav zaradi svojega strateškega pomena kaže kot polje »igre« kmečkega prebivalstva, ki ni bilo ne- gibna pasivna masa, temveč je svoj položaj aktivno izkoriščalo kot pogajalsko izhodišče za ohranjanje privilegijev, za vključevanje v legalno in nelegalno trgovino ter promet prek deželnih oziroma državnih meja. Sezonske migracije, trgovina in dopolnjevanje z neagrarnimi viri dohodka kažejo, da je bila kmečka ekonomija Nadiških dolin v novem veku vse prej kot samooskrbna. Posebno dragocenost publikacije predstavlja tudi 13 zemljevidov in skic območja, ki so dragocen vir za raziskovalce obmejnega teritorija. Delo po mnenju Aleksandra Panjeka prestavlja izhodiščno točko priho- dnjih raziskav za nekaj korakov naprej, poleg tega pa nudi spoznanja, ki omogočajo bistveno bolj utemeljeno primerjavo z drugimi stvarnostmi tako v slovenskih kot v italijanskih deželah. Ines Beguš je za disertacijo leta 2014 prejela nagrado Urada Vlade Republike Slove- nije za Slovence v zamejstvu in po svetu za diplom- ska, magistrska in doktorska dela ter nagrado nateča- ja SLORI – Slovenskega raziskovalnega inštituta za izbor diplomskih, magistrskih in doktorskih nalog. Tanja Gomiršek Karin Almasy: Wie aus Marburgern ‘Slowenen’ und ‘Deutsche’ wurden. Ein Beispiel zur beginnenden nationalen Differenzierung in Zentraleuropa zwischen 1848 und 1861. Graz: Pavelshaus, 2014, 234 strani (Wissenschaftliche Schriftenreihe des Pavelhauses, Band 16). V zadnji številki Zgodovinskega časopisa (št. 3–4, str. 494–497) je objavljena recenzija o navedenem delu Karin Almasy, ki jo je napisal Marjan Kordaš, vendar se mi zdi, da premalo pove o delu samem, ki je odlična znanstvena razprava in zasluži pozornost tako strokovne kot laične javnosti, zato naj monogra- fiji namenim še nekaj besed. Konec leta 2014 je v založbi graške Pavlove hiše izšla obsežna monografija izpod peresa prevajalke in zgodovinarke mlajše generacije, ki se v svojih razpra- vah ukvarja z nemško-slovenskimi odnosi, predvsem v 19. stoletju. Avtoričino poglobljeno poznavanje zgodovinske tematike ji pride še kako prav tudi pri prevajanju historičnih, etnoloških in drugih huma- nističnih besedil. Naj spomnim le na njene prevode znanstvenih in strokovnih prispevkov slovenskih raziskovalcev v nemščino ali pa na prevod odmev- ne monografije Božidarja Jezernika Goli otok – Ti- tov gulag (nem. Titos Gulag auf der Insel Goli otok; Celovec: Mohorjeva, 2014), s katerim je prevajalka 125 2016 ocene in Poročila, 111–128 nemško govorečemu bralstvu približala »neslavno« poglavje iz naše polpretekle zgodovine, med njenimi deli (skupaj s Klausom Detlefom Olofom) pa je tudi prevod Vorančevega Doberdoba (Celovec: Mohorje- va, 2008). Tokrat se Karin Almasy predstavlja s samostoj- no znanstveno monografijo, ki jo je posvetila mnogo prezgodaj preminulemu prof. dr. Janezu Cvirnu, pro- fesorju, pri katerem so se kalile generacije slovenskih zgodovinarjev. Naslov monografije, napisane v nem- škem jeziku, se v slovenščini glasi Kako so iz Maribor- čanov nastali ,Slovenci, in ,Nemci,. Maribor kot primer začetka narodnostne diferenciacije v osrednji Evropi med letoma 1848 in 1861. Spremno besedo (str. VIII– XIII), ki bralca popelje v obravnavano tematiko, je prispeval dr. Christian Promitzer, sodelavec Oddelka za zgodovino in antropologijo JV Evrope na graški univerzi. Knjiga je izšla s podporo avstrijskega mini- strstva za izobraževanje in slovenskega Urada Vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. Monografija obravnava eno osrednjih poglavij novejše zgodovine osrednje Evrope, saj predstavlja in ovrednoti procese nacionalne diferenciacije, ki so od srede 19. stoletja dalje zaznamovali politični in kul- turni razvoj tega prostora. Za slovenskega bralca je delo še posebej zanimivo, ker gre za študijo primera, ki se osredotoča na Spodnjo Štajersko, natančneje na Maribor. Avtorica opisuje začetke razvoja, na kate- rem temelji današnja identiteta slovenskega naroda, poleg tega pa se posveča tudi razvoju nacionalne misli nemško govorečega prebivalstva na Spodnjem Štajerskem, na kateri je zrasla večinska opredelitev za nemško nacionalno afiliacijo, ki je od leta 1930 dalje pomenila opredelitev za nacionalsocialistični režim in ga tudi omogočala. V tem smislu se delo dotika perečih zgodovinskih vprašanj, ki so vodila v vedno večja nasprotja med nemštvom in slovenstvom na Spodnjem Štajerskem, kot v predgovoru ugotavlja Promitzer (str. VIII). Knjiga je izšla nekaj manj kot dve desetletji za- tem, ko je Janez Cvirn izdal knjigo Trdnjavski triko- tnik (Maribor: Obzorja, 1997), v kateri je predstavil politično orientacijo nemštva na Spodnjem Štajer- skem v letih od 1861 do 1914, in dve leti zatem, ko je bila v Mariboru v okviru projekta »Maribor – Evrop- ska prestolnica kulture« (2012) javnosti predstavljena razstava Nemci in Maribor in izdan obsežen razstavni katalog z bogatim dokumentarnim, arhivskim in sli- kovnim gradivom.1 Delo Karin Almasy tako dopol- njuje obe omenjeni publikaciji; predstavlja obdobje pred letom 1861, ki ga je ovrednotil Janez Cvirn, in poglobljeno predstavi razmere in zapletene odno- se, ki se jih je dotaknila razstava v letu 2012. Delo, čeprav analizira razmere na »mikroravni«, torej na 1 Ferlež, Jerneja (ur.): Nemci in Maribor: stoletje preobratov. 1846–1946. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2012. Mariboru kot študiji primera, smemo nedvomno po- staviti ob rob znanstvenim monografijam Joachima Höslerja2 in Jerneja Kosija,3 ki obravnavata začetke slovenskega nacionalnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja. Monografijo sestavlja sedem osrednjih poglavij, ki vsako zase predstavlja zaokroženo celoto. Kot uvo- dni moto avtorica na čelo svoje monografije postavi zgovorno Vošnjakovo misel o tem, da se pred letom 1848 nihče ni čutil ne Nemca ne Slovenca, da se nih- če ni menil za nacionalnost in da je bil jezik zgolj sredstvo sporazumevanja. V Uvodu (str. 2–9) Almasy predstavi znanstvena izhodišča in metodološka vpra- šanja. Obravnavani časovni okvir od 1848 do 1861 je premišljeno izbran. Prvič se v času po marčni revo- luciji pri Slovencih sploh začne govoriti o narodno- stnem vprašanju: v tako imenovani pomladi narodov leta 1848 se »zbudi« narodna zavest, čeprav o pravi nacionalni naravnanosti nikakor ne moremo govori- ti. V Mariboru je leta 1848, kot v knjigi pokaže avto- rica, edino »nacionalno vprašanje« to, katere zastave naj izobesijo in katere barve naj si na rokave nadenejo člani narodne garde, naj bo to nemška ali slovenska trikolora ali pa kar štajerska belo-zelena. Drugič pa gre za obdobje (1848 do 1861), ki ga raziskave nava- dno zanemarjajo, saj v tem času ni pravega politične- ga življenja, razveljavljenih je večina dosežkov marč- ne revolucije, časopisov skoraj ni bilo; zato se številne zgodovinske obravnave začenjajo šele z letom 1861 (ali 1867) – saj leto 1861 z oživitvijo ustavnega živ- ljenja predstavlja prelomnico v političnem življenju. Kljub temu ne moremo reči, da se v tem »mrtvem« vmesnem obdobju t. i. neoabsolutizma narodnostna vprašanja ne porajajo: morda niso v ospredju, vendar pa so prisotna. Avtorici v monografiji uspe nazorno prikazati, da so na področju šolstva nadaljevali z re- formami revolucionarnega leta 1848, ki so pozitivno vplivale na razvoj slovenskega jezika. Prav v primeru slovenskega nacionalnega gibanja je šolstvo te dobe izjemno pomembno, saj so se narodnopolitična gi- banja osredotočala na jezikovno politične zahteve, izobrazba pa je bila temelj za kakršno koli politično organiziranost. Zanemariti pa ne gre niti vloge Cer- kve, ki je po konkordatu leta 1855 izvajala nadzor nad šolami. V tem času je za Maribor izjemnega po- mena še dejstvo, da so pod Slomškom prenesli sedež lavantinske škofije iz Šent Andraža v Labotski dolini v Maribor, kar je na regionalni ravni močno povečalo ugled mesta. V delu avtorica za Maribor uporabljala ime Mar- burg, saj slovenska inačica v obravnavanem času še 2 Hösler, Joachim: Von Krain bis Slowenien. Die Anfänge der nationalen Differenzierungsprozesse in Krain und in der Un- tersteiermark von der Aufklärung bis zur Revolution. 1768– 1848. München: R. Oldenbourg, 2006. 3 Kosi, Jernej: Kako je nastal slovenski narod: začetki slo- venskega nacionalnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja. Ljub ljana: Sophia, 2013. 126 2016ocene in Poročila, 111–128 ni bila uveljavljena; vedeti moramo, da predstavlja Maribor s Ptujem in Celjem nemški trdnjavski tri- kotnik in je torej pretežno nemško mesto, medtem ko slovenski živelj prebiva večinoma v zaledju, na podeželju. Uvod Karin Almasy zaključi z mislijo (morda vsaj delno aktualno še danes!), da se zdi, da je zgodnji nacionalizem »moška stvar«: med številnimi protagonisti, ki so bili gonilo mariborskega politične- ga in kulturnega življenja (politiki, novinarji, učitelji, šolski svetniki, gardisti, pisatelji, zapisovalci), namreč ni najti predstavnic nežnejšega spola. Leta 1848 so z letaki poskusili prav posebej apelirati na Maribor- čanke, naj si tudi one nadenejo narodne kokarde. V prvem poglavju (str. 10–56) so teoretično pred- stavljeni pojmi narod, narodna diferenciacija in nacio- nalizem, in modeli, ki so jih v tem kontekstu predsta- vili Hroch, Anderson, Hobsbawm, Gellner in drugi, avtorica pa posebej poudari in analizira še vlogo je- zika, nemškega in slovenskega, ko gre za nacionalno diferenciacijo, saj se zdi, da je jezik bistveni etnični element, po katerem se loči nemštvo na Spodnjem Štajerskem od slovenstva. V luči sodobnih socioling- vističnih razprav, ki jezik postavljajo na obrobno me- sto, se zdi to še posebej zanimivo, saj avtorica jezik postavlja na najvišje mesto hierarhične lestvice nacio- nalnega zavedanja in to zato, ker je prav jezik v prime- ru Slovencev in Nemcev bistvena ločnica med njimi. Naslednje krajše poglavje je namenjeno orisu je- zikovno etničnih razmerij v Mariboru od zgodnjega novega veka do obdobja po drugi svetovni vojni (str. 57–71), v nadaljevanju pa se avtorica posveti analizi zbranega materiala in na podlagi arhivskih in časo- pisnih virov ter primarne in sekundarne literature splete prepričljivo in izjemno lepo berljivo zgodbo o dogodkih v Mariboru v letu revolucije, predvsem o že omenjenem »prepiru o barvah« (t. i. Farbenstreit) in o posledicah le-tega (str. 72–113). Nadalje se po- sveti nacionalnemu vprašanju v času neoabsolutizma od 1851 do 1860, kjer spregovori o odnosu Cerkve do nacionalnega in jezikovnega vprašanja, o škofu Slomšku in njegovem pomenu ter premestitvi sede- ža škofije v Maribor (str. 114–127). Sledi poglavje, namenjeno šolskemu vprašanju (str. 128–175), kjer avtorica obravnava zgodnjo nacionalno diferenciaci- jo v »Slovence« in »Nemce« na vseh tedaj običajnih šolah (ljudska šola, glavna šola, realka in gimnazija). Ko je v času neoabsolutizma živahno politično in ča- sniško življenje zamrlo, so se namreč nacionalna oz. jezikovno-kulturna prizadevanja usmerila predvsem na vprašanja šolanja in izobrazbe. Na osnovi šolskih vizitacijskih poročil, spominskih zapisov, šolskih let- nih poročil in podobnih virov avtorica podaja podo- bo tedanjega časa in oriše, kako so revolucionarne spremembe (npr. šolske reforme) prišle v Maribor. Predvsem na primeru gimnazij predstavi, da so v prvih vrstah porajajočega se slovenskega narodne- ga gibanja stali duhovniki in poudari narodotvorno vlogo novega učnega predmeta, namenjenega dežel- nemu jeziku, torej slovenščini. Rezultati raziskave, predstavljene v tem poglavju kažejo, da v Mariboru v obravnavanem času skoraj ni bilo narodne zavesti in ni bilo nacionalno utrjenih blokov, kaj šele »nacio- nalnih bojev«, temveč je v mestu vladalo miroljubno sožitje z dalekosežno, četudi asimetrično dvojezično- stjo (npr. zaradi utrakvističnih šol). Čeprav je nemški element nedvomno zasedal primarno mesto v družbi in nikakor ne moremo govoriti o »slovenskem narod- nostnem gibanju«, pa je čas neobsolutizma vendarle odločilen za slovensko narodno gibanje, saj se prvič formira izobraženska elita – ki je ne oblikujejo več izključno duhovniki. Prav v tem kontekstu je vloga gimnazij tako pomembna: v času po marčni revoluci- ji je v luči naprednih šolskih reform zrasla nova gene- racija kmečkih fantov, ki so se izobraževali, se naučili slovensko in se imeli za Slovence. Tako se je krepilo tudi zavedanje o slovenski narodnostni identiteti. V naslednjem poglavju (str. 176–194) sledi še pre- gled dogajanja v prvi fazi ustavnega časa, ko je nacio- nalno diferenciacijo že zaznamovala drugačna dina- mika. Avtorica svoje delo sklene s poglavjem, ki mu je dala pomenljivi naslov »Ali v letih 1848 do 1861 v Mariboru že ločimo Nemce in Slovence?«. Odgovor na to vprašanje kljub vsemu ni tako enostaven, saj je v obravnavanem obdobju iz virov težko razbrati nacio- nalne kategorije. Namesto tega lahko trdimo, da se je večina prebivalcev še počutila in obnašala »nacional- no indiferentno«. Narodna pripadnost jim še ni bila bistvena kategorija identitete. Večina Štajercev v tem času že vedno prisega na lokalno pripadnost (Mari- bor), tej sledi regionalna (Štajerska), obe pa združuje dinastična patriotična (cesarski hiši) in verska (ka- toliška) pripadnost. Po Hrochu, meni avtorica, bi v primeru Maribora v tem kontekstu lahko govorili zgolj o fazi A narodnega razvoja (t. i. Gelehrtenphase, v kateri redki posamezniki in izobraženci že imajo narodno zavest, a se pretežno zanimajo za fenomene kot so jezik, kultura, vera itd.), ne pa tudi o fazi B, za katero je značilna politična agitacija, o čemer na pri- meru mesta Maribor v bistvu še ne moremo govoriti. Obenem avtorica poudarja, da je bila slovenščina v primerjavi z nemščino v tem času zapostavljena, prav zato pa je toliko bolj pomembno to, kar je v svoji raz- iskavi dokazala: da so bile pomembne smernice za razvoj slovenskega naroda položene prav na področ- ju šolstva v času neobsolutizma, ko se je slovenščina utrdila kot učni predmet. Karin Almasy je na podlagi arhivskega gradiva (Štajerski deželni arhiv v Gradcu, Arhiv Slovenije, Pokrajinski arhiv Maribor, Nadškofijski arhiv Ma- ribor), spominske literature slovenskih in nemških protagonistov, na osnovi dnevnikov, opisov mest, ča- sopisnih člankov, historičnih virov ter literature se- stavila mozaik neprecenljive vrednosti, ki natančno in nazorno slika razmere v Mariboru sredi 19. sto- letja. Delo dopolnjuje natančen popis virov, na ka- terih temelji knjiga (str. 201–215), obsežen seznam 127 2016 ocene in Poročila, 111–128 literature (str. 216–229) ter povzetka v angleškem in slovenskem jeziku (str. 231–234). Monografija Karin Almasy je pomemben pri- spevek k poznavanju slovenske politične in kulturne zgodovine in jo toplo priporočam v branje. Seveda pa bi nas vse zelo razveselil tudi slovenski prevod dela, ki bi tako postalo dostopno še laični javnosti, ki jo tematika zanima, a žal ne govori nemško. Jezik monografije je namreč znanstven, a vseeno slikovit in tekoč ter zato primeren za prav vsakega bralca, ki bi rad izvedel več o slovenski kulturni zgodovini 19. stoletja. Tanja Žigon Trevor Shaw in Alenka Čuk: Slovenski kras in jame v preteklosti. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015, 464 strani. Knjiga z naslovom Slovenski kras in jame v prete- klosti je novo skupno delo Trevorja Shawa in Alenke Čuk, ki sta ga iz angleškega izvirnika Slovene Karst and Caves in the Past (2015) prevedli Marjana Ka- rer in Polonca Mesec, odlomek iz Martelove knjige v 16. poglavju pa je iz francoščine prevedla Suzana Koncut. Oba avtorja sta v Sloveniji že znana kot sa- mostojna raziskovalca preteklosti krasa, večkrat pa sta sodelovala tudi skupaj; tako sta leta 2002 izdala knjigo Royal an other Noble Visitors to Postojnska jama 1819–1945, leta 2012 pa delo Slovene Caves & Karst pictured 1545–1914. Apnenec se pod vplivom deževnice, površinskih in podzemnih voda raztaplja in tako obenem tvori slikovite kraške pojave marsikje na svetu. Ti pojavi so dobili ime po slovenski pokrajini Kras, kjer se je njihovo preučevanje in raziskovanje najprej začelo. Kraški pojavi, torej jame, vrtače, uvale, kraška polja, naravni mostovi in brezna so že v preteklosti prite- gnili kar nekaj popotnikov, trgovcev, obiskovalcev, umetnikov in znanstvenikov. In prav ljudje, ki so v preteklosti s svojimi opažanji, izkušnjami, doživetji in ilustracijami (kasneje fotografijami) na območju med Pivko in Cerkniškim jezerom in na območju planote Kras raziskovali jame in življenje okrog njih in v njih, so v ospredju pričujoče knjige. V delu tako najdemo gradivo prvih obiskovalcev vse od njihovih dnevni- ških zapisov o obiskih jam, gostišč na poti, vpisov v jamskih knjigah, zemljevidov, vtisov, pisem, zgodb, anekdot, opazk o pokrajini, pa vse do težav, s kateri- mi so se pri raziskovanju srečevali. Že kartografi v 16. in 17. stoletju so se na primer ubadali z vprašanjem, kako bi na zemljevidu omenjenega območja prikazali reke, ki delno tečejo pod površjem, saj pogosto niso niti vedeli, v katero smer tečejo. Knjiga kot nekakšen družbenozgodovinski oris prikazuje preteklo dogajanje in opisuje odnos in mi- šljenje ljudi o krasu, živih bitjih v jamah in kraških pojavih od 16. pa vse do dvajsetih let 20. stoletja. Tako v osmem poglavju prvega dela knjige najdemo podatek, da so človeško ribico prodajali celo na rib- jem trgu v Trstu in jo uporabljali za hrano, objavljeno pa je tudi navodilo iz Vodnika, ki so ga tiskali med letoma 1837 in 1881, kako ravnati z živo človeško ribico, če jo kdo kupi v gostišču v Postojni. Ta edina v jamah živeča dvoživka je pritegnila pozornost tudi Charlesa Darwina, ki jo je omenil v delu O nastanku vrst leta 1859. Zanimivo je tudi naslednje poglavje o kapnikih iz slovenskih jam, namenjenih prodaji, pre- učevanju in javnemu predstavljanju. Avtorja navajata, da so sredi 19. stoletja kapnike iz Postojnske jame zakonito prodajali po ceni, ki jo je določila uprava. Kapnike so nabirali v stranskih rovih jam, marsika- teri je končal tudi kot darilo pomembnemu gostu za spomin na obisk jame. Pošiljali so jih tudi na razstave, v muzeje in šole. Še danes jih najdemo v muzejih v Londonu, na Poljskem in v Avstriji. Del promocije je bilo tudi postavljanje stalagmitov v javne parke in na železniške postaje po vsej Evropi. S tem so želeli, da bi taka promocijska sporočila dosegla najširši krog ljudi. Gotovo nekaj, kar v današnjem času velja za nepredstavljivo in kaznivo. V knjigi so predstavljeni tudi tehnični podatki, na primer o razsvetljavi v jamah, prvih fotografijah, gradnji železnice v Postojnski jami. V 15. poglavju drugega dela, sicer posvečenega Cerkniškemu jezeru in Rakovemu Škocjanu, tako najdemo opis in načrte za postavitev t. i. Putickovih »štirn« iz leta 1889, ki še danes stojijo na požiralnikih Pod stenami na Pla- ninskem polju. Tretji del knjige je popolnoma posvečen Postojn- ski jami, ki je najdaljša turistična jama v Sloveniji in ima najdaljšo zgodovino. Kot navajata avtorja, je prvi ohranjeni dokaz o obiskovalcih jame iz leta 1323, prvi pa jo je opisal Janez Vajkard Valvasor, ki si jo je ogledal leta 1679. Obstaja tudi zapis Josepha Antona Nagla o obisku jame iz leta 1748. Ta je v vzhodnem rovu jame opazil staro kamnito steno, ki jo je bilo