—•¦< 140 *>•—
Danes meni — jutri tebi
L'ožičeva Franica je bila pridna za delo. Eada je ubogala, rada je molila, rada se je učila. Poredna pa je bila tudi. Svoji starejši sestri Anici je kaj rada  ponagajala.   Oasib so se ji smejali,   ko je  napravila kako  ne-
dolžno šalo. Casili pa je morala tudi brez kosila na delo, ko se je šali pridružila
nagajivost ia porednost.
Anica je nastiljala živini. Nesla je vže nekaterekrati poln koš mahu v blev. Naposled naloži še poln koš detelje za pokladanje. Pi'edno pa ga odnese, gre še poprej popravljat pod živino.
Franica ji je pomagala nositi deteljo izpod stresja. Ko čaka Anice, da ,ji pomaga zadeti, in sedi na stopnicah, šine ji hitro poredna misel v glavieo. Hst-nice se ji nategnejo na smeh, robec potegne na čelo, z roko pogladi lice in smuk bila je v veži.
V veži je stala tehtnica. Hitro pograbi Franica največjo utež, nese jo pohu-ljeno v senico, da je Anica ne zapazi, in vrže utež v koš, z deteljo nabasan, da se je koš kar zamajal. Poredno pogleda proti hlevu in smuk — še enkrat v vežo. Vse uteži je pobrala in znosila v koš. Na tihem pa se je smejala in mislila: To bode stokanje, kadar Anica zadene koš na rameni.
Hitro spremeni Franica svoj obraz. Začne se grenko in grdo držati, kakor bi ji kure malico snele, modro stopi proti hlevu in nevoljno zakliee skozi hlevna vrata:
—  Kaj misliš, da te bom čakala sedem laških let? Jaz grem po vodo.
—   Pojdi, kamor liočeš, odvrne Ariit-a in prisloni k zidu vile, s katerimi je steljo popravljala pod živino.
Franica je že odšla s škafom po vodo.
Anica stopi iz lileva in govori sama sebi: ,,Misli, da brez nje ne morem zadeti tega koška!"
Kmalu zagrabi za koš, da ga vzdigne in nese v blev. — ,,Ojoj! to je pa teško, kakor da bi kamen vzdigovala. — Nisem mislila, da je detelja tako teška. Ko bi bila ravnokar z njive vzeta, ne rekla bi nifi, a tako snba, kakor je, in tako teška, to je pa vender čudno." Tako je modrovala Anica in poskuaala vzdi-govati. Toda ni šlo. Že gleda krog sebe, da bi ji kdo pomagal zadeti. Na tihem si je mislila: »Franica je vže prav imela."
Kar se vrne Franica s škafom vode na glavi. Poredno se nasmeje Anici ia kliče ji od daleč: nNo, to si za nič! Še takega koška sama ne vzdigneš."
Anica pa se drži grdo in vže je mislila reči Franici, da ji pomaga, ko bi se Franiea ne bila iz nje norčevala.
Ko Franica izgine v vežo, začne Anica deteljo iz koša metati, čež: Mbom pa dvakrat nesla."
Toda Franica je to opazila pri vežinib dverih in zakliče ji, gredoč proti nji: ,,Počakaj, da ti pomagam!"
Ko se Anica spet upre s hrbtom v koš, da bi vzdignila. Franica liitro dvigne največjo utež iz koša in položi skrivaj za stopuice. A ni še šlo. — Daj
—»¦< 141 >¦•—•
še enkrat, oglasi se Frauica in spet dvigne utež iz koša. Nekoliko ste vzdignili, a ni še šlo.
Tretjič pa je šlo, dasi je ostalo nekaj malih utežij še v koši, ker jih Fra-nica ni mogla tako hitro poiskati v koši in dvigniti.
Komaj je prinesla Auica koš v hlev. Vrgla je sebe in koš na tla. Franica pa se je poredno smejala gredoč za njo.
Ko pa Aiiica koš povezne — glej! zvale se tudi uteži po detelji.
Franica se zasmeje na glas in zavpije:  ,,Kaj pa to nosiš v koši?"
A predno je znosila Anica svojo jezico nad njo, Franice že ni bilo v hlevu.
Obe bi bili radi povedali raateri: Anica, da bi zatožila Franico, Franica, da bi pokazala svojo pretkanost. Vender nobena ni tega storila: bali ste se, da bi ne bili opoldne brez kosila. Pa Anica sg je hotela maščevati nad Franico.
Drugi dan popoludne ste šli z voziekom v polje proso plet. Pleli ste že dobro uro. Solnce je dobro pripekalo. Pleli ste vsaka od drugega konea in sku-šali ste se, katera bode prej na sredi. Franica je bila dokaj mlajša in seveda ni bila kos sestrici, da si Anica tega ni hotela pokazati in je rajše bolj na široko in temeljito plela, le da je Frauica prej bila ua sredi. Vedela je tudi, da bode sestriea opešala, ker se preveč žene.
Oez dobro uro nakrat ni bilo Franice več videti iz prosa. Anici se je zdelo, da je Franica zaspala v razorji. Ko pa pripleve do konca razora, zagleda sestrieo na vozičku, na katerem je bilo vže nekaj plevela naloženega. Spala je Franica. Vročina jo je bila premagala.
Anici pa se je to hudo dobro zdelo. Najrajše bi bila saraega veselja plosk-nila z rokama, ko bi se ne bila bala, da se Franica vzbudi. Premišljuje, kaj bi naredila in kako bi se zmaščevala nad sestro. Takoj ji je prišla na misel včerajšnja Franična porednost,
— Aha, izdihne skoro na glas, vzame konopec za povezavanje voza in urno priveže z njim Franico na voziček. Nogi ste ji viseli z voza doli,  tako da je le polovico voza zalegla. Ko jo tako poveže z vidnim zadovoljstvom,  ne da bi Fra-nica kaj občutila,  liitro nanese še ostali plevel na kup,  strese ga in naloži na zadnji konec vozička. Ko se ji tako vse posreči, začne tudi še na sestro plevela nalagati. Takrat pa se vzbudi Franica.
Oh, to je bilo prošnja in joka! V začetku se je še sraejala. Ko pa vidi Anico, da resno misli jo tudi domov tako peljati, spustila se je Franica v jok, hotela je z rokama raztrgati konopec se sebe, a ni se dalo — tudi roke so bile pod konopcem. .
—  Ha, ha, ha! smejala se je Anica vso pot. Ko pa je Franica videla, da ne pomaga ne prošnja ne jok, začela se je tudi ona smejati in celo norčevati iz Anice, 5eš, peljati me moraš domov!
Anica pa je Franiei pravila vso pot: ^Danes meni — jutri tebi," učjli smo se v šoli. Ali bodeš še kdaj tako meni nagajala?
—  Nikoli več, samo odveži me, da naju doina ne bodo videli.
—  Poprej ne, da pripeljem na vrt,
—•¦< 142 >¦•—
Toda materino skrbno srce in bistro oko je vse to zapazilo in slišalo. Stali so raati za kozolcem in gledali, ker deklet tako dolgo ni bilo in past se je mudilo.
Mati stopijo izza kozolca, Anica popusti voziček in steče naprej, Franico pa so mati odvezali, da je peljala voziček s plevelora domov — —
Veeerje tisti večer ni dobila ne Anica ne Franica.                        P. B-c