List 11.
Polži na vertih, in kako jih pregnati.
v                                                       v
Iz Tersta smo prejeli sledeče pisemce: „Ze lani smo imeli okoli Tersta toliko čer n in polžev brez lupine, da kdor ni vsako južno noč z lučjo in škarjami za njimi hodil, so mu vso zelenjavo pokončali, kakor hitro je iz zemlje prirastla, in ako niso dobili novine, so napadali starino naj je bila kakoršna koli. Mi ne poznamo dozdaj dru-zega pomočka kot škarje; al celo noč polže moriti, podnevi pa delati, je za vertnarje pretežko. Jez mislim, da ta merčes nima družeča neprijatla kot sonce, pred kterim se zna dobro skrivati; mraza se ne boji, zakaj zdaj, ko se zemlja obrača, se jih že na kupe dobi, in vsaki par ima po 12 do 24 jajic okoli sebe. Zato se je bati, da jih bo letos veliko več ko lani; kdor je kaj posejal, mora že vsako toplo noč na nogah bili. Povejte nam, drage 5,lVovice", k-akošno pomoč tudi zoper ta merčes, kakor ste nam povedale že dosti druzih, ter vam bomb prav hvaležni".         J. M. P.
Odgovor vrednistva. Radi vam povemo, kar sami vemo in kar slavni naturozuanec Leuchs pravi po svojih in drugih skušnjah od škodljivih polžev.
Pomoč je težavna zoper te požeruhe; da pa se kaj pravega počne, je pred vsem treba poznati njih na tur o in življenje; zato najpoprej od tega nekaj.
Polži s hišo ali lupino niso taki škodljivci kakor polži brez hiše ali lupine; ti so vertom in polju včasih velika nadloga. Kakor je lansko in letošnje leto pri vas na Ter-žaškem hudo polževo leto, tako so zapisane leta 1768 do 1771, 1816 do 1817, 1851 do 1853, da so takrat v več krajih polži veliko škodo delali.
Dvoje plemen brez hiše jih je, ki so velika nadloga vertom in polju: eni so tako imenovani veliki rudeči (limax rufus) , drugi če m i k a sto - s i vi poljski polži (limax agrestis).
Vsak teh polžev je možkega in ženskega spola; parijo se poleti mesca junija, julija in avgusta; mesca avgusta začno jajca leči do pozne jeseni, ktere pokladajo v mahr zemljo, korenine itd.; en sam polž jih zleze več sto, ki se jih po 10, 20, 30 in še čez kakor ikre vkup derži. Polž. zamore veliko let živeti, ako bi ga mnoge nezgode ne pokončale.
Polž je ponočnjak, to je, ponoči gre na pašo v škodo vertom in polju.
Kjer je vlaga (mokrota), tam je polžu najljubše; vlaga je njegovo življenje; kjer je vlažno (mokro), tam je njegovo zavetje; na vlažnih krajih se more več mescov brez druzega živeža ohraniti; suša pa je njegov pogin. Ce je bolj vlažno in toplo vreme, več je polžev; zato jih je tudi na takih vertih največ, ki so blizo kake vode, kakega potoka. Kadar je vreme vlažno in toplo, ostanejo polži še podnevi na svoji paši; sicer se pa podnevi skri-
82
jejo pod votle kamne, grude, listje, zidovje itd., na polji zlezejo v zemljo, včasih globoko, zlasti takrat, kadar je vroče ali pa tudi m e rz 1 o in suho. Mraz, še bolj pa suša, sta polžu najbolj zoperna.
To je polževa na t ura; to moramo najpred poznati, da vemo, kaj pravega zoper nje početi.
Živež polžev je mnogoversten: trava, perje, berstje, mlada detelja, mlado žito, kolorabe, solata, sočivje vsake sorte, jagode, sadje, buče, krompir in več takega.
Sovražniki polževi so: prešiči, kert, race (ki se po njih prav dobro spitajo in okusno meso dobe), kuretnina, golobi, škorci, vrane, kavke itd.
Opraskani, vbodeni ali kakor koli ranjeni poginejo večkrat kraali; vendar so tako terdne nature, da jim odrezana ali odsekana glava  ali  rep včasih spet iznovega zraste.
Pomočkov zoper to škodljivo žival se svetuje veliko, pa vselej je  težava ž njo.
Pomočki, ki od rastlinja odvračajo polže, so: seme pred posetvijo pomešati z živim apnom, namakati ga v gnojnici s soljo zmešani in več takega, kar je slanega in po duhu polžem zopernega; — zemljiše na suho djati z odpeljanjem močirnosti, z napravo ozkih in visokih ogonov; — ob potokih naj se narede visoki stermi grabni brez trave; — zemlja naj se pred setvijo dobro preorje ali prekoplje, z živim apnom ali pepelom potrese (živo apno, ako se v suhem vremenu potrese po zemlji, jih umori; z m ocen o apno jim nič ne de); — zgodaj naj se seje, ker le mladini so polži najškodljiviši.
Pomočkov, ki polže pokončajo, se priporoča veliko: trošenje živega apna, železnega vitrijola (Eisenvitriol) po sončnem zahodu ali pred sončnim izhodom, kuhinske soli, bodečih ječmenovih res, polivanje s kuhano vodo šišk ali jezic.   Vse to je pa zlo težavno.
Najbolj se hvali sledeči pomoček, ki največ zda in se tudi lahko opravi. Sem ter tje naj se namreč položi kos mokre štorje ali kakošna mokradilja, da polži pod njo morejo, — še bolje je sem ter tje pometati več koscov zrezanega korenja, kerhljev sladkih jabelk, zlasti pa več koscov zrezanih buč, na ktere polži tako radi gredo, da na Altenburškem, kakor Leuchs pravi, vsako leto nalaš nekoliko buč za to sadijo, da ž njimi polže lovijo.
Ko je gospodar to ali uno polžem nastavil, se jih bo zbralo na tistem mestu ponoči veliko, in zjutraj zgodaj jih potem v enem hipu lahko cele kupe pokonča ali pa naj zažene več rac na vert, da jih požro.
Ker vemo, da je polž ponočnjak, da mu gre močim ost čez vse, in kaj najraji je, bo to, kar smo ravno svetovali, največ zdalo, brez težave veliko polžev mahoma pokončati s kakim betom, če jih ne privošimo racam, kterim so priljubljena jed.