NAŠA LUČ Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja Naloga komisije je, da dovolj parlamentarno išče rešitve, ^ ki povezujejo l, Cerkev kot naročje starčka Simeona U Peklenski stroj 7 Skrivnost luči in življenja 8 Naši klonirane! 9 Prisluhnimo domovini 10 Slovenija moja dežela 13 Iz življenja naših župnij 15 Slovenci po svetu 32 Urednikova beseda Leto brez sonca 36 Lučkin kotiček Malo za šalo 42 Oglasi 43 Prva str. ovitka: P. Pokorn: Jereka Druga str. ovitka: A. Veber: Babno polje Tretja str. ovitka: P. Pokorn: Malenški vrh Četrta str. ovitka: P Pokorn: Zimska idila Težko si predstavljam, da bi katerikoli Slovenec v tujini, pa naj živi v daljnih deželah ali v prostoru za mejo, preživel kot polnokrven pripadnik slovenskega naroda brez zavezanosti slovenski kulturi, jeziku, naši omiki in nenazadnje tudi slovenskim verskim običajem. Marsikdo bo takoj pomislil, da vlečem iz ropotarnice zgodovine znano geslo “Mati, domovina, Bog!”, a ne gre za to. Dejstvo je, da nas vse tiste, ki živimo zunaj meja naše domovine Slovenije, povezuje prav jezik, pripadnost slovenskemu narodu in večino od nas tudi pripadnost Cerkvi. Celo ljudje, ki se v Cerkvi ne prepoznavajo, sedaj, hvala Bogu, že javno priznavajo, da je bila prav slovenska Cerkev tista, ki je najbolje skrbela za Slovence v svetu. Slovenci iz zamejstva pa lahko s ponosom povemo, da se je narodna manjšina daleč najbolje ohranila in razvijala prav tam, kjer je bila živo prisotna slovenska krščanska skupnost. Vsakdanje življenje nam kaže, zgodovina pa nas lahko tudi nauči, če se seveda hočemo od nje kaj naučiti, da smo se Slovenci v tujini obdržali kot pripadniki slovenskega naroda samo takrat, ko smo ohranili svojo besedo, svojo kulturo, deloma tudi navade in nenazadnje tudi takrat, ko smo molili v slovenskem jeziku. Različni raziskovalci in proučevalci človeka, pa naj gre za psihologe, jezikoslovce, psihoanalitike in druge, vedo povedati, da je ena od redkih stvari, ki jih noben človek ne more početi v priučenem jeziku, prav osebna molitev. Preprosto bi to povedali takole: na rešilnem čolnu in v smrtni nevarnosti vsakdo moli iv svojem jeziku. V mesecu februarju imamo Slovenci v zamejstvu in po svetu veliko prireditev, ki so postale kulturni obred. Govorim seveda o Prešernovih proslavah, na katerih se bomo tudi letos Slovenci na tujem z domovino v srcu zbirali, da bomo prisluhnili slovenski umetni besedi, da bomo zapeli ali pa samo slišali slovensko pesem, da bomo počastili pesnika iz Vrbe in seveda našo kulturo. Malo narodov v svetu je, ki imajo kulturni praznik in to dejstvo na žalost nekateri tudi v matični domovini predstavljajo omalovaževal-no, kot izraz naše majhnosti in manjvrednostnega kompleksa. To pa ni res, saj nas je prav naša kultura ohranila tudi v najtežjih časih. Ta zapis sem napisal na Travniku v Gorici v Italiji, v prostorih prenovljene Katoliške knjigarne, kjer ima danes sedež tednik Slovencev v Italiji Novi glas. Tako knjigarna kot tednik sta odraz pripadnosti slovenskih ljudi matičnemu narodu in slovenski kulturi, a sta obenem tudi odraz trdega in neuklonljivega dela primorskih duhovnikov, ki so tudi v času strahotnega fašističnega raznarodovalnega pritiska in nasilja ostali zvesti človeku, Cerkvi in seveda slovenskemu jeziku, kulturi, omiki ter nenazdanje slovenskemu narodu. Jurij Paljk Odgovorni urednik pri tedniku Novi glas POGOVOR MESECA Nologa komisije je, do dovolj parlamentarno išče rešitve, ki povezujejo Franc PUKŠIČ, poslanec SDS v državnem zboru Republike Slovenije in predsednik parlamentarne komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Prihaja z Destrnika v osrednjih Slovenskih goricah, to je kraj nekje m sredi med Ptujem in Lenartom. Po poklicu je dipl. univ. elektroinženir. Pred vstopom v politiko je več let delal v šolstvu in gospodarstvu. Pravi, da je v politiko vstopil po naključju, to je zaradi gradnje telefonskega omrežja v občini Destrnik. Leta 1993je bil izvoljen za župana KS, leta 1994 pa za župana občine Destrnik-Trnovska vas. Na državnozborskih volitvah je bil dvakrat (leta 1996 in 2000) izvoljen za poslanca v državni zbor, leta 1998 in 2002 pa ponovno za župana občine Destrnik. Komisija, ki jo vodite, ima svojo zgodovino. Ali nam jo lahko na kratko predstavite? V 5. čl. ustave RS je zapisana skrb za Slovence v zamejstvu in po svetu, iz tega izhaja tudi Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in od leta 1996 tudi Komisija za Slovence v zamejstvu in po svetu pri državnem zboru RS. V prejšnjem mandatu je komisija sprejela resolucijo o Slovencih v zamejstvu, v tem mandatu pa resolucijo o Slovencih po svetu. V program dela smo med drugim zapisali, da želimo v tem mandatu sprejeti tudi zakon o Slovencih, ki živijo zunaj meja RS in Slovencih brez slovenskega državljanstva. Najbrž je delovanje komisije treba presojati z vidika postopnega razvoja zavesti. Kaj naj bi počela in kje je njeno posredniško mesto v slovenski politiki do Slovencev po svetu? Kako je z zavestjo ostalih poslancev do izseljenske problematike? Moram povedati, da so pri sprejetju resolucije vsi poslanci glasovali za, razen enega. Tudi odziv urada za Slovence po svetu na predlog programa dela naše komisije je bil do sedaj, ko sta se zamenjala že dva državna sekretarja, dober, kakšen pa bo pri tretjem državnem sekretarju, žal ne morem napovedati. Res pa je, da se celotna vlada, to pomeni vladajoča koalicija, ne odziva dovolj pozitivno na naše pobude. V nasprotnem primeru bi že sama zdavnaj predlagala predmetni zakon. Ne smemo pozabiti, daje bilo v resoluciji že leta 1996 sprejeto, da bi vlada morala poskrbeti celo za ministrstvo za Slovence po svetu. Takšna razlaga je bila možna pred desetimi leti, ko smo upali, da bo večina rojakov, ki živi po svetu, izkoristila tudi možnost in pravico o sodelovanju na volitvah. Kot pa se je kasneje in tudi pred kratkim na žalost izkazalo tudi pri zadnjih volitvah, tega žal ne naredi večina rojakov. Pri tem moram poudariti, da smo volilno zakonodajo v tem smislu le nekoliko izboljšali, res pa je, da je še veliko nepravilnosti. Le upam lahko, da samo iz tehničnih razlogov. Kmalu bo komisija imela svojo redno sejo, na kateri bo obravnavala tudi odziv Slovencev po svetu na zadnjih volitvah. Komisija bo od državnih organov zahtevala poročilo o izvedbi volitev po vsem svetu. Če se bo izkazalo, da zakon o evidenci volilne pravice še vedno ni dovolj dober (spremembe so bile v letu 2002), bomo predlagali nove rešitve. Kako vi danes, po tolikih letih dela v parlamentu, vidite vlogo te komisije? Kje je njen domet in kolika je dejanska moč vpliva komisije? Vsi poslanci, ki smo člani te komisije, se resnično trudimo, da odločitve v komisiji sprejemamo soglasno, kar pomeni, da imamo s takšnimi odločitvami bistveno večjo težo pri sprejemanju v parlamentu. Dejanska moč te komisije se bo pokazala ob koncu tega mandata, če nam bo uspelo pripraviti vlado RS tako daleč, da nam bo strokovno pomagala pripraviti omenjeni zakon. V nasprotnem primeru bo odgovornost za neuspešno delo komisije na vladajoči koaliciji, kiji ni omogočila dokončati svojega dobro zastavljenega dela. Katera je trenutno najbolj »vroča problematika«, s katero se ukvarjate? Nujno in še enkrat nujno potrebno je preko urada takoj urediti problematiko v zvezi z vračanjem Slovencev iz vsega sveta v domovino, predvsem iz trenutno najbolj kriznih žarišč. To je posebej omenjeno tudi v sami Resoluciji o Slovencih po svetu. Za bolj jasno razumevanje pojmov bi rad poudaril še naslednje: resolucija o Slovencih po svetuje predvsem deklarativni dokument, skupaj z resolucijo o Slovencih v zamejstvu pa odlična podlaga za pripravo zakona. Ko smo pregledali do sedaj sprejeto zakonodajo v RS, smo ugotovili, da so v mnogih področnih zakonih poglavja, ki se nanašajo na Slovence v zamejstvu in po svetu. Ostajajo pa še vedno nerešena ali pa nedorečena določena področja (npr.: ratifikacija diplom, prepisi vozniških dovoljenj, začasni način prihoda v Slovenijo...), kijih bo potrebno zbrati v nek novi skupni zakon. Slovenci po svetu v marsikateri stvari niso zadovoljni z odnosom Slovenija - izseljenstvo, zdomstvo, zamejstvo. V RS zadnji čas pravzaprav govorimo o Slovencih v zamejstvu in Slovencih, ki živijo zunaj meja RS, bistveno manj pa o izseljenstvu, zdomstvu in zamejstvu. Ob vstopu Slovenije v EU bomo pravzaprav imeli samo kategorijo Slovencev v družini evropskih narodov in Slovence zunaj te družine. Dejstvo je, da RS po mojem POGOVOR MESECA prepričanju premalo skrbi za ohranjanje slovenskega jezika, kulture in kulturne dediščine po svetu, saj zato nameni premalo sredstev. V resoluciji smo na to opozorili, rešitve pa bo mogoče speljati samo preko zakona. Delitve na leva in desna društva so v času totalitarne države seveda v preteklosti bila, res pa je, da se sedaj sredstva delijo na osnovi javnega razpisa in za projekte, kar je seveda edino pravilno. Med rojaki pogosto slišimo mnenje, da se delajo razlike v postopkih še vedno po strankarskih ključih, se pravi, da so nekateri Slovenci po svetu v domovini še vedno nezaželeni. Verjamem, da nekateri dogodki, ko se rojaki vračajo v domovino, opravičujejo tudi zgornjo trditev. Generalno gledano pa je uradna politika do Slovencev po svetu tudi po 12. letih samostojne države dobila in še počasi dobiva tudi lepšo plat. Prav na osnovi pripomb Slovencev po svetu, ki smo jih dobili ob obiskih ali pa na vseslovenskem srečanju v DZ RS, katerega smo organizirali že dvakrat, je Ministrstvo za notranje zadeve pripravilo spremembo zakona o državljanstvih. Po tej spremembi so nekatere zadeve poenostavljene in nekateri roki podaljšani, predvsem glede pridobitve slovenskega državljanstva. Veliko potujete in obiskujete slovenske skupnosti po svetu. Kako ocenjujete živost slovenskega življa po celinah? Parlamentarna skupina je obiskala Slovence v Argentini, se na poti ustavila v Braziliji in Urugvaju in spoznala dejansko slovensko skupnost, ki je pravza- Rojaki po svetu so mu hvaležni za ves trud. Župnik Zvone Podvinski v znak hvaležnosti rojakov podarja majhen spomin na obisk v Vadsteni. Pravi človek na pravem mestu. Med obiskom rojakov je na odru skupaj z ansamblom zapel venček narodnih pesmi. prav slovenski čudež, ki je preživel preko 50 let tako daleč stran od domovine. Slovenci v Argentini niso samo preživeli, temveč tudi ohranili v drugi in tretji generaciji slovenski jezik, besedo in kulturo. Vse to je pravzaprav bilo mogoče le z neizmernim dejanjem in delovanjem v upanju na boljši jutri, to je, da bodo slej ko prej videli ponovno svojo domovino. Gledano z organizacijskega vidika bi to bilo nemogoče samo preko društev, ampak je to bilo možno ob tesnem sodelovanju duhovščine in vse ostale inteligence. Iz obiskov po Evropi pa se je pokazalo, da bo RS morala na novo definirati politiko do slovenskih društev, saj so se Slovenci v Evropi v večji meri popolnoma asimilirali, in matične države, v katerih živijo, gledajo na njih kot na povsem navadna društva, čeprav seveda to niso, saj vendarle morajo skrbeti za slovenstvo. Takšen odnos držav do slovenskih društev pa pomeni manj finančnih sredstev. Obiskov v Avstraliji in Severni Ameriki še nismo realizirali. Upam, da nam bo to uspelo v letošnjem letu. Pred časom je bilo slovensko izseljenstvo po nekaterih kontinentih bolj. drugod manj politično razbito. Medtem ko je država podpirala skupine, ki so se konfbrmno obnašale do tedanje domače politike, je druge skupnosti, ki se ji niso uklonile v idej- nem smislu, popolnoma ignorirala in jih celo zatirala. Tradicija razdeljenosti marsikje še ni premagana. Kaj je po vašem potrebno upoštevati za naprej? Tako kot v enem od prejšnjih vprašanj upam, da je ta trditev že zgodovina. Osebno sem bil prijetno presenečen v Argentini s sodelovanjem med slovensko skupnostjo in t. i. ekonomsko emigracijo. Po mojem mnenju je potrebno še bolj upoštevati razdeljevanje sredstev izključno na osnovi projektov in slediti aktivnostim v posameznih društvih. To mora biti edino merilo. In kdo naj to uresničuje? Kakšna je vloga komisije v premagovanju nekdanjih razdeljevanj? To je naloga urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Naloga komisije pa je, da ob obiskih v tujini poudarja sodelovanje, skupne nastope ter uresničevanje nekaterih projektov s skupnim sodelovanjem. Naloga komisije je tudi, da dovolj parlamentarno išče rešitve tako, da povezujejo in ne razdvajajo. Ob vaših kratkih obiskih slovenskih skupnosti najbrž ne pride pogosto v pogovor prav ta problematika na način, ki bi vsem ponudil izziv za potrebne korake za edinost med Slovenci? Res je, da so naši obiski časovno zelo zapolnjeni in omejeni, zato se velikokrat pogovarjamo o konkretnih primerih. Na teh pogovorih predstavimo spremembe, ki se dogajajo v naši družbi, predvsem tiste, ki zanimajo Slovence po svetu, vsekakor pa poslušamo probleme, s katerimi se srečujejo Slovenci po svetu in jih kasneje doma skušamo prenesti v obliki spreminjanja zakonodaje. V prvem mandatu kot poslanec sem bil predsednik komisije za ugotavljanje odgovornosti nosilcev političnih funkcij pri oškodovanju družbenega premoženja. Komisija je na svoji seji sprejela 12 sklepov, o katerih pa parlament ni razpravljal zaradi preprečitve (glasovanja) LDS in ZLSD. Ugotovitve komisije so bile v nekaterih primerih zelo konkretne in za slovensko tranzicijo škodljive s strani pravosodja, zakonodajne in izvršilne oblasti. Sedaj pa sem predsednik komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu. POGOVOR MESEGa| Vračanje potomcev razseljenih Slovencev je postala spričo razmer v Argentini nekoliko vroča tema. Vendar so pobude, da bi bilo treba Slovence po svetu povabiti domov in izdelati ugodne programe vračanja, kar nekako zamrle. Se vam ne zdi, da je to v prvi vrsti naloga države, vse drugo so le nezadostni obliži na odprto rano? Osebno se z vami strinjam, daje na tem področju vlada RS naredila premalo, še posebej me skrbi, kako bo v nadaljevanju, saj že tretja zamenjava državnega sekretarja na tako pomembnem področju, kot so Slovenci v zamejstvu in po svetu, ni dobra. Zakaj je RS tako zaprta država do svojih ljudi po svetu, medtem ko določene tujce sprejema z lahkoto za svoje? To vprašanje bi morali že zdavnaj postaviti bivšemu predsedniku vlade, pa tudi zunanjemu ministru. Osebno mislim, da bi z odprtostjo države do Slovencev po svetu in zamejstvu lahko pridobili bistveno več svežega in kakovostnega investicijskega kapitala od Slovencev, ne pa od drugih. In na koncu še vprašanje podpore reviji Naša luč s strani RS. Dejstvo je, da smo vsako leto deležni nižje podpore, ki je že »mizerna« in včasih tudi ponižujoča, če vemo, da ostale revije, ki pokrivajo slovensko izseljenstvo, dobivajo kar lepe dotacije, s katerimi lahko brezkrbno preživijo. Se vam ne zdi, da bi bil že čas, da tudi država Slovenija prekine s takšnim ločevanjem. Kje so možne rešitve in kaj lahko v tej smeri naredite vi osebno kot poslanec in predsednik komisije? Kot vem, si je zadnji državni sekretar dr. Iztok SIMONITI prizadeval, da bi uredil problematiko na področju tiskanih medijev in bolj pravičnega sofinanciranja s strani državnega proračuna. Kot poslanec bom o problemu financiranja revije Naša luč opozoril na naslednji seji komisije, od urada pa zahteval, da komisiji poda poročilo o višinah sofinanciranja tiskanih medijev v Sloveniji, ki se ukvarjajo s problematiko slovenstva v zamejstvu in po svetu. Gospod poslanec, hvala vam za vaš čas in vaš trud, da bi politika te države resnično nekoč postala bolj prijazna tudi do rojakov po vsem svetu. Pogovarjal se je Ljubo Bekš |z ŽIVLJENJA CERKVE Cerkev kot naročje starčka Simeona 2. februarja, na svečnico, štirideset dni po rojstvu Odrešenika Jezusa Kristusa, praznujemo praznik Gospodovega darovanja v templju. V evangeliju beremo, kako so, potem ko so se Mariji dopolnili dnevi očiščevanja, prinesli Jezusa v jeruzalemski tempelj in ga kot prvorojenca posvetili Gospodu. V templju, tako poroča evangelist Luka, ga ni čakal neki hladni ritual, ki bi ga polavtomatsko opravil za to določen duhovnik, ampak prijazni starček Simeon in gostoljubna prerokinja Ana. Oba že v letih, izkušena in zagotovo tudi preizkušana vernika, sta v Jezusu spoznala dopolnitev vseh svojih življenjskih pričakovanj. Kako lepo je spregovoril starček Simeon, ki ga Sveto pismo opisuje kot pravičnega in Boga boječega, čakajočega na Izraelovo tolažbo: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru ... moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razsvetljenje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.« Z Jezusom v naročju se je zahvaljeval Bogu za ta dogodek sreče. Ni zaman pričakoval, ni zastonj živel. Ni bil zastonj drugačen od vseh, ki so odrešenje čakali na drugačen način, morda predvsem politično, morda materialno, morda tudi kot ne vem kakšen čudež od zgoraj. Mi vsi smo izšli iz naročja naših mater in očetov. Tudi babice in dedki so nas kdaj vzeli v naročje, nas zibali in ljubkovali. Kako lep je prizor, ko star človek vzame otročička v naročje, mu poje, prigovarja, se z njim igra. Dva kosa življenja, začetek in konec, se nevidno dotakneta drug drugega. Tu ni več starosti, tu je eno samo življenje, ena sama prihodnost, ena sama radost, ena sama sreča! Taka sreča je preplavila veličastni jeruzalemski tempelj, ko je starček Simeon vzel Jezusa v naročje in zapel svojo pesem sreče: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru ... moje oči so videle ..., moje srce je dočakalo ..., moji utrujeni udje lahko ležejo k počitku ..., moj duh se zdaj že lahko raduje v tebi..., zdaj, Gospod, lahko grem ..., vzemi me k sebi!« Lep in veličasten je bil v tistem trenutku jeruzalemski tempelj. Ne zaradi ton zlata, s katerim je bil okrašen, tudi ne zaradi veličastne arhitekture, dragih kamnov, marmorja. Tudi ne zaradi številne množice, kije prihajala v tempelj k daritvi. Lep in veličasten je bil zaradi otroka v naročju starčka Simeona. Bogat je bil zaradi njegovega srca, kije dočakalo izpolnitev obljub, ki jih je v sebi tisočletja nosilo celotno človeštvo. Tudi Cerkev je lahko le tako naročje; naročje, ki sprejme Jezusa, Odrešenika in ga z veseljem pokaže svetu. Luč v razsvetljenje vseh narodov! Ce bi kristjani s takim veseljem sprejeli Jezusa v naročje svojega življenja, kot je to storil starček Simeon, bi ta naš svet že bil razsvetljen z resnico evangelija. Če bi Cerkev na svoji zgodovinski poti znala tako pestovati dar življenja, Boga na zemlji, kot je to znal Simeon, bi bilo verjetno več miru in notranje sreče, več odrešenja, več nebes na zemlji. Tudi smrt, ki se je starček Simeon po srečanju z Jezusom ni več bal, bi postala, kot bi rekel brat Frančišek, naša sestra. Vsa zemlja pa bi pela hvalnico Stvarniku in Odrešeniku. Simeon ni bil rojen le enkrat, pred davnimi dva tisoč leti. Simeon se lahko rodi tudi v tebi in meni. Simeon je moja in tvoja Cerkev, tvoja in moja skupnost, ki se ob nedeljah zbira k zahvali in prepeva: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem! Vsakič znova pri evharistiji prejema Boga v svoje naročje, da ga pestuje, da se z njim veseli, mu prepeva, da v njem prepoznava svojo bodočnost. Tu Cerkev prejema svojo večno mladost. Otrok v naročju starega človeka. Dva konca življenja, začetek in konec, se nevidno prepletata. Ni več starosti, eno samo življenje je, ena sama prihodnost, ena sama radost, ena sama sreča. Sprejmi, Cerkev, Jezusa v naročje! Ne bo se ti potrebno več bati, da si stara, upehana, le del preteklosti. V njem boš zagledala svojo pravo prihodnost! Zvone Štrubelj RAZMIŠLJANJE! Peklenski stroj Iz semeniških let sem ohranil kar nekaj prijetnih spominov. Eden se nanaša na pouk fizike. Ko smo nekega dne vstopili v kabinet za fiziko, smo na profesorjevem pultu opazili čudno napravo. Bila je maketa parnega stroja. Seveda smo se vsi radovedno zgrnili okrog tega čudesa. Začeli smo siliti v profesorja, naj nam vendar pokaže, kako ta stvar deluje. Toda on o tem ni hotel nič slišati, saj je bil poskus s parnim strojem namenjen enemu višjih razredov. Stalno prigovarjanje ga je končno omajalo in je privolil. Najprej je v stroj nalil nekaj vode. Vodi je dodal še nekaj olja, da bo prej zavrela. Seveda je zatesnil tudi vse ventile, da bi pritisk hitreje narastel in bi stvar čimprej delovala. Pod kotliček z vodo pa je postavil gorilnik. Med čakanjem smo ga vprašali: “Gospod profesor, ali obstaja kakšna možnost, da bi parni stroj razneslo?” Z navdušenim nasmehom je odvrnil: “Kje pa, fantje, to mora brezhibno delovati!” Zaradi naših vprašanj in po naši krivdi je profesor za trenutek odvrnil pozornost od stroja. Pozabil je odpreti ventile za sprostitev pritiska pare. Nenadoma je grozeče zasikalo. Profesorje komaj še utegnil vzklikniti: “Fantje, glave dol!” Sledil je oglušujoč pok in deli parnega stroja so leteli po razredu. Vsem nam je zastal dih, kot se ob takem kočljivem položaju spodobi. Hitro smo začeli šteti žrtve, ki jih na srečo ni bilo in poskus se je zaključil z novo eksplozijo - z izbruhom smeha. Ko se nekdanji sošolci po več letih srečujemo, se vsakokrat z veseljem spomnimo tistega “peklenskega stroja”. Taka in podobna doživetja so me utrdila v prepričanju, da je v življenju malo dejavnosti in načrtov, ki jih izpeljemo brez vsake napake. Vedno pozabimo kakšno malenkost. Pogosto sem se že odpravljal od doma na potovanje ali po opravkih in sem se moral vračati, ker sem pozabil to ali ono. Z nepopolnostjo bomo zaznamovani do zadnjega življenjskega diha. Kljub temu da imamo pravico pozabljati, vseh svojih napak le ne moremo vreči v tisti koš, na katerem piše: Sem pozabil. Čudna bi bila npr. mati, ki bi pripravila kosilo samo za dva otroka, ker bi pozabila, da ima pravzaprav tri otroke. So stvari, ki jih enostavno ne smemo spregledati, ker so del nas. Če to storimo, smo površni in neodgovorni, obenem pa krivi za morebitno “eksplozijo”, moralno ali materialno škodo. Ob vsem tem pa na prvem mestu ne smemo prezreti globoke dolžnosti ljubezni do Boga in bližnjega. David Taljat MLADINSKA STRAN HHNBSsill&H I Anders Arborelius OCD Skrivnost luči in življenja «. •/•