IZHAJA vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34138 Trst, G. D'Annunzio 27/E, tel./fax 040/630824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst, 431. Poštni tekoči račun (C.C. post.) Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini
tednik
NOVI UST
Posamezna številka 1.200 lir
NAROČNINA
Letna 55.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 60.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. 50% Pubblicita inferiore al 50%
settimanale
ST. 1958
TRST, ČETRTEK 2. MARCA 1995
LET. XLIII.
Mera je polna
Sedanje legislature prav gotovo ne bo tako hitro konec, kot vedno glasneje zahtevata Berlusconi in njegov »pol svoboščin«. Ze zdaj pa je popolnoma jasno, da ta legislatura ne bo trajala pet let, kot predvideva zakon. To pomeni, da bo sedanji parlament Predčasno razpuščen, čemur bo sledil razpis političnih volitev.
Na to dogajanje naša slovenska narodnostna skupnost v Italiji gleda, kot je povsem narav-n°/ predvsem iz svojega zornega kota. Kot že nekajkrat v preteklosti se bo namreč spet zgodilo, da bo zakonska ureditev naših manjšinskih vprašanj odložena, •o sicer na nedoločen čas. Četudi bi predlog zakona za naše celovito varstvo, za našo zaščito bil vjožen v parlamentu pred njegovim razpustom, je jasno, da ne So dovolj časa za izčrpanje vsega parlamentarnega postopka. Naša manjšina bo spet ostala Praznih rok; krivice bodo ostale, Prav tako bo ostala škoda, težave se bodo kopičile.
V zadnji številki Novega lista Je naš sodelavec bralce in javnost °Pozoril na dogodek, od katerega ima naša narodna manjšina novo škodo. Pisal je namreč, da s° italijanske oblasti enostransko Preklicale oziroma »suspendira-le<< (kar je dejansko isto) veljavnost mednarodnega dogovora o Priznavanju vseučiliških diplom *n akademskih naslovov, doseže-'nli na univerzah v Sloveniji. Jav-JJpsti, zlasti naši zamejski, niso di pojasnjeni vzroki takšnega favnanja; res je tudi, da o tem dejansko molči tudi slovenska pogodbena stran, čemur se je treba 2ares čuditi.
Dogaja se torej, da italijanska država, kar zadeva našo narodno Manjšino, ne izpolnjuje glavnih dbvez, sprejetih pred 20 leti v Dsimu, in da v zadnjem času ce-0 izničuje tisto nekaj malega, ar je bilo uresničenega v duhu °simske mednarodne pogodbe.
Kot smo brali v sestavku na-Sega sodelavca, je za slovensko sifan sporazum o priznavanju Vseučiliških diplom ostal popolnoma veljaven, čeprav vemo, da Je recipročnost glavno in temeljno načelo v mednarodnem pra-DRAGO LEGIŠA HHt □
Južnotirolski poslanec Hubert Frasnelli na obisku v Trstu
Manjšine naj se vedno bolj opirajo na evropske organizme
Hubert Frasnelli, podpredsednik Južnotirolske ljudske stranke (Siidtiroler Volkspartei), ki je tudi načelnik svetovalske skupine te manjšinske stranke v pokrajinskem svetu v Bocnu, je bil prejšnji teden na krajšem obisku v Trstu. Uglednega gosta je sprejel tudi tržaški župan Illy. Razgovarjala sta se kaki dve uri in obravnavala najrazličnejša vprašanja. Poseben poudarek je Frasnelli, ki sta ga na tem obisku spremljala deželni tajnik Slovenske skupnosti Martin Brecelj in tržaški pokrajinski tajnik Peter Močnik, dal problemu manjšin. Kaj več o tem srečanju, o dejavnosti stranke Sutiroler Volkspartei in tudi o naši narodnostni skupnosti je povedal Frasnelli v intervjuju za naš list. Predstavnik iz Bočna je dejal, da je v sedanjem trenutku nujno, da se manjšine povežejo med seboj. Važno je tudi, da izkoristijo možnosti, ki jih ponuja združena Evropa, bistvenega pomena pa je podpora matičnih držav.
Kako ocenjujete srečanje s tržaškim županom Illyjem? Vas je pogovor z njim zadovoljil?
Najprej naj povem, da tudi to tržaško srečanje sodi v sklop pobud Sutiroler Volkspartei za večje sodelovanje med manjšinami v Italiji. Naša manjšina je s to dejavnostjo začela pred več kot letom dni. Zato je bilo torej to srečanje z Illyjem že načrtovano. Obisk, ki sem ga opravil skupaj s predstavnikoma Slovenske skupnosti pri županu, je po mojem pomemben, posebno še, ker je z Illyjevo izvolitvijo v mestu dejansko zavel nov veter. Mesto je postalo bolj odprto in je torej bolj pripravljeno na gospodarsko sodelovanje z državami srednje in vzhodne Evrope, torej s Slovenijo, Madžarsko, Slovaško itd. Poleg tega ekonomskega aspekta pa je bila Illyje-va izvolitev po mojem pomembna tudi za razmerje večina — manjšina v mestu. Županu sem za vse to izrekel osebno priznanje in sem ga prosil, naj nadaljuje po tej poti, ki je zame edina pravilna in je sploh v interesu te na-
še Evrope, v kateri živijo skupaj veliki in mali.
Če primerjate pravice, ki jih uživa vaša manjšina na Južnem Tirolskem, s pravicami, ki jih italijanska država priznava Slovencem, kako bi ocenili naš položaj?
Odgovor je preprost. Zaščita naše narodnostne skupnosti ima precej dobre temelje, vendar tudi to še ni dovolj. Zato Siidtiroler Volkspartei nadaljuje s svojim bojem in še dalje izvaja svojo strategijo, da bi v bodoče dosegla tisto, kar predvidevajo novi evropski standardi. Če so izboljšave mogoče pri nas, to še toliko bolj velja za slovensko manjšino v avtonomni deželi Furlaniji-Julijski krajini in v sami tržaški pokrajni. Mi nameravamo še dalje vztrajati pri naših zahtevah in dajati vedno nove predloge za izboljšanje stanja. Prepričan sem, da je to tudi tu pri vas mogoče, oziroma da je treba marsikaj spremeniti na boljše.
Kaj bi morala po Vašem storiti naša manjšina, da bi končno
dosegla pravice, za katere se že toliko let bori?
Za dosego tega cilja je treba upoštevati več ravni. Prva je vsedržavna. To pomeni, da bi se italijanska država morala končno zavedati obstoja slovenske manjšine in odobriti ustavni zakon za zaščito Slovencev v Italiji. SVP bo tudi v tej zakonodajni dobi, kot je že v prejšnjih — v tej še ni, ker osnutek za globalno zaščito slovenske manjšine še ni bil predložen — nudila vso svojo podporo prizadevanjem v tej smeri. Tudi v bodoče lahko računate na našo popolno podporo za vsako parlamentarno pobudo v korist vaše manjšine. Država mora končno uresničiti to, kar določa 6. člen republiške ustave.
Iz vsebine;
J. Paljk:
»Mar nimamo več ponosa?
(str. 3)
a.b.: Iz okcitanskega sveta
(str. 2) A. Kodelja:
Potegavščina ob Prešernu
(str. 4) J. Stefančič:
Živeti s stresom (str. 5)
________________________________________________ m
Posnetek s srečanja na tržaškem županstvu. Na sliki so (z leve) Brecelj, Močnik, Frasnelli in Illy	(foto	Kroma)
Druga raven je občinska. Če na primer govorimo o tržaški občini, se mi zdi, da so sedaj pravi psihološki in »klimatski« pogoji, predvsem v sedanji Illyjevi upravi, za začetek resnega in sistematičnega pogovora o tem vprašanju, kar naj privede do ustreznih rešitev. Ta dialog, dogovarjanje med večino in manjšino je nujno. Pripravljenost na resen začetek takšnega dialoga sem razbral tudi iz besed, ki jih je v pogovoru z mano izrekel tržaški župan Illy.
Stanje v italijanski državi je v tem trenutku nedvomno kritično. Kaj lahko po Vašem storijo pripadniki manjšin, da zavarujejo svoje življenjske interese?
Predvsem je treba skrbno nadzorovati razvoj dogodkov, paziti, da se ti »ne spodrsne« in se boriti z demokratičnimi metodami proti vsakršni
llllt 0
RADIO TRST A
■ ČETRTEK, 2. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Irska, lepa in tragična (Dorica Makuc); 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Vladimir Bartol: Ettore Mangialupi, protagonist Tržaških humoresk; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 12.45 Primorska poje '94; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika;
14.10 Kulturne diagonale: Dvignjena zavesa; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Dopisnice z najbližjega vzhoda.
■ PETEK, 3. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturne diagonale: Dvignjena zavesa; 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Vladimir Bartol: Ettore Mangialupi, protagonist Tržaških humoresk; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 12.45 Primorska poje '94; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika;
14.10 Otroški kotiček: S pravljico po svetu (Meri Ozbič); 14.30 Krajevne stvarnosti: Od Milj do Devina; 15.30 Mladi val; 16.45 Postni govori; 17.00 Poročila in kulturna kronika;
17.10 Mi in glasba; 18.00 Kulturni dogodki.
■ SOBOTA, 4. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturni dogodki; 10.00 Poročila;
10.10 Koncert v Kulturnem domu v Trstu; 11.30 Iz Dopisnic z najbližjega vzhoda; 12.00 Krajevne stvarnosti: Ta rozajanski glas (oddaja iz Rezije); 12.45 Primorska poje '94;
13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Krajevne stvarnosti: Nediški zvon; 15.00 Tu 362875. Z vami kramlja Sergej Verč; 17.00 Mi in glasba; 18.00 Lida Turk: 22. leto ob zori: »Poslednji izlet«.
■ NEDELJA, 5. marca, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik; 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 Mladinski oder. Ferenc Molnar: »Dečki Pavlove ulice«; 11.45 Vera in naš čas; 12.00 Koroški obzornik; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Lida Turk: 22. leto ob zori: »Poslednji izlet«; 14.40 Potpuri; 15.00 Krajevne stvarnosti; 17.30 Krajevne stvarnosti: Iz naših prireditev.
■ PONEDELJEK, 6. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Nocoj smo poslušali burjo. Vpogled v 90-letno delovanje Slovenskega planinskega društva v Trstu (Marinka Per-tot); 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Vladimir Bartol: Ettore Mangialupi, protagonist Tržaških humoresk; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 12.45 Primorska poje '94; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Kmetijski tednik; 14.00 Poročila in deželna kronika;
14.10 Na otroškem valu, vodi Martina Repinc; 15.30 Mladi val; 16.45 Postni govori;
17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Znanstvene raziskave: Rezija '94; 18.40 Za smeh in dobro voljo.
■ TOREK, 7. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika;
8.10 Cigani, večni popotniki (Katja Kjuder);
9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Vladimir Bartol: Ettore Mangialupi, protagonist Tržaških humoresk; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 12.45 Primorska poje '94; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah;
14.00 Poročila in deželna kronika; 16.00 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Georges Feydeau: »Odlikovanje«. Komedija.
■ SREDA, 8. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika;
8.10 Koroški obzornik; 9.10 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Vladimir Bartol: Ettore Mangialupi, protagonist Tržaških humoresk; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 12.45 Primorska poje '94; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Krajevne stvarnosti: Na goriškem valu; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Literarne podobe: Literarne kritiške skice in osnutki.
Mera je polna
•+IIII D
vu. Iz tega izhaja, da tistih nekaj sto študentov iz slovenske Istre na tržaški in drugih italijanskih univerzah lahko popolnoma mirno spi in si ne greni življenja, kot se to dogaja našim sedanjim in bivšim študentom na univerzi v Ljubljani.
Ravnanje z našo manjšino v Italiji ni samo nespodobno, temveč že presega meje potrpežljivosti. Skoraj pol stoletja moramo ugotavljati, da se ne spoštujejo: mirovna pogodba, londonski sporazum, osimska pogodba, jasna določila republiške ustave, razsodbe ustavnega ter kasacij-skega sodišča itd.
Pred kakimi 30 leti je zaradi podobne miselnosti in prakse na strani italijanske države izgubi-
la potrpljenje nemško govoreča manjšina in je njena matična država zadevo Južnega Tirola internacionalizirala, se pravi spravila pred Združene narode. Sele tedaj so se razmere za to manjšino začele obračati na boljše.
Vse torej kaže, da bomo tudi sami morali stopiti na takšno pot. Mera je namreč zares polna!
* * *
V Sloveniji je vzbudila veliko začudenje in ogorčenje izjava glavnega tajnika Združenih narodov Bou-trosa Galija, češ da je svetovna organizacija sposobna ponovno priklicati k življenju nekdanjo Jugoslavijo. V slovenskem zunanjem ministrstvu razmišljajo, kako bi Slovenija najprimerneje odgovorila na izvajanja glavnega predstavnika Organizacije Združenih narodov, katere polnopravna članica je tudi Republika Slovenija.
Iz okcitanskega sveta
Ko pišemo o narodnih in jezikovnih skupnostih v Italiji navadno omenjamo v glavnem stvarnosti na Južnem Tirolskem ali v Dolini Aosta. Manj se piše o drugih, manjših jezikovnih skupnosti prav tako severne Italije, kot so npr. Okcitan-ci. Ti sodijo v širši provansalski kulturni svet, ki sega v še večjem obsegu v južno Francijo. Če je ta jezikovno-kul turni svet doživel svojo zlato dobo zlasti v trubadurski poeziji srednjega veka, pa je danes manj znan. Najbolj ga je v našem času proslavil znani književnik Mistral.
V Italiji živijo Okcitanci v Piemontu, in sicer v glavnem v pokrajini Cuneo. Tu imajo svoja središča in izdajajo periodični časopis Ousitanio Vivo, ki izčrpno poroča o delovanju okcitansko-provansal-skih dolin. Njihova samostojna politična stranka Movimento autono-mista occitano sodeluje v medmanj-šinskih povezavah v Italiji, kjer smo vključeni tudi Slovenci iz Ssk.
V eni od zadnjih številk tega lista lahko beležimo več zanimivih prispevkov. Tako uvodničar razmišlja o današnjih obveznostih za obrambo lastne narodne identitete. Omenja med drugim tudi zaskrbljujoč upad okcitanskega jezika, nato demografski padec sam in še velik uspeh legističnega avtonomizma, ki je tu imel veliko uspeha. Poleg tega pa še velja beležiti splošen negativen politični ovir v državi, saj zaradi drugih velikih vprašanj pada problem narodno-jezikovnih manjšin v drugo vrsto. Kako priti iz te krize? Člankar ne daje kakih magičnih receptov, temveč predvsem opozarja na potrebo po krepitvi gospodarskega in kulturnega razvoja okcitanskih dolin. Prav tako pa je treba na vsak način preprečiti nadaljnjo avtoritarno evolucijo v državi.
Zanimiva je tudi raziskava, o kateri poroča okcitanski list Pais Gas-cons iz Francije, ki objavlja izid ankete o današnjem stanju okcitanskega jezika v pirenejsko — atlantskem območju. Med drugim iz tega izhaja, da en prebivalec na štiri zna govoriti okcitansko, da 40% ljudi razume ta jezik, da 14% ljudi dobro govori v tem jeziku, da ena oseba na tri recimo posluša radiotelevizijske okcitanske programe, itd.
Vse to kaže, kako podobni so problemi na ozemlju, kjer žive narodno-jezikovne manjšine. Prav zato pa je tudi koristno, da se medmanjšinsko poznavanje in sodelovanje vedno bolj širi in poglablja — tudi med nami■
a.b.
Manjšine naj se vedno bolj...
4ni i a
avtoritarni rešitvi italijanskih notranjepolitičnih problemov. Manjšine morajo med seboj sodelovati in se pri tem opirati na Evropo. Sam večkrat uporabljam izraz »evropeizacija« Južnega Tirola, kar pomeni približanje in opiranje na evropske organizme — kot so evropski parlament, konzulta dežel itd. Treba je izkoristiti vse nivoje, ki nam jih danes, hvala Bogu, daje na voljo Evropska zveza. Vse manjšine morajo torej po mojem mnenju stopiti na pot »evropeizacije«.
Vidite torej v Evropi »rešiteljico« jezikovno-etničnih skupnosti?
»Rešiteljica« je morda preveč, gotovo pa je, da nudi Evropa velike možnosti. To tudi zaradi dejstva, ker postajajo državne meje vse manj pomembne. Sedaj so možne nove poti za manjšine, ki jih brez Evropske zveze ne bi nikoli imele. Manjšine lahko sodelujejo med seboj, imajo stike z evropskimi organizmi, sodelujejo z drugimi skupnostmi v raznih državah. Takih možnosti od druge svetovne vojne dalje nismo nikoli imeli, seveda pa jih moramo znati smotrno izkoriščati.
Naslednje vprašanje zadeva stike med Italijo in Slovenijo. Kaj mislite o zapletih med obema državama?
Sam sem nepoboljšljiv optimist. Poznam sicer preteklost, vendar se ne oziram nanjo, pač pa gledam v prihodnost. Bližnja prihodnost pa kaže, da je Italija, s sedanjim ministrskim predsednikom Dinijem in zunanjo ministrico Susanno Agnelli, bližja Evropi. Ta vlada je, če lahko tako rečemo, bolj »evropska«. Upam torej, da bo italijanska država hotela sedaj rešiti spore s Slovenijo, posebno še, ker ne vemo, kaj bo prišlo potem.
Zdi se mi, da je Slovenija razumela trenutno pripravljenost Italije in njenega ministrskega predsednika in je tudi sama pokazala potrebno fleksibilnost, da bi obe vladi končno le našli skupno govorico.
Od kdaj sodelujete s Slovensko skupnostjo in kateri bodo vaši prihodnji skupni koraki?
Najprej moram reči, da bi sodelovanje med obema nacionalnima strankama lahko bilo v preteklosti bolj intenzivno. Tudi Siidtiroler Volkspar-tei v preteklosti ni dala od sebe največ v tem pogledu. Sedaj pa mislim, da smo stopili na pravo pot. Naš prvi veliki cilj je izoblikovanje skupne strategije, da bi se lahko Ssk in SVP skupno predstavili na prihodnjih političnih volitvah. To bo prva, velika priložnost za konkretno sodelovanje med manjšinama.
Zadnje vprašanje zadeva internacionalizacijo manjšinskih problemov. Je to po Vašem koristno ali pa je treba manjšinska vprašanja najprej rešiti doma, kot menijo nekateri?
Seveda je prav, da svoje probleme najprej rešuješ doma. Vendar pa je veliko takih situacij, ko je potrebna in zaželjena tudi zunanja opora, ki gre preko možnosti »lastne hiše«.
Kar zadeva vprašanja zaščite manjšin, naj omenim načela, ki jih proglaša OCSE (Organizacija za kooperacijo in sodelovanje v Evropi). Že več let tu velja prepričanje, da vprašanje zaščite manjšin ni več notranji problem vsake države, ampak zadeva celotno mednarodno skupnost. Vrata za pomoč, za katero lahko zaprosijo manjšine, so torej odprta. Zelo važna, in povsem v skladu z mednarodnimi načeli, pa je tudi podpora, ki jo lahko svojim manjšinam nudijo matične države.
Jurij Paljk
»Mar nimamo več ponosa?«
Z velikim veseljem sem v Novem listu prebral poseg slovenskega konzula prof. Tomaža Pavšiča na okrogli rruzi v Trstu, malce manj sem bil vesel poročevanja kronista, ki je povedal, kako so italijanski udeleženci prireditve izvižgavali konzulove besede ln tulili med njegovim posegom.
Končno eden, ki pove stvari tako, kot jih je sedaj treba povedati, sem si rekel. Sit sem namreč praznega govorjenja o tem, kako je »treba vse de-rnokratično in v demokratičnem duhu urediti«, zares sit sem praznega govorjenja in prav zato sem bil vesel tudi v ponedeljek (20. februarja) zve-cer, ko sem po ljubljanski televiziji gledal poročilo iz Pesara, kjer so se srečali italijanski in slovenski strokov-ujaki in govorili o slovensko-italijan-skih odnosih. Vesel sem bil takrat, ko je časnikar Pengov spraševal primorskega poslanca Boruta Pahorja iz Šempetra pri Gorici in je ta dejal približno takole, citiram po spominu: »Končno bi tudi Italija morala že vedeti, da Slovenija ji ne bo dajala nekih koncesij. Zakaj bi jih tudi? Kje je Opisano, da mora Slovenija Italiji dali neke ugodnosti?«
Prepričan sem namreč, da je med slovensko-italijanskimi odnosi že prišlo tako daleč, da Slovenija ne sme Vec mencati, kot država se mora obnašati tako, da ščiti svoje interese in ■nterese svojih državljanov, ne sme se Pustiti izsiljevati močnejši sosedi samo zato, da se bo bolj približala Ev-ropi. To sedaj hvalabogu že počne.
Kaj pa sploh pomeni ta Evropa ali Vsaj taka Evropa, kot si jo zamišljajo nekateri italijanski politiki in politikanti? Vse kaže, da smo to, da so v njej nekateri narodi privilegirani in drugi manj. Take Evrope Slovenija ne Potrebuje in se je mora bati. Samo enakopravnost med narodi je lahko Podlaga za dobro sožitje, ki ga pa nekateri politiki v Italiji nočejo s Slovenijo- tržaški desničarji pa še posebno ne.
Ze večkrat sem napisal, da ne vi-‘m nobenega razloga za neko večjo integracijo Slovenije v Evropsko uni-1°' morda samo neke gospodarske razloge, pa še ti, da so majhni, mi Pravi ekonomist, prijatelj, ki se spo-2na na te reči.
Iz preprostega razloga ne, ker pre-°bro vem, da se noben Italijan ob nmji ne nauči slovenščine, Avstrijec m Nemec pa še posebno ne, tudi ktrvatu slovenščina ni nikdar dišala.
Ne trdim, da bi se morala Slovenija zapirati sama vase, ampak samo kahtevam, da bi nekaj več dali Slo-Veuci na svoj ponos in sami nase. Slo-Venija je razmeroma čista dežela, v 5nmerjavi z Italijo je pravi gozdni raj. p e Pogledam, kako svinjsko delajo v Urlaniji z zemljo, ko vsepovsod gra-. i)° hale in tovarne in ceste in cement
asfalt uničujeta vse zeleno, mi je lasno, da se Slovenci na tem podro-
čju nimamo kaj naučiti od Italijanov, ki so ostali brez gozdov in z velikimi gnojnicami na mestu čistih rek.
Vem, da je ekonomska podlaga temelj današnjega razvoja, a za Slovenijo ne vidim bodočnosti v gradnji tovarn in avtocest, pa čeprav so te potrebne. Vem pa, da so ceste bolj potrebne Italijanom kot Slovencem, tako se bodo namreč hitreje peljali na Madžarsko, kot se sicer. Na Vipavskem je raje ne bi videl, dobra cesta bi bila dovolj, a jo bom, ker so se pač tako dogovorili.
Vesel sem, da ne morejo na Slovenskem kupovati Italijani in drugi tujci zemlje in hiš, tudi zato, ker imam rad mir in ne bi rad imel na vasi na Vipavskem za soseda kakega južnjaka, ki bi si sosedovo posestvo kupil s sumljivim denarjem. Pa vendar se to že dogaja na Slovenskem!
Na odrskih deskah Kulturnega doma v Trstu bo v petek, 3. marca, gostoval Sarajevski ratni teatar, ki bo predstavil igro Zaklonišče (Sklonište). Gre za pretresljivo predstavo-pričevanje o obleganem mestu ter krvavi vojni na tleh nekdanje Jugoslavije. Avtorja besedila sta Safet Plakalo in Dubravko Bibanovič.
Sarajevsko vojno gledališče je nastalo maja 1992, torej kmalu po napadu na mesto. Skupina pogumnih gledaliških delavcev je sklenila, da se bo vojni uprla z umetnostjo, in tako je prišlo do ustanovitve nove skupine, ki je imela prvo srečanje prav v zaklonišču sarajevskega Teatra mladih. V takšnih razmerah se je rodila igra Sklonište. Delo pripoveduje
Z grozo sem spoznal, da se razprodajajo podjetja, kupujejo jih Italijani, ki potem s slovensko delovno silo bogatijo. Do tod vse lepo in prav, če ne bi bilo najhujšega: v teh tovarnah morajo slovenski delavci govoriti v italijanščini, vsi vodje so italijanski priganjači, ki venomer tulijo na delavce, naj delajo hitreje. Da ne bi kdo mislil, da sedaj lažem, naj gre v Novo Gorico na Meblo (sedaj že skoraj bivši Meblo!), kjer bo lahko sam videl, kako se italijanski pobalini derejo v italijanščini nad slovenskimi delavci, če pa mu je bližji Kranj, naj gre pogledat v bivšo tekstilno tovarno, kako na stenah visijo italijanski napisi in se morajo še Gorenjci učiti italijanščine. Mislim, da je to sramota za slovensko državo, zares sramota, katere krivce gre iskati v bivših tovariših, ki so zavozili ta podjetja in jih potem
o dramaturgu in režiserju, ki se skrivata v zaklonišču, z njima pa se za preživetje iz dneva v dan borita že dve starejši osebi. Jedro igre je spor med režiserjem, ki hoče kljub vsemu nadaljevati z gledališkim delom, in dramaturgom, ki ne more ustvarjati, ko pa se zunaj dogajajo takšne grozote.
Igralci sarajevskega gledališča so nastopili že ničkolikokrat predvsem v svojem mestu — tudi v bolnicah, zakloniščih, vojašnicah, in pri tem večkrat tvegali življenje. Nekaj predstav so imeli tudi v Italiji. Vsedržavni italijanski časopisi so o njihovi igri poročali s posebnim poudarkom in naklonjenostjo. V Trst bo skupina Sarajevskega ratnega teatra prišla v petek popoldne iz Verone.
tujcem prodali za majhne, smešne denarje in sedaj prodajajo še slovenske delovne roke. A ni sramotno za te slovenske ljudi, da morajo na svoji zemlji govoriti v italijanščini?
A se morajo res tako prodajati naši ljudje? Mar nimamo več ponosa?
Sam nisem hodil v italijanske šole, mojega očeta pa je italijanski ka-pucinar učil moliti očenaš v italijanščini tako, da ga je držal za lase in butal v tablo, moji stari starši namreč niso poznali italijanskega jezika, so pa zato govorili nemško, stari oče še rusko in madžarsko. Pa me oče ni nikdar učil sovraštva do Italijanov. Ponosa pa, tega pa, tega! Da sem Slovenec, da govorim slovensko in se tega zavedam, da sem ponosen na svoje korenine in se ne sramujem svoje majhne kmetije in svoje majhne Slovenije! In kje je ta ponos pri vodilnih možeh vseh strank v Ljubljani, ki vejo za take stvari in vedno molčijo?
Sramota je to! Sramota za Slovenijo in Slovence, ki so bili že od vedno v Evropi, ki imajo svoje prve pisane besede napisane že pred italijanskimi sosedi, ki imajo stoletja svojo kulturo.
Mar se splača vso dediščino in ponos prodati tujcu na svoji zemlji samo za par boljših (zares boljših?) klobas?
* * *
Srečanje med predstavniki Ssk in porabskimi Slovenci
Ob robu kulturnega večera o Slovencih v Porabju, ki je bil v ponedeljek v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu, je prišlo na Repentabru na željo Slovenske skupnosti do daljšega in prisrčnega srečanja med delegacijo deželnega vodstva Ssk, v kateri so bili deželni podtajnik Ivo Jevnikar, deželni podpredsednik Branko Čemic, tržaški pokrajinski predsednik odv. Jože Skerk in odgovorni za medmanj-šinske stike v deželnem tajništvu prof. Andrej Bratuž, in zastopniki Zveze Slovencev na Madžarskem pod vodstvom predsednika Jožeta Himoka.
Prvo uradno srečanje med organizacijama je bilo posvečeno predvsem obširni izmenjavi informacij o položaju Slovencev v Italiji in na Madžarskem ter o vlogi Ssk in pa Zveze Slovencev na Madžarskem, ki od leta 1990 opravlja nenadomestljivo vlogo za preporod slovenske narodnostne skupnosti v Porabju.
Udeleženci so se posebej ustavili pri vprašanjih šolstva, tiska, televizije, finančnih podpor državnih oblasti za manjšinsko kulturo in zanimive ureditve v zvezi z manjšinskimi samoupravami na Madžarskem. O 14-dnevniku Porabje je posebej spregovorila njegova glavna urednica Marijana Sukič.
Predstavniki Slovenske skupnosti so izrekli gostom priznanje za dragoceno delo in voščilo, da bi z njim uspešno nadaljevali. Z veseljem so sprejeli vabilo, da obiščejo Porabje in Zvezo Slovencev na Madžarskem.
Sarajevski ratni teatar v Kulturnem
Sarajevski igralci v igri Zaklonišče
Potegavščina
Za vse je bila »kriva« knjižica za Kocbekov jubilej
20-letnica afere,
ki je pretresla Slovenijo
Boris Pahor in Alojz Rebula na večeru v Peterlinovi dvorani v Trstu (foto Kroma)
V Peterlinovi dvorani v Trstu je bil prejšnji teden na pobudo Društva slovenskih izobražencev in knjižnice Dušana Černeta večer, posvečen 20. obletnici t.i. »Kocbekove afere«, ki jo je sprožila izdaja knjižice »Edvard Kocbek, pričevalec našega časa«. Napisala sta jo tržaška pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula za počastitev 70-letnice Edvarda Kocbeka, ki je bil izključen iz povojnega slovenskega družbenega prostora kljub svoji duhovni in moralni veličini. V knjigi je bil objavljen tudi intervju s Kocbekom, kjer je bil govor tudi o povojnih pobojih vrnjenih domo-
brancev, kar je v matičnem in zamejskem prostoru povzročilo pravi potres.
Protagonista večera v Peterlinovi dvorani v Trstu sta bila prav avtorja knjige Pahor in Rebula. Povedala sta, kako je do knjige prišlo, predvsem pa sta govorila o Kocbekovi osebnosti, obravnavan pa je bil tudi problem medvojnega odpora proti okupatorju. Vsekakor je Kocbekovo vprašanje, sta še dejala, pomembno v zvezi s pomiritvijo duhov v Sloveniji, kar pa ne bo mogoče, dokler ne bosta obe strani priznali svoje krivde.
Na Goriškem se začne predpustni čas na nedeljo po sv. Valentinu. Ob Ave Mariji v Štmavru gospodinje pospravijo štruklje in so na vrsti krofi.
V letošnjem predpustnem času sem imel sejo v Ljubljani. Se prej sem se oglasil pri našem akademskem slikarju Vladimirju Lakoviču, ki mi je izročil risbo »Prešernov portret« za Nižjo srednjo šolo v Doberdobu. Seja se je vlekla in nas je na koncu nekdo iznenadil z bežigrajskimi krofi in vipavskim savinjonom. Mimogrede sem privlekel na plan tisti Prešernov portret in je ob tem vsa druščina prasnila v smeh. Najprej se mi je zdelo dobro, da vsaj včasih koga zabavam, pozneje pa mi je postalo nerodno. Tedaj je nekdo povedal: »Saj vsi vemo, da je Kodelja edini Slovenec, ki je letos prebral vse govore ob Prešernovih proslavah. Vsaj nekaj koristnega je ta naredil v zamejstvu...« Šalo so kmalu obrnili na drugi tir in veseli smo se razšli.
Po poti domov se mi je le posvetilo in sem spoznal, da me je nekdo krepko potegnil za nos. V času, ko so bile Prešernove proslave, sem imel vročino. Naša zdravnica mi je odredila, da moram biti doma deset dni in da naj ne imam stike z ostalimi, drugače da ne bo prišla več, ko jo bom rabil! Seveda sem se držal navodil in bil doma. Prihajalo pa je tedaj izredno veliko pošte. Redno so prihajali izrezki ali fotokopije govorov, ki so bili na proslavah ob slovenskem kulturnem dnevu. Celo to se mi je dogodilo, da sem dva dni pred neko proslavo prebral, kaj bodo tam govorili. Vse skupaj je bilo zame zagonetno in ko sem si le vzel čas, sem naštel samo 41 najrazličnejših govorov. To je bila prava zbirka misli, fraz, podtikanj, prerokovanj^ politiziranj in kdo ve še česa vsega. Še vedno velja: »Kranjec moj mu osle kaže, pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje brez dnarja...« (Čeprav so nekateri govorniki dobili tudi dnarce, če ne prej, ko so jim govore objavili).
Med vsemi govori pa mi je ostal v nepozabnem spominu tisti, ki je bil v kraju, ki ni ne vas in ne mesto, kjer ne govorijo niti po kraško in še manj po tržaško. Imajo pa fante, vsaj tako se dičijo, ki so že davno zapeli adijo ledih stan, so pa za njih fantje in še bi lahko našteval. Tudi sam se včasih pretihotapim na kakšno njihovo prireditev in jih občudujem, kako so složni in iznajdljivi... Na tisti Prešernovi proslavi je govornik med drugim povedal tudi to: »Premalo se zavedamo, da materinščina namreč ni neka slučajna človekova pritiklina, ki jo lahko poljubno zamenjamo kot srajco, temveč je kot barva naših las ali naše kože, skratka, sestavni del naše osebe!« — To, da to, je preprosta kmečka modrost. Napisana s preciznim medicinskim izražanjem, brez nepotrebnih fraz, tako kot je bolniku napisan prepotreben recept! — Ta misel je spadala v Cankarjev dom, naj mi to nih-
i č,
* ■v'
i
Vladimir Lakovič — Dr. France Prešeren, 1995, olje
če ne zameri! Bila pa je povedana ob naši morski obali. Hvala Bogu, da jo je nekdo povedal!
Na naših višjih šolah v Gorici smo se o njej razgovorili, res razgovorili. Nekateri dijaki so jo celo napisali v svoje dnevnike... Naj bi jo naš mladi rod ne pozabil! Vam, gospod doktor Rafko, pa hvala zanjo; kot tudi Fantom izpod Grmade za proslavo, da je to misel doktor lahko povedal!
Ambrož Kodelja * * *
Niz jazz koncertov v Gorici
Ljubitelji jazza iz Furlanije Julijske krajine, Slovenije in Avstrije so v ponedeljek, 13. februarja, napolnili veliko dvorano Kulturnega doma v Gorici. Nastopal je talentirani klarinetist Don Byron.
Ameriški glasbenik je namreč ot-voril letošnja »Srečanja z jazz glasbo«, ki jih že vrsto let prireja goriška občinska uprava s strokovnim sodelovanjem društva Kappa Vu iz Vidma. Letošnji koncerti prvič potekajo v slovenskem Kulturnem domu v Gorici. Drugo glasbeno srečanje iz niza je bilo 21. februarja. Nastopila je skupina Rava-Galliano duo.
Na sporedu bosta še koncerta v okviru »Srečanja z jazz glasbo«:
Torek, 28. februarja 1995 Nastopa skupina: Carla Bley, Steve Szvallozv, Andy Sheppard trios (ZDA)
(Carla Bley — piano, S. Sivalloiv — bas, A. Sheppard — sax). Četrtek, 16. marca 1995 Nastopa skupina: Scott Hender-son & Gary Willis »Tribal tech« (ZDA)
(S. Henderson — kitara, S. Kin-sey — klavir, G. Willis — bas, K. Co-vington — bobni).
Zgoraj navedena koncerta bosta v osrednji dvorani Kulturnega doma v Gorici (Italija) s pričetkom ob 21. uri.
Za vse podrobnejše informacije se lahko obrnete na urad Kulturnega doma v Gorici (ul. Brass 20 — tel 0481/33288).
Na kolesarski	dirki
bodo sodelovali	športni
Na sedežu kolesarskega kluba Adria v Lonjerju so prejšnji teden predstavili 19. mednarodno kolesarsko dirko za Trofejo Zveze slovenskih športnih društev v Italiji. Srečanje je potekalo v Lonjerju v Tržaškem predmestju, od koder bodo v nedeljo, 5. marca, krenili tekmovalci iz 9 držav. Do sedaj se je prijavilo 160 kolesarjev. Iz Italije bo sodelovalo 10 kolesarskih klubov, Iz Slovenije 5, iz Hrvaške 3, iz Avstrije in Rusije po eden, iz Slovaške 2, Češko in Ukrajino bodo zastopali kolesarji državne reprezentance, tržaške dirke pa se bo udeležila še selekcija iz Danske. Med pomembnejšimi športniki naj omenimo svetovnega amaterskega prvaka Danca Pedersena.
Proga bo letos nekoliko težavnejša kot prejšnja leta. Ni se sicer bistveno podaljšala — tekmovalci bodo morali prevoziti 151 km — vendar pa je v zadnjem delu napornejša, predvsem zaradi več kilometrov dolge vožnje navkreber. Dirko za 19. Trofejo ZSŠDI sta prejšnji teden predstavila organizacijski direktor tekmovanja Radivoj Pečar in predsednik kluba Adria Miran Batič. Udeleženci bodo štartali v Lonjerju ob 12.40 in se pripeljali do Barkovelj, kjer bo ob 13. uri uradni start. Peljali bodo skozi Tržič, Ronke in naprej do Gorice pa spet nazaj, najprej v devinsko-nabrežinsko občino, nato na Opčine, po strmi cesti za Bazovico bodo prevozili 2 km, nato se bodo »odpočili« med 7 km dolgem spustu. V dolinski občini bodo morali spet napeti vse sile in moči na 6 km dolgi strmi cesti, nato se bodo odpeljali v Bazovico, spet do Opčin, cilj pa je na cesti za Bazovico nad Lonjerjem. Organizatorji predvidevajo, da se bo dirka zaključila okrog 16.30. Pri organizaciji tekmovanja sodeluje tudi Društvo športnih novinarjev Slovenije - Sekcija Trst.
Priredilo ga je društvo Jadro iz Ronk
Prijeten kulturni praznik za Slovence v Laškem
Društvo Jadro iz Ronk, ki povezuje Slovence iz Laškega, je prejšnji teden v občinski sejni dvorani priredilo Prešernovo proslavo, ki je kljub mrzlici sanremskega festivala privabila lepo število rojakov s Tržiškega. Zdravljico in sklepni venec pesmi je ubrano za-Pel Tržaški oktet, ki je ustvaril pri-)etno, domače vzdušje.
Proslava je bila posvečena Primorski in primorskim ženam. Gostja večera je bila goriška časnikarka in televizijska režiserka Dorica Makuc, ki je prisotnemu občinstvu predstavila svoje delo 2 naslovom Aleksandrinke. Knjiga je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi, avtorica pa v njej obravna-Va pozabljeno in prezrto poglav-je iz primorske polpretekle zgodovine. Dorica Makuc je na osnovi spominov in pričevanj zbrala nekaj pretresljivih življenjskih zgodb deklet in žena, ki so konec prejšnjega in v začetku tega stoletja šle za več let služit v Egipt, kjer so bile v glavnem varuhinje otrok bogatih meščanskih družin. Doma so pustile svojce, tudi svoje otroke in može. Največ se jih je 2aposlilo v Aleksandriji — odtod btdi njihov naziv.
Dorica Makuc je s prisrčnimi besedami povedala, kako je knji-
ga nastajala, ter izpričala grenko življenjsko zgodbo več tisoč Primork, ki so s svojo veliko žrtvijo omogočile družinam preživetje. Avtorico Aleksandrink in njeno delo je občinstvu predstavil član društva Jadro Davorin Devetak. Povedal je, da ima Dorica Makuc za sabo izvirno in bogato filmografijo dokumentarcev in reportaž, ki jih je pripravila za RTV Slovenija. Lotila se je različnih tem — manjšinske skupnosti po Evropi, slovensko izseljenstvo, družbeni izobčenci itd.
Pripoved avtorice je dopolnil Marko Tavčar, ki je predstavil tudi ostale knjige Goriške Mohorjeve družbe, med temi zbirko spominov tigrovca Zorka Jelinčiča ter ponatis zgodnjih del letošnjega Prešernovega nagrajenca Alojza Rebule Vinograd rimske cesarice.
Predsednik društva Jadro Karlo Mučič pa je omenil tudi drugega Prešernovega nagrajenca iz zamejstva Sergeja Verča, ki živi v Tržiču. Ob koncu sta občinstvo pozdravila še predstavnika Slovenije, in sicer predsednik Slovenskih krščanskih demokratov in prvi ministrski predsednik samostojne države Lojze Peterle ter konzul Republike Slovenije v Trstu Tomaž Pavšič.
Predstavitev	Krajevne
Slovencev v Italiji za Goriško
V mali dvorani Kulturnega doma v Gorici so prejšnji teden predstavili 2. knjigo krajevnega leksikona Slovencev v Italiji za goriško pokrajino. 1. knjiga, ki je izšla leta 1990, je namreč obravnavala tržaško pokrajino. Izid krajevnega leksikona Slovencev v Italiji za Goriško so omogočile Narodna in študijska knjižnica (NŠK), Slovenski raziskovalni inštitut (SLO-RI) in založba »Devin-Mihelač«. Na predstavitvenem večeru so spregovorili ravnatelj SLORI-ja prof. Emidij Susič, prof. Nevica Budal, urednik in avtor 2. knjige prof. Aldo Rupel in predstavnik založbe Jaro Mihelač.
Prof. Emidij Susič je uvodoma dejal, da je pobuda za izdajanje Krajevnega leksikona Slovencev v Italiji (KLSI) znak življenjskosti slovenske narodnostne skupnosti. Knjiga je mejnik in pomembna razglednica v albumu slovenske zgodovine.
Jaro Mihelač je v imenu založbe izrazil veselje nad izidom, pa tudi nad nastankom založbe »Devin«, ki, kot je rekel, nadaljuje tradicijo Založništva tržaškega tiska (ZTT). Za Slovence v Italiji je KLSI bistveno važnejši kot Enciklopedija Slovenije za matične Slovence. Mihelač se je tudi zahvalil tiskarni in Ministrstvu za
družinska psihološka knjižnica	(3)
Kako ziVCti S stresom (dr. Peter Tyrer)
Tihi stres je opravil svoje. Težave s° zdaj precej hujše, kot bi bile, če bi stres pokazali navzven.
Najpogostejša sestavina škodljivega stresa je pretirana zaskrbljenost. 2ratkotrajna zaskrbljenost je včasih k°zistna, čeprav se nam zdi neprijet-*a- Študent, ki se uči za izpit, bo de-N bolj marljivo, če ga skrbi neuspeh. Novinar, ki ga tarejo skrbi, ker mora 20 naslednjo izdajo svojega časopisa Pravočasno oddati zgodbo, bo najbrž tal hitreje. v Če pa huda tesnobnost traja dlje Casa, se spremenimo v nebogljeno sen-c° sebe samih. Popadljivi smo pri '°Seh, razen pri sebi, odkrivamo napake in se spuščamo v malenkostne Prepire. In čeprav smo sami nase jez-ni zaradi svojega vedenja, si ne mo-rerno kaj, da se ne bi še naprej tako *Jedli. Smilimo se sami sebi, najraj-Se bi zajokali, prihodnost se nam zdi rezupna in povsem brezvoljni posta-n,e’n°- Zaradi tega se slabše obvla-u jem o kot prej in namesto da bi se sPreniembi prilagodili, vse skupaj po-s‘abšamo. Torej kako si lahko pomagamo?
Če bi radi vedeli, ali je stres vašega življenja zdrav ali škodljiv, vam ne kaže drugega, kot da za merilo vzamete same sebe. Ključ je vaša osebnost. Nekatere ljudi muči stres, čeprav v njihovem življenju vse teče gladko.
Imajo zanimive službe, so srečno poročeni, imajo čudovite otroke in so telesno zdravi. Na njihovem zasebnem nebu ni videti oblačka — in vendarle kažejo simptome stresa. Zakaj? Zato, ker v svojem življenju ne vidijo smisla.
Kadar se znajdemo pred problemom, lahko storimo dvoje: lahko ga rešimo in premagamo ali pa se mu izognemo; ali si, kar je še boljše, v življenju poiščemo zavetje, ki nam tako zelo ustreza, da na resne probleme sploh ne naletimo. Pot, ki jo bomo ubrali, je v veliki meri odvisna od naše osebnosti. Kadar ste pred kako odločitvijo, je najboljše, če se odločite tako, da boste v čimvečjem skladu z okoljem. Damin je spočetka v svoji teoriji uporabljal frazo »preživetje najbolj prilagojenih« in je »najbolj prilagojene« šele kasneje zamenjal z »najsposobnejšimi«. Ce se zmorete uspešno
prilagajati, imate v rokah najboljše zdravilo za vaš stres. Seveda ne gre za zdravilo v pravem pomenu besede, saj z njim odstranite vzrok, ne pa zdravite bolezni. Je že tako v življenju: najboljši način je tisti, ki zahteva največ truda. Precej lažje se je slepiti, da s stresom povezana bolezen ni osebni, temveč medicinski problem, saj se tako znebite odgovornosti. Za probleme, ki jih povzroča stres, ni lahkih rešitev, saj ima vsak osebni stres svoje posebne značilnosti, zato je tudi idealno zdravljenje individualno, skrbno prikrojeno za vsak problem posebej. Za premagovanje stresa je pogosto potrebna precejšnja iznajdljivost in je treba ubrati povsem novo pot. Stresa velikokrat ne premagamo popolnoma, ker se z njim spopadamo na star način. Naše misli večinoma romajo po utečnih kolesnicah kot kolesa tramvaja in to nam prihrani precejšnjo mero nepotrebnega stresa. Do škodljivega stresa pride, kadar nam te kolesnice ne ustrezajo več in se moramo utiriti v nove. To pomeni misli ti-misliti pa pomeni trdo delati.
Ugotavljanje stresa je šele začetek problema, ne njegov konec, in čeprav je pot do rešitve še tako zavita, je vredna potovanja.
Jelena Stefančič
(Konec)
kulturo Republike Slovenije za finančno podporo.
Prof. Nevica Budal je dejala, da je izdajala KLSI programirano nadaljevanje in dopolnjevanje Krajevnega leksikona Slovenije, ki ga je izdal dr. Roman Savnik, s podatki o zamejstvu. Že sam dr. Savnik je začel s tem, v Italiji pa sta si to breme prevzela NŠK in SLORI. Za knjigo o goriški pokrajini je poskrbel Aldo Rupel z 41 sodelavci, ki so imeli precej težav, predvsem zaradi razpršenosti Slovencev v goriški pokrajini. Delo, je še dejala prof. Budalova, obravnava Goriško z vidika njene upravne ureditve. Upoštevani so bili vsi kraji. Najbolj natančno je obravnavana občina Gorica, manj podrobno pa občine, kjer je številčna prisotnost Slovencev šibkejša. V knjigi pa je tudi 13 zemljevidov. Posebno pozornost so avtorji posvetili šolstvu, društvom, vplivnim verskim ustanovam in NOB. Važnejše osebnosti niso obravnavane podrobno, saj o njih izčrpno piše že Primorski slovenski biografski leksikon (PSBL), katerega zadnji snopič je lani izšel pri Goriški Mohorjevi družbi. V goriškem leksikonu je še 120 tabel in grafikonov ter izbor 245 dokumentarnih fotografij in reprodukcij.
Prof. Aldo Rupel je orisal okoliščine, v katerih je do knjige prišlo, zaustavil se je pri problemih, na katere je naletel pri obravnavanju goriške pokrajine, saj je po njegovem mnenju prepad med mestom in okolico na Goriškem neprimerljiv s tržaško situacijo. Nadalje, je dejal prof. Rupel, na Goriškem timsko delo ni bilo možno zaradi tega, ker ni bilo na razpolago struktur, ki so v Trstu pa tudi zato, ker na Goriškem ni ljudi, ki so za tako delo usposobljeni. Nazadnje je prof. Rupel povedal nekaj stavkov o današnjem stanju slovenske etnične meje na Goriškem.
V Društvu slovenskih izobražencev v Trstu bo v ponedeljek, 6. marca, literarni večer s predstavitvijo pesniške zbirke Anice Perpar »Limonovec«.
O delu bo spregovoril kritik Denis Poniž. Začetek ob 20.30.
Občinske volitve v Zgoniku, na Repentabru, v Dolini, Doberdobu, So-vodnjah in Števerjanu bodo po vsej verjetnosti 23. aprila. V vseh teh občinah so že v teku priprave na pomembno volilno preizkušnjo.
Slovenska manjšina v prehodnem obdobju
Pokrajinski svet Slovenske skupnosti je prejšnji teden imel prvo letošnjo sejo na novem strankinem sedežu v ulici G. Gallina v Trstu. Razpravljal je o številnih vprašanjih, ki od blizu zadevajo manjšino tako na območjih posameznih občin kot na pokrajinski in deželni ravni. Po uvodnih besedah predsednika dr. Skerka je pokrajinski tajnik dr. Močnik poročal o sedanjem političnem stanju s posebnim ozirom na bližajoče se upravne volitve. V razpravo, ki je sledila, so posegli številni člani sveta, ki so podrobneje osvetlili posamezne probleme in nakazali zadevne rešitve. Do izraza je prišla tudi ugotovitev, da je slovenski živelj kot tak v zadnjem obdobju izpostavljen različnim pritiskom in izzivom. To med drugim dokazuje, da manjšina preživlja kritično prehodno obdobje, v katerem se bodo morali nezdravi pojavi nujno izpeti, vse konstruktivne sile pa povezati.
Ena osrednjih točk razprave so bila vprašanja, povezana z bližnjimi upravnimi volitvami v treh okoliških občinah (Zgonik, Repentabor in Dolina), kjer so slovenski občani še v večini. Potrjena so bila stališča strankinega vodstva, da je pri tem potrebna predhodna koordinacija med slovenskimi političnimi skupinami glede sestave programov in list ter izbire županskih kandidatov. To je še toliko bolj potrebno, ker utegnejo biti istočasno z občinskimi tudi pokrajinske volitve. Slednje bodo razpisane, kakor hitro se bo ustavno sodišče izreklo o novi porazdelitvi pokrajinskih volilnih okrožij.
Člani sveta so bili nadalje seznanjeni z zelo intenzivnim prizadevanjem stranke, da bi po eni strani vprašanje slovenske manjšine v Italiji prodrlo v širšo javnost tako v državi kot v mednarodne kroge, po drugi pa, da bi ustvarili pogoje za enotno nastopanje manjšine same. V ta dolgoročni okvir spada predlog o ustanovitvi Narodnega sveta, ki je sicer naletel na splošno načelno odobravanje, a mu nekateri dejavniki manjšine dejansko nasprotujejo, poudarja tiskovno poročilo Slovenske skupnosti.
Prav tako je bil svetu predstavljen program pobud v sodelovanju s Krožkom Sček v prihodnjem mesecu, na katerih bodo sodelovali vidni predstavniki južnotirolske nemške manjšine in mednarodnih manjšinskih organizacij. Na ta srečanja Sskže sedaj opozarja vse rojake in jih vabi, da se jih udeležijo.
Poleg tega je pokrajinski svet razpravljal še o zajamčenem zastopstvu v izvoljenih telesih, o šolski problematiki v luči zaščite po posebnem statutu Londonskega sporazuma, o novih predlogih za upravljanje Kraškega parka, o vložitvi skupnega zaščitnega osnutka v parlamentu, o dvojezičnih napisih v tržaški občini in na hitri cesti iz pristanišča na Kras.
Deželni tajnik Slovenske skupnosti Brecelj v gosteh v Reziji
Župan v Reziji Luigi Paletti je v teh dneh imel v gosteh tajnika Ssk Martina Breclja in de-vinsko-nabrežinsko podžupanjo Vero Tuto Ban. V daljšem in prisrčnem pogovoru je Paletti predstavil položaj v svoji občini in prizadevanja krajevnih upraviteljev, da bi ga vsestransko izboljšali. Med drugim je z zadovoljstvom ugotovil, da se je demografski padec po dolgih letih v Reziji ustavil in da so zaznavni znaki novega življenjskega utripa na vseh področjih, pa čeprav je tudi težav še vedno veliko. Sedanji upravitelji se bodo na skorajšnjih občinskih volitvah po vsej verjetnosti ponovno predstavili, da bi dosežene rezultate po petih letih napornega dela utrdili.
Predstavnika Ssk sta izrazila Palettiju priznanje za uspešna prizadevanja njegove občinske uprave za vsestranski razvoj občine, od gospodarskega pa vse tja do kulturnega in etničnega področja. Na srečanju je nadalje tekla beseda o nekaterih splošnejših problemih celotne slovenske manjšine v Italiji, pa tudi o predlogih in prizadevanjih Ssk za njihovo reševanje.
Ob koncu srečanja so se rezijski župan ter predstavnika Ssk dogovorili, da bodo v bodoče še okrepili medsebojne stike in sodelovanje.
* * *
Samospevi Stefana Maurija
Prejšnji ponedeljek 20. februarja je bil na sporedu prvi koncert v nizu šestih programiranih glasbenih prireditev Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici. Na sporedu so bili samospevi Štefana Maurija na besedila Alojza Gradnika. Nastopili so Tanja Kuštrin (sopran), Jože Kore s (tenor), Marko Kobal (bariton), Zdravko Perger (bariton), Juan Vasle (bas). Pri klavirju je bil Hubert Bergant, kontrabas je igral David Šuligoj. Avtor je novogoriški rojak, večina vokalnih solistov deluje v mariborski oz. ljubljanski operni hiši. Skladatelj Mauri je tu predstavil štirinajst samospevov, kjer pesnikovi verzi zazvenijo v glasbeni govorici. Ta je originalna, sicer v glavnem temačna in moderno obarvana, vendar zanimiva. Glasbenega večera se je udeležilo lepo število ljubiteljev glasbe; nastopajoče in avtorja je publika toplo nagradila. Prihodnji koncert bo 12. marca v goriški stolnici z Ljubljanskimi madrigalisti.
Novi BIC Center v Gorici
V Gorici so odprli tako imenovani BIC (Business Inovation Center), od katerega si oblasti na Goriškem obetajo novih poslov med Italijo in državami v vzhodni Evropi, zlasti s Slovenijo in Hrvaško. Ob tej priložnosti je prišlo do diplomatskega incidenta med Italijo in Hrvaško. Na mejnem prehodu pri Rdeči hiši je finančni stražnik skoraj tri četrt ure zadržal hrvaška ministra, ki sta bila namenjena v Gorico, kamor sta bila povabljena. Ministra sta potovala z diplomatskima potnima listoma. Iz protesta nista hotela nadaljevati poti v Italijo, temveč sta se vrnila v Zagreb. Italijanska vlada se je morala za incident opravičiti. Kaj pa je bilo z »marljivim« stražnikom?
Vlada ministrskega predsednika Lamberta Dinija je odobrila napovedani »finančni manever«, ki je ena štirih njenih programskih točk. Finančni manever je zdaj predmet razprave v parlamentu. Ostale tri programske točke so: novi deželni volilni zakon, ki je že bil odobren, zagotovitev »enakih pogojev« v javnih občilih, zlasti v radijskih in televizijskih medijih, in reforma pokojninskega sistema. O zadnji točki svojega programa se vlada pogovarja s sindikati delavcev in predstavniki delodajalcev.
Predsednik Dini pa si verjetno ni predstavljal, da se bo znašel sredi najhujše italijanske valutne krize. Nemška marka je na začetku tega tedna dosegla v Italiji nov višek: veljala je nič manj kot 1142 lir, okrepila pa se je tudi vrednost ameriškega dolarja, ki
Močnik predsednik urbanistične komisije
Tržaški občinski svetovalec Peter Močnik je bil prejšnji teden izvoljen za predsednika komisije za urbanistiko. Prejel je 11 od možnih 15 glasov. Močnik, ki je tudi tržaški pokrajinski tajnik Slovenske skupnosti, je bil izvoljen na listi Demokratičnega zavezništva. 6. komisiji tržaške občine doslej še ni predsedoval noben Slovenec.
V četrtek, 2. marca 1995, ob 18.00 uri, bo v Galeriji Kulturnega doma v Gorici (ul. I. Brass 20) odprtje zanimive razstave »Idrijske čipke«, ki bo odprta do ponedeljka 20. marca.
je veljal 1671 lir. Že prejšnji teden je osrednja emisijska banka zvišala za 0,75 odstotka diskontno mero, tako da zdaj znaša 8,25%. To pomeni, da je denar v Italiji dražji, saj so vse banke morale zvišati obrestno mero.
Medtem je predsednik republike Scalfaro še dalje predmet zelo ostrih napadov celotnega »pola svoboščin«. Naj hujši očitki prihajajo od Berlusconija in bivšega demokristjana Casinija. Scalfaro naj bi bil odgovoren za »prekucuštvo« in naj bi bil proti razpustu parlamenta in razpisu novih volitev. Slednje zahteva predvsem Berlusconi. Zelo velika napetost v razmerju Scalfaro-Berlusconi je eden glavnih vzrokov, da kapital beži iz Italije. V tujino ga ne odnašajo le tujci/ temveč tudi vedno večje število domačih varčevalcev.
Na Opčinah je prejšnjo soboto potekal živahen 28. pustni sprevod, ki se ga je udeležilo osem vozov in štiri skupine mask. Zmagal je alegorični voz iz Bazovice, ki je nastopil z geslom: »Peta dinastija faraon Berluscon«. Skupina iz Bazovice je pripravila veliko sfingo, ki so jo »sužnji« ročno vlekli, sledila pa ji je velika piramida s kopico malih zlatih piramid. Bazovski faraon Berluscon je slavil še eno zmago in sicer na pustnem sprevodu, ki so ga v mestnem središču priredili odbomištvo za šport tržaške občine, Odbor Trst 2000 in Trgovinska zbornica. Na sliki (foto Kroma): zmagoviti bazovski alegorični voz•
Kapitali bežijo iz Italije
Razposajen 28. kraški pust
Msgr. Kazimir Humar
Dne 28. februarja letos je dopolni 80 let starosti znani slovenski go-n$ki duhovnik msgr. Kazimir Hu-nar. Slavljenec se je rodil v Vrtojbi na pragu vojnega spopada med Av-stroogrsko in Italijo na bližnji soški JJ°nti, gimnazijo je obiskoval v gori-skem Malem semenišču, teologijo pa na Gregoriani v Rimu in tam tudi doktoriral. V duhovnika je bil posve-Cen v Gorici 18. junija 1940, služboval je nato kot kaplan v Komnu in kot ZuPnijski upravitelj v Opatjem selu.
beta 1943 je bil imenovan za stol-nega vikarja v Gorici in odtlej je njegova službena in življenjska pot tesno povezana s tem mestom, zlasti pa Se z usodo slovenskega ljudstva, ki ži-v njem. Poleg dušnopastirskih dolžnosti je deloval predvsem na časnikarskem in kulturnem področju, saj
ga že leta 1945 najdemo med ustanovitelji tednika Slovenski Primorec, leta 1949 pa tednika Katoliški glas, ki mu je dolga desetletja kot urednik dajal odločujoč pečat in v njem po svojih močeh sodeluje še danes. Deloval je tudi pri Katoliškem tiskovnem društvu, v vodstvu Zveze slovenske katoliške prosvete, kot profesor in katehet na slovenskih šolah v Gorici. Od pok. msgr. Mirka Brumata je prevzel duhovno vodstvo Marijine družbe v Gorici, bil je ustanovitelj in dolgoletni duhovni vodja slovenskih goriških skavtov, mnogo seje posvečal skrbi za misijone. Večkrat je v primeru potrebe priskočil na pomoč v okoliških župnijah, npr. kot župnijski upravitelj v Sovodnjah, Števerjanu in Rupi.
Leta 1993 je bil imenovan za kanonika goriškega stolnega kapitlja,
goriški verniki pa si skoraj ne znajo predstavljati stolne cerkve brez msgr. Humarja, kjer skrbi za spovedovanje in slovensko bogoslužje. Slavljencu ob častitljivem jubileju iskreno čestita tudi naš list.
Umrl je nekdanji poreško-puljski škof Nežic
1. februarja t.l. so v Poreču pokopali upokojenega poreško-pulj-®kega škofa msgr. dr. Dragutina Nežica. Pokojnik je bil rojen leta 1908, v mašnika je bil posvečen lete 1930 v Zagrebu, teologijo pa je studiral tudi na Gregoriani v Riglu, kjer je leta 1935 doktoriral, pričel je poučevati na teološki fakulteti v Zagrebu, od leta 1939 — ™4l je bji hišni duhovnik hrva-skega Zavoda sv. Hieronima v Ri-nato pa je deloval v bogo-slovnem semenišču v Zagrebu.
Novembra 1947 je bil imeno-Van za namestnika apostolskega adirtinistratorja dela tržaško-kopr-ske škofije v Jugoslaviji, nasled-n]ega leta je postal apostolski administrator te cerkveno-pravne eriote, leta 1949 pa je bil imeno-
van še za apostolskega administratorja poreško-puljske škofije. Za naslovnega škofa je bil posvečen leta 1950 v Pazinu, kjer se je že prej tudi naselil in tja prenesel sedež svoje uprave. Leta 1951 je slovenski del tržaško-koprske škofije predal msgr. Antonu Vovku in je od takrat dalje ostal le še administrator hrvaškega dela pa-zinske administrature. Papež Janez XXIII. ga je leta 1960 imenoval za rezidencialnega škofa poreško-puljske škofije, obenem pa je še obdržal upravo apostolske administrature Pazin. Sodeloval je v pripravah na II. vatikanski koncil v komisiji za apostolat laikov. Leta 1969 se je preselil iz Pazina v Poreč in se tam naselil v škofijski palači. Z dokončno ure-
ditvijo cerkvenih meja leta 1977 na Primorskem in v Istri je bila poreško-puljski škofiji priključena tudi dotedanja pazinska administratura, ki je obsegala ozemlje tržaško-koprske škofije na Hrvaškem.
Škof msgr. Dragutin Nežič je bil upokojen leta 1988, ko ga je nasledil msgr. Antun Bogetič. Pogreba msgr. Nežiča v Poreču se je udeležil kardinal Franjo Kuharič, poleg njega še več drugih škofov, med njimi tudi koprski škof msgr. Metod Pirih. Pokojniku se je zahvalil za večletno upravljanje slovenskih župnij v Istri v prvem povojnem času, prav tako za dalj časa trajajoče gostoljubje, ki ga je tudi slovenskim gojencem nudilo malo semenišče v Pazinu.
Prešernov večer v Gorici
V nizu predstavitev novih knjig je bil v petek, 24. februarja, v prostorih Katoliške knjigarne v Gorici večer s predstavitvijo knjige »France Prešeren (1800-1849)», ki jo je napisal akad. prof. Boris Paternu. O tem delu je izčrpno govorila Lojzka Bratuž, ki je osvetlila glavne teme Paternujevega dela. To je sicer izšlo najprej v nemškem jeziku in tako hotelo seznaniti s Prešernovo poezijo germanski svet. Zato bi bilo primemo, če bi prišlo tudi do italijanskega prevoda, saj bi to veliko pomenilo za seznanjanje italijanskega kulturnega sveta. Nato je spregovoril avtor sam, ki je prikazal in izpostavil vrsto problemov, ki so vezani na delo, obenem pa samo pesnikovo umetniško osebnost in njegov pomen v slovenski literaturi.
Večerje uvedla in zaključila prof. Marija Ceščut, v začetku pa je bil na sporedu lep glasbeni uvod. Številno občinstvo je z zanimanjem sledilo celotnemu izvajanju in s tem potrdilo veljavnost podobnih večerov.
Udeleženec
P.S. Kot na žalost že večkrat v zadnjem času tržaška slovenska radijska postaja ni imela za umestno poročati o prireditvi, kar kaže vsekakor negativno nepozornost do kulturnega delovanja na Goriškem. Pridno pa beleži pustne manifestacije...
V petek, 10. marca, bo ob 20. uri odprtje in blagoslovitev prostorov v Ul. G. Gallina5/III v Trstu, kjer ima svoj novi sedež Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček in kamor se je iz Ul. Machiavelli 22 preselila tudi Slovenska skupnost. Slovenska skupnost vabi svoje člane, somišljenike in predstavnike k udeležbi.
Janko Jež
SPOMINI (29)
(Ob 50-letnici kapitulacije italijanske fašistične armade v Sloveniji)
Leta 1797 je bilo konec Beneške republike in je Rezija prišla pod avstrij-oblast. Pisanje v domačem narečju je postalo že navada pri duhovščini, hranjeni so rokopisi v rezijanščini duhovnikov Janeza Miullija z Njive, Odojka iz Solvice (1794-1845). Leta 1838 je začela nastopati znana rezijanska fol-°rna skupina. Leta 1841 sta Rezijo obiskala ruski filolog Izmail J. Seznev-Skil in slovenski pesnik Stanko Vraz, pristaš t.i. ilirizma.
Leta 1866 je Italija po spornem plebiscitu zasedla Rezijo in Nadiške doli-Pred plebiscitom je bila obljubila, da bodo Rezijani in Benečani dobili na-*aj vse pravice, ki so jih uživali pod beneško republiko. To dokazujejo oh-rarijeni lepaki iz tedanjega časa! Tako je prebivalstvo stoodstotno glasovalo *a Italijo proti Avstriji. V zahvalo pa so nova italijanska oblastva odprla v Špe-ru namesto obljubljenega slovenskega učiteljišča italijansko, ki je še danes Sredstvo sistematičnega raznarodovanja tamkajšnjih Slovencev.
Leta 1873 je Rezijo obiskal ruski lingvist in etnograf prof. Jan Baudoin e Courtenay. Njegova zasluga je, da je tamkajšnja slovenščina zaslovela med eVropskimi slavisti kot najstarejši knjižni izraz ne samo slovenščine, ampak sPloh kakega še živega slovanskega jezika. Leta 1875 je prof. Courtenay iz-
dal prvi slovenski katekizem v rezijanščini. Leta 1880 so domačini dobili prvo osnovno šolo, seveda italijansko.
Važen je podatek, da je leta 1883 ruska muzikologinja Ella von Schultz Adajewsky po obisku v Reziji uglasbila in nato natisnila v Petrogradu rezijanske pesmi in plese. Leta 1941 so v občinskih uradih nehali pisati poleg imena in priimka tudi vulgo vzdevke prebivalcev. Leta 1955 pa so v središču Rezije Ravenci podrli na trgu ogromno, več stoletij staro lipo, okrog katere so se domačini zbirali in odločali o svoji usodi.
Sto let po plebiscitu sva se s prof. Jožetom Umekom v imenu Slovenskega šolskega sindikata v Trstu javila na prosvetnem ministrstvu v Rimu. Sprejel naju je ministrov namestnik Elkan. Minister Aldo Moro je namreč bil odsoten. Pojasnil sem mu, da Rezijani in Beneški Slovenci že sto let čakajo, da bi Italija začela spoštovati obljubo, ki jo je bila dala glede ustanavljanja šol v slovenskem jeziku in da je zato napočil skrajni čas, da mlada italijanska republika spoštuje obveze, ki jih je italijanska kraljevina obljubila Slovencem ob plebiscitu pred enim stoletjem. Pri tem me je državni podtajnik prekinil in vsekal: «E adesso basta»! Jaz pa sem se takoj navezal na plebiscit in ostro odgovoril: «Si, e adesso basta!»
Jezikoslovec Tine Logar je skupaj z našim Pavlom Merkujem najboljši poznavalec rezijanskih in beneško-slovenskih narečij. S Tinetom Logarjem in Milkom Matičetovim sem se seznanil s posredovanjem prof. Bruna Meriggi-ja. Z njima in z Meriggijem sem se večkrat sestal v Ravenci (Prato di Resia) v Reziji ali pa v Nadiških ali Terskih dolinah. Bili smo v stiku z videmskim središčem »Patrie dal Friul«. V začetku nas niso kaj prijazno sprejeli. Upravnik ustanove nas je celo napadel, češ da prihajamo vohunit v interesu beograjske vlade, ki bi rada dokazala svetu, da so Rezijani in Benečani Slovenci,
Ambrož Kodelja Domobranci iz Tolminske in brezna ®
Pogled na Deskle
Ob koncu tega zapisa bi se spomnil na dva vira ali dogodka, ki sta vsekakor zanimiva za proučevanje domobranske zgodovine na Tolminskem in v Baški Grapi.
Dne 5.VI.1987 smo v župniji Deskle predstavili tipkopis župnijske kronike, ki jo je napisal župnik Filip Kavčič in obsega obdobje od leta 1757 do leta 1966. Gospod Kavčič je kroniko začel pisati po naročilu koprskega škofa dr. Janeza Jenka po birmi in kanonični vizitaciji 14. avgusta 1966. leta. V poglavju »Spomini na drugo vojno« piše: »Na bojišču so bili kot tretji domobranci. Spočetka so taborili na postaji v Anhovem, proti koncu vojne so se preselili v Deskle, v hišo, kjer je sedaj postaja Ljudske milice. Med njimi so bili nekateri idealni fantje. Dva sta bila bogoslovca. Komunizem s precedenti ruske in španske revolucije je domobrancem pognal strah v kosti. Bili so križarji, ki so se zbirali v boj proti komunizmu. Toda niso bili vsi tako idealni. Med njimi so bili tudi ljudje, ki so
z domobranstvom skušali braniti svoje družbene in gospodarske pozicije, ki so se z vojno začele majati. Velik pogrešek domobrancev je bil, da so se z nacisti in fašisti vojaško povezali. Svojo politično zmoto so drago plačali: štiri so ujeli v Anhovem, nekaj pa so jih obesili v Tolminu, med njimi tudi dobrega bogoslovca Leskovca.«
Ta zapis nam osvetljuje delovanje domobrancev v zadnji postojanki v Soški dolini, v Desklah. Tako lahko pridemo do novega poboja domobrancev, o katerem se ni, vsaj do sedaj, pisalo.
Na še en dogodek bi opozoril. Bilo je v maju na nedeljo, ko smo se zbrali v Desklah pred Zimiče-vo gostilno. Verjetno je bila zadnja ali predzadnja nedelja maja 1945. Partizani so od nekod prinesli harmoniko in se je kar na cesti začelo nekakšno vaško slavje. Mi otroci smo se ob vsem tem zabavali in igrali. Dve deklici sta kdo ve od kod privlekli staro kolo in se učili voziti. Ko se tako vozita proti Rodežu, pridrvita nazaj in
zakričita: »Partizani, bežite, domobranci gredo!« Partizanski poveljnik ju je skušal pomiriti in eno je celo hotel oklofutati... Kmalu zatem se je res prikazala skupina domobrancev in so jih na trgu v Desklah pred gostilno partizani razorožili. Povedali so, da so bili namenjeni »na Gorico«. (Gorica tedaj je bila že partizanska! Kaže, da niso imeli povezave s centralo in so se kar sami odpravili iz Tolmina na pot.) To domobransko četo so v glavnem sestavljali mladoletniki. Samo nekaj je bilo starejših. Spominjam se mame, ko je vzdihnila: »Moj Bog, od kod pa so pobrali te pobče?« in začela je jokati... Še danes jo vidim, ko sedim v razredu in imam pred seboj petnajst in šestnajstletnike.
Kaže, da je bila resnica, kar so mi pozneje pripovedovali v Baški Grapi: starejši moški so bili v italijanski vojski; kar jih ni bilo, so bili pri partizanih in doma so bili v glavnem otroci ali pa odraščajoči dečki. Prav te dečke so tik pred koncem vojne polovili domobranci. Nekatere mame, ki sem jih pokopal, so jih še vedno čakale. Bile so trdno prepričane, da so ostali živi, da so ali v Kočevski Reki ali pa na Golem otoku... Ta domobranski vod so partizani odpeljali iz Deskel proti Grlevšču in nato naprej proti Banjški planoti. Kam? Ko smo nekoč kosili tam pod Vodicami v Molikuniku, kjer je mali studenček, ki je bil v naši senožeti presahnil, sem hotel po vodo v potok, ki je na koncu doline, a mi stric in oče nista dovolila, češ da tam starši... Mogoče sta vedela, kaj tudi o tem? Lahko se je dogodilo, da so te otroke pobili in je tam novo grobišče? Kdo to ve? Kaj več si nisem nikoli upal vprašati niti očeta, še manj pa strica, ki je bil terenec... Po vsem sklepam, vsaj danes, da sta nekaj vedela. Kaj?... O vsem tem nista hotela obširneje govoriti, ker se nista nikoli strinjala za marsikatero potezo, ki je bila v našem oko-
lju narejena med vojno na partizanski strani...
Ob koncu morda tudi ta ugotovitev, ki pa le ni nepomembna. Večina zajetih domobrancev v Solkanu 30. aprila 1945 in maja v Desklah 1945 je bila mladoletna. Ne osporavam, da so bili med njimi tudi starejši, zlasti partizanski dezerterji, kot tudi oni, ki so jih partizani nasilno poslali k domobrancem, da so jim pošiljali določene podatke. Gotovo je bilo med njimi tudi nekaj takih, ki so v domobrance vstopili prostovoljno. Nekateri preživeli domobranci, ki so ob tem napadu pri Mrzleku zbežali in se rešili z begom v Gorico in nato v Argentino ali Južno Ameriko, so mi pripovedovali, da so glavnino, ki je bila tedaj zajeta, sestavljali mladoletniki, manj spretni vojaki, in starejši, pa tudi takšni, ki so vedeli, da jim partizani ne bodo naredili nič.
Naj bo ta zapis v spomin na vse tiste mame iz Baške Grape, ki sem jih pokopal, pa so mi ob zadnjem srečanju običajno rekle tako: »Moj sin, ki so ga mobilizirali domobranci, se bo vrnil... vem, da je živ... Vi pa mu povejte, da sena ga čakala...« Prikrajšana pa jim je bila resnica, da je bil ustreljen in vržen v eno od omenjenih treh brezen. Verjetno bo to brezno Za-gomila pri Grgarju? Vse bo ostalo samo ugibanje kot tudi nečasten spomin na našo narodno polpreteklo zgodovino...
NOVI LIST
Izdajatelj: Zadruga z o.z. »NOVI LIST« -Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157.
Uredništvo: Martin Brecelj, Ivo Jevnikar, Helena Jovanovič, Drago Legiša (glavni in odgovorni urednik), Miro Oppelt, Saša Rudolf, Marko Tavčar in Egidij Vršaj.
Fotostavek in tisk: Tiskarna Graphart, Trst, tel. 040/772151.
Član riSIh Združenje periodičnega tiska v Italiji
ne pa potomci zelo starih ruskih priseljencev. Skliceval se je na razne domače legende, na primer o dveh ruskih knezih, ki naj bi jih vodili v te kraje, in tudi o slovenski kraljici, ki naj bi jim vladala. Pozabil sem ime tega ozkosrčnega furlanskega trikolorista, ki je zaslovel kot največji lastnik in zbiralec starih rezijanskih in beneško-slovenskih mask, ki naj bi po njegovem bile seveda furlanske. Med njimi sem videl tudi krinko, premazano z italijansko tri-koloro, s katero so domačini v pustnem času smešili trikoloriste.
V Reziji smo z Meriggijem in Matičetovim prebili dva dni. V spremstvu domačega župnika smo hodili na obisk k posameznim družinam, kjer so nas po stari slovenski navadi pogostili s kruhom in vinom, nakar so nam starejše ženske, ki so prišle tudi iz soseščine, zapele stare viže. Vse to je Milko Mati-četov snemal na trak. To je počel tudi v neki farni cerkvi med mašo, ko so verniki peli stare slovenske obredne pesmi.
Pri obedu sem sedel v gostilni »Pod lipo — Al Tiglio« pri mizi z učiteljico, ki je prihajala od daleč poučevat slovenske otroke v italijanščini in v italijanskem duhu. Vprašal sem jo, kako more učiti otroke v prvem razredu (to je bil namreč njen razred), ko ne pozna materinščine otrok. Dejala je, da je bila v začetku v velikih škripcih, a da ji je uspelo pritegniti pozornost prvošolcev, ko je poklicala v razred šolarje višjih razredov, ki so se italijanščine bili že privadili in ki so nastopali kot tolmači. To je zares odlična pedagoška metoda!
Večerjal pa sem z ostalimi prijatelji v županovi gostilni, skupaj z drugimi domačini. Postregli so nam z domačimi žlikrofi, ki so boljši od idrijskih. Navzoč je bil tudi mlad tehnik s pokrajinske uprave v Vidmu. Govoril je lepo
slovenščino. Prevzel nas je, ko je v knjižni slovenščini imenoval veliko število ozvezdij. Mene je bilo zares sram, kajti poznam slovenska imena samo za nekaj ozvezdij. Navzoči mladinci pa so na koncu trpko pripomnili, da so zasramovanja že siti, saj jih celo v srednjih šolah v Vidmu neusmiljeno zmerjajo s »sciavi«.
V okviru Slovenske demokratske zveze sem prevzel tudi skrb za kulturno delovanje. V tej zvezi bi omenil Slovensko prosvetno matico, Glasbeno šolo in revijo Stvarnost. Slednja je izhajala samo eno leto. Glavna sodelavca sta bila Franc Jeza — Hajdnik in Antun Dabinovič. Z zadnjo dvojno številko je revija nehala izhajati. Naročnikov je bilo premalo. Res se nam je posrečilo/ da smo nekaj časa iz ZDA prejemali tudi prispevke v dolarjih, vendar so ti kmalu prenehali. Vse mi je postalo jasno, ko sem izvedel, da so začeli izdajati v Celovcu revijo Stvarnost in svoboda. Posledica vsega tega je bila, da sena moral plačati zadnjo dvojno številko v celoti sam. Revijo smo namreč tiskali v tiskarni, ki je bila last konzorcija Demokracije, zato mi je uprava dolžni znesek obročno odtegovala pri honorarju. To se mi je zgodilo že dvakrat prej v Ljubljani z revijama Omladina in Slovanski svet. Tiskali smo ju v Univerzitetni Blasnikovi tiskarni, kjer sem bil zaposlen kot korektor, zato mi je tiskarna plačilo dolga odtegovala po obrokih. V tretje gre vedno rado!
V imenu Prosvetne in Glasbene matice pa sem še dal pobudo za sklicanje seje posebnega medstrankarskega odbora kulturnih delavcev, ki naj bi podprli akcijo naših študentov v Trstu, organiziranih v Akademskem klubu Jadran-
(Dalje)
DESCLA - 1'unorama